Kategorija: 📜 Iz stare beležnice

Je delovno mesto TAJNIK VIZ VI žrtev stereotipa? Zakaj smo potem nenadomestljivi? V nadaljevanju objavljam povzetke najbolj srčnih in prodornih komentarjev na objavo članka, ki je bil januarja objavljen v Delu: VSE SLABŠI POLOŽAJ PREZRTIH ŠOLSKIH TAJNIC.

Opisala si moje misli in občutke. Včasih, ko me kdo vpraša kaj pa ti delaš (v službi?), kar onemim, ker ne vem kje naj sploh začnem.

Končno sem dobila glas.

Ljudi, ki odločajo o naših plačah, je lahko sram, da se to dogaja.

Mojca hvala, da so naše besede slišane na glas!  Tudi če smo zadnji v vrsti za odpravo nesorazmerij, smo (upam) le prišli na vrsto. Ko sem si v tabelo vpisovala višino minimalne plače, ki velja od 1.1.2022,  sem spet začutila grenak priokus.  Okus, ki ga vsakič doživim, ko pripravljam pogodbe o zaposlitvi.  Pa ga z veseljem do dela, potlačim nekam tja zadaj… ampak vsakič pride spet na plano.

Najprej hvala za iskren zapis. V celoti podpišem vse, kar ste napisali sami.

Jeseni sem našemu ravnatelju pripravila »pregled« razlik v plačnih razredih med tajnicami različnih zavodov. Milo rečeno je bil presenečen. In je stvari posredoval dalje – področni aktiv ravnateljev, združenje ravnateljev, MIZŠ… Sicer ni prejel nobenih konkretnih odgovorov, ampak na nek način mi sedaj stoji ob strani v tem »boju«.

Gospa Z., pravnica na SVIZ, je v istem časovnem obdobju poslala odgovor, da se trenutno ne da kaj dosti storiti na našem področju. Ampak kako pa je mogoče, da se pa lahko stvari premaknejo na drugih področjih? Očitno je vse stvar močnih lobijev…Prejšnji teden sem na spletni strani SVIZ zasledila, da je v teku dogovor glede spremembe za naše delovno mesto. Srčno upam, da ne dobimo zgolj drobtinice, ki jo bo na koncu, ob preračunavanju davka, požrla država…V upanju, da tokrat vse osnovnošolske tajnice stopimo skupaj in se otresemo morebitne brezbrižnosti, vas lepo pozdravljam.

Čutim vašo srčnost, predanost, zavzetost tako za vaše delo kot za izpostavljanje naše prezrtosti. Čutim vašo frustracijo in razočaranje. Čutim namreč povsem enako. Tudi jaz sem v PR 26 po 30 letih delovne dobe, od tega le 6 v JU. Velikokrat mi gre na jok od vsega, kar ste tako slikovito opisali. Domov pridem pogosto preluknjana, kot švicarski sir od vseh večjih in manjših potreb vseh deležnikov, medtem ko si sredi “strokovnega” dela.  Izgubila sem svoj žar za to delo, čeravno sem poslovna sekretarka z dušo in telesom. In ker bi se rada vrnila k svojemu žaru, k nekdanji radosti, si iščem službo drugje. Ne znam si predstavljati, da bi v takih pogojih delala še naprej …Srčno vas pozdravljam.

ISKRENE ČESTITKE in velik aplavz za članek v Delu! Navdušena sem nad napisanim in hkrati razkurjena, žalostna, ker ste dregnila v veliko rano, na katero pri vsakodnevnem delu rade oz. bolje rečeno raje pozabimo.

