Je cestni tek res varen? Na prvi pogled tek kot šport sodi med bolj varne aktivnosti. Toda asfalt skriva svoje pasti – od prometa do nepričakovanih srečanj z vozniki. V članku delim nekaj resničnih izkušenj in tudi nekaj humorja.
Zakaj je cestni tek drugačen?
Pa podrobneje poglejmo cestni tek. Za cestni tek je značilno predvsem, da se teče po trdni podlagi kot je asfalt, beton, utrjene tlakovane poti. Navadno so ti teki bolj ravninski z zložnimi dvigi in spusti. Sicer ne vem kam bi sodil tek po PST (ljubljanski sprehajalni obroč), ki poteka pretežno po makadamu.
Če boš dejal, da greš na cestni tek pomeni tudi, da ne boš naredil več tisoč metrov višincev, ne bo prepadov, ekstremnih spustov in ekstremnih dvigov, prav tako ne bo nevarnih krokodilov in razjarjenih levov. Kot bi se to lahko zgodilo na trail tekih? Prav tako ne pomeni, da boš tekel med samimi avtomobili po avtocesti. Švigal med kamioni in sredinsko prehiteval po “reševalnem pasu”. Če boste to poskušali, boste kmalu zaslišali sirene. Naložili vas bojo in “fiju…” na psihologijo. Pa plačilni nalog boste tudi dobili.
Sama sem se svojega prvega uradnega cestnega teka, ki je bil tako tudi kategoriziran, udeležila v Mokronogu. Brez skrbi. To je bil organiziran tek in avtomobili v času tekme niso smeli voziti. Žal tega teka ni več, ker je tudi glavni sponzor šel v franže. Zgodovina. Nekateri se verjetno še spomnite Tom teka v Mokronogu. Teklo se je 10 km, 5 km v eno smer in nazaj, po prijetnih in slikovitih dolenjskih gričkih. Vsekakor to ni bil ravninski tek, kot smo ga vajeni na mestnih maratonih, kjer ti glavno preglavico navadno predstavlja nadvoz, ampak hribčki in dolinice.
Cestni tek – Tom tek
Tečeš torej po lepi varni in ravni podlagi, varen naj bi bil skoraj tako kakor doma, kjer se ti sicer še vedno lahko kaj zgodi. Nerodno padeš in z glavo udariš ob pločnik, doma v rob omarice. Si pregrizneš ustnico, pogoltneš žvečilko ali pa se zadaviš z mandeljnom. Ampak pustimo to.
Največja nevarnost ni asfalt
Pri cestnem teku je potrebno izpostaviti poleg slabo vzdrževanih bankin oz. robnikov cest, ki lahko povzročijo, zvin, zlom ali praske okončnin in bog ne daj glave, predvsem promet. Motorji, kolesarji, skiroji, avtomobili. Večkrat se zgodi, da pelje kolo ali avtomobil tako blizu mimo mene, da začutim piš vetra in da me obide mrzel pot ter se nasrši koža. Zadržim sapo, stisnem zobe in zamižim. In preživim. No, do sedaj sem. Trening bi se marsikdaj lahko končal na haubi kakšnega avta ali motorja, v jarku ali pa bi postala namaz na asfaltu.
Predvsem pri avtomobilistih imam občutek, da bi si marsikdo želel, da bi me kar povozil.
Domžalski polmaraton – državno prvenstvo
Kot da ne vidijo tekačice, ampak premično oviro. Znajdejo se v video igrici in jaz postanem sovražnik ali dodaten bonus: »Delete! Bonus Extra!« In to kljub temu, da tečem čisto ob robu ceste, skoraj že po koruzi, če je sezona prava.
In da ne boste mislili, da ste varni na pločniku. Nikakor. Ta varnost je le optična prevara. Pločnik je šele pravo bojno polje in preživi le najbolj fizično in psihično izurjen bojevnik. Mimogrede ti lahko odnesejo komolec nindje na električnih skuterjih, dostavljalci na kolesih in da ne boste mislili, da ste varni pred pešci. Brezglavo cikcakajo iz pločnika na kolesarsko stezo in gledajoč v svoje mobitele spominjajo na Zombije. Verjetno rešujejo svetovno krizo, vojne v svetu, iščejo popuste za čevapčiče. Predlagam, da se cestnemu teku, ki zajema tudi pločnike oz. preveč naseljena področja, v čimvečji meri izognete.
Previdnost ne bo odveč tudi na makadamskih poteh. Srečanje s traktorjem je lahko pravo adrenalinsko doživetje. Še posebno, če ima priključek, ki veselo opleta sem in tja. Predlagam, da se ob srečanju raje ustaviš ter odmakneš čisto na stran. Malce počakaš in šele nato globoko vdihneš tri kilograme prahu. Če preživiš, si avtomatsko pripravljen za puščavski ultramaraton. Na našem koncu je kultura traktoristov bolj na psu. Pa naj mi psi oprostijo.
Tekaški copati – znanost ali marketing?
Cestni tek res ni kar tako. Za cestni tek, po najnovejših smernicah, ki nekako veljajo od leta 2002, potrebuješ superge za cestni tek. Za cestni tek. Ne za trail tek. Cela znanost! Ne smeš na tek v napačnih supergah. Zapomni si to! Odpadle ti bodo noge, nohti se ti bodo obrnili navzdol, meča se ti bodo vnela, ahilova tetiva bo začela štrajk kot učitelji 2017, ki je trajal predolgo. Odriv bo napačen. Vse bo narobe. Kajti!
Superge: pripomoček ali filozofija
Superge za cestni tek imajo poudarek na hitrosti, enakomernem tempu in preživetju srečanj z vozniki, ki menijo, da je smernik za reve. Uporabljajo se lahki copati z gladkim profilom, ker je edina prava ovira na asfaltu običajno človeška neumnost.
Sama sem v življenju uničila že kar lepo število tekaških superg: za cestni tek! Le kaj bi mi povedale? Ker so bile nekatere zelo zvite. Namesto, da bi mi držale nogo za dober in varen tekaški korak, so mi ravno tiste “najbolj profesionalne” naredile največ škode. Črn i nohti, žulji, bolečine… Najbolje pa so se izkazale tiste, v katerih sploh ne bi smela več teči. Stare 6 let, strgane, zlizane.
Saj veste, kaj sedaj svetujejo strokovnjaki: menjavo klasičnih superg za trening po cca 800 km teka ali dveh letih (dotrajan material). Včasih sem letno delala od 1500 do 2000 km. Nikoli me niso bolela kolena, imela vneto ahilovo tetivo. Le po vsakem maratonu sem si pridelala vsaj en črn noht. Kot lepotno piko na i za dosežek. In nikoli nisem menjala superg po 800 pretečenih km in prav tako leta niso bila moje merilo. Pač pa stanje superg. Vse ostalo je marketinški nateg in to v 90 %! Sorry! In kako naj superge vedo, kdaj prične teči časovni limit za rabo le – teh? Če so bile že prej morda tri leta v skladišču? Pametni telefoni – pametne superge? Ha. Ha. Ha. Trgovci z mano na ta račun ne morejo zaslužiti.
Kaj sem se naučila po letih teka?
Tek je torej eden najbolj varnih športov. Tako pravijo. Jaz dodajam – tudi eden bolj adrenalinskih! Samo pravo opremo potrebuješ. Prave superge za pravo podlago. Malo sreče. Dobre reflekse. Oči na pecljih. Psihično stabilnost astronavta ali izkušenega tekača. In sposobnost, da v manj kot sekundi odskočiš pred avtom, skirojem, kolesarjem, traktorjem ali zombijem z mobilcem.
Potem pa res ni nobene nevarnosti.
👟 Moja filozofija teka
Tek me je naučil, da pogum in previdnost nista nasprotnika. Najlepši teki niso tisti, na katerih postavljamo rekorde, temveč tisti, po katerih se srečni in zdravi vrnemo domov.
Mojca ❤️
Kako pa ti doživljaš cestni tek? Si imel ali imela kdaj neprijetno izkušnjo z avtomobili ali pa imaš raje gozdne poti? Vesela bom tvojega komentarja.
🌿 Še nekaj za konec
V tem članku delim svoje osebne izkušnje, opažanja in spoznanja, ki sem jih nabrala skozi leta teka, pohodov in aktivnega življenja.
Nisem športna trenerka, fizioterapevtka ali zdravnica. Kar pomaga meni, morda ne bo ustrezalo tudi vam. Zato vedno poslušajte svoje telo in svoje zmožnosti.
Če imate zdravstvene težave, bolečine ali dvome, se posvetujte z ustreznim strokovnjakom.
Želim si predvsem, da bi vas moje zgodbe spodbudile k gibanju, veselju in aktivnemu življenju. ❤️
Prejšnji vikend smo tekli. Mladež že v soboto, mi, “ta stari” pa v nedeljo. Čudovit dan je bil.
Odtekla sem polmaraton, slabo pripravljena, priznam. Ampak počutje je bilo po tekmi čisto solidno.
Aktivni počitek
Priporočljivo je, da po napornem tekaškem dogodku telesu privoščimo nekaj počitka. Telo se mora regenerirati. Staro maratonsko pravilo velja, da mora počitek trajati toliko dni kot je bilo pretečenih kilometrov. 42 dni torej. Dejstvo je, da smo po takšni preizkušnji bolj izpostavljeni poškodbam. Imamo razrahljane vezi in podobno. Počitek seveda ni mišljen v smislu “vse štiri od sebe”. Le naporne tekme in treningi niso priporočljivi.
Skrite pasti regeneracije
Letos nisem pretekla maratona, sem pa polovico. In priznam, danes sem začutila znano bolečino v kolenu in če ne bi imela obutih visokih pohodnih čevljev, bi si prav lahko poškodovala gleženj. To se mi rado dogaja.
Ta teden sem se torej regenerirala tako, da sem predvsem redno delala raztezne vaje in vaje za hrbtenico in moč. Brez teka pa sem zdržala 4 dni.
Peti dan sem odtekla res počasen ravninski 8 km tek, za danes pa je bila v planu planinska tura na Mali Grintovec. Zaradi vremenskih razmer smo se odločile, da zadeva odpade.
Škoda. Mislim, da smo ga “pihnile”. Pa čeprav ni pihalo.
Dan je bil prečudovit.
Proti Prevalu
Grem ven! V hrib!
Pograbila sem pohodne čevlje in palice in jo mahnila kar od doma gor v hrib na pot, po kateri smo včasih samo tekli, dandanašnji pa tam hodim in tečem ter se še vedno občasno izgubljam.
Pohodništvo
Govorim o tekaškem krogu Brdo. Tekaške trase različnih daljin vodijo okoli, na, pod in vse povsod naokrog Klobuka, Stražnega vrha in Utika.
Tekaška pot
Jaz sem jo mahnila po zahodni strani in prišla do Prevala, prečila cesto in mimo ukradenega kipa kurirčka odkorakala po markirani poti na Toško Čelo.
Banditi na delu!
Na Toško Čelo
Izbrala sem daljšo, manj poznano pot, ob kateri zelo rade rastejo marele in tudi ostale gobe. Včasih ti pomežikne tudi kakšen jurček. Žal pa je v poletni mesecih tudi veliko klopov. Kaj več o lokaciji vam pa ne izdam, ker ne bi rada ostala čisto brez gob.
Tudi jesen je lepa
Pot je bila mokra, mestoma drseča, vendar ni bilo prehudo zato sem se ves čas malce jezila sama nase, da se nisem pridružila dekletom, ki so skočila na zajtrk na Veliki Zvoh. Napačna odločitev. Sicer se pa občasno tudi sama rada potepam po hribih.
pohodništvo
Na vrhu hriba me je pričakal lep razgled.
Vrh Peštota
Če sem točnejša, vrh Toško Čelo ne obstaja. Toško Čelo je vas. Najvišji vrh vasi Toškega Čela pa se imenuje Peštota. Vrh je v zasebni lasti, obkrožajo ga visoke smreke, katere je zasadil lastnik. Ni navdušen nad obiskom pohodnikov zato se tja ne vračam več.
Pogled na Kamniško savinjske alpe
Skok na Stražni vrh
Vračala sem se po drugi poti vse do kurirčka, nato pa sem se na Prevalu odpravila po tekaški poti proti Klobuku. Sredi poti se odcepi potka proti vrhu Stražnega vrha, kjer sem se pofočkala in naredila kar nekaj lepih fotografij.
Stražni vrh
pohodništvoKuža je izgubil darilo!pod Stražnim vrhom
Sledil je spust in ob izstopu iz gozda me je čakalo presenečenje na travniku. Živali! Kravice, bik, kozice.
Živalice
Kmetija Pr` Adam
Odločim se, da skočim še do kmetije Pr` Adam po nekaj zelenjave. Stročji fižol za dobro kosilo. Prijazni gospod mi podari še domači sir za žar. Jutri ga preizkusim.
Kdo ga najde?
Rezime
Domov sem se vrnila po prijetnih treh urah hoda. Prehodila sem 10 km in naredila 250 višincev ter osvojila dva že velikokrat osvojena vrhova. Toško Čelo in Stražni vrh. Nekaj je pa le bilo.
Rožica z mravljico.
Pa še “spremna beseda”
Sprva sem imela namen napisati tekaško analizo vezano na nedeljski polmaraton. Res me zanima, koliko kilometrov mi je sploh uspelo preteči kot pripravo na tekmo. Bo počakalo.
Pa sem ga pihnila!
Na koncu pa še opozorilo: v prihodnosti imam na tej strani namen zapisovati utrinke pohodnih tur. Tekaških nasvetov bo bolj malo. Če pa bodo – bodo bolj penzionistično obarvani. Toliko v vednost in opozorilo.
Se pripravljate na Tek trojk? Letošnja “zmagovalna” majska sobota pride na 11. dan v mesecu. Letos bo to že 66. izvedba.
Če mene vprašate, je to najbolj ljudski tek. Dolga leta je bil popolnoma brezplačen. Ko je bil Ljubljanski maraton še v plenicah je bila prireditev odlična vaba za bodoče maratonce, kateri smo imeli ob udeležbi na teku trojk, brezplačno startnino za maraton v Ljubljani – Ljubljanskemu maratonu.
Ja, lepi časi so to bili. Ne le zato, ker smo bili mlajši, tekači smo bili nekako bolj spoštovan “narod”. Zakaj le ;)? Beri naprej!
S taktiko brezplačne startnine se je število tekačev na kraljevski razdalji na t.i. Ljubljanskemu maratonu – počasi povečevalo. Vse dokler – ups – se ni organizatorju zazdelo, da nas je dovolj.
Ljubljanski maraton so zavzeli pretežno tekači na krajših razdaljah. In ker se v demokraciji očitno gleda samo še skozi “dolarska” očala, smo pričeli s plačevanjem startnine vsi po vrsti.
In slednja raste, raste v nebo… Ljubljanski maraton je vse manj ljudski in tekači bežimo, bežimo v hosto, kot nekoč partizani.
Glavni organizator prireditve Pot ob žici v okviru katere poteka tudi tek trojk na 12,5 km ali 29 km dolgi razdalji, je Mestna občina Ljubljana. Prireditev ni več čisto brezplačna, je pa v primerjavi s startninami drugih tekaških prireditev, startnina na Teku trojk v Ljubljani resnično samo simbolična – 10 € / trojko.
Kako pa je s pripravami?
Glede na sporočilnost prireditve, ki je predvsem v tovarištvu in ekipnem duhu, prevladuje predvsem vzdržljivost. Torej – ne glede na katero razdaljo ste se prijavili, pomembno je, da tečete skupaj ter da ste sposobni preteči npr. 12, 5 km v vsaj dveh urah ali 29 km v štirih urah. Takšni so bili približni najpočasnejši časi v letu 2023.
In kako do vzdržljivosti?
S tekom in vmesno hojo. Vztrajno, počasi. Predlagam vsaj trikrat tedensko. Čeprav vem, da nekateri vse skupaj zmorete kar tako, malo za hec. Pa vendar tega ne priporočam, da se vam vse skupaj ne priskuti zaradi morebitnih poškodb.
Moj letošnji cilj je preteči traso 29 km. Če ne bo šlo ves čas v tekaškem koraku – pa v navadnem. Ampak cilj je – preteči.
Tekaški plan
Tečem trikrat na teden. Enkrat tečem neobremenjen tempo, drugič se igram s hitrostjo (intervali, tek v klanec) in tretjič je na vrsti dolgi tek, katerega povečujem do 25 km (2 tedna pred dirko). Če bi se pripravljala za 12,5 km traso pa bi bil najdaljši tek dolg 11 km.
Torej, če še niste začeli sistematično teči je sedaj skrajni čas. Če že vsaj malo tečete, boste hitro notri. Samo ne popuščajte, vztrajajte.
Tek trojk 2024
Predlagam, da z ekipo občasno tečete skupaj. Tako boste tudi drug drugega motivirali in prav kmalu bomo tik pred dogodkom.
Kaj pa takrat?
Zadnji teden pred tekom trojk
V zadnjem tednu pred tekmo ne moremo več nadoknaditi morda zamujenih ali preslabih treningov, vendar kljub temu lahko še veliko naredimo za uspešen nastop in predvsem čim boljše počutje med samo tekmo in po njej.
V zadnjem tednu je predvsem pomembno, da se spočijemo. Zadnji torek pred tekmo je nekje še zadnji dan, ko lahko malo konkretneje treniramo, vendar prav težkega treninga ne priporočam več. Tek, ki si ga boste v tednu pred tekom trojk še privoščili naj bo predvsem lahkoten, takšen, da se boste po njem počutili dobro in čutili tekaško vznesenost ter naslednji dan ne boste čutili posledic treninga.
Pazite na pravilno prehrano. Naj bo uravnotežena in ne pretežka. Predvsem zadnja dva dni pred tekmo ne uživajte premastne ali presladke hrane. Priporočam testenine, riž, zdrave ogljikove hidrate.
Pazite na zadosten vnos tekočine, hidrirajte se preko celotnega dne. Osebno imam najraje navadno vodo, morda nesladkan čaj. Izogibajte se alkoholu.
Tek trojk 2024
Prav tako si privoščite dovolj spanca preko celega tedna. Predvsem zadnji dan pred tekmo, torej v petek, pojdite kmalu v posteljo. Še predno se odpravite spat pa si pripravite vse potrebno za tek naslednjega dne. Najpomembnejše so startne številke za celotno ekipo, čip in superge. Priporočam še, da imate s seboj nekaj vode. Zgodi se, da jo na okrepčevalnicah zmanjka. Vsa ostala navlaka je pogrešljiva.
Idealno je, če je vaša trojka čimbolj enotna in sicer tako, da je tekaška pripravljenost vseh članov približno enakovredna. Vedite pa, da ima vsaka trojka vedno nekoga, ki je na dan tekme najšibkejši. To ne pomeni, da je najslabše pripravljen, lahko ima samo slab dan. Zato poslušajte drug drugega in se prilagajajte in spodbujajte med seboj.
Pred tekmo oz. najbolje že med skupnimi treningi se dogovorite za taktiko teka. Tek namreč ni lahek, od tekačev zahteva precej napora. Ne glede na razdaljo.
