Veselim se letošnjega leta. Ponovno želim preteči maraton. V želji, da se pripravim čim bolje ter predvsem na najbolj primeren način, sem pričela iskati informacije. Saj veste, znanja ni nikoli dovolj.
Našla sem zanimiv članek na spletni strani “wikiHow” katerega soavtor je Tyler Couville, ambasador blagovne znamke Salomon Running ter zmagovalec Kristalnega gorskega maratona 2018. Tekel je na ultra in gorskih tekih po ZDA in Nepalu. Je profesionalni tekač. Sicer pa imamo v Sloveniji že med rekreativci veliko “Tyler Couville”-jev. Vsaj zdi se mi tako.
Odločila sem se, da vseeno preverim njegove napotke ter jih skušam spojiti z mojimi izkušnjami. Mogoče izvem kaj novega.
Gremo skupaj?
Dejstvo je, da je maraton velika zadeva in se je ni mogoče lotiti z levo roko. Sicer vsi vemo, da pri maratonu najbolj trpijo noge pa čeprav tečemo z glavo. Vsaj morali bi. Priprava je dolgoročen proces ne glede na to kakšen tekač ste. Začetnik ali pa profesionalec. Couville priporoča 3 – 6 mesečno delo na vzdržljivosti ali dlje, če še niste v dobri tekaški formi. Ne vem, kaj je po Couvillovo dobra tekaška forma.
Sama sem se maratona lotila potem, ko sem prvo leto konstantnega in načrtnega celoletnega teka pretekla pol maratona in nato naslednje leto maraton. Seveda pa tek na organizirani tekaški dirki ni pogoj. Če ste večletni tekač, ki je sposoben zdržema teči vsaj uro in pol ter ste zdravi in brez poškodb si upam trditi, da se v treh mesecih lahko pripravite na maraton. Če pa tega niste sposobni je bolje, da si vzamete več časa.
Vendar vas prosim, ne postanite obsedeni s treningom. Uživajte v teku, v treningu. Ne popustite ob prvi prepreki. Bodite fokusirani, pozitivni in veseli.
Couville pravi: “Bodite ponosni nase, ker ste se odločili za tako težek izziv!” No, malce pretirava. Pred leti sem se odločila, da bom pretekla GORSKI MARATON 4 OBČIN – GM4O, da bom nekoč pretekla 100-tko, osvojila Kilimanjaro, pa samo zaradi tega še ne morem biti ponosna nase. Ponosna bi bila lahko, če bi zadevo realizirala.
Zagotavljam pa vam, da bomo še kako ponosni, ko bomo maraton resnično pretekli. Pa če bo to prvič ali pa stotič. Za začetek bodimo navdušeni in vztrajni.
Pred začetkom
Couville: začnite trenirati vsaj 16-24 tednov pred maratonom.
Se strinjam. Vzamem 24 tednov.
Odločila sem se, da pretečem maraton oktobra. Torej moram pričeti s treningom marca. Včasih sem se takoj, ko so bile prijave odprte tudi prijavila na tekmo, služilo mi je kot dodatna motivacija. Tega ne počnem več, ker si raje pustim več manevrskega prostora. Sploh v teh “covid” časih. Zadnji trenutek lahko namreč spremenite lokacijo ter si prihranite stres zaradi nepovrnjene plačane startnine, kot se je leta 2020 zgodilo tekačem na Istrskem maratonu.
Če boste trenirali z mano moramo imeti podobno izhodišče. Torej tečemo vsaj trikrat na teden, sposobni smo preteči zdržema vsaj 16 km. Tedenska razdalja naj bi bila med 20 do 40 kilometrov.
Če niste redni tekač ter dolgih razdalj (nad 10 km) še niste tekli priporočam, da se pred resnejšim delom treninga za maraton posvetujete z zdravnikom. Dolge razdalje so namreč za telo velik zalogaj in se mora na napore postopoma prilagoditi.
Prihodnjič bom objavila svoj tekaški program. Primeren bo za starejše tekače (nad 50 let) in bo dopuščal tudi kakšno drugo aktivnost (planinarjenje). Predvsem pa to ne bo izčrpavajoč trening. Temeljil bo predvsem na mojem lanskoletnem treningu za polmaraton, ki je bil točno to, kar hočem od teka.
Me prav zanima, koliko stičnih točk bom sploh našla pri Couvilleu.
Se beremo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Poznojesenski in zimski dnevi so tako nesramno krajši, da bi včasih človek najraje še tiste urice, ki so na voljo za kakšno dejavnost, kar prespal v postelji. Ali pa obsedel spodvitih kolen pred televizorjem ter ob grizljanju hrustljavih piškotov užival ob gledanju TV programa.
Bolj ali manj… slabega ali bolje: vedno istega. Ponavljajoči se filmi in sami bolj in manj »resničnostni« šovi. Tudi sama sem enega ravno “odgledala”, ker je bil pač športni in pozor: prvič v Sloveniji. Všeč mi je bil. Sem se jokala in jezila zraven. No, proti koncu vedno manj. Proti koncu sem navijala skoraj za vse.
Če bi obstajal Senior Exatlon bi se takoj prijavila! Tekmovalci bi seveda morali imeti vsak po vsaj dva “fellerja” kot npr: umetni kolk ali koleno, artritis, revmo ali kaj podobnega. Tako bi bili praktično na istem kot nastopajoči v 1. Exatlonu Slovenije po dveh mesecih poligoniziranja oz. tekmovanja.
Boljša opcija od TV je vsekakor dobra knjiga. Leže na kavču in poslušajoč ogenj v kaminu. Lepo na toplem.
Verjamem, da se take »nedejavnosti« človek hitro navadi. In verjemite: ni dobro. Nobeno pretiravanje ni dobro.
Po letošnjem maratonu sem vzela “počitek po maratonu” kot kategorijo treninga skorajda smrtno resno in ne boste verjeli: še vedno traja. Teku sem se odrekla za dober mesec dni čisto zavestno nato pa še malo po sili razmer. Sprva mi je bilo težko in nato je bilo vedno lažje. Nedejavnost me je pričela srkati vase, v tisto lenost, telesno in umsko zaprašenost.
To »grozno« obdobje sem uspela preživeti s pomočjo fizioterapije. Sanacija okostja. Hrbtenica je trenutno kar v redu, upam, da mi je uspelo sanirati tudi ramo. Tistim mlajšim moram povedati, da je vse res. Tisto veste, ko “ta stari” govorijo: “Boš že videla, ko boš stara, ko boš v mojih letih!” Ali pa: “Nič se ne paziš, boš že videla, ko boš starejša!”
Še huje pa je to, da enostavno ne veš, kdaj si postal star.
No, sedaj sem “ta stara” in spadam med “stare prdce” kot nas mlajša generacija včasih poimenuje. In veste kaj vam povem: že starejša generacija iz moje mladosti je imela prav! Res je! Če se mlad ne paziš, star kasiraš. Vsaka malenkost se pozna. Nezdravljen zvin gležnja, padec na ramo, na pol prebolela viroza. In potem obiskuješ zdravnike, fizioterapevte in iščeš pravo formulo, da boš spet isti. Pa ne boš.
Če ste starejši od pol stoletja verjemite ali bolje, da se kar sprijaznite, da ne boste nič več hitrejši in močnejši. Lahko pa ste pametnejši in modrejši. Saj poznate rek: “Mlad in neumen!” To še nekako gre. Star in neumen je pa precej huje. Še pregovora nimamo.
Je pa zato Hemingway lepo povedal, da imamo mladost zato, da delamo neumnosti, a starost, da te neumnosti obžalujemo.
Veliko ljudi ima v teh kratkih in mračnih dneh težavo z motivacijo. Praktično za kar koli. Ljudem se nekako ne ljubi. Že pogled čez polje in na ljubljansko PST pove vse. Množični tekači so praktično izginili. Samo še tisti najvztrajnejši so ostali.
Z mano vred. Vztrajali bomo – čez zimo – tja v pomlad. Kajti ta letni čas – je čudovit za tek, če verjamete ali ne. Problem je le v krajšem dnevu. A ker nam narava ravno preko zime sporoča, da je čas za počitek, je pravzaprav vse v redu.
Na tek se odpravimo preko vikenda ali pa med tednom opravimo krajši tek z obvezno zimsko nočno opremo. Saj veste: lučka, svetleča oblačila, odsevniki. Glavno je, da se razgibamo, nadihamo, prevetrimo glavo. V teh časih s tekom veliko lažje ohranimo razsodnost.
Motivacija, ja, potrebuješ jo, da se brcneš v rit! In skočiš v superge. Čeprav je zunaj mraz, morda sneži, piha … ampak verjemite: bolj kot je zoprno vreme… več truda kot boste vložili v tek… bolj boste uživali! Občutili naravo! Ne samo videli. Videli morda kakšno živalco več kot običajno. Oh! S kakšno srečo in zadovoljstvom je potem človek nagrajen, ko ima za seboj svoj uživaški tek.
Topel tuš! Čaj! In v takem stanju, prijetno utrujen, stuširan in v udobnih oblačilih ter mehkih toplih nogavičkah na nogah, je užitek sesti na kavč še toliko večji. Verjemite, kavč ne more nikamor! S tistimi lesenimi nogicami ne more hoditi sam. Počaka. Meni je sicer kavč v naši dnevni sobi najbolj všeč takrat, ko je prazen.
In kaj sploh je motivacija?
Iz Wikipedije, proste enciklopedije: “Motivacija je psihološki element, ki spodbuja organizem, da ravna v skladu s svojimi cilji, željami, potrebami in notranjo kontrolo. Nanjo lahko gledamo kot na gonilno silo, ki nas prisili, da ravnamo v skladu z nekim ciljem, ali pa to vedenje še dodatno okrepi. Npr. lakota je motivacija, ki v nas vzbudi željo po tem, da bi jedli.”
In naj torej v tem slogu nadaljujem:
Slabo počutje je motivacija, ki v nas vzbudi željo po dobrem počutju.
Bolezen je motivacija, ki v nas vzbudi željo po zdravju.
Depresija je motivacija, ki v nas vzbudi željo po sreči in dobri volji.
Debelost je motivacija, ki v nas vzbudi željo po vitkosti.
Tečnoba je motivacija, ki v nas vzbudi željo po dobri volji in radosti.
In tako naprej … Noro! Neskončno morje samih “motivacij”! Jupi! Kje potem sploh je problem?!
Motivacija je torej tista gonilna sila, da dosežemo svoj cilj! In večji kot je cilj, želja ali potreba – močnejša je motivacija. Pa vendar motivacija še ni dovolj, da bo cilj dosežen! Večina definicij je itak nepopolnih. Vedeti moramo, kdo ali kaj oziroma katera je tista pot, ki vodi do cilja. Potrebujemo »recept«, če hočete. In če izberemo napačnega, se lahko od svojega cilja samo še bolj oddaljimo.
Slabo počutje je mnogokrat pogojeno s pomanjkanjem gibanja, rekreacije, napačnega prehranjevanja, preveč ali premalo spanja in stresa.
Rešitev je gibanje.
Tek v naravi, kjer se boste nadihali zraka, začutili veter, dež in sneg na obrazu, občutili hlad, vročino. Predramili boste svoje telo in čutila in začutili, da živite.
Ne zamenjujte občutek mraza na obrazu, vode v supergah, utrujenosti in napora ob teku za slabo počutje! To je le znamenje, da ste živi. Živite! Aktivno! Na čisto svojem poligonu. Ne v knjigi, na televiziji, v tujih zgodbah! Tam – obuti v svoje superge, na svoji tekaški trasi, ravnokar ste preskočili blatno lužo … videli poljskega zajca… Zvečer boste zaspali kot angelček, prijetno utrujeni.
Bolezen je vse prevečkrat posledica slabega počutja. Pa ne zato , ker vas je zeblo med tekom! Nasprotno: blažji prehlad bo ob teku izzvenel! Zaradi teka ne boste nikoli zboleli! Mogoče si boste zvili gleženj, če boste nerodni! In ob pretiravanju dobili kakšno drugo tekaško poškodbo. Tecite pametno in bolezni se v loku izognite obuti v superge in oboroženi s kondicijo. Tecite tako dolgo, da boste pozabili na težave, skrbi. Z vsakim tekaškim korakom bo stresa manj, skrbi manj pomembne ter rešitev mogoče že za naslednjim ovinkom. Ne pozabite: tek krepi in ne krepa 😉 ! Pa še nekaj: če ne morete teči tako dolgo, da bi pozabili na težave in skrbi, se prisilite. Včasih pomaga MP3, da spodite glasove iz glave. Če ne pomaga nič – se je potrebno težave lotiti še kako drugače. Ob teku se boste zagotovo spomnili kako!
Poiščite svoje zdravilo v naravi, bodite aktivni, tecite. Tek vam bo resnično pomagal. Vztrajajte v teku in nagrajeni boste z večjo samozavestjo, tekaško radovednostjo in veseljem ter srečo. Izognite se depresiji s tekom! Verjamem, da se veliki večini oblik depresije s telesno aktivnostjo in predvsem z rednim tekom, v celoti izognete.
Tek je motivacija. Photo by Ketut Subiyanto on Pexels.com
Debelost je praktično novodobna bolezen. S sedečim načinom življenja in hitrim ter predvsem napačnim načinom prehranjevanja je v porastu tudi v Sloveniji. Tek vam bo pomagal tako pri shujšanju kot vzdrževanju idealne telesne teže. Če boste tek vzeli za svojega, težav s težo v svojem življenju gotovo ne boste imeli. Pa pustimo tiste tri ali štiri kilograme, ki hodijo ves čas narobe, na miru. Debelosti, ki bi ogrožala vaše zdravje, boste s tekom praktično ubežali.
Tečnobo sem pustila za na koncu. Pogojena je namreč različnim stvarem. Na nek poseben način je celo koristna. Zelo! Če ste že tekač. Ker brez teka postanete tečni. Tečnoba pa se zdravi in hrani s tekom. Pa saj poznate recept: motivacija je tek!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka. Če vas kaj jezi ali moti odtecite kakšen kilometer. Lažje vam bom. Če pa vas jezi moje pisanje, ga enostavno ne berite.
Parkirava. Noge hočejo hitreje tja do prizorišča. Pogrešala sem ves ta maratonski direndaj.
Ko prideva do drame in zaslišim Stroj machine se zjokam. Nabijajo. Tako nabijajo, da je za ponoret dobro vzdušje. Me moj potolaži in potem je bolje.
Spet mi je vse všeč. Ne vem kako sem lahko kdaj sploh pomislila, da sem se Ljubljanca naveličala. NO GO! Nemogoče. Najboljše mesto za maraton na svetu. Moja Ljubljana.
Sicer pa ne grem na maraton. Grem na polovičko, brez velikih pričakovanj. Navadno na Ljubljanskem maratonu tečem polovičke po kakšnih poškodbah, operacijah, boleznih. Tudi tokrat je tako. Testirala bom svojo nogo s tremi vijaki, kako bo šlo. Ker imam dovolj tega. Sicer pa grem na rekord! Najpočasnejši polmaraton. Pa da vidim, kako mi bo šlo.
Nazadnje sem odtekla maraton v Ljubljani 2017. Težko je šlo. Mučila me je astma, odvečna teža, preslab trening in bolečine v nogi zaradi kostnega palca (Hallux Valgus). Ta bolečina je bila praktično neznosna, tudi hodila sem že težko zato sem se odločila za operacijo, ki se je zgodila marca 2018. In od takrat sem v nekakšni tekaški pavzi. Saj tečem. Prvo leto po operaciji zelo malo, tudi drugo leto še ni šlo tako, kot bi si želela. Nato je sledilo koronsko leto, ki bi mi prineslo vsaj pol maratona, pa je prišlo do odpovedi.
Potem sem kolebala.
Pa je sledil velik preobrat. S prijateljema in mojim najljubšim maratoncem smo sklenili, da se letos vsi skupaj udeležimo maratona v Atenah. Edinega prvega, prvinskega maratona. Padla je odločitev, naredili smo tabelico v Excelu kamor bomo zapisovali kilometre teka ali hoje in štartamo na najpočasnejši maraton kar smo ga sposobni spraviti skupaj v Atenah.
A glej ga šment, lepega dne opazim, da edina vpisujem tekaške kilometre. Zadeva pade v vodo, skoraj dobesedno, saj Staša in Boštjan plujeta po svetu z jadrnico in tam dejansko ni vedno mogoče teči. Prostora ni dovolj niti za šprint. Moj najljubši maratonec pa se je zapičil v vertikale, zbežal gor v hribe.
In posledično tudi moj tek zapade spet v tisto “neplanskost”. Brez pravega cilja. Tečem. Ampak malo zmešano. Kakšen teden malo več in potem spet manj. Malo po poljih, cestah, gozdu, kakor se mi zazdi. Za bistrenje sebe, vzdrževanje kondicije, pobeg vase.
Dokler mi ne prileti pod nos novica in to spet direktno iz Poleta, da maraton v Ljubljani bo in pomislim, ti šment, pa jaz grem vsaj na polovičko.
In tako sem od septembra spet pridno in redno tekla, počasi, predvsem sem delala na bazi.
Zato danes stojim na startu. Pa poglejmo dejstva: spet preveč kilogramov, astma utišana in moj Hallux Valgus je odrezan, odpiljen, odstranjen. Vsi trije “šraufi” na svojem mestu, počutje ok. V zadnjem letu pretečenih 843 km.
In čisto tako iskreno povem: trening za polmaraton je…. kako bi rekla …. no, ni niti približne primerjave s treningom za maraton, kot sem ga delala v preteklosti. Vajena sem težkih treningov, intervalov, tekov v klanec, dolgih več urnih tekov, zgodnjih vstajanj, sopihanj v jutranji temi, ko še vsi spijo. Tokrat je šlo vse brez tega. V bistvu po sili razmer. Ali pa tudi ne.
Stojim na startu skupaj z razredčenimi tekači. Letos nas je vseh skupaj okoli 5100 in sicer na vseh tekih skupaj (10, 21, 42 km). Imam kar malo čuden občutek. Tri leta brez maratona, brez polmaratona, brez vsake tekaške tekme. Z “na hojladri” treningi. Ampak – grem lepo počasi, za hec. Za dušo.
Ob sebi imam Urško in Frica, počutim se skoraj popolno. Kaj bi jaz brez svojih navijačev, moje družine? Slikata me, snemata, jaz pa norim kot majhen otrok, tako sem vesela.
Postavim se čisto na rep. In stopim skoraj dobesedno na rep dinozavru. To pa bo borba, v tej napihljivi preobleki preteči toliko kilometrov. Ampak, zeblo ga ne bo.
Nase sem navlekla staro palerino, ščiti me pred mrazom, jaz pa norim, skačem, letim kot kakšen metulj ali bolje štorasta čebela.
Z dinozavrom startava skupaj, odnese me v poskakujočih korakih in krilečih rok od mojih dveh srčkov naprej proti startu.
Garminček malo nagaja, pa kar tako pritisnem štart, če bo meril bo, če ne bo pa nič. Itak grem po svojem počutju.
Stroj machine nabija, pomaham jim, tečemo ven iz Ljubljane. Kar precej navijačev, vendar se vidi, da nas je manj. Tečemo proti Stožicam, zaklepetam se s tekačico, ki kar noče nehati govoriti. Gre na maraton, prvi krog mora biti počasnejši, potoži, kako turoben je drugi del maratona, ko ni nikjer nobenega navijača in da se bo morda kar premislila.
Tečem naprej, kilometri se topijo, na Samovi cesti iščem okno skozi katerega je kar nekaj let donela navijaška glasba. Najdem tisto okno, za njim stoji malček in maha. Navdušeno mu pomaham nazaj.
Pred menoj je zajec s časom 4:45. Malce nostalgično pomislim kako sem včasih sledila tiste s časom 3:45 ali 3:30. Ampak kaj hočemo. Sem na tistem delu tekaške krivulje, kjer se glede na starost prične obračati navzdol. No, resnici na ljubo, že kar precej navzdol. Ampak nekateri vztrajamo in se ne damo. Če ne gre hitro, gre pa počasi. Po svojih zmožnostih.
Kar dobro mi gre, nekako dohitim zajca in vidim, da ga celo bežno poznam. Zdravkec iz Tekaškega foruma, tekaška korenina. Par besed o smešni prigodi izpred let, ko je zaradi moje prodane startnine za nekaj trenutkov postal najbolj vesela Mojca na Istrskem maratonu.
Pri Klubu 300 zagledam mojo okrepljeno navijaško skupino in vpitje “Dajmo Mojca” in jaz gonim (počasi po svoje), delim petke in letim proti draveljskim zastavam, kjer je leta najboljše navijaško vzdušje. Nekaj znanih obrazov, deljenje petk.
Sem že na večni poti in tam proti Tehnološkemu parku zaslišim Golico in spet “Dajmo Mojca”. Jaz pa kar tečem, nič mi ni, kilometrski čas je vedno boljši, kot bi naoljila svojo “tekaško mašino”. Oddrvim mimo mojih naprej proti Tržaški in proti cilju kjer še enkrat zaslišim “Dejmo Mojca” in jaz gonim, vidim da lahko vseeno tečem tudi pod 6 minut in kar gre mi, jaz bi še ampak odvijem na 21 ter že v cilju v silnem navdušenju usekam županu petko.
Srečna sem.
Ne bolijo me noge, sem zadihana, prijetno utrujena. Postavila sem rekord, sicer najpočasnejšega malega maratona ampak tega polmaratona sem res vesela: 2:07:43. Tempo mi je uspelo držati dovolj enakomeren oz. sem ostanek moči lahko porabila proti koncu tekme.
Verjetno ste glede na toliko besed o tem, kako “gonim” pričakovali celo uro krajši časa.
Ampak vseeno. ZMAGA! Očitno imajo mišice res spomin in moje morajo imeti zares zelo dobrega.
V cilju dobi župan petko, ker je bil dovolj vztrajen, da je pričakal tudi mene. Nato dobim jaz medaljo. In sledi odhod iz ciljnega prostora ter raztez. Iskanje znanih obrazov. Čestitke. Objemi. Pica. Pivo. Topel sonček. Tako lep dan.
In ob odhodu do avtomobila navijanje maratoncem ob prihodu v cilj. Ja. Maraton. To pa je povsem druga zgodba. Zapisana na obrazih prihajajočih v cilj. Vsak ima svojo. Tudi jaz jo bom spet imela. Prihodnje leto.
Še ne dolgo nazaj se teku po Poti spominov in tovarištva (v nadaljevanju: PST) nisem približala niti v sanjah. Izjemoma v zelo zgodnjih ali poznih urah, da sem se izognila gneči. V času pred kakšnim večjim tekaškim dogodkom, kot sta Tek ob žici spomladi in Ljubljanski maraton jeseni, je bila gneča vedno precejšnja.
Pa dobimo Korono in … vse se spremeni.
Najprej so nas pozaprli v domove, prepovedali druženja in predvidevam, da smo se tekači razbežali gor po hribih in gozdovih. Nekateri so postali pohodniki, drugi gorski tekači, večina nas pa je že ves čas nekaj vmes. Meni mehkejša podlaga, zaradi mojih težavnih stopal, vsako leto bolj odgovarja, tako da me misel na 42 km asfalta kar malce straši.
No, na praznik OF pa sem se – pazi: kljub “spomladanskemu tekaškemu vrhuncu”, ki je pred nosom, podala na PST, da odtečem enega daljinca potem, ko sva naredila že krajši trening. Moj najljubši maratonec in prototip tekaškega trenerja se je vrnil k teku, trenira po Poletu iz leta 2002, program za začetnike. In odlično mu gre. Kmalu bova lahko skupaj zaokrožila po PST, tako, kot včasih. Komaj čakam.
Priznam, da me ob skupinskem teku večkrat zamika, da mu “kakšno” malo vrnem. V smislu: podaljšaj korak, kako držiš roko, tečeš kot crkovina… ampak sem tako vesela, da končno spet teče ob meni, da tega ne bom storila. Vem, kako je težko začeti in vem, da se ne bori samo s tekaškimi minutami in kilometri.
Z naloženimi leti in žal tudi kilogrami , kar sva pridelala oba, se mi zdi PST tak prijazen tekaški poligon. Večinoma je makadam, imamo pitnike, označbe. Carsko.
Potem, ko se po oddelanem začetniškem treningu posloviva, krenem v svoj tekaški podaljšek proti PST. Že od daleč pa me pogled na pot preseneti. Razmeroma prazna je. Skorajda nikogar. Redki sprehajalci. Kar verjeti ne morem.
Le kam ste vsi tekači šli? Kam ste se poskrili?
Priznam, da mi je prav prijetno teči. Bolj brez skrbi sem, ni se potrebno izogibati in odkar smo vsi skupaj “napsihirani” še z raznimi virusi, mi tudi po tej plati odgovarja.
Po tej trasi, od doma po PST…. do točke ali kar okoli… odvisno od mojega tekaškega apetita ali cilja, sem tekla že tisočkrat. Človek bi rekel, da poznam vsak kamen. Včasih sem si za daljinca nadela slušalke in ob dobri muziki bi lahko tekla “večno”. Pa so se mi pokvarile in potem ko sem jih zabrisala v grmovje, ker so me res že jezile, sem ostala brez slušalk, novega MP3 ali 4 pa si še vedno nisem usposobila. Bom. Moram.
V bistvu me moj tek malo skrbi. Zadnja tri leta manj tečem. Sem manj tekla. Odtekla nisem nobenega maratona. Letos pa bi ga. Virtualni me ne zanima, upam, da bodo zadeve toliko normalne, da bom končno spet stala nekje na startu in kasneje na cilju.
Ob vsem tem premišljevanju uzrem nekaj novega ob tisočkrat pretečeni poti. V bistvu opazim. Ob drevesih, posajenih ob Poti spomina in tovarištva, so vsake toliko časa postavljene kovinske plošče z različnimi napisi.
Prav razveselim se, kratkočasile me bodo med tekom. Preberem prvega, imena, letnice in tako naprej in pridem spet do naslednjega, katerega ne morem prebrati v celoti. Ne ker sem tako hitra ampak ker imam poleg let in kilogramov višjo tudi številko dioptrije.
V daljavi zagledam dva tekača, pozdravimo se. Sedaj, ko nas je manj, je vse skupaj spet bolj prijazno.
Ravno, ko ozavestim dejstvo, da praktično ni več videti tekaških skupinic, kakršne so npr. Urbanovi tekači in pri katerih sem daljnega leta 2008/09 tekla tudi sama, jih zagledam. V gosjem redu teka skupinica tekačev, eden za drugim po dva in dva.
Sem zelo počasna, kljub temu jih dohitim in se jim priključim na rep. Predstavljam si, da sem ena izmed njih. Pretežno ženske veselo čebljajo in tekljajo v počasnem tempu. Glej ga šment, si mislim, sem in tja pa je le še kdo počasnejši od mene. Tempo mi ne odgovarja zato jih počasi prehitevam po levi.
Kar veliko jih je, ne prepoznam pa nikogar. Sama sebe si ne predstavljam teči v taki skupinici, ni to zame. Ko tečem imam rada mir. Tek je moja meditacija.
Na točki, ki sem si jo določila za obrat se vrnem proti svojemu izhodišču. Na hitro še preračunam kilometre, moralo bi jih biti 18, vseh skupaj in to bo ravno prav.
Ko jih imam za seboj 15 se spomnim občutka izpred več deset let, ko se mi je zdela ta dolžina teka takooo dolga. Že rahlo boleče stegenske mišice me spomnijo na takratno “tekaško trpljenje”. Zaradi tega “trpljenja”, ki ga doživljaš ob pridobivanju dolgoprogaške kondicije, sem si takrat rekla, da nikoli več ne dopustim, da bi morala začeti teči od začetka. Pridobiti maratonsko pripravljenost je dolg proces in ni lahko, zato se res ne izplača, da bi popuščal in se prepuščal tekaški lenobi. Sicer si pa tega pravi tekači niti ne predstavljamo.
Vsaj nekajkrat na teden, vsaj trikrat pa je le potrebno skočiti v superge in se na tekaški način osvoboditi. In vsaj enkrat mesečno odteči daljšo razdaljo, da noge obdržijo občutek in ritem, da se ne pomehkuži celotno telo.
Večji problem za nas tekače je kakšna “višja sila”. Poškodba ali bolezen. Včasih razmišljam, če bi bilo bolje, da bi teči začela kasneje.
Obe najstarejši slovenski tekačici, kateri sem imela čast spoznati tudi osebno, modra Helena Žigon, ki je moja vzornica ter vedno nasmejana Kazimira Lužnik, sta pričeli razmeroma pozno teči a sta tekli globoko v 80. leta. Helena Žigon je svoj zadnji polmaraton pretekla pri 85. letih, pri teh letih ga je pretekla tudi Kazimira, ki še teče. Želim si, da bi to uspelo tudi meni.
Poleg volje in moči potrebuje človek za tek tudi razmeroma zdravo telo, sklepe. Kakorkoli upam, da vsi moji sklepi, “šraufi”, vezi in fibroze zdržijo.
In že sem na cilju svojega treninga. Ustavim uro. Počutje v redu. Noga v redu. Vse je v redu. Raztegnem se.
Zgoraj sledi pomembno opravilo. V Excelovo tabelco hitro vpišem čas in preverim, če so ostali člani ekipe vpisani. Fric je… aha… najina draga jadralca pa še ne… No, mirno morje, jima zaželim v mislih in hitro preverim na aplikaciji, če sta že pristala. Nista.
Naš maraton. Poseben. Zgodovinski.
Po posebnih pravilih. Vse bo šlo drugače. Limit v obratno smer. Nikakor ne smemo biti hitrejši od petih ur. No, moja hitrost bo kar pravšnja.
Upam samo, da nam ga vsem uspe preteči. In zase upam, da pretečem vsaj še enega. Potem se bom odločala naprej.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
V današnjih dneh je enostavno priti do tekaškega plana. Veliko težje ga je realizirati v celoti.
Tekaški plan je nekakšen načrtovalnik treningov. Sestaviti ga je potrebno preudarno, pametno. Za vas ga lahko sestavi tekaški trener, morda izkušenejši tekaški prijatelj. Lahko si ga pripravite sami s pomočjo spletnih programov ali pa izključno na osnovi lastnega znanja in izkušenj. Kdo ve, kateri je tisti – zmagovalni ali bolje – najpametnejši.
Pameten tekaški plan je veliko več kot pameten telefon. Je pravi multipraktik. Zadovoljiti mora več potreb, zahtev, želja ter vse skupaj uskladiti z možnostmi in realnostjo ter brez nepotrebnega balasta.
Predpostavimo, da tečete po nekem planu, tekaškem planu, po katerem naj bi v določenem roku bili sposobni preteči neko razdaljo v določenem času. Na primer: maraton v treh urah in pol.
Plan določa tekaške dneve, vrsto teka, razdaljo, predviden čas. Načrtovan je na podlagi vaših tekaških pred dispozicij, fizične sposobnosti, zmožnosti, izkušenosti. Torej bi moral delovati. Verjamete vanj!
In ravno zaupanje, vera v vaš tekaški plan je ključen, da bo tudi deloval. Podobno, kot druge stvari v življenju. Vera in zaupanje v vse, kar počnete. To je predpogoj za uspeh!
Pa vendar se dogaja, da zadeve ne »tečejo« tako, kot bi si želeli. Vključno z vami ;)! Tekaške razdalje postanejo predolge, časi prepočasni.
Se vam dogaja, da treninga nikakor ne morete izvesti v okviru plana?
Tekaški plani imajo lahko več delov ali enot, omenila bom le glavne tri po znanemu dolgoprogašu Jeffu Gallowayu . Tekaški plan je oblikovan v nekakšno piramido: bazo, moč in hitrost.
Photo by Bich Tran on Pexels.com realizacija tekaškega plana
Nekje 50% treninga predstavlja baza. Prve mesece (odvisno kakšen tekač ste in kako dolgo že redno tečete) nabiramo kilometre, podaljšujemo razdaljo. Telo navajamo na več ur trajajoč napor. Konstanten. To je trening vzdržljivosti. Tek je sproščen, tempo pogovoren, enkrat tedensko ali vsaka dva tedna pa odtečete daljši tek, katerega dolžino postopoma povečujete. Večina tekačev s tem delom nima težav. Tekaški plan je realiziran praktično 100%. V kolikor se pojavlja težava je lahko psihične narave. Morda se vam zdi tek monoton, dolgočasen. Popestrite si trening z opazovanjem okolice, poslušanjem narave ali pa si nadenite slušalke in tecite ob svoji priljubljeni tekaški glasbi. In ne pozabite na vodo. Ob dolgih tekih je potrebno piti dovolj vode tudi med treningom. In še nekaj: postopnost! Postopno podaljševanje dolgih tekov vsakih 14 dni, vendar ne več kot 1,5 do 2 km.
Sledi trening moči, nekje 15%. Tu je tedenskemu planu dodan tek v klanec, različnih dolžin in ponovitev, ki se iz tedna v teden povečujejo. Tek navkreber je težak. Trening naporen. Vendar vztrajajte. Pazite, da se pred treningom dovolj ogrejete in na koncu raztegnete. Ne tecite v klanec neogreti. Napornejši kot je trening, večja je nevarnost poškodb. Nagrajeni boste z odličnim počutjem, čutili boste moč! Vsak naslednji dan treninga moči bo lažji. Garantirano vam med tem treningom ne bo dolgočasno. Če je kdaj preveč hudo, raje malce popustite v tempu kot v številu ponovitev predvidenih po vašem tekaškem planu.
Tretji del je trening hitrosti. Približno 35% vsega treninga. Vsi želimo teči hitreje, kaj ne? V tem članku želimo maraton preteči v treh urah in pol. Intervali, daljši in krajši, tempo teki različnih dolžin – to so glavne sestavine treninga hitrosti. Ki je najtrši oreh.
Če se nikakor ne moremo približati planirani hitrosti, gotovo nekaj ni v redu. Morda smo imeli prevelik tekaški apetit? Smo bili “tekaško požrešni?” Na tej točki, bo vsekakor potrebno vztrajati naprej in stisniti zobe. Planirano hitrost bomo poskušali ujeti z zamikom.
Kaj lahko naredimo, da bomo tekaški plan dejansko realizirali?
Pomagajte si z merilcem srčnega utripa ali enostavno preklopite na nižji nivo območja treninga. Vendar pazite, da ne padete v *tekaško nirvano*! Ne! Nikoli ne pozabite: pri treningu hitrosti in treningu moči ni cone udobja. Tu morate ven! Treba je trpeti! Po tekaško! Če ne znate stisniti zob, kar prenehajte brati in pojdite na sprehod ali lahkoten joging. Žal. Maraton ni za vse. In to ni nič slabega.
Če niste ljubitelj “tekaških tehnikalij” in nimate merilca srčnega utripa – nič hudega. Pravzaprav merilca srčnega utripa sploh ne potrebujete. Tecite tako, da pospešeno dihate ter da čutite »tekaško telo«. Da bi se s kom pogovarjali ob teku, kadar trenirate hitrost, ne smete niti pomisliti. Ker je to nemogoče! Ali pa tečete prepočasi. Morate loviti sapo, občasno celo hropsti, šteti metre pred seboj v pričakovanju, kdaj bo že konec, misleč, da ne morete več niti metra.
Trening boste končali zadovoljni. Utrujeni, zbiti, crknjeni … prešvicani, smrdljivi, posmrkani pa mogoče še kaj, kakor hočete … samo spočiti ne smete biti več. »Spočiti« pomeni v tem primeru biti normalno zadihani, prijetno utrujeni. Ob treningih hitrosti na višji frekvenci ni »prijetne utrujenosti«. Ko se ustavite, ste »čisto fuč«, »skurjeni«, »na smrt utrujeni«… in telečjih nog.
Pa brez skrbi. To kmalu mine. In potem, ko se boste dobro raztegnili in stuširali boste noro zadovoljni. Pa čeprav vas bodo bolele noge. Morajo vas! Če vas naslednji dan ne bo nič bolelo in če ne boste čutili nobene mišice potem to pomeni, da je bil vaš trening zanič! Potem se ne čudite, zakaj ne morete teči hitreje. Kjer ni truda tudi uspeha ne more biti.
DOSLEDNOSTI IN VZTRAJNOSTI DODAJTE ŠE: ZAUPANJE!
Bodite torej vztrajni in dosledni. Zaupajte vase in v svoj tekaški plan. Čez nekaj ponovitev treninga, morda že naslednji teden, bo viden rezultat. Hitrost bo prišla! Morda ne za to tekmo , za katero morda resnično niste imeli realnega ciljnega časa, zelo verjetno pa bo čas dosežen naslednjič.
Photo by Pixabay on Pexels.com – realizacija tekaškega plana
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Ljudi, ki se uspešno uprejo ali izognejo prazničnemu prenažiranju je precej manj kot nas je tistih, ki nas dobrote praznično obloženih miz premamijo. Prekomerno.
Zavedajmo se, da količina ni edini problem ali greh. Torej ne le koliko pojemo, pomembno je tudi kaj. Niso problem le pridobljeni kilogrami, veliko bolj nevarno je slabo počutje, ker vodi v bolezen. Fizično ali psihično.
In vsem tem, kakršna sem tudi sama, so namenjene naslednje besede: postavite si mamljiv cilj za katerega veste, da se boste potem, ko ga boste dosegli, počutili dobro. Odlično! Cilj, ki ga boste želeli doseči za vsako ceno!
In takšen je tudi moj (ne samo tekaški) cilj. Visok in ambiciozen. Težko ga bo doseči, zato bo še toliko bolj dragocen. In eden izmed pogojev, da ga bom dosegla je tudi zmernost pri jedi. Verjemite, tek s polno in pretežko ritjo ter prenažrtim organizmom ni prijeten. Slabo in težko bom tekla še manj pa dosegla zastavljeni cilj.
Naj vas odriv odnese do neba!
Najbolj nevarni so dnevi brez teka ali brez kakršnegakoli gibanja. In več kot jih je, slabše je. Zato si ne dovolite, da ostajate neaktivni dalj časa. Že teden dni je lahko preveč. In starejši kot ste – bolj je to pomembno.
Telesni neaktivnosti se hitro pridruži še manj zdravo prehranjevanje. To je nekako povezano. Pri meni je tako, da če ne tečem redno, mi nezdrava hrana bolj tekne in prav hitro se na nek način zastrupim ali bolje: zasvojim. Sem kot zdravljena odvisnica. Čokolada tu, torta tam in kmalu sem obsedena – s sladkorjem.
Rezultat: počutim se obupno. Res slabo. V glavo in telo! Nobene prave energije nimam več, utrujena od in do negibnosti.
Gibanje zunaj, na zraku, potrebujem kot kisik! In od vsega gibanja tam zunaj najbolj potrebujem ravno tek.
Vsi skupaj smo v nevarnem času. Obdobje od november tja do 21. decembra, je že samo po sebi depresivno. Sivina, megla, vlaga pa še dnevi se krajšajo. Letos pa je še posebej zoprno, saj smo se vsi skupaj znašli v znanstveno fantastičnem filmu v katerem se borimo proti nevidnemu sovražniku. Virusu. In kot da to še ni dovolj imamo še zmedene voditelje. Ljudje smo sitni, zaskrbljeni, zamorjeni in nekateri še agresivni.
Polagam vam na srce: prav zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da se gibamo. Zunaj, v naravi. Verjemite, veliko je skritih stezic. Nikamor niso odšle, samo poiskati jih spet moramo.
Predihani in nadihani zraka, se bomo bolje počutili in lažje zmogli vsakodnevne aktivnosti. In se uprli naslednji razvadi, ki na nas preži ob praznikih: požrešnosti. V mislih imam tisto požrešnost, ki je povezana s prenažiranjem s hrano.
Gula
Žal sama na praznične dobrote nisem imuna. Vsako leto se borim proti tej razvadi. V prazničnem času leta na nas iz vseh strani prežijo same dobrote in prav vsako leto, vsako leto popustim! Enkrat malo več, drugič manj. Posledica je logična. Dodatni kilogrami in kot sem že rekla: slabo počutje, napihnjenost in ostale težave z zdravjem. Moje telo ne prenaša dobro sladke hrane, slaščic na osnovi bele moke, belega sladkorja, raznoraznih krem. Škodo sicer vedno skušam omiliti z manj predelanimi živili in s polnozrnatimi žiti. Žal pa je učinek majhen. Resnično pomaga le zmernost. In več gibanja.
V ljudeh je še vedno usidrano prepričanje, da se je preko zime praktično “normalno” ali “skoraj zdravo” zrediti. Trdim, da je to lahko nevarna miselnost saj marsikdo v tem “ustnem izročilu” najde uteho in opravičilo za prekomerno hranjenje in konstantno pridobivanje kilogramov. Kakšen dodatno pridobljen kilogram ali dva preko zime ni sicer nič strašnega. Vendar morate vedeti, kdaj je dovolj. Vsak zase bi moral vedeti, katera je tista meja, preko katere se ne sme. Ko si je treba odločno reči: DOVOLJ! Sicer lahko prav kmalu postanemo debelušni, predebeli. In spet bom napisala: starejši kot ste, bolj je to nevarno.
Decemberska čarobnost je resnično magična. Kot bi se dobre vile poskrile in to ravno tam okoli obložene mize. Pojavijo se tiste v službi požrešnice Gule, njihove zle misli se neslišno zasejejo v možgane.
“Pojej potičko, saj so prazniki. Neolikano je, da ne poskusiš. Bodo užaljeni. Poskusi še pehtranovo in tiste čokoladne kolačke. Saj lahko sedaj po maratonu. Telo se mora okrepiti.”
In verjemite, pridejo leta, ko mogoče maratona sploh ne pretečeš. A um bo vedno našel pot: “Pojej potičko, saj so prazniki. Nisi ŠE TAKO debela. Saj lahko sedaj pozimi. Telo se mora okrepiti.”
Bla, bla, pa ne s tako hrano in ne toliko! In nič “saj lahko…”, ne ti mene!
“Lahko, seveda lahko. Zima je čas za počitek. Nekateri sploh ne tečejo čez zimo, sploh nikoli, ti pa ves čas nekaj migaš, spočiti se moraš!”
Pajade! Dovolj sem pojedla in pozimi se teče. Zima je idealna za gibanje. Naj bom vsa zabuhla, napihnjena, tečna, z bolečo glavo in hrbtenico? In da pristanem na začetku. Ne! Pretežko sem prigarala svojo kondicijo, ne bom padla spet na nulo in začela od začetka.
“Mmmmm, kako je dobro! Recept rabiš! Še tisti košček te gleda, tam, na drugi strani mize. O bog, kaj me tako tišči v želodcu? Bom še malo moje pite, je lažje prebavljiva, ker je iz pirine moke in domačih jabolk ter z medom. Brez sladkorja! Tako, še en košček moje pite, da malce razredčim ostale sladice”.
Ej! Rit raste tudi po piri in medu! Si pozabila, kaj je med? Izloček žuželk, 70% sladkor. Barve pa kot dojenčkov mekonij. Zelo je zdrav, ampak ne v ogromnih količinah in v vseh možnih oblikah tekoče in trde hrane.
“Oh, kako paše tale odlična čokoladna torta brez moke”.
Jejhata. Oh, jej. O jej. Le jej, ja jej!
Kot nočna mora! Pisana množica raznovrstnih kolačkov, tortic, potičk, keksov, krem, zavitkov… vse to koraka proti meni in jaz se jim ne morem odpreti… usta polna sline…. Gnjampck….
Bolje tek v naravi, kot preveč teka za mizo.
Sladko mamilo
Sprašujem se, kaj se dogaja z mojo zdravo tekaško naravnanostjo, doslednostjo in vztrajnostjo v primeru slaščic? Prav tako, kot znam odgnati go. Lenobo, ko me želi odvrniti od teka, bi morala poslati k vragu tudi go. Požrešnost. A je včasih nesramna gospa močnejša. Prav začara me, obsede, hipnotizira. Coprnica! Nenadzorovano me odvleče v kuhinjo, medtem ko mi roka pograbi nož, da si odrežem nov kos, mi možgane dobesedno omrtviči… la la la …. kar ne slišim več svojega glasu.
Odrežem košček in ga z užitkom pojem. Tu bi se lahko končalo. Ampak ne! Hipnotizira me ponovno. Kot v transu spet vstanem, roka seže po nož in odreže nov košček peciva in gremo.