Če bi bili bližje, bi vas objela… kljub koroni. Tako realno zapisano, da se MORA dotakniti vsakega bralca. Sploh pa tistih, ki so krivi za nastalo situacijo, pa si vedno znova zatiskajo oči pred resnico. Ne razumem, da smo tajnice tako nepovezane, zdi se včasih, kot da je večini malo mar za naš status. Kot da so zadovoljne že s tem, da imajo službo in redno plačilo. Pred novim letom smo se zbrale (preko elektronske pošte) nekatere, mislim, da nas je 7 članic t.i. delovne skupine. Tuhtamo, pišemo, sprašujemo, raziskujemo. Ampak ne samo zase, za vse nas. Pa jih velika večina niti odgovorila ni na to, kar smo pripravile. Mogoče je tudi to vzrok, da smo tam, kjer pač smo. Upam, da bodo vaš članek prebrali tudi odgovorni  – na MIZŠ, MJU, SVIZ-u. Če ste bili na EDUCI-nih konferencah, veste, da je ga. Vida Petrovčič vedno znova »zbadala« ga. B.V.  iz MJU, ki še kako dobro ve, kaj se dogaja z nami. Tudi g. P.  ve, kje smo tajnice. Pa oba modro molčita. Le zakaj? Žal je res, da se reprezentativni SVIZ bori le za učitelje in ostale strokovne delavce. Ko se omenja v medijih šolstvo, so oni tako ali tako na 1. mestu, včasih se omenja še ravnatelje. In to je to. O tajnikih v VIZ nikoli do sedaj nisem slišala ničesar. Kot da ne obstajamo. Nihče nas niti ne omeni, kaj šele, da bi začeli  ceniti naše delo in ga tudi pošteno vrednotiti. Ob pojavu COVID-a so omenjali zgolj preobremenjenost učiteljev ob šolanju na daljavo. Kaj vse smo morale takrat čez noč beležiti, spremljati, koordinirati, obračunavati tudi tajnice – podatek ne obstaja.

Ko bo nekdo od odgovornih končno dojel, da smo tudi v šolstvu podporne službe, brez katerih ne bi funkcionirala nobena šola in druge ustanove v okviru VIZ, se bo stanje mogoče premaknilo. Upam, želim, da se to zgodi jutri. Itak je prepozno.

In zakaj vam niso ob skleniti pogodbe omogočili napredovanja v izhodiščnem plačnem razredu, če ste imeli 33 let delovnih izkušenj? Tudi to pove nekaj, česar marsikdo ne ve. Vem pa jaz, tudi zato, ker so teh privilegijev glede napredovanj ob prvi zaposlitvi v JS deležni moji sodelavci in sodelavke. Jaz pred 12 leti žal nisem bila med njimi. Žal. Zato pa sem po 12 letih dela v šoli v 28. plačnem razredu, torej malo nad minimalno plačo. In to s končano VI. stopnjo izobrazbe…

Srčno upam na boljši jutri.

Zahvaljujem se vam za ta prispevek v časopisu Delo. Do zadnje pike v prispevku je vse res. 

Odlično ste napisali, ko bi nas le končno kdo slišal!

»Ja, Napoleon je bil le pripravnik v primerjavi s šolsko tajnico.«

Spoštovana, vaš članek je najboljši približek našega poklica. Sama sem se našla v njem in verjamem, da tudi ostale. Sem sicer na srednji šoli, ker sem več let na tem delovnem mestu, mi je napredovanje v plačne razrede prineslo malce boljši plačni razred od vašega, se pa v vsem strinjam z vami. Naše plače pa so sramotne glede na delo, ki ga opravljamo. Želim vsem veliko uspeha pri pogajanjih za naše plače, sama se bom kmalu upokojila, bom pa z zanimanjem spremljala vse še naprej.

Hvala Mojca, človek bi se resnično zjokal… pa čeprav hodimo v naše šole, k našim otrokom in našim sodelavcem… 

Iskrene čestitke! Zelo dobro napisano, točno tako kot je. Tudi sama izhajam iz gospodarstva in razumem prav vse, kar ste napisali. Hvala. 

Ko nas vsi potrebujejo a nihče nam ne da veljave. Bravo! 

Čemu smo hodile v šolo, na izobraževanja, delamo kot nore za plačo, ki je dobrih 10€ nad minimalno? Vsak dan rešujemo krizne situacije, da ne govorimo o “koronskih” pogojih, o preverjanju le teh in vsemu sprotnemu delu, ki ga vsekakor ni malo…mislim da bi morali nekako zaropotati, da bi morda tudi vodstvo na šoli prepoznalo naše stiske in bi se postavilo za nas.

Napisala in predstavila si v nulo naš položaj, ki na žalost nobenega ne zanima. Tudi jaz sem bila tajnica na italijanski šoli dobrih 18 let. In prav v zadnjih letih sem doživela največje degradiranje in razvrednotenje našega poklica, zato sem tudi šla stran. Misli si, da sem bila celo eno leto sindikalna zaupnica (SVIZ-a), vodila stavko za učitelje (obljubljeno pa, da bo boljše za vse…kako sem bila neumna… ). Da me tajnice delamo s srcem je dejstvo, ker čutimo pripadnost in se lotimo stvari, ki nam ne bi bilo treba, urejamo zadeve za kar nismo kompetentne. A ker ni nobenega, ki bi to urejal, to dodelijo nam, brez dodatnega plačila, seveda. 