Vizualizacija trase 12,5 km
Krajših trojk sem se udeležila le dvakrat. Enkrat še v prejšnjem stoletju na “šverc”, ker sem ostala brez ekipe in je bil štart na Urhu, kamor so nas pripeljali z avtobusi in leta 2008, kjer me je dobesedno ubil vzpon iz Fužin na Rožnik. Sem astmatik in tek kmalu po startu v drevored cvetočih lip in nato precej strm vzpon – kako smo prispeli do tja se tudi ne spominjam dobro. Osebno raje odtečem več in se v tistih 15 km ravnine lepo utečem in mentalno pripravim za vzpon Urh in naprej gor in dol čez Golovec v center Ljubljane.
Se opravičujem za podnaslov, ker ni vizualizacije, so bolj prividi in slabi spomini. Z veseljem objavim vizualizacijo, samo pošljite mi jo.
Vizualizacija trase 29 km
Začnite počasi v pogovornem tempu. Prvih 15 km je ravninskih zato se nikar ne iztrošite že tukaj. Pod Urhom se namreč prične klanec, približno štiri kilometre. Zdržite. Uživajte med tekmo in se zavedajte, da to ni tekma kazanja mišic in moči. To je predvsem tekma povezanosti in tovariškega duha. Vsi za enega, eden za vse. Tecite skupaj s svojo trojko pa naj stane kar hoče. Nikar ne pobegnite svojim tovarišem naprej, ker lahko to vsi skupaj plačate z odstopom. Na Orlah vas bo, upam, pričakala postaja in dobra volja. Okrepčajte se in pijte prav na vsaki postaji. Skrbite, da bo vaša trojka ostala povezana, prav vsak član mora skrbeti za druga dva. Tek čez Golovec je lep, ste sicer utrujeni vendar je to prijetna utrujenost. Tečete po gozdu in pazite na svoj korak. Kar naenkrat ste mimo Observatorija. Makadamsko cesto kmalu zamenjajo kocke, vsaj zdi se mi, da so še. Bodite zelo pozorni kam stopate saj je ta podlaga izredno nevarna za padec ali zvin. Predvsem, če je mokro. Ko pritečete po klancu navzdol, na ravnino, bo spet malce težje ampak v daljavi se že slišijo zvoki iz cilja. Glasba in navijači so vedno glasnejši. Tecite skupaj vsi trije, skoraj ste že zmagali. Tek ob Ljubljanici, še malo, slišite že napovedovalca. Nikar ne izpustite duše v zadnjih 500 metrih. Raje se primite za roke in stecite v skupno zmago. In ne pozabite: skozi cilj mora trojka priteči skupaj.
Kaj pa tempo?
Toliko raznoraznih napotkov, kako izbrati tempo – pa nič. Tempo mora ekipa izbrati glede na najšibkejšega tekača. Idealno je, da ste kakšen tek opravili skupaj, ni pa to vedno izvedljivo. V tem primeru uporabite trik v naslednjem odstavku.
Nadvse pomemben je počasen začetek! Dodajte svojemu povprečnemu času na zadnjem pretečenem maratonu od 30 – 45 sekund, če tečete 29 km oz. na polmaratonu ali kakšni krajši tekmi v primeru, da se pripravljate na krajše trojke. Vsaj prvo tretjino tekme ne tecite hitreje! Bo težko, morda vas bodo vsi prehitevali. Ampak verjemite. Ubije te prehiter začetek. Videli boste, kako bodo vsi tisti, ki so se precenili in jih je vzdušje poneslo – shodili v zadnji tretjini.
Ko boste imeli pred seboj še tretjino tekme, naredite pri sebi “inventuro”, koliko moči še imate in tempo prilagodite temu. Seveda je “predsednik inventure” najšibkejši tekač.
Za konec: NA JURIŠ!
Na koncu nam vsem skupaj želim odličen nastop. Brez poškodb. Z obilo dobre volje. Če boste med tekom postali utrujeni in si želeli, kdaj bo že vsega konec, kdaj bo cilj, se spomnite, da tečete na že 66. Teku trojk deloma po poti okupirane junaške Ljubljane. Mesto je kljub temu, da je bilo ločeno od zaledja celih 1171 dni z bodečo žico dolgo 29.663 metrov in med katerimi je bilo 69 bunkerjev in praktično spremenjeno v koncentracijsko taborišče, uspelo po skrivnih prehodih skrbeti za ranjence, partizane in prebivalce. Delovale so skrivne tiskarne, oddajal je radio Kričač. Ljubljana se ni nikoli vdala. Zato je po vojni postala simbol kljubovanja in upora okupatorju.
S to prireditvijo praznujemo dan zmage in prav vsaka trojka, ki bo pritekla skozi cilj, bo zmagovalna.
Razpis za trojke je dosegljiv na povezavi: TEK TROJK 2024.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Zadnjič sem pisala o pozdravljanju med tekači in moram priznati, da sem na današnjem teku opazila, da bo potrebno še veliko pisanja in opozarjanja, da se bo zadeva popravila. Ni pa brezupna. Predlagam: čeprav se vam zdi neumno, da pozdravljate, vseeno pozdravite. Tako se bo morda nivo dvignil vsaj na tistega izpred desetih let.
Danes pa bi rada napisala nekaj o obnašanju tekačev na progi, na teku v naravi, v parku, gozdnih poteh. Ne le tekačev, morda tudi sprehajalcev, kolesarjev. Kajti tudi tukaj naj bi veljala nekakšna pravila kulturnega obnašanja. Poleg dejstva, da ne smetimo, seveda.
Tečemo (kolesarimo, se sprehajamo…) tako, da ne motimo drugih. Veliko nas je, ki smo radi v naravi: prehajalci, pohodniki, kolesarji. Ves čas pa moramo biti pozorni na okolico saj se lahko hitro zgodi kaj nepredvidljivega.
Po mestu teči ni najbolj primerno, pa vendar so nekateri tekači primorani vsaj del poti preteči, da pridejo na teren, kjer je za tek bolj primerno in varno okolje. Na primer iz centra mesta moraš priteči nekam na obrobje ali v park. Temu vrste teka se reče potovalni tek, ko praktično potuješ iz ene točke na drugo. Tečemo previdno, pazimo na promet, someščane… Če je gneča, je občasno potrebna tudi hoja. Ne pozabimo – najprej smo pešci in šele potem tekači.
Spominjam se članka izpred let, v katerem se je avtorica razpisala o tekačih in o tem, kako zelo moteči so. Medtem, ko si nekdo ogleduje izložbe ali sedi s prijatelji na kavici, mu gredo mimo tekajoči enostavno na živce. Zato moramo dejansko biti obzirni ter da sprehajajoče in sedeče osebke zaobidemo. Če pa nekatere moti že samo pogled na nas, je pač njihov problem.
Tekači smo lahko moteč element v prometu. Zato je pomembno, da upoštevamo cestno prometne predpise. Tecimo po pločnikih in skrajno desno oz. izven naselij po levi strani cestišča.
Bodimo vidni. Oblečeni v pisana oblačila, predvsem ob slabem vremenu ali v mraku in ponoči ne pozabimo na odsevna oblačila in dodatke ter seveda lučko.
Ne tecite s slušalkami v ušesih, to je lahko smrtno nevarno!
Večkrat se zgodi, da pelje kolo ali avtomobil čisto mimo mene.
Tek po parkih je že prijetnejši in bolj svoboden. Pa vendar je ob določenih urah in dneh tudi na teh poteh lahko veliko ljudi. Sprehajalci, mlade družinice z otroki, kolesarji, skiroji, celo na kakšen motocikel lahko naletiš.
Smiselno se je “prometnim uram” izogniti. Žal se jih veliko tekačev ne more. Bodisi zaradi delovnika ali drugih obveznostih.
V takih primerih mora biti tekač pozoren na svojo varnost in na varnost drugih. Lepo bi bilo, če bi se ljudi vsaj deloma držali svoje desne strani poti, tako da je srečevanje lažje in varnejše. Tako nas bodo hitrejši lažje prehitevali in mi bomo lahko lažje in varneje prehitevali počasnejše. Tukaj naj omenim še nekaj: ko menjujete smer preverite, da ne boste skočili pred nekoga za seboj (škarjice). Podobno velja za ustavljanje. Če si želite npr. zavezati vezalko, se umaknite na stran in se šele nato ustavite. Lahko pride do naleta. Si predstavljate nalet tekačev in sprehajalcev?
Veliko ljudi, žal, hodi po sprehajalnih poteh vštric in tako zasedejo celotno pot, tako da jih je zelo težko zaobiti. Lepo bi bilo, če bi bili vsi skupaj sposobni misliti tudi na druge in biti uvidevni do vseh.
Nekateri sprehajalci, svoje ljubljenčke ne vodijo na povodcih. Psi prosto tekajo naokoli, ovohavajo, lulajo, kakajo, se igrajo in tudi tečejo.
Predlagam, da mimo spuščenih psov tečete previdno, počasi. Po potrebi se ustavite in bodite sproščeni. Strokovnjaki odsvetujejo očesni kontakt v primeru, da je pes agresiven. Od tu naprej pa žal lahko samo še upamo, da je lastnik v bližini.
Najlepše je, če lahko tečete izven mesta. Zunaj, v naravi. Med polji, travniki, po gozdovih. Potrebna je sicer večja previdnost zaradi tekaške podlage, morda je posledično tudi hitrost manjša – ampak glava nam bo hvaležna saj tečemo v miru in ne nazadnje, ni nam potrebno skrbeti za “tekaški promet”. Ni se nam potrebno ukvarjati z analiziranjem sprehajalcev v smislu, kam bo kdo zavil, se bo morda ustavil, nas sliši in ali je pes na povodcu ali se ga le ne vidi.
Tekaške skupine
Ker je tekaških skupin vedno več, se moram dotakniti tudi teh saj močno posegajo v tekaško okolje.
Tek v skupini je lahko prijeten, zabaven. Hitro mine in lahko daš tudi več od sebe, saj te sotekači nevede motivirajo, da greš hitreje, da tečeš dlje. Vzdušje je lahko veselo, veliko se govori, smeji … in človek hitro pozabi na okolico. Prevlada nekakšen čredni tekaški nagon in ljudje hitro pozabijo, da niso sami na tekaški trasi. Hitro je ves svet njihov. Tečejo strnjeno, eden ob drugem, prevečkrat tako, da jih je težko zaobiti ali se srečati. Pač, pozabijo. Od sreče in tekaške vznesenosti.
Veliko je odvisno od trenerja. Trener je vodja, kot direktor v podjetju ali učitelj v razredu, če hočete. On določa klimo in postavlja pravila obnašanja. Pravi trener vodi in opozarja: “Tecimo po desni, nismo sami!” ” Bodimo pozorni do drugih”. Takšne tekaške skupine imam rada. Uvidevni so, pozdravljajo, odzdravljajo, vidijo, slišijo in so prijazni.
Tistih drugih se pa kar malo bojim. Tistim drugim pravim sama pri sebi: tekaške horde. Kot praljudje, ki se podijo za plenom. Povsod so. Slepi in zavarovani v svoj svet. Tečejo mimo, brez pozdrava. Ojej, si mislim.
Bodimo uvidevni in prijazni drug do drugega. Se vidimo na terenu.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Vsak tekač bi moral poznati osnove tekaškega bontona. In najpomembnejši je prav gotovo: tekaški pozdrav.
Bontón (iz francoščine, pomeni dober ton) je skupek pravil spodobnega vedenja v družbi (vir: wikipedija, 5.3.2024 ob 20.00).
Vsekakor v družbi obstajajo določena pravila, katerih se ljudje držijo v družbi in v vsakdanjem življenju. Vsi poznamo splošno znane čudežne besede, ki so osnova vsakega bontona: prosim, hvala, oprostite. Pozdrav in odzdrav. In katerih se vsi skupaj poslužujemo premalo. In na katere tudi premalo opozarjamo otroke.
V knjigarnah je na voljo več vrst bontonov od tistih za otroke do poslovnih bontonov.
Nisem pa še zasledila tekaškega bontona, čeprav smo s tekači v Tekaškem forumu o tem že na veliko razpravljali. Zaslužili bi si ga, pa kakorkoli to že vzamemo.
Pozdrav – osnova kulturnega obnašanja
Kakšnih sedem let sem imela, ko sem se s svojim novim kolesom vsaj že desetič peljala mimo sosede in jo pozdravila z glasnim: “Dober dan”. In soseda mi je vedno glasno odzdravila z “Dober dan, Mojca!” No, enajstič mi je prijazno dejala: “Mojca, ni ti treba vsakič pozdraviti, ko se pripelješ mimo!” Dvanajstič nisem šla mimo, ker se mi je zdelo čudno, da se peljem mimo brez pozdrava zato sem zavila v drugo smer.
Spominjam se tudi neprijazne gospe, katero sem dolgo časa pozdravljala in sva se na koncu po “bojnem” posvetu s prijateljico odločili, da dotične gospe ne pozdraviva več, ker nikoli ne odzdravi. Gledali sva jo v oči in šli mimo. Mislim, da gospa ni opazila ničesar.
Ljudje smo občutljivi na pozdrav, saj je osnova bontona. Pozdravimo, ko pridemo v službo, urad, trgovino. Na obisk, domov, kamorkoli. Pozdrav je dolžnost in osnovna vljudnost. Pozdrav in odzdrav, seveda. To sta nerazdružljiva dvojčka, vsaj tako bi moralo biti. Kdor ne vrne pozdrava je enostavno neolikan.
Tekači se pozdravljamo
Se tekača, ki ti priteče nasproti ali tekača, katerega prehitiš – pozdravi ali ne?
Absolutno, DA! Tekači smo pleme, ki se med seboj pozdravlja.
Ima pa tekaški pozdrav več variant, odvisno od situacije in stanja tekača. Lahko je to glasen “zdravo”, “živjo”, “dober dan”, “hojla”, “crkcrk”. Lahko je vzpodbudna beseda kot “dober tempo”, “bravo” ali kaj podobnega. Lahko je pozdrav z roko, pa tu ne mislim rokovanja, ker za kaj takega med tekom navadno ni časa. Z roko nakažeš pozdrav, dvigneš dva prsta ali palec (sredinec odsvetujem – ali pač), lahko celo salutiraš, če želiš. Pomežikneš. Včasih pa vse to predstavlja prevelik napor ali motnjo med tekom. Tedaj zadostuje očesni stik, nasmeh, kimljaj z glavo. Kar nekaj variant in gotovo je še kakšna, ki je tu nisem omenila. In ki ti ne vzame preveč moči.
Gotovo se strnjate z menoj, da vam vsak odzdrav doda nekaj moči in motivacije. Morda celo občutka pripadnosti in razumevanja. Podobno kot te ignoranca pozdrava nevede tudi razjezi.
Tekaška teleta
Mene dobesedno razkuri situacija, ko tečeš, pozdraviš, osebek pa ob očitnih znakih, da je priseben in te je opazil, teče naprej oz. mimo brez pozdrava. Nekateri še prav začudeno gledajo. Kot teleta.
Odkar sem postala starejša tekačica se mi zdi to res idiotsko. Še posebej, če je “tekaško tele” moškega spola. Ob takih primerih si rečem, moških ne pozdravljam več prva. Zakaj?
Prvič, ker sem ženska in drugič, ker sem starejša od večine moških osebkov, ki ne odzdravijo.
Vidite, tukaj pa ne pride v poštev samo poznavanje Tekaškega bontona ampak tisti tistih drugih.
No, vsem tem osebkom je namenjen ta sestavek in prosim, da si shranite nekam v male ali velike možgane: ČE TE NEKDO POZDRAVI, SE ODZDRAVI!
V hribih je to nekaj čisto normalnega. V hribih se pozdravlja. No, tekači se tudi pozdravljamo. In to ni le normalno – to je osnovna vljudnost.
Sem pa opazila še nekaj zelo zanimivega. Kadar tečem zgodaj zjutraj, to so navadno dolgi teki, smo tekači bolj redki. Tu mislim na res zgodnje ure ob sončnem vzhodu, ko se dan šele prebuja in večina še spi. Takrat se, čudežno, pozdravljamo vsi. Prav vsak tekač pozdravi ali odzdravi. In pozdrav je res iskren. V jutranjem mraku se vsakega tekača iz srca razveseliš, ker veš, da bo pozdrav PRISTEN.
In potem, po treh urah teka, nekje od devete ure, ko počasi končuješ s treningom in se večina tekaškega sveta šele prebuja, je stanje povsem drugačno. Na primer na kakšni tekaški prometnici kot je ljubljanska PST. Takrat pozdrav postane instanten kot Vegeta, iskren pozdrav redkost in takrat komaj čakam, da svoj tek zaključim. In si rečem: naslednjič grem še bolj zgodaj.
Opravičljiva stanja za tekaško nepozdravljanje
Kadar tečem, vedno pozdravim. Razen takrat, ko ne. Enačba drži.
Tekaški trans
Tekači dobro veste, kaj je to “tekaški trans”. To je nekakšno nadnaravno stanje, ko si sam s tekom, ko padeš sam vase in okolica izgine. Včasih je to posledica tekaškega navdušenja kot “runners high”, visoke osredotočenosti na sam tek, tekaški teren, hitrost, tehniko. Če padem sama vase na terenu, kjer ne pričakujem tekačev in sem v tekaškem transu se včasih zgodi, da tekača enostavno ne vidim oz. registriram. Takrat ne pozdravim in verjamem, da tudi odzdravim ne. Ali bolje. Odzdravim z zamikom potem, ko lahko vdihnem in ko je tekač, kateremu bi pozdrav morala vrniti, že daleč stran od mene.
Tekaška otopelost
To je stanje, ko je tekač popolnoma utrujen, otopel, brez energije, moči, na robu kolapsa. Izgubljen sam v sebi. Ja, se zgodi. Navadno takrat, ko se preceniš ali narobe oceniš razmere. Praktično si na robu preživetja. Tečeš in dihaš, da preživiš do konca in maksimalno hraniš moči. Ja, moč ti lahko vzame tudi osredotočenost na okolico, na ljudi okoli sebe … Zadeva je nevarna, verjetnost padcev visoka. Pozdrava sotekača ne opaziš ali pa enostavno nimaš moči in/ali volje, da bi se odzval.
Fizične omejitve posameznikov
Poleg zgoraj naštetega pa seveda obstajajo tudi zdravstvene omejitve posameznih tekačev. Od slabovidnosti do nagnjenosti za padce ter še kaj. Tako se mi je večkrat zgodilo, da sem že od daleč nekoga navdušeno pozdravljala a se je izkazalo za zmoto, ko se je oseba približala. Pretirano mahanje in kričeče pozdravljanje sem tako raje opustila.
Tekaška toleranca
Zaradi morebitnega tekaškega transa ali otopelosti in morebitne slabovidnosti sem glede pozdravljanja zelo razumevajoča. Navadno takšno stanje na sotekaču lahko opaziš tudi sam, če si pozoren. Če bi se želeli glede tega bolje podučiti predlagam, da tekače opazujete na kakšni dolgi tekaški tekmi, v zadnji četrtini maratona, na primer. Takrat se lepo vidi. Kdo je padel sam vase, kdo leti kot v transu in kdo je na robu preživetja, otopel sam s seboj. Če je hudo, se takemu človeku ponudi pomoč.
Dragi tekači in ostali morebitni bralci! Prav lepo vas pozdravljam! Do naslednjič.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Leto 2023 je bilo tekaško zadovoljivo, saj mi je končno spet uspelo preteči maraton. Pa čeprav prav potihoma mislim, da si ga nisem ravno “zaslužila”, glede na malo število pretečenih kilometrov.
Vendar stvari niso več take, kot so bile nekoč.