Hop! Pa ga ni! Medtem mi v glavi samo pridušeno nekdo nekaj prišepetava, češ nikar. Pa kar preslišim!
Tudi želodec se potuhne. Sploh mi ne sporoči, da nima več prostora. Ne!
”Požri vse, da boš imela enkrat dovolj!” in grem še po enega.
Pogled v pekač s kolačem je grozljiv.
”Da te ni sram!” potem kriči Slaba vest.
“Kaj se sedaj oglasaš?! Kje si bila pa prej! Po toči zvoniti je prepozno!” Vase sem spravila za tri maratone kalorij! In to v eni uri! Si predstavljate kakšna bi bila, če ne bi tekla? Omara, meh, kot tiste 300-kg Američanke, ki jih morajo dvigniti z bagrom ali pa se pod njimi podre strop hiše (živijo oz. ležijo ali bolje ŽREJO v prvem nadstropju – v pritličju ni prostora, ker sicer nihče ne more mimo).
Vsakega malo.
Požrešnost je nemarna beseda.
Požrežnost (Gula)! Peti od sedmih smrtnih (naglavnih) grehov po stari razvrstitvi v krščanstvu, ki pomenijo pogubo, če se v njih vztraja in se ne pokesa.
No, jaz se redno kesam. Takoj, ko pojem. Nato me žre me slaba vest, žre in žre in žre dokler od žalosti ne pojem še zadnjega koščka. Da bo mir.
Požrešnost in pohlep! Vse okoli nas je je polno! Še, še, še … Nikoli dovolj! Žrejo, grebejo, kradejo, lažejo…. pa ne le tortic in slaščic ! Žrejo lastno vrsto, raso, soljudi, narod! Žrejo lastna podjetja, državo! Žrejo sami sebe! Bi jim bila rada podobna? Mar je vse to vredno?
Osebki o katerih govorim, pa ne znajo nehati! Nikoli nimajo dovolj! Ničesar! Moči, stvari, denarja!
Ko enkrat začneš, pravijo, prideš na okus in ne moreš več nehati. Zasvojenost!
Nočem jim biti podobna! Niti malo!
Čimprej se moram spraviti v svoj “filling”. In to nikoli ni enostavno. Doseči tisti “filling”, ko mi nepravi glas v glavi ne more nič.
Dovolje je bilo. Oddahnimo si. Zaprite oči!
Skupaj si zamislimo, da tečemo lahkotno … a hitro. V želodcu nas nič ne tišči … čokolada nas ne mami. Čutimo moč, odriv je močan. Čutite veter na obrazu?
Letimo! Ne le tečemo. Letimo! Če ne tečemo, hodimo. Navkreber! Če ne gre navkreber pa naravnost. Samo ven v naravo pojdimo, ven v gibanje.
Naj prepolni krožniki ne bodo krivci zaradi katerih bomo izgubili tisti dober občutek moči v telesu in prav posebnemu tekaškemu užitku? Ni vredno.
Ne bom več, pa pika!
Gula! Adijo!
7 smrtnih grehov – SALIGIA
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Pristala sem na bolj koronološkem kot kronološkem zapisu mojega zadnjega maratona v drugem sklopu sedmih pravljičnih maratonov. Vtisov si takrat nisem zapisala, se pa še v živo spominjam muk zadnjih kilometrov. Statistične zapise sem prepustila svoji zvesti Garminčici, da jih naloži na Garmin Connect. Tam so in bodo ostali dokler se ne zruši platforma ali internet. Mogoče celo oba. Istočasno.
Svoj potopis do danes zadnjega pretečenega uradnega maratona pišem v času pandemije Koronavirusa.
Težko se skoncentriram na sam tek. Takrat. In zdaj. Zdi se kot povsem drugačen čas.
Vsi skupaj smo se znašli v nekakšnem znanstveno fantastičnem filmu. Druženja so prepovedana, ljudje umirajo, v nekaterih državah žal množično. Tekaške prireditve so odpovedane ali pa prestavljene na kasnejši čas. Ljudje se bojijo. Nekateri jezni in drugi prestrašeni. In neskončno variant različnih zarot. Pa to v tem trenutku sploh ni pomembno.
Pomembno je, da ostanemo zdravi in pri močeh, da bomo svet postavili nazaj na noge. Verjamem, da smo se in se še bomo naučili marsikaj. In spregledali. Ter se vrnili nazaj k pravim vrednotam.
Zadnjo nedeljo oktobra 2017 pa je bilo čisto drugače. Ali enako kot praktično vsa leta do takrat.
Leto 2016 je bilo katastrofalno za marsikoga, deloma se je vleklo tudi v leto 2017. Podobno kot letos, 2020, so se dogajale stvari za katere so se do takrat, le drugim. Slabe in grde stvari. Nekatere grozne.
Tek je postal predvsem pripomoček, da lažje preživim, si uredim misli in se v sebi pomirim. Brez teka v naravi bi bilo vse težje, tiste drhtavice v sebi, strahu, bi se težko znebila. Učinek teka je pomagal vsaj za nekaj časa. Nobenih posebnih tekaških ciljev in želja nisem imela. Še časa, ki sem ga porabila za trening, se mi je zdelo škoda, da nisem drugje. Doma.
V tekaški sezoni 2016/2017 sem pretekla 1.256,67 km in prekolesarila 871,92 km. Skupne rekreacije je bilo precej manj kot leta poprej. Vendar naj bi zadostovalo, da pretečem maraton 2017, solidno.
Udeležila sem se tudi nekaj tekem:
Kar nekaj tekaških prireditev sem se udeležila. Istrskega in Bovškega polmaratona se brez Staše in Boštjana gotovo ne bi udeležila in prav zaradi njiju bosta še toliko bolj nepozabna. Hvala vama za vso podporo, dobro energijo in srčnost. Lepo vaju je poznati in imeti za prijatelja. Uživajta na svojem popotovanju, komaj čakam, da spet odtečemo kakšno skupno razdaljo. Predvsem pa tisti 5 -urni maraton.
Vzdušje na vseh tekmah je bilo enkratno. Istrski maraton je ostal na polovički a pretečen v odlični družbi Blejskih tekačev , nepozabni Wings For Life. Pritekla skoraj do Kamnika. V Radencih pa sem se preizkusila tudi kot zajček za čas 1:45:00. Hvala Urban, ker si se spomnil tudi name. Zanimiva izkušnja, ki bi jo z veseljem še kdaj ponovila. In čarobni Bovški maraton – v polovični izvedbi in odlični družbi.
22. Ljubljanski maraton in moj 14. maraton po vrsti.
Stala sem tam, na startu. Zagledam Dolores, teče na polmaratonski razdalji. Z menoj je moj najljubši maratonec, vedno je z menoj. Stoji za ograjo, mi ponuja plastenko z vodo, flis. Moj največji motivator. Zaradi njega tečem bolje, se trudim biti boljša. Nikoli mi ne očita treningov. Spodbuja me. Ta maraton želim odteči po najboljših močeh, tudi zanj.
Gneča pred startom. Tekači nabasani drug ob drugem. Telesa oddajajo toploto. Vznemirjenje je prisotno, vendar tokrat drugače. Kot bi bila imuna na vse okoli mene. Zdi se mi, da ne spadam več tja. V to masovko. Vse se mi zdi tako neosebno. Čreda smo, čreda. Ovčke, tekaške ovčke.
Tekla sem nezavedno. Kot avtomatik. Izogibanje nog pred seboj, pločnikov, zaprek, sotekačev. Voda. Pijem na vsaki okrepčevalnici. Kot vedno gel na 10, 20, 30 in 35 km.
Tekla sem počasi, na trenutke se mi je zazdelo, da sem vse to že doživela. Da gledam film. Podobno kot bi sanje doživljala v resnici. Prideš na kraj, kjer si nekoč že bil čeprav veš, da to ni mogoče in da to doživljaš v tem trenutku, da to ni spomin. Resničnost je. Zdaj. Prepoznam posamezne navijače, ki so stalnica, že leta. Maham jim, kličem, se zahvaljujem.
Že na 30. km pričnem nenormalno počasi teči. Bolijo me stopala. Križ. Na levi nogi imam že močno izrazit Hallux valgus. Povzroča mi krče v stopalu, mečih. Zvija prste. Posledično tečem narobe, kar mi zakrči celotno telo. Čez koleno, kolke v križ in naprej v desno ramo.
Posmehnem se sama sebi, kako sem neumna. Ves čas mislim, da mi nič ni. Da nimam nobenih zdravstvenih težav. Pa jih očitno imam. Vedno pogosteje se izražajo.
Tečem in vem da šepam. Levo nogo postavljam nerodno, podplat skušam postaviti močno in plosko na tla, da ublažim krč, poravnam podplat.
Šlepam samo sebe z malimi možgani, na trenutke tečem miže, enkrat bo minilo. Saj je samo 42 km. Saj je samo tek. Lepo bo, ko se bom ustavila. Sedaj se ne smem.
Čez Kajuhovo tečeva skupaj z Blažem. Tekaški prijatelj iz Knjige Obrazov. Pomaga pa čeprav sva oba precej zmahana. Itak ne rabiš besed, enostavno veš. To je boj. Tam nekje je cilj. Ki ne beži. Le do tja je potrebno priti. V cilju bomo vsi zmagovalci.
Slovenska se vleče kot jara kača. Ne ljubi se mi več. Tečem tako počasi, da mi je nerodno. Pa saj mi je vseeno. Tale maraton bom dobesedno spacala skupaj.
Že skoraj v centru zaslišim: “Mojca, bravo, dajmo,” in nato “Kar zmahana je” in s končkom očesa zagledam Meto in Tomaža. Zavijem v kljuko po Dalmatinovi in si mislim “kdo se je domislil tega bedastega kroga” ter se trudim teči čim bolj suvereno.
Slišim ciljni prostor, spodbujanje ob progi, hvaležna sem vsem vendar več od kislega nasmeška ne spravim skupaj.
“Ojej”, še ciljna ravnina se mi vleče.
Čas čez štiri ure, v cilju ni niti županske maskote. Zato pa zaslišim mojega Frica.
Dobim medaljo, majčko finišerja. Rumeno. Vse me boli. Skušam se raztegniti, pa sem tako polomljena, da skoraj padem. Hočem ven iz ograde, ven iz rešetk, stran od tekaške črede med moje prijatelje in k mojemu ljubemu Fricu.
Vse je v redu.
Na 22. Ljubljanskem maratonu je teklo 23339 vseh tekačev. Z menoj vred nas je teklo 391 maratonk, v cilj smo pritekle, prišprintale, prihodile, se prikotalile in privlekle pogumnih 380 tekačic- najslabši čas pa je bil 5:32:12. Najboljši ni važen. Nič več.
Moških se je na maraton prijavilo 1561, končalo pa 1514. Najpočasnejši maratonec je imel čas: 5:34:52, absolutno (tudi med ženskami, he, he).
Kasneje izvem, da sem praktično tekla tudi na državnem prvenstvu v maratonu, ki je to leto potekalo v okviru te prireditve. Trapasto pomislim: “Če bi pa to vedela, …”. Prav gotovo, kar misli si.
Zasedla sem 10. mesto od 31 v kategoriji, čas 4:03:45, absolutno pa sem pristala na 154. mestu. Čisto v redu.
Po dokončnem pogovoru s samo seboj je padla odločitev: saniraj svoje telo! Od tam dalje pa se udeležuj maratonov samo še pri čisti zavesti, primernem treningu in svoji maratonski teži!
Poročilo 21. Ljubljanski maraton 30.10.2016 – MOJ 13. MARATON
Zgoditi bi se moral v Berlinu po dveh letih smole pri žrebu. A zvezde so pokazale drugače. Sicer pa mi leto 2016 itak ne bo ostalo v dobrem spominu in komaj čakam, da se pobere nekam v deželo brez povratka. Hudič je imel mlade. A s tekom tudi hudiču lahko daš – hudiča!
Kratek pregled
Posledično prej imenovani mladeži je bil tako obarvan tudi moj tekaški trening. Tekla sem bolj za duševno hrano, tek je bil ventil do kisika za bistrenje misli in ohranjanje psihične in fizične moči. In tako se mi je v zadnjih štirinajstih letih nabralo najmanj tekaških kilometrov v sezoni 2015/2016 – to je obdobje enega leta med obema maratonoma. Natanko 1.047,46 km v povprečni hitrosti 10,5 km/h za kar sem porabila 99 ur 31 minut in 28 sekund in od katerih mi tudi za sekundo ni žal. Dodam lahko še nekaj kolesarskih kilometrov in izletov v hribe. Ter nekakšnih zanikrnih razteznih jutranjih vaj med katerimi se mi navadno ni uspelo niti dodobra zbuditi, tako da sem samo sebe nekajkrat zasačila dremati v kakšni čudni pozi.
Tekaški trening
Trening sem si napisala sama na podlagi osebnih izkušenj in zadnje prebrane tekaške knjige Hitri po petdesetih. Kot nalašč! Hvala Urška za krasno darilo! V njej sem namreč izvedela, da tekači po petdesetih ne potrebujemo toliko baznega treninga oz. treninga za vzdržljivost kot treninga za moč in hitrost, torej intenzivnega. To pomeni manj časa za več efekta. Fino in prikladno.
Zadnja ocena
Dan pred maratonom sem torej še zadnjič ocenila svoja realna pričakovanja. Glede na malo število kilometrov, ohlapni trening zaradi prilagajanja drugim obveznostim, višku dveh do treh kilogramov, katerih se mi nikakor ni uspelo znebiti – pričakovanja niso bila velika. Preteči maraton pod štirimi urami. Enakomerno. In ne tako kot zadnja tri leta, ko mi je hitrost drastično padla po tridesetem oz. petintridesetem kilometru. In se tako zadnje kilometre res nisem imela preveč fino in niti nisem mogla finiširati v cilj. Jaz pa rada finiširam v cilj!
Pred startom
Ker je leto 2016 takšno kot sem že pisala zgoraj se je nekako dogajalo vse naokoli mene tudi glede Ljubljanskega maratona. Na start bi nas moralo priti več, a jih je kar nekaj svojo udeležbo odpovedalo zaradi raznoraznih poškodb.
Jutro pred maratonom je nazadnje tudi mene zagrabilo v desnem kolku in če bi še malo bolj prisluhnila telesu bi gotovo našla še kaj. Pa sem raje odnehala. Ko tečeš »maraton« te itak vse boli. Zato je nekaj ur pred maratonom to konec koncev čisto vseeno. Par ur gor ali dol.
Moj 13. maraton
Ja. Na startu sva torej na koncu stali samo dve Veseli korenini. Jaz na 42 in moja Nina na 21. Ne bom o tem, kakšen trening je imela šele Nina, ker ona pa resnično ni tekla veliko. Je pa veliko hodila v hribe in plezala in celo naredila nekaj hitrih in dva dolga treninga. Ni kaj!
Sva pa imeli s seboj najboljšo možno podporno društvo. Cvet najljubših – nekdanjih, občasnih in »pofaulanih« tekačev. Med njimi tudi moj »manager« prepričan, da lahko ta maraton pretečem v času 3:45. Jaz dvomim. Kljub temu se postaviva v boks predviden za ta čas! Ter Urška kot uradna fotografinja.
Ogrevanje… čakanje na start… kultni The Stroj !
»Meni se zdi, da so prepotiho!« pokomentiram… »Mami, ti si res že na pol gluha!« slišim odgovor. Res so bili prepotiho! Smo bili ravno na takem mestu! Drugo leto poiščem boks z največjimi zvočniki, da mi odnese glavo! Ampak The Stroj še prepotiho šponajo super! Skačemo, gor, dol, gor, dol…
Napovedovalec nas »razveseli« še s himno Ljubljanskega maratona. Tu me pa premajhna glasnost ne moti, he he.
Sicer pa že odštevamo, start, hodimo in hodimo do startne točke in počasi stečemo!
Prvi polčas
Prvi kilometri so presenetljivi. Glede na startno cono bi moralo iti hitreje. Tako pa ves čas cikcak med počasnejšimi. Še sreča, da nisva šli še bolj zadaj. Ne razumem ljudi, ki se postavijo v cono za tempo pod pet minut na kilometer in se potem dobesedno vlečejo in ovirajo druge. Že na začetku. Čisto nekaj drugega je to tam po tridesetem kilometru, ko se ti padec hitrosti upravičeno lahko zgodi.. Poškodba, dehidracija, krči … Ne pa na začetku! Tekači na Ljubljanskem maratonu so žal v veliki večini še zelo tekaško neizobraženi. Bo treba napisati tekaški bonton.
Cikcak dol po Slovenski. Nisva prehitri. Tempo je počasnejši kot lanski, kar je v redu. Prehiter tempo v prvi polovici tekme namreč lahko drago plačaš.
Vidi, vidi! Dva moja stalna navijača!
»Irena, Frenk!«
Pred Ruskim carjem imam dogovorjeno srečanje še s svojo mamo.
»Drživa se skrajno desno, pred Španom bo stala«. Stavba Špan je starejša stavba pred sedanjim Tušem, poznana staroselcem iz Ježice in Stožic.
Tečeva skrajno desno, skočim še malo na pločnik, pa nazaj. Nikjer je ni!
Odtečeva širok lok čisto do navijačev in mahava, dvakrat jo še pokličem ampak res je ni! Navijači pa navijajo in mahajo kot nori! Ploskava in kričiva jim nazaj in tečeva naprej.
»Ko prideš v cilj takoj pokliči, da je ne bo skrbelo«.
Tečeva malce v skrbeh in že sva na Slovenski cesti. Tempo imava soliden, cikcak pa še kar naprej. Vidim, da bo ves čas tako. Na Samovi naju preseneti Rock´n´Roll izza odprtega okna bloka, točno tam kot lansko leto. Le da čez oken ne kuka mlad par pač pa mladi očka in sinček! Pomahava jima!
Letos je tekačev ogromno. In prav tako navijačev. Tečemo v Dravlje, noro! Cela poplava zastav in navijačev! Tečem pod zastavami in se skušam dotakniti vsake od njih, ki mi zaplapola nad glavo. Koseze in vse polno navijačev in če je le mogoče, deliva petke tistim najmanjšim.
21. Ljubljanski maraton – Moj 13. maraton
Z reko tekačev se valiva proti Brdu, kjer nas na 18. kilometru spet pričakajo VestriPullum, ki nažigajo rock. »Bravo fantje!« jim zakričiva in gremo naprej na Tržaško cesto.
Oskrba na okrepčevalnicah postavljenih na nekje 5 kilometrov je odlična, pogrešam Enervit v tabletkah. S seboj imam namreč le en gel za rezervo. Nina mi priskrbi Isostar čokoladko, ki si jo zatlačim za pas. Človek nikoli ne ve, kdaj mu lahko pride prav.
Soliden, enakomeren tempo imava. Najin tekaški ritem je identičen, še dihava podobno. Prihajava do razkrižja, tam se bova ločili. Nina levo in jaz desno!
»Srečno Nina!« zavpijem in se še za kratek čas primeva za roke.
»Srečno mami!« zavpije še Nina in najini poti se ločita.
Okoli mene kričanje, navijanje, bodrenje! »Dejmo Nina!« zaslišim in istočasno zagledam mojega »managerja«! Mene spregleda. »Dejmo Mojca!« slišim za seboj iz druge strani.
Polovica je za mano. Pred mano pa novih 21 kilometrov. Zaenkrat še nedotaknjenih.
Drugi polčas
Druga polovica maratona je vedno videti kot drugi svet. Manj tekačev, manj navijačev. Nekakšna nirvana. Ko človek sklene nekakšen »mir s seboj«. Sedaj sva samo jaz in ti. Moj Jaz in tisti moj Ti.
Opazim, da v primerjavi z lanskim letom na tej točki tečem lažje. Moj tek v prvi polovici je bil gotovo pametnejši. Tak mora ostati tudi naprej. Tempo iz prve polovice mi mora nekako uspeti ohraniti. Čas bi že bil, da se »spet ujamem«.
Pomislim na Nino. Sedaj se že razteguje in objema z najinimi. Urška »škroclja« s fotoaparatom, spet bo cel kup odličnih fotk.
Malo po petindvajsetem kilometru spet opazim »lanskoletne navijače« – spet na strehi nekega bara, razgrajajo, pojejo, ne vem ali slišim harmoniko ali kitaro, vidim piksne piva, uspe mi le, da jim zakričim, če so tam še od lanskega leta. V redu se počutim, nisem utrujena.
Sledi bučno navijanje, navijačev je več kot lansko leto. V bistvu jih je še vedno veliko. Bravo in predvsem hvala vam!
Tempo imam soliden, skrbim za hidracijo na vsaki od okrepčevalnice, pojem kakšen košček banane, Ninin Isostar stiskam v roki, za pasom me je motilo, pojesti si ga pa še vedno ne upam.
Na 28. km naj bi se pričel dvokilometrski klanec. To pomeni, da lahko tam med tridesetim in enaintridesetim kilometrom trčim v zid. Ostanem brez moči.
Na 30 kilometru še vedno čakam na tiste klance od lanskega leta. Saj je bilo nekaj pa vendar nič strašnega. Dobro mi gre. Kdaj je sploh minilo teh trideset kilometrov? Sledi resnično nekaj vzpona, moj najpočasnejši kilometer. Kljub temu mi gre dobro. Če dobro pomislim, sva z Nino in sedaj tudi sama, ves čas bolj prehitevali druge kot drugi naju. Dobro. Dober občutek.
Opazim, da je letos veliko več žensk. Tam pred seboj opazim sotekačico. Kmalu jo dohitim, jo pogledam in pozdravim, ko grem mimo. Okoli naju ni praktično nikogar.
Moj 13. maraton
Pogleda me tako žalostno, da upočasnim in povprašam, če je vse v redu in če kaj potrebuje.
»Čisto sem crknila«, pravi. »Ne morem več!«
»Saj bo šlo, tule naprej je skoraj ravno in potem se čisto zravna«. Spomnim se, da se mi je ta del poti lansko leto tudi meni zdel bolj »v hrib«, letos se mi zdi bolj raven.
»Pojdi počasi, pojej tale Isostar in spij vodo na naslednji postaji«, ji predlagam in izročim Ninin »amulet«.
»Hvala, to bo pomagalo, a ne?« hvaležno vpraša in jaz ji zagotovim, da ji bo čez deset minut že gotovo bolje.
Upam, da je bilo res bolje. Jaz sem se pa počutila zelo čudno brez tiste čokoladke v rokah, kot bi mi nekaj manjkalo.
Na petintridesetem kilometru pričakujem težave, pa jih ni.
Na šestintridesetem pa se mi zazdi, da res zagledam svojo mamo.
»Mami!« pokličem. Pa ne odreagira. »Ah, saj ni!« tečem naprej. Pogledam nazaj in spet se mi zazdi, da je. Podobna frizura, barva las, jakna. Obrnem in tečem nazaj.
»Mojca,« me nekdo pokliče, »v napačno smer tečeš… » zagledam nasmejanega Urbana s svojo kamero in hkrati vidim, da tista gospa res ni moja mama.
Tečem spet naprej v pravo smer in razlagam Urbanu zgodbo o moji mami in Nini ter Urški. Urban je bil namreč včasih njun trener in vedno povpraša po njiju.
Tečem naprej in se v tistem spomnim, da se gotovo ne držim pravilno. Trudim se držati bolj pokončno, da Urban ne bi opazil, da se grdo držim ter hkrati držati tempo in hitrost.
Malo težko postaja vse skupaj ampak v tistem pomislim na svojo mantro tega maratona in takoj sem odlično. V tistem pa že 38. kilometer in meni gre spet kot po maslu.
»Nič. Očitno ne bo kaj hujšega danes. In če je tako – stopi na gas !« si rečem in sledijo najhitrejši kilometri mojega trinajstega maratona.
V daljavi zagledam zajca za čas 3:45:00! Odlično! Dohitevam in odtečem mimo! Gasa!!!
Letelo je! Prehitevam skoraj ves čas! Ko pritečem mimo Mestne hiše čez Prešernov trg navijači huronsko navijajo.
Kako fino se mi je zdelo!
Tečem v ovinek, navijači navijajo kot nori!
Potem vidim, da ne meni!
Pa nič hudega!
Pred menoj teče sivolasi starejši tekač. Tečem ob njem in mi je kar nerodno. Vsi tako navijajo, kot nori! In meni je vedno bolj nerodno, ker ga moram prehiteti. Ker sem si to obljubila pred maratonom. Da bom na koncu dala vse od sebe. Na koncu moram odteči na moč, kolikor bo le šlo.
Miklošičeva je bila to nedeljo hudo strma ulica in hvala bogu ob zavoju pri sodišču strmina popusti. Grizem in tečem naprej. V ušesih pa: BUM BUM BUM BUM BUM !
Brez popuščanja! Moram! Vem zakaj! Za koga!
Po Slovenski se mi zdi, da divjam. Grem kot turbo lokomotiva. Vsaj meni se tako zdi. Navijači navijajo ampak jaz jih ne slišim. Slišim svojo misel v glavi in bučanje v ušesih. Ampak sem v redu.
Pljuča mi bo sicer raztrgalo, medenico vrglo narazen, prsti na nogah me pa itak ne zanimajo, če vendar čutim vse kosti, vezi in mišice v telesu. Resnično sem odlično!
V tistem pa me kakšnih 400 metrov pred ciljem skuša po levi strani prehiteti nekaj rožnatega. Ženska!
»O, pa ne boš!« in se v tistem spomnim še razočaranega izraza takrat še šoloobveznih hčerk na enem izmed maratonov, ko sem pustila, da me je deset metrov pred ciljem prehitela sotekmovalka.
»Tokrat pa me ne bo nihče več prehitel, samo jaz lahko še koga! Pa če crknem!« Podim se v ovinek, ki vodi v ciljno ravnino, nekaj slišim o nekakšni razpoloženi tekačici in svoje ime in meter pred ciljem prehitim še enega sotekmovalca.
Končno sem odfiniširala tako kot je treba! Cilj! He, he, he !!!
Pogled na uro: 3:47:01!
V tistem me potreplja rožnata sotekmovalka, čestitava si in kar objameva! Kmalu priteče še ena zasledovalka in spet se objemamo! Vse tri smo zmagovalke! Dobimo vodo in nazdravimo kot s šampanjcem!
Vse je v najlepšem redu.
PS:
čez pol ure že razmišljam o tistih “usranih” dveh sekundah 😉
Kar nekaj časa nisem vedela, kam bi šla na naslednji maraton. Malce pod vtisom Amsterdamca sem sanjala o Berlinu. In o Bovcu, ker je tako neznansko lep (Bovški maraton, namreč).
In sem trenirala. Skupaj sem pretekla 1150 km, prekolesarila 1880. Zelo pridno, z današnjimi očmi. Pred leti mi je bil cilj preteči maraton za svojih 50 let. In prišel je tak maraton – cilj dosežen. Odkljukano.
Tekme 2015
Prireditev Wings for Word run mi je zlezla pod kožo, seveda sem se teka udeležila.
Wings for life 2015
Za testno tekmo sem to leto izbrala Varaždinski polmaraton, kjer sem dobila celo tekaški nakit. Simpatična prireditev. Precej koristnega boste izvedeli v mojem poročilu: TESTNA TEKMA
Varaždinski polmaraton
Tedaj je bilo tudi že znano na kateri tekaški prireditvi bom pretekla svoj 12. maraton. Za Berlin je bila moja prijava preprosto prepozna, vendar nikakor ne za leto 2016. Bovec pa je odpadel iz preprostega razloga, ker se bo Ljubljanca udeležila tudi Nina, ki se vrača na obisk v Ljubljano. Urškina udeležba je vprašljiva, ker je tudi na izmenjavi. Najbolj racionalen tek glede na obveznosti in količino časa ter morebitne priložnosti – je vedno Ljubljanc.
20. LJUBLJANSKI MARATON – POROČILO
Grozno! Zadnja leta mi je ob pogledu na belo-zelen transparent začne srce divje razbijati. Pa je bila lahko le reklama za kakšno »zeleno« zadevo, le na videz podobna transparentu za Ljubljanski maraton. Ali ljubljanske trojke. Zadnje čase pa nič.
Naveličana? Je vsakoleten maraton postal rutina?
25. 10. 2015 sem torej pretekla svoj dvanajsti maraton po vrsti. Vse skupaj pa se vedno začne vsaj en dan prej.
Dan pred tekmo
Ves dan tedna sem pazila na hidracijo in vnos ogljikovih hidratov:
Zajtrk: koruzni kosmiči
Malica: žitna ploščica, banana
Kosilo: makaroni s prekajenim lososom in vloženimi paradižniki, rdeča pesa
Malica: žitna ploščica
Večerja: makaroni s paradižnikovo omako, žitna ploščica
Rekreacija: divje pospravljanje po stanovanju, tek do smeti in nazaj, raztezne vaje
Večer pred maratonom
Odhod v posteljo ravno dovolj zgodaj, da sem lahko še precej časa bolščala v strop, razmišljala o lososu, ki mi pravzaprav ni preveč odgovarjal in pretekla maraton v mislih. Ampak že spet! Ni šlo! Ker je bila polovica proge tedaj še uganka. Prvič na “eno-krožni” Ljubljanski maraton. Lansko leto sem brusila pete v Amsterdamu.
Pomagala sem si z različnimi informacijami iz spleta, domišljijo in kar precej ata Google. Sicer pa Ljubljano dobro poznam tudi iz tekaške perspektive.
Glavno, da ga pretečem brez poškodb, odstop vedno kategorično zavrnem. Že v mislih.
Jutro pred maratonom
Vreme LM 2015
Zajtrk ob 7:30, dve žemljici z domačo marmelado, kava, voda. Opravila vse po protokolu. Tekaško opremo sem oblekla kompletno vključno s supergami in Garminčkom, po vrhu pa še topel flis. Jutro maratona je bilo namreč precej hladno.
Po stanovanju sem seveda spet tavala, prenašala stvari in jih sproti pozabljala… Pravzaprav, klasika.
Ko sem sedla v avto, je bilo že bolje.
Pred startom
Najprej sem takoj poiskala svojo startno cono ter preverila, če je resnično prava. Bila je še skoraj prazna. Kakšne pol ure pred startom vedno pojem žitno ploščico in pijem vodo. Naredila sem nekaj vaj za ogrevanje in … nato zagledala še eno Veselo tekačico in Veselega navijača. Punci bova tekli. Bratca pa navijala. Smo v trendu – kot porast ženskih tekmovalk na Ljubljanskem maratonu. Nina je tokrat oddelala rekreativni tek.
V startnem boksu smo tekači spet veselo poskakovali. Tudi zato, ker je malce zeblo – a sotekači vedno oddajajo toploto. Bolj kot se ura približuje startu, bolj je toplo.
STROJ MACHINE!
Ogrejejo. Že ogrete – zakurijo! Lansko leto sem jih strašno pogrešala, letos so tu. Odlični kot vsako leto! Napetost narašča … ko napovedovalec napove novo himno!
Ljubljanski maraton – STROJ MACHINE
»Oh, jej …« sem se kar malo ustrašila. Izraz »himna« je pospremil še z besedico “hvalnica”. Mi je kar malo odleglo.
Kakšna himna, lepo prosim, ne more biti vsaka pesmica – pa naj bo še tako prijetna – himna maratona. Maratonska himna mora imeti moč, energijo, eksplozijo! Da te požene! Ne pa neko nedoživeto popevanje o maratonu…»tečeeem…. tečeeeeeeeem…« Pesmica ob STROJ MACHINE in neverjetni energiji tekačev je na srečo postala…. približno pogojno užitna. Hvaležna sem, da je bilo to tudi edinkrat, kar sem jo slišala.
Start
Tokrat smo pred startom samo odštevali. Ni bilo balonov … ni bilo valovanja rok. Odštevamo.… tri, dva, ena… gremo!
STROJ MACHINE nam dajejo takt, ritem – izstrelijo nas ven na traso maratona … ampak – HOPS – ne gre hitreje, gneča je enostavno prehuda. Počasi se pomikamo proti startu, približno pet minut in potem res stečem. Pazim kam stopam in pazim na hitrost. Ne smem biti prehitra. Zadnji dve leti sem pričela maraton prehitro. In zato preveč popustila v zadnji petini maratona. Vsaj tako mislim.
Odločena, da bo letos drugače sem še enkrat na hitro preverila na roko zapisane pet-kilometrske čase.
Prvi kilometri
Sprva me sicer skrbi, da bom celo prepočasna, saj je veliko tekačev pred menoj resnično počasnih, zato se jim moram izogibati. Ne gre drugače, čeprav imam plan teči ravne linije. Lansko leto sem na tak način pretekla dodaten kilometer in pol. Pa vendar se je tudi na Ljubljanskem maratonu skoraj nemogoče držati ravnih linij. Vsaj v prvi polovici, ko so na progi tudi polmaratonci in s tem toliko večja gneča.
Na prvem kilometru opazim, da sem nekje na planirani hitrosti in se v mislih hvaležno zahvalim sotekmovalcem, ki so me malce zaustavili. Brez njih bi bila spet prehitra.
Vsaka stvar je za kaj dobra. Tudi to, da se nekateri tekači postavijo preveč spredaj in ne v skladu s svojimi sposobnostmi in pripravljenostjo. Napačna ocena ali pa enostavno premalo izkušenj.
O Ježca srečna, draga vas domača…
Tokrat sem prvič tekla Ljubljanski maraton v obratno smer – torej iz centra Ljubljane proti Ježici.
Fino je teči po Slovenski dol na Ježico. Ne gor! Navijačev je ogromno.
Na drugem in tretjem kilometru imam svoj tempo. Lepo mi gre in tudi nekako uspevam držati ravno linijo tako, da ne cikcakam preveč na levo in desno stran cestišča.
»Ej! Hej!« zagledam moje navijače. Mislim, da smo se tokrat zagledali istočasno, navadno jaz najprej opazim njih.
»Hoj, hoj!« tečem naprej.
»Bravo!« jih še slišim kričati.
Pred obvoznico se ustrašim nekakšnega brnenja, nad glavo zagledam neko frfotajočo reč in že vidim, kako se mi bo zadeva zaletela direktno v čelo. A je bilo vse pod kontrolo – to je tista »samofrčasta« kamera.
Sem že skoraj na ovinku, kjer trasa maratona zavije iz Slovenske ceste proti Slovenčevi.
Moja navijačica
Tu postavim vse svoje čute na najvišjo raven. Tu nekje mora biti moja mama! Ambasadorka družinskih tekov. Brez nje se marsikaterega teka naše družina ne bi mogla udeležiti in projekti »Ljubljanski maraton« bi bili v preteklosti še večja zagonetka. Saj veste otroški teki, potem rekreativni tek, pa polmaratoni, pa maratoni…
No, letos sem se res naspala. Včasih sva morala vstajati že pred šesto zjutraj, da sva vse uredila, pripravila, pospremila, dostavila, odstavila… in končno stala na startu.
Pa kje je ta moja mama, moja navijačica? Gledam levo, desno, strašna gužva. Na desni čez cesto se mi zazdi, da jo vidim. Ni prava. Nato z levim očesom nekako nazaj opazim znano postavo. Ona je! Zakričim: »Mami!!!« pa ne sliši.
Boga! Ni me slišala.
Skušam izpeljati nekakšen manever, da bi odvila levo in jo pozdravila, a mi ne uspe. Znašla sem se v strašni gneči in jo izgubila izpred oči.
Tečem naprej in kar hudo mi je. Takoj ko bom na cilju, jo moram poklicati. Še en razlog več, da bom hitrejša!
Kasneje mi je povedala, da je čakala čisto do konca, kdaj bom pritekla in se potem skoraj zjokala, ker me ni videla. Ja, vztrajnost imam gotovo po njej. Za drugo leto moram to zadevo izpopolniti.
Še pomnite tovariši
Od nekje se mi prikrade v ušesa melodija tiste Šifrerjeve hvalnice in jo jezno spodim iz glave.
Ne vem sicer koliko od vas se spominja tistih časov, ko smo zjutraj poslušali Radijski program Ljubljana 1 in se je velikokrat vrtela kakšna »hecna« popevka kot na primer tista: »Pred mano v avtu šiba rdečelaska…« in se ti je potem refren vrtel in podil po glavi še cel dan. Prav na silo si se moral znebiti refrena.
No, tako približno je tudi s tole “Teeečeeeeem….”
In res tečem mimo ene izmed najbolj simpatičnih in energijsko pozitivnih ulic v Ljubljani – Mucherjeve ulice. Po njej sem ponosno hodila v osnovno šolo.
Pazi: kamera !
In že sem na OMV ovinku, za katerega smo bili opozorjeni, da se moramo še prav posebej lepo držati, ker nas bodo slikali.
Hm! Potrudim se maksimalno! Kasneje je na slikah opaziti, kako vsi tekači dobesedno zijamo vsak po svoje nekam v zrak. No, fotokamera je bila čisto drugje …
Moj 12. Ljubljanski maraton
Tekači pa veselo »šponamo« po Slovenčevi naprej gor…
Domiselni in navdihujoči navijači
Navijačev je bilo polno, ogromno! In to ne tistih nezainteresiranih, zaspanih ali kakor radi rečemo: “ob tla pribitih”. Na Ljubljanskem maratonu je vsako leto več navdihujočih, pojočih, inovativnih navijačev. Navijači so nekaj tako krasnega in čudovitega in popolnega in fantastičnega in oh in sploh, da se res ne da ne povedati, ne napisati!
Polno je otrok, ki stojijo ob progi in ponujajo petke. Deklica približno desetih let igra na bobne! Malo naprej skupina navijačev nabijajo in razbijajo na pokrovke, piskre, bobne. Prava »pleh muska«!
»Bravo! Juhuuuu«, jim pomaham.
Zagledam jih –moje – spet jaz prej njih kot oni meni! Onim trem iz Slovenske se pridruži še navijač z legendarnimi belimi brki!
Mi pa tečemo naprej!
Napaka! Napaka št. 1!
Zadeva se odvija tako bliskovito in zgoščeno, da uletim mimo prve vodne postaje tako nenadoma, da ostanem brez vode!
Že najmanj dvanajsto leto posebej si govorim, da bom naslednjič pa res naročila, da imajo moji navijači kakšno vodo pri roki, za vsak slučaj, če bi izvisela, kot v tem primeru. Opazila sem namreč, da na Ljubljanskem maratonu ni več toliko postojank z vodo kot jih je bilo nekoč. Žal vsako leto posebej to pozabim povedati ali bolje – naročiti ter še pravilneje: prositi. Ne morem namreč težiti ljudem, naj stojijo vsako leto ob progi maratona samo zato, ker jaz tečem. Dober navijač je samo srčni navijač! In to je tisti, ki to hoče biti, ker ob tem uživa. Prav tako kot to velja za tekače. In fino je biti oboje!
Kilometri bežijo …
Smo že proti Samovi, zavijamo, kričim navijačem »Aauuuuu«, in tečem po pločniku mimo okna preko katerega po radiu navijajo »uau uau« glasbo! Letimo!
Od nekje zaslišim znani glas: »Dejmo, Mojca!« in se na tem mestu oproščam, ker še vedno nisem prepričana komu je ta glas pripadal. Mogoče je bilo pa namenjeno kakšni drugi Mojci. Ampak sploh ni važno. Učinek je bil pravi! Isti!
Že tečemo ob progi, ko nenadoma pred seboj zagledam vedno nasmejanega Urbana s svojo foto-kamero!
Ni še vedel ali bo šel polovico ali cel maraton, se bo kasneje odločil. Zanj itak ni problema, saj bo pa v okviru polmaratona pretekel celega! Ves čas teče naprej in nazaj ter spodbuja sotekače in svoje varovance. Pa saj smo to vsi!
Tečem čez obvoznico, ko spet zagledam dva moja! Bravo, bravo!! Strašno sem ju vesela! Presenetila sta me, ker sem bila prepričana, da bosta stala na drugi strani Celovške ceste in sploh vesela, da smo se videli. Gneča je namreč še vedno precejšnja.
V želodcu že imam gel, sem ga raje vzela malo prej na račun izpuščene vode ter si na naslednji postaji privoščim dva kozarca. Veselo od-klokotam proti desetemu kilometru kjer imam do sekunde točen predviden čas.
Hura! Obvladam…
»Nikar ne bodi važna, saj še četrtince maratončka ni za tabo!« se prav na hitro zbrihtam.
Dohitim svakinjo, na startu sem jo takoj izgubila izpred oči. Prevelika množica tekačev. Letos sva edini predstavnici svoje vesele vrste in zadnja leta že skoraj inventar Ljubljanskih maratonov.
Sledi pozdrav in že se vsaka po svoje bori s svojim kilometrom.
Po sledeh tekaškega zidu
Smo že v Dravljah, na tistem magičnem 32. kilometru, kadar se je teklo dva kroga. Ja, spomini. Snežni maraton, na tem mestu me je malo zagrabilo – malo sem trčila v zid, ko se je oglasil neznani navijač in mi »rešil življenje« rekoč: »Zdrži! To je maraton in to so sladke maratonske muke!«
Tokrat še ni sledu o utrujenosti, saj je ta del maratonske trase v čisto drugačni vlogi kot včasih.Samo dvanajsti kilometer!
Tečemo v ovinek na Regentovo in dalje na Vodnikovo cesto. Noro! Koliko navijačev!
Draveljski navijači
Živi norci so! Res! Imajo cel žur in mi z njimi! Ali pa oni z nami! Kričijo, vpijejo, tolčejo, mahajo, skandirajo. Nekateri imajo ropotulje, klopotce, bobne, trobente, zastave… originalni!
Tečemo pod pravim pravcatim slavolokom zastav!
Bilo bi grdo, da jim ne bi zakričala:«Bravo! Spet ste super!« Tu v Dravljah so vedno PERFEKTNI!
Ampak letos so bili navijači perfektni ves čas!
Norišnica z navijači se vleče čez Koseze tja na Večno pot. Malček klančka, ki ga zmoremo brez problemov! In ko se cesta prevesi v rahel spust proti Brdu dobesedno letimo navzdol mimo mladega benda bobnarjev in spet velikanske gruče navijačev!
Hvala vam!
Kontrola hitrosti
Preverjam čas, še vedno po planu. Kot bi mi uspelo nastaviti »tekaški tempomat«. Če bi mi to uspevalo celih 42 kilometrov bi bila skoraj genij! To namreč ne uspe vedno niti profesionalcem. Ampak, zaenkrat mi gre! Če bo tako bo moj čas odličen – pod tremi urami in pol.
Pa saj sem že tedaj vedela in sem si čisto potihoma rekla: »Ne sanjaj punca! Vključi možgane, vendar!«
Glikogenske zaloge si dopolnim z novim gelom, na postaji pijem vodo. Dobro mi gre! Opazujem navijače, malčkom poklanjam petke! Pravi sončki so tile majčkeni navijački! Nekateri stojijo ponosno z baloni v rokah!
Tek in Rock´n´Roll
Na Brdu doživim spet atrakcijo. Eno večjih, če ne največjo na celotni maratonski poti. Že od daleč slišim meni všečen tempo, ritem, ROCK ´n ´ROLL!
Skupina štirih fantov nažiga rock, da kar letiš. Kasneje izvem, da so to VestriPullum. Naredili so pravi ROCK KONCERT. Hvala vam!
Ljubljanski maraton _ VestriPullum
Odlična ideja! Mladi glasbeniki bi se ob taki priliki oz. dogodku, kot je maraton, resnično lahko brezplačno promovirali. In tem mladcem bomo tekači gotovo pomagali! Tako kot so oni navijali za nas, bomo mi za njih! Bravo fantje! Le tako naprej! To je to!
Kasneje je na spletu zaokrožil celo posnetek, kako se jim pridruži polmaratonec in skupaj odpojejo American Idiot od Green Daysov. Kako zelo primeren komad! Za crknit dobro! Poiščite in oglejte si! Tudi to je maraton!
Proti polovici
Pritečemo na Tržaško, opazim, da sotekači pospešujejo. Seveda, polmaratonci se približujejo svojemu cilju in lovijo boljši čas. Ohranjam svoj tempo. To je namreč trenutek, ko se maratonec lahko zafrkne. Podobno kot na začetku. Tempo naj bi bil preko celotnega maratona čimbolj enakomeren.