Ena od zadev, ki sem ga jaz urejala je bil sistem HACCP. Od začetka do konca sem za šolo uredila sistem HACCP, ko nobeden ni imel pojma kaj to je (vključno z našo edino zlato kuharico, ki ni imela časa niti dihati in, da ne govorimo o vodstvu). Zelo sem hvaležna inšpektorici, ki mi je pri tem dala napotke in svetovala na koga naj se obrnem. Skratka uredila sem vse, kar so druge šole zato naročile zunanjemu izvajalcu za krepko plačilo. Postala sem še odgovorna za to in vsako leto sem morala sprejeti inšpektorje in z njimi kontrolirati, da vse štima ali po njihovem zapisniku odpraviti pravočasno neskladje (vedno so morali nekaj ugotoviti da ni ok). Takratna ravnateljica se je zavedala mojega dela in celo sva šli na MIZŠ v Ljubljano na pogovor, če lahko dobim delež kot organizator šolske prehrane za ta namen. Zaman, tajnica ni kompetentna za to, zakon to ne dovoljuje, v KPIS-u ni sistemizirano, da tajnica to dela …Torej delež šoli pripada, tajnica to dela zastonj, denar ostane na Ministrstvu ali se dodeli nekomu drugemu, ki v resnici to ne dela. To je ena zgodba, ne bom nadaljevala še kaj vse sem delala za Svet zavoda, Svet staršev, imenovanje ravnatelja….SAJ TO NI STROKOVNO DELO po logiki naših strokovnjakov na Ministrstvu. Ti ljudje nimajo pojma, kaj mi vse delamo, posebej v majhnih zavodih, ko tajnice delajo 4 x več (ker nismo upravičeni do dodatnih delavcev). Se opravičujem za mojo jezo, vendar to kar je zdaj mi ni niti malo všeč. 

Sedaj sem tajnica v vrtcu, vendar se meni plača ni spremenila na boljše, vse je isto kot prej. Dinamika dela je drugačna, dosti več računovodstva in  kalkulacij in včasih ni časa za malico. Vseeno imam rada moj poklic, se dobro počutim v kolektivu in imam lep odnos z vsemi, vključno z ravnateljico. Vendar, ravnatelji pridejo in grejo, mi pa smo vedno tukaj, v pomoč in podporo vsem, če to ni strokovno….

Jaz  imam še 4 leta do »penzije«, verjetno bom še podaljšala vsaj za 1 leto, zaradi pokojnine. Še to ti povem, ko sem dala odpoved iz šole avgusta 2013 – kot sem povedala sem bila tam zaposlena 18 let in na začetku ni bilo take razlike med poklici – so se zamenjale že 3 tajnice in sedaj izračunaj koliko časa so bile na tistem delovnem mestu. Prva z ustrezno izobrazbo je našla boljšo in boljše plačano službo, druga ni imela pogojev in tudi sama ni želela več ostati, sedanja pa ne vem koliko bo še ostala, ker ne zna dobro italijansko. Še moje zadnje nezadovoljstvo: vsi strokovni delavci (tudi tisti ki ne znajo dobro italijansko – v zavodih z italijanskim učnim jezikom je italijanski jezik pogoj  za službo) dobijo 15% plače za dvojezičnost, me tajnice in računovodje samo 6%. Od 1 januarja so vključeni tudi  ravnatelji (prej so tudi oni dobili samo 6%, kar je bilo tudi SRAMOTNO, saj so predstavniki zavoda), ampak tudi pri tem smo tajniki izviseli. V jezi sem si rekla, da bom sedaj napisala vse zapisnike in dopise pol v slovenščini in pol v italijanščini …. malo za hec.

Bodi lepo in držimo skupaj.