Skušam teči bolj z glavo. Zakaj? Da bom lahko še dolgo tekla, brez poškodb oz. s čim manj bolečinami. Tek potrebujem kot hrano in vodo. Je praktično del telesne in mentalne higiene. Hrana in voda mi omogočata fizično preživetje, tek pa mentalno. Prinaša mi nekakšno ravnovesje. Na nek način me prizemlji in hkrati osvobodi, prežene nepotrebne strahove, pomaga videti stvari jasneje, pomaga živeti.
Tek mora biti. Brez njega nisem prava jaz. Maraton pa lahko pogrešam.
Tek je smešen. Če ne tečem me vse boli. Vključno z dušo. Če tečem, me tudi kaj boli ampak na dober način. In kasneje se bolje počutim.
V letu 2023 sem pretekla 705,21 km v povprečnem tempu 7:20 min/km kar mi je vzelo vsega skupaj samo 86 ur, 11 minut in 11 sekund. Ob tem sem naredila za 6.139 m vzpona.
Marsikomu ta številka ne pomeni nič ali pa zelo malo. Kakorkoli pa vam lahko zatrdim, da številka ni visoka. Vendar mi takšna količina teka v zadnjih nekaj letih povsem ustreza. Ob predpostavki, da starejši tekači potrebujemo več regeneracije, je to čisto v redu. Stvar deluje.
V letu 2023 sem zabeležila tudi dve tekmi. Polmaraton v Bovcu in maraton v Ljubljani. Na obeh sem dosegla osebni rekord “v obratnem smislu”. Letos sem namreč tekla obe tekmi najpočasneje. Ampak cilj je bil – preteči maraton. Preteči maraton je že samo po sebi zmaga.
Poleg teka beležim še vožnjo s kolesom in planinarjenje.
Kolesarskih kilometrov se je nabralo gotovo več kot 320 zabeleženih in so predvsem posledica kolesa kot prevoznega sredstva.
Na koncu pa dejavnost, ki sodi ob bok teku. Gorništvo, planinarjenje, potepanje po naših prečudovitih hribih.
Gore, planine, hribi. Ko se čas ustavi, če si le dovolimo. Tam gori je drug svet. Najlepši. Čist. In jasen tudi kadar dežuje.
Pohodniških kilometrov se je nabralo 265 km v daljino in 14.120 metrov v višino. Precej približne številke.
Spodaj navajam nekaj nepozabnih planinskih tur, ki sva jih opravila s Fricem sama, še večkrat pa skupaj z najinimi dragimi prijatelji.
Iz poti na Polhograjsko Grmado (898 nm), 4. 2. 2023
Štartala sva v Dvoru mimo Kuclja proti Lovski koči na Malo Grmado in nato naprej na Polhograjsko Grmado. Povratek po drugi strani nazaj do Lovske koče in nato po isti poti nazaj na obvezen postanek Pr Andrejcu.
Gradišče, Velika planina, 10.2.2023
Super zimski izlet, midva z derezami in v pohodnih čevljih, Bojan pa je imel s seboj še turne smučke. Ko se je iz vrha Gradišča pognal navzdol sva samo še slišala: “Jodldudldiiii…”
Iz poti na Utik, 23. 2. 2023
Tole je bil bolj tekaški izlet v solo izvedbi. Krožna pot okoli Utika in Klobuka, mestoma markirana pot. Ampak moje skrite stezice so prijetnejše. Sedaj veste zakaj se naselje pod Utikom imenuje Podutik.
Pogled iz stolpa na Orlah, 26. 2. 2023
Prijeten pohod s prijateljema z Iko od Sv. Urha na Orle. Razgled iz vrha novega stolpa je vreden ogleda.
Sivka, 4.3.2023
Tura od Pasje ravni do Sivke in nazaj, križem kražem v snegu po gozdu in med smrekami.
Pasja ravan, 4.3.2023Peštota – najvišji vrh Toškega Čela, 10.3.2023
Leta 2023 je posebno tudi po tem, da sem v tem letu prvič osvojila najvišji vrh Toškega Čela. Vedno smo samo vedeli, da je tam nekje… 10. marca 2023 pa sem ga le odkrila in ovekovečila.
Štefanja gora, 18.3.2023
Leta 2023 sva bila tudi prvič na Štefanji gori. Luštno!
Pogled proti Kočni in Grintovcu iz poti na Štefanjo goro, 18.3.2023Potepanja po Kamenjaku, 15.4.2023
Kamenjak ni hrib, je čaroben polotok v hrvaški Istri katerega sva z najinima dragima prijateljema prehodila po dolgem in počez, praktično v vseh letnih časih. Neprecenljivo.
Planina Prevala – Bornova pot, 6.5.2023
Tudi na Planini Prevala sem bila v letu 2023 prvič. No, vsaj po poti tunelov – Bornovi poti.
Jelovica – iz poti na Vodiško planino, 21.5.2023
Jelovica in njeni temni gozdovi… mestoma sva se malce zgubljala ampak kdor išče – ta najde. Tudi midva sva.
Jamnik, 21.5.2023Na Toško Čelo, 15.7.2023
Jp. Ni bil jurček!
Potepanja po Polhograjskih dolomitih, 23.7.2023
Kadar ne veš kam – Polhograjci so vedno pri roki. No, pri nogah.
Iz poti na Malo košuto, pot precej izpostavljena, slabo markirana oz. markacij sploh ni. 29.7.2023.Mala košuta, 1790 nm, 29.7.2023
Mestoma grozljivo. Markirano? Uf!
Slap Gorejca, 6.8.2023
Toliko fantastičnih poti!
Pravljične poti Loga pod Mangartom, 6.8.2023
Ali je sploh še kje lepše?
Iz poti na Nemške glave (1597 nm), 7.8.2023
Adrenalin… brezpotje … včasih se je potrebno obrniti tik pod vrhom.
Slap Zaročenca, 7.8.2023
Slap Zaročenca sva pa le našla. Čeprav sva Poročenca.
Iz poti Od Mlinča na Mangartsko sedlo (2055 nm), 8.8.2023
Dobro sva se nahodila in prav hvaležna sem, da sva šla na Mangartsko sedlo enkrat še v pohodnih čevljih. Super tura, čudoviti razgledi.
Velika korita Soče, 9.8.2o23
Itak vemo, da je to ena sama čarobna pravljica.
Krožna pot Loške Koritnice, 10.8.2023
Prijetna pot, lepi razgledi, mir in tišina.
Pragozd pod Jalovcem in Mangartom, 10.8.2023
V tem gozdu pa prav čakaš, da se prikaže kakšna vila ali pa vilinec. Čarobno.
Od Sedla pod Mangartom do vznožja vzpona na Mangart, 11.8.2023
Prvoten plan je bil vrh, vendar je vzpon preprečilo slabo počutje. Sva pa vneto čakala na najina junaka. “Tam gor sta! Ju vidiš?”
Mangart je padel! Bravo!Razgled iz Velikega Selišnika (1952 nm), 14.8.2023
Veliki Selišnik se nahaja poleg bolj znanega Viševnika. Je pa pot na Veliki Selišnik toliko bolj zahtevna. Ženski del odprave je bil (beri: sem bila) kar malo siten.
Dom na planini Korošica, 10. september 2023
Kako lepo! Lepo je bilo biti tukaj skupaj s prijateljema in z Iko.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Ste kdaj pomislili, da bi pretekli maraton? Večina, ki to bere, seveda je. In ga je tudi že pretekla. Pa vendar: zakaj?
Teči dlje …
Vsakega dolgoprogaša očitno nekoč tozadevno ” nekaj zadene”. Mene osebno je ideja o daljšem teku dobesedno zadela na moji “šverc tekmi” -na teku trojk konec 80.ih prejšnjega stoletja. Če sem čisto iskrena je botrovalo celo malo … zavisti.
“Zakaj nekateri lahko in zakaj drugi ne moremo. Ali celo ne smemo. Zakaj mislimo, da ne smemo? Zakaj mislimo, da ne moremo, če sploh nismo poskusili?!”
Sanjarjenje ali bolj po tekaško: nekakšna pred vizualizacija, kako (tudi) jaz pretečem 28. kilometrov in si dokažem, da zmorem! Tudi jaz. Da zmorem morda še več – še dlje od 28. km!
Misel o maratonu se je zasidrala vame! Z vsakim letom in z vsakim nadaljnjim Ljubljanskim maratonom, ki sem ga (živim v Ljubljani) je postajal “virus Circus” v meni močnejši, agresivnejši. Danes je kroničen ;).
“Če bi bila prepričana, da je varno tudi za ženske. Če bi imela nek tekaški program. Čas za trening.”
Ja, včasih do informacij ni bilo tako lahko priti. Danes pa nas bombardirajo že z vsem mogočim, tako da imamo povsem drugačen problem.
Ampak danes vemo: ja, ženske lahko tečemo maraton, že dolgo to vemo. In treniramo lahko po identičnem planu kot moški. In zaradi tega ne bomo prekmalu umrle in vseeno bomo lahko rodile.
Letos so ukinili eno od odličnih prilog Dela – Polet. In mnogo danes že starejših tekačev smo ravno v njem našli to potrditev. Ter našli tekaški plan za trening maratona. In krajših razdalj.
Marsikdo, ki se je takrat okužil s tem virusom ga nosi v sebi celo življenje. Virus Maraton Circus.
»Ste kdaj pomislili, da bi enkrat v življenju pretekli maraton? …
»Maraton je čarobna beseda. Marsikomu spremeni življenje, …«
Dandanes je polno tekaških nasvetov, revij, knjig in filmov.
Priporočam ogled ogled kultnega švicarsko-francosko-belgijskega dokumentarnega filma o teku: “Free to run” , oz. naslovljeno v Slovenščini “Maraton!”. Leta 1972 je v Švici pričela izhajati švicarska mednarodna tekaška revija SPIRIDON. Takrat je bil tek čisto nekaj drugega, sama se spominjam. Predvsem privilegij moških. Od tu tudi ta neumna zakoreninjenost v ženskih glavah, da me ne zmoremo.
Spiridon je podiral meje. Ni bil samo revija. Bil je gibanje. Pomagal je ženskam, da svobodno stečemo. Tek na dolge proge, pravica do maratona, je ženskam pomagala tudi pri emancipaciji. Spiridon je podiral predsodke. Preselil tek ven, med ljudi.
Danes skoraj ne moremo verjeti, da včasih tek ni bil samoumeven in da je bil le privilegij moških.
In prav tek na kraljevski razdalji, to je dvainštiridesettisočstopetindevetdeset metrov, najbolj navdušuje.
Kar poglejte okoli sebe
Vse teče, nori…. in tudi vedno več ljudi na takšen ali drugačen način, živi od teka. Toliko kot je danes tekaških trgovin, klubov, tekaških skupin, trenerjev, svetovalcev in ostalih bolj in manj potrebnih “spremljevalcev teka”, jih ni bilo še nikoli. Vsi obljubljajo pomoč pri pripravi na tek v maratonski razdalji. In podobno kot si vsak želi vsaj enkrat v življenju priti na Triglav, si želi vedno več ljudi preteči maraton vsaj enkrat v življenju.
Pa poglejmo nekaj tekaško maratonski mejnikov, katere povzemam po kultnem filmu:
Sedaj čakamo novega rekorderja in sicer kdo bo tisti, ki bo maraton pretekel pod dve uri.
Sicer se je to že zgodilo 12. oktobra 2019, ko je aktualni nosilec rekorda Kenijec Eliud Kipchoge, na tekaški prireditvi INEOS 1:59 Challenge, ki je potekala na Dunaju, dosegel čas pod dvema urama, natančno 1:59:40.2. Vendar se zaradi posebnih okoliščin prireditve, rekord uradno ni priznal. Pred tem je Eliud Kipchoge na posebnem tekaškem dogodku Breaking2 maja 2017 v Italiji tekel čas 2:00:25.
Pa pustimo profesionalce in razmislimo sami pri sebi, zakaj ravno maraton.
Jaz drugega odgovora kot to, da mi maraton predstavlja vrhunec teka, ki me napolni s samo dobro energijo, nimam.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Ob pogledu na belo-zelen transparent mi srce vedno začne divje razbijati. Pa čeprav je reklama za kakšno drugo »zeleno« zadevo v barvah Ljubljanskega maratona. Ali ljubljanskih trojk. Ne glede na mojo udeležbo.
Je maraton lahko rutina?
Po prvem pretečenem maratonu me je skrbelo, če bom vztrajala. Postavljala sem si cilje: preteči maraton pri 42-ih, preteči pri 50-ih… Zato je maraton na nek način je postal obvezen dogodek vsaj enkrat letno. Kot novo leto ali rojstni dan.
Nekaterim dogodkom se živ človek ne more izogniti. Pa vendar nekako ne smatramo praznovanje rojstnega dne ali novega leta za rutino. Prav tako ne maratona.
Čeprav, roko na srce, to z leti lahko postane. Če postanemo apatični, melanholični, naveličani vsega. Tega si ne smemo dovoliti. Moramo najti način, da se iz tega izvlečemo.
Navadno pomaga prav tek. In še bolj tekaški cilji kot je na primer maraton. Sama z motivacijo nikoli nisem imela problema. Tek oz. gibanje v naravi potrebujem skoraj toliko kot zrak. In vsak maraton je vedno bil ne nekakšna nagrada za redne tekaške treninge.
Maraton. Res je sicer, da je vsak maraton dolg 42.195 metrov. Nekateri jih v življenju pretečejo ogromno. Ker je prav vsak drugačen. Pa čeprav bi bil vedno enak, na istem kraju in ob isti uri ter enakem vremenu in pripravljenosti. Vsak maraton napiše povsem drugačno zgodbo. In poti (beri: treningi) prav tako.
Možganov in naših občutij ter doživljanja pač ni mogoče okolupiti.
Slab teden do maratona. Čas za dobro psihično predpripravo. Pregled tekaške trase, pripravo tekaške taktike, opreme, priprava prehranskega načrta pred maratonom…
Čeprav želimo in se trudimo vse organizirati in pripraviti kar najbolj optimalno, nas bo gotovo kaj presenetilo.
Če dobro pomislim je vsako leto isto. Čas gre vedno nekako narobe – ali se vleče ali pa prehitro mine. Zakaj bi ga torej zapravljala po nepotrebnem?
Če bom pripravila kratke tekaške hlače, bo snežilo. Če bom pripravila dolge, bo pretoplo. Navadno se mi zgodi še kaj s supergami, podobno kot danes, ko sem na popoldanskem teku skoraj do kolen zagazila v gnojnico med tekom čez polje.
Superge sem oprala, sedaj se sušijo. Pa bodo v redu ali se bo oblika deformirala? Jaz res ne vem. Vi tudi ne.
Nagaja mi ura, če ji je verjeti, imam utrip kot slon ali želva. Samo še to se manjka, da uničim šilt na kapi.
Gotovo je le eno: panika v zadnjih dveh dneh. Obvezno. Ali bolje – trema. In še bolje: tremopanika!
Čudovito bi bilo to »tremopaniko« razporediti na vsaj deset zadnjih dni pred maratonom.
A ne gre. Kot bi odmrli možgani.
Saj je še dovolj časa. Ne da se mi razmišljati…
In seveda je to tudi čas, ko moramo paziti na hrano. Kaj jesti.
Kako poskrbeti za zadostne zaloge glikogena, hidracijo…
Vsako leto pripravljam prehranski načrt, zbiram informacije, brskam po člankih… na koncu pa naredim kar nekaj po svoje misleč, da se držim reda in dogovora, ki sem ga sklenila sama s seboj, a v resnici je polno nekih prekrškov in izjem.
Grozna sem! Če sem se sposobna zbrcati v superge kadarkoli s taktiko »ne poslušaj tistega glasu« je pri kršitvah s hrano podobno. Le da tu ne poslušam pravega glasu.
Po glavi mi brnijo sami recepti, kaj bi skuhala, spekla… na Kulinariki sem že skoraj abonirana. In še lačna sem ves čas! Saj vem, temperatura pada – apetit pa raste.
Rit pa tudi.
Čisto brez veze, da zaradi požrešnosti pokvarimo strikten tekaški trening in se še zredimo pred nastopom.
Že tako in tako nisem tam, kot bi pravzaprav želela biti.
Teh 14 dni bomo pa že še zdržali in jedli tako kot je treba, kaj ne? Ampak – kako že?
Prehranske finte ali kako pripraviti telo na učinkovitejše kurjenje maščobe
Zadnji teden pred maratonom bi morala preteči 30 kilometrov, da izpraznim vse glikogenske zaloge.
Navadno se to ne priporoča, zadnji dolgi tek naj bi se pretekel vsaj 3 tedne pred maratonom. Tokrat pa en teden?
Razmišljam, da bi to pač šlo. Greš ven, obuješ superge in odtečeš 30 km. Lepo mirno… zmeren tempo. To bi šlo.
Ampak po tem treningu ne bi smeli pojesti prav nič ogljikovih hidratov. Nič ! Samo beljakovine, zelenjavo, sadje … Pa saj to mi je všeč! Ogromna skleda solate in riba. Ogromna skleda solate in velik naraven zrezek… Ampak to je vse! Nobenih izletov v hladilnik in omaro več!
Fino bi bilo, da tudi kavice ne (auč!) ter seveda nič alkohola (ni panike – pivo bo po maratonu še slajše).
Lepši del pa pride na vrsto zadnje tri dni pred tekmo – ko pride na vrsto »carbo loading«. Navali na bele makarone, riž, palačinke …. Predvsem slednje bi šlo brez problemov! Zrezkov in rib bi se pa do tedaj lahko najedla že preko glave!
Najhujša zadeva pri tem načrtu je strah, da se pregrešim in z enim grižljajem uničim vse. Ja, res! En grižljaj uniči vse! Tako pravijo strokovnjaki. In jaz jim deloma verjamem. To je isto kot zgodba o čokoladi in pršutu: bom en košček – na koncu izgine – vse!
In potem bom na startu premalo spočita in brez glikogenskih zalog!
Pa je to sploh zdravo za petdesetletno babnico? Kaj petdesetletno… kmalu šestdesetleno?
Ne vem, res ne vem, bom razmislila. Za tak načrt moraš biti resnično psihično trden, odločen, neomajen!
“Ne! Ne bom čokolade! Ne, hvala! Ne bom poskusila te slastne, čudovite sočne torte! Ne, hvala!” Oh joj, ne vem če zmorem! Mi letos manjka motivacija?
Ah, nehaj, no!
Najbolje se je držati preverjenih zadev in ne eksperimentirati.
Pred maratonom se je potrebno predvsem dobro spočiti. Se naspati. Dovolj piti in primerno jesti vsaj zadnje tri dni.
Še pomembneje pa je: ostati zdrav! Le zdravi bomo na polno po maratonsko uživali!
Konec oktobra je navadno veliko prehladov, viroz, grip in podobnih obolenj. Pazite se tudi poškodb!
Če vas ujame kaj od navedenega priporočam, da se predvsem dobro pozdravite. Maraton je predolga preizkušnja, da bi se je lotevali na pol bolni. Nastop je lahko problematičen že samo zaradi pred kratkim prebolene bolezni, saj telo potrebuje kar nekaj časa, da si opomore. Če boste rinili z glavo skozi zid (in to ne tistega na 30 km) se vam lahko hudo maščuje. In potem res še dolgo ne boste mogli teči.
Brez teka pa ni maratona, kaj ne?
Na koncu naj vam zaupam še eno idejo. Mogoče bo pomagala tudi vam, da čas pred maratonom preživimo kar najbolj optimalno (beri: pametno!)