Na 20. kilometru imam spet sanjski čas – planirani čas. Odlično! In spet zagledam navijače, nekatere dvakrat vesele vključno z mojim srčnim! Snema me! Razveselim se, ali pa ustrašim, da bom lahko kasneje preverila svoj način ali bolje tehniko in še bolje – netehniko teka. A mi je bilo prizanešeno, saj je na posnetku le asfalt in dvoje superg, ki tečejo mimo. Človek ima stil!
Gremo mi po svoje
Tu se trasa Ljubljanskega maratona razdvoji. Skrbni redarji usmerjajo maratonce na desno in polmaratonce na levo stran cestišča, proti cilju.
To pomeni, da bo sedaj na progi več prostora in predvsem na okrepčevalnicah – mir. Zavijemo desno na Barjansko cesto. Gremo mi – maratonci – po svoje!
Polmaraton
Na 21.kilometru pogrešam slavolok s časom polmaratona. V Amsterdamu mi je bilo to nadvse všeč, saj lahko svoj čas konkretno in čisto natančno primerjaš s planiranim tempom in časom na testni tekmi.
Že vidim, kam grem.
Na Ljubljancu se bom spominjala Amsterdama prav tako kot sem se na »Amsterdamcu« spominjala Ljubljanskega maratona.
Točen čas na polovici maratona je še ena zadeva, ki jo lahko organizatorji Ljubljanskega maratona popravijo ali bolje – izboljšajo. Da bomo res vedeli, kdaj smo na polovici.
Kakorkoli, ko sem na uri videla, da sem pretekla 21.500 metrov sem bila lahko prepričana! Tako! To je to!
Sedaj se prične maraton.
Druga polovica maratona se prične razmeroma – ugodno.
20. Ljubljanski maraton – v drugi polčas Foto: Bostile
Rahel klanček navzdol po Barjanski ulici in nato krožen tek po Viču in Murglah.
V glavi naredim kratek pregled stanja in kmalu ugotovim, da bo v drugem delu glavnino odigrala glava.
Razporeditev moči na tako dolgi razdalji ni enostavna. Prva polovica je bila sicer odtečena po planu, vendar so pogoji v drugi vedno povsem drugačni.
Zakaj?
Enaindvajset kilometrov teka pusti na telesu določene fiziološke posledice. Precejšnja poraba glikokenskih zalog, zmanjšana hidriranost telesa, razrahljanost sklepov in utrujenost v mišicah. S tem je zmanjšana zmogljivost telesa in telo bolj podvrženo starim in/ali novim poškodbam.
In kako je zadeva izgledala v praksi, na terenu?
V desnem copatu čutim rahel kamenček, o katerem razmišljam že kakšen kilometer. Ali je resnično kamenček ali ne – ne vem. Če se ustavim, izgubim čas in precej moči ob ponovnem zagonu. Če se ne ustavim, tvegam nastanek žulja. Kaj narediti?
Sicer ne čutim nikjer nobene bolečine, tudi na mojih »kritičnih« točkah ne. Kritični so predvsem podplati in vedno bolj moteč Hallux Valgus na levi nogi.
Malce sem zadihana, zato sapo skušam umiriti.
Po »diagnozi« se tisti kamenček nekam izgubi in problem je rešen. Torej hujše »okvare« (še) ni.
Kaj pa psiha?
Zavedam se, da je prva polovica maratona v resnici le ogrevanje, v katerem pa lahko z napačno taktiko teka maraton tudi “izgubiš”. Prav tako se zavedam, da se maraton “zmaguje” v zadnji petini.
20. Ljubljanski maraton: poročilo – trasa 42 km
Moj načrt je ohranjanje planiranega tempa, ki naj bi znašal 4:50-5:15 minut/km. Zgornja meja naj bi bila sprejemljiva le v zadnji petini. Glede na predpostavko, da sem prve kilometre odtekla “pametno”, bi morala biti sposobna celoten maraton odteči v okviru planiranega tempa.
Žal pa začetni tempo ni glavni ali celo edini ključ do željenega rezultata.
Pri “maratonski psihi” ima svoje prste vmes tudi okolica. In sicer v različnih oblikah.
Kje tečemo, kaj nas obdaja in kaj se dogaja v nas samih!
Kje tečemo …
Naslednji, morda celo najpomembnejši pogoj poleg telesne pripravljenosti, seveda, je trasa maratona. Kako je proga speljana, je dovolj široka, da omogoča tek ravnih linij ter dovolj ravninska, brez prevelikih vzponov in spustov.
Nekateri tekači se pred maratonom odločijo, da tekaško trasa predhodno pretečejo, prevozijo, spoznajo. Se srečajo z njo iz oči v oči. To je gotovo prednost.
Moja predvidevanja so temeljila na delnem poznavanju določenih delov trase, ki sem jih pretežno poznala iz avtomobila ali kolesa. Kar je seveda premalo za točnejšo oceno. Po drugi strani pa se mi zdi tek po “nepoznanem” teritoriju kratkočasnejši. Morda celo s kakšnim klancem opraviš tako, mimogrede, da ga skoraj ne opaziš. Pa vendar hitrost ob teku navzgor, pa naj bo naklon še tako minimalen, ob maratonski razdalji – pade. Še posebej, če je teh hribčkasto vzpetinastih preprek, veliko.
Zdi se, da profesionalni tekači, ki so resnično močni in vrhunsko pripravljeni, teh klancev sploh ne opazijo.
Jaz pa že kmalu po polovici maratona začutim prav vsako vzpetinico in celo – ležečega policaja. Zato tudi neizmerno spoštujem gorske tekače. V mojih očeh ste – nadljudje!
Prav tako svoj delež odigra podlaga po kateri tečemo. Asfalt, beton, makadam, kocke…
Ni naključje torej, da je priporočljivo del treningov za maraton odteči po podobni tekaški podlagi, kot bo tudi na sami tekmi.
Vse neživo kar nas obdaja …
Tek v hrupu in prometu ter morda celo po onesnaženem zraku velemest gotovo ni stimulativen ter še manj varen in zdrav. Še prav posebej ne za tiste tekače, ki imamo težave z dihali.
Na srečo je zrak v Ljubljani razmeroma čist, prav tako sama okolica maratona ni moteča, saj je trasa maratona speljana po cestah in okolici, ki ni monotona. Kako le naj bi bila, saj je Ljubljana s svojim maratonom vendar najlepše mesto na svetu! Vsaj zame.
Sicer se pa med tekmo navadno ne razgledujem pretirano. Turistični vidik maratona, če ogledovanje mesta med tekom lahko tako imenujem, je zanemarljiv. Tekač mora namreč biti zaradi svoje varnosti in varnosti sotekačev, ves čas osredotočen na druge stvari.
Vse živo kar nas obdaja …
Veliko bolj kot stvari v okolici, imajo vsaj name vpliv – sotekači in navijači.
Na mojem prvem maratonu leta 2003 je bilo na progi vsega skupaj le 430 maratoncev: od tega 380 moških in 50 žensk. Takrat je bil tek po 21. kilometru resnično samoten. Redko posejani tekači, ki so s povečevanjem razdalje postajali še redkejši. Podobna zadeva je bila z navijači, ki so bili predvsem v drugi polovici resnično redki.
Ob teh “samotnih maratonih”, če jih lahko tako imenujem, je potrebno “glavo” oz. svoj “tekaški motor” čisto drugače nastaviti, kot na nastopih v gneči.
Lansko leto sem tekla v Amsterdamu, kjer dobesedno plavaš v reki maratoncev, približno 16.000 nas je bilo. Vsi z enakim ciljem: preteči 42.195 metrov. Ostali tekači na krajše razdalje so tekli ločeno.
Kar predstavljajte si in razporedite zgornjo in potem spodnjo številko na premico dolgo 42.195 metrov. Razlika, kajne?
Pogled na levo, desno, naprej, nazaj: tekač ob tekaču, navijač ob navijaču.
Ali pa pogled na levo, desno, naprej, nazaj: nikjer nikogar. Ne tekača – ne navijača.
Letos nas je v Ljubljani teklo maraton točno 2.793 maratoncev: od tega 2194 moških in 599 žensk.
Torej je bila moja tekaška družba maratoncev veliko številčnejša kot davnega leta 2003, saj je bilo letos že samo maratonk v moji kategoriji približno toliko kot pred dvanajstimi leti vseh žensk skupaj.
A je udeležba tekačev na maratonski razdalji v Ljubljani še vedno neskončno skromnejša kot na večjih maratonih po svetu. Predlagam, da prihodnje leto polmaratonci pretečete cel maraton, tekači rekreativnega teka pa se lahko lotite polmaratona. Potem bo prireditev Ljubljanski maraton resnično zrasla v Maraton. In to je na nas, tekačih! Organizatorji nam omogočajo idealne pogoje za maratonski tek!
Vpliv sotekačev na ohranjanje tempa teka…
Maraton moraš vsekakor odteči sam. Pa naj bo okoli tebe 40.000 maratoncev, 2.000.000 navijačev ali pa nobeden. Ne enih – ne drugih.
So pa lahko ravno sotekači močan motivator in uravnalec tempa teka.
Na večjih maratonih organizator poskrbi največkrat tudi za tempo tekače, t.i. “zajce”, s pomočjo katerih lahko lažje tečeš v predvidenem tempu.
Sotekači so prvi opomin, da se s tvojim tempom nekaj dogaja potem, ko opaziš, da te naenkrat preveč ljudi prehiteva ali pa obratno. Bodisi popuščaš ali morda preveč pospešuješ. Na nek način drug drugemu pomagamo vzdrževati tempo.
Ljubljanski maraton – poročilo Foto: Bostile
Tekači smo si med seboj kot “budilke” na nočni omarici, da se zbudimo iz spanca, potem ko zapademo v tekaško nirvano. Namreč: nekdo uleti mimo tebe – in se zdrzneš. Kot takrat, ko naskrivaj zadremaš na kavču s skodelico kave v rokah, nenadoma trzneš – morda ravno sanjaš kakšno službeno “situacijo”- in se poliješ po obleki. Navadno takrat kava ni več vroča. Na srečo!
Mogoče se komu dogaja podobno tudi, ko koga prehiti.
Meni se navadno ne. Se mi je pa že zgodilo, da sem se zaletela in še grdo pohodila pred menoj nenadoma shodečega sotekmovalca. Čisto po nesreči, zaradi nepozornosti. Samo “odplavala” sem nekam. Nisem bila dovolj pozorna na … svet okoli sebe.
V bistvu je pametno in tudi uvidevno do hitrejših sotekmovalcev, teči skrajno desno potem, ko opaziš, da “crkuješ”. Da te ne pohodijo. Da nisi ovira. Kot nedeljski voznik na cesti, ki vozi 30 km na uro tam, kjer je omejitev 70! Večina maratoncev nas tekmuje pošteno, in ne kot motociklista Rossi in Marquez, pred kratkim. Se ne spotikamo, porivamo, pohojamo… vsaj ne nalašč!
Tekaška družba, zajci in baloni…
No, pa da me preveč ne odnese še pri pisanju, naj se vrnem k vplivu sotekačev na ohranjanje tempa teka. Torej – čarovnija s sotekači, se je odlično obnesla lansko leto, ko je bilo veliko tekačev in si slej ko prej padel v neko cono hitrosti podobno pripravljenih maratoncev in tako praktično ves čas tekel z njimi podoben tempo. Tekla sem torej v gruči, ki je občasno pobirala maratonce, ki so rahlo omagali glede na planiran čas po startnih boksih, ter iz istega razloga kakšnega tudi izgubili. Pa saj so ga pobrali tisti za nami.
V Ljubljani ta zadeva ni tako izrazita, saj je maratoncev enostavno premalo. Bolj ali manj sem bila prepuščena sama sebi in bolj kot sotekačem – navijačem. Zajci so mi ušli, pravzaprav jih sploh nisem videla in – priznam, tudi ne iskala. Videla nisem niti enega in na srečo, me tudi nobeden ni ujel. Ne tisti z baloni in startno številko kot ne tisti z dolgimi ušesi in kratkim repom.
Zajec z zame sanjskim časom na Ljubljanskem maratonu -ves čas nekje pred mano… Foto: Bostile
Na nek način se pravzaprav zajcev z baloni, na katerih imajo napisan planirani čas maratona, kar malo bojim. Lahko mi uidejo ali pa ulovijo – in kot nalašč ravno tisti z napačnim časom na balonu ;). Čuden je ta maratonski svet. Bojim se tekaških zajcev – a v resnici so vsi tako krasni ljudje.
Osebno raje tečem v gruči naključnih soborcev s katerimi lahko tečem ne vedoč, kakšen čas imajo v glavi. Če smo se našli nekje na trasi skupaj v podobnem tempu, smo si torej vsaj nekaj časa, približno enakovredni. Sicer diktiran tempo enostavno čutim kot nekakšen pritisk. Enostavno mi ne odgovarja, nisem vajena skupinskih tekov. Sem pač bolj “samotni” tekač. Kot kakšen svizec, če smo že pri glodalcih. Ali bolje hrček. Tudi kolesarim namreč rada.
Sam sebi sotekač …
V takem primeru – ko si sam sebi svoj sotekač in motivator ali če hočete “zajec” – mora biti tvoja zavest dovolj trdna in močna, da ne popustiš. Predvsem pa moraš svoje telo in pripravljenost dovolj dobro poznati, da že brez pogleda na štoparico in takšno ali drugačno okolico dokaj natančno oceniš, kako hitro tečeš oz. koliko moči porabljaš na način, da z optimalno porazdelitvijo prideš čimprej na cilj maratona. Pa naj bo še tako luštno teči, vedno bi bila raje v cilju prej – kot kasneje.
Kako ugnati samega sebe …
Ostani optimist, bodi trden v sebi, zoprne in demotivacijske misli pa preženi iz glave in si mrmraj svojo tekaško mantro.
“Pazi tempo, ne popuščaj! Za to si trenirala! To so sladke maratonske muke! Pivo te čaka! Zdrži! To ni trpljenje – to je uživancija, lahko tečeš! Teci za vse, da bo bolje!”… dihaj enakomerno, pojdi iz telesa in nadaljuj … “Pazi tempo, ne popuščaj! Za to si trenirala! To so sladke maratonske muke! Pivo te čaka! Zdrži! To ni trpljenje – to je maraton, lahko tečeš…in vsega je enkrat konec. ”
Moj 12. maraton – besede neznanega navijača
Res je, vsega je enkrat konec, tako lepih kot slabih stvari. Svet se vrti. Spreminja. Iz slabega na dobro, iz dobrega na slabo in spet naprej! Že mora biti tako! Potem vsaj znamo ceniti: dobre in lepe stvari!
Upad hitrosti …
Na petindvajsetem kilometru opazim padec hitrosti. Skušam ponastaviti “tekaški tempomat” na planirano hitrost. Malo me skrbi.
Navijači so redkejši, pa vendar jih je še vedno veliko. Predvsem so otroci in posamezne skupine oborožene s tolkali, zvočniki, trobentami. Opaziti je mažoretke in različne godbe.
Vsekakor so nam naredili navijači pravi spektakel. Spominjam se štirih modelov na strehi stanovanjske hiše, oblečene v nekakšne kostume. Veselo so nazdravljali s pivom, kričali, navijali in upam, da so iz strehe dol prišli v enem kosu.
Na vse pretege se trudim teči v planirani hitrosti. Petica se vidi že predolgo… sekunde bežijo v minute.
Dvignjen asfalt …
Tam do 28. kilometra je bilo resnično pestro tudi na samem asfaltu. Kar dvigoval se je in postavljal pokonci.
20. Ljubljanski maraton – ko klanček postane klanec Foto: Bostile
Spomnila sem se komentarja lanskoletnih maratoncev iz Ljubljanskega maratona, da je proga dejansko bolj »klančkasta« ali hribovita kot prvi del ali včasih drugi krog.
Res je! Teh klancev se kar ne neha. Ko se rešim enega se pojavi drugi in na 30. kilometru mi je postalo resnično težko. Klanci navadno niso moji zavezniki ali celo morebitna priložnost.
Ko sem se prebila iz vzpona in zavila na cesto Ob železnici sem resno pomislila, da je to najtežja točka danes. Zid?
»Pozabi!« sem se hitro oštela. “Glavno šele pride! Saj se je maraton pravzaprav šele dobro začel”.
Hitrost mi je padla povsem pričakovano in delno tudi zaradi klancev na tem delu proge. Ko pomislim: »Sedaj bom pa lahko spet ujela svoj tempo«, se pojavi nov klanec. Tam na Litijski.
Ne morem si kaj, da ne zabrundam sama pri sebi: »Ma pejt u rt!« Mislila sem na klanec, da ne bo kakšnega nesporazuma. No, klanec ni šel nikamor, jaz sem ga pa začela »gristi«. Tiste klance od prej sem uspela bolj ali manj uspešno »zignorirati«, kot da jih ni, čeprav mi je hitrost kljub temu padla.
Ta je pa zoprn. Tudi asfalt je bolj črn. In manjček manj navijačev je ampak so ti, ki so, zelo pridni in vzpodbujajo.
»Dajmo, punca! Dobro ti gre!«
Sem takoj boljše volje, malce pomaham in še naprej zavzeto gledam v tla, kaj pa vem zakaj. Tako se mi nekako zdi lažje. Čeprav naj bi gledala gor, naprej, v daljavo.
Prav pomlajuje takle tek, ker spet postaneš punca, dekle, pupa!
Klanec mi nekako mine v premlevanju »EMŠO« zadev. To se ti prične dogajati potem, ko jih nabereš približno pol od stotke. Let mislim. Hočeš nočeš pričneš verjeti tistim »nakladancijam« o letih. Bo potrebno malo manj teči, malo manj naporno trenirati, telo ne zmore, ne moreš biti vsako leto boljši, hitrejši. Kolena trpijo, sklepi trpijo, srce se preveč matra! Apajade! Pah! Po pameti, to že. Ampak po pameti je treba vedno.
Zadnja tri leta mi res ne gre vedno bolje. Mi gre pa dobro. Sicer nisem vsako leto hitrejša in mi tako res ne uspe zavreči, ovreči, dokazati, da to ni res! Da si lahko tudi v zrelejših letih vedno hitrejši. Res mi ne gre! In? Ni rečeno, da so za to kriva ravno leta!
Zakaj je potrebno odgovornost vedno prevračati na nekoga, na nekaj drugega? Kaj leta – sama sem kriva. Če ne bi nikoli tekla hitreje, ampak po pameti, vsako leto samo minuto ali dve hitreje, bi bilo pa vse krasno in super in bi bila v odlični telesni kondiciji tja do svojega vsaj 85 leta kolikor znaša razlika do mojega OR (osebni rekord) pa do povprečnega časa vseh mojih maratonov.
Bi bila potem medicinski tekaški čudež, ker sem vsako leto hitrejša? Malo morgen, fantje in punce vseh let in oblik in ras ter pričesk! Ne drži! Enostavno se ne izide vedno. Leta gor ali dol.
»Lahko bi bila le pametnejša«! Ja, to pa vedno. Ne le jaz, vsi.
Tale okolica mi resnično ni preveč všeč, trasa maratona se še vedno noče zravnati.
Padem nazaj vase, saj veste, maraton pomlajuje. Gub na obrazu resda ne gladi, gladi pa tiste skrite, notri v nas. In povzroča žarenje. Žarenje, ne žarčenje.
Kajuhova cesta tudi ni od muh! Klanček tja gor na Šmartinsko cesto, utrujena sem že in energija mi pojenja.
Zavedam se, da bi morala pojesti četrti gel! Na maratonu je dodajanje energije nujno, na krajši tekih ni potrebe. Pa ne morem! Slabo mi je!
Danes mi je sicer žal, ker bi se gotovo manj mučila. Ampak tam okoli 35. kilometra glava sploh ne uboga. Bolj kot sem si dopovedovala: »Bolj hitro kot boš tekla – prej boš v cilju!« … slabše je bilo. Glava kar po svoje.
In bolj kot si dopovedujem, čas je za še en gel, bolj mi je slabo in manj volje imam seči v žepek po gel. Cela procedura! Ne ljubi se mi. Pobralo bi mi preveč energije, me utrudilo in sploh imam zanič okus po gelu že sedaj v ustih. In sploh je potrebno odpreti vrečko in iztisniti gel v usta. In gel ne gre lepo iz vrečke, jo je potrebno stiskati in nekako pojesti to marmeladasto zadevo. Ne spomnim se kdaj bo spet okrepčevalnica in voda. Lahko, da bo šele čez dva kilometra in kako naj potem tečem s to packarijo v ustih, brez da jo poplaknem.
Moj 12. maraton
Vneto razmišljam, kaj bi bilo potrebno narediti, da bi si glava zapomnila, da je resnično potrebno teči malo hitreje. Saj ni panike! Teh sedem kilometrov bom že pretekla. Sploh ni problema. Ampak jaz bi jih rada hitreje! Gel mi ne paše. Fuj!
Pravijo, da te v zadnjih kilometrih poneso navijači! Da je vse v glavi in kar tečeš. Se strinjam. Kar tečeš že. Ampak jaz bi svojo glavo rada navadila na to, da bi tekla slabo minuto hitreje. No, v redu! Pa naj bo vsaj pol minute!
Glavo skušam prevariti:«Glej! Brez veze, da sedaj tole “drombljaš” prav počasi! Itak tečeš! Vseeno je, če malo hitreje! Razdalja bo ostala enako dolga. Ali ni bolje, da si v cilju prej? Prej se boš nehala truditi, matrati, sopihati… prej boš lahko z vodo poplaknila ta ogabni okus v ustih, prej boš lahko preverila vsebino v nogavicah, prej boš žulje lahko preštela, videla kakšna “finish majčka” te čaka ali je spet Marija v cilju in kje je Tatjana. Šla naj bi tudi na 42-tko! Prej boš zaslišala: »Dejmo, Mojca!« in nato zagledala svojega ljubega in letos tudi edinega navijača v cilju . In ta je glavni! “Mogoče je pa že per naroču!” se zaslišim reči kar na glas.
Skušam pritisniti,a ne gre in …. pa saj ne morem verjeti! Spet klanec! Ne gre! Stegnenico mi bo zabrisalo ven, pa bom imela! Maham z rokami in si pomagam, da bi šlo hitreje ….
Potem pa na ovinku, tam na 37. kilometru navijaška odrešitev. Spet Irena in Frenk: »Bravo! Gremo! Super ti gre!« Pomaga… takoj ko ju zaslišim in zagledam se hitro popravim. Bolj pokonci in skušam čim lepše in seveda hitreje teči… nekaj jima celo zavpijem in pomaham ter tečem dalje po Vojkovi cesti. Ne smem delati sedaj sramote sestri in svaku zato ne dovolim, da me neznani tekajoči prehitevalec tudi dejansko prehiti! Upam, da ni zajec z napačnim časom!
“O bog! Ni!” se globoko oddahnem. Tempo je malo boljši ampak koliko časa bom zdržala. Zato komaj čakam, da sem čimprej in čimdlje od njiju, da bom potem spet lahko tekla po svoje, kar pomeni, da bom “sproščeno crknila« in se šlepala naprej po starem. Kot potolčeni kramoh …
Tečem. Tečeš. Tečejo. Nekateri hodijo. Jaz nisem! Srečka! Lahko bi se obrnilo tudi drugače.
Tekla sem ves čas. Pa čeprav me je usekal krč v levi podplat! Ampak ni bil prehud in sem ga pretentala. Naučila sem se pravilno stopati in raztegovati prste kar med tekom. Hja, takle krček je navadno davek za klanček.
Na srečo kakšnega bolj usodnega ni bilo.
Trasa je speljana po Topniški in naprej v podvoz na Masarykovo. Milijonkrat prevožena cesta. Danes pa tečem po sredini! Adijo avtomobili in promet! Danes so ljubljanske ceste naše!!! Tekaške! Maratonci smo preplavili Topniško!
Navijači so seveda tudi tukaj. Model na kolesu vpije v zvočnik: »Dajmo, še mal! Dajmo, še mal!« Ta »še mal« me malce nervira. »Skoči iz kolesa in še mal odlaufaj!« bi mu rada zavpila samo je že predaleč naprej.
Obide me ne preveč prijetna slutnja, da tečem že dolgo prepočasi, kajti navijač na kolesu se je lahko pripeljal že od bog ve kje in sedaj samo še takole malo mimogrede, navija. Šit! Ne bo rekorda. Itak. Vem. Že dolgo… Ampak vsaj na svoj drugi najboljši čas na maratonu sem pa čisto po tihem računala.
Navijač ob poti zakriči: »Blizu je cilj! Samo še tri kilometre!«
Pa saj res ni več daleč. Kaj pa je to tri kilometre! Za tri kilometre se človeku še superg ne splača obuti. Tečem mimo svoje bivše službe, sedaj je tu ministrstvo. Škoda, da je bilo potrebno tudi to firmo zaribati in zagoniti vse. V nulo. Že takrat. Pa še danes ne vem kateri vzrok je bil tu večji: nesposobnost ali požrešnost? Verjetno oboje.
Ljubljanski maraton – tuji maratonci Foto: Bostile
» Franže! Vse je šlo v franže! » tečem v ritmu mimo Tabora, ko v daljavi zaslišim huronsko navijanje.
»Ojej!« pomislim, da je to že cilj. Tega me je kar malo strah, ker se navadno začnem poditi na žive in mrtve in potem me skoraj pobere pet metrov do cilja tako, da izgledam kot da bom zdaj zdaj izpustila sapo.
Psihično se pripravljam, da bom tekla normalno in ne bom crknila v cilju, ker itak nimam bogve kako dobrega časa in ni v skladu predhodno zastavljene lestvice. In stave. Sicer ne tečem zaradi denarja in nagrad, ampak če te nekdo izzove s stavo?! Opa! To pa bo “visoki C!”
3:30 🙂 🙂 🙂
3:35 🙂 🙂
3:45 🙂
3:45+ 🙁
Prvi dve nagradi sta mi že ušli.
Ko pritečem do glasnih navijačev na nekje 40. kilometru – malo pred Poljansko cesto – se pričnem smejati na ves glas, ker so bili navijači spet tako “fajn” in super, da me je kar neslo.
Ljubljanski maraton – navijači/tekači iz Zagreba z Minjončkom Foto: FB
Naredili so mi slavolok in jaz sem kriče: »Auuuuuu! Bravo navijači!« podajajoč petke na obe strani stekla mimo. In to hitreje, kot sem pritekla. In to me je držalo še naprej – sicer po klancu navzdol in čez most ter celo gor po klancu do Trga Cirila in Metoda ter mimo tržnice. Tam je bilo spet še več navijačev in jaz sem si želela, da bi zalet kar trajal in trajal ampak ni…
Sedaj je pa glava zatajila! Je hotela hitreje, pa so se noge uprle. Kot bi jih objel beton! Kot bi se mi zataknile v kocke, ki so me dejansko kar bodle v podplate.
Sem šla kot Robocop po koridorju med samimi navijači! Rada bi jim mahala, klicala … ampak nisem mogla. Imela sem spet toliko dela. Paziti na kocke, na tla kam bom stopila, občutek sem imela, da si bom spahnila gleženj.
Spet maham z rokami a ne navijačem, pomagam si teči z rokami, se porivam naprej, pomagam se pomikati hitreje naprej kar s celim trupom! Štejem, si prigovarjam! Ampak gre pač toliko kolikor pač lahko gre. Počutim se kot v leru … kot v prostem teku. Koliko časa me bo še neslo …
Tečem mimo Mestne hiše in z nostalgijo pomislim na cilj Teka trojk. Tukaj se je včasih končalo 28. kilometrov, tukaj je bil večkrat cilj preko katerega sem pritekla skupaj z roko v roki z mojim sedaj na Kongresnem trgu čakajočim navijačem. Letos pa ga ni! Cilja! Je še naprej!
Tečem med ljudmi čez Prešernov trg gor na Miklošičevo, klanec jasno, od nekje spet zaslišim :«Dejmo, Mojca!« in opazim še eno Mojco. Nekako odzdravim in grizem frdamani klanec, po Miklošičevi gor naprej gor, v želji čim hitreje. A v klanec ne gre! In plan pada in pada v vodo, nič ne bo s časom, ker ne morem nadoknaditi izgubljenega časa, ker v klanec meni, žal, pač ne gre! »Bo treba klance trenirati«, me preblisne.
»Teci le teci, a zamujenega časa ne dotečeš!« se spomnim zgodbice iz Cicibana, ko fantič z zamudo teče domov. Preveč zamuja. Jaz tudi. Mogoče. Odvisno od cilja, želja.
Tečem mimo sodišča in že zavijam levo na Slovensko. Samo še naravnost do cilja! »Ravne linije«, pomislim.
Kako je čudno!
Seveda! Prenovljeno, na novo tlakovano in za čuda kar nekam malo navijačev! Reveži se niso imeli kam postaviti, ker so narejena avtobusne čakalnice.
Opazim mlajšega navijača, navdušeno ploska in me vzpodbuja: »Dajmo, gospa!« »Hvala«, komaj izdihnem in si mislim »Klinc, pa gospa…« Tisto vzpodbujanje prej mi je bilo sicer bolj všeč, a dokler mi ne prično vzklikati, »Dajmo, ta stara«, bo še čisto v redu. Sicer pa, čisto med nami, potem bo še boljše. Ko bo »ta stara« ta mlade prehitevala… na nek način. Kot jih je prehitevala naša Helena. Zmagovala, pa čeprav ni bila prva v cilju.
Navijačev se tam okoli Name spet tare! Kar črno je!
Skušam teči hitro in hkrati pametno! Ne bom crknila pet metrov pred ciljem!
Zavijem v ciljno ravnino, ko me prehiti par! Držita se za roke.
»Čakaj malo! Tole pa ne bo šlo!« in jima skušam vrniti po desni, pa ni prostora. Stopam jima skoraj po supergah.
Pa naj jima bo, če se še držita za roke, se vdam v usodo. Tudi midva sva tako pritekla v cilj maratona. Prvič.
Pritečem v cilj maratona, dvanajstič… srečna! In strašno zadihana!
Pogled na uro: zadovoljna, zamujam samo za akademskih četrt! Moj čas pa ravno toliko, da samo še rezerviram 😉 !
Čas tako hitro beži. Otroci odraščajo, odidejo v svet. In prav otroci so tisti, ki nas navdušijo za marsikaj in ki slej kot prej postanejo naši učitelji. In prav slednje je bilo tisto, kar me je premaknilo, da sem maraton pretekla v tujini.
Nina nam je pobegnila, mi pa hop v avto in za njo. Mimo grede odtečem še maraton. Dve muhi in še več na en mah!
PRIPRAVE NA 11. MARATON
To tekaško sezono sem pretekla 1200 km, prekolesarila 1900 in se udeležila več tekem, saj me je bilo malce strah tujine. Ne smem delati sramote svoji državi 😉 !
Lepo je bilo teči na 1. Istrskem maratonu, na polmaratonski razdalji s strašnim kolcanjem po dolgi razdalji. Svoje navdušenje sem popisala v članku: ISTRSKI MARATON – NOVA TEKAŠKA PRIREDITEV ter svoje doživljanje v obliki tekaškega poročila: 1. ISTRSKI MARATON – POROČILO kar predstavlja večno obljubo – drugo leto pa res pretečem maratonsko razdaljo na Istrcu.
In potem Wings For Life, edina tekma v kateri sem bežala pred ciljem v upanju, da me ne ujamejo pred Kamnikom. Pa so me 😉 !
Ampak neprecenljiva pa je bila udeležba na Teku trojk. Izpolnila se mi je dolgoletna želja, da odtečem dolge trojke s svojima hčerkama. Bile smo ekipa VESELIČKE in bilo je nepozabno: TEK TROJK IN PRAVA EKIPA!
Testna tekma je pokazala, da sem solidno pripravljena.
39. AMSTERDAMSKI MARATON
Vsak maraton je svoja zgodba, čeprav se nam za trenutke zdi, da morda ni tako. Pa ni res. Dogajanje v nas je tisto, ki naš čas na zemlji ali na maratonski dirki, naredi posebno. Za moj 11. maraton lahko rečem, da je bil lep tek, poln različnih doživetij. Maratonski razdalji sem dodala skoraj dva kilometra zaradi cik cakanja po trasi. Ves čas pa sem imela pred očmi cilj, da se čim prej snidem s svojo družino. To je edino kar šteje.
Kot zanimivost naj napišem še, da sem se to leto prvič pravočasno prijavila na Berlinski maraton. Malce zaradi samovšečnosti saj sem se ves čas zavedala, da nimam nekih realnih možnosti, da bi svoj maratonski čas še kdaj spravila pod tri ure in pol. Za Berlinca pa pravijo, da je hiter. Pa še Berlin bi si rada ogledala.
Če na kratko povzamem glavne vtise iz Amsterdamskega maratona je tek po kockah, med tračnicami tramvaja, reka tekačev, ki dejansko teče maratonsko razdaljo. Starti krajših tekov so povsem ločeni. Všeč mi je start in cilj iz stadiona ter množica navijačev praktično celotno progo. Tudi čas sem imela soliden: 3:38:51.
Podrobnosti iz Amsterdamca s koristnimi tekaškimi nauki pa najdete na spodnji povezavi in videli boste, kaj v resnici šteje tako v življenju kot na maratonu:
Deveti maraton v spomladanskem času je pustil na meni tekaške rane. In opomin: mišice nimajo ravno tako dober spomin, kot bi si morda želela. Šteje le tek. In treninga sem imela premalo. Druga napaka pa je bila totalna ignoranca astme. No, dobila sem jo po nosu.
Moj 10. maraton – poročilo
Ker mi je astma precej ponagajala sem se po več letih le odločila, da obiščem spet svojo pulmologinjo, za katero se je izkazalo, da je že nekaj let v zasluženem pokoju. Poiskala sem si novo. Pregled ni pokazal nič posebnega razen dejstva, da astmo imam. Da bo zadeva stoodstotna je pulmologinja po izvedenih testiranjih astmo izzvala. No, ni bilo fino. Dušenje in piskanje, ki se tudi po prejemu antialergena kar ni hotelo ustaviti. In čeprav se je zdelo, da sem po odhodu iz ordinacije čisto v redu, v resnici nisem bila. Občutek skrčenosti pljuč je ostal še kakšno leto. Moje navdušenje nad pulmologinjo pa nepopisno saj mi je potrdila, da astmo odlično obvladujem ter da mi očitno napor ob maratonu ne škoduje. Mi je pa zabičala, da moram biti pozorna na simptome in se v primeru, kot je bil spomladi v Radencih, obnašati zreleje in se alergenom izogibati v loku.
Moj 10. maraton – poročilo
Od maja do oktobra sem torej veselo trenirala. Želela sem si, da bi trening potekal kot 2012, ampak nekaj je teorija in drugo praksa. Nista se poklopili.
Testno tekmo sem tega leta opravila v Domžalah v okviru prireditve Domžale tečejo. Nekaj več o sami tekmi lahko preberete tukaj: Domzale tecejo 2013. S svojim tekom sem bila zelo zadovoljnja, polmaraton sem pretekla v času 1:42:09 s povprečnim časom 4:51 min/km in zasedla 1. mesto v kategoriji. Dvignila se mi je tekaška samozavest.
Domžale tečejo 2013
In sedaj k 10. maratonu. Sprva se ne spomnim nič. Nič posebnega.
Moj 10 maraton po vrsti pa bi moral biti evforičen. Okrogla številka, nekaj posebnega. Seveda sem bila ponosna, da je za menoj deset maratonskih let, deset let v katerih sem bila dovolj tekaško pridna, da sem se lahko nagradila z maratonom.
No, pa sem doživela razodetje, ko sem iskala stare slike in preverjala čase tekaških tekem na spletni strani Ljubljanskega maratona. In navdušeno ugotovila! Tudi ta maraton je bil poseben. Zaradi Urške! Spomin se je vrnil. To je bil vendar tisti Ljubljanc, na katerem je mlajša hčerka pretekla tudi svoj prvi polmaraton!
Z Urško sva se pripravljali skupaj, včasih smo tekle vse tri z Nino, včasih sta tekli sami, kolikor nam je dopuščal čas in prav vsak skupen trening je bil dragocen.
Leto 2013 je bilo za Urško posebno: pretekla je svoj prvi polmaraton in to zelo solidno. Kar je istočasno sovpadalo z višjim ciljem: skupnim tekom trojk ekipe Veseličke (jaz z mojima puncama) prihodnje leto. Telo je potrebno navajati na napor postopoma. Poleg tega se je rekreativnih tekov naveličala. Bili so enostavno prezgodaj 😉 !
Urška je edina prava luč mojega 10. maratona! Ostalega se sploh ne spominjam in veste, ostalo sploh ni pomembno. Brez nje se ne bi spominjala ničesar. Samo Štanc Ljubljanc.
Moj 10. maraton – poročilo
Tako pa še danes sišim The Stroj in skupen start in kako je takrat sekala tekaška elektrika. Na startu, pred ciljem. Ves čas teka me je bilo malo strah za Urško, ker prav veliko dolgih treningov ni opravila. Tekli sva zmeren tempo, nekaj pod 6 min/km. Spodbujala me je naj grem naprej, hitreje vendar nisem imela energije in prav tako ne volje. Tempo je bil v resnici ravno pravšnji in računala sem na hitrejši drugi krog.
Moj 10. maraton – poročilo
Pa ni bilo tako. Potem, ko je Urška odtekla v cilj bi morala jaz odteči dalje z istim tempom, ritmom. In tudi sem odtekla, ampak brez neke evforije, kot navadno. Ni bilo poleta. Na vsem lepem je postalo vse tako brez veze, navadno, nič posebnega. Štanc Lublanc. Raje bi bila v cilju z Urško in Fricem ter mojimi navijači. Šli bi skupaj na pivo. Jaz pa sem tekla. Samo še ena Številka. Še ena ovca. Talon. Komaj sem čakala, da bom okoli. Zadnji kilometer. Sem se spodbujala, da bi šla hitreje ampak nisem mogla.
Končno cilj in v cilju maskota. Ne tista zelena. No, tudi. V flisu. Ne dam petke, letos pa ne. Naj ga petkajo drugi.
V cilj sem lepo pritekla, več kot pol ure več sem potrebovala kot leto poprej. Čas: 3:58:39, 10. v kategoriji in od 236 maratonk sem bila 99. Številke.
Moj 10. maraton – poročilo
Jaz iščem svoje.
Zmaga je, ko se ustaviš. Medalja. Majčka. Razteg. Izhod iz ciljnega prostora. Lej jih moje navijače! Kako so luštni! Čestitke! Bravo Urška. Kje je Nina? Bravo mi. Slikca. Super fotka, jaz v sredini, navlekla sem si novo zeleno majčko finišerja, nasmejana do ušes in še čez. Ampak ne najdem te fotke, jo pa vidim. Če bi pa jo, bi se spomnila še marsikaj.
Vem še to, da spet nisem prišla do goveje juhe. Kot vedno po uvedbi spremembe organizatorja. Pivce pa je teknilo. Zelo. Vedno.
Gledam v svojo nogo, masiram podplat. Bom pretekla še kakšen maraton? Trenutno sem na dvanajstem kilometru.
Svoj deveti maraton pa sem pretekla v Radencih. 2013. Obdobje, ko je bila popularizacija teka na vrhuncu.
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Za večino tekačev tekaške prireditve na domačih tleh niso bile več dovolj. Potrebno je bilo iti v tujino. Podjetni posamezniki so pričeli z organizacijo skupinskih potovanj in vedno več tekaških navdušencev je odhajalo na tekaške prireditve v tujini. “The Abbott World Marathon Majors (AWMM), 2006” , šopek šestih elitnih maratonov se je dodobra prijel tudi pri nas.
Vse to se je dotaknilo tudi mene. Lepo bi bilo odteči maraton in si istočasno ogledati znamenitosti in utrip življenja v tujih krajih. Vendar sem si zadala drugačen cilj: predno tečem maraton v tujini bom najprej pretekla vse domače maratone. Saj jih ni veliko. .
Kljub temu, da jih ni veliko, zadeva sploh ni enostavna, vsaj zame ne. Velik izziv mi predstavlja namreč spomladanski čas. Termin je zelo neugoden za astmatike.
Pa vendar me je dober maratonski čas na Ljubljancu 2012 vlil toliko poguma, da sem se odločila. Čas je, da pretečem maraton v Radencih.
Trening za “spomladanca”
Po kakšnem mesecu lahkotnega občasnega tekanja sem se lotila treninga. Trening naj bi bil skoraj identičen treningu za Ljubljanca, vendar zimski čas tega ne omogoča. Sneg, led, noč. Večinoma sem tekla ponoči, daljši teki pa so bili odtečeni med vikendom. Posebne cikličnosti ni bilo, pretežno je bil to tek po inspiraciji, tekla sem v naravi, po makadamu in gozdu.
V obdobju šestih mesecev, med pretečenim Ljubljanskim maratonom in nastopom na Maratonu treh src, sem pretekla 400 kilometrov. Udeležila se nisem nobene druge tekme. Moj cilj je bil skromen. Preteči maratonsko razdaljo v Radencih pod štirimi urami.
33. maraton Treh src
Dan je bil čudovit. Sonce in polno nasmejanih tekačev. Stali smo pred ciljem, nekateri z rdečimi baloni v rokah katere smo ob poku pištole spustili v zrak in stekli.
Začela sem počasi, tukaj sem že imela težave. Zabavno je opazovati sotekače. Nekateri preveč previdni in drugi premalo. Podobno kot v Ljubljani smo tekli s polmaratonci in podobno kot tedaj tudi še v Ljubljani – v dveh krogih.
Počutje je bilo dobro, na sedmem kilometru sem imela čas 36:39 minut kar pomeni, da sem pretekla en kilometer v povprečnem času 5 minut in 14 sekund. Postajalo je vedno bolj vroče, vročini pa se je pridružil še veter. Do petnajstega kilometra je še bilo prijetno nato pa sem začutila, da moram biti skrajno pazljiva. Vreme ni bilo na moji strani. Vročina mi nikakor ne odgovarja, veter v prsa je pobiral moči.
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Pogled na prostrana polja, ki so bolj spominjala na razburkano zeleno morje je bil čaroben, naravnost pravljičen, vendar po drugi strani sumljivo preteč.
Tisto “nekaj” je bilo v zraku. Občasno sem potipala žep v tekaškem krilu. Ventolin je bil tam. Praktično ga le redkokdaj uporabim. Izjemoma enkrat na teku trojk na kratki razdalji, ker smo startali direktno v cvetoče lipe in kostanj, kar me je dobesedno zabilo. In, da, ravno tukaj leta 2009, ko sem v cilju razmeroma hitrega polmaratona “padla v Ventolin”.
Straniščne težave
Na nekje sedemnajstem kilometru sem v trebuhu začutila neprijetno dogajanje. “Mogoče se zato slabše počutim”, sem pomislila in se odločila, da na polovički poiščem WC. Mogoče moram na stranišče. Hja, do svojega devetega maratona se mi ni zgodilo, da bi morala na malo ali veliko potrebo med tekmo. No, ampak vse je enkrat prvič.
Na polovico maratona sem pritekla v skrbeh, kje bom našla stranišče. Čas sem imela 1:50:40, povprečen čas na kilometer je bil dokaj enakomeren 5:16. Na obratu v Radencih je bilo evforično, polno navijačev in glej “moji srčki” kričijo in mahajo in jaz čisto pozabim na svoj namen, da poiščem stranišče. Pa itak nikjer ni bilo videti prenosnih stranišč, nikjer nobenega Dixyija.
Vzneseno sem odtekla v drugi krog, v boj, v bitko za moj srčni maraton v Radencih vse dokler me spet ni “zašraufalo” . Ojoj! Od tega trenutka naprej nisem razmišljala o ničemer več kot o straniščih. Bredla sem po spominu na katerem kilometru sem jih videla. Bila sta dva! Mislim, da na petnajstem. Torej bo še nekaj časa trajalo, da pritečem do tja.
Na 28. kilometru pričnem izgubljati hitrost. Sem že na 5:30. Ampak to sploh ni bil problem.
Mudi se mi na stranišče. Zelo. Bilo je grozno. Zagledam mojega na kolesu, malo naprej. Kriči “Dajmo Mojca!” jaz pa “Kje je kakšen sekret? Ne morem več!!”