Pohvalno. Ni pa to samo problematika osnovnošolskih tajnic, vendar tudi srednješolskih. Sama sem 12 let tajnica na gimnaziji z zahtevano takrat VI st. izobrazbe ( ekonomska fakulteta 1.stopnja, končana 1987 leta ). V srednjih šolah pa so po novem uvedli 3 klasifikacije tajnic in sicer Tajnik VIZ VI z izhodiščnim 24. pl. razredom, Poslovni sekretar VII/1 z izh. 28. pl. razredom in Poslovni sekretar VII/2 z izh. 32.pl.razredom.Tako, da sem za isto delo, ki ga opravljam plačana manj kot kolegice s VII st. izobrazbe, saj nekoč leta ni bila zahtevana. Najbolj sramotno pa je to, da so pri nas pridobili zaradi sistemizacije novih delavnih mest, tako hišnik, knjigovodja in računovodja 5 razredov več. To pomeni, da je moja plača enaka hišnikovi. Kar pa res boli je dejstvo, da se je dvignila tudi minimalna plača na 1074 eur bruto, ki paše v 24 pl. razred in je enaka moji in posledično plači čistilk za katere je potrebna II st. izobrazbe.

Pozdravljeni, Mojca

V poplavi dela, sem si le vzela trenutek časa in prebrala vaše pismo. Zelo lepo napisano. Me veseli, da se kdo opogumi in stvari pove naglas.

Sem Tajnik VIZ na srednji šoli in naj le dodam, da se ni vsem tajnicam na srednji šoli dvignila plača. Dvignila se je le tistim, ki imajo VII. stopnjo izobrazbe. Za tiste, ki imamo VI. stopnjo izobrazbe (kar je pogoj), pa za isto delo (celo znotraj istega zavoda) ostaja višina plače nespremenjena. Še ena huda anomalija – za isto delo, v istem zavodu, različna plača in to ne glede na sposobnost, delavnost, angažiranost… posameznikov.

Resnično upam in si želim, da bi čimprej odpravili te anomalije. Na tem delovnem mestu sem že skoraj 12 let, prej sem tudi jaz bila v gospodarstvu. Ko sem zamenjala zaposlitev, sem bila prepričana, da v JU ni takih razlik in krivic, kot v privatnem sektorju. Žal vidim, da je tu še slabše, ker se ne moreš z nikomer pogovoriti, pogoditi, nič doseči.

Čutim se razvrednotena, drugorazredna, v zapostavljenem položaju… in nepotrebna, pa čeprav šole brez nas ne zmorejo. Mislim, da se niti ne zavedajo, kaj vse delamo. Včasih slišim celo: “Kje imaš toliko dela, s čim, ne razumem?” ipd. Smo zelo pomemben člen a žal prezrt in necenjen.

Utrujena sem… razmišljam o krivicah, o delu, ki ga vse pogosteje ne zmorem več sama, hudo mi je, ko po vsakodnevnih, včasih nečloveških naporih, odhajaš domov z mizerno plačo, izčrpan, razočaran, prizadet, prezrt… Izgubljam motivacijo in elan ter vse pogosteje razmišljam o menjavi dela.

Naj vaš glas doseže čim več ljudi in prava ušesa. Delim naprej!

Želim vam vse dobro.

Upam, da je med prejemniki tudi aktiv ravnateljev in ravnateljic J. Dokler se oni ne zavzamejo bo tako kot je »psi lajajo, kolona gre dalje«.

Se pa bojim, da smo premalo pedagoški da bi se kdo v resnici potegnil za nepedagoge J. Premalo seveda v tem kontekstu, v vseh drugih pač.

 Morale se bomo s tem sprijaznit, starejše počakat penzije, mlajše, ki imate pa VII. stopnjo izobrazbe čim prej  stran iz tega šolskega tajništva. Ni vredno.

Žal nam ni pomoči.

Svoje delo opravljamo strokovno in kvalitetno in naši izdelki so zgledni, a hvala gre vsekakor in vselej nekomu drugemu – našemu predpostavljenemu. Zakaj torej dela ne opravi sam, če je tako sposoben, da sam obvlada vse programe in aplikacije? Prav gotovo zato, ker ima svoje sluge, ki so tiho in delajo, ko on stoka, koliko dela ga čaka in kakšne sestanke še ima. Seveda vemo, kaj se na teh t.i. sestankih dogaja – veliko mlatenja prazne slame in pogovora o osebnih stvareh, medtem ko mi delamo in rešujemo situacijo ter se vse prevečkrat izgovarjamo na zaposlenost svojih »šefov«, da odženemo »tečne« stranke. Ubogi reveži, samo oni imajo veliko dela in so za to premalo plačani.