Poiščite si svojo predmaratonsko mantro!
Tako kot tisto spodbudno misel, ki vas v težkih trenutkih maratona žene naprej. Naj obstaja še ena za čas pred maratonom.
Jaz jo imam!
Originalni članek je bil objavljen na spletni strani Preberite.si
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Se tudi vi med tekom kdaj zalotite, da bi morda morali biti nekje drugje, početi nekaj drugega? Se vam je kaj podobnega dogajalo ob vaših prvih tekaških korakih?
Sindrom “Kaj vse bi še lahko postorila”
Sama sem imela večkrat slabo vest. Predvsem takrat, ko sta bili hčerki mlajši in bi želela biti ves čas ob njiju. Ko sem tekla sem razmišljala o neobešenem in neopranem perilu. Pa tistem nezlikanem kupu in celi gori moških srajc. Ali ima moj še kakšno za jutri? O neodnešenih smeteh, pozabila sem jih odnesti spotoma. Pa spet o mojih srčicah doma, ves čas sta nekako tekli z mano! Ob teku sem se večkrat spomnila, da bi lahko v tem času naredila marsikaj drugega. Pomila ali posesala tla, pomila okna, kuhinjske omarice. Kopalnico je potrebno spet generalno počistiti. Spet bi kaj sešila, kar je moja druga obsesija. Presadila in zalila rože! Se igrala s hčerkama! Spet.
Sindrom “Kaj si bodo drugi mislili o meni”
Še posebno ženske imamo v sebi nekako prirojeno obsesijo, da zmoremo vse in še huje: da moramo narediti vse. In zato tisto pravo sebe prevečkrat postavljamo na zadnje mesto.
Ko danes pogledam nazaj so me resnično mučile same neumnosti. Od tega kaj bosta rekla tašča in tast, sosedje, morebitni znanci in prijatelji, ki bi lahko prišli na obisk in ugotovili, da nimam vse pospravljeno – ampak: ”Teči je pa lahko šla!”
Resnica pa je takšna, da to ne zanima prav veliko ljudi. Briga pa popolnoma nič! Če pa že – to ni moj problem! Naj govorijo karkoli že hočejo. To pove več o njih kot o meni.
Mama mi je večkrat rekla: “Kaj se sekiraš!? Saj imaš vedno pospravljeno. Če koga moti, naj pa stran pogleda!” No, tisto, da imam vedno pospravljeno sploh ni res. Gotovo pa je, da največkrat samo ti veš, da kaj ni na svojem mestu ali pa je malce več prahu kot običajno.
Tek je pravica
S tempom življenja, kot ga živimo danes ni čudno, da smo občasno preutrujeni od vsega. Od službe, gospodinjskih opravil, morebitnih dodatnih izobraževanj, raznih obveznosti in marsikdaj tudi od lastne nesigurnosti vase! Zavedati se moramo, da ima vsak pravico, da si vsaj pol ure na dan vzame čas samo zase. Da je na svetu tudi naš Jaz ter da nikakor ni v redu, da zaradi vseh teh obveznosti popolnoma pozabimo nase.
Se počutite kot bi bili na razpelu? Tista Slaba Vest na eni strani in na drugi Tvoja Vest, ko se zavedaš, da moraš narediti tudi nekaj zase in ostati zvest samemu sebi. Ne mučite se! Recite si: “Pol ure na dan je mojih, porabim jih lahko za karkoli!”
Jaz jih. Brez slabe vesti. Za tek. In zrak tam zunaj. Za občutek nekakšne svobode, vsaj za pol ure na dan. Ven! V superge!
Dan brez teka je izgubljen dan
Na tek se lahko odpravimo praktično kadarkoli, odvisno kakšne in kdaj imamo svoje vsakodnevne obveznosti.
Med tednom se sama najraje odpravim pred morebitnim kosilom oz. večerjo. Ko se vrnem iz teka sem po tuširanju kot prerojena. Imam več energije in tudi naredim neskončno več kot če ne bi tekla.
Na tisti dan, ko ne tečemo, ne naredimo popolnoma nič več. Utrujeni od službe obtičimo ob ždenju za mizo ob prebiranju časopisja in pregledovanju reklamnih letakov, ob pitju kavice, počivanju na kavču. Skratka – neproduktivno. In na koncu dneva vidimo, da smo naredili veliko manj, kot bi, če bi šli teči. Če že drugega ne: vsaj tekli bi! Naredili bi nekaj zase.
Tako kot otroci tudi odrasli delujemo po sistemu: “Več dela kot imaš – bolje ga razporediš in več narediš!” Če pa dela ni dovolj, se ti ne ljubi narediti niti tisto, kar je resnično potrebno opraviti.
Adijo slaba vest
Slabo vest imamo ljudje takrat, ko naše vrednote niso v skladu z našim ravnanjem in vrednotami oz. pričakovanji družbe. Takrat v sebi bijemo boj med svojo notranjostjo in tem, kako nas vidi zunanji svet. Včasih so te ljudje debelo in začudeno gledali, če si tekel. Danes ne več. Vse to se spreminja.
Spreminjamo se tudi mi sami, do neke meje. A kljub vsemu smo edino sami sebi eden in edini jaz. Zato je najbolj pomembno, da ostajamo zvesti sebi.
Tekači najdemo pot do sebe ravno preko teka. Zato sem s to vrsto slabe vesti že zdavnaj opravila. Čeprav jo še imam! In to takrat, ko že nekaj dni ne tečem.
Maraton bo vsaj posredno vplival na celotno družino.
Bi želeli preteči maraton vendar ste v dvomih kdaj? Nekateri pravijo, da za mlade maraton ni dober, da je prenaporen in nekako ni priporočljivo, da bi ga pretekli pred svojim dvajsetim letom. Takšen je navadno tudi starostni limit za to kraljevsko razdaljo. Gotovo ne brez razloga.
Dejstvo je, da mora biti telo trenirano in pripravljeno na večji napor. Starejši tekači, ki tečejo redno, so tu v prednosti. Mlajši pa morajo poskrbeti, da si zgradijo tekaško bazo in telo postopoma pripravijo na ta težek izziv.
Ko treniramo za maraton moramo temu cilju podrediti marsikaj. Prehranjevanje, zabavo, druženje. Pomembno je dovolj spanja.
Katero obdobje v življenju je torej tisto, ki naj bi bilo za “projekt maraton” najprimernejše? Praktično kadarkoli, če smo sposobni biti do sebe dovolj strogi in razsodni. Sami s seboj se lahko najbolje zmenimo.
Kaj pa, če imamo družino?
Tek in družina
Najdragocenejša je ugotovitev, da kljub temu, da imamo doma družino z morda še ne šoloobveznimi otroci, lahko še vedno najdemo čas za tek in to na tak način, da otroci ne bodo prikrajšani za vašo družbo. Ter da zaradi teka ne obremenjujete drugih.
Že davno sem ugotovila, da s tekom zmorem neskončno več! Več in bolje!
S projektom “maraton” je seveda kristalno jasno, da bo samo pol urice za tek – premalo.
In kaj storiti v tem primeru?
Pomembno je natančno planiranje časa. Čas za tek je lahko pred službo ali po službi. Nekateri si lahko privoščite trening morda celo med službo. Tečete lahko med tem, ko so otroci na različnih dejavnostih, na šolskih izletih. Ko so malce večji – pa med tem, ko pišejo domače naloge. Domače naloge naj otroci pišejo sami. Ko se vrnete iz teka, je čas za morebitna vprašanja.
Treninge za maraton morate vsaj občasno spremeniti v “maratonsko družinsko druženje” s tekom! Naj vas na teku spremlja cela družina, tudi vaš partner. Pojdite na tek vsi skupaj!
Seveda pa vztrajajte! Če ste otrokom povedali, da je vaš cilj postati maratonec ali maratonka, je to najbolj obvezujoče. Bodite vzgled svojim otrokom in z znanjem, resnostjo in vztrajnostjo otrokom pokažite, da lahko na tem svetu dosežete vse, če le hočete! Saj veste kako pravijo:“Človek je vreden toliko kot njegova beseda!”
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Tekači radi gledamo številke. Tiste tekaške. Koliko kilometrov smo pretekli v določenem obdobju, kakšna je bila hitrost, kakšno razdaljo smo pretekli, rezultati in razvrstitve na morebitnih tekmah, teža. Počutje.
Pred leti mi je to bilo v veliko veselje, zadnja leta malo manj. Malo manj tudi zato, ker so številke meni ne preveč všečne.
Pa jih poglejmo.
Številka naše starosti je praktično edina na katero nimamo vpliva. A kaj, ko ima ta številka vedno večji vpliv na naše ostale številke.
Hitrost: s starostjo tekaška hitrost pada. Žal. Potrudimo se, da se to zgodi čim kasneje.
Razdalja: hitrost pada, razdalja bi po neki logiki lahko rasla saj počasneje lahko tečemo dlje. Poskusimo.
Rezultati: se spreminjajo. Morda smo res počasnejši ampak… na tekaških tekmah so nam v pomoč kategorije, v katerih lahko tekmujemo s sebi enakimi.
Teža: leta gor, teža gor. Ni pa nujno. Le bolj striktni in pazljivi moramo biti in paziti kaj in koliko bomo vtaknili v usta.
Počutje: tako kot tekaške superge tudi naše telo ni ves čas novo, stara se. Le da superge lahko zavržemo stran in si kupimo nove, telesa oz. našega zdravja pa ne moremo. Počutje je glavni faktor. Počutje je zdravje, kamor spadajo tudi poškodbe.
Iz svojega tekaško rekreativnega dnevnika sem potegnila podatke za leto 2022. Številke so mojemu počutju primerne. Kljub temu, da je večina številk prenizkih (le ena je občutno previsoka) sem relativno zadovoljna. Gibala sem se, trudila sem se, da bi morda spet lahko pretekla maraton.
Iz razdalj po posameznih mesecih prav lepo vidim, kdaj se mi je kaj “zgodilo”.
Zadnjih nekaj januarjev pričenjam z mislijo, da do pomladi malce shujšam. Nisem kaj prida uspešna, uspe me za kakšen kilogram in ko mi ravno nekako gre, ko že začenjam čutiti tekaško moč in ko malce spet začnem pridobivati na hitrosti, se mi nekaj zgodi.
Marca 2022, kar se lepo vidi na grafu, se mi je zgodil padec “skok na ploh”. To je vrsta padca, ko se spotakneš in letiš po zraku kot puščica naprej. Kot bi želel skočiti na glavo, vendar pristaneš na trebuhu, torej skočiš “na ploh”. Podrobnosti sem opisala v članku BREZBRIČNOST. Posledice čutim še danes. Natrgala sem si dve tetivi, poškodovala kost ob narastišču mišice in fizioterapevtke in fizioterapevt v ZD Center so postali že skoraj moji najboljši prijatelji. Super so. Res pomaga. Naučila sem se cel kup vaj. Za hrbtenico so me že naučili, sedaj jih znam tudi za ramo in celo telo.
Že štirinajst dni po padcu, ko je bolečina malce popustila, sem se vrnila k teku. Tekla sem previdno, rama me ob teku skorajda ni bolela, le pasti nisem smela. Zelo previdna sem bila, pazila na vsak kamenček, vdolbino na cesti, korenino na poti.
Veselila sem se prihajajočih dolgih tekov, 25 km sem lepo pretekla in se veselila treninga. Rada tečem npr. 2/3 treninga malce hitreje in zadnji del počasi. Posledično imam ves čas podoben srčni utrip in to mi res odgovarja. Paše mi.
Junij je bil čudovit mesec, ko sem pri prijateljih na morju odtekla en res prijeten tek. Saj veste: morski zrak, borovci… in potem zaplavaš… Prijetno je bilo na Puljski tržnici vse do trenutka, ko me je pričelo “nekaj” boleti v hrbtenici… kar na lepem. Komaj sem prišla do avtomobila, doma sem bila že skrivljena, zverižena. Ne prvič, večkrat se mi to zgodi. Iz neznanega vzroka. Pojma nimam. Baje sploh ni pravega vzroka.
Je pa to bil potem vzrok, da spet nisem tekla. Tokrat daljše obdobje. Fizioterapija za ramo mi je sovpadla z bolečino v hrbtenici, tako, da sem takoj dobila terapijo. Rama bo počakala, sanirati smo pričeli hrbtenico. Kmalu mi je bilo jasno, da z maratonom ne bo nič. In septembra, da tudi s polmaratonom ne bo nič.
Sledil je čas počasnega uvajanja teka po mehki podlagi. Striktno ogrevanje pred tekom. Raztezne vaje po teku. Vaje za hrbtenico vsako jutro… in tako se je leto končalo in pričelo novo.
V letu 2022 sem pretekla 700 km, prehodila 430 km po naših gorah in hribovju ter prekolesarila 550 km. Tekem nisem pretekla nič. Najbolj uživaški tek pa je bil 15 km trail tek po Dugem otoku v solo izvedbi.
Tek ni ekipni šport. Tudi sama največkrat tečem sama in roko na srce: to mi najbolj odgovarja. Razen takrat, ko je z menoj še tekel moj mož. Pa čeprav mi je šel včasih pošteno na živce. To je bilo takrat, ko sva se skupaj pripravljala na maraton.
PRIPRAVE NA PRVI MARATON, TEK IN PARTNERSTVO
Najlepše je, če sta življenjska partnerja kompatibilna do te mere, da se podpirata tudi na področjih, na katerih morda ne delujeta skupaj. Tu imam v mislih službeno področje in prosti čas. Da človek lahko resnično uživa v življenju in tudi v svojem morebitnem hobiju ali rekreaciji, potrebuje razumevanje in podporo partnerja.
Tek je oblika rekreacije, katere se lahko loti praktično vsak zdrav človek. Če vaš partner nad tekom še ni navdušen, ga boste morda nad njim navdušili prav vi.
Tek poglablja partnerstvo. Neskončno. Najbolje tekača lahko razume samo tekač. Če vaš partner teče, poskusite še sami. Saj ste z njim zato, ker ga imate radi? Naredite to zanj. Vztrajajte vsaj mesec dni. Kmalu boste vedeli, zakaj mu je tek tako zelo všeč. Istočasno boste tudi sebi naredili velikansko uslugo.
TEK IN PARTNERSTVO; Photo by Jou00e3o Vu00edtor Heinrichs on Pexels.com
Potem se vam morda zgodi to, kar se je dogajalo meni. Ko sem postajala nevzdržno sitna, me je mož s supergami vred zaklenil pred vhodna vrata rekoč: “Čez pol ure se vidiva!” Takrat je bilo resnično prijetno odteči tisti “najin” krog, sama. Vrnila sem se kot prerojena. In mu bila seveda neskončno hvaležna. Točno je namreč vedel, kaj potrebujem po napornem dnevu ali celo dnevih. Počitek s tekom.
Čeprav je človek utrujen od službe, gospodinjskih opravil in obveznosti, mu bo tek povrnil izgubljeno energijo. Preverjeno se boste prenehali mučiti z raznimi vprašanji in nesmiselno slabo vestjo. Človek ne more ves čas gledati samo na druge ali celo na cel svet. Najprej mora gledati nase in potem lahko vsem ostalim daš veliko več.
S TEKOM DO RAZSODNOSTI IN SAMOZAVESTI
Pridobili boste razsodnost, jasnejše misli, samozavest. Izboljšali svoje organizacijske sposobnosti, kreativnost in dobro počutje. Ter še marsikaj.
PRIPRAVE NA PRVI MARATON KOT PARTNERSKA AVANTURA
Če tečete s svojim življenjskim partnerjem je to čudovita skupna avantura. Tek vaju bo povezal na prav poseben način.
Pretecite svoj prvi maraton skupaj. Zato boste potrebovali redne treninge. Preteči morata določeno količino kilometrov na teden. Ali še bolje: niso važni toliko kilometri kot je važen čas preživet na teku. Skupen čas. In ne hitrost teka!
Ko trenirate za prvi maraton morate svoje telo namreč počasi pripraviti na napor. Daljši napor. Sposobni morate biti teči dolgo. Pred prvim maratonom morate biti sposobni teči zdržema vsaj tri ure in pol. In če na začetku ne zmorete brez prekinitve teči niti pet minut – naj vas nikar ne skrbi. Počasi se daleč pride! Celo dlje od maratonske razdalje. Samo odnehati ne smete.
Spoznali boste, kaj vse zmore vaše telo. In še pomembnejše: kaj vse zmorete VI in vaša psiha. Ob doseženih manjših ciljih boste vedno bolj zadovoljni in motivirani za še več. 10 km, 20 km, 30 km pa vse do 42.195 m in še dlje. Če le tako hočete.
Še enkrat: vztrajajte! Ne odnehajte! Boste videli kako čudovito se boste počutili, ko boste nenadoma ugotovili, da ste iz prvotnih pet minut teka napredovali do cele ure! Noro!
TEK IN PARTNERSTVO;Photo by RUN 4 FFWPU on Pexels.com
TEK Z VAŠIM ŽIVLJENJSKIM PARTNERJEM JE DARILO
Neskončno lažje boste vztrajali, če vas bo ob tem podpiral partner in vas razumel. In seveda daleč najbolje je, da sta tekača oba ter da skupaj trenirata za prvi maraton. Na ta način bosta drug drugega motivirala. Če se vam ne bo ljubilo teči vas bo vzpodbudil partner. In bosta šla! In nihče ne bo ostal doma sam. Nobeden od vaju se ne bo počutil nekako izdan in bog ne daj – osamljen.
Kadar bosta utrujena si bosta občasno šla tudi na živce. Morda si boste zaželeli še en tek po teku, da si odpočijete od tečke ali nergača. Nič hudega. To je povsem normalno. Poleg tega je to dodaten psihološki trening, da zdržiš in v sebi ostaneš trden brez nepotrebnih besnih izlivov. Po teku se vse te neumnosti takoj pozabijo. Sicer pa se pogovorimo kaj je bilo tako strašansko groznega 😉 !
Je šel prehitro? In še huje, seveda, če je šla! Ona, seveda. Bi rada, da ga infarkt?!
Ja, včasih moški ego neskončno trpi. In ženska tekmovalnost postaja že skoraj neokusna. Ampak naj vam bo v tolažbo. Poznam VELIKO tekačic, ki so hitrejše od svojih partnerjev in to ni prav nič nenavadnega.
Sicer smo pa ženske tudi grozne. Zavedati se moramo, da so tudi naši moški utrujeni (čeprav neradi priznajo) in niso vsak dan najbolje razpoloženi za tek. In poslušanje našega čebljanja. Če se teče – se teče. Če se čveka – se pa čveka.
Če vaš partner občasno pogleda kakšno tekačico ni to nič hudega. To je normalno, tako so narejeni in baje si ne morejo pomagati. Če pa le ves čas samo prodaja zijala potem pa resnično ni normalen. In tu smo našli spet velikanski plus teka, saj nam pomaga prepoznati oz. ločiti cepca od normalnega moškega. Nobeni tekačici ne privoščim, da bi bil njen partner nekakšen “usekanec”. No, na tak način se jih morda celo lahko nekoliko testira.
Seveda velja tudi obratno. Če vaša partnerica ves čas bulji in deli dovtipe tekačem ter vas skuša nato prepričati, da je to čisto normalno … opa! Ni normalno. Moram pa priznati, da kaj takega zaenkrat še nisem opazila.