Oddrvi naprej in čez čas spet nazaj z novico, da me odrešitev čaka čez dva kilometra. V mislih sem se že videla, kako bom odtekla direktno na sredino polja, dala hlače dol in adijo pamet! Bolje tako, kot s polnimi gatami naprej. Ampak nekako mi je uspelo.
Moj Dixi
Moj 9. maraton – poročilo
No, na sliki ni tisti moj pravi. Tale je izposojen iz Pixabaya. Moj Dixi pa kot zakleto ni bil prazen. Stopicljala sem pred vrati in prosila: “Pridi že ven, kdor koli je notri, lepo te prosim!” Končno!
Skok v sekret, hlače dol in … olajšanje! Občutek sem imela, da bom od sedaj naprej letela in ne le tekla.
Iz WC-ja sem prišla osvobojena. Svobodna. Srečna. Neskončno zadovoljna! Sedaj bom poletela proti cilju!
Poskušam poleteti pa so moje noge kot prikovane. Poskušam teči kot prej, pa nikamor ne gre. Nobenih moči več nimam, pred menoj pa še kakšnih petnajst kilometrov.
V sekretu sem poleg neljube prtljage pustila tudi vso svojo moč in energijo.
Popuščam, vsi me prehitevajo. Pričela se je muka.
Enakomerni zamahi z rokami, porivanje in vlečenje nog, dihanje s čisto premajhnimi pljuči. Poskusim z Ventolinom. Malo pomaga. Vsaj zadiham lahko ampak prave moči nimam.
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Tečem
Tečem ob zelenem polju, vse valovi, rdeč mak. Sinje nebo. Lepota. Jaz pa tečem mrtva. Makadam. Shodim. Ne morem. Padla bom. Voda. Ventolin. Porinem se naprej, tečem, če je to sploh še tek. Delam se da tečem, to je skoraj hoja.
Zeleno polje. Zeleno morje. Preredki navijači. Saj jih sploh ni. Regljanje žab. Prisilim se in pogledam naokoli. Lepo je.
V daljavi se sliši zvok ciljnega prostora. Še malo, ki traja večno. Še malo, ki ga nikoli ne bo konec. Še malo, ki nista samo dve besedi.
Voda. Ventolina nočem. Slabo mi je. Gela si ne upam pojesti. V trebuhu imam podivjance. Boli.
In tečem
Tečem. Spet tečem. Vedno več navijačev. Pomaga. Tečem proti cilju. Bolje mi bo. Kako lepo se bo ustaviti. Nekdo mi nekaj kriči, jaz pa samo bolščim predse v asfalt in nekako tečem in molim, da bo že konec. Ker ne morem več. Ne morem več dihati. Ne morem več premikati nog. Ne morem se več nositi.
Odrešitev
Zagledam moje! Nina teče z mano. Urška kriči in me lovi na fotoaparat. Bolje sem. Vsaj delam se, da sem bolje. Tečem v cilj. Spet tečem. Ne zanima me ura. In ko pritečem v cilj bi spet tekla.
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Zadovoljna. Ko se v miru spet nadiham pa srečna. Vesela. Spet jaz!
Ja, do danes moj najtežji maraton.
Potrebovala sem štiri ure, pet minut in dve sekundi. Od 32 maratonk sem bila 16. V svoji kategoriji (bilo nas je sedem) pa sem celo dobila srebrno medaljo.
Po dveh letih prisilnega maratonskega počitka sem se zopet počutila dovolj pripravljeno in močno, da pretečem svoj 8. maraton v življenju. Za menoj je bil boj z boleznijo in poškodbo.
Trening za 8. maraton
Svoje prehranjevanje sem povsem prilagodila in dodala spremenjen tekaški trening. Opustila sem sedem letno rutino in na spletu našla nov tekaški program. Temeljito sem ga preverila, si ga prilagodila in ga upoštevala skoraj v celoti.
Trening mi je bil všeč. Osnovan je bil na bazi, hitrosti in moči, vendar z drugačnim “tekaškim igranjem”. Tekla sem 3-4 krat na teden, 1 dan počivala in 2-3 krat kolesarila. V obdobju brez kolesarjenja sem tekla 5-6 krat na teden. Vsakemu treningu je bilo obvezno dodano krajše ogrevanje in obvezen temeljit razteg.
Doma sem družini naznanila, da naslednje leto – to je 2012 – ponovno pretečem maraton in da bom vnesla več sprememb, ki bodo dobre za vse! Podprli so me.
V sezoni 2011/12 so bili začetki težki. Čez zimo ni šlo najbolje, zaradi pomanjkanja teka zadnjih dveh let sem bila skoraj depresivna. V službi je bilo nečloveško. Skušala sem teči ampak mi tek ni dal toliko energije kot po navadi. Kar nisem se mogla vrniti v svoje normalno stanje.
Drastično spremembo sem uvedla v sredini aprila 2012. Takrat je moja teža znašala 65 kg, kar je zame 5 kg preveč za maraton. Telo me je z znano bolečino opomnilo, da se mi ponovno javlja bolezen.
Strah in panika! Pričnem se strogo držati svojih prehranskih ugotovitev. Z rednim treningom in pravo hrano sem do maratona shujšala 7 kg in se počutila fantastično. Ja, sliši se kot reklama za kakšno dieto, vendar to prav gotovo ni.
Vsak dan posebej sem se veselila teka in vedno boljša sem bila. Noge so postale lahke in jaz vse lažja. Počutje vedno boljše. Svoje tekaške proge sem pretekla zelo hitro, hitrost mi je padla pod 5 min/km. Tudi kolesarjenje mi je šlo super. Klanec? Kaj je to? Ravnina je postala dolgočasna.
Zaradi izgubljenih kilogramov sem naredila laboratorijske teste, ki so pokazali odlično sliko. Zdravnica mi je predlagala, da si lahko izvid uokvirim in obesim na steno, ker bi mi ga lahko zavidale dvajsetletnice. Ter dodala, naj tak način življenja nadaljujem še naprej.
To leto sem se spet udeležila nekaj tekaških tekem. Potrebovala sem jih za orientacijo in motivacijo.
Datum
Proga
Čas/km
2012
25. mar. 12
Mali maraton Sežana
5:40
21.095
22. jun. 12
Maraton državnosti
5:24
21.095
02. sep. 12
21. ptujski maraton
4:36
21.095
28. okt. 12
Ljubljanski maraton
4:54
42.195
Nastop na Malem kraškem maratonu v Sežani je pokazal zadovoljujočo tekaško pripravljenost glede na čas v letu. Spomladi nisem nikoli dobro pripravljen. Teža, ki na razpredelnici ni vidna, je bila “over limit” !
Na Maratonu državnosti so bile zelo težke razmere. Start teka v petek ob 18.00 uri popoldan, ozračje pregreto in blizu 30 stopinj. Večina sotekačic se je odločila za krajšo razdaljo. Ni presenetljivo, da sem od treh, ki smo tekle polovico maratona, bila “odlična” druga. Absolutno.
This slideshow requires JavaScript.
Noro dobro izkušnjo sem doživela na Ptujske polmaratonu kjer sem postavila svoj rekord, 1:37:01, kar je zadostovalo za 3. mesto absolutno in 1. mesto v kategoriji. Tek je bil lahkoten, “uživantski”. Ptujski polmaraton je predstavljal testno tekmo za maraton. Obeti so bili videti dobri.
This slideshow requires JavaScript.
V celotni sezoni sem pretekla 1.444 km in prekolesarila 2.420 km. Regenerirala sem se s hojo v hribe in plavanjem.
Pred maratonom
Precej napeto je bilo. Nekako mi je uspelo spet prepozno nabaviti nove superge v katerih se nisem še počutila dovolj domače. Potem jo je zagodlo vreme. Sneg!
Skrbelo me je. Teči v snegu in dežju vseh 42 kilometrov zna biti problem. Kar se tiče mojih podplatov. Vdala sem se v usodo in v mislih odpisala spet nekaj nohtov in pozdravila spet novo količino žuljev. Morda nov rekord – presežem 7 žuljev iz 3. maratona. Kaj obleči? Dan pred maratonom kupim nove tekaške hlače, saj mi vse stare lezejo navzdol, v kratkih pa si ne upam teči. Poleg tega je za nedeljo napovedan – sneg.
Dan maratona
Uf! Kaj pa sedaj? Zunaj zimska idila. Urška starta že ob pol devetih, iz neba letijo kosmi snega. Neverjetno.
This slideshow requires JavaScript.
Z Nino startava ob enajsti uri. Na glavah kape s šiltom, na nogah imam sedem let stare superge. Obvezen anorak. In MP-3 za ritem. To leto sem veliko treningov opravila ob rock´n´ rollu. Naj bo še maraton tak.
The Stroj nabija, stečemo in tečemo. Odletim mimo prve vodne postaje, spregledala sem jo. Opomnim se v smislu “ne počni neumnosti!” in tečem dalje. Tempo je visok, na silo skušam teči počasneje ampak res mi gre dobro. Brez problema na desetem kilometru, petnajstem. Na polovici sem super, čas na polovici maratona kaže 1:38:00. Tam nekje je Nina zavila v cilj. Bravo “tamala!” Moj Osebni mi nekje pri Nami kriči “prehitra si”, jaz pa tečem in vse je v redu.
“Nikoli ne bom mogla teči hitreje, če se bom ves čas držala na vajetih in teči po pameti”, si mislim in čutim tisto “spusti se iz verige in uživaj” ter “adijo pamet!” . In uživam, tečem v drugi krog, na osemindvajsetem kilometru sem še vedno neverjetno dobro, tempo pod pet minut na kilometer in občasno pomislim, da se mi je “pokvarila ura”.
Navijači so neverjetni, ves čas jih je polno, ne pomislim, da jih je morda več zato, ker sem med hitrejšimi kot navadno. Praktično me ne prehitevajo, tečem, letim in uživam. Na dvaintridesetem kilometru mi rahlo pade tempo, začutim nekakšen “cuk” v telesu in moja hitrost pade. V tistem me prehiti prva ženska in nekje v malih možganih si rečem “pretiravala si, plačala boš” a že v naslednjem trenutku zagledam neznanca, ki stopi na sredo proge in mi reče: “Zdrži tempo! To so sladke maratonske muke!” Te besede me še kasneje “podijo” po maratonskih kilometrih.
Kot bi mi dolil gorivo in kot nalašč se oglasijo še Rollingi in Start me up! Nazaj sem in letim naprej! Na sedemintridesetem kilometru pomislim, morda me tukaj v Stožicah ob poti čakajo domači. Moja mama in sestra, svak, nečak, nečakinja, Brina. A ni nikjer nikogar! Kasneje izvem, da je Brino, ki je psička, tako zeblo v tačke, da je stopala po stopalih odraslih.
Mraz je in piha direktno v prsa, jaz pa tečem po Slovenski proti centru moje Ljubljane! Odlično sem, še vedno mi gre dobro! Ne gledam na uro, vem da mi gre res odlično! Občasno zaslišim opazko kakšnega navijača “Glej, še ena ženska!” Gledam naprej, kje je tista, ki me je prehitela v Dravljah, mislim, da jo vidim v daljavi naprej, rožnato pikico.
“Pusti jo, teci in uživaj, dobro ti gre!” V telesu čutim moč, nobene mlahavosti. Odriv, pristanek, delo rok! O, kakšen užitek!
Tečem zadnji kilometer proti cilju, noro je! Navijačev je spet veliko in jaz kolebam ali naj snamem slušalke ali ne. Ne, nimam časa, tečem v cilj kamorl pritečem presrečna. Ne morem verjeti, v cilj sem pritekla pod tremi urami in pol kar se mi je zdelo zame povsem nedosegljivo. Uau! Še petka z županom katerega od samega navdušenja kar premočno udarim “ha!” in se komaj ustavim nekje na sredi cilja na Kongresnem trgu.
This slideshow requires JavaScript.
Vrti se mi. Od sreče! Sneg in navijači okoli mene! In nobene prave utrujenosti.
Povzetek teka
Nobenega žulja, najboljši čas maratona v mojem življenju in dvomim, da bom še kdaj vsaj približno še tako hitra. Najhitrejši in hkrati najlažji maraton! Seveda, tekla sem ga več kot pol ure manj kot navadno. Zato pravim, dlje kot tečeš – težje je. Res se splača biti dobro pripravljen.
Bila sem šestnajsta od skupaj vseh sto štiriinosemdesetih maratonk. Čez dva tedna dobim vabilo za prevzem pokala kot nagrado za svoje tretje mesto v kategoriji. Ponosna sem nanj. V tem trenutku ga gledam v dnevni sobi. Krasen občutek.
Vesela sem, da sem to doživela vsaj enkrat v življenju.
Hvala familius. Fricus, Ninus in Urskus. Rada vas imam.
V življenju se zgodi, da gredo stvari čisto po svoje in precej drugače, kot bi si morda želeli. Še danes so lahko stvari idealne, a že jutri povsem drugačne. Žal svojih življenj ne moremo imeti povsem pod kontrolo, usoda nas lahko večkrat preseneti.
Trening za maraton – nov začetek
Leto 2010 je bilo v znamenju okrevanja. Vsi moji načrti iz cilja maratona v letu 2009 so izpuhteli, prioritete so postale drugačne. V tekaški sezoni 09/10 sem tako pretekla le 545 km in prekolesarila 2.425 km. Ocenila sem, da sem pripravljena za polovico maratona na Ljubljanskem maratonu.
Tekaški praznik je otvorila Urška z rekreativnim tekom. Ne ravno navdušena nad zgodnejšo uro starta se je pričela nagibati k možnosti, da odteče na prihodnjem Ljubljancu tudi sama raje polovičko in tako malce potegne dremuckanje v postelji.
Sledil je start, nas softičev in maratoncev. Polovičko sem odtekla skupaj z Nino, ki me ni in ni hotela pustiti same. To je bil njen prvi polmaraton. Tekla je lahkotno in hitro, moje noge pa kot bi bile v kolkih betonske. V cilj sva pritekli ob huronskem navijanju. Nina je višek energije delila z navijači in jih spodbujala ter se šalila. Ob tem sem jaz komaj lovila sapo. V ciljni ravnini me je pograbila za roko in me v ovinek proti cilju skoraj odnesla po zraku, kot balon!
V cilj sva pritekli presrečni in bila sem odločena, da bo maraton v sezoni 10/11 odtečen.
Resno sem se lotila treninga, vsaj tako sem mislila. Vendar sem spet veliko premalo tekla.
V sezoni 2010/2011 sem poleg kolesarjenja dodala še planinarjenje. Teči dan po planinarjenju je vedno odlično. Noge so lahke in tečeš lahkotneje. Držala sem se sistematičnega treninga “baza-moč-hitrost”, tekaške tekme se nisem udeležila nobene saj sva dneve z možem raje preživela skupaj na kolesu. Tek in moja hrbtenica sta precej trpela, kolesarski podvigi pa so naju z možem oba prevzeli.
This slideshow requires JavaScript.
Tako se je v tej sezoni nabralo samo 553 tekaških, 2280 kolesarskih kilometrov ter nekaj planinskih podvigov.
Zadnji dolgi tek sem opravila sredi septembra, na katerem se mi je nekje na dvajsetem kilometru pripetila poškodba. Počila mi je desna mečna mišica. Bolečina se mi je javljala že nekaj časa, ampak sem jo vedno uspela nekako utišati. Tokrat je udarila res z vso močjo, tako da sem do doma praktično odskakljala po eni nogi. Vedela sem, da se mi je to zgodilo zaradi nediscipline pri izvajanju tekaškega treninga. Prevečkrat sem daljše teke nadomestila s kolesom. Kombinacija teka in kolesarjenja je dobra vendar tek je tek. Tu ni nadomestkov.
This slideshow requires JavaScript.
Preostalo mi je le nekaj dni do maratona. Bolečina je le deloma popustila. Za menoj je bilo dolgo kolesarsko potovanje. V zadnjih dveh letih pa nisem pretekla nobenega treninga, ki bi bil daljši od 21 kilometrov. Že drugo tekaško sezono mi ni pripadala čast, da se lotim maratona. Na startu sem se počutila na nek način nesrečna a odločena, da si naslednje leto spet pritečem maraton.
2011 sem pol maratona pretekla dve uri skupaj z Nino, ki se po preboleli gripi očitno ni opomogla. Iz te izkušnje sva se naučili, da nima smisla teči poškodovan in prehitro po bolezni. Ni vredno. Svoje zdravje je potrebno paziti in poskrbeti, da telo ne poškodujemo po nepotrebnem.
Urška pa je suvereno opravila z rekreativnim tekom kot se za tekača spodobi.
Prihod v cilj je bil bolj klavrn. Saj si vesel in zadovoljen ampak z občutkom, da si s tem morda telesu naredil več škode kot koristi, ni dober. Skušala sem ostati in navijati maratoncem! Pa je bilo tudi to tako težko! Ne moreš spodbujati, se jeziti sam nase in objokovati pretekle odločitve, istočasno. Kar je bilo, je bilo. “Grem in gledam naprej in se iz teh dveh “tekaško usranih” let čim več naučim” sem si rekla. “Bom videla iz kakšnega testa sem v resnici. Se bom pobrala?”
Analiza in načrt “kako naprej”
Pričela se je sezona 11/12. Čas je bil, da potegnem črto.Usedla sem se za mizo, preverila številke in dejstva. Vedela sem, da sem nekaj delala močno narobe in tudi to sem vedela kaj je bilo narobe. Mišica mi je počila iz enostavnega razloga, ker sem veliko premalo tekla, se premalo in prepovršno ogrevala in raztegovala ter po veliko prekratkih tekih želela za svojo tedanjo pripravljenost veliko prehitro odteči daljšo razdaljo. Želela sem bližnjico do maratona. Take bližnjice pa ni. Dejstvo je tudi, da smo vsak dan starejši. Tega ne smemo ignorirati.
Kje sem s svojim tekom in kako naprej? Tekaška vznesenost je nekam poniknila. V teh dveh letih sem pridobila nekaj kilogramov, pravo počutje se ni vrnilo. Skrajni čas, da dodobra preučim svojo endometriozno izkušnjo o kateri lahko več preberete na povezavi: TEK IN ENDOMETRIOZA in naredim vse, da se nikoli več ne ponovi. Teči moram več, ker mi tek koristi in se bolje počutim in ker veliko lažje tečem lažja, moram izgubiti pridobljene kilograme. Kolesarjenje mi bo pomagalo ohranjati ravnotežje obremenjenosti mišic. Okrepiti moram svoje jedro ter se striktno ogrevati in raztezati po teku. Biti pa moram predvsem DISCIPLINIRANA!
Pa mi bo uspelo? Si dovolj želim? Sem dovolj vztrajna? Bomo videli.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Imela sem neverjetno srečo, da sem lahko že šesto leto zapored pretekla maratonsko razdaljo, kot nagrado za pridno nabiranje kilometrov. Nič na tem svetu namreč ni samoumevno. Zgodilo pa se je v Ljubljani, na 13. Ljubljanskem maratonu.
Pot do 6. maratona
Maratonci vemo, da je pot do maratona pomembnejša od same tekme. Če pot ni prava, tudi z maratonom ne bo nič.
To leto sem trenirala malce drugače kot prejšnja leta. Sicer je sam trening še vedno temeljil na Gallowayu in najini Excelovi razpredelnici, sprememba je bila v moji želji po boljši tekaški tehniki. Mož, ki je že dodobra prevzel vlogo mojega osebnega trenerja, je v svojem navdušenju pričel rahlo popuščati, razen v kritiziranju moje tehnike:
»Hej, punca, takole pa ne bo šlo. Pojačaj tempo. Si si pogledala plan – kakšen pulz moraš imeti?« »Pazi na držo!« »Nepravilno se odrivaš. Pazi na odriv.«
»Kakšen pulz imaš?«
»Prepočasi za takšen pulz – malo pojačaj«
»Pojačaj, pojačaj, teci hitreje. Pulz spravi na 165 – 170.«
»Kaj počneš z levo roko!? Z njo bingljaš, kot da ti je odmrla!«
Tekaški tečaj
Problem sem imela tudi zaradi nočnih treningov, delala sem dolgo in večji del leta tekla ponoči. To mojemu “osebnemu” tudi ni bilo všeč zato sem se odločila, da se priključim kakšni tekaški skupini, vsaj za čez zimo. Na TF sem izvedela, da bo imel Urban Praprotnik, ki je pričel trenirati tudi odrasel živelj, tekaški tečaj. In sem se prijavila. Pravzaprav nas je treniral še tedaj, ko sta hčerki hodili k njemu na atletiko, le da tega ni vedel. Boljšega trenerja si človek ne more želeti. To sem vedela že takrat tudi zato, ker sta ga imeli hčerki radi in ga globoko spoštovali !!! Tečaj je bil meseca aprila zato sem bila presrečna, da bom imela do maratona dovolj časa, da izpilim svojo tehniko. Po predavanju nas je Urban posnel. Trudila sem se, da bi tekla res čim bolj pravilno. Občutek sem imela, da grem super! Ojoj! Ko sem se zagledala na posnetku, bi se najraje cela skrila v superge. Grozno! Preveč na rit, sedeče, puklasto. Grdo! “Saj res nisem za drugam kot za v hosto ponoči. Tam me vsaj nihče ne vidi, kako grdo tečem!” sem pomislila. Priporočil mi je delati vaje za mišice upogibalke trupa, še vedno jih delam! Najhujši del tega tečaja pa je bil, ko je vsakega posameznika skrbno preveril tudi glede gibljivosti. Oh, ko bi le to lahko spustila. Sem namreč lesena kot klada. In štorasta tudi. V svoje opravičilo moram dodati, da imam skoliozo in določenih vaj zaradi tega “kao 😜” ne smem delati (v bistvu jih tudi ne morem). No, to je bilo grozno, priporočil mi je, da se skušam maksimalno razgibati. Počasi in postopoma. Svet je res krivičen: poznam ljudi, ki se praktično ne ukvarja z nobenim športom. Ne tečejo, ne kolesarijo, nič. Pa si lahko kadarkoli dajo nogo za vrat in se pripognejo skoraj do komolcev (če so bolj kratkih nog 😜). To je zame znanstvena fantastika. Pa pustimo to. Kakorkoli, po opravljenem tečaju sem se tudi pridružila “prototipu” Urbanovih tekačev, ki takrat to še niso čisto bili, so pa to zelo kmalu postali.
Gremo!
Tako sem stala na štartu, ki je bil prvič na Slovenski cesti z malce slabe vesti glede treninga v zadnjih dveh mesecih. The Stroj in neverjetna energija tekačev. Sama še vsa nekako zmedena zaradi aktivnega dogajanja zadnjih nekaj dni. Norišnica s prijavami. Vse je šlo skoraj narobe. Brez Barbare na Timingu bi se mi odpeljalo. Še danes sem ji hvaležna za premnoge bolj in manj hude zaplete. Nina in Urška sta zastopali barve svoje gimnazije že dan prej, danes pa je starejša hčerka še fantastično opravila z dobrih 10 km preizkušnjo na rekreativnem teku. Celotna naša družina se je skoraj stopila od vseh čustev. Prihodnje leto bosta tekli obe na 10-tki.
Tako sem se znašla na štartu skoraj mimogrede. Vse to navdušenje okoli mene me je priklicali nazaj v realnost in moja skrb o pripravljenosti se je vrnila. In ne bi smelo biti tako 😈!
Tek v skupini
Od aprila dalje sem se namreč priključila tekaški skupini z Urbanom na čelu, enkrat na teden. Prijale so mi vaje pred in po treningu predvsem pa skrb Urbana za vsakega od nas. Tudi med samim tekom je opozarjal na napake in svetoval. Ko sem zaslisala korake za seboj sem takoj postala pozornejša na svoj tek. Med tekači sem srečala znane tekaške obraze, trening je vedno minil skorajda prehitro.
Štartali smo…. kar nekaj časa hodim, da prečim startno črto. Ko naredi “bzzzzz” sem pomirjanje, da čip deluje. Reka tekačev vse okoli mene, množice navijačev divje navijajo, ploskajo…mi pa gremo kot nekakšna čreda bikcev po koridorju vsak v svoj boj s samim seboj.
Prvi krog v redu, drugi krog povsem druga zgodba. Manj tekačev, manj navijačev, manj moči, manj vsega. A več “maratona”! Vsako leto bolj se mi zdi, kot da prve polovice sploh ni. Vse se prične šele potem, ko večina odteče v cilj. Čeprav lahko konkretno zafrkneš ravno v prvi polovici.
Prisluhnem sebi, vse je v redu. V tem letu so se mi pričele porajati nekakšne nedoločene zdravstvene težave. Dogajalo se mi je, da sem se v nekaj minutah napihnila kot balon. Šla sem tečt in se morala vrniti po nekaj sto metrih.Bolel me je trebuh, se napihnil. Obiski zdravnikov niso našli nič posebnega. Eksperimentirala sem s prehrano in ugotovila predvsem, da je najbolje nič jesti … pa še to ne vedno.
Tekla sem in upala, da je maratonski dan tisti dan, ko bom čisto v redu. Vreme smo imeli idealno, okoli 9 stopinj in oblačno, brez vetra.
Kljub temu je bil moj 6. maraton eden težjih. Nikamor ni šlo, ves čas sem se morala porivati. Metati eno nogo naprej in vlečti drugo prav na silo za seboj.
Tekaških kilometrov se mi je sicer nabralo dovolj. V tej sezoni sem pretekla 1742 km, najdaljši tek že avgusta: 24. 8. – 32,5 km. 3 tedne pred maratonom bi morala preteči vsaj 35 km v kosu, pa sem le 21 km. Ostali teki so bili vsi krajši (6 do 14 km).
Zakaj? Dobila sem novo kolo in se mi je dobesedno odpeljalo! Tako bi lahko dodala k treningu za maraton še kolesarjenje, skupaj: od 14.8. do maratona okroglih 350 km: 20 – 50 km ture, ravnina in klanec.
Tekaška tekmovanja
Tekaška tekmovanja so rastla kot gobe po dežju. Vsaka vas je imela že svoj tek. Ni pa raslo le število tekmovanj, tudi startnina. Tako je bila udeležba 4-članske družine na kakšni od prireditev že kar velik finančni zalogaj.
Med premagovanjem kilometrov se skušam spomniti svojih tekmovanj in občutkov na tekmah te sezone:
Datum
Dolžina (m)
Čas
Čas/km
Hitrost (km/h)
Proga
Teža (kg)
23. mar. 08
21196
1:53:11
5:20
11,24
Mali maraton Sežana
62,30
10. maj. 08
12000
1:14:4
6:10
9,72
tek trojk – 12
61,40
17. maj. 08
21096
2:2:47
5:49
10,31
Maraton treh src
61,20
31. avg. 08
10000
0:50:22
5:2
11,91
TF10KA
61,00
26. okt. 08
42195
3:56:47
5:37
10,69
Ljubljanski maraton
60,10
Rezultati tekem kažejo, da je to moja najpočasnejša sezona. Na MKM je bilo vse v redu in če ne bi na okrepčevalnicah že na 16 km zmanjkalo vode, bi bilo pa še bolje.
This slideshow requires JavaScript.
V maju je imela svoj debi na Teku trojk svakinja, ki je postajala vedno bolj navdušena tekačica. Sestavile smo ekipo s TF-jevko Natašo – Zlate ptičke. Kot članica z največ kilometri naj bi predstavljala najmočnejši člen, pa je bilo ravno obratno. Cvetoči kostanj pred vzponom na Golovec mi je dal vetra. Brez pumpice z Ventolinom bi bilo še manj sanjsko, kot to itak ni bilo. Vse skupaj sem razumela kot znak, da spadam med “ta dolge” trojke. Sta se pa odlično odrezali kolegici v moji ekipi in Nina ter Urška s svojimi trojkami.
V Radence sem odšla v velikem pričakovanju, saj sem leto poprej pritekla osebni rekord in v upanju, da je moja astma pomirjena. Tokrat me je spet skoraj ubilo. No, zadušilo. Ozračje je bilo polno alergenov tako, da sem v resnici spet dosegla PB ampak v obratnem smislu. V cilju pa še dozo Ventolina. Pa je bilo hitro v redu. Za astmatike je Maraton treh src lahko res neprijazen.
Zadnji dan avgusta se mi je uspelo udeležiti TF 10-tke. Odlična prireditev, organizirana pod taktirko Tekaškega foruma na Domžalskem štadionu. Tekač teče sam, točno 10 km, torej 25 krogov. Zmaga seveda najhitrejši. Upala sem, da bom tekla hitreje. Rezultat pa je nakazoval na ne ravno hitro maratonsko dirko.
Proti cilju
Matr je bil matr! Tam na 32 km me zagrabijo krči. Ustavim se ob poti. Dobim nekakšno prvo pomoč za krče. Sprej in masažo. Grem naprej. Po sredini. Da ni naklona.
Sledi novo presenečenje! Kakšnih 6 km pred ciljem dobim pravo tekaško spremstvo. Moj osebni se mi priključi s svojimi kolegi, da mi pomagajo na koncu s tempom. Ja, vsi v supergah in brez startnih številk. Vsi navdušeni! Pa kaj to. SPOČITI! Jaz pa živa crka pri na pol mrtvem telesu. Bila sem na “avtomatičnem puzanju”. Kaj to je ve vsak pošteni maratonec 😂.
“Hoj, pa ste res prišli!”sem jih uspela pozdraviti. Ob tem sem pazila, da ne porabim preveč moči. Rumena luč mi je že utripala.
“Kako ti gre?” sprašuje Marjan “najhitrejši okoli Prevala”. Njegov rekord očitno ne bo nikoli padel. “Zmatrana?” sprašuje Boštjan, ki takrat še ni vedel kako zagnano bo treniral za maraton čez 10 let. “Gre, ja…” skušam odgovarjati, kaj več besed ne spravim skupaj.
V resnici sem jih bila vesela. Zelo. Lepo od njih, pomagali mi bodo do boljšega rezulata. Res hvala! Dokler nisem zaslišala osebnega: “Ajde! Pojačaj!” me je spreletelo čustvo, ki ga ne znam opisati. Ne vem, ne vem. Nekaj poskusim pospešiti, ko spet zaslišim: “Daj no! Podaljšaj korak…”. Nimam moči govoriti, kaj šele pospeševati! “Glej, tisto pred seboj! Lahko jo prehitiš!” “WTF!!!???!” si mislim, rečem pa: “Da me ne bodo diskvalificirali!” “Zakaj ? Saj nismo na kolesu!” Ne vem kaj sem rekla ampak nikoli več me niso spremljali. Boga jaz.
Z mano so tekli do cilja na Trgu republike, spodbudno in uvidevno ter me s huronskim navijanjem skoraj pregnali v ciljno ravnino. Kar nerodno mi je bilo, saj nisem pritekla prva.
Maraton sem zaključila kot sedeminštirideseta od sedeminosemdesetih maratonk. V svoji kategoriji sem bila 10 s časom 3:56:47. Počutila pa sem se kot pravi bojevnik.
This slideshow requires JavaScript.
Z navijači in mojimi tekači je sledil počitek z analizo ob slastnem pivu.
Splošna dejstva o 13. LM
Organizatorji so bili ponovno veseli večje udeležbe vseh nastopajočih, številka vseh nastopajočih: 13.410. Na maratonski razdalji je teklo 771 tekačev. Pa poglejmo po spolih:
moški: 692
ženske: 89.
Vseh tekačev na celotni prireditvi je bilo ponovno rekordno 9145 (brez šolskih tekov). Število maratoncev raste. Prireditev prav tako. Želje po spremembi trase LM v en krog pa vedno večje.
Leto, ko se moj mož prelevi v prototip osebnega teķaškega trenerja. Trening s hčerkama in nogometaši, rabutanje in TF!
Moj 5. – 12. Ljubljanski maraton 2007
Za menoj je spet bilo leto obogateno s tekom in različnimi tekaškimi prireditvami na katerih je naša družina rada preživljala svoj prosti čas. Torej mi je ponovno pripadala češnjica na tortici: maraton, konec oktobra v Ljubljani. Zakaj pa ne? Najbolj enostavno je teči na maratonu, ki je praktično na pragu tvojega doma. Poleg tega smo spet tekle vse članice družine, moški del pa je postajal vedno bolj profesionalna tekaška podpora. Med letom in na prireditvah.
Vreme na dan maratona, 28. 10. 2007 je postreglo z veliko spremembo. Tekače je pozdravil – dež:
Vesela sem bila nižjih temperatur, čeprav podkrepljenih z dežjem pred katerim sem se zavarovala s starim anorakom in šiltom. Z možem in hčerkama smo bili dogovorjeni, da me čakajo na določenih točkah s dodatnimi geli.
To leto je bila logistika lažja, ker so bili šolski teki organizirani že dan prej, na soboto. Še sreča, saj so otroci imeli prijetnejše vreme, brez dežja.
Trening z otroki
Nina in Urška sta pridno trenirali atletiko na Žak-u pri bratih Praprotnik ter naučeno prenašali na naju. Tekaško abecedo, na primer. Sčasoma sta se pričeli pritoževati, da se samo igrajo, delajo nekakšne kratke vaje, kar nekaj. Oni dve bi pa radi tekli.
Nekega dne sta prišli iz atletike spet zelo navdušeni. Skupaj z Urbanom in Primožem so šli na daljši tek po Tivoliju. “Primož je mislil, da ne bova zdržali,” sta poročali. “Pa sva!” Želeli sta teči na rekreativnem 10 -km teku vendar je zmagal šolski ekipni duh. Nina je predstavljala že gimnazijske barve, Urška še osnovnošolske.
This slideshow requires JavaScript.
Maratonska nedelja
Privoščila sem si kakšno uro spanca več, saj se nam ni tako zelo mudilo na start. Zunaj je močno deževalo, ni pa bilo pretirano hladno.
Sledil je zajtrk, umirjena kava ter nekajkratni obisk stranišča. Kar naenkrat se je pričelo muditi in odpeljali smo se proti centru. Parkirali v Tivoliju in krenili proti “zvokom maratona”.
Najprej so tekli tekači na 10 km rekreativnem teku.
Sledilo je ogrevanje ali bolje skrivanje pred dežjem. Skočila sem še do drame, kjer sem pozdravila člane TF ter se pridružila skupinskemu slikanju. Večina nas je ponosno zastopala belo rdeče barve foruma, kar se je izkazalo za resnično dobro izbiro. Navijači forumaši so namreč tekača v “pravih barvah” še posebej navdušeno spodbujali in zagreto navijali.
Kljub turobnemu vremenu je bilo vzdušje praznično, malce pred startom je dež celo ponehal. The Stroj pa je stopnjeval napetost. Start tekme je naznanil župan Janković s pokom pištole ob 11.00.
Startanje izpred parlamenta je kar trajalo dobro minuto, da sem prečila startno črto ter nato stekla na levo po Slovenski cesti zavarovana pred dežjem in mrazom z množico sotekačev okoli sebe.
Precej dela sem imela z anorakom. Ravno, ko sem si ga privezala okoli pasu, se je ponovno ulil dež. Hitro sem si ga namestila nazaj in si tudi kapuco potegnila globoko na šilt. Na križišču pred Ruskim carjem me pozdravijo moji navijači, ki me napolnijo energijo. “Popoldne jih ne bo več, preveč dežuje!” pomislim.
Tekla sem suvereno, redno pila vodo na okrepčevalnicah in se skušala izogibati lužam.
Voda se je zlivala na nas iz neba,tekli smo po lužah kot razprosajeni otroci saj je bilo izogibanje nesmiselno.
Trening “za dež”
Spomnila sem se enega od zadnjih dolgih tekov v Zrečah.
Tam sva bila na kratkih počitnicah. Delala sem 6 km kroge v še hujšem nalivu, vendar nisem hotela odnehati. Deževalo je tako, da ko sem tekla mimo moža, ki je tam stal s plastenko vode, zavit v palerino kot polh in skrit pod velikanskim dežnikom, roteč me, naj grem notri, grgrajoč vodo, ki mi je drla v grlo, odgovorila:” Ne grrrrhemmm!!!!” Ravno malo sem še slišala, kako je rekel nekaj o zmešani babi. Sama sem si pa mislila: “Saj nisem zmešana, da bom spet zafrknila zadnji dolgi trening pred maratonom!”
Scalo je res kot iz škafa, ampak meni ekstremno slabo vreme na nek poseben način zelo odgovarja. Prav uživaško sem se podila v vedno hujšem nalivu. Nato smo se pričeli srečevati z ekipo mladih nogometašev. Eden od njih se je drl kot nor, določila sem ga za trenerja: “Dajmo, fantje!” Navdušeno so me pozdravili z “Bravo gospa!” Jaz pa njih z “Ne se dat!” Ob naslednjem srečanju so bili že ubogi tako, da sem jih bodrila:” Dajmo fantje, dajmo! Saj je samo voda, se ne bo treba tuširat!” Moj je med tem že ušel notri, sem ga dobesedno spodila z besedami :”Ti bom dala lupčka!” Pametnjakovič je vedel, kakšnega “lupčka” sem imela v mislih. Poleg tega sem bila vsa oslinjena in osmrkana po obrazu, ker sem imela pred tem ogromno dela z jabolčkom, ki se me je izbral, ko mi je dobesedno padel na bučo (beri: glavo). Za kazen sem ga pojedla. NJAMI je bil. Neka stara sorta, mogoče Kraljevič. O, kako dober trening. Pravi Rock’ n’ Roll!!! Jupi!! V daljavi sem zagledala svoje “fuzbalerje”, kot bi jih potegnili iz centrifuge. “Maraton je lahko tudi v hudem dežju, nogometna tekma tudi. Ne vem kaj jim ni jasno!” Zadnja dva kroga sem tekla spet popolnoma sama. Lepota. Kristalne kaplje iz dreves, gosto pršeča prha izpod neba. Mir. Zadnji krog sem tekla brez kapuce, da se bolje povežem z naravo. Hud naliv je namreč zamenjal enakomeren dež, ki mi je ne preveč prijazno spral vso sol iz obraza naravnost v oči. Komaj sem gledala. Malce sem škilila med zgornjo in spodnjo trepalnico levega uča na cesto, da ne telebnem čez pločnik. Čez sedem let sem prepoznala “Ta odsek proge” na tekmi Konjiškega malega maratona.
Deževni maraton mi je bil kar všeč in kmalu sta bili dve tretjini mojega 5. velikega maratona za mano.
Podlaga za moj 5. maraton
V Podutiku je posijalo sonce. Najprej zato, ker sem zagledala svoji navijačici Nino in Urško ter čez nekaj minut, ker je sonce dejansko skušalo malo pokukati izza oblakov. Odvrgla sem premočeni anorak in svobodneje stekla. Odlično sem se počutila, uživala sem v teku in se od samih čustev in sreče skoraj zadušila.
V tem “maratonskem letu” sem skupaj pretekla 1832 km, največ tekaških kilometrov v sezoni. Zadnji dolgi tek sem odtekla pravočasno, 4 tedne pred maratonom v skupni dolžini 36 km (čez preval + PST), s povprečnim časom 5:59 m/km.
Tekme v tem letu
Pripravljenost sem si brusila tudi na nekaj tekmah.
To leto sem imela posrečen nabor tekaških tekmovanj. Mali kraški maraton je vedno nekakšen praznik v znamenju otvoritve teka. Tu sem prvič tekla na tekaški tekmi in sicer na 8 km razdalji, leta 2002 v okviru 1. Poletove tekaške ekipe. Nekaj bivših članov sem ponovno srečala. Ugotovila sem, da teža zelo vpliva na mojo hitrost, zato sem si jo začela vestno zapisovati v svoj Tekaški dnevnik.
Z možem sva tekla svoje do danes zadnje skupne trojke na 28 km. Sotekač se nama je malo pred tekmo poškodoval, tako da sva tekla prvič in zadnjič s Frenkom, ki je bil zelo hiter in še bolj uvideven, da se nama je prilagajal. Na Urhu so mojega Frica “napadli” televizijci in ga prepričali na krajšo izjavo, ki jo je pričakovano težko “izpihal”. Sicer je bila to kot vedno, krasna tekaška zgodba, kaj drugega Tek trojk tudi ne more biti. Nepozaben cilj na Prešernovem trgu podkrepljen z navijaškim TF-jem.
V maju sem tekla na polmaratonu Maraton treh src. Odprava je bila izključno ženska, Nina, Urška in moja mama. Spominjam se ravnine, prijaznih ljudi, navijačev, gasilcev s svojimi prhami in sebe, kako sem si govorila: “Teci kolikor moreš, nikoli ne veš, kdaj boš tekla zadnjič”. Neverjetno, kakšno moč ti včasih vlije strah. Preprosta zdravniška napotnica, sum na morda nevarno bolezen, ki sicer “najverjetneje” to ni. S tem tekom sem želela odplakniti vse slabo iz sebe. Kakorkoli, pritekla sem si osebni rekord. Tako je bilo uživanja po tekmi še večja. Kosilce, bazenček, razvajanje na ležalniku v odlični družbi.
Junija me je kontaktiral tekač Igor in smo se v okviru Tekaškega foruma skupaj s tekačico Damjano prijavili na prireditev Maraton / trojke Železna kapla – Predvor. Žal te prireditve ni več. Tekači smo imeli možnost odteči celotno maratonsko razdaljo ali pa samo tretjino le te, kot ekipa. Bila sem ponosna najstarejša članica, tekla sem del proge iz mejnega prehoda Jezersko navzdol v Predvor. Super smo bili, zasedli 2. mesto med trojkami in prehiteli celo Mravljetovo. No, Dušan je tekel “dvojno” tekmo. Bil je član trojke ter istočasno tekmovalec na maratonski razdalji.
Pritekla sem v Rožno dolino, navijačev je bilo vedno več in vedno bolj glasni so bili. Pospešim in upam, da uidem ponovnemu dežju. Presrečna tečem v cilj na Trgu republike. V ciljni ravnini zaslišim “Dejmo, Mojca!” kar me skatapultira skozi ciljno črto in skoraj podrem gospo z medaljami. Ena je zame. Pustim si jo obesiti okoli vratu. Pričaka me še ena posebna tekaška majica namenjena samo tistim, ki smo pretekli 42 km na Ljubljanskem maratonu. Zbiram jih.
V cilj sem pritekla šestintrideseta po vrsti od vseh sedeminpetdeset maratonk. V svoji kategoriji sem bila osma s časom 3 ure, 54 minut in 53 sekund. Presrečna!
632
Vesel Mojca
SLO
TEKAŠKI FORUM
3:54:53
D
8
Splošna dejstva o 12. LM
Organizatorji so bili ponovno veseli večje udeležbe tekačev. Prireditev je neustavljivo rasla tako po številu udeležencev kot prepoznavnosti. Sestava prijavljenih tekmovalcev na maratonski razdalji po spolih je bila to leto sledeča:
moški: 663
ženske: 76.
Vseh tekačev na celotni prireditvi je bilo ponovno rekordno 10018, kar je približno 21% več kot leto poprej, od tega skupaj 739 maratoncev (moških in žensk), kar predstavlja ponovno samo 7,4 % udeležencev. Glede na leto poprej je teklo 0,4% maratoncev več. Število tekačev je drastično naraščalo na rekreativnem teku in polmaratonu. Tekaška manija.
Za pridno leto tekanja sem si ponovno prislužila nagrado s svojim 4. maratonom v življenju. Bom znala uporabiti svoje izkušnje? Nekaj se mi jih je pa že nabralo.
Moj 4. – 11. Ljubljanski maraton 2006
Spet sem ga odtekla v Ljubljani, kar je bilo praktično edina pametna izbira. Tekli smo vsi štirje. Hčerki na šolskem teku, Fric na polovičnem maratonu in jaz na kraljevski razdalji. To je bil žal tudi zadnji Ljubljanski maraton, na katerem smo tekli vsi štirje. Vendar nikakor ne zadnji, na katerem smo bili vsi skupaj. Oh, kako mi je bilo to všeč in kako sem bila ponosna na moje srčke!
Število skupnih udeležencev je bilo ponovno rekordno, predvsem je veliko več ljudi teklo na 21 km ter na rekreativnem teku. Prav tako je bilo rekordno tudi število tekačev na maratonski razdalji in sicer:
moški: 596,
ženske: 70.
Vseh tekačev na celotni prireditvi je bilo 8287, od tega skupaj 666 maratoncev (moških in žensk), kar predstavlja samo 7% udeležencev. Glede na leto poprej je teklo 1% maratoncev manj.