Svoji šefici sem že večkrat rekla, da opravim vsa dela, ki jih drugi nočejo sprejeti in se modro (hinavsko) odmaknejo, ko pride do zapletene situacije. Zakaj? Ker jim je tako življenje bolj preprosto, plača pa enaka, če delajo ali ne.

Na kratko rečeno, dokler bodo vsi podcenjevali naše delo, se ne bo za nas spremenilo nič drugega kot to, da nam bodo naložili še več nalog rekoč, »ti to zmoreš«. Žalostno, a resnično, smo pristale čisto na dnu kot manj vredne osebe v svoji sredini. Našega pomena se morda še najbolj zavedajo tisti naši sodelavci – tehnični delavci in pomočnice vzgojiteljic, ki vedo, kako je biti manj vreden.

Naj povem, da sem v vsej svoji karieri samo enkrat v kosu uporabila 3 tedne letnega dopusta, običajno ga moram deliti, kar pomeni, da sem lahko zaradi narave dela največ 2 tedna na dopustu. Tako, da mi vsako leto ostaja in se prenaša v naslednje leto in zgodovina se ponavlja. Bolniškega dopusta k sreči ne »koristim veliko«, če pa do tega pride, me veliko dela počaka, saj nimam osebe, ki bi me nadomestila. Se je že zgodilo, da sem tudi med bolniškim staležem prišla na delo, da sem opravila zadeve, ki jih ni mogoče preložiti (obračun prevoza, prehrane, potnih nalogov za zaposlene, študentskih napotnic in še bi lahko naštevala).

Ko se ozrem nazaj v svojo preteklost oz. začetek, vidim, da se za nas ni nihče nikoli trudil, da bi se naš status premaknil na boljše, razen, ko se so dodeljevale nove zadolžitve. In rezultat tega je, da so naše izhodiščne plače v letu 2022 samo še 12 € nad zajamčeno plačo. Tu pa nastopi moje vprašanje, kdo bo še delal za ta denar in za vso to odgovornost, ki jo ima delovno mesto tajnice v vzgoji in izobraževanju?

Glede na to, da sem dokaj močna oseba, se poskušam držati naslednjih lastnosti:

  vztrajnost

        modrost

               ljubezen

             vizija

         moč

    zaupanje

            pogum

predanost

              strast

Meni je bilo ravno te dni 30 let od kar sem v javni upravi in se je res ogromno spremenilo-na slabše.

Tudi jaz se sprašujem kdo bo za mano prišel za tako malo plačico, kot začetnik …

Sprašujem se, komu vse še povedati, v kakšni situaciji smo? Komu v državi? Predsedniku države? Predsedniku vlade? Ministrom? Komu bo končno postalo mar?

Vem samo, da ne smemo obupati, četudi je vedno težje »požreti«, da je začetni plačni razred Tajnika VIZ VI  samo še 10 € več kot trenutna minimalna plača.

Zelo dobro ste ubesedili naše delo in občutke ob opravljanju le-tega. Tudi jaz z velikim veseljem prihajam v mojo (tudi sončno)  šolo, po drugi strani pa se nas je vedno spregledalo, celo degradiralo. Na šoli delam že 37 let. Vmes se je 4 x spremenil naziv delovnega mesta, čeprav sedim na istem stolu in v isti pisarni. Ob spremembah se seveda niso prenesli plačni razredi, ker gre seveda za drugo tarifno skupino. No, sedaj so vsaj nam srednješolskim tajnicam priznali VII. stopnjo. Toda plačnih razredov seveda nismo mogle prenest. Na srečo imamo normalnega ravnatelja in je zaprosil za  zvišanje za pet plačnih razredov. Skratka do upokojitve mi ne bo uspelo doseči 10 plačnih razredov, čeprav sem bila vsa leta ocenjena z oceno odlično in sem vedno napredovala za dva plačna razreda. Največja neumnost pa je, da smo lahko v srednjih šolah sistemizirali poslovnega sekretarja VII,  v osnovnih pa baje tega še ni.

To je nekaj komentarjev, ki sem jih prejela po objavi članka. Ob nekaterih sem jokala. Imena in priimke sem odstranila. Verjemite, da je vse res in verjemite, da je še veliko stvari zelo narobe, primitivno narobe.