TEK IN PARTNERSTVO; Photo by Andrea Piacquadio on Pexels.com
TECIMO SKUPAJ
In tisti, ki tečete skupaj, cenite to. Skupen tek je nekakšen dar. Darilo! Uživajta v njem. In bodita strpna drug do drugega. Tekaški plan si spišita skupaj. Za prvi maraton sploh ni večjega problema, saj morata delati predvsem na tekaški bazi. To je nabiranje kilometrov, postopno podaljševanje. Tu hitrost ni važna, glavna je postopnost, enakomernost, vzdržljivost. Cilj prvega maratona naj bo – priti skozi cilj. Z nasmehom. Če ne bo šlo ravno z nasmehom – pa vsaj brez poškodb!
In skupaj vama bo uspelo. Če sta prava dva skupaj – uspe vedno 😉 !
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Odločili ste se, da boste tekli. Mogoče se želite udeleževati različnih tekaških tekem. Ali pa ste si za cilj postavili, da pretečete svoj prvi maraton. Odločitev, da boste pretekli maraton pa ne zadeva le vas ampak tudi vaše bližnje. Družino. Vaše otroke!
V kolikor imate otroke je to lahko še en velik plus za lažje doseganje cilja. Prvega maratona. Zavedati se morate, da trening tekača, ki ima družino z malimi otroki ne more biti identičen treningu nekoga, ki družine in/ali otrok nima. Kar pa ni nujno, da predstavlja večji problem. Lahko postane prednost.
Tek in otroci, osebni arhiv
Tek je dejavnost preko katere otroci lahko spoznajo, da je trud vedno poplačan. Zato morajo biti tudi otroci vključeni v projekt “Prvi maraton”. Morda bodo nad vašo idejo in odločitvijo še bolj navdušeni kot vi sami. Vključite jih aktivno v oblikovanje svojega treninga.
Kako? Pogovarjajte se, planirajte skupaj. Na ta način vas bo otrok podpiral, ko se boste odpravili na svojo dolgo tekaško turo, saj se ne bo čutil odrinjenega. Podpiral vas bo in vas ob koncu teka spraševal, kako je šlo. Treninge in tekme bo podoživljal z vami in vas skušal posnemati. Če ne v teku – v vztrajnosti.
Kaj je lahko za starše večja motivacija kot iskreni ponos lastnih otrok? Otrok, ki so neskončno ponosni na vas? In nase?
Tek je namreč tako zelo pošten kot le malo stvari v našem življenju. Kolikor vložiš – toliko dobiš. In prav ničesar ne moreš izsiliti in prigoljufati. Tek je maraton življenja. Poln vrhuncev in padcev, bojevanja samih s seboj in z okolico, smeha in solz … Tako v življenju kot pri teku ne gre brez truda. Moraš se potruditi. Moraš napeti svoje moči, stisniti občasno zobe, obuti superge tudi takrat, ko se vsi ostali poskrijejo v hiše in zavijejo v tople odeje.
Kako naj tečejo otroci
Tek in otroci, osebni arhiv
Ne silite svojih otrok v dolge neprekinjene teke ali resne treninge. Otroško telo se namreč še razvija. Otroci naj tečejo v okviru igre. Tekaška abeceda je idealna za kaj takega. Sicer je pa tek dobra podlaga za celo vrsto športov.
Otroci se lahko z vami udeležujejo tekaških tekmovanj. Na večini so namreč tudi otroške kategorije. Tu naj bo predvsem vodilo udeležba in ne uvrstitev.
Brezplačni tekaški trener(ji)
Vpišite otroke na atletiko ali kakšno podobno dejavnost. Če bodo otroci trenirali atletiko izkoristite zadevo in naj otroci novo znanje in vaje prenašajo na vas. Na tak način imajo otroci podvojen trening ter so še dodatno motivirani. Preizkusijo se lahko še v vlogi trenerja. Vi pa imate brezplačnega tekaškega trenerja! Gotovo se boste naučili česa novega. Tudi naju sta ravno hčerki naučili tekaške abecede. Skupaj smo delali tekaške vaje, tekmovali in se na veliko “kecali”. In kakšno veselje je to šele za otroke! In motivacija za vse!
Naložba za prihodnost
Otroci bodo spoznali tek. Morda ne bodo ravno tekli z vami in se udeleževali tekmovanj. Vendar pa bodo vedeli kaj je to “tek”! Vedno je na razpolago, da pomaga rešiti kakšen problem. Vsak problem je namreč s tekom – ali še bolje: po teku – manjši.
Tek in motivatorji
Zapomnite si. Otroci so naši največji motivatorji. Veliko večji kot vsa znana imena tega sveta! Samo tega se moramo zavedati najprej odrasli in jim to dopustiti biti. Nikoli jih ne odrivajte stran od sebe! Vključite jih! Tecite s svojimi otroci. Obveščajte jih o svojem napredku. Bodite jim vzgled.
Zavedajte se, da vaša uvrstitev na tekmi ni tako pomembna kot sledi, ki ste jih s svojimi tekaškimi treningi pustili na otrocih in družini. Ne pozabite: najpomembnejši so otroci, pomembni so vaši partnerji, pomembna je družina in šele nato vse ostalo. Postavite si prave prioritete. In ne bodite obsedeni! Saj veste: ljudje odhajajo, le stvari ostajajo.
Tako. Potem, ko imamo za naš prvi maraton resnično vse urejeno in poskrbljeno, ko smo v svojo odločitev prepričani in vemo, da delamo edino pravilno ter povsem brez škode za družino in naše zdravje, potem vemo, da smo na pravi poti do maratona. Prišel je čas, da resnično pljunemo v roke. Ups! Pod noge.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Čas, ko ne morem teči zaradi poškodb ali bolezni, vedno izkoristim za prebiranje tekaške literature. Predvsem mojih domačih tekaških knjig. Sem malce obsedena s tekaškimi knjigami. Vse bi imela rada. Knjige. Prave knjige, ne elektronske. Tekaške knjige z listi, te so najboljše! Imam jih kar nekaj, vse imam rada. Čeprav so nas učili, da se po knjigah ne čečka, so moje polne zaznamkov, opazk, klicajev, smeškov ! Ob knjigah se smejim, krohotam, jokam, se navdušujem, tudi jezim in se celo razburjam. Ampak ne tako zares! Tako, po tekaško! Ker so pač tekaške knjige!
Ob eni takšni tekaški pavzi sem kot strela iz jasnega dobila v dar novo tekaško knjigo – popolni tekaški vodnik: TEK in MARATON.
Še danes mi ni jasno, kako sem spregledala to informacijo o izidu. Pomislila sem, to bo nekaj takega kot Hočevarjeva Ustvarjen za gibanja ali Gallowayeva Od jogginga do maratona. Ljudje! Ni! In hkrati je! Le, da so informacije bolj strnjene.
Tek in maraton je resničen tekaški VODNIK praktičnega formata z nazornimi fotografijami ter še bolj praktične in predvsem konkretne vsebine. Na kratek in razumljiv način so predstavljeni različni segmenti povezani s tekom. Tudi taki, ki se mi jih navadno ne ljubi preveč natančno prebirati, ker mi je snov zaradi največkrat preveč strokovno podanih informacij pretežka (beri: dolgočas, douhcaj).
Najprej sem knjigo samo bežno preletela. Predvsem simpatično kazalo vsebine. Opa! In že bila odločena, da bom knjigo predelala temeljito od prve do zadnje strani.
Dobesedno padem v poglavje Tekaški laboratorij. Tekač, ki želi teči hitro in brez poškodb mora poznati vsaj osnove delovanja »tekaškega telesa«. Telo, mišice, notranji organi. Nazorno prikazano delovanje mišic jedra, kolka, kolena, gležnja in stopala pomaga razumeti kako zelo so ti deli telesa pomembni za zdravo tekanje. Hočete primer? Scott Jurek – ameriški ultramaratonec in fizioterapevt po izobrazbi, avtor tekaške knjige: Eat and Run (Jej in teci) je svoje strokovno znanje temeljito izkoristil za svoj tek.
Naslednja poglavja opisujejo tekaški cikel od odriva, zamaha, dotika do opiranja ter ekonomični cikel katerega omogoča dobra tekaška tehnika (drža, zamah, dotik stopal) kar vodi do učinkovitega tekača.
V knjigi boste našli nasvete o izboljšanju načina teka, ocenitvi tekaške zmogljivosti do postavitve tekaških ciljev, izbire superg in tekaške opreme do prehrane ter načrtovanja treninga z vzorčnimi tekaškimi programi različnih dolžin. Našli boste tudi programe za večjo vzdržljivost, moč in hitrost.
Predno nadaljujem pa vam še nekaj priznam. Zelo rada tečem. Ampak telovadbe, danes t.i. funkcionalne vadbe, pa ne maram! Fuj! Od nekdaj sem raje pretekla dodatnih deset kilometrov kot da bi delala vaje. Sploh ne za hrbet. Kar je zelo narobe in eden glavnih vzrokov za mojo slabo tekaško držo. In bolečine.
Izgovorov imam za debelo knjigo. Neverjetnih izgovorov. Nekatere sem že skorajda »znanstveno utemeljila«. Danes lahko rečem, da sem te izgovore »znanstveno ovrgla«. Tudi zaradi te knjige!
Raztezanje pred in po treningu je pomembno, tekač ga ne sme zanemariti sicer je lahko prav to vzrok za kakšno tekaško poškodbo. V knjigi so nazorno prikazane različne vaje, tudi vaje z valjem. In kar mi je najbolj všeč: ob vsaki vaji piše, katere so ciljne mišice posamezne vaje. Med vajami sem našla kar nekaj novih, ki jih že ali pa jih še bom izvajala.
Največji izziv mi predstavlja trening za jedro. Prikazane se odlične vaje. Če bom striktna lahko jeseni tečem bolje. Hitreje. Lažje in brez poškodb!
Predvsem začetniki bodo veseli nasvetov kako postaviti lastno tekaško strategijo na tekmi in praktičnih nasvetov o preprečevanju poškodb. Tale tekaški vodnik bi lahko imel v svoji lasti praktično vsak tekač. Začetnik ali izkušen maratonec.
Torej, če vas mika dobra strokovna tekaška knjiga, z nakupom knjige, ki jo je izdala Mladinska knjiga – TEK IN MARATON, ne boste zgrešili.
Vsak tekač, ki je že pretekel maraton ali pa tekač, ki se ga trudi preteči že leta se zaveda, da je ena od zmag že ta, da se lahko postaviš na start.
Na startu maratona pa lahko stojiš le, če imaš za seboj dovolj tekaških kilometrov ali bolje: treninga za maraton.
Sama sem jih pretekla štirinajst. Štirinajst uradnih maratonov, štirinajst maratonskih razdalj. Zadnjih pet let pa ostajam brez kraljevske razdalje. Zato je bila letos želja po še enem maratonu toliko večja. Petnajst je pa tudi lepa številka :).
In kako kaže? Slabo. Še slabše postane, ko pogledam v svoj tekaški plan za maraton.
Ne smem teči. V bistvu, ne morem teči … dolgo. Telo ne pusti. Sama sebe sem sita, da spet začenjam s pisanjem kako sem na teku padla, si natrgala ramenski tetivi. O tem ste lahko brali. V marcu sem imela dvotedensko tekaško pavzo. Rama pa še vedno ni dobra. Ampak tekla sem vseeno. In prav dobro mi je šlo.
V juliju me je spet “usekalo v križu”. Lumbago. Postaja že moj stalni spremljevalec. Tokrat o podrobnostih ne bom, ker sem nekaj zgodb na to temo že napisala. Žal. Naj napišem le, da se me je lotilo na počasnem sprehodu na morju (nisem tekla, skakala, plezala).
Vse se mi je lepo poklopilo s fizioterapijo za ramo tako, da me je fizioterapevtka hitro spravila k sebi. Vzela si je tudi veliko časa in mi natančno pojasnila stvari, ki jih sama že leta vem in jih ne slišim rada. Očitno mi telo zaradi moje ignorance to tudi vedno pogosteje sporoča samo. In očitno lombaga s tekom ni mogoče pozdraviti.
Tekla nisem skoraj mesec dni. Sedaj tečem kratke razdalje, počasi, po mehki podlagi. Kot včasih. Pred tridesetimi leti.
Pridno delam vaje za ramo in hrbtenico. Nekatere še vedno iste kot pred vek kot štiridesetimi leti. Postopoma dodajam vaje za moč. In iščem pomoč. Zdi se mi, da mi sami ne bo uspelo ter da potrebujem pomoč strokovnjaka, ki se bo mojemu stanju znal posvetiti in ki ga ne bo zanimal samo denar. Takih pa je malo. Nekaj sem jih že preizkusila pa je bil vse skupaj le stran vržen denar. Malo me skrbi, da za EMŠO pač zdravnika ni. Ali pač.
Maraton mi je leta predstavljal predvsem “češnjico na tortici”. Nagrado za pridno tekanje preko celega leta. Vsaj tako sem mislila. Ostala bom pač brez češnjice. Itak imam raje torte. Ampak moram priznati, da mi maraton pomeni več kot le to. Maraton je tako zelo moj, našla sem se v tem.
Nekoč sem zapisala: “Maraton je življenje. In tek je kri.” Torej, dokler še lahko tečemo je vse v redu.
Ne vem kaj naj napišem na koncu. Z glavo skozi zid ne bom rinila. Se ne izplača, ker je na tak način poraz zagotovljen. Pa vendar. Ko tečem se počutim živo. Močno. In svobodno. Le kako naj potem preneham teči?
Dragi moji. Uživajte v gibanju in zavedajte se, da ni nič samoumevno.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Lepa reč. O vztrajnosti je bilo že ogromno napisanega. Odtipkajte v Google pa boste videli.
Kaj pa trma? Zadetek v Googlu bo precej skromnejši. In še tistih nekaj linkov se bo navezovalo na … otroško in seveda – žensko trmo.
Pa smo tam! Zato želim na vsak način nekaj o tej temi napisati tudi sama!
Ampak preden nadaljujem poglejmo, kaj pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ v nadaljevanju):
tŕma -e ž (ŕ) 1. nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja: ni mi bila všeč njegova trma; premagati trmo; otroška, ženska trma / ekspr. izbiti, iztepsti komu trmo; vztrajati v trmi / ekspr.: trma ga je držala bil je trmast; pasti, uganjati, zganjati trmo / vdati se očetovi trmi; ni popustil v svoji trmi / iz trme, zaradi trme ni šel ● obdobje trme pri otroku obdobje nasprotovanja, kljubovanja zahtevam drugih // ekspr. velika odločnost, nepopustljivost: v vsaki njegovi besedi je bilo čutiti trmo; delal je z občudovanja vredno trmo vztrajnostjo 2. ekspr. trmast človek: težko je sodelovati s tako trmo / huda trma je, kadar uveljavlja svoje mnenje zelo je nepopustljiv / kot psovka s teboj ni mogoče govoriti, trma trmasta
vztrájnost-i ž (ā) lastnost, značilnost vztrajnega:občudovati vztrajnost koga; ekspr. železna vztrajnost; vztrajnost pri delu, v iskanju / delo zahteva veliko vztrajnosti in pazljivosti; z vztrajnostjo se marsikaj doseže / ekspr. vztrajnost šumenja // fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti: zakon vztrajnosti; pren., ekspr. njuna zveza je trajala samo še po zakonu vztrajnosti ♦ elektr. vztrajnost luminiscenčnega zaslona lastnost luminiscenčnega zaslona, da svetlost točke na njem po prenehanju vzbujanja še nekaj časa ne pade na nič; vet. mlečna vztrajnost krav sposobnost krav, da določeno dobo dajejo približno enake količine mleka
Celotno geslo Sinonimni Kliknite, če želite geslo skopirati v odložišče
Definiciji sta različni. Cel kup podobnih besed, katere različni ljudje razumemo – različno. Vsak po svoje.
Pa vendar sta si ti dve lastnosti, trma in vztrajnost, tako zelo sorodni. Prepričana sem, da bi bil dovolj že pridevnik. Ampak potem bi slovenski jezik bil za eno besedico manj bogat. Očitno tega nočemo.
Vrnite se v otroštvo. Vi v vašega, jaz v mojega. Pa nič hudega, če nismo ista generacija. Otroci in starši smo globoko v sebi vsi enaki ali pa smo si vsaj zelo podobni.
Gotovo smo v otroški dobi neštetokrat slišali tisto: »Ne bodi tako trmast! Poglej kako je trmasta!« Ali celo kaj hujšega: »Izbij mu / ji to trmo iz riti!« In v odrasli dobi izrekli.
Ter slišali ali celo izrekli, ko je bila za podobno ali celo isto dejanje odrasla oseba nagrajena s stavkom: »Ta pa je vztrajen!«
In na določeni stopnji razvoja spoznali: »Halo! Če sem trmast sem torej vztrajen!« To je torej nekaj dobrega. Pozitivnega. Trma ni vedno nekaj slabega.
Zdrava trma in vztrajnost – kje je tu razlika? Obe lastnosti nam lahko pomagata v življenju. In to – zelo! In vedno se bodo našli ljudje, ki bodo eno ali drugo lastnost želeli izničiti, preoblikovati, izkoristiti sebi v prid.
Ampak jaz pišem o teku. In res je, da je tek življenje. Če tako hočemo. Če smo dovolj vztrajni in če smo dovolj trmasti. Ob predpogoju, da smo zdravi in nepoškodovani.
In, da! Maratonci rabimo oboje. Saj veste – včasih je treba tudi z glavo skozi zid. Še posebej tam okoli tridesetega kilometra.
Lahko smo vztrajni in se držimo tekaškega ali kakšnega drugega načrta pa vendar brez tiste tekaške trme ne bomo nikamor prišli. Včasih ne gre vse le na lepo, brez problema – včasih je treba stisniti zobe in velikokrat pridemo na cilj samo s tisto vrsto trme, ki so jo nam v otroštvu očitali odrasli. Ali pa smo jo morda prevečkrat sami očitali svojim otrokom.
Grem – in pika! Hočem do tja! Želim in bom to dosegel.
Kdo in kje je tisti, ki bo nekomu sugeriral kaj je dobro zanj ali za neko skupino ljudi? Kdo in kje je tisti, ki si mi dovoli oziroma upa ukazati kako naj treniram ali kako naj živim? Nihče ne more nikogar dovolj dobro presoditi, oceniti, poznati. Kje je ta brihtnež? Kdo je ta genij?
Kar je dobro zate morda ni dobro zame. Konec koncev vse izhaja iz naših želja. Praželja. In iz našega psihofizičnega stanja.
Vsi imamo v svojih prsih svoje edinstveno srce. V srcu je skrita duša. Naša. Edinstvena. Nihče je ne pozna. Še sami včasih ne. Ker si to ne dovolimo. Morda si ne upamo. Smo že preveč zavedeni, uokvirjeni, zaslepljeni?
Ja, res je. Jaz pišem o teku. In tek je življenje. In res je. Včasih malo preveč filozofiram. Ampak v življenju je tudi to včasih potrebno. Sicer pa nekateri od tega celo živijo. In zakaj ne bi? Na ta način nam včasih zapletene stvari postanejo čez noč kristalno jasne. Ali pa vsaj malo jasnejše. Ali pa ravno obratno.
Nisem psiholog. Sem preprosta ženska. Mama dveh odraslih hčera. Družina mi pomeni največ na svetu. In, da. Rada tečem. Tek bistri misli. Zato vem. Vem, da se tista lastnost, ki jo SSKJ opisuje kot “vztrajnost” rodi iz otroške trme! Zato je ne smemo zatreti. Nikoli!