Vreme na dan maratona, 29. 10. 2006 je bilo podobno kot zadnji dve leti:
temp.
vlaga
temp.
vlaga
temp.
vlaga
vreme
ob 7:00
ob 14:00
ob 21:00
11,8°C
96%
16,8°C
76%
12,0°C
93%
Spominjam se širjenja različnih vesti, kako bo novi župan Jankovič ukinil Ljubljanski maraton. Veliko strahu je bilo tudi glede Pohoda in teka okoli Ljubljane. Vsakič, ko se je do tedaj menjala “oblast” smo bili v strahu. Kar nekaj. Presrečna sem, da sta obe prireditvi dandanes zakoreninjeni in da jih nihče in nič ne more več prepovedati ali odpovedati.
Pa nazaj k Ljubljancu 2006. Glavni prostor dogajanja s startom in ciljem je bil identičen kot leto popraj, proga pa z manjšim popravkom čez Podutik, tako da smo ponovno tekli praktično mimo našega doma.
Organizacija se mi je vedno zdela v redu, nekako nikoli nisem razumela nerganj in pritoževanj mnogih tekačev. Pripombe od založenosti okrepčevalnic, ponudbe hrane po maratonu, vsebine vrečke, ki smo jo prejeli ob prevzemi startnih številk. Prireditev je rasla, vedno manj je bilo izpadov s strani stanovalcev Ljubljane in vedno več strastnih navijačev.
Manjši problem so predstavljali le preštevilni kolesarji spremljevalci. Izredno moteč faktor na trasi še posebno potem, ko si utrujen. No, sčasoma se je tudi to uredilo saj je gneža postala prevelika in možnost kolesarjenja in manevriranja med tekači čisto nemogoča. Hvala bogu.
Moja ekipa
Zadnjo nedeljo v oktobru leta 2006 smo bili pokonci vsi že zelo zgodaj a vseeno to leto prvič malce bolj sproščeni, saj so bili šolski teki že v soboto tako, da sta Nina in Urška že odtekli svoje.
This slideshow requires JavaScript.
Zajtrk, zadnji pregled opreme (čipi, startne številke, superge), oblačila za preoblačenje po tekmi. Telefonski klic moji mami, da lahko krene proti središču Ljubljane. Še poslednji dogovori glede logistike. Nina in Urška navijata z mamo Viko in počakata atija, da priteče v cilj polmaratona. Sledi bliskovita akcija “hop v avto trije srčki” in v Podutik. Kjer se Fric preobleče, stušira in se vrne v center. En srček ostane v centru in navija, dokler se ji ne pridruži še drugi. Sicer pa nobenemu ni bilo nikoli dolgčas, saj se je zagotovo našel še kakšen bližnji navijač ali znanec tako, da je bilo po prihodu v cilj vedno svečano in pripravljeno za odhod na pivo.
Nina in Urška pa zavzameta strateško pozicijo v Podutiku z geli in fotoaparatom – na prvem krog ter se nato vrneta v mesto.
Greva v boj
V startnih boksih je bila gneča. Tekaška energija se je kar elektrila. The Stroj so nabijali, pulz mi je v ritmu poskakoval, postajala sem vedno bolj evforična.
Ob meni je stal moj Fric pripravljen, da izboljša svoj rezultat v polmaratonu. Tokrat sva dogovorjena, da se v nobenem primeru ne drživa skupaj: Fric teče hitreje, ker ima le en krog, jaz moram imeti v prvem krogu počasnejši tempo. Uf, napeto!
Strel iz pištole je naznanil start tekme. Objameva se, poljubček, skleneva roke v UOPA!!! in si zaželiva srečo!
Stekli naj bi, vendar je kar nekaj časa trajalo, da smo prečili startno črto. Ta čas hitro še izkoristiva za podrobnosti. Nato stečeva, čisto počasi: “Pazi na ograje!” in še previdneje naprej.
Na začetku moraš paziti na vse okoli sebe. Nekateri tekači se precenijo in drugi so enostavno neuvidevni in tako moraš resnično ves čas paziti, da koga ne pohodiš ali se v koga zaletiš. Ni malo “cvetk”, ki tečejo vštric in katere je v takšni gneči praktično nemogoče prehiteti. Ampak gre. Počasi je vedno več prostora, sama pa se tolažim, da na tak način nikakor ne morem prehitro začeti. V drugem krogu bom imela dovolj prostora. Še preveč.
“Se vidiva v cilju!” mi zakriči in že ga več ne vidim.
Moj solo boj
Kakšen bo izzid je odvisen predvsem od tega, kako in koliko sem pretekla v tej sezoni. Pa vendar gre veliko stvari narobe. Napačna prehrana in preslaba hidriranost v zadnjem tednu, napačen zajtrk, oblačilo, obutev. Mogoče samo počutje, preko meseca se predvsem ženske res ne počutimo ves čas isto. 2005/2006 nisem drastično spremenila in je tako celotna kilometrina treninga znašala skoraj do kilometra enako kot leto poprej: 1567 km.
Najdaljši trening je znašal 44 km odtečen samo dva tedna pred maratonom, kar je bila turbo neumnost. Prav spominjam se, da bi lahko odtekla 4 tedne pred maratonom, vendar sva se odločila, da bova tisto nedeljo preživela drugače in češ: saj lahko odtečem naslednji teden. Nakar mi je rahlo zagodlo zdravje in obupno vreme, tako da si enostavno nisem upala teči štiri ure in več v mrazu in močnem dežju. Nato sem skušala zadevo rešiti “med tednom” pa spet ni šlo, saj sem ostajala v službi do 18. Prav lahko se temu reče tudi “zbirka izgovorov” ampak kljub vsej moji veliki ljubezni do teka je družina moja največja ljubezen in najpomembnejša. Mar naj pridem domov iz službe na podvečer in se takoj vržem v cunje in se vrne malo pred polnočjo? Ne, hvala.
In tako sem svoj zadnji dolgi tek odtekla časovno preblizu tekmi. Da pa je bil paket še boljši, sem se zakalkulirala in odtekla še kakšnih osem kilometrov viška. Takim situacijam pravijo, da ima hudič mlade. No, pa tudi, da od viška glava ne boli. Včasih gotovo. Noge in še kaj poleg pa tudi. Sicer se pa od pregovorov ne da teči.
Vse to in še več se ti vrti v glavi, ko tečeš. Na okrepčevalnicah sem pridno pila vodo in pred tem pojedla svoj gel. Ob poti sem prepoznavala posamezne znane navijače, katere sem skoraj praviloma sama zagledala prej kot oni mene.
V tej sezoni sva bila pridna na tekmah, naj izpostavim dve.
Datum
Dolžina (m)
Čas
Čas/km
Hitrost (km/h)
Tekma
6.5.2006
28000
2:40:25
5:44
10,47273
Tek trojk
13.8.2006
12000
0:54:12
4:50
12,39598
Bohinj, okoli jezera
20.8.2006
8500
0:41:42
4:54
12,23022
Dovžanova soteska
3.9.2006
11261
1:0:0
5:20
11,261
Trst24x1
Maxistaffeta 24 x 1 ora Triest
Zanimiva prireditev, na kateri prva mesta obvezno pobiramo Slovenci. Zadeva izgleda tako, da teče 24 tekačev vsak eno uro. 24 tekačev predstavlja eno ekipo. Pričetek ob 12.00 do 12.00 naslednjega dne. Jaz sem tekla od 13.00 do 14.00. Zmaga seveda tista ekipa, ki v tem času preteče največ kilometrov oz. metrov.
This slideshow requires JavaScript.
Tek štirih srčnih mož “Okoli Bohinjskega jezera”
Tek okoli Bohinjskega jezera je že sam po sebi pravljičen. Avgusta pa je to tudi lepa tekaška prireditev pri kateri je potrebno veliko pazljivosti zaradi gneče in slabega terena pod Komarčo. Leto poprej sem si zvila gleženj, ga hitro ohladila v mrzlem jezeru in brez problemov s solidnim časom v spremstvu tekaške kolegice Tatjane, odtekla v cilj. Tokrat sem bila uspešnejša brez zvitega gležnja.
To leto sem izpustila testno tekmo, kar tudi ni najbolj pametno. Skrivnost teh tekem je namreč v tem, da se veliko bolj potrudiš, kot na treningu. Sotekači naredijo svoje. Poleg tega treniraš tudi ostale zadeve, ne le tek. Pridobiš izkušnje glede razvrstitve na samem teku v smislu, kam se postaviti, kje teči, kako teči, kdaj piti vodo ter kateri dodatki ti odgovarjajo. Danes imam občutek, da sem za svoj 4. maraton mislila, da že veliko vem a v resnici še vedno nisem imela kaj dosti pojma. Tako praktično nisem imela pravega občutka, kako mi bo uspel tale maraton.
Prvi krog je kar hitro minil, še posebno sem bila vesela svojih srčic v Podutiku. Slišala sem ju še predno sem ju ujela v svoje vidno polje. Zvok hitrejši kot slika, torej. Bili sta pač najglasnejši navijačici s prav posebno pesmijo namenjeno maratoncem! Še čakam na besedilo ;). Dočakal me je zvezdniški sprejem s fotografiranjem, bodrenjem, kričanjem ter ponudbo vode in gelov.
“Drži se, mami! Ati je šel že mimo!” sta še zavpili za mano, ampak to leto nisem bila v takšnih skrbeh kot leto poprej.
Na polovički sem bila še povsem v redu in ob bodrenju navdušujočih navijačev navdušeno stekla v drugi krog. V redu mi je šlo.
Kalvarija, če temu lahko sploh tako rečem, se je začela na nekje 28. km. “Zmanjkalo mi je bencina”, sem pomislila vedoč, da moram le vztrajati in počakati da telo preklopi na “avtomatika”. Mislim, na špeh ali lepše na maščobo. Tudi to se je zgodilo po nekaj kilometrih, potem, ko so me ves čas skorajda vsi, prehitevali. Razen seveda tistih, ki so že “shodili”.
V Podutiku so se stvari spet postavile na svoje mesto, kako bi se tudi ne, če so me ob prihodu najprej huronsko pozdravili sosedje in to na čisto nepričakovanem kraju. Silvana mi pri Etni potisne v roke košček čokolade, ki ga topim naslednjih pet kilometrov med prsti.
Malce kasneje pa spet moja podporna ekipa: dan poprej tekačici, danes pa strastni navijačici, bili sta že skoraj brez glasu, ko me je ena pričela navdušeno fotografirati in druga nuditi gele in še danes ne vem, kakšen manever so vsi skupaj izvedli, da sta me pričakali tudi na cilju.
Preostala mi je še slaba četrtina maratona in v rokah se mi je topila čokolada. Zelo mi je pomagala, čeprav je nisem mogla pojesti, saj so se mi geli in voda že nekaj časa spahovali. “Če pojem čokolado, bom bruhala,” sem bila prepričana.
Čokolada je bila mlečna, dva mala koščka sta bila zavita v papirček.
Dva kilometra pred ciljem sem jo pojedla ali bolje polizala in tekla proti cilju z občutkom, da sem okoli ust vsa umazana, kot prvošolček, ko je snedel svojo torto na prvi šolski dan.
Vsa ta čokoladna zadeva mi je zelo pomagala, da sem preusmerila misli od utrujenosti k meni najljubši sladkariji na svetu ali bolje njenemu ostanku v obliki zmečkanih čokoladnih papirčkov v moji roki. Tiščim ju v pesti kot bi bilo od njiju odvisno moje preživetje na tem maratonu.
Zadnje kilometre je bilo kar težkih, počutila sem se izpraznjeno in vem, da je bilo to plačilo za neumnost izpred dveh tednov.
Pred ciljem sem zbrala misli ter se opomnila: “Ne ustavi se prekmalu, teci čez ovinek!” da ne ponovim lanskoletne napake in istočasno pazim, da si ne izvijem gležnja, padem ali kaj podobnega. Tisto res ni bilo najbolj posrečeno izpeljano.
Ampak mi je uspelo stisniti še zadnje atome moči in izpeljati silovit finiš. Kako tudi ne bi, če sem pa spet zaslišala: “Dejmo, Mojca!” in “Dejmo, mami!”
V cilju sem bila presrečna, čisto zadovoljna s časom na ciljnem platoju. Ko pa sem izvedela še za svoj neto čas, sem bila pa še bolj. Tekla sem tri ure, šestinpetdeset minut in šestintrideset sekund. Precej počasneje kot leto poprej, ampak ker sem dala vse od sebe sem bila nadvse zadovoljna.
11. Ljubljanski maraton je končalo 67 maratonk, 3 so odstopile. Od 67 sem bila absolutno 29. in v svoji kategoriji 9.
Ne znam povedati, kakšno zadovoljstvo prevzame človeka, ko priteče v cilj. Čeprav noge bolijo tako zelo, da ne moreš ne stati, ne sedeti in ne ležati, je občutek nepopisno dober.
Pivo mi je spet teknilo. Glede na moje vsakokratne opombe glede piva naj napišem, da je to praktično ena redkih priložnosti, ko mi pivo res tekne in edina, ko se me čisto nič ne prime.
Za svoj tretji maraton sem kot pravi patriot brez pomislekov izbrala prireditev Ljubljanski maraton, ki pa je postregel z vrsto sprememb. Postalo je kristalno jasno: tekači smo postali tržna roba, maratonci pa še vedno ostajamo nekakšni “eksoti”.
Moj 3. – 10. Ljubljanski maraton 2005
Svoj tretji maraton sem pretekla v Ljubljani. To je bil jubilejni 10. Ljubljanski maraton, ki je potekal na nedeljo, 23. oktobra 2005. Število skupnih udeležencev je bilo ponovno rekordno, prav tako je bilo rekordno tudi število tekačev na maratonski razdalji in sicer:
moški: 571,
ženske: 61.
Vreme je bilo podobno kot leto poprej:
Praktično je to pomenilo, da bomo maratonci in polmaratonci tekli na okoli 16-18°C, kar pomeni še dodatnih deset stopinj zaradi fizične aktivnosti. Vroče! Takoj sem vedela, da takšni vremenski pogoji predstavljajo manjši problem, ker sem astmatik in je zaradi tega obvezen dodatek poleg gelov – Ventolin.
Fenomen TEKAŠKI FORUM
Nisem še zapisala, kako veliko vlogo je tedaj odigrala spletna skupnost TEKAŠKI FORUM (v nadaljevanju TF) in glavna akterja Pia in Ero z mnogimi tekaškimi entuziasti od profesionalcev do popolnih začetnikov. Praktično vse informacije so bile na dosegu roke – beri tipkovnice. In kadar tekač ne teče, postane navijač. TF navijači s(m)o bili naravnost kultni in na sploh smo postali TF-jevci najprepoznavnejši tekači in navijači tako po svojih majicah kot tudi številu udeležencev.
Organizatorji Ljubljanskega maratona so bili veseli kakršnegakoli predloga s strani tekačev, združenih na TF. Na ta način je bila organizacija Ljubljanskega maratona vsako leto boljša, saj so organizatorji znali prisluhniti potrebam rekreativnih tekačev. Do neke mere.
Reinkernacija LM?
Leto 2005 je bilo leto jubilejnega 10. Ljubljanskega maratona, to je bilo tudi leto, ko je prireditev LJUBLJANSKI MARATON (LM v nadaljevanju) dobila svojo spletno stran na kateri lahko najdemo pomembne informacije za aktualni maraton. Žal stran ne vsebuje kvalitetne zgodovine dogodkov posameznega maratona tako, da ni vpogleda v posamezne spremembe sprovedene tekom let, tako da tudi v mojih zapisih, ki jih pišem za kar nekaj let nazaj, lahko pride do kakšne napakice glede trase in podobnih zadev.
Organizatorji prireditve LM so se pokazali svoj očiten interes: čimbolj se približati organizaciji velikih maratonov v tujini. Tako je prireditev postala dvodnevna: ob sobotah s šolskimi teki in t.i. donatorskimi teki ter drugimi spremljajočimi dejavnostmi.
Jubilejni 10. LM je postregel z ukinitvijo brezplačne startnine na kraljevski razdalji za vse tiste, ki smo pretekli “ta dolge” trojke. Tako smo bili ambasadorji maratona, ki smo se z dušo in srcem borili za Ljubljanski maraton, kar malo razočarani.
Očitno je število domačih tekačev naraslo na zadovoljivo število in podobne marketinške poteze, ki bi privabile čim več maratoncev, niso bile več potrebne. Organizatorji so se orientirali na število vseh tekačev in ne na število maratoncev. Maraton je vedno bolj postajala le marketinška beseda. Glede na število maratoncev je tako LM še danes le majhen maratonček ali bolje: velika tekaška prireditev z manjšim številom maratoncev.
Poletomanija je delovala na polno: teklo je vedno več ljudi. Tek je izrinil prej “moderne” športne panoge kot tenis in kolesarjenje. Praktično vsak je želel postati tekač. Časi, ko so te ljudje začudeno gledali, ker tečeš, so končno postali zgodovina. Tekači pa tržna roba.
Priprave na maraton
Osnova priprav za maraton je v sezoni 2004/2005 je predstavljala nekakšno mešanico Gallowaya in osebnih izkušenj. Tekaški plan je baziral na dveh ciklusih, z vrhunci TEK TROJK – 28km in LM-42km. Vsak ciklus je vseboval piramido sestavljeno iz baze, hitrosti in moči. Tekla sem povprečno pet krat na teden s tem, da sta bila dva teka v bistvu 3-km izteka. Sicer pa obvezno en daljši tek, ki se je podaljševal na 14-dni ter glede na piramido še tempo teki, stopnjevanja, tek v hrib. Za boljši občutek na glavni tekmi sezone, to je maraton, smo se družinsko udeležili tudi nekaj tekem:
Datum
Dolžina (m)
Čas/km
Hitrost (km/h)
Proga
27. mar. 05
21.096
5:22
11,17
Mali maraton Sežana
07. maj. 05
28.000
5:42
10,53
Tek trojk
09. okt. 05
13.000
4:42
12,77
Tek ob Savi
Smiselno je sicer odteči testno tekmo na polmaratonu kakšen mesec dni pred nastopom na maratonu, vendar mi to leto enostavno ni zneslo.
Tek trojk
Enostavno ne bi bilo pravično, da ne napišem vsaj nekaj malega o Teku trojk, ki poteka deloma po poti okupirane junaške Ljubljane.
Mesto je kljub temu, da je bilo ločeno od zaledja celih 1171 dni z bodečo žico dolgo 29.663 metrov in med katerimi je bilo 69 bunkerjev, praktično spremenjeno v koncentracijsko taborišče, uspelo po skrivnih prehodih skrbeti za ranjence, partizane in prebivalce. Delovale so skrivne tiskarne, oddajal je radio Kričač. Ljubljana se ni nikoli vdala. Zato je po vojni postala simbol kljubovanja in upora okupatorju. S to prireditvijo praznujemo dan zmage in prav vsaka trojka, ki priteče skozi cilj, je zmagovalna.
Po najinem tekaškem planu je bila tekma na 28 km včasih t.i. partizanskega marša vrhunec 1. ciklusa priprav. Sodelovala sva v mešanih trojkah, ker sva z možem različnega spola, a ne ;). Kot tretji član je največkrat tekel Emil, na zadnjih skupnih trojkah pa Stane. Oba sta bila bolj izkušena tekača od naju.
Nekajkrat pred tekmo smo seveda tekli tudi skupaj, se podili v klance, delali daljince, pripravljali taktiko in se prav po otroško veselili..
Meni so trojke tako všeč! Tak ekipni duh in takšno vzdušje pred startom. Ker je ta prireditev v okviru dneva zmage je edino logično, da tekači startamo na podlago junaških partizanskih pesmi. Za znoret dobro! “Na juriš, na juriš” … in tekači odjurišamo okoli Ljubljane čez Golovec nazaj v center. Hudo! In kako mi ta dolžina paše! Ker se dogaja v času največjega cvetenja, me je sicer občasno hotelo malce zadušiti, ampak do klanca na Urhu sem se ravno fletno ogrela, utekla in odkašljala, da je šlo praktično vedno do cilja. Samo enkrat sem morala uporabiti Ventolin.
This slideshow requires JavaScript.
Tek ob Savi
Potrudila sem se na Teku ob Savi že zaradi domotožja in si celo pritekla drugo mesto absolutno. Bila sem v nekakšni prednosti. Tam so namreč moje prve skrite tekaške stezice. Organizacija zgledna, trasa pa idealna.
This slideshow requires JavaScript.
Povzetek priprav
Zadnji dolgi tek, katerega vedno omenjam tudi zato, ker predstavlja morebitno past za nastop na maratonski tekmi ter je hkrati dober pokazatelj pripravljenosti. Svoj zadnji dolgi tek sem odtekla tri tedne pred maratonom in sicer 41,5 km. Delala sem 6 km kroge tako, da sem lahko tudi pila vodo. Takrat okolica Ljubljane še ni bila tako dobro preskrbljena s pitniki kot je danes.
V tekaški sezoni 2004/2005 (to je od 25. 10. 2004 do 23. 10. 2005) sem skupaj pretekla 1.583 km. Za maraton je treniral tudi mož, vendar se je glede na počutje pred maratonom raje odločil, da bo sodeloval kot navijač in podporna ekipa svojih punc. Veseličke smo namreč tekle vse.
Prvič sama
Pred startom je vedno neko posebno vzdušje. Ogrevala sem se ob moji podporni ekipi (beri: Fric) ter hčerkama z mamo ter prijateljicami. Skoraj so me spodili v startni prostor, ki je bil pred parlamentom (cilj pa na tedaj še parkirišču Maximarketa, trg Republike), da se v miru pripravim in postavim na najprimernejše mesto.
Na startu sem vedno navdušena. Spet sem bila. Stala sem tam sama in z nikomur nisem mogla kovati načrta, kako se lotiti pred nosom mi buhteče maratonske razdalje. Namesto tega sem se spominjala skupnih startov izpred zadnjih dveh let ter si zabičevala v zavest besede mojega Frica: “Začni počasi, naj te ne potegne množica!” in se tolažila, da ga bom videla med tekom. No, v resnici sploh nisem bila sama, bilo je polno sotekačev. Bila sem le brez čisto svojega sotekača ali ekipe, ki bi ji pripadala ali bolje s katero bi tekla. Sicer pa, čisto med nami, najraje tečem sama.
Ta tekma mi je bila res velik izziv. Če v tretje pridem skozi in to sama, potem bi si tudi sama lahko nekako le rekla, da sem res Maratonka. Uau!
Takrat sem opazila, da ob eni taki stojim. Spogledava se in se prepoznava. Znanki iz tekaških tekmovanj ter najinih skoraj skupnih trojk, ki sva jih tekli pred nekaj leti. Legenda slovenskega teka, gospa Helena, kdo drugi. Kot vedno, kadar sva se le imeli priliko videti, mi je povedala kaj zanimivega, toplega ter mi svetovala glede pasti na maratonski poti. Vesela sem je bila, dobila sem prijetno družbo za čakanje na start ter počasi eno od zadnjih priložnosti za klepet z njo, saj je kasneje postajala vedno bolj oblegana tako s strani tekačev kot medijev.
Pa vendar je na startu nekaj zelo manjkalo. The Stroj! Baje so igrali v soboto na testeninki- ampak, na startu maratona bi morali biti! Hvala bogu, da so organizatorji profesionalci saj te napake niso več ponovili.
V tretjič tudi gre … malo drugače
Trasa proge je ponovno potekala v dveh krogih in je bila spremenjena. Veliko bolj mi je bila všeč. Prvič se je teklo po Dunajski cesti proti Ježici (kjer hiša mojega stoji očeta) in nazaj po Slovenčevi na Drenikovo (ki pelje mimo bežigrajskega stadiona) proti Siski. Tekli smo čez Celovško in naprej po Vodnikovi, nato po Kamnogoriški, prečili gradbišče gorenjske obvoznice ter blatnih superg odtekli do Podutika ter čez Koseze na Večno pot mimo živalskega vrta na Prešernovo cesto ter levo proti Trgu Republike in cilju. Ja, cilj veselo zavit in skrit. Marsikdo se je ustavil prehitro. Vključno z mano. Ajej.
Lahko napišem še, da so bili navijači ponovno neverjetni, zmagovalci v Dravljah. Vsako leto, vsaj kar se mene tiče.
Neverjetni pa tudi določeni vozniki, ki so se obnašali kot pravi neandertalci. V drugem krogu je bilo to še bolj očitno, saj smo bili tekači redkejši, zapora ceste pa je še kar trajala. Spominjam se primerkov, kako so kričali na nas čez odprta okna:”Idioti, poberite se domov!” ter “Lenuhi, nimate nobenega dela doma!” Posamezniki so napadali redarje, prostovoljce, kot bi bili kaj krivi. K sreči je bilo veliko več tistih srčnih navijačev, ki so prevladali in umirjali zadevo skupaj s številnimi prostovoljci in redarji.
Sama sem imela skrito in zavito podporno ekipo na kolesu , ki me je vsake toliko časa vzpodbujala na posameznih delih trase. “Dejmo, Mojca,” in potem razburjala “Podaljšaj korak! Kako držiš roke! Popuščaš!” Lasje so hoteli v zrak, korak je ostal isto, roke tudi, ker mi je tam po tridesetem kilometru postalo čisto vseeno kako gredo noge in roke, samo da gredo. Želela sem vzdrževati tempo. Ampak iskreno sem bila za čisto vse iz dna srca hvaležna.
In res sem ujela tempo, skoraj povsem enakomeren. Zanimivo je bilo, kako sva se ujela z neznanim tekačem iz Italije. Praktično sva tekla skupaj najmanj 15 km v istem tempu brez kakršnekoli želje, da bi se želela prehiteti, ker sva se oba zavedala, da to nima nobenega smisla. Ob okrepčevalnicah sva si brez besed uvidevno pomagala, podajala kozarec z vodo. Prav smešno!
Na štiridesetem kilometru je pospešil, jaz te moči nisem imela in sem ga pustila naprej. Tokrat sem veliko lažje tekla saj sem imela resnično enakomeren tempo. Verjetno mi je odgovarjala tudi sprememba proge. Ni čudno, da so naju ujeli tudi v foto objektiv.
This slideshow requires JavaScript.
Prihod v cilj je bil neverjeten. Finiširala sem na vso moč in se ustavila kakšnih 30 metrov prekmalu. “Kaj? Še ni konec?” sem se pognala naprej potem, ko sem videla, da me je prehitela sotekmovalka s katero sva se ves čas prehitevali.
Potem je bil finiš še silovitejši a razdalja žal prekratka. Ja, jezilo me je. Majčkeno. Ampak ne predolgo. Ravno toliko, da sem si zapomnila še posebej zato, ker naju je ovekovečil fotograf. No, kljub temu sem dosegla odličen maratonski čas, katerega še kar nekaj časa nisem uspela popraviti.
Za svoj “prvi tretji maraton v življenju” sem potrebovala tri ure, oseminštirideset minut in štiriinštirideset sekund (5,25 min/km). Od 61 prijavljenih tekmovalk nas je maraton končalo vseh 61 maratonk, od katerih sem bila 20. ter 8. v svoji kategoriji.
This slideshow requires JavaScript.
Počutje je bilo odlično, nobene posebne utrujenosti nisem čutila, pivo pa je teknilo kot vedno po maratonu.
Kako je izgledal maraton v začetku 21. stoletja. V znamenju iskanja, novih spoznanj, pretiravanj … ter še marsičesa.
Moj 2. – 9. Ljubljanski maraton 2004
Praktično še v cilju svojega prvega maratona sem pomislila na naslednjega z mislijo: prihodnje leto spet, hitreje. Polna glava novih idej. Izboljšav. Taktik. Izjava mojega soborca, da naslednje leto gre pa zares, nič več “z roko v roki”, me je pa še na prav poseben način motivirala.
Potem, ko sem pretekla svoj prvi maraton sem si nekako postavila cilj, da pretečem vsako leto vsaj enega – za nagrado. Kot češnjica na tortici. Tak cilj naj bi mi bil v motivacijo pri teku, da tečem preko celega leta. Najtežje je namreč priti do dobre tekaške kondicije. Ko jo enkrat imaš jo je resnično škoda izgubiti. Veliko lažje jo je samo še vzdrževati.
Podobno kot gorništvo. Najtežje je priti na določeno višino, nato pohajkovanje po grebenih, dolinah in vrhovih postane čisti užitek. No, malce truda je vseeno potrebnega. Ravno tako kot pri teku.
Pristop do drugega maratona je bil malce drugačen, bolj tekmovalen. Cilj prvega maratona je bil “enostaven”: priti skozi. Cilj drugega pa je bil že bolj tekmovalen: izboljšati svoj rezultat. Veste, en maraton sicer ne pomeni čisto nič, ampak prav veliko izkušenj z njim še vseeno niste pridobili. Poleg tega je čisto vsak maraton svoja zgodba, pa čeprav tečete na istem maratonu. Dejstvo je, da ste vi vsakič drugačni – od pripravljenosti do razpoloženja, vremena, različnih situacij na progi.
Vedno bom trdila, da se je potrebno vsakega maratona lotiti s spoštovanjem do teka in razdalje ter ljubeznijo do sebe. Na silo ne gre. Več izgubiš kot pridobiš. Na dolgi rok.
Trening je bil podoben kot za leto poprej. Predvsem tek z vajami v dveh ciklusih z zaključki na TEKU TROJK (28 km) in LJUBLJANSKEM MARATONU. Najdaljši tek je znašal 39 km. Skrajšala sva dolžino zadnjega dolgega teka tri tedne pred maratonom. Nekako nisva videla smisla v tem. Vključenih je bilo tudi nekaj tekaških tekem po Sloveniji. V tekaški sezoni 2003/2004 se mi je nabralo 1.717 tekaških kilometrov ter sodelovala na nekaj tekmah:
Datum
Dolžina (m)
Čas
Čas/km
Hitrost (km/h)
Proga
28. mar. 04
21096
1:48:57
5:10
11,62
Mali maraton Sežana
08. maj. 04
28000
2:41:28
5:46
10,40
Tek trojk
15. maj. 04
21096
1:49:15
5:11
11,59
Maraton treh src
22. avg. 04
12000
0:55:22
4:37
13,00
Bohinj, okoli jezera
Jutro pred maratonom na nedeljo, 24. 10. 2004: strah, veselje, nevroza ter večkratni obisk WC-ja. Pazljivo pripenjanje po najinih mnenjih najlepših srečnih startnih številk: 81 in 82 ter čipov na superge, kar je bila to leto novost.
Sledil je manever “šolski tek – mama Vika – start maratona”.
Vreme je bilo na zadnjo oktobrsko nedeljo 2004 precej drugačno kot leto poprej. Hladne jutranje temperature so zamenjale višje za cca 15 °C. Kar mi kot astmatiku nikakor ni odgovarjalo.
temp.
vlaga
temp.
vlaga
temp.
vlaga
vreme
ob 7:00
ob 14:00
ob 21:00
9,4°C
94%
18,2°C
63%
13,9°C
80%
Leto 2004 je bilo še vedno močno zaznamovano z Delovo prilogo Polet. Tek je postajal bolj in bolj popularen. Zato ni presenetljivo, da je bila tudi udeležba maratona višja glede na prejšnje leto po obeh spolih:
moški: 523 tekmovalcev,
ženske: 57 tekmovalk.
Tudi to leto ga vsi niso končali. Odstopi na maratonski razdalji so povsem normalni.
V prvih letih 21. stoletja
Ja, lepi časi so bili to. Startnina je tedaj znašala 3.200 SIT, to je danes cca 13 EUR. Jap. S tem, da je organizator želel privabiti čim več navadnih rekreativnih tekačev na maraton. Zato smo imeli vsi tisti, ki smo tekli dolgo razdaljo na Teku trojk – startnino na maratonu zastonj. Do leta 2003 pa so imeli startnino zastonj tudi tisti, ki so tekli samo polovico maratona. Ja, lepo je bilo. Dan današnji družinski nastop na maratonu predstavlja kar precejšen finančni zalogaj. Marsikdo, si ga ne more privoščiti. No, pa o tem kdaj drugič. Leto 2004 je bilo še leto prijazno maratončevi denarnici.
Trasa je potekala v dveh krogih z manjšimi popravki proge v Dolnicah, Glincah in Podutiku.
Z mojim soborcem ali bolje sotekmovalcem sva se pametno postavila v startni boks nekje na sredino – ceste. Ob robovih so grozile železne ograde s svojimi na progo štrlečimi podstavki. Izredno nevarno za grd padec. Žal ga je izkusila Nina na svojem šprintu v cilj.
V prvih letih 21. stoletja še ni bilo toliko udeležencev na maratonu, da bi bilo potrebno postaviti bokse glede hitrosti. Bila sta le dva. Za resnično hitre ter povprečne rekreativce. Na nas je bilo, da smo se postavili tja, kamor smo menili, da sodimo. To je bil tudi še čas, ko je bila Slovenija ena redkejših držav, ki so razvrščale rezultate tekmovalcev po bruto času in ne neto. Kar je težka neumnost. No, še danes boste na spletni strani Ljubljanskega maratona pod zgodovino rezultatev našli: bruto čase. Upam, da bodo v doglednem času uspeli popraviti to neumnost.
Kakorkoli, spet sva bila strašno nervozna pred startom. Tokrat nisva potrebovala dvojnih oblačil, grozila je namreč previsoka temperatura, kar nobenemu od naju ne odgovarja.
Dogovorila sva se, da tečeva skupaj vsaj prve kilometre, nato nadaljujeva vsak po svojem pobčutju. Da vidiva, kako dobra sva.
Start 10, 9, 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1, gremo!
Vzdušje v startnem prostoru je bilo fenomenalno. Ogrevala nas je danes že legendarna skupina THE STROJ.
Sledi skupinsko odštevanje, nato pok pištole. V zrak pustimo rdeče balone, ki odletijo v nebo in nas spremljajo nekaj časa. Okoli naju strašna gužva. Objem, poljubček, stisk roke in: UOPA!!! Obkrožajo naju sami somišljeniki, tekaški navdušenci, pozitiva kar bliska naokoli. “Gremo, srečno!” kričimo in vsi vsem želimo vse dobro na poti. Kot bi šli v kakšen boj. Saj to maraton v resnici tudi je.
Tudi tisto leto so se v središču Ljubljane dogajala obnovitvena dela. Le župan ni bil isti. Zaradi del je torej bil začetek maratonske trase speljan milo rečeno: neugodno. Vija vaja, levo, desno in z ostrimi ovinki tako, da je bilo zelo težko teči drug ob drugem. Mirne duše lahko napišem, da je bila tudi disciplina tekačev veliko slabša kot dan danes. Skakalo se je in prerivalo. In kot bi mignil mojega ni bilo več ob meni.
Gledam in ga iščem, upočasnim. Le kje je? Množica tekačev me potiska naprej, tečem, gledam nazaj, pazim pod noge, za seboj in naprej, da ne padem, koga ne podrem, pohodim. Njega nikjer! Iščem belo majico, belo čepico, kam hudiča je odtekel? Menda ni zbezljal že na samem začetku, da me prehiti. Kar verjeti ne morem, saj ni nor! On je tisti razsodnež, ki ves čas opominja: ne prehitro, vsi ti, ki sedaj divjajo mimo, bodo na koncu hodili. Z veliko večino je res bilo tako.
Tečem v strahu upajoč, da se ni kje spotaknil in padel. Tečem prehitro, ne tečem pametno. Dohiti me Kalček in prijazno opozori, da sem prehitra.
Naslednih dvajset kilometrov je potekalo v stalnem iskanju moje druge polovice. Nazaj, naprej. Postanki ob rešilcih. Pozabila sem na tek, vseeno mi je bilo. Le kje je? Mrzlično iskanje znancev ob poti ter vprašanje: “Kje je Fric?” Bilo je grozno. Res.
V Podutiku se razveselim tasta. Ves zadovoljen stoji ob trasi z belo PVC vrečo v rokah. Notri so geli. “Ali ste videli Frica?” Vzamem gel in ga pojem z olajšanjem. “Ja, malo naprej je”.
“O, hvala bogu!” zaropota na tla gromozanski kamen, ki se mi odvali od srca. Tečem naprej in razgljabljam sama pri sebi kaj se je zgodilo. “Je to del njegove taktike? Če je, je to umazana taktika, ker sva bila zmenjena, da pospešiva proti koncu.” Sama pri sebi se hahljam misleč: “Glej ga no, falota. Na vsak način bi bil rad hitrejši”. Skušam pospešiti. Iščem ga. Rada bi ga dohitela. A njega ni.
“Kaj pa, če me išče tudi on?” skušam razsodneje razmišljati.
Čez nekaj kilometrov, malce pred Večno potjo zagledam nekoga ležati ob rešilcu, kako mu pomagajo. Ni bil Fric. Tečem okoli rešilca, če ni kje notri. Ni. Vse je v redu. Tečem naprej in se skušam pomiriti.
Nekje na polovici maratona zagledam Pijo iz Tekaškega foruma. Ko pridem bliže jo povprašam, če kaj ve. “Fric je v redu, odtekel je v cilj!” me potolaži. “Hvala, Pia!” najraje bi jo objela, rešila me je, zdaj vem, da je res vse v redu z njim, sedaj lahko tečem in uživam.
“Sedaj pa po pameti punca,” sem si rekla. “Sedaj tečeš svoj maraton. Nekaj škode si že naredila, zaradi neenakomernega bezljanja in norenja. Čas je, da se umiriš in od tega trenutka naprej ne počneš več neumnosti. Teci in uživaj svoj maraton!”
Ampak tudi naprej ni teklo vse gladko, jaz pa še posebej ne.
Zaradi prehitrega začetka, me je nekje na 27 km dočakala kriza. Krči in totalna nemoč. Nisem sicer hodila, sem pa precej upočasnila. Razmišljala sem, če tako izgleda »tekaški zid ali smrt v živo«, predstavljala sem si, da sem zobata železnica, ki neustavljivo melje naprej in naprej, počasi in vztrajno, pokurila sem blazno količino vode in še kar grizla dokler nisem spet »spregledala«.
V Kosezah so me pozdravili moji zvesti navijači in mi vlili novih moči. V Dravljah pa prava norišnica. Zastave po obeh straneh ceste. Neverjetno, kako to pomaga.
V Poutiku sem bila čisto super in ok, tam nekje pri asfaltni bazi pa me je začelo blazno skeleti na prstih v nogah – lep poznan občutek iz polmaratona v Nabrežinah, ki me je stal maratona leta 2002. Odmislila sem si nekako bolečino in je kar šlo.
Na 38-ki sem poskušala celo spet pospeševati, a me je takoj zagrabil krč v desni stegenski mišici in pričel privzdigovati zunanje tri prste na levi nogi. Krči! Lepo, tudi to sem spoznala ampak sem kar vztrajala, stiskala zobe, spet postala zobata železnica in a-čuhačuhačuhčuhala dalje po sredini ceste, saj je vsak naklon cestišča predstavljal hud problem. Prav tako kot tudi še tako miniaturen klanček.
Pritekla sem mimo tekača, ki je žalostno na pol ležal na tleh, se ustavila, ga vprašala če mu lahko pomagam, ali je vse ok. Bil je čisto brez moči, pa sem mu dala gel in sva skupaj tekla dalje. To mi je tudi pomagalo, no, vsaj dobro delo sem naredila. To je dolžan storiti vsak. Zaradi sebe in tistih, ki jih imamo radi. Mislim si, vsakdo rabi kdaj pomoč. Nikoli ne veš, kdaj bo zvilo tebe.
Nekaj časa je spet šlo. Ko, ko pa sem hotela malce hitreje, so se takoj oglasili krči, tako da sem ves čas tekla nekje na meji, da me totalno ne zvije. Moj tek je bil potem podoben teku po jajcih, prisluškovala sem mišicam, kako in kaj in glej ga zlomka, spet me rešijo moji navijači v Rožni dolini. Potrebno je bilo stisniti zobe in se pretvarjati, da je vse ok, pol pa dalje proti cilju.
Javkanje in smiljenju samemu sebi vse stvari samo še poslabša. Tako kot v življenju.
V centru zaslišim huronsko vpitje – moje navijačice – spesnile so celo pesem: hčerki Nina in Urška ter nečakinja Manca. Kakšnih sto metrov so tekle z mano in mi vlile energijo. Spet sem bila ok in sem si mislila: “Krči naj kar bodo, tistih 200 mt pa tudi če crknem! Tole bom speljala do konca!” In sem.
Predno sem pritekla v cilj sem še hitro pogledala na uro v cilju: 3:35:00 in si rekla: “Nemogoče!” Pa sem pogledala še enkrat in videla obrnjeno številko, čisto realno 3:53:00.
Ampak kljub vsemu sem bila srečna in navdušena. Pretekla sem svoj drugi maraton! Svoj »osebni rekord« pa izboljšala za 5 minut! Resnici na ljubo, sem glede na pretiravanje v prvem krogu še dobro odnesla, kar je lepo razvidno iz kasnejše analize. Takšne stvari se namreč lahko končajo tudi z odstopom.
Čas/km
Hitrost (km/h)
10 km
21 km
31 km
Netto čas
Brutto čas
5:32
10,85479
0:51:39
1:47:32
2:48:51
3:53:14
3:53:28
Tako je bilo torej na mojem drugem maratonu. Proti koncu težje ampak po maratonsko naravnost uživaško. Predvsem pa sem se veliko naučila o tekaški taktiki na maratonu in še več o sebi. Na vso moč sem se trudila priteči v cilj čim prej iz samo enega razloga: da preverim kako je moj Fric.Ko sem kasneje sezula superge me je čakal še en prav svojevrsten rekord, ki ga še nisem presegla:
SEDEM VELEŽUJLJEV!
Samo trije prsti so bili v redu. En palec in oba sredinca sta šla dol! Ostali so ostali. Kako grdo je videti vse nohte podplute s krvjo in prsti v mehurjih – nočete vedeti! Ter dva dodatna žulja na levi nogi ob notranji strani podplata. Nekoč mi je naš znani maratonec Beno Piškur rekel: “Vsak maraton en noht dol”. Če je tako, sem to leto pretekla kar nekaj maratonov!
Za svoj “prvi drugi maraton v življenju” sem potrebovala tri ure, triinpetdeset minut in štirinajst sekund (5,32 min/km). Od 57 prijavljenih tekmovalk nas je maraton končalo 50 maratonk, od katerih sem bila 24. ter 7. v svoji kategoriji.
V cilju, ki je takrat bil na Trgu republike, me je pričakalo nepopisno olajšanje, ko sem zagledala soborca. Olajšanje je bilo obojestransko, saj me je tudi on iskal cel prvi krog, le da se je na polovici odločil, da svoj nastop zaključi s polmaratonsko razdaljo. Sicer pa zadovoljstvo, veselje, sreča in navdušenje ter zasluženo pivo z najsrčnejšimi navijači.
Še predno sem odšla iz ciljnega prostora sem bila po olimpijsko odločena: drugo leto spet,! Hitreje! Nikoli nisem bila imuna na dober rezultat. Pa naj bo definicija le tega kakršnakoli ;).
Ko danes pomislim na svoj prvi maraton najprej zagledam naju z možem, kako tečeva skupaj zadnjih dvesto metrov. Z roko v roki. Sicer pa strašna trema, strah in panika ter velikanska podpora družine in prijateljev.
Moj 1. – 8. Ljubljanski maraton 2003
Razglabljava o prehrani, opremi. Kakšno bo vreme? Kaj obleči? Na katerem kilometru vzeti gele? Kako na start, kje parkirati avto? Milijon vprašanj. In strašanska trema. Ali bo šlo? Oba morava preteči maraton. Skupaj. Ker je to najin skupen projekt. To si obljubiva. Nobeden ne bo pobegnil naprej, tečeva skupaj, se spodbujava in skozi cilj pritečeva skupaj.
Dan pred maratonom je že bilo jasno, da bo naslednji dan mrzlo. Dejansko je bilo okoli nič stopinj. Ker sva bila še začetnika in ker tudi tedaj v trgovinah še ni bilo veliko ponudbe s tekaško opremo, sva komaj uspela pripraviti primerna oblačila za nastop na tekmi.