Kdo nam bo pomagal? Sindikat SUSPJ? Ali SVIZ? Ali kakšen drug? Kdo? Sindikalni sistem, ki upošteva samo večino, številčnost, je slab sistem. In dokaz smo mi: TAJNIKI VIZ. Komentarje bralcev in bralk vezane na temo sindikatov tokrat (še) nisem objavila.

Vsa saga o delovnem mestu s katerim se poigravajo že desetletja bi lahko bila praktično vse: komedija, žalostinka, grozljivka ali pa znanstvena fantastika!

V Sobotni prilogi Dela je bil pod pismi bralcev objavljen članek:

VSE SLABŠI POLOŽAJ PREZRTIH ŠOLSKIH TAJNIC!

Preberite ga, če ga še niste.

Veste, včasih je vsega preveč in ne moreš biti tiho zato sem ga morala napisati. Optimisti se navadno tolažimo z nevednostjo in naivnostjo akterjev – beri raznoraznih ministrstev, vlade, leve, desne ali pa kariraste. Ni pomembno. Vsi ali vse – so iste.

No, tokrat vem le to, da udarjam mimo. Nihče od njih ni naiven ali neveden. Mogoče površen predvsem pa vem, da jim je popolnoma vseeno za nas. Tako kažejo dejanja.

Premalo nas je. Premalo glasov. In to so dejstva.

Zanimivi so bili odzivi ljudi na članek. Presenečenje na eni strani. Tudi iskreno sočutje. Žal pa velika večina ljudi ne vidi, ne sliši, ne razume. Veliko stavkov se je namreč začelo: “Ja, res grozno. Ampak veš, tudi jaz….. Veš, tudi mi ….!” In še vedno preveč ljudi sprašuje, kaj pa sploh dela tajnica? Vam je pa res lepo, ker ste celo poletje doma. Upam, da so ljudje sedaj vsaj malo bolje informirani.

Ljudje ne znajo poslušati, slišati, razumeti in se vsaj malo vživeti v kožo drugega. Veste, prav nobeno drugo delovno mesto ni primerljivo z nami. Nas za to državo enostavno ni. Sploh nas ne omenjajo. Nismo dovolj eksotični, da bi se sploh kdo pobrigal in pozanimal o nas.

Ko pa je toliko bolj sočnih zgodb. Od okužb do volitev. Đokovića in resničnostnih šovov. Golobov in medvedov.

Za tajnice pač ni nikoli časa.

Je delovno mesto TAJNIK VIZ VI žrtev stereotipa? Zakaj smo potem nenadomestljivi?

Naj se na tem mestu zahvalim vsem, ki ste se odzvali na članek, ga komentirali, delili. Po drugi strani pa bi rada potrkala na vest tistih, ki bi morali biti prvi pri ozaveščanju pristojnih o krivičnem in sramotnem položaju zaposlenih na delovnem mestu TAJNIK VIZ. Sindikati, sindikalisti? Ravnatelji? Ste res naredili dovolj? In končno tajnice, TAJNIKI VIZ? Ne smemo več biti tiho. Ker ni higienično in konec koncev – ni odgovorno. Ne do nas samih in ne do družbe.

V življenju štejejo predvsem dejanja in glasno povedana beseda.

Na koncu naj napišem, da sem bila najbolj vesela podpore sodelavcev in ravnateljice. Odziva sotrpinov, sotrpink – tajnikov VIZ. Iz osnovnih šol, vrtcev, srednjih šol. Ob nekaterih zgodbah mi je šlo na jok.

Komentarje in odzive bom objavila ločeno. Brez imen in priimkov. Imena in priimki niso pomembni. Pomembno pa je sporočilo. In zgodbe.

PS: slišati je, da naj bi se urejalo, ker tako ne more ostali. Čez kakšen mesec, dva, pol leta, leto… Me je kar malo strah. Če se bo “popravljalo” tako kot do sedaj bomo večno pod minimalno plačo.

Na koncu bi rada napisala še nekaj, pa naj bo vic – o tajnicah:

Tajnica ureja dokumente in vpraša nadrejenega: “A lahko zavržem stare dokumente?”
“Seveda lahko, samo prej za vsak slučaj vsakega fotokopiraj.”