Ne ubijte TRME v otroku! Ker jo bo v življenju še kako potreboval.
To seveda ne pomeni, da svojemu otroku dovolimo vse. Uporabljati je potrebno samo zdravo pamet! Nič ne bomo naredili, če svojemu otroku ne postavimo meja in ga vzgojimo v razvajenega “pamža”. Le ubiti ne smemo njegove kreativnosti in radovednosti!
Le tako bo namreč lahko kot odrasel človek ostal zvedav in kreativen. In kot takšen srečnejši in vedrejši v življenju.
Pravzaprav smo lahko takšni vsi!
Samo ozrimo se vase. Še več! Poiščimo v sebi tisto svojo otroško vnemo, trmo! Prisluhnimo ji! Vodila nas bo do naših skritih, zakritih in morda že pozabljenih želja. Saj veste! Kjer je želja – tam je pot! Če je želja pristna in dovolj velika, bo postala naš cilj in motivacija. In svojo željo bomo dosegli z vztrajnostjo. Trmo. Vnemo. Kakorkoli. Je težko. A vredno. In nikoli ni prepozno!
Včasih se je treba prebiti skozi zid. Skozi navidezno resničnost! Tako, da te to ne ubije. Da preživiš. Drugače! Kajti zidovi so. Visoki. Trdni. Predvsem v naših glavah. In v glavah večine okoli nas!
In ne! Ni samo tekaški zid. Včasih mora biti tudi kakšna buška. Čeprav jaz v resnici samo pišem o teku.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
V nadaljevanju objavljam trening za dva tedna in sicer do naslednje prelomnice, ko se bo tekaški plan za maraton spet nekoliko spremenil.
Tekaški trening za maraton
Ta faza treninga predstavlja nekakšen odskok v trening, ko bomo tekli dlje. Zadnji dolgi tek bo znašal “le” 13,5 km.
Glede na letni čas pa nas pričakovano čakajo visoke temperature. Letos je bil junij rekordno vroč, visoke temperature nas bodo po vsej verjetnosti spremljale še nekaj tednov.
Kako trenirati?
Vsekakor je potrebno tekaški trening prilagoditi ter ga morda celo izpustiti. Brez skrbi, zaradi tega nam maraton še ne bo ušel.
Sama sem svoje tekaške dneve prilagodila. Dolgi tek tečem med vikendom (sobota ali nedelja) in sicer dovolj zgodaj. Če vam ni preveč stresno vstanite res zgodaj, tako da boste nazaj vsaj do 8. ure sicer bo zadnji del treninga naporen in ga tudi ne boste mogli kvalitetno opraviti.
Izberite tekaške poti, ki so senčne. Tecite v gozdu, naravi. Izogibajte se asfalta in betona.
Kaj pa če zjutraj ne morete teči?
Potem je edina opcija zvečer, ko se že malce ohladi. Ker je dan poleti tako dolg vam še vedno ne bo potrebno teči samo ponoči. S seboj pa seveda obvezno naglavno lučko.
Poskrbite, da boste dovolj hidrirani in imeli možnost piti tudi med tekom. Oblecite se v tekaška oblačila v katerih se ne boste pretirano potili. Nekatere “švic” majice so namreč pregosto tkane in kljub visoki ceni in priznani blagovni znamki ne bodo nudile ugodja ob teku. Strokovnjaki odsvetujejo bombaž, vendar mi jih vsaj meni ni potrebno poslušati in tega nasveta se v vročih in soparnih dneh ne držim.
K sreči se ne potim zelo (ne teče iz mene v potokih) zato si v takem vremenu oblečem staro, široko, tanko bombažno majico brez rokavov. Pred davnimi časi so se dobile na tekaških prireditvah in na moje veliko veselje jih imam še štiri. Prav v nobeni drugi majici se ne počutim tako udobno kot v tej oz. teh.
Tekaški plan za maraton – trening v vročini in MOJA NAJBOLJŠA TEKAŠKA MAJICA
Obvezno imam na glavi šilt. Sončna očala mi ne odgovarjajo, ker se pod njimi preveč potim.
Ostala oprema pa po ponudbi vaše tekaške omare. Kratke, tanke hlače. Nogavičke. Superge.
Pa še nekaj pomembnih dejstev!
Kot vidite naš trening bazira na različnih območjih srčnega utripa. Opazili boste, da bo vaš tek počasnejši glede na pulz kot običajno. To je normalno in tako mora biti. Po potrebi oz. počutju tecite še počasneje, na nižjem pulzu.
V obdobju vročinskih valov pozabite na intervale in stopnjevanja. Jih bomo delali kasneje.
Po sami vadbi se vedno previdno raztegnite. Mišice se bodo hitreje pozdravile. Sama pa ugotavljam tudi, da izmenično tuširanje nog z zelo mrzlo in vročo vodo zelo pomaga ublažiti krče. Ta nasvet sem dobila letos od 80-letne gospe potem, ko je v zglednem času prehodila 35 km ljubljanske žice.
Tekaški plan za maraton – trening v vročini
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Zakaj človek pride na idejo, da bi sploh pretekel maraton?
Mogoče zato, ker je enostavno najprej bil tek.
ZAKAJ TEČEMO MARATONE Photo by Taryn Elliott on Pexels.com
Otroček ne shodi. Otroček steče. Prvi koraki so praktično tekaški. Tek nas torej spremlja čisto od najbolj rosnih let otroštva.
Če opazujemo otroke pri igri bomo kmalu opazili, da se premikajo s tekaškim korakom in ne hojo. Ves čas tekajo sem in tja. Skačejo, poskakuje, se lovijo, bežijo.
Pravzaprav okolje in vzgoja spremeni ta način gibanja.
»Bodi pri miru!«
» Ne skači!«
»Lepo mirno hodi ob meni.«
»Ne teci!!«
Vzgojna napaka? Verjamem, da do neke meje.
Če bi vsi tekali namesto hodili bi bilo gotovo manj bolezni, debelosti. Ljudje bi bili v veliko boljši fizični in psihični kondiciji. Ne nazadnje je tek naravnejša oblika človeškega premikanja kot hoja. In če človek ne bi s svojo »lenobo« ustavil telesnega razvoja človeka v dobrobit teka bi bili dandanes ljudje neskončno bolj zdravi. Maratonski časi pa še boljši.
Da, hoja je lenoba in človek je po naravi len. Fizično in mentalno. Zakaj sicer tečejo netekači le, kadar se jim mudi? Na avtobus! V službo! Na sestanek! Lahko bi ves čas zmerno tekali po opravkih.
Vedno bolj pogumno na tek
Bilo je nekoč … ne tako dolgo nazaj, ko se je le malokdo domislil, da bi šel kar tako na tek. Za sprostitev. Še tisti redki posamezniki, ki so to počeli, ki so se sploh upali teči, so bili večinoma na dnevnem redu vaških ali pa krajevnih klepetulj ter tarča posmeha lokalnih pijančkov v gostilnah. Ti prvi tekači so bili praktično heroji!
ZAKAJ TEČEMO MARATONE Photo by Roy Reyna on Pexels.com
V tistih še ne tako davnih časih, praktično nisem poznala ljudi, ki bi se sploh ukvarjali s kakšnim športom, kaj šele s tekom. Razen seveda v zimskem času takratni nacionalni šport “smučarija”. To so bili namreč časi Bojana Križaja in Mateje Svet, časi, ko smo bili Slovenci še smučarski narod. Enotni. Pa naj mi ostali smučarski asi oprostijo. Ampak jaz pišem o teku zato bom odtipkala nazaj na tek.
V svoji mladosti se spominjam le enega starejšega tekača. Redno je tekel za Savo. S svojim psom. Seveda ga je večina imela za čudaka. Pa to ni bil kasnejši ustanovitelj ŠD Ježica. Da ne bo pomote!
»Lej ga! Spet teče! A nima nobenga dela?«
Tudi jaz sem se na tek odpravljala kot kakšen kriminalec. Najraje bi si dala kar vrečo čez glavo, da me ne bi videli in da bi imela mir. Do Save sem hodila in ko sem se prepričala, da ni nikjer nikogar, ki bi me spraševal in ogovarjal, sem stekla.
Kljub svoji opreznosti, sem bila prepogosto deležna zanimivih ugotovitev ter vprašanj bolj in manj radovednih sosedov:
»Zakaj pa tečeš?«
»Ta je mal zmešana!«
»Ja, kva t pa je, no? Ustau se mau, ua kšno rekla!«
»A se nimaš nič za učit?«
»Nimate doma nič za delat? K nam prit, če ti je dolgčas! Lahko ves vrt opleveš, ha ha! »
»Ja, kdo te pa pudi?!«
»Ja, punčka! To pa ni zdravo za srce, da se tako naprezaš«, je bil včasih tudi kakšen bolj prijazen nagovor.
Redki so bili tedaj ljudje, ki so bili sploh pripravljeni do konca poslušati, zakaj! Zakaj tečem. Slišati moj odgovor. Zato sem se kmalu navadila preslišati takšna vprašanja. Sem že kaj zamrmrala, češ: »Ja, ja…« in pomahala ter tekla naprej.
»Zakaj neki? Zakaj pa ti ne?« sem si mislila in bila kar zadovoljna, da je tako, kot je.
Mir za Savo….
Takrat je še bil, danes ni več. Danes je tam sprehajalna pot, betonsko teniško igrišče, stezice so izginile. Skrivne potke prav tako. Moje drevo in bunker so podrli! ”Ni mi všeč, gospod Jankovič!” Za “mojo Savo” se valijo horde sprehajalcev, tekačev in cela armada “zacahnanih” s startnimi številkami enkrat letno v sredini oktobra na sedaj že tradicionalnem Teku za Savo. Ja, včasih sem bila tam sama. Iskreno, pod črto zapisano ali na ušesa povedano: bilo je prelepo, da bi trajalo!
Zmeden tekst do amena. Se oproščam. Grem nazaj.
Zakaj človek pride na idejo, da bi sploh pretekel maraton?
Ves čas tečem iz istega razloga. Ker rada in ker lahko. Kot večina tekačev. In da lahko tečem ne smem prenehati teči. Včasih sem se po teku lažje učila, danes lažje razmišljam, delam. Fizično ali umsko. Sem bolj zdrava. Tek je moje zdravilo! Ujeta sem vanj.
Ampak zakaj sem sploh hotela preteči maraton? Mislim, da predvsem zato, da preizkusim sebe, če zmorem. Mogoče tudi zato, ker so se mi maratonci vedno zdeli nekakšni nadljudje. TIsti pravi tekači. Čeprav je pravi tekač vsak, ki uživa v teku, ker ga osrečuje, izpopolnjuje, bogati.
Pravi tekač gre utrujen teči po službi, da se spočije. Pravi tekač odteče vsaj nekaj kilometrov, da se lažje loti hišnih, gospodinjskih opravil, pusti službene skrbi za seboj in se posveti družini. Pravi tekač si občasno plača startnino za kakšno tekaško tekmo. Maraton. In tako tekač postane maratonec. In potem teče, dokler lahko.
ZAKAJ TEČEMO MARATONE Photo by RF._.studio on Pexels.com
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Wings for Life World Run, tek, kjer tekači skupaj z udeleženci na invalidskih vozičkih, tečemo za tiste, ki tega ne morejo
Ste že slišali za Wings For Life? Letos smo nekateri že tretjič stali na startu teka za življenje – Wings for Life World Run. Tek, ki v svoji dobrodelnosti združuje cel svet.
Ni pomembna dolžina, tečeš tako dolgo, kolikor lahko oz. tako dolgo, da te ujame loveči cilj v obliki zasledovalnega vozila. Ne tečeš sam, tečemo tekači iz celega sveta oz. letos iz 34 držav, istočasno. Slovenci ob 13.00, Avstralci ob 21.00, Japonci pa ob 4.00. Vsi z namenom – pomagati. In z zavestjo hvaležnosti, da lahko tečemo. Startnina je namreč v celoti namenjena fundaciji Wings for Life za raziskave poškodb hrbtenjače.
Start je v Ljubljani. Vendar ne pričakujte podobne scene kot konec oktobra za Ljubljanski maraton.
Ko prideš v center Ljubljane se vprašaš, kaj je narobe. Kaj pa, če start ni ob 13.00 uri ampak je bil že mogoče ob… 11.00 ali celo 10.00?
Nikjer nikogar. Tekačev, mislim.
Šele ko prideš v bližino veleblagovnice Name jih je nekaj opaziti.
»Oh, hvala bogu« glasno pokomentiram mojima spremljevalcema, navijačema. V tistem tudi že zaslišim glasove iz prireditvenega prostora teka Wings for Life.
Letos je zadeva malce drugačna. Start je sicer na Kongresnem trgu, garderobe pa na Trgu Republike – pred hramom norosti. Morda so garderobe ostanek iz Teka Trojk, kakorkoli, Ljubljana ima sedaj dovolj prostorne trge za tekaške prireditve. Izpred Maximarketa in parlamenta smo pomedli pločevino in jo pospravili v klet. Všečno!
Letos sem se dobro organizirala. Imam že na sebi startno številko tako, da mi je panika v zadnjih desetih minutah tik pred startom prihranjena.
3000 nas teče v Sloveniji! Še enkrat več kot prvič. Lepo! In 130.000 vseh skupaj po celem svetu. Ni čudno. Zabavna prireditev pa še dober namen. Občutki po tem teku so krasni. Vedno.
Organizacija odlična. V startne cone nas spuščajo glede na oznako na startni številki. Tisti, ki želimo dlje in hitreje, gremo spredaj. Katera razdalje je za koga »dlje« in katera hitrost »hitreje« je pa druga zgodba.
Odštevamo in že tečemo. Ob progi veliko navijačev, ki nas bodrijo. Opazujem ljudi, tiste ob progi in predvsem tiste pred seboj. Veliko nas je. Gneča precejšnja, paziti je potrebno.
Vroče je, tempo imam malce prehud. Ampak kar ne gre počasneje. Prvih pet kilometrov se trudim upočasniti, vendar mi zavestno to ne uspe. Pomaga mati narava. Ko mi na glavo žge sonce in ko vročina dobesedno posesa vso energijo iz telesa že na osmem kilometru. Ne samo meni.
Tam se še borim. Misleč, da bo šlo. A sonce neusmiljeno pripeka. Skušam se dovolj hidrirati vendar ne gre. Kasneje vem, da bi se morala na okrepčevalnicah dobesedno ustaviti in spiti vsaj po tri kozarčke vode.
Pridružim se Indijancem in molim za dež. Naj se že enkrat usuje, si mislim. In nisem edina. Pripeka in pripeka, žge iz asfalta gor in iz neba dol, mi smo pa kot v žar pečici na 240. Saj veste – tisto na koncu, da se še malo zapeče. Potem kožica lepše zahrusta.
Čutim ramena, obžaluje majico brez rokavov, občutek imam, da bom vsak čas dobila mehurje ter pričela cvrčati kot filana kura v pečici.
Gledam v daljavo, nad asfaltom vročina kar lebdi in puhti, gledam, kje sta – moja dva! Mogoče imata vodo! Zagledam ju, od sreče pozabim na vodo in odmaham mimo misleč, saj bo kmalu kakšen oblak. Napoved je že taka in v daljavi vidim oblake, rada bi bila čimprej pri njih.
Tam, kmalu po 10 kilometru pa dobesedno – crknem.
Ampak kljub temu – je fajn! Ker vem. Trpim kot Kristus ampak lahko tečem. Med nami in z nami so ljudje, zaradi katerih in za katere tečem na Wings for Life. Oni ne morejo. Srčno upam, da raziskave prinesejo uspeh. Čimprej.
Tečem – počasi, pa vendar. Tečem za vse, ki ne morejo. Za vse tiste, ki jim to ne dopušča zdravje. Tek je blagoslov in hvaležni smo lahko vsi mi, ki lahko migamo. Čisto preprosto prestavljamo eno nogo pred drugo in gremo naprej, potujemo mimo hiš, vasi, polj, travnikov, gozdov, tečemo tja ven proti hribom. Pod oblake – v dež.
Wings for life
Kaj, ko bi se ustavila in malce hodila? Občasno me je prešinila ta misel pa je bila tako zelo neumna. Saj sem vendar tekla le malce hitreje od hoje.
Opustila sem misel na Kamnik, do Kamnika bom šla s kolesom ali pa avtomobilom. Mogoče bom tja pretekla neko drugo leto, letos pač ne bo mogoče. V to me prepriča še dvojec s krili na katerih piše ciljna daljina tempo teka – 20 km.
Adijo mare! Še sreča, da sem šla na Istrski polmaraton, pomislim. Letos bom pa res bolj kratka. Pa kaj! Glavno, da gre.
Ampak tista krila Wings for Life – 20 km – so me dejansko potolkla. Kot strel spoznanja v glavo – nič ne bo s Kamnikom. Odločim se, da drugo leto sploh ne bom gledala okoli za temi t.i. zajci. V bistvu me spravljajo ob pamet. Vedno. Ali so prehitri ali pa prepočasni in vedno mi predstavljajo nek pritisk. Ah! Naj grejo po svoje, razmišljam, ko začutim kapljico dežja na roki.
To! Še! Ko bi se vsaj ulilo! Pa se noče. Vendar je bolje.
Domžale polne navijačev, zabavam se z njimi, delim petke otrokom in maham naokoli. To mi da nekakšno moč.
Malce lažje mi spet gre. Če bi hitreje tekla, bi bila tudi prej v dežju. To je tako osvežujoče! Blagor tistim tam naprej, ker jih že moči!
Zagledam lanskoletno prizorišče, kjer so me čakali moji. Gostilnica malo pred Šmarco. Napeto gledam, kje sta moja dva! Odločena, da se ustavim in pozdravim. Ter jima popijem karkoli že bosta imela pri sebi.
Zagledam ju, gospod in gospodična, kot bi bila v loži. Od daleč mi kričita in mahata jaz pa njima nazaj in oddirjam diagonalno direktno čez cesto, da ju pozdravim (beri: vse popijem).
»Je težko, bo šlo?« sprašujeta, jaz pa vidim v enem kozarcu še malo piva in ga takoj – dobesedno požrem.
»Še tole bom!« ko zagledam še malček Radlerja v drugem kozarcu, katerega tudi v hipu izpraznim. Za nameček dobim še bidon z vodo, s katero obe prejšnji tekočinci lepo zalijem. Mmmmm….
»Zdaj bo pa šlo«, še povem, medtem ko mi kričita: »Hitro še malo teci, zasledovalna vozila Wings for Life so že blizu« in že tečem in maham njima ter gospe na drugi strani ceste, ki se smeji, češ – pivo je bilo najboljše!
Končno mi gre spet dobro, kar smeji se mi – pa ne samo zaradi piva, energija se je vrnila, ozračje je hladno, kaplje pa vedno gostejše. Hvaležno pogledam v nebo in spet tečem s normalnim tempom. Končno me več ne prehitevajo vsi po vrsti, prehitim fanta, s katerim se zadnjih pet kilometrov izmenično prehitevava in kateri ves čas govori sam s seboj: »Dej, pejt no! Še mal! Pa kaj se greš!«
Zavpijem mu, naj zdrži, ker nas že lovijo. Kmalu se bomo ustavili.
Zanimivo je, ampak nikoli ti ni potrebno pogledati nazaj, da bi ugotovil, če so zasledovalna vozila že blizu. Čuti se v zraku. Elektrika! Kljub temu, da niso električna vozila.