Oblekla sva se po slojih, tako, da bi v primeru otoplitve v drugem krogu lahko odvrgla svoja oblačila in jih pustila na pločniku v Podutiku. Oborožila sva se s kapami in rokavicami ter geli. Na sebi sva imela praktično dvojno opremo s tem, da je bil vrhnji sloj resnično topel.
Nastop na maratonu namreč ni kar tako. Potrebna je natančna organizacija in logistika. Tudi zaradi najinih navijačic. Kje naju bosta pričakali? Na startu in cilju ali raje ob progi v Podutiku? Pa sta se kar sami odločili. Potem, ko sta odtekli svoj šolski tek, sta naju skupaj z mamo Viko pričakali v cilju. Dolga leta od takrat naprej. No, tisto leto prvič.
Jutro maratona
Jutro se v bistvu prične z nočjo zato lahko napišem, da sem spala zelo malo! Trema! Celo noč premetavanje, levo, desno, gor, dol. Pokonci in piti vodo. Lulat! Nazaj spat! Pa spet levo, desno, gor in dol… in ko končno malce zadremaš te zbudi soborec, ki ima podobne težave. Vrti se kot vrtalka po postelji, levo, desno, gor, dol. Pokonci, scat in pit vodo. Ko pride: »Dej, še meni… žejna!« In tako lepo naprej do jutra, ko naju je končno odrešila ura.
»Drrrrzzzzznnnncincinicin !!!!«
Oh, hvala bogu. Ampak, sedaj bi pa še malo… ampak ne gre.
V Poletu sva prebrala, da je potrebno pred tako tekmo zajtrkovati dovolj zgodaj. Pozajtrkujem dve beli žemljici z marmelado, kot kakšna papiga. Zakaj papiga? Zato, ker je tako zapisala zdravnica Nada v Poletu. Njej to pomaga in ji da dovolj energije. Bo že vedela, ženska ima ogromno izkušenj. Ne samo z maratoni, s celimi triatloni!
Še zadnjič preveriva opremo, čipe, startne številke. Zunaj pa grozno mraz! Pod ničlo! Navesiva nase kratke tekaške hlače in čez dolge tekaške pajkice. Kratko tekaško majico na katero pritrdiva startni številki 82 in 83 ter čez še toplo majico z dolgimi rokavi. Jaz bi še kaj oblekla ampak v Poletu je pisalo, da se moramo obleči tako, kot bi bilo zunaj deset stopnj več. Torej: 7,5! »Halo, jaz bom zmrznila«. Na glavo si povezneva še kapi in na roke rokavice.
Hčerki sta tekli na šolskem teku. Ja, takrat je vse potekalo na nedeljo. Vsi štirje smo se torej zložili v avto in hija do parkirišča Tivoli. Nato pa peš naprej. Hčerki sta imeli zbor na Prešernovem trgu, najprej oddava njiju. Hotela sva videti tudi njun start in prihod v cilj. Ja, bilo je pestro in moja mama je bila pravi blagoslov, da je vse šlo tako, kot je bilo potrebno ter da sva bila brez skrbi, da sta hčerki v varnih rokah.
Otroški start je bil zgoden. Nina in Urška pa pravi mali bojevnici. Odlično sta se odrezali.
Na 8. Ljubljanskem maratonu, ki je potekal 25. oktobra 2003, je torej skupaj z mano teklo 4.672 tekmovalce, od tega samo 430 maratoncev: 380 moških in 50 ženskih tekmovalk. To je bilo za tisti čas ogromno ljudi. Kultna revija Polet je namreč povzročila pravo tekaško poletomanijo v Sloveniji.
Glede na to, da je leta 2017 teklo vsega skupaj 23399 tekačev in od tega maratoncev že kar 1972: moških je bilo 1582 in 390 ženskih tekmovalk, res ne vem, zakaj se mi je že tedaj zdela takšna strašna gužva. Komaj sva parkirala in se prebila do starta. Se pred tem seveda ogrevala, iskala stranišča, pila vodo, pojedla zadnjo energijsko ploščico in se končno razbijajočih se src postavila v startni prostor.
Občutek: nor! Resnično noro! Ampak noro je : vedno! Ampak prvič je pa SUPER TURBO NORO! ODTRGANO!
Svojega prvega maratona sem se lotila z globokih strahospoštovanjem.
Prvič je bilo drugače predvsem to, da nisva vedela kaj naju čaka. Maraton je lebdel nad nama kot nekakšne svod! Neko posebno vesolje. Pogledovala sem po sotekačih, vsi so se mi zdeli strašno natrenirani in sama sebi sem se zdela nakako uboga. Sploh se nisem počutila niti približno neka prava tekačica sploh pa ne maratonka. No, pa saj takrat še nisem bila.
Kaj če ne bom zdržala? Kaj če me zagrabi krč? Ali pa mojega? Da mu ne bo slabo? Zadnje treninge mu je namreč preprečila viroza, tako, da se je praktično v zadnjem trenutku odločil, da bo le šel na cel maraton. Na treningih je imel namreč večje težave kot jaz. Mišični krči in dehidracija. Potrebuje namreč več vode, bolj se poti. V mladosti je bil odličen šprinter. V finiših me je vedno močno pustil zadaj.
Pozabila sva na mraz. V tisti gužvi na startu je postalo na nek način vroče. Tekaška telesa oddajajo toploto, zato na startu nikoli ne zebe. V pričakovanju poskakujemo in čakamo na pok pištole. Spogledava se: tečeva skupaj. Najin cilj je sicer priteči pod štirimi urami ampak to ni prioriteta. Glavno, da prideva normalno skozi.
Najini prvi maratonski kilometri so bili zelo previdni. Fric je imel narejen popoln časovni načrt. “Nikakor ne smeva teči hitreje kot 6 minut/km!” Dogovorjena sva bila, da v kolikor bova imela dovolj moči, pospešiva v zadnji četrtini maratona.
Glede na tekače okoli naju sva imela občutek, da hodiva. Večina se namreč še vedno zažene prehitro, množica te odnese. Zaradi samega adrenalina ne občutiš, da tečeš prehitro. To zna biti zelo nevarno.
“Bolj počasi, bolj počasi …”, sva izmenično mirila drug drugega.
Trasa Ljubljanskega maratona se ves čas spreminja. Leta 2003 smo startali na Kongresnem trgu in tekli proti živalskemu vrtu. V bistvu vse te variante tras Ljubljanca mešam med seboj. Ampak vam pa lahko zatrdim, da se je tega leta priteklo iz smeri živalskega vrta do Vodnikove. Na Vodnikovo smo se priključili ravno pred bolnišnico Petra Držaja. Pred menoj je namreč tekel kolega iz 1. Poletove tekaške ekipe, dandanes znani Silažaman, z baloni. Od silnega navdušenja je spregledal znak “križišče s prednostno cesto” in se z vso silo zaletel vanj. Balon je počil, Matija pa je ostal cel in poskrbel za smeh in dinamiko teka.
Prav tako smo sigurno tekli mimo Koseške tržnice, saj so naju spremljali pravi paparaci s huronskim tuljenjem, spodbujanjem, navijanjem in slikanjem. Boštjan s kompanijo ter fotoaparatom v roku je nekaj časa tekel ob naju in naju fotografiral. Bilo mi je kar nerodno. No, takrat se najin paparac še ni zavedal, da bo tudi on nekoč del tega spektakla ter da bo takrat Ljubljanc obrnjen v drugo smer. Cel maraton sicer še dolguje, ampak včasih tudi polmaraton odtehta celega. Torej naj mu bo.
Ob vsem tem dogajanju nama je šlo odlično. Toliko stvari se je dogajalo okoli naju. Sotekači, navijači, prijatelji, sorodniki in midva. Tempo sva imela primeren in dokaj enakomeren. Vedela sva, da morava tako še nadaljevati in da bova tukaj mimo danes še enkrat tekla.
Tekla sve čez Dolnice in Glince ter čez Podutik. Na križišču z našo ulico sva zagledala tasta. Bil je preprost in suh možakar. Stal je z belo PVC vrečko, v njej je imel gele za naju. Ko naju je zagledal se je zadovoljno in na široko smehljal. Pustila sva mu zgornjo plast oblačil. Žal sem mu pustila rokavice, v tistem trenutku se mi je zdelo dovolj toplo. No, to odločitev sem obžalovala do konca. Ja, ata Fric je tudi postal stalnica Ljubljanskega maratona – vse dokler niso spremenili trase.
Najboljši občutek je bil, ko sva tekla v drugi krog. Končno maraton. To sicer niso bili najini najdaljši kilometri. Trenirala sva po Gallowayu in tako po tedanjih smernicah že pretekla razdaljo nad 42 km – točno 45. Danes ne treniram več tako, tudi mišice imajo spomin in ne vidim smisla v tem. Vem, da zmorem. To je dovolj.
Všeč nama je bila spodbuda navijačev. V drugem krogu so bili redkejši zato si bil vsakega posebej zelo vesel. Redno sva pila na okrepčevalnicah, pojedla gele na dogovorjenih kilometrih. Izmenjala kakšen vedno krajši zlog s sotekači.
Spominjam se dveh tekačev, dolgo časa sta tekla malo pred nama, malo za nama. Eden od njiju se je ves čas ustavljal, navdušeno objemal predvsem navijačice ter nato pridirjal nazaj k kolegu. Ta ga je miril, naj se umiri in teče enakomerno, sicer bo crknil. Pa ga ni in ni hotel poslušati.
Čez čas sva spet pritekla v njuno bližino. Stala sta ob poti obkrožena s prijateji, ljubitelj navijačic je čepel na tleh ves pobruhan, prijatelj ga je miril in istočasno karal: “Sem ti rekel …”. Midva sva se samo pomenljivo spogledala, preverila tempo najinega teka in odtekla naprej enakomerno kot švicarska urca.
V resnici pa sem uživala, ves čas. V Rožni dolini so naju spet pričakali prijatelji iz Kosez, zgodba s fotografiranjem se je ponovila. Spodbude, klici… midva bi pa rada lahkotno odtekla mimo, vendar sva bila že zelo utrujena. Le še nekaj kilometrov naju je ločilo do cilja.
Spominjam se občutka nejevere, ko sva zaslišala glasbo in glasove iz cilja. Najave tekačev, ki so prihajali v cilj. Kar verjeti nisem mogla, da bom tudi jaz med njimi. Manjkalo je le še kakšnega pol kilometra do cilja, ko zagledam mamo Viko z Urško in Nino. Kar neslo me je, pomahava in greva naprej.
Srce razbija kot noro!
Vzdušje, navijači, napovedovalec, vse!
Ciljna ravnina, še dvesto metrov! Primeva se za roke: “Uživaj! Samo še 200 metrov do cilja”, zavpijem mojemu Fricu on pa odvrne: “Dej mer, crknu bom!” Jaz bi pa najraje šla še en krog.
Pozabim na uro, vseeno mi je, zdi se mi, da sva šla pod štiri ure, kot sva si želela. In res sva šla. Tekla sva natančno 3 ure, 58 minut in 0 sekund (5,38 min/km).
Od petdesetih maratonk, ki so pritekle v cilj sem bila devetindvajseta, v svoji kategoriji dvanajsta. Moj strah, da bom zadnja, je bil odveč. Pa tudi, če bi bila. Vsak je zmagovalec.
V cilju pa noro navdušenje, solze, smeh in spet jok. Objem, poljub. Uspelo nama je. Uspelo nam je vsem skupaj! In takoj novi plani za naprej.
Vsi so že stekli, nikogar več ni … kričijo – jaz pa se ne morem premakniti. Ne morem dihati, imam težke noge!
“Moram pravočasno na start…” mi švigne preko zavesti.
S težavo premaknem noge, leva, desna, potem ponovim. Nekako gre. Stečem. Težko diham, sopem, imam suha usta…. Tečem, nikogar več ne vidim pred seboj, kam so šli. Pot je tako slabo označena. “Od kje sedaj ta gozd?” se sprašujem. Nekdo nekaj kriči in maha! “Oh, groza! Tečem v nasprotno smer”, ugotovim. Tekači mi tečejo nasproti.
Planem pokonci! Tema kot v rogu. “Koliko je ura? Zamudila bom”. Tipam po nočni omarici, nekaj pade na tla… cela zmešnjava. Končno se zavem.. v hotelu sem … v Gröningenu … Zatipam mobitel, pritisnem naključno tipko, da se zasveti. Preverim, koliko je ura. Pol treh. Pol treh zjutraj. “Še lahko malo zaspim. Do pol šestih….”.
Trudim se zaspati nazaj. Ne uspe mi kaj več od rahlega dremeža. Razmišljam: “Ob šestih morava najkasneje iz hotela in do študentskega doma po punci”, pomislim na hčerki, ki sta po dolgem času spet skupaj.
Pot je dolga do Amsterdama. Več kot 180 km. Pa vendar kratka v primerjavi s potjo sem. Iz Ljubljane v Amsterdam, kjer smo na hitro dvignili startne številke in nadaljevali pot do Gröningena, kjer nas je čakala Nina. Ja, tam v Amsterdamu bom tekla samo zaradi Nine. “Upam, da ne bo gneče na avtocesti”, na pol v spanju premlevam. Podvig je že relacija hotel – študentski dom. V Garmin sem vnesla vse potrebne naslove: študentski dom, parkirna hiša v Amsterdamu, naslov Stadiona. Nič ne bi smelo iti narobe. Z mislijo, na moje startno mesto, končno zaspim in še v spancu me skrbi. Tečem, vroče mi je in naslednji trenutek me mrazi.
Pol šestih – alarm!
Skočim pokonci! Kopalnica, zajtrk, oblečem se direktno v športno opremo. Na majico sem že prejšnji večer pripela startno številko s čipom. Mojo srečno cifro! Kolebam med nogavicami, dokolenke ali nizke nogavičke. Vzamem dokolenke, kar bo pa bo. Pred startom jih lahko zamenjam.
Čez vse skupaj navesim še kavbojke in bundo, pograbim športno torbo z obleko za preoblačenje po tekmi in že tečeva proti avtu. Obuta sem kar v tekmovalne superge.
Gröningen ponoči. Ves čas je potrebno paziti na kolesarje. Povsod jih je polno. Imajo absolutno prednost … vozijo hitro, mnogi brez luči, nobenih čelad. Pa saj poznate nizozemska kolesa in njihove lastnike. Meni so strašno všeč!
Prvo točko sva uspešno izvedla, Veselički skočita v avto in že gremo. Odtipkam naslednji naslov: parkirna hiša v bližini Olimpijskega stadiona Amsterdam.
Med potjo premišljujem vse mogoče, v žepek športnih hlač si zatlačim štiri Enervit tabletke, preverim športno uro, merilec srčnega utripa, šilt. “Pa saj potrebujem le sebe v supergah na startu”, mirim sama sebe.
Amsterdam!
…izvoz …. gužva… nikjer ni videti tekačev. Končno zagledam kolono vozil parkiranih ob cesti. Strašanska gneča. Iščemo prosto parkirno mesto. Nič. Sledimo Garminu … naslov parkirne hiše: »The destination is on your right!« Na desni ni nič! »The destination is on your right!« sitno kriči naprava in nas dela vse skupaj še bolj nervozne. Nikjer ne vidimo te slavne parkirne hiše.
“Ne bom panična”, si govorim. Skočim iz avta, tečem do stavbe misleč, da bom vprašala receptorja v veliki poslovni stavbi. Nič. Zaklenjeno. Seveda. Nedelja zjutraj je.
“Dobro jutro, brihta”, si rečem trkajoč se po čelu.
Nikjer nikogar. Parkirna hiša, ki smo si jo izbrali se namreč nahaja v poslovnem delu Amsterdama, ki pač v nedeljo zjutraj ni najbolj obljuden. Logično. Avto parkiramo na zasilnem parkirišču upajoč, da nas bo tam tudi počakal. Od tu naprej gremo peš.
Čutim maksimalen srčni utrip, razbijanje srca bi lahko slišali mimoidoči, če bi kakšen bil, šumi mi v ušesih, občutek imam, da se mi bo zmešalo… “Dihaj! Dihaj!”se skušam pomiriti.
V Garmin vtipkavam tretji naslov – naslov stadiona. Mojega starta! Tresočih se prstov mi komaj uspe. Svojo živčnost nalezem na ostale. Kmalu vsak po svoje kriči in pametuje.
“Sledimo Garminu!” nekdo preseka norijo. “Pa dajmo!” se strinjamo vsi v en glas. A kaj, ko v paniki izgubimo razsodnost. Nikakor nam ne uspe zadeve prenastaviti iz opcije AVTO na opcijo PEŠEC. Možgani so usekali en konkreten štrajk! Garmin nas vodi na prometno cesto, kjer pešci nimamo kaj iskati. In seveda se bosta dva kilometra hitro spremenila v deset! Toliko časa nimamo!
“Drek! Pa kje je kdo?!!” ne morem verjeti, da sem se znašla v tako trapasti situaciji.
Zagledam človeka! Moški poznih srednjih let. Suh in ves preklast! V kratkih pajkicah, dokolenkah in ogrnjen v raztrgano velikansko vrečo za smeti, katero je spremenil v palerino saj prav na rahlo prši nekaj dežju podobnega. O, hvala bogu! Res izgleda kot od boga poslan! Rešena sem! Maratonec … naš rešitelj. Hitro mu stopim nasproti in prosim za smer stadiona.
Prisežem, da je še vsak Nizozemec do tistega trenutka govoril angleško. Ta je bil prvi, ki ni! Deloval pa je vsaj tako izgubljeno kot jaz ter panično mahal naprej v daljavo: “Metro, metro!”
Pa kakšen metro, če pa naj bi bil stadion oddaljen le slaba dva kilometra. Samo v katero smer? In kje, da ne naletimo na kanal tu v Amsterdamu, kjer jih je vse polno ali kakšno drugo neprehodno zapreko?
Tečem spet do mojih in jim ne znam povedati niti tega, kaj mi je neznanec povedal. »Pojdimo za njim!« predlagam, a kaj, ko ga sploh ni več nikjer videti. Izginil je kot kafra.
Zakorakamo v smer, kjer naj bi bil naš cilj. Po intuiciji. V smer, ki je delovala nekoliko bolj obljudeno. Po petstotih metrih zagledam gručo tekačev. “O hvala ti bog, še enkrat”, sem globoko hvaležna naključju. Od daleč se jim vidi, da gredo na maraton pa vseeno preverim. Z vlakom gredo. Z metrojem.
»Pojdimo z njimi, moram odteči ta maraton!«
In gremo, sledimo jim na postajo in z njimi čakamo na vlak. Rekli so vlak, ne vem kakšna zadeva se bo sploh pripeljala do nas. Ne vemo ne kod ne kam… edina opcija je slediti tem nizozemskim tekačem, katere ne razumem popolnoma nič in upati, da ne gredo čisto vsi na osem kilometrski tek. Na hitro preverim startne številke, nekateri imajo maratonske oznake – za 42 km. V redu bo, teh se bomo držali.
Za vsak slučaj preverim še z vodjo grupe: “Da, na maraton gremo”, navdušeno zatrdi.
Prihaja vlak, odpravimo se na postajo. Pričnejo vstopati. S kartami! Mi jih nimamo… Obstojim izbuljenih oči in odprtih ust. Brez kart ne moreš mimo ograje, saj te rampa ne spusti skozi. Mar so mi možgani dokončno odpovedali?
Dva kilometra do starta bo padlo vse v vodo?!
Po več 1300 + 200 + 200 prepotovanih kilometrih! Ne tresejo se mi več samo roke, tresem se že čisto cela. Pa to je huje kot nočna mora! Za trenutek me zagrebi, da bi sedla na tla in se zjokala.
Urška je že pri avtomatu za nakup kart, a kaj ko ne vemo imena izstopne postaje, vse je v nizozemščini. Skušam še koga vprašati pa so že vsi mimo rampe… V tistem opazim, da so odprta nekakšna stranska vrata pri katerih stoji vodja, trener teh tekačev.
Stečem do vrat in se še sama postavim mednje:»Pridite, gremo!« pokličem ekipo in vsi štirje se nekako “prišmuglamo” skozi, še danes ne vem kako. In že smo na nabito polnem vlaku in se peljemo.
Mogoče pa bom le uspela priti pravočasno na start!
Tek kot tek me niti malo ne skrbi. Moja največja skrb je: kako sploh pravočasno priti na ta frdamani START! Samo to! Moja edina želja v tem trenutku.
Ne skrbi me ne mečna mišica, žulji, dokolenke, superge, geli, ura, nič. Tistih dvainštirideset kilometrov bom že pretekla. Saj sem jih že večkrat. Samo na start bi rada prišla! Na stadion! In stekla.
Ura je 8:45. Samo še pol ure imam časa za vstop na stadion iz katerega startamo samo maratonci, približno 16.000 naš je vseh skupaj. To je ogromna številka. Za primerjavo: v Ljubljani teče maraton samo približno 2.400 ljudi.
Vozili smo se tri postaje, nato izstop. In nov problem! Tudi za izstop se je potrebno čekirati s karto, ki je mi nimamo. Samo spogledujemo se in vsak od nas se enemu pred seboj prilima direktno za hrbet in smukne z njim skozi rampo. Uspelo nam je! Vsem štirim! Pa mi smo geniji!
Sedaj pa še pot pod noge do stadiona. Ne moremo se več izgubiti… reka tekačev nas kar nese v pravo smer.
Pa vendar: kje je vhod?
Kakšni problemi, kakšne zapreke na katere človek sploh ne pomisli…. Kljub temu, da je vse super označeno. Le marsikaj opazimo malo prepozno, pozabimo na kakšno malenkost, ki postane lahko velik problem.
V Ljubljani je pa vse tako enostavno. Vse poznam. Cel sistem. Pa sem tudi na Ljubljanskem maratonu vedno na trnih… ampak niti približno ne tako, kot pa v Amsterdamu, ker sem tu pač prvič.
“Bo treba večkrat v tujino na maraton”, pomislim.
Ura je veliko. Zagledamo napis: Marathons athletes, only. Sledim mu. Gneča! Počasi se pomikamo proti vhodu in moji trije srčki z mano. Ampak oni ne smejo… navijači sodijo na tribuno. Kar med hojo se slečem do športne opreme … na hitro preverim, če imam vse potrebno pri sebi.
Poljubčki, objemčki in »Srečno!« mi še zaželijo.
»Kje se dobimo?«
»Na izhodu iz stadiona …«
»Počakajte name, ne vem kako dolgo bom tekla…«
Nimam občutka, vseeno mi je. Samo, da sem tu, na startu in da začnem teči. Vseeno mi je, da sem pozabila na šilt, rezervni gel, nogavičke.
Vstopim na stadion. O moj bog! Rock`N`Roll!
Veličastno! Prevzame me!
Tribune, poln parter maratoncev. Samih »ta pravih«, tistih, ki se bomo spopadli z maratonsko – kraljevsko razdaljo: 42.195 m. Tudi ta številka je moja srečna!
Poiščem svoj rožnati balon, ki označuje cono predvidene hitrosti in se postavim v boks.
Po težkih mukah končno stojim na startu maratona in se počutim, kot bi enega pravkar pretekla. Raztresena sem, v glavi mi doni kot v vaškem razglašenem cerkvenem zvonu, saj je bil prihod na stadion prava nočna mora. Ni dosti manjkalo, pa bi stala kje drugje in cmihala kot prava cmerasta cmera.
Vstop na stadion je bil resnično navdihujoč. Tribune in travnata površina parterja polna maratoncev. To ni rock koncert – to je težko pričakovani in želeni start maratona in upam, da tudi cilj mojega enajstega po vrsti.
Organizacija že 39. Amsterdamskega maratona je bila do sedaj zgledna. Ne morem sicer prav na veliko in poznavalsko primerjati, saj sem bila do sedaj na startu klasičnega maratona le enkrat v Radencih in večkrat v Ljubljani. To je moj prvi maraton v tujini.
Informacije in tekaški nasveti na spletu in po pošti so bile dobre. Pravzaprav je vse skoraj identično Ljubljanskemu maratonu. Odlično torej! Sicer pa imajo organizatorji Amsterdamskega maratona skoraj še enkrat več izkušenj kot organizatorji Ljubljanskega maratona. Kapo dol našim!
Stojim v coni za predvideni čas maratona od 3:15 do 3:30 ure. Čas sem morala določiti ob prijavi pred slabim letom dni glede na že doseženi in pričakovani rezultat. Malce me skrbi, saj se zavedam, da bom želeni čas 3:30, glede na čase na treningih in testni tekmi v Slovenskih Konjicah, zelo težko dosegla. Zadovoljna bom že s časom do 3:40. Za silo bom zadovoljna s časom do pod štiri ure, kar bo več pa pomeni, da je nekaj šlo zelo narobe. Krči, padec, prebavne težave po gornjem ali spodnjem delu prebavnega trakta in tako naprej in tako nazaj.
Poiščem si svoj prostor bolj proti koncu svojega boksa saj so Nizozemci znani po svoji doslednosti. Ne želim biti ovira hitrejšim od sebe. Pijem vodo iz bidona za katerega sploh ne vem, kako se mi je znašel v rokah. Eden mojih srčnih mi ga je potisnil! Naredim dolg požirek… nato se sprehodim po sebi in opremi (v sebe in na sebe), da ugotovim nastalo škodo zaradi naglice. Hm….
Še enkrat preverim: superge so v redu zavezane, dokolenke si zvijem in potegnem do gležnjev, mislim, da bo bolje. Pretipam meča, če me kaj bolijo. Ni bolečine, vse je v redu.
Preverim uro in jo prižgem ter si še enkrat lepo namestim merilec srčnega utripa.
Šilt sem pozabila. Gel sem pozabila. Nič nisem šla na stranišče. Navadno grem vsaj dvakrat – resno, in dvakrat kar tako malo za hec, za vsak slučaj. Tokrat pa nič. Dokolenke si potegnem spet navzgor do kolen. Uf! Pozabila sem si zapisati pet kilometrske čase na podlaket. Bom pa računala… Kaj naj s temi »frdamanimi štumfi!?«
Neham se nacejati z vodo, da ne bom ves čas obiskovala stranišč. Baje jih je ob progi polno. No, počutim se – tozadevno – v redu. Nikamor me ne »tišči«.
Opazim, da je samo še deset minut do starta … Nizozemski pevec nekaj prepeva, malo prej smo poslušali komercialno pop glasbo, brez veze, da bi si človek sploh zapomnil.
»Kje so The Stroj!? To bi morali slišati! In ljubljansko vzdušje! Ali pa komade iz Konjiškega malega maratona ter pravo tekaško himno iz Istrskega!«
Na živce mi gredo dokolenke, ponovno si jih potegnem dol do gležnjev.
Sicer veličasten pogled na stadion in neskončno število maratoncev nekako še vedno ne moreta pričarati vzdušja, ki ga vsako leto pričaramo tekači na Ljubljanskem maratonu. Tisto tekaško elektriko! Povezanost! Utripanje! Tekaško strast! Ja, lahko napišem: pravi tekaški orgazem!
“Prelepa moja domovina Slovenija s čudovitimi tekaškimi prireditvami in čarobnimi gorami, v tem trenutku daleč stran pod sončnimi Alpami. Kjer poštenje velja za neumnost, nepoštenost za sposobnost in prijaznost za bebavost, “, me prejšine ob spominu na dogodke iz bližnje preteklosti.
“Predstavnike ljudstva, politike vključno z goljufivimi in lopovskimi gospodarstveniki, bi nagnala na en ultra dolg maraton, da si prezračijo glave. Pa še svoje zaspane, zavedene, mentalno-lene sonarodnjake takoj za njimi. Z »gajžlo« bi jih nagonila! Ena, dva, ena, dva… Mogoče bo pa le komu zacingljalo tam v betici. Cin, Cin”… Jezno si potegnem dokolenke nazaj gor, motijo me okoli gležnjev in si živo predstavljam kravatarje in ostale sodržavljane kako spotikajoč sopihajo in spotikajo ob lastne noge. Pa saj to je to. Banda! Pa saj je podobno povsod.
Še vedno sem pretresena od hitenja na start maratona, sedem minut do starta. Gledam v nebo, zamižim, skušam se skoncentrirati.
»Na startu si. Tekla boš. Kaj ti bo prinesel ta maraton? Želim biti boljša … na poti na start sem naredila svojo družino v celoti vso živčno. To ni cilj teka. Tek pomirja in izboljšuje ljudi. Naj me ta maraton nekako pomiri, potolaži – saj je vendar vse kar je najpomembnejše – v redu. Moji srčni – moja družina”.
Pet minut do starta gledam okoli, skušam se malce ogreti, za počasen tek ni bilo časa in tukaj ni prostora. Sicer je bilo pa mentalno ogrevanje na poti na stadion »vrhunsko«, počutim se kot po bitki.
Utrujena sem od norenja na start. Komaj čakam, da stečem in se… spočijem. To je moja glavna misel. Da se spočijem. Da se spočijem od… od vsega sranja tega sveta!
Ozrem se po sotekačih. Večinoma Nizozemci s svojim simpatičnim govorjenjem, ki spominja na pohrkavanja. »Ghrrroningn.. ne, Hrrrrroninghn …« Sicer pa nas je tekačev iz vseh vetrov, iz kar 89 držav.
Ni zeleno-črnih majic tako razpoznavnih za Ljubljanski maraton in katere sem navajena gledati okoli sebe vse leto. Morali bi biti vsi oranžni, razmišljam, saj je to vendar nizozemska nacionalna barva.
Napovedovalec napoveduje začetek starta, prva skupina starta. Navijači huronsko tulijo, mi ploskamo.
Zamižim. Mižim in skušam odmisliti okolico. Skušam biti le jaz in ta trenutek. Skušam se skoncentrirati. Samo jaz in ta trenutek pred startom maratona. Ja, tekla bom…
Dve minuti do starta pred menoj nastane panika. Vznemirjeno vpitje, klicanje, ničesar ne razumem. Nato zagledam le malo pred menoj. Nekdo leži na tleh. Izgubil je zavest. Sotekači ga položijo na hrbet z dvignjenimi nogami.
Vsi nekaj kričijo, kdo bi jih razumel, še jaz zavpijem na ves glas:« Na pomoč!!!« in še enkrat: »Help, help!« Pritečeta dva reševalca v belem in velikim rdečim križem na hrbtu.
Naša skupina pa se počasi že pomika naprej. Na start maratona. Ubogi tekač vstane in se trudi na vse kriplje, da bi tekel, vendar ga medicinca zadržujeta. Upam, da je vsaj malo počakal… kajti v obraz je bil resnično popolnoma sivo-bel. Morda se je pretreniral, slabo spal, jedel. Trema, gneča, adrenalin… razumem takšno stanje saj sem bila blizu takega stanja sama samo pol ure nazaj.
Ozrem se po tribunah. Rada bi videla moje navijače, moje srčne tri, vendar je praktično nemogoče. Pomikamo se naprej, nekdo mi nekaj govori. Trije mladi, dva fanta in dekle mi navdušeno govorijo, da gredo prvič na maraton. Potrdim jim, da tudi jaz – prvič v Amsterdamu. Spomnim se svojega prvega maratona, skupaj sva ga pretekla z možem v Ljubljani 2003. Bilo je nepozabno. Doživela pa sva ga popolnoma različno.
Naša skupina se približa startni coni. Tukaj se trasa rahlo zoži in v počasnem drncu pričnemo teči proti startni črti. In potem končno START!
Stečem hitreje… tečem vzneseno po stadionu, ven, na cesto, na traso Amsterdamskega maratona. Preplavi me tisti pravi občutek! Ob izhodu se ozrem po navdihujočih navijačih, gledam, kje so moji! Maham in zavpijem: UAUUUUUU!!!! Morda me pa vidijo!? Slišijo?!
In že sem zunaj… moj boj s kilometri in samo seboj se je pričel.
Ladies and gentlemans! Njegovo kraljestvo: MARATON!
To je moj prvi »stadionski start«. Počutim se kot kakšen profesionalen maratonec.
Navijači glasno navijajo, pravzaprav tulijo!
Če pred samim startom nisem občutila prave tekaške energije ali vznesenosti me je zadela ob navijačih tik pred izhodom iz stadiona.
Pritečem po rahlem klančku navzdol, ven, na traso. Zavem se, da bo ta isti klanček v nasprotni smeri, čez dobre tri ure in pol, strm klanec in hkrati potencialna nevarnost za moje stegenske in mečne mišice.
Tečem Amsterdamski maraton. Maratonska trasa je zagrajena z varnostnimi ograjami, varovana s številnimi redarji, za katerimi stojijo preštevilni navijači. No, nikoli jih ni preveč. Nas maratonce glasno vzpodbujajo, kot da smo sami bodoči zmagovalci. Pa saj smo res. Kdorkoli bo zmogel maraton je zmagovalec…
Tečem svoj prvi kilometer in kar takoj se poslovim od namena, kako si bom lahko ogledala Amsterdam iz perspektive tekača. Že, že: vendar je ta perspektiva povsem drugačna, kot bi si je turist želel.
Če hočem ostati cela, nepoškodovana in v enem kosu, si lahko dodobra ogledujem predvsem tla pod nogami in v radiju vidnega polja enega metra pred seboj in ob straneh. Gneča je namreč precejšnja zato moram biti skrajno pazljiva.
Ljubljana ima lep enovit asfalt, v Amsterdamu pa tečeš po asfaltu kombiniranim s tlakovci, opeko ter tramvajskimi tiri, položenimi v vse možne smeri. To je kar nevarna past in če nisi pazljiv, lahko grdo padeš in se poškoduješ. Da ne omenjam pločnikov. Zato sem previdna.
Tempo teka moram imeti nekje zmeren in tako tudi je. Ritem hitro ujamem in je dokaj enakomeren ter primerljiv s sotekači vendar kmalu ugotovim, da sem morda malo prepočasna.
Gneča je resnično precejšnja in nekateri prav gotovo ne sodijo v našo skupino določeno glede na čas. Taki tekači predstavljajo potencialno nevarnost, saj se jih moraš izogibati, prehitevati in paziti, ker se v njih dejansko lahko enostavno zaletiš.
Prej ko tekač začetnik spozna, da je pravilna ocenitev hitrosti in s tem pravilna razporeditev v startne cone tvoja prednost, bolje je za vse. Več kot bo tekačev, ki bodo na trasi uvidevni do ostalih, prej se bo to vsem obrestovalo. Tu imam v mislih tudi tekače, ki tečejo vzporedno eden ob drugem in tako onemogočajo prehitevanje.
Za božjo voljo ! Dajte hitrejšim prostor za prehitevanje. Saj nismo profesionalci. Le hitrost teka med tekači je različna in zakaj ne bi vsi uživali v tekmi. Eni bolj počasi, drugi bolj hitro, vsak po svojih zmožnostih. Egoizem na maraton ne sodi.
Sicer pa zavest, da te ves čas prehitevajo ter da oviraš druge in da se sotekači bolj ali manj jezijo nate, ni prijetna.
Traso Amsterdamskega maratona sem predhodno preverila na spletu. Je ravna, kar se pravzaprav za nizozemski maraton spodobi, del trase je speljane iz mesta ob reki Amstel in nazaj po različnih predelih malce starejšega in novejšega dela Amsterdama.
Organizatorji so poskrbeli tudi za doživetja navijačev. Trasa namreč v prvih desetih kilometrih naredi pentljo in sicer tako, da se tekači ponovno vračamo in tečemo mimo stadiona.
Tečem mimo mestnega parka Vondelpark s številnimi jezerci nastalimi iz rokavov kanala reke Amstel. Trasa nas vodi preko trga Museumplain, na katerem se nahajajo trije veliki muzeji: Rijksmuseum, Van Gogh Museum, and Stedelijk Museum.
Za trenutek ne morem verjeti vendar je trasa maratona speljana kar čez Narodni muzej Rijks. Vrhunsko! »Evo, to je Amsterdam«, pomislim.
Tečem v svoj peti kilometer, tempo imam enakomeren, približno 4:50 minut/km.
Spomnim se namena, da si na podlaket napišem želene čase na pet kilometrov. Zaradi naglice sem to izpustila. Sicer pa jih bolj ali manj vem na pamet.
Zapomnite si: z matematiko na maratonu je tako, da možgani ponorijo in nočejo lepo računati. Več kot je pretečenih kilometrov in bolj kot si utrujen, bolj pešajo matematične sposobnosti. Ne verjamete? Pretecite kakšen maraton, pa vam bo kristalno jasno. Do takrat pa mi le verjemite ali pa… ostanite nejeverni Tomaži :D.
Zaradi matematičnega čudeža se bom torej orientirala na deset kilometrov, polovico maratona, trideset kilometrov od tam naprej bom pa itak v maratonski nirvani in mi bo čisto vseeno.
Včasih nočem pogledati na uro preprosto zaradi možnih scenarijev:
Postala bom slabe volje, ker bom prepočasna. Padla mi bo morala in bom še počasnejša misleč, da nimam več možnosti za boljši čas. Tako razmišljanje ima lahko za posledico to, da je čas na koncu dejansko slabši. Na kratko: kapitulacija.
Pretiravala bom, ker bom imela dober čas. Hotela bom biti še hitrejša in se bom podila do onemoglosti, kar lahko privede do poškodbe ali odstopa.
Matematika in logika na maratonu radi odpovesta. Na srečo sem se z leti že toliko spametovala, da se ne podim do roba svojih moči v stilu:«Pa tudi, če crknem!«
Prva okrepčevalnica: voda, izotonični napitek in gobe za osvežitev.
Gobe! No, lepo prosim! Ne, to niso nore gobe, čeprav smo v Amsterdamu. To so gobe za osvežitev. Spužve! Da si obrišeš «švic« iz obraza.
Pograbim moder lonček in spijem. Napaka!
Vedno pijem samo vodo, z izotoničnimi napitki na maratonih nimam dobrih izkušenj saj mi rado postane slabo. Tokrat ga spijem in si zabičam v glavo, da na naslednji okrepčevalnici vzamem beli lonček, v katerem je voda.
Trasa vodi nazaj k Olimpijskemu stadionu zgrajenemu za namen olimpijskih iger leta 1928. Sicer pa se je maraton kot olimpijska disciplina prvič pojavil v Atenah, leta 1896. Ženske pa so lahko nastopile na olimpijskem maratonu šele leta 1984 na Olimpijskih igrah v Los Angelesu. Lahko verjamete? Noro!
Osebno se spominjam komentarjev iz tistega časa v smislu:«To sploh niso ženske, ne bodo mogle imeti otrok, same možače!« Ter še veliko podobnih neumnosti. Pa ne samo iz moških ust.
Še danes je veliko v tem smislu omejenih ljudi. Po svojih močeh se trudim, da bi jih bilo čim manj.
Ves čas nas spremlja glasba, ob poti so razne glasbene skupine. Trenutno tečem mimo ogromne stare lajne.
Saj poznate tisto pravljico Žogica Marogica z dedkom in babico, ki sta prepevala:
« Imela sva boben in lajno in žogica z nama je bla…
Imava še boben in lajno a žogica nama je ušla…«
Na celi trasi maratona sem videla tri takšen pravljične lajne, vendar ogromne!
Navijači tako kričijo in mahajo, da se naglas zarežim! Nekateri so tako posrečeni, da bi se človek kar ustavil in jih objel. Carji! Zavpijem: »Ej, bravo, super ste!« Tako, pa smo na istem. Jaz njih ne razumem, oni pa mene ne!
Tudi jaz sem bila najprej navijačica ob progi Ljubljanskega maratona, oh, kakšni heroji so se mi takrat zdeli maratonci! Potem pa, ko človek sam preteče maraton, postane stvar nekako običajnejša. No, skoraj!
Tečem naprej in uživam. Fino je!
Mislim, da na večino tekačev maraton vpliva tako, da postanejo izjemno čustveni in sicer pretirano občutljivi, cmeravi ali pa evforični.
Ko tečem v tej gruči somišljenikov, enaka med enakimi po amsterdamskih ulicah, obdana z neskončnim številom navijačev ter se o tem dejstvu ozavestim, je občutek res fenomenalen. Skoraj se zjokam!
O bog, kaj mi pa je?! Usta se mi kar krivenčijo tja nekam. Desni kotiček gor in levi dol …v grlu imam cmok in težko diham. Kar sama sebe moram malce okregati:«Kaj pa noriš! Raje pazi na dihanje!«
No, takoj je bolje. Še sreča, da imamo sami sebe, če že nobenega drugega ni pri roki, kaj ne?
Kilometri pa se kar nabirajo. Sem že na kontrolni točki, na desetem kilometru. Čas sprejemljiv – 48:41.
Počutim se odlično! Za menoj je že skoraj četrtina maratona, deset prijetnih kilometrov Amsterdamskega maratona. Vreme je čudovito, petnajst stopinj. Nebo je praktično brez oblačka. Kar malo me skrbi tale vročina. Pogrešam šilt, kot že veste, saj se mi grdo blešči, sicer sem pa odlično.
Nizozemski tekači so krasni! Med tekom se obnašajo kot bi bili na kolesu. Takšno kolesarsko-tekaško kulturo bi potrebovali vsi, vključno s sprehajalci. Iz čisto varnostnih razlogov bi včasih bila že kar prepotrebna na Poti spominov in tovarištva (imenovana tudi Pot ob žici okupirane Ljubljane, v nadaljevanju PST).
Spremembo smeri nakažejo z roko, ustavljanje prav tako po kolesarsko, iztegnjeno roko premikajo gor in dol.
Navijači tulijo v svojem meni hudo zabavnem jeziku. Kot bi imeli polna usta cmokov in istočasno skušali izgovoriti »gremo v Groningen«, kar se potem sliši kot »hgrghhhhremo vh Hhhgrrrroninhhhhgnnn«.
Na trinajstem kilometru …
Pritečemo do reke Amstel. Hura! Zagledam pravi nizozemski mlin na veter. Saj veste, tistega, klasičnega. Tečemo mimo, gledam in se razgledujem okoli sebe, malce smo se pa tekači le razporedili tako, da ni strahu, da bi se v koga zaletela.
Pot ob reki spominja na PST, le da je tukaj asfaltirana ter malenkost širša. Glasba odmeva od vsepovsod. Po reki plovejo čolni s transparenti in navijaškimi gesli, različna glasba se meša iz vseh vetrov, na nekem čolnu je cel bend, ki prepeva neko domačo popevko. Le himne Amsterdamski maraton nima. No, vsaj jaz ne vem zanjo.
Na petnajstem kilometru…
Pojem polovico banane in Enervit tabletko. Spijem vodo ter si z gobico, ki ni nora, otrem čelo, zmočim zatilje, notranjo stran komolcev in pod koleni. Tam je koža tanjša, krvne žilice so tik pod površjem in ohladitev na teh mestih najbolj zaleže. Vroče je. Prav zaželim si malce pršečega nizozemskega dežja.
Kolona tekačev se usmeri preko mostu čez reko nazaj v isto smer. Pozdravi nas veter, ki vedno bolj piha v prsa. To se hitro pozna tudi na tempu.
Ves čas nas ob poti bodrijo navijači. Dedek in babica sedita pred svojo hiško vsak v svojem naslonjaču, preko nog sta pokrita s toplo odejo in neumorno mahata. Spominjata me na dedka in babico, ki jima je ušla poredna Žogica Marogica. Sicer bobna in lajne nimata, imata pa zato velikanski in topel nasmeh za nas tekače.
Na dvajsetem kilometru…
Preverim svoje stanje – mene (in&out). Nič me ne boli, dobro se počutim, tempo imam še zadovoljujoč. Šilt vedno bolj pogrešam, ne samo zaradi sonca, tudi zaradi vetra, ki postaja vedno bolj močan. Na obrazu začutim kapljo dežja.
Dvajset kilometrov teka pusti tudi na obrazih tekačev posledice. Pa pustimo ob strani različne grimase ter sledi hrane in sline po bradi in okoli ust. Problematična je predvsem sol kot posledica potenja. Ne bom dosti pretiravala, če napišem, da bi z ostankom posušene soli iz obraza lahko dodobra osolili govejo juhico. Tega sicer še nisem naredila. Je pa vsekakor ideja … v skrajni sili.
Sol direktno v oči … ne, nikar ne poskušajte. Tudi posvet z zdravnikom je v tem primeru čisto nepotreben. Tule delim brezplačne tekaške nasvete, verjemite mi. Peče, peče in še enkrat peče! Ne šarite si s prepotenimi rokami po očeh. Dovolj hudo bo že, če vam bo dež izpral sol iz obraza v oči. Peče, peče in še enkrat peče! Tako zelo peče, da skoraj ne morete gledati! Tega se bojim! Zato pogrešam šilt. Tudi kakšna preveza preko čela bi bila v redu, tekaški trak. Nekaj, kar zavaruje oči pred udorom soli.
In tudi te “plastične” tekaške majice ne morem raztrgati po spodnjem robu, kot sem to lahko počela z bombažnimi majicami (sicer za povsem drug namen), da bi si tak trak zavezala preko čela. Kot tekaški indijanec …
Tečem ob reki Amstel v reki maratoncev…
Skupaj smo bolj ali manj isti. Včasih kakšen uide naprej, pa ga kasneje ujamemo. Vedno več pa jih je ob straneh, ki hodijo. Največkrat je vzrok prehiter začetek ali preslaba pripravljenost. Nekateri se raztegujejo, si masirajo meča. Upam, da bo meni prizaneseno.
Nato v daljavi opazim posamezne manjše gruče tekačev, stoječ v krogu. Kaj se dogaja! Mar je spet kdo omedlel? Kakšna nenavadna nizozemska navada? Opaziti ni kakšnih posebno paničnih gibov, kričanja … Ko sem bliže opazim, da so to le tekači moškega spola. Ti Nizozemci so res polni presenečenj! Malce pospešim, radovedno gledam … le kaj imajo tam?!
Ponovno me je rešil moj skoraj že perfekten instinkt, da nisem preveč zvedavo pritekla do prve gruče.
Sredi gruče tekačev se je namreč nekaj skrivnosno svetilo. V barvi jekla. Okroglo in v sredini nekako dvignjeno … in ko bolje pogledam, vidim, da celo vsi nekaj držijo pred seboj v rokah. Nisem sicer videla KAJ, mi je bilo pa hitro jasno, kaj bi to lahko bilo. In to je tudi res bilo.
Pa saj smo vsi odrasli. SCAT SO ŠLI! Tisti NLP (Neznani Lebdeči Predmet) v sredini je bil pa čisto navaden prenosni pisoar.
Grozno – smešno! Tekači se gnetejo v krogu kot ob vaškem vodnjaku, zamišljeno lulajo in razmišljajo o teku.
Ženske smo tu prikrajšane… Naša procedura nam vzame precej več časa, a zaradi tega lahko “razmišljamo” sede ali pa čepe.
Nekateri se odločijo kar za klasiko, ki jo dobro poznam iz domačih prireditev. Že kmalu po startu maratona, po nekaj kilometrih je namreč hitro opaziti tekače močnejšega spola, ki veselo lulajo po grmovju, za drevesi in ograjami.
Lahko bi vendar vedela, se režim sama pri sebi. Še sreča, da nisem bolj očitno buljila v skupinico. Sem samo malo pokukala…V zadnjem času je namreč spet v modi postavljati pisoarje po kopalnicah in straniščih. Zakaj torej ne bi bili tudi na tekaških in sprehajalnih poteh?
Sicer pa je ob progi veliko prenosnih stranišč, če smo ravno pri tej temi. Včasih je potrebno med maratonom skočiti tudi na bolj konkretno potrebo.
Postanem pozorna na tekača pred menoj. Nekam čudno opleta okoli sebe, se vrti in končno – tista znana poza. Mobilni telefon visoko v zrak pred seboj in potem KLJIČK: selfie! Ja, no.
Sto ljudi – sto čudi.
Dohitim ga in ga previdno obidem, ker se ves čas spotika in vrti. In to ob nezmanjšani hitrosti. Motorične sposobnosti ima vrhunske. Eni pač znajo. Če bi jaz skušala izvesti to operacijo bi mi vzelo vsaj pol ure časa pa še tedaj vprašanje, če bi bilo kaj na sliki. Opazi mojo očitno začudenost, ker se ves srečen nasmehne in skomigne z rameni: »Kaj pa češ!« Pokimam in mu na enak način vrnem pozdrav, rekoč: »Uživaj človek!«
Jaz s seboj ne nosim mobija, ker me preveč stvari po žepih in na meni, moti. Sedaj me Selfieman malo debelo pogleda… saj res! Ne razume! Da bo razumel, da nimam nič proti in da je vse »kul« dvignem palec, češ, super. Saj pomeni to nekaj podobnega? Palec, palec… ne sredinec, lepo prosim, kam bomo pa prišli… Hja, do cilja!
Gremo naprej!
Sem pa kasneje opazila, da je »selfijada« na maratonu pogost pojav. Vsi se nekaj slikajo z mobiteli. Noro! »Še nekaj kilometrov, pa vas bo minilo«, si mislim. »Le dajte si duška… dokler lahko!«
Ne bo več dolgo ….
Tam proti koncu maratona je še tako enostavno opravilo, težko…
Vsaka malenkost ti vzame moč, zmoti koncentracijo. Včasih je muka odpreti vrečko z gelom. Ni moči, skoncentrirati se moraš na plastično reč, ki se ji reče vrečka. Nekatere moraš pretrgati, druge odviti. Oboje je lahko zelo naporno in nepraktično. Celo nevarno.
Roke so potne, vse drsi. Vtakniti zasvinjano vrečko, ki se je valjala bogve kje, v usta in si pomagati z zobmi…uf, ni fino. No, v sili tudi to narediš. Vendar imam vedno občutek, da sem požrla malo milijardo bakterij, virusov, mikrobov, bacilov in bogve se še česa … in kako se bo ta vojska bojevala med seboj tam nekje v meni in na meni. Kar vidim samo sebe, kako hodim po svetu vsa v hrastah okoli ust. Naj mi mikrobiologi oprostijo, če sem kakšno »bitjece« izpustila ali napisala kakšno hudo neumnost o malem vesolju v meni.
Ali pa odviti majceni zamašek na vrhu vrečke za gel?! Skušaš odviti, pa ne gre. Spet vse drsi… ti se pa približuješ okrepčevalnici z vodo. Kaj storiti? Upočasniti tempo, se ustaviti, tvegati slabši čas in težave ob ponovnem “zagonu” nog v tekaški korak? Smešno? Ne, zelo resno!
Pametno je namreč najprej pojesti gel in ga splakniti z vodo…
Sicer se ti valja po ustih sladkoba do naslednje vodne postaje. In ta sladkoba ti lepi jezik na nebo, ustnice skupaj in žejen si vedno bolj. Tisti zamašek odpirati s pomočjo zob tudi ni pametno. Kar vidim se, kako v cilj pritečem brez sprednjega zoba ali celo dveh, treh. Po možnosti mi celo teče kri… grozno … že tako in tako se počutim kot Bruce Willis v svojem kultnem filmu Die Hard.
Upam, da bodo razvijalci teh zadev kmalu izumili kaj bolj prijaznega maratoncem za uporabo po tridesetem kilometru.
Evo! PRAVA IDEJA! Če je dobra, pa ne vem. Zame in kolege tekače – bi bila. Ne ideja – realizacija te ideje. Dobra, mislim. No, vem.
Ko tečem maraton včasih filozofiram… se bom zadržala. Tokrat. Do naslednjič. Sicer pa – tek bistri misli – kaj šele maraton! Auuuuuuu!
Pritečem do polovice maratona…
Preko trase je speljan tekaški slavolok s točno uro in časom na polmaratonu, torej na 21.096 metrih maratonske razdalje.
Ura na slavoloku kaže bruto čas. To je čas od starta oz. poka startne pištole. Sicer je nisem slišala, vendar predvidevam, da se je start Amsterdamskega maratona tako pričel. Preverim svoj neto čas na Garminčku (včasih se mi zdi kot moj hišni ljubljenček), ki naj bi bil točen nekje do pol minute. Ugodno. Pod 1:45:00. Le tako naprej.
Na tem mestu naj omenim, da organizatorji merijo našo tekaško hitrost in prestop kontrolnih točk s pomočjo čipov, nameščenih pod startno številko, na vsakih pet kilometrov.
Ti časi so odlični in še kako uporabni saj so kasneje vidni ob rezultatu in služijo za detajlnejšo osebno analizo.
Pretečem kontolno točko na polmaratonski razdalji (točen neto čas: 1:44:20) in »zakorakam« v drugo polovico.
Za menoj je mali maraton. Juhej!!! Gremo naprej! Sedaj bo šlo pa zares…
Polovica Amsterdamskega maratona je namreč za menoj. Na Ljubljanskem maratonu se je do leta 2013 polovica maratona pričela z drugim krogom. 2014 se je teklo po novi trasi prvič v enem krogu in v tem trenutku pomislim, da na Ljubljanskem maratonu to leto ne bo mojega rezultata. Včasih pač ne moreš biti povsod.
Na “Ljubljancu” si od trenutka, ko so polmaratonci zavili v svoj cilj, ostal skoraj sam. Iz leta v leto se je sicer število maratoncev povečevalo, vendar si drugo polovico še vedno tekel precej osamljen. Je pa bil to vedno prav poseben občutek, ko sem si rekla: “No, sedaj gre pa zares!”
Tudi število navijačev je v drugem krogu drastično padlo. Zato sem še posebej hvaležna tistim najvztrajnejšim navijačem, ki so počakali še en krog in nas spodbujali. Čeprav morda na videz ni opaziti hvaležnosti tekačev (utrujenost naredi svoje), je resnica povsem drugačna. Hvaležnost skušam pokazati z mahanjem, pozdravljanjem ali vsaj z očesnim stikom in nasmehom. Odvisno, koliko moči mi še ostane.
Pravijo, da je bilo to leto v Ljubljani polno navijačev ob celotni progi maratona. Bom preverila drugo leto.
To leto pa tečem svoj maraton v Amsterdamu! Tu se število sotekačev na polovici maratona ne spremeni, navijačev pa prav tako ne. Poleg tega ne poznam proge, kar me zabava in kratkočasi.
Tečemo naprej mimo športnega parka Overamstel…
Na reki so pripravili pravi spektakel. Ob bučni glasbi nas spodbujajo virtuozi na »flysurfih«. Nekaj metrov nad vodo nam mahajo, pojejo in izvajajo različne figure. Noro!
Tekači na nasprotnem bregu pa še kar tečejo za nami. Kakšna množica!
Ob reki Amstel
Do koder mi seže pogled se vije kolona maratoncev. Organizator je napisal, da klasični maraton v Amsterdamu teče približno 16.000 tekačev. Le kam smo šli vsi na stadionu? Res nas je veliko.
Brez discipline večine tekmovalcev, start ne bi tako dobro uspel. Praktično lahko celo pot spremljaš razvrstitveno cono sotekmovalcev. Označba startne cone je namreč razvidna tudi na startni številki tekača.
Veseli me in navdaja ponos, da imamo tudi v Sloveniji prav tako odlično organizirane maratone. Ljubljanski maraton, preverjeno večkrat, to je! Boljši in veličastnejši je iz leta v leto. Upam, da ohrani svojo evtentičnost in energijo ljudskega maratona še dolgo, ter da se ne začne spogledovati s komercializacijo dogodka, kar navadno takemu razvoju sledi. Sicer imamo pa cel kup res dobro organiziranih tekaških prireditev.
Hišni ljubljenček Garminček mi sporoča, da sem na 25. kilometru …
Malce skušam sprostiti mišice ramenskega obroča. Spustim roke ob telesu in jih pustim »bingljati« nekaj sekund. Malce jih gugam naprej in nazaj, zadiham malo bolj globoko ter počasi izdihnem. Brez skrbi: ne do bridkega konca. Preblisne me ne ravno genialna ideja in z rokami naenkrat zaokrožim okoli svoje osi… ups, nekomu skoraj razbijem nos. »Pardon«, sem čisto pozabila, da nisem sama.
Amsterdamski maraton – tekaški zid
Kilometri se vrstijo in ob štetju le-teh se poigravam s številkami, kar me kratkočasi in zabava.
Na “Ljubljancu” je vedno več tekačev na 42 kilometrov. Pa ne samo na maratonski razdalji, na vseh, vključno s šolskimi teki. Leta 2003, ko sem prvič tekla maraton, je bilo vseh maratoncev 580, od tega samo 57 žensk, z menoj vred. Leta 2014, pa ga je uspešno preteklo kar 1.880 maratoncev, od teh 376 žensk, brez mene. Žal.
Razmerje med maratonci in polmaratonci mi ni všeč. Če mene vprašate, je polmaratoncev preveč, maratoncev pa premalo. Rešitev je enostavna: vsi polmaratonci pojdite drugo leto na maraton. Saj veste, kako se vam še v tekaškem žargonu reče? Polovičarji, softiči, ta mali… Pa kdo še hoče biti polovičar? Če ste že prišli do polovice, pojdite do konca. Naj bo to vaša motivacija!
Sicer pa bi moral vsak zdrav človek biti sposoben preteči deset kilometrov v kosu. Tisti, ki tega ne zmorete in ste zdravi ter še nimate sto let, se pa malce zamislite!
Je pa še ena velika razlika med letoma 2003 in 2014. Letos tečem »sama« na maratonu. Leta 2003 pa smo na Ljubljanskem maratonu tekli vsi štirje. Hčerki takrat še na šolskem teku, midva z možem pa maraton. In da ne omenjam preštevilnih »domačih« navijačev, prijateljev in znancev. Dirjali so iz ene točke na drugo in naju spodbujali. Prav zvezdniško sva se počutila. Zakaj vas ni tukaj v Amsterdamu?!
Nadalje analitika kaže na strm porast navijačev v naši družini. Na tej tekmi. Sicer nas aktivno teče 100% ženskega in 0% moškega spola. Skupaj torej 75% aktivnih tekačev ter, kako zanimivo zrcaljenje, kar 75% aktivnih navijačev na Amsterdamskem maratonu! To pa je tudi nekaj!
Kaže, da tečem Ljubljansko-Amsterdamski maraton. Misli mi učinkovito zapolnjuje “Ljubljanc`”.
Pogledam okoli po navijačih, sami neznani obrazi. Tako je, če tečeš v tujini.
»Ole, ole, ole..« kričijo, mahaja, vpijejo, trobijo in tulijo v nekakšne zvočnike …. Mar ni »ole, ole« bikoborski vzklik? Predstavljam si, da smo čreda bikov, ki se podi po Pamploni…
Moram priznati, da se mi še ni zgodilo, da bi se na kateremkoli maratonu do sedaj spraševala: »Le kaj mi je tega treba?« Tudi malo ne, niti na kraj pameti mi še ni padlo.
Mi pa tole nizozemsko skandiranje »ole, ole, ole…« nevede vzbudi občutek »čredenja«. Tu se podim kot zmešana v čredi »bikov« po ulicah Amsterdama potem, ko sem prepotovala skoraj 1500 kilometrov! In niti razgledati se ne morem, ker me bodo pomendrali ali pa bom jaz koga pohodila in zbila po tleh! In še plačati sem morala startnino!
16.000 nas je… tečemo kot reka… človeška reka. Ja, seveda! In ravno to je tisto! Več kot nas je – bolje je! Gremo bikci! »Ole, ole, ole, ole…. » še jaz skandiram in maham navijačem v nekakšnih modrih kapah z rogovi.
Kaj!?
Že 26. kilometer…
Opazim, da stampedo popušča. Bikci postajamo utrujeni…
Na obrazu začutim drobne kapljice … dež. Blagodejen je. Vedno bolj na gosto pada. Pa naj pada. Trenutno mi je vseeno. Vse bo v redu.
Ponovno se sicer spomnim na pozabljeni šilt s kapo ali brez, na posušeno sol na naših obrazih, katero dež izpira direktno v oči. Pa kaj potem. Kar bo, pač bo. Bom že preživela.
Tečemo pod podvozom avtoceste in na drugi strani…dež na vsem lepem nenadoma izzveni…
Na 27. kilometru …
Začutim utrujenost, preverim čas in opazim, da sem malce popustila. Tempo mi je padel na 5:20 min/km. Opazim še več sotekačev, ki hodijo ali tečejo izredno počasi. Imamo isti problem. Glikogenske zaloge nas zapuščajo. Vem, da dosedanjega tempa ne bom uspela držati do konca. Vendar se trudim, da ne popuščam preveč.
Idealno je, da maraton tečeš v enakomernem tempu. A kaj, ko je tako težko nastaviti svoj “tekaški tempomat!”
“Stisni zobe in teci. Hitrejša kot boš, prej boš v cilju. Pospeši tempo na 5:00 min/km”, si rečem.
Polovica maratona je že davno za menoj, tečem že dve uri in dvanajst minut.
Nekam žalostno si moram priznati, da sem malo…. »načeta«. Malo sem pa … zmatrana. Ne! Nočem! Pa ne še sedaj!!
Da, približujemo se razdalji, kjer se lahko srečamo s tako imenovanim “tekaškim zidom”. Gotovo ste že slišali za izraz: »trčiti v zid«. To je trenutek, ko tekač porabi vse svoje glikogenske zaloge. Podobna zadeva, kot bi avtomobilu zmanjkalo goriva.
Le da smo maratonci na boljšem! Preklopimo na »špeh«. Telo prične kuriti maščobe. Ta preklop je neugoden in zato se takrat ne počutimo ravno evforično. Precej lahko narediš s primernim treningom.
Ampak …. manj kot jamraš, boljše je! Jaz o tem sploh nočem razmišljati! Ko se neugodna misel hoče zažreti vame, jo odločno spodim. Misel še kar naprej, rine in rine. Ampak jaz se ne dam! Ne, ne, ne, bla, bla, bla, la, la, la….brrrrrrrr!
Pravijo, da gotovo veš, kdaj se zaletiš v zid. Jaz se še nisem, ni bilo še nikoli tako hudo, da bi objokovala svojo usodo ali si mislila, da ne bom več tekla, da je to zadnjič (močno trkam ob les!). Bilo je že hudo ampak je gotovo lahko še hujše.
Na okrepčevalnici vzamem banano, Enervit tableto in se potrudim, da popijem dovolj vode. Tečem naprej. Čutim, da so moje glikogenske zaloge zares precej proti koncu. Mogoče sem se pa ravnokar spotaknila ob “tekaško škarpo”, če lahko temu tako rečem.
Ponudba na okrepčevalnicah je odlična, praktično s seboj ne rabiš nič. Vode ne zmanjka, izotoničnega napitka tudi ne, prav tako je dovolj banan in v zadnji četrtini tudi gelov, ki ti jih tekaški prostovoljci porivajo v roke.
Nekje na 28. kilometru mi nekdo od redarjev porine v roko gel. Podzavestno ga hočem zavrniti, vendar steče ob meni in mi nekaj zelo resno in odločno reče in mi stisne vrečko z gelom v roko. Pa saj se ve, kaj mi je rekel, kaj ne? Tekaška govorica je internacionalna. Za tek ne potrebuješ jezikovnih tečajev.
Odprem gel in ga pojem. Zamislim se. Očitno delujem »zmahana kot hudič«. Tečem naprej, želim preveriti kilometrski čas… vendar mi Garminček nagaja. Noče pokazati.. jaz pa ne morem ves čas gledati na zaslonček, ker sem zmatrana! Briga me! Briga me!
Stisnem zobe in začnem svojo poštevanko:
«Brez popuščanja, brez popuščanja, v redu si! Šele na tridesetem kilometru si! Brez popuščanja! Ena in dva in tri in štiri in dva in tri in koliko že…je bilo in tri in dva …«
Res je vse v redu. Zagrizem v 31. kilometer.
«Zdrži, za to si trenirala. To so sladke maratonske muke!«
Triintrideseti kilometer postane spet nenavadno dolg.
Tečemo mimo parka, navijači v značilnih hribovskih klobukih neumorno spodbujajo. Najvišji vrh Nizozemske meri samo 322,7 metrov visoko nad morjem, imenuje pa se Vaalserberg. So pa zato Nizozemci s povprečnimi 185 cm višine med najvišjimi Evropejci. Vsakemu nekaj, razmišljam in se približujem naslednji vodni postaji.
Privoščim si kompletno oskrbo. Vse! In dva kozarca vode!
Tako, sedaj pa naprej. Gruča tekačev me kar potegne. Na skupen čas sploh ne gledam, me ne zanima! Trudim se po najboljših močeh. Čas na kilometer je slabši, enakomeren tek preko celotnega maratona je zelo težko vzdrževati. Celo za profesionalce je to trd oreh.
Sicer sem popustila že od 31. kilometra dalje. Le občasno mi še uspe držati tempo na 5 min/km.
Hudo težko je, ni prave energije, noge ne morejo. Glava bi. Telo ne more.
Jemo kilometre.
In piha… vedno bolj piha …
Zazdi se mi, da tečem mimo dela Amsterdama, kjer smo pustili parkiran avto. V tem trenutku se spomnim, da sem pustila zemljevid z metroji v športni torbi. Hja, par uric prepozno. Kar nekaj nervoze bi bilo lahko prihranjene…
Naše največje bogastvo so naši možgani…
… včasih so malce nagajivi, zatajijo in kaj pozabijo.
Veste kaj? Še bom pisala in si zapisovala! Tako ne bom nikoli pozabila, kako je bilo na kakšnem maratonu.
Žal mi je, da nimam zapiskov za vsak maraton, ki sem ga pretekla. Tisti nepozaben občutek v cilju maratona. Sicer se pa zelo dobro spominjam svojega prvega, drugega, najhitrejšega in najtežjega.
A vendar je vsak poseben! In kaj je bilo z ostalimi? Koliko je sploh ostalih? Ta matematika, enkrat jih naštejem več, drugič manj. Prav vsak maraton je svoja zgodba, svoja knjiga. Tečem in ob tem razmišljam, kaj in predvsem kako bi zapisala… da boste vedeli, da bom vedela… in da ne bom nikoli pozabila! Tega občutka…od starta do cilja … vmes pa eksplozija življenja v različnih dimenzijah.
Emil Zatopek, legendarni češki maratonec, je imel še kako prav, ko je dejal nekako v smislu: “Če želiš teči, teci miljo. Če pa hočeš živeti (drugačno) življenje, teci maraton.”
Tečem svoj 33. kilometer. Mar ni Kristus delal čudežev pri svojih triintridesetih? Pod nogami nam veter nosi plastične kozarčke, listje… Pogledam gor, v nebo! Sonce se je skrilo … gosti, sivi oblaki in pisano listje.. lepo je!
Proti CILJU
Nočem misliti na to, da sem utrujena in da ne morem teči hitreje. Ne! Bolečina… Nič! Vse to so samo možgani. Možgani nam sporočajo, da nas nekaj boli in itak, »kr neki«!
Kaj ne morem? Vse zmorem! Tekla sem že v hujših razmerah, v mrazu, snegu, žledu, dežju, vetru, megli,0 vročini, opoldan, zvečer, zgodaj zjutraj, ponoči, po cesti, po poljih in poteh, po gozdu, parkih, asfaltu, lužah, po ravnini in po hribih gor in dol. “Pretekla” se skozi premnoge neumnosti, nesramnosti, žaljivke, zbadljivke, neotesanosti, igoriranja, neuvidevnosti, zasmehovanja, nerazumevanja, krivice, laži, spletkarjenja, podtikanja.
Hinavščina, pogoltnost, požrešnost, egoizem. Kakšna človeška umazanija! Tečem in puščam vso to nesnago za seboj. Hitreje kot tečem, bolje se počutim. Tečem v cilj. Kot zmagovalka.
Amen. Pika. Konec.
Še pred približno dvema urama in pol je bila moja edina, skromna želja stati na stadionu in startati maraton.
»No, sedaj pa pritisni, kaj če bi zamudila start,« si rečem.
»Sedaj imaš svoj maraton!« Pravzaprav se je začel tu, na 35. kilometru.
Ko maraton postane matraton
To je najdaljša razdalja, ki sem jo pretekla letos. Sedaj tečem razdaljo preko, tisto dolgo – maratonsko, do cilja. Seveda zmorem, vendar hočem priteči v cilj čim hitreje!
Samo še sedem kilometrov in cilj. Uživaj! Uživaj! To je maraton!
Bolečina razbolelih mišic, borbeno srce, sol lastnega potu na obrazu, v očeh in v ustih in … brez popuščanja! Veter na obrazu, mravljinčenje, mrzel pot in ritmično udarjanje superg ob asfalt, vdih, izdih, stisnjene ustnice in …brez popuščanja! Radost, sreča, boj, veselje, bolečina, vztrajnost, borba, zmaga, zadovoljstvo in neskončna hvaležnost za vse, da sem to, kar sem, brez popuščanja vse do cilja. Neskončna paleta občutij, čustev, spominov… na vse kar je bilo in še bo. In Vi, ki tečete z mano, v meni. Vi, moji, posebni.
Brez popuščanja!
Zbudi se! V Amsterdam si prišla, da boš pokončno in vzneseno pretekla maraton, zato ne teci kot »potolčeni kramoh«!
»Let´s go, Slovenia!« Ženska teče ob meni in me bodri. Potrudim se in jo pogledam. Zahvalim se ji z nasmehom. V ta “projekt” vložim ogromno moči. Vendar mi je ta vspodbuda dala krila… »Teci pokonci!« si rečem, da bom vsaj približno spodobna maratonka.
»Hej, Slovenia! I ate the best icecream in Slovenia!« Seveda, na hrbtni strani majice piše SLOVENIJA. Ej, potrudi se! Naj vidijo vsi, da Slovenci nismo kar tako. Držim se tega »sladoledarja«.
Ob trasi maratona organizatorjevi navijači v zeleni opravi držijo velikanske panoje s spodbudnimi gesli. Pomaham jim.
Na 38. kilometru se vetru pridruži dež in resnično močan veter. Piha bočno, močno. Po zraku spet letijo papirji, prazne vrečke, veje, prah in listje. Sunek vetra direktno v prsa me skoraj zaustavi. Pečejo me oči od potu. Ustrašim se, da mi ne prileti kakšna veja iznad mogočnega drevja nad nami.
Stisnem zobe in grem naprej. Komaj kaj vidim. Skozi priprte oči sledim tekaču pred seboj, nudi mi nekakšno zavetrje. Vetru se pridružijo tudi tramvajski tiri in potrebna je velika pazljivost. Utrujene noge, razrahljane vezi in malce nepozornosti lahko hitro privedejo do odstopa, padca, poškodbe. Ta kilometer je spet hitrejši. Počutim se kot bojevnik.
Gremo! Naprej! To so sladke maratonske muke!
Približujem se zadnji oskrbovalni postaji . Hm, le zakaj so jo postavili ravno pod klanec, klanček, klaaaaaanc! V bistvu nadvoz nad široko reko Amstel. Vzamem le vodo, banan imam polna usta, obučutek imam, da bom bruhala, če še kakšno pojem. Mislim, da jih nekaj časa ne bom jedla. Spijem vodo med počasnim tekom in zagrizem v klanec.
Na vrhu sem … skoraj sama… le ob meni teče temnopolt tekač. Visok je in suh. Mogoče celo Kenijec. Mar se mi blede? Malo bolj podrobno ga pogledam. Startno številko ima na hrbtu? Zakaj? Ali ima dve? Ima eno tudi spredaj? Buljim vanj in ga proučujem. Ampak to ne more biti profesionalec, ki je omagal? Ne! Samo startno številko si je obrnil, ker jo ima pripeto po “triatlonsko” z elastiko. Se mi zdi… Še si ga ogledujem. Ne, ni »ta prav«. Pretežak – ima malo preveč »človeškega gela«okoli pasu. Ne, nisem nesramna! To je povsem realna tekaška ugotovitev.
»Bodi vendar razumna!« se okregam. Profesionalec ne bi tekel maraton »brezveze«. Oni tečejo za denar.
Profesionalni tekači večinoma iz črne celine so že zdavnaj v cilju… Najhitrejši je pritekel v cilj s časom 2:06:22! Takrat sem bila jaz šele na 26. kilometru. Ali pa že. Kakor za koga.
2014 – v cilju Kenijec Bernard Kipyego
Če sem navedla najhitrejši čas, bom še najpočasnejšega: 7:13:32!
Kdo mislite je bil bolj utrujen? Poskusite teči na vso moč dve uri ali pa sedem! Vsak po svojih močeh. Zato spoštujem prav vsakega maratonca, ki maraton preteče, ker vztraja, ker hoče, ker je borec!
Na vrhu klanca oz. mostu sem. »Razglej se!« si rečem. Pogledam in tečem… levo in desno široka reka s spektakularnimi zgradbami na bregovih. Slikovito, enostavno enkratno!
Zasmejim se in zavriskam – juhu! Padla sem v svoj tempo… tisti! Nič me ne more več ustaviti, čutim, da bo vse v redu.
Hvaležna sem vsem tem navijačem ob progi. Navijajo in spodbujajo vsakega od nas. Otroci mahajo in nastavljajo svoje ročice v pričakovanju »petke«! Obvezno jo dam vsakemu, če ga le vidim. Z vsako »petko« dobim še nekaj dodatne energije, ki jo v teh zadnjih kilometrih še kako potrebujem.
Piha, močno piha. Vetru se je pridružil še močnejši dež. Skupaj nas neusmiljeno bičata po obrazih … skoraj miže tečem. Komaj kaj vidim pred seboj.
A ni težko. Vem, da bo kmalu minilo. Cilj skoraj že voham. Pogledam na uro… vsak čas bo za menoj 41 kilometrov…
Amsterdamski maraton – 40. km
Pred menoj slavolok, spet vodna postaja… toda kaj je sedaj to? Na slavoloku na veliko piše: 40! Sem mar oslepela, privid? Ura mi kaže skoraj kilometer več že nekaj kilometrov…
Naj se gre solit! Pa naj bo še en dodaten kilometer! Kaj pa jim je? Maraton je dolg 42.195 metrov!! So mar znoreli?
Jezno gledam pod noge in tečem.
Pa naj bo še en dodaten! Banda! Jaz sem pa mislila, da sem že skoraj na cilju… ampak bom, kmalu, zdrži, poženi… navijači tulijo… Ole, Ole!!! Ole ja, ole… še malo… Slišim kričanje, vpitje, navijanje!
Zagledam napis: še 500 metrov!
Skušam hitreje! Pospešujem. Vsaj trudim se…
Amsterdamski maraton – pred stadionom
Noro!
Pritečem na stadion, potem ko premagam vstopni klanček, če temu lahko rečemo. Iz malega klančka izpred dobrih treh ur in pol se je dejansko spremenil v sicer kratek – a precej strm klanec. Množica na stadionu tuli!
Ostalih tekačev sploh ne opazim, samo jaz tečem na vso moč, teh nekaj sto metrov bom pa še!
Na levi opazim belo tablo z napisom 195 metrov! Končno!
Da, ciljna ravnina, še 195 metrov maratona… gonim… tečem… šprintam…. letim….letim…. vzletela bom….
Tečem skrajno desno in prehitevam, v cilj hočem prišprintati, »prišponati« na vso moč. Še imam nekaj moči!
Ošvrknem navijače na tribuni pred ciljem. Ali me vidijo moji srčni? Ali me vidite!?
Skušam teči čim bolj suvereno, pokončno, na moč. Iz sebe skušam iztisniti vse moči, pomagam si na vse možne načine, odriv, zamah z rokami, diham praktično na škrge! Koliko časa bom še zdržala in …
… in kje hudiča je ciljna črta?
Pa ne že spet … in se spomnim cilja maratona 2007, ko je organizator spremenil potek ciljne ravnine in sem se predčasno ustavila.
In res, spet se skoraj ustavim, ko zagledam tablo: še 50 metrov! O bog! Kako sem trapasta!
K O Z A !
Teci naprej! Poženi!
Vidim čas na uri nad slavolokom v cilju! Dober je, dober! V resnici je še boljši, to kar vidim je bruto čas!
Poženem spet na vso moč … škoda, da ni še vsaj kakšnih sto metrov!
Ali je to že cilj? To ožičenje po tleh ali tisto prej?
Ne vem… vem, da sem v cilju!
Useka me tja v oči in grlo!
Krč! Ne, ne bom jokala!
Zakričim!
Nekaj …
Haaaa! Pa sem ga!
Za menoj je… eden in edini … M A R A T O N !
Ko pritečeš v cilj. Nenavaden občutek. Konec je. Stojim. Noge se ne premikajo. Le naokoli se vse vrti. Jaz in polno zadovoljnih obrazov. Utrujenih, izmučenih a vendar srečnih in zadovoljnih.
Občutek? Neopisljiv. Rahlo zmeden. Srečna. Zadovoljna. Začudena. Presenečena. Ne zavedam se še čisto, da sem v cilju. Kar v glavi se mi vrti! In še kar stojim.
Gledam okoli sebe. Iščem znan obraz, a ga ne najdem. Nenavadno. Sami neznanci a kljub temu na nek način domači obrazi. Le kako ne, saj smo se skupaj borili in zmagali!
S težavo naredim korak, pa drugega in tako na trdo grem naprej kot robot proti nekakšnim boksom. Podobno kot za živino so tudi za nas maratonce pripravili za ciljno črto več koridorjev ograjenih z ograjami po katerih gremo proti izhodu. Na koncu koridorja nas pričaka podeljevalec medalj. Torej bomo tudi ožigosani, pomislim.
Priznanje za zmago
Prostovoljka Amsterdamskega maratona mi čestita. Dobim medaljo, ki si jo ponosno obesim okoli vratu. Dobi jo vsak, ki preteče maraton in pride skozi cilj. Dragocena je, dokaz, da smo zmogli in zmagali. Sedaj nam resnično preostane le še analiza teka, tekme. Nekdo od osebja spet priteče in me skuša ogrniti v nekakšno pelerino. Prši namreč dež. Počutim se nekako pomembno.
Pogled po stadionu je fascinanten. Pisana množica maratoncev teče v cilj in po drugi strani odhajajo v bele potiskane pelerine ogrnjeni maratonci iz stadiona. Red in disciplina!
Se pa zato sama toliko bolj izgubljeno premikam nekam naprej in iščem izhod.
Dokaj solidno sem pretekla 43 kilometrov po mojem Garminčku, sedaj pa se mučim iz metra v meter. Nekako se privlečem do ograje. Obvezno se moram raztegniti.
Oprem se na ograjo in jo skoraj prevrnem. Ups! Je le reklamni plato. Dobesedno odkrevsam naprej do železnih ograj ob katerih visijo, bingljajo, slonijo, sedijo maratonci na vse možne načine v različnih pozah. Vsi zadovoljni in srečni.
Končno si previdno pretegnem meča. Z rokami se primem za železni vrh ograje, se naslonim in uprem vanjo. Najprej desno nogo in štejem do dvajset. In potem levo in komaj zdržim s štetjem do dvajset, saj je železo presneto mrzlo. Dež je in veter.
Za silo si raztegnem še hrbtne in stranske mišice. S stegenskimi imam težave, ker me zanaša zdaj na eno zdaj na drugo stran. Kot bi bila pijana.
Raztegovanje po maratonu oz. vsaki tekmi in treningu, mora biti temeljito. S tem se izogneš poškodbam ter tudi poskrbiš za hitrejšo regeneracijo mišic.
Moje raztegovanje v Amsterdamu je bilo ekspresno-netemeljito hitro. Obljubim si, da bo analiza teka današnjega maratona, temeljitejša.
Hočem namreč hitro ven, k mojim.
Medtem pa ves čas na stadion prihajajo novi in novi maratonci. In še dolgo bodo.
Navijači jih pozdravljajo, vzklikam jim tudi sama, ko se pomikam proti izhodu, iz stadiona.
Kje so moji ? Jih bom našla?
Pred stadionom je polno stojnic s pijačo in sadjem. Skoraj z odporom vzamem košček banane in plastenko vode. Nujno je, da nekaj spravim vase.
Pogrešam govejo juho. Nekaj toplega. Vsaj čaj. Ne najdem, morda je le moja sposobnost opazovanja bolj na psu.
S pogledom predvsem iščem Moje srčke. Skrbi me, da se ne bomo našli v vsej tej gužvi.
“Pa saj me bodo oni našli…” mrmram sama pri sebi, ko jih naenkrat zagledam pred seboj.
Čestitke, objemi, sreča!
Sedaj sem šele resnično srečna, navdušena in, da, evforična! Moji pa me gledajo in opazujejo. Kar nerodno mi postaja, saj sem končno samo pretekla maraton. Nisem rešila sveta in tudi nobenega zdravila nisem odkrila. Vsaj ne novega, nekateri pač že vemo, da tek je zdravilo za skoraj vse bolezni na svetu.
Ogrinjajo me v oblačila, me silijo naj se preoblečem in vedno znova čestitajo.
“Kakšen neto čas si imela?”
“Nimam pojma!” je moj odgovor. “Vem le, da se štirice ne vidi, kar je super! Ne vidi se dveh štiric, kar je dvakrat super!”
Preoblačenje in slačenje po maratonu je mukotrpno opravilo. Težko stojiš, težko sediš. Bojiš sesti, ker bo grozno naporno spet vstati. Nočem se preobuti, ker nočem videti (še) žuljev. Sicer me vse boli in istočasno nič. Kar tako naj ostane, si mislim, najbolje pa se vseeno počutim, če hodim. Nekako navlečem nase suha oblačila in prav počasi odkrevsam nekam proti avtu… v neko smer. Nekje pač je. Ves čas se bedasto režim. Vsi skupaj smo kot otroci.
Zjutraj nismo poznali poti do stadiona, le kako nam bo šlo v obratni smeri? Tolažim se, da nekam bomo pa že prišli. Še vedno smo. Pa saj smo vsi skupaj! Samo to je pomembno.
Hoja v neznano
In gremo mi, tako na približno… nekam proti avtu. Ampak ne v sončni zahod. Še ne. Ugotavljam, da dlje ko hodim, bolje je in noge me manj bolijo. Najslabše je, če se ustavim kadar skujšamo presoditi, katera smer je prava. Ko moram spet pognati noge v gibanje je pa problem. Takrat moram stisniti zobe, in uhuhu… Podobno kot bi se na 38. kilometru ustavila pod klancem in hotela ponovno na vso moč steči. Satanove muke!
Pa mi je lažje, ker navijam in ploskam tekačem, saj hodimo ob trasi maratona po kateri nam nasproti še vedno teče reka maratoncev, ki se izliva v cilj.
Nekateri tečejo povsem zamaknjeni, odsotni. Drugi opazujejo okolico in iščejo znan obraz ob trasi. Neka punca teče in joka… v dno duše se mi zasmili.
Maraton ni za premlade ljudi, ne hitite prekmalu!
Najprej je potrebno temeljito odrasti, v telo in glavo in preteči veliko, veliko kilometrov, preden se odpravite na maraton. Potem bo maraton užitek, letenje, življenje. Nadgradnja! V nasprotnem primeru pa trpljenje, muka in tek se vam lahko celo zameri. Škoda, ko pa lahko ves čas bogati naše življenje!
Zavijemo stran proti zahodu, kjer naj bi imeli parkiran avtomobil. Sedaj je manj gneče. Opazujem okolico, mesto. Všeč mi je Amsterdam, Groningen, všeč so mi nizozemska mesta, njihova mirna energija, urejenost, prijaznost.
Srečujemo in videvamo polno maratoncev, takih “v civilu” in še tistih, ogrnjenih v plastične pelerine, kot sem sama. Zamišljeno hodimo in v mislih že delamo analizo teka današnjega dne.
Sicer pa maratonce na tak dan takoj prepoznaš. Po sijočih, srečnih in veselih obrazih ter prepoznavni hoji, ki spominja na krevsanje in še bolje na hojo z nazaj obrnjenimi koleni.
Pravo prekletstvo za maratonca predstavljajo stopnice. Če je zelo hudo, je najlažje iti ritensko in paziti, da ne telebneš. Sicer bo še kaj bolelo in to še kaj drugega, če sploh še kaj ne boli.
Počitek … končno na riti!
Po dveh kilometrih ugotovimo, da smo na pravi poti.
Končno mi tudi postane jasno od kje mojih 43 kilometrov. Tek po najkrajši ravni liniji maratona je omogočena najbolj tistim v prvih vrstah startne linije. Eliti torej. Profesionalcem. Večini rekreativcem oz. navadnim smrtnikom tako preostane vijuganje po trasi, tek po zunanji, daljši strani trase, izogibanje, prehitevanje, skoki na pločnik, iz pločnika … Tu so metri in v mojem primeru skoraj kilometer.
Precejšnjo izgubo časa predstavljajo tudi okrepčevalnice s hrano in vodo. Praktično nemogoče je v gneči vzeti vodo in hrano iz štanta in to ob nezmanjšani hitrosti. Elitneže namreč čakajo posebne mize označene s številkami na katerih čakajo priboljški ali bolje okrepčila že nekaj metrov pred štanti za rajo. Da ne omenjam pomagačev, ki jim podajajo “futr” v roke. Pijejo iz plastenk in ne iz kozarčkov iz katerih navadno skoraj vse polijem. Uf! Kakšen čas bi imela šele potem! Potrebna bo temeljita analiza teka in tekme, da, nujno! Pomembno za prihodnje nastope, da naštudiram zadevo.
Končno sedem v avto, kar je tudi manjši projekt in že se počutim kot v nebesih.
»Si lačna?«
»Ne!«
»Gremo domov, greš počivati?«
»Ne! Pojdimo malo po Amsterdamu! Na sprehod!«
Seveda sem čisto normalna, če želim po maratonu še na sprehod po Amsterdamu. Menda si nisem prišla samo ogledovat asfalta in podplatov superg maratoncev. Saj si mesta vendar nisem mogla sploh dobro ogledati, če sem pa imela med tekom toliko drugega dela!
»To je super za mišice, mi bo odplaknilo vso mlečno kislino, sploh ne bom imela »muskelfibra«!« se navdušujem.
Amsterdam je ogromno mesto, praktično večina meščanov sploh ni občutila, da je potekal maraton.
Hrana za dušo
Po maratonu prehodimo še precejšen del starega dela Amsterdama, slikovito železniško postajo, si ogledamo stavbo, ki vodi v podvoz pod morjem, romantične ulice.
Ustavimo se v gostišču direktno nad enim od kanalov.
Sledi počasno in uživaško hranjenje in kratka analiza teka z mojimi maratoncem in malima maratonkama.
Ugotovimo sledeče:
preveč stresen začetek, premalo ogrevanja oz. nič
nisem upoštevala lastnih napotkov o tekaški opremi, ki mora biti preizkušena
tek ni bil dovolj ekonomičen, z bezljanjem levo in desno sem izgubljala energijo, povečevala razdaljo in čas
predzadnji kilometer sem popustila, premalo sem “napadala”
vnos kalorij in vode na postajah je bil v redu
tempo bi moral biti enakomernejši
kljub vsemu je bilo super in spet sem se naučila veliko novega.
Izmenjujemo vtise in prigode. Kljub temu, da rahlo prši, sedimo kar zunaj pod velikanskim “sončnikom” oz. dežnikom in opazujemo mimoidoče, promet po kanalu pod nami … hja … življenje je lepo.
Sledi sprehod čez rdečo četrt, kjer mi neznanke iz izložbe zapeljujejo moža meni pa kažejo sredinec pa potem spet nazaj po drugi ulici, kjer moški v sumljivih opravah mežikajo spet … no, meni že ne!
“Pa kaj je zdaj to!” Kar bolje se ga primem in odvlečem v eno od »vafljaren«, kjer si privoščimo enega belgijskega, misleč, da je nizozemski. Vafelj!
»Mami, nizozemski so tanjši, veš«, me poduči Veselička Nina za katero se mi zdi, da ima Amsterdam v malem mazincu. No, tudi belgijski vafelj mi je lepo pristal v želodcu.
V Coffe Shop pa nismo šli na kavo. Tudi na kaj drugega ne. Smo se pa zato slikali …
Amsterdamčkanje
Ko zvečer stuširana in prijetno utrujena ležim v postelji, sem mirna, srečna, zadovoljna in navdušena! Zgodilo se je toliko stvari in o toliko stvareh moram premisliti. In strašno sem ponosna in hvaležna! Moji družini! Da so bili z mano in mi bili v oporo. Brez njih bi bilo vse brez veze!
Zaspim na krilih navdušenja nad pretečenim maratonom, vem da bom letela, ne hodila, še kar nekaj časa…
Gledam skozi okno avtomobila in opazujem pokrajino, ki drvi mimo mene. Polja, travniki, gozdovi. V ozadju gore.