Mimo mene gre prvi motor. “Ja, sedaj pa bo kmalu”, si rečem in tečem. Ne razumem sama sebe zakaj sedaj lahko tečem s tako lahkoto. Lahko bi tekla še dvajset kilometrov. Tako prijetno je!
Mimo mene gre drugi motor! Srce mi razbija, usta imam do ušes, skoraj na glas se smejim. Ne vem kako ostali, ampak mene to resnično zabava. Ta beg! Še malo!
Avto je za mano jaz pa se podim. Tekačici ob sebi zavpijem: »Dejva še mal´!« in vidim, da je tudi ona vsa nasmejana. Letiva! Avto prehiteva, jaz se pa še ne dam in kar tečem, ker se spomnim, da v bistvu ne vem kje je na avtomobilu naprava za čip. Mogoče je pa na zadnjem blatniku!
Mimo je prvo zasledovalno vozilo Wings for Life World Run in drugo in še naslednja! Mahamo eden drugemu!
Krasno se počutim! Dežuje vedno bolj! Tečem nazaj, proti mojima … in kar verjeti ne morem, da ne čutim več dežja pač pa – točo!
Kaj v takem primeru preostane tekaču? Šprint pod najbližjo streho!
Rezervirajte si prvo nedeljo v maju – v letu Takrat bo spet Wings For Life – zabaven tek, ko smo lahko ponovno malce otročji in tečemo za tiste, ki ne morejo.
Najbolje sem tekla, ko sem tudi veliko kolesarila. Sedaj sem kolo zamenjala za pohodne čevlje, se pa spominjam tistega poletja, ki smo ga pričakali po dveh zelo kilavih. Deževnih, hladnih. Brez vročinskih valov.
Takrat sem si rekla: “Naj pripeka… žge… trideset stopinj, petintrideset… nažgi do petdeset, če hoče … meni paše! Jaz bi se končno rada pogrela,” upajoč, da bo trajalo vse tja do oktobra.
Tekač na kolesu vedno malo misli tudi na tek. Morda ob pogledu na okolico, kako lepo bi bilo tudi tam teči. Po tistih stezicah, gozdu, kjerkoli. Našla sem zapis, kako mi je končno neko nedeljo uspelo potešiti tekaško lakoto. Tekaško lakoto najbolje potešiš z dolgim tekom.
Tisto nedeljo sem torej šla, namesto ob sedmih šele ob osmih zjutraj vedoč, da sem ga že polomila. Davek prepoznega odhoda v posteljo. Zaspan in neprespan tekač je slab tekač!
Nedelje so bile navadno namenjene daljšim tekom. Tokrat je bilo dvajset kilometrov, vendar: teči sem morala čim bolj pravilno! Postavljanje stopal, delo rok, drža, pogled… cela znanost, cela filozofija! Kot nekakšen test, če sem kaj napredovala! Ko opazim, da tečem spet “po starem” se ustavim, poravnam držo in spet stečem. Baje naj bi se na tak način tudi teklo hitreje. Sami superlativi! In z vztrajnim ponavljanjem in odpravljanjem napak bi mi moralo uspeti.
Ustavila sem se natanko štirikrat. Enkrat zaradi rdeče luči na semaforju (postanek sem izkoristila za razteg), dvakrat zaradi pitja vode na vodnjaku in tretjič zato, ker sem opazila, da tečem spet kot “po svoje”. Torej – le enkrat zaradi pravega vzroka. Ni čudno.
Po več kot dvestopetdesetih kilometrih na kolesu v tem tednu sem bila naravnost … žejna teka. Samo teka, brez …. znanosti in filozofiranja. Cap cap… v supergah po asfaltu, makadamu… kjerkoli. Potrebujem “čisti tek”. Skoraj tako kot čisti zrak! Tistega, naravnega, sproščujočega. Da tečeš… nekam naprej, daleč.
Jutro je ob osmih relativno pozno za tek, a vendar je bila moja tekaška trasa … prazna. PST je še vedno osvobojena reke sprehajalcev, tekačev, kolesarjev. Koseški bajer skorajda deviški, race glisirajo in naspidirano prehitevajo ena drugo v boju za morebiten prigrizek vržen iz brega s strani do sedaj še redkega jutranjega sprehajalca.
Tekač na kolesu, Koseški bajer, foto: M. Vesel
Tečem v skoraj novih supergah. Lahkih, rumenih. Korak v njih je kot skok po trampolinu. Bolje se počutim kot v trdih kolesarskih čevljih.
Tečem in se zadovoljno smehljam, ko po pretečenih nekaj kilometrih že pijem vodo na pipici ob plaži Koseškega bajerja.
Pretekli teden sem bila zelo pridna glede rekreacije, čeprav sem pretekla le dva kratka pet kilometrska teka v tempu »preudarnih želv«. In vaje.
Sem pa zato prekolesarila razgibanih dvestopetdeset kilometrov. Praktično sem diagonalno prekolesarila skoraj celo Slovenijo in to ne ravninsko, precej je bilo vzponov in seveda spustov. Hvala bogu… brez padcev. Pretežno primorsko-kraške regije. Lepo. Zabavno. Super sem se imela!
Ko tekač sede na kolo… postane tekač na kolesu.
Tekač na kolesu ali tekaško kolesarski tekač, ne komplicira. Uživa v pihljanju vetrca okoli ušes, hitrejšega spreminjanja pokrajine okoli sebe, počitku ob spustih. In svobodi! Zakaj?
Mediji so prepolni raznoraznih nasvetov o tekaški tehniki, drži, opremi, prehrani, treningih, organiziranih vadbah… Pa veste kaj ! V redu, marsikaj drži. Verjamem. Da. Res je. Bo že držalo. Drži pa kot pribito, da je v vsem tem pompu in rompu ogromno pretiravanja. In namen ni vedno najbolj pošten!
“Ko sedim na trdem sedežu s čelado na glavi in v neudobnih kolesarskih čevljih na nogah pomislim: »Klinc pa tekaška tehnika!«
Tekač na kolesu, ob Soči, foto: M. Vesel
In ko se trmasto zaganjam v strmi klanec in ko mi v možganih skorajda utripa moja na maratonih pridobljena mantra: »Brez popuščanja!« skorajda istočasno pomislim: » Klinc te gleda Tekaška Drža!« Na kolesu mi ne moreš nič. Sedim na riti in poganjam pedala. To je to. Sedim na riti in se spustim po klancu navzdol. Amen.
In ker sem “tekaški kolesar” se s kolesarsko tehniko ne ukvarjam. Le toliko, kot je nujno potrebno za udobno vožnjo s kolesom in kakšen zmeren napad na klanec.
In vrhunec? Pivo ob postanku. Najslajše je tisto na kakšnem gričku. Višji kot je hrib, bolj kot je strm klanec… slajše je pivo. Pa čeprav je čisto navadna unionska ali pa laška…. s……a. “Isto sranje – drugo pakovanje”, smo včasih rekli v Jugi.
Tekač na kolesu, rt Kamenjak, Foto: M. Vesel
Pa da ne bo pomote. Ne kolesarim zaradi piva na vrhu grička ali na koncu ture… všeč mi je to … kolesarsko gibanje. Počivajo kolena in nekatere ostale tekaške mišice. In moj tekaški del možganov. In potujem. Kilometri pa letijo tako hitro mimo!
Ugotavljam, da je pretirana preokupacija s tekaško tehniko, tekaško prehrano, tekaško držo, tekaško oremo, tekaškimi supergami, … tekaško…blabla…tekaško blablabla… tekaško bla bla bla bla blablablablabla … že prav nadležno! Že vsaka trač revija ima kakšen sestavek o teku.
»Pa dejte nehat! Dost mam! Puste me tečt! »
Tek in kolesarjenje je dejansko krasna kombinacija. To ne pišem, ker sem nekje prebrala, čeprav piše že vsepovsod. To lahko preberete skoraj v vsakem vsaj delno tekaško kolesarsko obarvanem glasilu. To sem preizkusila in doživela.
Kolo in tek: kot levi in desni korak! Super gresta skupaj pa vendar vsak po svoje! In rezultat je lahko eno odlično počutje. Zdravje. Užitek.
Tekaško kolesarska kombinacija s poudarkom na teku, mi je prinesla najboljši maratonski čas: 3:26:31. Kar zgodilo se je.
Kaj pa na kolesarski dirki? To pa ne vem. Me še ni bilo zraven…. vam bo povedal kakšen kolesar v tekaških supergah. Verjamem pa, da je raznovrstna športna aktivnost gotovo dobra.
Doprinos kolesarjenja k maratonskemu teku
A za na koncu naj še nekaj dodam. Ugotovila sem , da je kolesarjenje lahko odlično nadomestilo za trening vzdržljivosti. Zapeljite se do morja, obkrožite Polhograjske Dolomite, prekolesarite Prekmurje, zapeljite se iz Ljubljane čez Vršič in drugič preko Mosta na Soči do Bovca… in brez škode lahko izpustite kakšen dolgi tek.
Tekač na kolesu, foto: M. Vesel
Ko pa boste s kolesi zagrizli v hrib, bo to odličen trening za moč. Vzpon na naše številne prelaze, vrhovi… Ko boste naslednjič tekli svojo priljubljeno tekaško traso, morebitnih klančkov sploh ne boste zaznali ali pa se vam bodo vsaj zazdeli veliko nižji. Kar leteli boste preko njih.
In teka se ne boste nikoli naveličali …
In tudi tekaške poškodbe boste minimalizirali …
“Vroče je in kmalu bo za menoj dvajseti kilometer. V supergah. Pretekla sem jih popolnoma brez problemov, z enim “pedagoškim” postankom. Tistih nekaj klancev praktično nisem občutila. Vidim pa, da nimam prave hitrosti. Ne letim. Ne drvim. Noge kar ne morejo hitreje, obračajo se prepočasi, kot bi bile na nek način zarjavele. Kot bi zakrknila.”
Nekaj manjka. In vem. Mislim, da vem, kaj je to.
Ko tekač zamenja tekaške kilometre s kolesarskimi izgublja hitrost. S kolesarjenjem vzdržuje vztrajnost, sposobnost teči dolgo časa, enakomerno. Kolesarjenje po hribovitem terenu pripomore tudi k boljšemu teku v hrib, grizenju v klanec. Ne pripomore pa k hitrosti. Ni hitrega teka… brez teka. Z menoj je že tako.
Zato je smiselno, da obdobje, ko tekač kolesari, oplemeniti s tekaškimi treningi baziranimi na tehniki hitrosti.
Intervali. Različnih dolžin. Ter tempo teki. Igre hitrosti. Stopnjevanja. Šprinti.
Tako sem včasih trenirala, lastnim izkušnjam najbolj verjamem. Čeprav je včasih problem ali morda celo prava umetnost prepoznati lastne izkušnje in jih tudi s pridom uporabiti.
No, kot sem že na začetku zapisala, je ta čas za menoj. Sedaj hodim in tečem. In tečem, hodim, hodim, hodim in tečem. Sedaj sem bolj “tekač v pohodnih čevljih”. Všeč mi je. A o tem kaj več prihodnjič.
Vzletišče Vogar, foto: M. Vesel
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Veselim se letošnjega leta. Ponovno želim preteči maraton. V želji, da se pripravim čim bolje ter predvsem na najbolj primeren način, sem pričela iskati informacije. Saj veste, znanja ni nikoli dovolj.
Našla sem zanimiv članek na spletni strani “wikiHow” katerega soavtor je Tyler Couville, ambasador blagovne znamke Salomon Running ter zmagovalec Kristalnega gorskega maratona 2018. Tekel je na ultra in gorskih tekih po ZDA in Nepalu. Je profesionalni tekač. Sicer pa imamo v Sloveniji že med rekreativci veliko “Tyler Couville”-jev. Vsaj zdi se mi tako.
Odločila sem se, da vseeno preverim njegove napotke ter jih skušam spojiti z mojimi izkušnjami. Mogoče izvem kaj novega.
Gremo skupaj?
Dejstvo je, da je maraton velika zadeva in se je ni mogoče lotiti z levo roko. Sicer vsi vemo, da pri maratonu najbolj trpijo noge pa čeprav tečemo z glavo. Vsaj morali bi. Priprava je dolgoročen proces ne glede na to kakšen tekač ste. Začetnik ali pa profesionalec. Couville priporoča 3 – 6 mesečno delo na vzdržljivosti ali dlje, če še niste v dobri tekaški formi. Ne vem, kaj je po Couvillovo dobra tekaška forma.
Sama sem se maratona lotila potem, ko sem prvo leto konstantnega in načrtnega celoletnega teka pretekla pol maratona in nato naslednje leto maraton. Seveda pa tek na organizirani tekaški dirki ni pogoj. Če ste večletni tekač, ki je sposoben zdržema teči vsaj uro in pol ter ste zdravi in brez poškodb si upam trditi, da se v treh mesecih lahko pripravite na maraton. Če pa tega niste sposobni je bolje, da si vzamete več časa.
Vendar vas prosim, ne postanite obsedeni s treningom. Uživajte v teku, v treningu. Ne popustite ob prvi prepreki. Bodite fokusirani, pozitivni in veseli.
Couville pravi: “Bodite ponosni nase, ker ste se odločili za tako težek izziv!” No, malce pretirava. Pred leti sem se odločila, da bom pretekla GORSKI MARATON 4 OBČIN – GM4O, da bom nekoč pretekla 100-tko, osvojila Kilimanjaro, pa samo zaradi tega še ne morem biti ponosna nase. Ponosna bi bila lahko, če bi zadevo realizirala.
Zagotavljam pa vam, da bomo še kako ponosni, ko bomo maraton resnično pretekli. Pa če bo to prvič ali pa stotič. Za začetek bodimo navdušeni in vztrajni.
Pred začetkom
Couville: začnite trenirati vsaj 16-24 tednov pred maratonom.
Se strinjam. Vzamem 24 tednov.
Odločila sem se, da pretečem maraton oktobra. Torej moram pričeti s treningom marca. Včasih sem se takoj, ko so bile prijave odprte tudi prijavila na tekmo, služilo mi je kot dodatna motivacija. Tega ne počnem več, ker si raje pustim več manevrskega prostora. Sploh v teh “covid” časih. Zadnji trenutek lahko namreč spremenite lokacijo ter si prihranite stres zaradi nepovrnjene plačane startnine, kot se je leta 2020 zgodilo tekačem na Istrskem maratonu.
Če boste trenirali z mano moramo imeti podobno izhodišče. Torej tečemo vsaj trikrat na teden, sposobni smo preteči zdržema vsaj 16 km. Tedenska razdalja naj bi bila med 20 do 40 kilometrov.
Če niste redni tekač ter dolgih razdalj (nad 10 km) še niste tekli priporočam, da se pred resnejšim delom treninga za maraton posvetujete z zdravnikom. Dolge razdalje so namreč za telo velik zalogaj in se mora na napore postopoma prilagoditi.
Prihodnjič bom objavila svoj tekaški program. Primeren bo za starejše tekače (nad 50 let) in bo dopuščal tudi kakšno drugo aktivnost (planinarjenje). Predvsem pa to ne bo izčrpavajoč trening. Temeljil bo predvsem na mojem lanskoletnem treningu za polmaraton, ki je bil točno to, kar hočem od teka.
Me prav zanima, koliko stičnih točk bom sploh našla pri Couvilleu.
Se beremo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Poznojesenski in zimski dnevi so tako nesramno krajši, da bi včasih človek najraje še tiste urice, ki so na voljo za kakšno dejavnost, kar prespal v postelji. Ali pa obsedel spodvitih kolen pred televizorjem ter ob grizljanju hrustljavih piškotov užival ob gledanju TV programa.
Bolj ali manj… slabega ali bolje: vedno istega. Ponavljajoči se filmi in sami bolj in manj »resničnostni« šovi. Tudi sama sem enega ravno “odgledala”, ker je bil pač športni in pozor: prvič v Sloveniji. Všeč mi je bil. Sem se jokala in jezila zraven. No, proti koncu vedno manj. Proti koncu sem navijala skoraj za vse.
Če bi obstajal Senior Exatlon bi se takoj prijavila! Tekmovalci bi seveda morali imeti vsak po vsaj dva “fellerja” kot npr: umetni kolk ali koleno, artritis, revmo ali kaj podobnega. Tako bi bili praktično na istem kot nastopajoči v 1. Exatlonu Slovenije po dveh mesecih poligoniziranja oz. tekmovanja.
Boljša opcija od TV je vsekakor dobra knjiga. Leže na kavču in poslušajoč ogenj v kaminu. Lepo na toplem.
Verjamem, da se take »nedejavnosti« človek hitro navadi. In verjemite: ni dobro. Nobeno pretiravanje ni dobro.
Po letošnjem maratonu sem vzela “počitek po maratonu” kot kategorijo treninga skorajda smrtno resno in ne boste verjeli: še vedno traja. Teku sem se odrekla za dober mesec dni čisto zavestno nato pa še malo po sili razmer. Sprva mi je bilo težko in nato je bilo vedno lažje. Nedejavnost me je pričela srkati vase, v tisto lenost, telesno in umsko zaprašenost.
To »grozno« obdobje sem uspela preživeti s pomočjo fizioterapije. Sanacija okostja. Hrbtenica je trenutno kar v redu, upam, da mi je uspelo sanirati tudi ramo. Tistim mlajšim moram povedati, da je vse res. Tisto veste, ko “ta stari” govorijo: “Boš že videla, ko boš stara, ko boš v mojih letih!” Ali pa: “Nič se ne paziš, boš že videla, ko boš starejša!”
Še huje pa je to, da enostavno ne veš, kdaj si postal star.
No, sedaj sem “ta stara” in spadam med “stare prdce” kot nas mlajša generacija včasih poimenuje. In veste kaj vam povem: že starejša generacija iz moje mladosti je imela prav! Res je! Če se mlad ne paziš, star kasiraš. Vsaka malenkost se pozna. Nezdravljen zvin gležnja, padec na ramo, na pol prebolela viroza. In potem obiskuješ zdravnike, fizioterapevte in iščeš pravo formulo, da boš spet isti. Pa ne boš.
Če ste starejši od pol stoletja verjemite ali bolje, da se kar sprijaznite, da ne boste nič več hitrejši in močnejši. Lahko pa ste pametnejši in modrejši. Saj poznate rek: “Mlad in neumen!” To še nekako gre. Star in neumen je pa precej huje. Še pregovora nimamo.
Je pa zato Hemingway lepo povedal, da imamo mladost zato, da delamo neumnosti, a starost, da te neumnosti obžalujemo.
Veliko ljudi ima v teh kratkih in mračnih dneh težavo z motivacijo. Praktično za kar koli. Ljudem se nekako ne ljubi. Že pogled čez polje in na ljubljansko PST pove vse. Množični tekači so praktično izginili. Samo še tisti najvztrajnejši so ostali.
Z mano vred. Vztrajali bomo – čez zimo – tja v pomlad. Kajti ta letni čas – je čudovit za tek, če verjamete ali ne. Problem je le v krajšem dnevu. A ker nam narava ravno preko zime sporoča, da je čas za počitek, je pravzaprav vse v redu.
Na tek se odpravimo preko vikenda ali pa med tednom opravimo krajši tek z obvezno zimsko nočno opremo. Saj veste: lučka, svetleča oblačila, odsevniki. Glavno je, da se razgibamo, nadihamo, prevetrimo glavo. V teh časih s tekom veliko lažje ohranimo razsodnost.