Sedim zadaj, nepripeta, v rumeni stoenki. Gledam ven in si predstavljam sebe, tam zunaj. Tečem vzporedno z avtomobilom, enako hitro. Ne smem zaostajati. Preskakujem potoke, ograje, tečem med hišami, po pločniku. Tečem v svetlo rožnati obleki z belimi pikami. Izogibam se prometnim znakom, ostalim avtomobilom, kolesarjem, pešcem… težko je. Ne vem, kaj imam na nogah. Mislim, da tečem v svojih rožnatih plastičnih sandalah za vodo. Očetova stoenka se ustavi, nekdo me ogovori in jaz preneham sanjariti. Imam enajst let. Mojca sanjačka. Potem se je zgodil moj prvi mali tek.
»Danes bomo tekli na 60 metrov,« nam je sporočila učiteljica Marija Kržič v 4. razredu osnovne šole. Panika! Doma sem pozabila športno opremo.
Od vseh stvari pri telovadbi je bil samo tek tisti, ki mi je nekako šel. Žoge sem se bala. Ko sem končno vzljubila med dvema ognjema, smo prešli na odbojko, kjer sem bila ves čas v napoto. Prav tako pri košarki. Pod košem sem navadno dobila žogo na glavo, nerodna do konca, vedno na napačnem mestu. Prava sramota, pa takšno zlato košarkarsko reprezentanco imamo! V gneči se nikoli nisem znašla. Rokomet mi je šel za odtenek bolje. Ampak če doživljaš žogo kot atomsko bombo, nikakor ne moreš z njo dovolj dobro rokovati. Podzavestno se ji izmikaš. Na jezo ali pa v veselje soigralcev.
Pa to ni nič. Moja nočna mora so bili skoki čez skrinjo ali kozo. Le enkrat sem slednjo preskočila! Od samega navdušenja, da končno letim prek, sem pozabila stegniti noge in sem tako pristala na golenih in bila vseeno presrečna! Res ne morem verjeti, da sem hodila h gimnastiki! Pri atletiki namreč ni bilo več prostora. Nekoč sem se tako globoko zarila z glavo med debele blazine, da so me le s težavo za noge povlekli nazaj ven!
Vsem se je zdelo zabavno in smešno, samo meni ne. Dolga, suha, štorasta! Bog se me usmili! Premeta nikoli nisem znala narediti. Stojo ob steni pa šele v poznih tridesetih s pomočjo hčerke Nine in Urške. Lahko se pa pohvalim z veso nad dvema minutama.
Je torej čudno, da sem tistega davnega leta v prejšnjem stoletju vse upe polagala v tek?!
Hitrejša polovica zadnjega para
»Tršica, doma sem pozabila športno opremo!« sem se opravičila. »Potem pač ne boš tekla,« je odločila. Šmorn! Tako sem bila samo opazovalka. Sošolke in sošolci so tekli v parih, zunaj, po tistem bodečem rdečem pesku, od katerega se je kar kadilo. Razdalja je bila kratka, verjetno je bil sprint na 60 metrov. Nekateri so se resnično borili in jaz sem stoje ob strani sanjarila, kako hitro bi lahko tekla jaz. Tekla bi hitro kot blisk in prehitela vse!
»Mojca!« na lepem zaslišim svoje ime. Zbudim se iz sanjarjenja vsa zmedena, ker nisem sledila dogajanju. »Bolje punca kot nobeden,« je rekla sošolcu Marku in gledala mene. Učiteljica me je potrebovala za zadnji par. »Pridi, tekla bosta z Markom!« je odločila. Marko se je pritoževal, da s punco pa že ne bo tekel, da hoče teči s fantom. »Vsi fantje so že tekli, tekel boš z Mojco!« je bila odločna učiteljica. Pa sem se lepo postavila na start ob Marku. V svojih sandalcah, belih dokolenkah in sestrini oblekici z napihnjenimi rokavčki iz nekakšnega bledo vijoličnega tvila sem se na startu počutila kot popoln bedak. Postrižena na fanta s štrlečimi ušesi, zobnim aparatom, razbitimi koleni do krvi, hodila sem malce na noter … najraje bi se udrla v zemljo. Sramota. Stala sem tam na startu in vsi so gledali vame in se režali.
Marko je bil oblečen v popolno športno opremo in obut v čisto prave superge. Brezskrben in samozavesten me je posmehljivo pogledal. V glavi mi je pričelo bučati, v ušesih šumeti. »Tri, dva, ena, zdaj!!!« Sprint! Pesek pod sandali se je spodmikal, bodlo me je v podplate, frfotajoča obleka mi je bila v napoto. Tekla sva vzporedno, nato me je v nekem trenutku skušal prehiteti. »Bolje punca kot nobeden,« me je prešinilo in spomin na njegov posmehljivi pogled. To je bila prava motivacija! »Punce nismo nič manj vredne!« me je prešinilo, vseeno mi je bilo za boleče podplate in frfotanje obleke, tekla sem na vso moč, na vse ali nič! »Mojca, zdrži! Samo še malo! Prehitela ga boš!« In prehitela sem ga!
Kakšna zmaga. Veličastno! Kakšna medalja, kakšen pokal – ta zmaga je bila veliko več. Potrditev, da zmorem. Jap! Pridobila sem kanček samozavesti. Zaradi teka.
Pridobila sem nekakšen tekaški apetit. Včasih sem malo za hec tekla za Savo. Takrat, v času Trefaltovih Kaveljcev in korenin. Srečevala pa le enega in edinega pravega tekača (tisti drugi je bil ponaredek). Takrat se mi je zdel zelo star. Danes bi rekla, da je moj letnik. Tekel in brigal se je zase. Tekel za svojo dušo in zdravje. Ni mu bilo mar za ogovarjanje ter pripombe iz soseske. In mislila sem si, če lahko on, lahko tudi jaz.
Na naši osnovni šoli smo imeli dva učitelja telesne vzgoje. Prav zaradi teka pa sem si zapomnila predvsem enega: Svjetlan Vujasin! Maratonec! To je tudi večkrat povedal. »V vrsto!« še danes slišim njegovo kričanje, leta kasneje sem ga prepoznala na Žaku, po glasu. Natančneje – kričanju. Punce smo se postavile v vrsto. Tudi po petkrat smo se morale vrniti v garderobo, razmisliti in se preobleči. Pa spet ven in v vrsto, vse dokler ni bil zadovoljen. Biti smo morale tiho, stati poravnano in gledati naravnost naprej. Ampak pri njem se je tudi teklo. Pri njem je bila disciplina. In to mi je bilo všeč. Ni pa mi bilo všeč, da je treniral predvsem fante. In oni so tekli veliko. Punce pa smo ostajale notri v telovadnici in … saj veste, kar nekaj!
S Ksenčo naju je to vedno bolj jezilo. Zakaj oni lahko in zakaj me, punce, ne smemo? Ampak tu ni bilo nobenih »me«, bili sva le midve. Učitelj je vedel, da radi tečeva, opazil je, da imava radi dolge teke, in lepega dne nama je predlagal, da bi se udeležili treningov. Za maraton. »Vprašajta doma in mi povejta. Treningi so popoldne, dvakrat na teden,« je dejal. Navdušeni!
Igranje tekaške igre
Doma pa: »Maraton? To ni za ženske! Boš tekla s samimi fanti? Tej maratonci so itak sami norci!« Hitro sem bila utišana. Žal moj oče nikoli ni izvedel, da sem kasneje postala »norka«. Jaz pa sem se odločila, da bom tekla sama, teči moraš itak sam in med tekom nikoli nisem rada govorila. Če tečeš – tečeš. Če hočeš čenčati, se pa ustavi in se nagobezdaj do nezavesti. Na besedico maraton pa nisem pozabila. Tako je tek je postajal moj vedno močnejši zaveznik. Pomagal mi je urediti zmedo v glavi v najbolj občutljivih letih, bil je moj zaveznik ves čas. Igrala sem se nekakšno tekaško igro. Tek me je naredil močno. Če sem tekla, sem se počutila skorajda nepremagljivo.
Matura? »Če pretečem od doma ter na hipodromu osem zunanjih krogov in potem spet nazaj – bom naredila maturo!« Delovalo je.
Tek je rasel z menoj skozi življenje, se mi prilagajal v določenih obdobjih. Bil z menoj intenzivneje in spet malo manj. Brez teka bi bilo vse težje. Pa čeprav je teči včasih prav tako težko, kot je tudi lepo. Prišla je ljubezen in prvič sem dobila tudi pravega tekaškega partnerja. Nekoč mi je dejal: »Veš, jaz bom vedno tekel, tudi ko bom star. Nikoli ne bom eden tistih, ki obsedijo pred TV-jem.« Hvala bogu, sem si mislila. Bil je pravi.
Sprva sva redko tekla skupaj. Bil je prehiter zame. Imel je družbo prijateljev in so tekli skupaj. Jaz pa – volk samotar – svojo pet- do šestkilometrsko traso. Počasi je uvidel, da nisem tako grozno »pobabšena«, in mi je milostno dovolil, da sem šla občasno poleg. Ne morem pomagati. Res sem precej tekmovalna. Ti fantje so bili trd oreh, priznam. Sčasoma mi je nekako uspelo enega od njih prehiteti v finišu. Samo ga nisem le prehitela – prepodila tudi. Ni ga bilo več na spregled. Na to temo je bilo na tone izgovorov in pojasnil, češ da v resnici nisem bila hitrejša in oh in sploh. Pa sem bila! Kako čudovit občutek!
Ti junaški fantje so namreč trenirali za tek trojk. 28 kilometrov. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi to lahko pretekla tudi jaz. Pravzaprav ne! Lažem! Mi je padlo – nekam zadaj v možgane predvsem potem, ko sem videla, da tečejo tudi ženske. Zakaj ne bi tudi jaz?
Pa sem šla neko leto poleg, kar tako. Brez trojke, brez številke. Hotela sem teči več. In sem. Takrat sem spoznala gospo Heleno. »Saj boš pretekla, samo ne smeš prehitro začeti,« me je potolažila ob mojih pomislekih. Obe sva namreč iskali trojko. Ona jo je našla. Jaz sem se pa v hlače in ostala brez. Življenje je čudovito. Tako polno in raznoliko. Prav v vsakem obdobju človeškega življenja je posebno. S tekom pa še bolj pisanih in intenzivnih barv.
Ja, moj tek. Spominjam se bolečine v hrbtenici, utrujenosti po neprespanih nočeh, naporni službi, kupih umazanega in nezlikanega perila in mojih malih punčk, srčic, ko sem se zavedala prav vsakega dneva posebej, kako hvaležna moram biti prav za vsak trenutek, ker bosta prehitro zrasli. Na trenutke sem povsem pozabila nase, to je bilo obdobje, ko me praktično ni bilo. Pa se je pojavil moj princ, opazil mojo stisko, mi potisnil superge v roke in rekel: »Čez pol ure se vrni!« Osladno povedano, ampak kaj! Tečna sem bila kot driska, pa človek enostavno ni več zdržal in me dobesedno zaprl pred vrata. Fino, da s supergami vred. In res. Bilo je božansko. Tisto obdobje sva izmenično tekla. Gibanje te prebudi, napolni z energijo. In nato lahko narediš neskončno več.
Leto 2002. KULT 42.195!
Nekega oktobra so mimo naše ulice pritekli maratonci. Stali smo na pločniku in jih bodrili. Bila sem očarana, zadeta! S cmokom v grlu, solzna! Zdeli so se mi nadljudje. Bom to razdaljo jaz sploh kdaj sposobna preteči? Navadno sem na tak dan odšla na popoldanski tek in sanjarila, da tečem že trideseti kilometer. Kakšen hec! Maraton je prihajal k meni. Naslednjič je prišel kar s poštarjem v obliki prvega izvoda Poleta. Članek KULT 42.195! V roke sem ga dobila minutko po tehtanju. Tehtnica je pokazala preveč, hlače so tiščale! Požrla sem tisti tekst! Kriče pridivjala za mojim, ki je že odhajal po stopnicah na poti v službo: »Prijavila se bom! Prijavila se bom!« In sem se. Ter bila izžrebana. To se je dogajalo že v tem stoletju, leta 2002.
In to je leto, za katero pravim, da sem pričala »načrtno teči«. S svojim žrebom sem v sistematičen tek potegnila vso družino. Mož je bil navdušen: »Tudi jaz bom treniral s tabo!«, da o hčerkah ne govorim. Saj veste, otroci so naši najboljši motivatorji. In najboljša vzgojna metoda je dober zgled.
Kot članica 1. Poletove tekaške ekipe sem se naučila ogromno. Od tekaške tehnike, prehrane, obutve do sistematičnosti treniranja. Največ pa mi je Polet dal s potrditvijo, da zmorem. Sama sem bila namreč že dodobra prepojena z »maratonom« in po drugi strani s staro miselnostjo, da je tek nevaren, in to predvsem za ženske. Potrebovala sem samo potrditev: »Da, zmoreš. Teci!« S pomočjo Poletovih strokovnjakov in odličnim tekaškim programom sem tisto leto … skoraj pretekla maraton. Sem pa pretekla celo vrsto tekaških tekem. Nepozabni Mali maraton v Sežani, Tom tek, Tek trojk in še mnogo drugih. Najbolj doživeta prireditev je bil ravno Ljubljanski maraton, ki je bila sklepna prireditev naše ekipe. Nekateri sotekači so namreč pretekli maraton. Celoten maraton – 42.195 metrov. Nekateri od njih prvič. Mene ni bilo med njimi. Oddelala sem polovičko in pristala med »softiči«.
Po navdušenju, ko sem pritekla v cilj, me je zajela cela paleta občutij ob spodbujanju sotekačev! Kako rada bi bila med njimi! Od vseh teh čustev bi se skoraj zadušila. Brez solz ni šlo, pa ne nalašč, češ, babe vse izsilijo s cmihanjem, ampak fino je pa bilo, ko je moj najljubši bodoči maratonec ponovil obljubo izpred nekaj dni: »Glej, za maraton je treba trenirati v takem tempu, kot si sedaj, vsaj dve leti. Ga bova pretekla drugo leto, skupaj …« In sva ga. Kakšno bi bilo moje življenje v tistem obdobju brez teka? Dolgčas! Prepričana sem. Tako pa je bilo – noro!
To je bilo eno najbolj čudovitih let mojega življenja. S človekom, ki ga imam najraje na svetu, sva trenirala skupaj. Resno. Redno. S pomočjo najinih punc. Dvanajstletna Nina in devetletna Urška sta tudi trenirali atletiko. Pridno sta hodili na ŽAK in trenirali pri Urbanu in Primožu. Nato sta naju učili tekaško abecedo. Tega midva nisva znala. Super je bilo! Tekli smo kot račja družina: spredaj racak ati, račka Nina, račka Urška in raca mami. Kar smejalo se nam je! Na koncu treninga smo finiširali in tekmovali, kdo bo prvi doma, pred hišo. Navadno sem bila zadnja.
Veste, zaradi vaše obsedenosti s čimer koli (maraton, služba, košarka, glasba …) ne sme nikoli trpeti vaša družina: vaš partner in vaši otroci. Če ste se odločili, da boste imeli družino, potem je družina vaša prva skrb in odgovornost. Predvsem otroci! Srce se mi trga, ko gledam karieriste v njihovi namišljeni pomembnosti, kako zanemarjajo svoje drage. Takšni otroci bodo vse življenje trpeli posledice zanemarjanja staršev. Denar in materialne dobrine so pomembne veliko manj, kot to želi prikazati današnja družba.
Zato mi gredo izjave, da nekdo ne more teči, ker ima premajhne otroke, na živce! Prilagodi si trening. Teci počasi. Prikaži tek kot igro. Poveži se z ostalimi starši in izmenično tecite. Danes je možno vse! In tako je od nekdaj. Tudi midva sva trening maksimalno prilagajala otrokom. Dolge treninge sva navadno opravila ob nedeljah tako zgodaj zjutraj, da sva punci še našla v postelji.
Z roko v roki
Ti dolgi treningi so bili božanski! Tekla sva po poti okoli Ljubljane (PST) in ker še ni bilo pitnikov, midva pa brez izkušenj iskanja vode po pokopališčih, smo dan prej vsi skupaj nastavili plastenke z vodo in jih poskrili v grmovje ali na drevesa.
Uf! Spomnila sem se, kako grozno so me sprva bolele noge tam od 26. kilometra. Nisem bila navajena! Danes sploh ne doživim več podobne bolečine. Saj čutiš mišice, ampak čisto drugače. Zato je res popoln nesmisel, da ne bi ves čas ohranjal svoje pripravljenosti na nekem nivoju. Jaz za sebe pravim: »Vedno moram biti tako fit, da lahko kadar koli odtečem na Bled na kremšnito!« Ali: maraton lahko odtečem kadar koli. Si predstavljate, da mi kdo podari npr. startnino za Bostonski maraton skupaj z avionsko karto, ki bo čez dva dni? In da odgovorim: »Ne morem, nisem pripravljena!« Sramota! Jaz sem vedno pripravljena. Meni lahko vedno podarite startnino na katerem koli maratonu! Ne bom ga pretekla najhitreje, pretekla ga pa bom.
Za prvi maraton sva resnično trenirala sistematično. V oporo sta nama bila Polet in Gallowayeva knjiga Od joginga do maratona. Pazila sva na cikluse treninga: baza, moč, hitrost. Tekla sva kratke intervale v hrib, na poti med Toškim čelom in Topolom je primeren klanček. Ponovitev je bilo nekje do 12, na koncu si imel noge težke, kot bi bile iz betona. Pa trening intervalov na stadionu. Včasih sva čakala, da končata svoj trening Nina in Urška, midva sva pa odtekla svoje 1600 mt intervale. Od 8 do 12 ponovitev. Tekla sva izmenično, vsak je bil en krog prvi, tako sva ohranjala tempo. Kako sva bila utrujena! Ampak srečna in zadovoljna. Treningi so naju povezovali, pa čeprav sva se včasih prepirala zaradi taktike, izbire proge in podobnih zadev. Tek naju je še dodatno povezal.
Tudi dolgi teki so bili resnično dolgi. Zadnji dolgi tek, ki naj bi bil od tri do štiri tedne pred maratonom, je bil dolg kar 45 kilometrov. Si predstavljate najino počutje v nedeljo ob deveti uri zjutraj? Sedeč na terasi z nogami, dvignjenimi na sosednjem stolu, sva pila vsak svojo vodo in omamno dišečo kavo! Takrat še ni bilo »must drink« po vadbi pripravkov. Pa tudi če bi bili. No, vidite. To dela tek. Res bi bilo dolgočasno brez teka. Nikoli ne bi pretekla svojega prvega maratona! In to s svojim možem. Z roko v roki sva pritekla v cilj. In vsak od naju je doživljal tistih zadnjih 200 metrov popolnoma drugače. Nikoli ne bi pretekla nepozabnih trojk s svojima hčerkama, ekipa Veseličke, 29 km, nora zgodba! Nepozabna, srčna zgodba. Nikoli ne bi doživela teka v sneženju, ponoči, ob polni luni! Romantika na vrhuncu! Tisti mehki, novozapadli sneg. Pa tek v burji, ledu, toči, ko skoraj ne moreš dihati, razen tako, da tečeš zadenjsko.
Tek v dežju, kot je bil na primer letošnji Bovški maraton. Ni deževalo, lilo je, bliskalo in grmelo, Soča divja in smaragdno zelena, ogromna in Polovnik in Svinjak s Kaninskim pogorjem skrit v meglo in dež. Voda v supergah, očeh, ustih, nosu, povsod. Ampak tako FAJN! Pa sneženi maraton v Ljubljani! Letela sem, letela. Še danes ne morem verjeti, da nisem imela niti enega žuljčka in da mi je uspelo odteči maraton pod tremi urami in pol. Sedaj lovim ta čas, in on mi beži. Jaz pa se ne dam! Do smrti imam še nekaj časa. Všeč mi je ta igra. Joj, koliko je tega! Moja amsterdamska grozljivka, kakšno doživetje, kakšno dogajanje. In ostalih trinajst maratonov, tekov trojk, neznanega števila polmaratonov ter krajših tekem! Štafet!
Moj tek je moje zdravilo
In vedno moji srčki v cilju. Sedaj včasih kakšen manjka. Ampak jaz vidim vse skupaj tam, čeprav je kakšen med njimi kje daleč na potepu. Jaz vedno tečem malo še za tiste, ki jih imam rada.
Osebno mi je tek vedno predstavljal tudi mersko enoto. Kako? Potem ko pride človek tekač iz službe, z glavo, polno raznih problemov in službenih »neumnosti«, gre navadno odteč nekaj kilometrov, da se sprosti in »spuca«. Moja enota je bila pet kilometrov, nato deset. Ko se je začelo dogajati, da tudi po dvojni dozi teka ni bilo miru v glavi, sem uvidela, da je čas za zamenjavo službe ali korenito spremembo na sebi! Oboje sem že izvedla. Imam pa nasvet! Če ste na delovnem mestu preobremenjeni ali celo šikanirani, skušajte to obrniti sebi v prid. Tecite. Ampak ne z jezo. In delo ter odnose uporabite kot mentalni trening za maraton. Pomaga. Uspešni boste. Tekaškega zidu morda ne boste nikoli občutili. Včasih so celo nemogoči predpostavljeni ali sodelavci pravi blagoslov. Obrnite vso slabo energijo, ki jo oni uperjajo v vas, v dobro energijo zase. Potrebovali jo boste in še kako vam bo prišla prav. Kjer koli in kadar koli v življenju.
Moj tek je tudi moje zdravilo. Prepričana sem, da bi bila brez športnega in aktivnega življenja veliko manj zdrava. Tek mi pomaga praktično pri vseh zdravstvenih težavah, razen »podplatnih« zadevah, kot so žulji in podobne zadeve. Priznam: tek mi je vzel že nekaj nohtov! Ampak tudi podaril nove.
Tek je energija. Nekakšen antioksidant. Zdravilo za različne bolezni. Tek je moje zdravilo! Astmo sem ubila s tekom ali bolje: držim jo na vajetih. S tekom sem premikala mejo dušenja in si nekako širila pljuča. Sprva me je začelo dušiti po prvem, nato petem kilometru. In lepega dne šele po desetem. Vztrajala sem in kot po čudežu – po neki magični meji, naporu in izpljuvani sluzi – lahko ponovno zadihala s polnimi pljuči. Res je bilo prav čudežno. Na desetem kilometru te duši, piska in potem, kot bi odrezal. Konec dušenja, piskanja. Zadihaš na polno, kot bi dobil dodatna pljuča. Kot bi v motor dotočil ekstra gorivo. Uf! Raketa! Zato rada tečem dolgo in daleč. Podoben občutek doživiš v hribih, v planinah. Tam nad 1000 metri nad morjem. Ko pocrkajo pršice! In više kot greš, laže dihaš.
Tudi prehlad uspešno saniram s tekom, le pravočasno moram odteči »zdravilni tek«. To je tisti trenutek, ko je nos poln, vendar pred fazo pridobivanja vročine. Če boste odtekli pravi čas, vam bo uspelo očistiti nos in prehlad bo samo še spomin ali pa še to ne. Sicer pa mi je tek dolgo zadostoval pri »hrbteničnih« težavah. Danes vem, da je tek premalo. Treba je tudi telovaditi, plavati. Pravzaprav – migati!
Tek resnično dela čudeže. Ne le zunanje dogajanje, ki ga lahko kdo opiše v obliki nekakšnega tekaškega poročila, glavnina dogajanja je v tekaču. V duši. Kaj ti naredi! Čustva, doživljanja, občutenja! Od ljubezni, hvaležnosti, jeze, trme, bolečin, navdušenja … ne morem opisati vsega. Sem že napisala, da bi človek včasih kar razjokal med tekom od vseh teh čustev? Ali pa zavriskal? Kot sem letos v Čezsoči. Tek in maraton sta življenje. Maraton je življenje. In tek je kri.
Če na koncu še enkrat na hitro pogledam na svoj tek prek celotnega življenja, zagledam tiste drobne tekaške trenutke, ki sem jih doživela kot otrok v osnovni šoli. Kako zelo pomembni so učitelji in starši! Nisem omenila svoje mame, kako me je nevede spodbujala, naj tečem. »Pa pojdi za Savo in malo poteci, se boš lažje učila!«
Tek z možem in otroki, vztrajanje v teku tudi po tem, ko se je moj sotekač spremenil v spremljevalca na kolesu in v pravi »prototip tekaškega trenerja«, kakršne poznamo danes. Petnajst let teka vse leto z vsakoletno tortico, ki se ji reče Maraton. Ves ta čas se spreminjam sama, s tem moj tek, okolje in ves svet. Vendar vztrajam in tečem. Dobivam nove ideje in želje. Umikam se nekam gor v gozd, v samoto. Tam je mir. Izogibam se gneči na poti okoli Ljubljane, predvsem v končnicah tekaških dogodkov, kot sta Tek ob žici in Ljubljanski maraton.
Punca, ki je tudi Forrest Gump
Ni mi všeč gneča. Velike tekaške skupine. Naj kar bodo, saj me ne motijo. Luštni so! Občasno se jim rada pridružim, ampak res občasno. Ker to nisem jaz. Jaz neskončno raje tečem sama. V miru. Šla bi gor v gozd ali pa za Savo. In tekla dolgo, neskončno, kot Forrest Gump.
Ja. Nekoč sem imela enajst let. In nikoli nisem imela rožnate obleke z belimi pikami. Mogoče si jo bom nekoč kupila. Tečem pa. Tek ni ostal del mojih sanjarij. Tukaj je zdaj in ob meni, od nekdaj, del mene in mojega življenja. In hote ali nehote tudi del ljudi, ki jih imam najraje. Očitno smo si usojeni!
Članek objavljen v posebni prilogi Dela in Slovenskih novic : Maraton, 19. 10. 2017.
Do maratona nas loči še nekaj tednov. Čas, ko lahko naredimo več stvari narobe kot prav. In kaj je to?
Trening
Naj vas ne zagrabi panika! Ne spreminjajte tekaškega plana! Držite se svojega začrtanega tekaškega programa in ne nasedajte idejam, da ste storili kar ste in da za kaj več ni časa. Časa je še ravno prav, da stvari dodobra pokvarite ali pa izboljšate.
Ne izpuščajte treningov in ne pretiravajte z njimi. Lepo po pameti, prosim!
Superge
Ne tecite v pravkar kupljenih novih supergah! Nekje nenapisano pravilo velja, da je zadnji čas za nakup novih superg tri tedne pred dogodkom imenovanem maraton. Vendar to pravilo velja le pogojno! In sicer, da kupite superge, ki vam resnično pašejo na noge. Torej nek model, ki ga dobro poznate in na katerem proizvajalec ni nič spremenil. Praktično preizkušen, “star” copat. V nasprotnem primeru vas neprevidnost in neučakanost lahko staneta dirke. Zakaj?
Smiselno je namreč, da zadnji dolgi tek (cca 35 km) opravite najkasneje tri tedne pred maratonom. Priporočljivo je, da tečete v tekaški opremi od nogavic do kape ter v supergah, katere boste nosili tudi na dirki. Na tem treningu namreč preizkušate kompletno tekaško opremo vključno z morebitno “tekaško hrano” kot so razni geli, izotonične pijače in podobne “ične” zadeve.
V kolikor boste namreč po neumnosti staknili žulj se lahko celo poslovite od maratona. Seveda govorimo o žulju in ne o žuljčku.
Torej: superge za letošnji maraton bi morali kupiti že vsaj pred enim mesecem! Tecite v starih ali pa vsaj v starem modelu. Časa za ekspirementiranje pa res ni več.
Podplati
Tekač mora skrbeti za svoje tekaške podplate bolj kot kdorkoli drug. Zaradi obremenitve smo namreč bolj podvrženi raznim poškodbam kot so žulji, otiščanci in trda koža. Občasen obisk pedikerja je skorajda nujen, vendar pazite kdaj. Pomembno je kaj počnete s podplati v zadnjem mesecu pred maratonom. Obisk pedikerja v tem času ni najbolj genialna ideja.
Teža
Ne zredite se! Kontrolirajte svojo težo vsak dan.
Maratonci vemo, da je vsak dodaten kilogram telesne teže, ki jo nosimo na dirki vseh 42.195 metrov, na koncu težja od cele tone! Veliko lažje tečemo, če smo kakšen kilogram lažji kot težji. In če ne tečete samo zaradi tega, da maraton pretečete pač pa tudi zato, da ga pretečete dobro ali celo odlično, vam lahko zatrdim sledeče: vsak dodaten kilogram telesne teže pomeni vsaj pet minut slabši rezultat na celotni maratonski progi. In neskončno več vloženega truda na poti do cilja!
Bodite striktni pri prehrani in treningih! Le tako se boste izognili dodatnim kilogramov, ki se na nas tako hitro naložijo. Predvsem v tem času leta, ko se je ozračje malo ohladilo, zunaj dežuje nas pa nezadržno vleče v hladilnik in še kam drugam.
Tace proč!
Prehrana
Ne lotevajte se shujševalnih diet! Ne bodite površni pri prehranjevanju. Jejte zdravo in raznoliko. Potrebujete vse: od ogljikovih hidratov do maščob. Pa vendar ne vse po vrsti! Poskrbite za zdravo hrano. Sama se izogibam vsemu kar je belo, ker mi ne paše. Bel kruh, testenine in raznorazne slaščice me napihnejo in utrudijo. Neskončno več energije in dobrega počutja boste deležni po polnozrnatih in nepredelanih živilih. Čim manj soli in sladkorja. Meso pa naj bo kvalitetno in domače. Veliko zelenjave in sezonskega sadja. Sem ribe omenila? Preverite pri trgovcu, kdaj imajo dostavo in jih jejte vsaj enkrat tedensko – čim bolj sveže.
Hidracija
Telo ima spomin. Pijte dovolj vode in ne zamenjujte žeje za lakoto. Alkoholu pa se raje izognite saj veste, da alkohol dehidrira telo in na splošno zmanjša delovanje funkcij v telesu. Ne pretiravajte z praškastimi napitki. Jabolčni sok razredčen z vodo je zakon!
Spanec
Pojdite pravočasno v posteljo in poskrbite za miren in sproščujoč spanec. Branje in gledanje televizije pozno v noč naj počaka na čas po maratonu, če že.
In ne jejte prepozno zvečer. Sicer boste zamudili noč za dober spanec. Telo ima namreč preko noči preveč dela s prebavo, da bi se lahko temeljito spočilo.
Naša glava
Ne cincajte! Vizualizirajte svoj tek, prepričani bodite v svoje odločitve. Če ste dovolj trenirali boste zmogli. Če niste – potem pozabite na maraton. In prestavite svoj izziv v prihodnost. Na takrat, ko bo vaša glava to hotela. Saj veste: vse je v glavi. Vse- ali pa nič.
Krvodajalske akcije
Počakajte! Imejte radi svoje telo zato ga ne izčrpavajte po nepotrebnem. Čas za darovanje krvi bo mesec dni po maratonu. Nič prej!
Od starta do cilja
Torej: trening, zdrava prehrana, hidracija, preizkušena tekaška oprema, skrb za telo in počutje.
Ter užitek na treningih ali bolje – teku. Bolj kot maraton sam je pomembna pot do maratona. Srečno!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Iščete informacije o teku? Tekaške nasvete? Danes to res ni problem. Ata Google ve praktično vse. Pa je vse to res in verodostojno?
Teorija in praksa sta mnogokrat dva povsem različna pojma. Zato sama verjamem predvsem tistim informacijam, ki nastajajo na podlagi izkušenj. Lastnih izkušenj. Tuje – pa so nam lahko v pomoč.
Na spodnjih povezavah boste našli nekaj tekaških nasvetov in dogodivščin, katere vam bodo prišli še kako prav ob vaših tekaških dneh.
Otoček, ki ponuja marsikaj. Le dovolj dolge ultramaratonske proge ne. Pa vendar – v krogu lahko tečemo prav povsod. Še na domačem dvorišču! Psiho-trening.
V današnjih dneh je precej lahko priti do tekaškega plana. Enostavno vam ga sestavi tekaški trener – navadno proti plačilu. Na vas pa je, da ga realizirate! Pri tem vam še tako debela denarnica ne more pomagati.
Slej kot prej se boste srečali z ne preveč prijetnimi spremljevalci tekačev. Iz prispevka se lahko marsičesa naučite. Morda boste celo ugotovili na kakšen način vaših nožnih prstov nikoli ne bo “krasil” g. Črni Noht.
Maraton je tako dolga razdalja, da v poletnih mesecih ni priporočljivo povsem opustiti trening. Izkoristite dopust in si pripravite izvedljiv tekaški program.
Gotovo najpomembnejša kategorija tekaškega programa za maraton. Karkoli se nam zgodi – vse to se lahko zgodi tudi na tekmi. Težji kot je trening – lažje bomo odtekli tekmo. Daljši kot je trening – več stvari se nam zgodi.
Tekaška prireditev z odličnim vzdušjem in ob pravem terminu za preizkus tekaške pripravljenosti pred bližajočim se Ljubljanskim maratonom konec oktobra vsakega leta.
Moj 13. maraton po vrsti se je zgodil 30.10.2016. In moj 1. Ljubljanski maraton v enem krogu. Poročilo zajema že predvečer maratona, prihod, start in Rock and Roll!
A ne? Človek se po teku tako dobro počuti. Kaj pa med tekom?
Pomlad je pa še prav posebno zanimiva. Človek komaj čaka, da bo malo topleje. Tek je prijetnejši, če smo malce lahkotneje oblečeni in obuti.
Sonce, malce vetrčka – kar odnese me v superge. Tudi ta teden je bilo tako.
Prepričana, kako dobro mi bo šlo. Predstavljala sem si, kako lahkotno bom odtekla svoj 15-km krog po tekaški trasi, ki jo imenujem Od doma okoli Rožnika. Izgubila sem kakšen kilogram, za menoj je kar nekaj dobrih treningov v hrib, celo nekaj stopnjevanj sem opravila vsak teden. To bi se moralo nekje poznati.
In konec tedna me čaka prvi polmaraton letos. Današnji trening bo vsaj delni pokazatelj kako mi bo šlo v nedeljo.
Istrski maraton – tek ob slovenski obali
“Kakšna svetloba! Barve!” se veselim.
In po pol kilometra že stokam: “Kakšna vročina!”
Čas na prvem kilometru sploh ne preverim, ker je … tako čudno vse skupaj.
Vetrc sploh ni vetrc. Piha kot vrag direktno v prsa. Čakam, da spremenim smer, tako da bom imela bočni veter in bo lažje. Sonce v tem zgodnje spomladanskem opoldnevu dobesedno NABIJA – KURI- ŽGE!
Danes grem po »levi«. Na Koseškem bajerju preverim, če je slučajno že voda v pitniku. Ni!
Vse cveti in se prebuja…
Žejna sem kot hudič! Navadno nisem. Ne spadam med tekače, ki rabijo veliko hidracije. Ne potim se močno in posledično temu brez težav odtečem deset kilometrov »na suho«. Brez vode.
Ta dan ne.
Kot bi jedla pesek.
V Mostecu zavijem v gostišče.
»Ali lahko dobim kozarec vode? Kar iz pipe.«
Cel kozarec izpijem skoraj z enim požirkom. Prav požrešno. Na eks.
Tečem naprej. V klanec. Počasi mimo skakalnice in naprej ter okoli Rožnika nad Tivolijem, čez Tivoli in mimo Čada.
Tokrat ne grem prositi za vodo. Tečem naprej. Naj se telo navadi na vročino. Vsako pomlad je podobno.
Diham težko, sapa je težka skoraj tako kot noge. Nobene hitrosti. Mrazi me. Vedno bolj hropem. Če upočasnim, bom hodila.
V zraku voham pelode in še nekaj – breza cveti in še marsikaj drugega. Alergična sem praktično na skoraj vse.
Prisluhnem si. Se mi v pljučih kaj prebuja? Tudi tam že kaj cveti?
Včasih si lahko zmotno prisodimo slabšo tekaško pripravljenost, ki pa to v resnici ni. Včasih je to lahko tudi nekaj drugega.
Tekači z alergijsko astmo smo v tem letnem času še posebej obremenjeni. Kot bi s seboj nosili težak tovor. In dihali le s tretjino pljuč. No, ta primerjava niti ni tako daleč od resnice. Astma pravzaprav to je. Vnetje pljuč. Vnetje pljučnih mešičkov, ki zaradi zoženosti poti ne zmorejo prenesti dovolj kisika.
Seneni nahod je neprijeten. Ampak tu se zadeva navadno ustavi na zgornjem delu dihalnih poti. Pri astmi pa zadeva pade globlje dol – v pljuča.
Ko se imunskemu sistemu malce zmeša …
Tako lahko harmoniko odšpilaš kar na lastna pljuča. In široko zevaš, ker se dušiš. Ja, astma ni od muh. No, moja zagotovo ne, ker je od alergenov. Zato gre v tem letnem času večkrat z menoj tudi moja pumpca z Ventolinom. Za vsak slučaj. Kot nekakšna psihološka podpora. Če imam zdravilo s seboj, ga navadno ne rabim. Če ga nimam pa se zgodi, da ga na koncu potrebujem že samo zato, ker ves čas vem, da ga ni in kakšen hud problem je pravzaprav to lahko, če te prične dušiti nekje sredi ničesar.
»Letos bo v redu«, se tolažim. Pridno vdihavam in jem zdravila. Čeprav sem jih leta – zanemarjala. Če je bila to res velika neumnost, kot mi je namignila moja nova pulmologinja – bo pa pokazal čas.
Moram pa jo pohvaliti. Ni se zgrozila, ko sem ji povedala na kakšen način obvladujem svojo astmo. In kako brez posebnega problema pretečem maratone. Seveda ne spomladi.
Konec treninga. Razteg. Pečejo me oči. Grlo. Ne piskam. Ali bolje: moja pljuča ne piskajo.
15 kilometrov. Preverim statistične podatke na svojem multipraktiku na roki. Čudne številke. Počasen tempo, 6 min/km ampak povprečni srčni utrip pa blizu mojega plafona. Ups! Po lestvici efektivnosti pa sem na rdečem – pretiravanje.
Bolano.
Gledam se v ogledalo, obraz v barvi temno rdečega paradižnika. Na debelo presoljenega.
Ko izperem iz sebe ves ta prigarani švic se po pričakovanju počutim odlično. Kot bi naredila en res dober trening. In fino raztegnila frdamana pljuča. Le vse te čudne številke me motijo.
Trasa polmaratona 2017
Kmalu bom stala na startu. Vroče bo. In v žepu bom imela tri tabletke enervita in VENTOLIN! Nato bomo stekli. Počasi bo šlo. Gužva. Gneča. Previden tek, da ne padeš.
Nato bo šlo vedno lažje.
In tekla bom, kot bi tekla maraton. Prvo polovico počasneje, kot bi hotela. Na bremzo, po domače. Potem, ko bo sonce pričelo nažigati in kuhati bom to predstavo odmislila. Pila bom vodo na vseh postajah. Na približno desetem, petnajstem in okoli devetnajstega kilometra bom pojedla tabletko Enervita. Od desetega do petnajstega kilometra bo čas ocenjevanja. Kakšna je situacija? Koliko imam še goriva? So nastale kakšne poškodbe? BI šlo malce hitreje? Po petnajstem kilometru bo pritisk večji. Hotela bom hitreje. To je najtežji del. Odločilni del. Del, ko se tekač odloči ali bo dal vse od sebe ali bo stisnil rep med noge. In to je tudi tisti del, ko si lahko narediš nepopravljivo škodo. Ko teraš v prazno. Kot bi gonil kolo s polomljenimi zobniki. Če goniš brezglavo je škoda na koncu še večja, včasih celo nepopravljiva.
Zgodovina se rada ponavlja
Zato je to resnično pomemben čas!
Trenutek, ko bom podrobno in natančno prisluhnila harmoniki v sebi. Bo zdržala ali jo bo razneslo? Lahko pljučka še malo »raztegujem« ali me bodo klofnila nazaj in me kaznovala z odvzemom zadostne količine kisika in zeleno vijolično barvo obraza.
Napeto. Zelo napeto.
In potem tisti zadnji kilometri. Trije, dva. In množica navijačev. Ko si spet ne moreš pomagati. In goniš. In gledaš po navijačih, če je kje kakšen tvoj.
In potem spet postaja vse lažje. Skoraj se že vidiš, kako pritečeš v cilj. Predstavljam si, da sem privezana z elastiko na cilj in sedaj me bo kar potegnil k sebi. Kot bi sedela na frači bi me odneslo direktno v morje, ker je vroče! Ker bo vroče. Ker če bo vroče, bom plavala.
S pumpco ali pa brez.
Ampak že spet bom pritekla v cilj – na napačni strani. Bodo tam spet primorske šjore? Z oljčnimi vejicami?
Mmmm… prav voham že morje. In borovce. Balzam za pljuča. Oči. Dušo.
Veste kaj? Vseeno je na kateri strani bom pritekla. Važno je le, da sploh lahko pritečem.
Nikoli ne veš. Kdaj bo prišel dan, ki vedno pride.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Odkar nam na žeblju v dnevni sobi visi mini vremenska postaja sem se navadila preveriti zunanjo temperaturo. Šele potem se zakadim v omaro s tekaško opremo. Nato preverim vreme še zunaj. Sledi pogled v nebo in že razmišljam, kako se v tako slabem vremenu obleči za tek?
Ker se naše telo med tekom ogreje, se je potrebno obleči tako, kot bi bilo 10 stopinj višja temperatura. Pravzaprav nas mora pred pričetkom teka malce zebsti in mraziti.
Kadar dežuje oblečem anorak s kapuco, ki je nepremočljiv. V kolikor preneha med tekom deževati, si ga lahko zavežete okoli pasu.
V mrazu zavarujem roke z rokavicami in glavo s trakom za ušesa in kapo. V kolikor tudi dežuje dodam kapo s šiltom ali pa samo šilt.
Od vse naštete opreme ima kapa s šiltom ali natančneje predvsem šilt prav posebno mesto. Poleg tega, da kapa ščiti tekačevo glavo pred mrazom in vlago, varuje šilt oči pred sončno svetlobo, vetrom, mušicami in ostalimi morebitnimi tujki iz ozračja, motečimi kapljicami dežja oz. snežink v primeru sneženja.
Ob zelo sončnem vremenu in še posebej v kombinaciji zasnežene okolice in sonca je smiselno oči zavarovati z lahkimi sončnimi očali.
Izredno neprijeten pa je pot, ki lahko priteče v oči. Še posebej hudo je, če nas ujame nevihta. V takem primeru dobimo sol direktno v oči, kar res ni prijetno. Šilt to zelo učinkovito prepreči. Očala nikakor.
Obstajajo tudi nekakšni športni trakovi za glavo, ki naj bi to nevšečnost preprečevali. Lahko preizkusite, morda vam bodo odgovarjali.
V kolikor tečete ponoči ne pozabite na svojo vidljivost. Lučka in odsevniki so obvezni. Sama uporabljam kar varnostni brezrokavnik za v avto.
Pred tekom si obvezno namestim še trak za meritev srčnega utripa in tekaško uro, ki ji pravim kar multipraktik! Zna skoraj vse in nikoli ne laže.
Ena od opcij je tekaški nahrbtnik ali pas za vodo. Druga posebne ročke, katere lahko napolnite z vodo ali energijsko pijačo. Najbolj poceni varianta pa je manjša plastenka, ki naj služi še za utež.
MP3 predvajalnik pa je moj spremljevalec le občasno. Zvoki narave so navadno tisto, kar v zadnjem času bolj potrebujem.
Pa še nekaj. Brez vode ni življenja! Zato ob dolgih tekih razmislite, kje boste lahko pili. Pozimi so namreč pitniki zaprti. Ves čas prositi za vodo v gostiščih ob vaših tekaških poteh pa tudi ni ravno najbolj simpatično.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Praktično je to pomenilo, da bomo maratonci in polmaratonci tekli na okoli 16-18°C, kar pomeni še dodatnih deset stopinj zaradi fizične aktivnosti. Vroče! Takoj sem vedela, da takšni vremenski pogoji predstavljajo manjši problem, ker sem astmatik in je zaradi tega obvezen dodatek poleg gelov – Ventolin.
Ob reki Amstel
2014 – v cilju Kenijec Bernard Kipyego
Medtem pa ves čas na stadion prihajajo novi in novi maratonci. In še dolgo bodo. 
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 