Motivacija, ja, potrebuješ jo, da se brcneš v rit! In skočiš v superge. Čeprav je zunaj mraz, morda sneži, piha … ampak verjemite: bolj kot je zoprno vreme… več truda kot boste vložili v tek… bolj boste uživali! Občutili naravo! Ne samo videli. Videli morda kakšno živalco več kot običajno. Oh! S kakšno srečo in zadovoljstvom je potem človek nagrajen, ko ima za seboj svoj uživaški tek.
Topel tuš! Čaj! In v takem stanju, prijetno utrujen, stuširan in v udobnih oblačilih ter mehkih toplih nogavičkah na nogah, je užitek sesti na kavč še toliko večji. Verjemite, kavč ne more nikamor! S tistimi lesenimi nogicami ne more hoditi sam. Počaka. Meni je sicer kavč v naši dnevni sobi najbolj všeč takrat, ko je prazen.
In kaj sploh je motivacija?
Iz Wikipedije, proste enciklopedije: “Motivacija je psihološki element, ki spodbuja organizem, da ravna v skladu s svojimi cilji, željami, potrebami in notranjo kontrolo. Nanjo lahko gledamo kot na gonilno silo, ki nas prisili, da ravnamo v skladu z nekim ciljem, ali pa to vedenje še dodatno okrepi. Npr. lakota je motivacija, ki v nas vzbudi željo po tem, da bi jedli.”
In naj torej v tem slogu nadaljujem:
Slabo počutje je motivacija, ki v nas vzbudi željo po dobrem počutju.
Bolezen je motivacija, ki v nas vzbudi željo po zdravju.
Depresija je motivacija, ki v nas vzbudi željo po sreči in dobri volji.
Debelost je motivacija, ki v nas vzbudi željo po vitkosti.
Tečnoba je motivacija, ki v nas vzbudi željo po dobri volji in radosti.
In tako naprej … Noro! Neskončno morje samih “motivacij”! Jupi! Kje potem sploh je problem?!
Motivacija je torej tista gonilna sila, da dosežemo svoj cilj! In večji kot je cilj, želja ali potreba – močnejša je motivacija. Pa vendar motivacija še ni dovolj, da bo cilj dosežen! Večina definicij je itak nepopolnih. Vedeti moramo, kdo ali kaj oziroma katera je tista pot, ki vodi do cilja. Potrebujemo »recept«, če hočete. In če izberemo napačnega, se lahko od svojega cilja samo še bolj oddaljimo.
Slabo počutje je mnogokrat pogojeno s pomanjkanjem gibanja, rekreacije, napačnega prehranjevanja, preveč ali premalo spanja in stresa.
Rešitev je gibanje.
Tek v naravi, kjer se boste nadihali zraka, začutili veter, dež in sneg na obrazu, občutili hlad, vročino. Predramili boste svoje telo in čutila in začutili, da živite.
Ne zamenjujte občutek mraza na obrazu, vode v supergah, utrujenosti in napora ob teku za slabo počutje! To je le znamenje, da ste živi. Živite! Aktivno! Na čisto svojem poligonu. Ne v knjigi, na televiziji, v tujih zgodbah! Tam – obuti v svoje superge, na svoji tekaški trasi, ravnokar ste preskočili blatno lužo … videli poljskega zajca… Zvečer boste zaspali kot angelček, prijetno utrujeni.
Bolezen je vse prevečkrat posledica slabega počutja. Pa ne zato , ker vas je zeblo med tekom! Nasprotno: blažji prehlad bo ob teku izzvenel! Zaradi teka ne boste nikoli zboleli! Mogoče si boste zvili gleženj, če boste nerodni! In ob pretiravanju dobili kakšno drugo tekaško poškodbo. Tecite pametno in bolezni se v loku izognite obuti v superge in oboroženi s kondicijo. Tecite tako dolgo, da boste pozabili na težave, skrbi. Z vsakim tekaškim korakom bo stresa manj, skrbi manj pomembne ter rešitev mogoče že za naslednjim ovinkom. Ne pozabite: tek krepi in ne krepa 😉 ! Pa še nekaj: če ne morete teči tako dolgo, da bi pozabili na težave in skrbi, se prisilite. Včasih pomaga MP3, da spodite glasove iz glave. Če ne pomaga nič – se je potrebno težave lotiti še kako drugače. Ob teku se boste zagotovo spomnili kako!
Poiščite svoje zdravilo v naravi, bodite aktivni, tecite. Tek vam bo resnično pomagal. Vztrajajte v teku in nagrajeni boste z večjo samozavestjo, tekaško radovednostjo in veseljem ter srečo. Izognite se depresiji s tekom! Verjamem, da se veliki večini oblik depresije s telesno aktivnostjo in predvsem z rednim tekom, v celoti izognete.
Tek je motivacija. Photo by Ketut Subiyanto on Pexels.com
Debelost je praktično novodobna bolezen. S sedečim načinom življenja in hitrim ter predvsem napačnim načinom prehranjevanja je v porastu tudi v Sloveniji. Tek vam bo pomagal tako pri shujšanju kot vzdrževanju idealne telesne teže. Če boste tek vzeli za svojega, težav s težo v svojem življenju gotovo ne boste imeli. Pa pustimo tiste tri ali štiri kilograme, ki hodijo ves čas narobe, na miru. Debelosti, ki bi ogrožala vaše zdravje, boste s tekom praktično ubežali.
Tečnobo sem pustila za na koncu. Pogojena je namreč različnim stvarem. Na nek poseben način je celo koristna. Zelo! Če ste že tekač. Ker brez teka postanete tečni. Tečnoba pa se zdravi in hrani s tekom. Pa saj poznate recept: motivacija je tek!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka. Če vas kaj jezi ali moti odtecite kakšen kilometer. Lažje vam bom. Če pa vas jezi moje pisanje, ga enostavno ne berite.
Kako težko se je včasih spraviti v superge. Prav prisiliti se moraš in nekje iz svojih najglobljih globin privleči na površje vsaj kanček motivacije. Srce vsake motivacije je cilj, ki zraste iz želje. Če želite redno in dolgo teči, potrebujete svoj tekaški cilj. To velja tako za začetnike kot profesionalce. Brez cilja bo vztrajanje na tekaški poti težje in manj zanimivo. Hitro lahko skrenete iz tekaške poti ali tekaške rutine. Podobno kot človek, ki se brezciljno prebija skozi življenje.
Cilj je lahko maraton ali pa katerakoli krajša tekaška razdalja. Cilj je lahko hitreje pretečena določena razdalja. Cilj je lahko tudi sam tek. Tek zaradi teka.
Veliko ljudi ima željo, da bi vsaj enkrat v življenju pretekli maraton. Pravi tekaški cilji šele naredijo tek resnično zanimiv. Razburljiv. Avanturističen. Privlačen. Nepogrešljiv. Nor! Tako kot življenje samo.
Tekaški cilji so tisti, ki vlečejo naprej! Ki motivirajo!
Verjetno nisem edina, ki še med tekom pred ciljem maratona sanjari in planira nadaljnje tekaške podvige v prihodnje, za naslednje sezone. Seveda, če se ne mučiš in tečeš na pol mrtev proti cilju, kar ti ubije voljo. Ampak o tem kdaj drugič.
Po uspešno pretečeni tekmi se navdušenje v cilju in v naslednjih dneh stopnjuje. Najraje bi se kar takoj prijavila na kakšno tekmo. Pa kaj na eno, na deset in še več, kar tako, brezglavo!
A maraton je dolga razdalja in količino le-teh na leto je pametno omejiti. Osebno mi več kot dva maratona letno prineseta več škode kot koristi. Ni namreč vse v maratonu, v tekmi, glavnina je v pripravah in treningih, v poti do maratona. Ne le napor, tudi čas. Tega ljudje pač nimamo v izobilju in je odvisno tako od našega načina življenja kot življenjske etape v kateri se trenutno nahajamo.
Dolgoročni tekaški cilji
Dolgoročni tekaški cilji morajo izhajati iz naše goreče tekaške želje. Biti morajo vabeči in visoki a nikakor ne nedosegljivi! Želim si le, da bom lahko še dolgo tekla, da mi bo to zdravje omogočalo. Ni važna hitrost, ni važna dolžina. Le tekla bi rada, ker s tekom sem tista prava jaz. Brez teka pa se počutim težko, utrujeno, brez energije. Staro.
Ptujski polmaraton 2012
Kratkoročni tekaški cilji
Kratkoročni tekaški cilji naj bi se omejili na eno tekaško sezono ali na leto. Moje tekaško leto ima ali bolje: naj bi imelo, dva sezonska vrhunca; spomladi in jeseni. Glavni tekaški cilj je planiran na jesen. Seveda imate lahko glavni tekaški dogodek planiran kadarkoli v letu, odvisno od vašega časa in načina življenja. Meni vsekakor odgovarja jesenski čas, čemur podredim tudi trening.
Bistvo sezonskih tekaških ciljev je, da so realni, privlačni in dosegljivi. Ampak ne prelahki!
Še ne tako dolgo nazaj sem zapisala:
“V roku treh let bom tekla na Berlinskem maratonu skupaj s 40.000 maratonci iz vsega sveta. Vendar ne želim teči iz kateregakoli boksa. To me ne zanima, potem raje tečem doma, kar je tudi super. Tekla bom med elito! Da bom lahko med njimi, pa me čaka trdo delo. Potrebujem namreč dober, odličen čas! Za mojo starostno kategorijo moram preteči mednarodno priznan maraton v času 3:20:00! To je šest minut in pol hitreje kot sem tekla svoj rekord leta 2012. Tako, sedaj veste!”
Žal mi zadeve ni uspelo realizirati. Včasih se zgodi, da nam jo zagode zdravje, ki tovrstne zadeve postavi ob stran in ki na lepem postanejo popolnoma nepomembne.
Danes ne razmišljam več toliko o hitrosti kot o sami možnosti in sposobnosti, da odtečem še en maraton. Ni važno kje. In roko na srci: v Ljubljani, na Ljubljanskem maratonu, tečem najraje. Sicer pa so kilometri povsod enako dolgi. Pa naj bodo v Ljubljani, Berlinu, New Yorku.
V tem letu sem po treh letih pavze pretekla pol maratona. Lepo je bilo. Nostalgično. Kot bi se vrnila k sebi.
Za kratkoročni tekaški cilj v naslednjem letu si sedaj upam postaviti:
polmaraton spomladi s prijateljema v Grčiji in
klasičen maraton jeseni, v oktobru. Kje bom odtekla maraton ni pomembno, ker ni odvisno le od mene pač pa od mojih srčkov in situacije, ki nas od leta 2020 omejuje (beri: Covid),
tekaška kondicija “kadarkoli lahko odtečem maratonsko razdaljo”.
Tekaške začimbnice
Tistim vmesnim tekom, ki niso v sklopu tekaškega treninga pravim “tekaška začimbnica”. To so “padalske tekme”, ko se iz danes na jutri odločiš, da namesto dolgega teka tečeš na kakšni zanimivi tekaški tekmi. V sklop začimbnic spadajo tudi testne tekme za maraton (Konjiški maraton, Varaždinski polmaraton, Ptujski polmaraton ….). Začimbnica je bila tekaška prireditev “Wings for Life Run” s startom v Ljubljani. O, to pa res pogrešam. Že od leta 2017. Upam, da se prireditelji zbudijo in ojunačijo, da stvar spet “steče”, da se teče za tiste, ki ne morejo. Začimbnic je toliko, da si zaslužijo svoj zapis.
Tekaške želje
Nekateri so prepričani, da so človeške želje glavni krivec za vso problematiko tega sveta. Nekdo pa je napisal, da je na svetu 99% idiotov in preostali procent človeštva v stalni nevarnosti, da se tega idiotizma naleze.
Jaz pa pravim, da mora človek v življenju in teku imeti prave cilje. Tekaških želja imamo gotovo vsi veliko. Od tistih, ki se merijo v razdalji do tistih, ki se merijo v sekundah. Če bodo želje dovolj močne in goreče jih bomo spremenili v nove tekaške cilje. Od gorskih tekov, ki so veličastni že zaradi naših prečudovitih gora, do tekov daljših od 42 kilometrov. Od množičnih prireditev do tistih malce bolj individualnih. Doma ali v tujini. V tekaški družbi ali sami s seboj.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Lansko leto je Tek ob žici t. i. tek trojk zaradi ukrepov zajezitve novega korona viruse klasične “trojke” odpadle. Vendar smo jih kljub temu lahko tekli: virtualno. V vsakem primeru je bilo potrebno odteči 29 kilometrov, če smo se odločili za “hard” varianto. Kilometri pa so dolgi povsod enako, ne glede na lokacijo.
Letos pa ponovo lahko tečemo na klasičnem teku trojk. Predlagam, da vizualizirate klasično progo. Tako tudi v nadaljevanju.
Čakajo nas torej še zadnje priprave. V zadnjem tednu pred tekmo ne moremo več nadoknaditi morda zamujenih ali preslabih treningov, vendar kljub temu lahko še veliko naredimo za uspešen nastop in predvsem čim boljše počutje med samo tekmo in po njej.
V zadnjem tednu je predvsem pomembno, da se spočijemo. Torek je nekje še zadnji dan, ko lahko malo konkretneje treniramo, vendar prav težkega treninga ne priporočam več. Tek, ki si ga boste v tednu pred tekom trojk še privoščili naj bo predvsem lahkoten, takšen, da se boste po njem počutili dobro in čutili tekaško vznesenost ter naslednji dan ne boste čutili posledic treninga.
Pazite na pravilno prehrano. Naj bo uravnotežena in ne pretežka. Predvsem zadnja dva dni pred tekmo ne uživajte premastne ali presladke hrane. Priporočam testenine, riž, zdrave ogljikove hidrate. Razen seveda, če spadate med izbrance kot je Dušan Mravlje. V tem primeru ni ovir. Mastna pečenka, dunajski zrezki, vinček, pirček.
Pazite na zadosten vnos tekočine, hidrirajte se preko celotnega dne. Osebno imam najraje navadno vodo, morda nesladkan čaj. Izognite se alkoholu. Mogoče si lahko privoščite kakšen pirček, po možnosti s svojo ekipo. Istočasno se boste pomenili še o zadnjih podrobnostih za nastop.
Prav tako si privoščite dovolj spanca preko celega tedna. Predvsem zadnji dan pred tekmo, torej v petek, pojdite kmalu v posteljo. Še predno se odpravite spat pa si pripravite vse potrebno za tek naslednjega dne. Najpomembnejše so startne številke za celotno ekipo, čip in superge. Vsa ostala navlaka je pogrešljiva.
Idealno je, če je vaša trojka čimbolj enotna in sicer tako, da je tekaška pripravljenost vseh članov približno enakovredna. Vedite pa, da ima vsaka trojka vedno nekoga, ki je na dan tekme najšibkejši. To ne pomeni, da je najslabše pripravljen, lahko ima samo slab dan. Zato poslušajte drug drugega in se prilagajajte in spodbujajte med seboj.
Pred tekmo oz. najbolje že med skupnimi treningi se dogovorite za taktiko teka. Predvsem za trojke, ki tečemo na 29 km je to zelo pomembno. Tek namreč ni lahek, od tekačev zahteva precej napora.
Začnite počasi v pogovornem tempu. Prvih 15 km je ravninskih zato se nikar ne iztrošite že tukaj. Pod Urhom se namreč prične klanec, približno štiri kilometre. Zdržite. Uživajte med tekmo in se zavedajte, da to ni tekma kazanja mišic in moči. To je predvsem tekma povezanosti in tovariškega duha. Vsi za enega, eden za vse. Tecite skupaj s svojo trojko pa naj stane kar hoče. Nikar ne pobegnite svojim tovarišem naprej, ker lahko to vsi skupaj plačate z odstopom. Na Orlah vas bo pričakala postaja in dobra volja. Okrepčajte se in pijte prav na vsaki postaji. Skrbite, da bo vaša trojka ostala povezana, prav vsak član mora skrbeti za druga dva. Tek čez Golovec je lep, ste sicer utrujeni vendar je to prijetna utrujenost. Tečete po gozdu in pazite na svoj korak. Kar naenkrat ste mimo Observatorija. Makadamsko cesto kmalu zamenjajo kocke. Bodite zelo pozorni kam stopate saj je ta podlaga izredno nevarna za padec ali zvin. Predvsem, če je mokro. Ko pritečete po klancu navzdol, na ravnino, bo spet malce težje ampak v daljavi se že slišijo zvoki iz cilja. Glasba in navijači so vedno glasnejši. Tecite skupaj vsi trije, skoraj ste že zmagali. Tek ob Ljubljanici, še malo, slišite že napovedovalca. Nikar ne izpustite duše v zadnjih 500 metrih. Raje se primite za roke in stecite v skupno zmago. In ne pozabite: skozi cilj mora trojka priteči skupaj.
Na koncu nam vsem skupaj želim odličen nastop. Brez poškodb. Z obilo dobre volje. Če boste med tekom postali utrujeni in si želeli, kdaj bo že vsega konec, kdaj bo cilj, hočem svoje pivo, hočem svojo pico, se spomnite, da tečete na že 64. Teku trojk deloma po poti okupirane junaške Ljubljane. Mesto je kljub temu, da je bilo ločeno od zaledja celih 1171 dni z bodečo žico dolgo 29.663 metrov in med katerimi je bilo 69 bunkerjev in praktično spremenjeno v koncentracijsko taborišče, uspelo po skrivnih prehodih skrbeti za ranjence, partizane in prebivalce. Delovale so skrivne tiskarne, oddajal je radio Kričač. Ljubljana se ni nikoli vdala. Zato je po vojni postala simbol kljubovanja in upora okupatorju. S to prireditvijo praznujemo dan zmage in prav vsaka trojka, ki bo pritekla skozi cilj, bo zmagovalna. Pa naj bo ta cilj klasičen ali pa virtualen.
Razpis za trojke je dosegljiv na povezavi: TEK TROJK 2022.
Želim vam veliko užitka na teku – na teku praznovanja svobode.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Še ne dolgo nazaj se teku po Poti spominov in tovarištva (v nadaljevanju: PST) nisem približala niti v sanjah. Izjemoma v zelo zgodnjih ali poznih urah, da sem se izognila gneči. V času pred kakšnim večjim tekaškim dogodkom, kot sta Tek ob žici spomladi in Ljubljanski maraton jeseni, je bila gneča vedno precejšnja.
Pa dobimo Korono in … vse se spremeni.
Najprej so nas pozaprli v domove, prepovedali druženja in predvidevam, da smo se tekači razbežali gor po hribih in gozdovih. Nekateri so postali pohodniki, drugi gorski tekači, večina nas pa je že ves čas nekaj vmes. Meni mehkejša podlaga, zaradi mojih težavnih stopal, vsako leto bolj odgovarja, tako da me misel na 42 km asfalta kar malce straši.
No, na praznik OF pa sem se – pazi: kljub “spomladanskemu tekaškemu vrhuncu”, ki je pred nosom, podala na PST, da odtečem enega daljinca potem, ko sva naredila že krajši trening. Moj najljubši maratonec in prototip tekaškega trenerja se je vrnil k teku, trenira po Poletu iz leta 2002, program za začetnike. In odlično mu gre. Kmalu bova lahko skupaj zaokrožila po PST, tako, kot včasih. Komaj čakam.
Priznam, da me ob skupinskem teku večkrat zamika, da mu “kakšno” malo vrnem. V smislu: podaljšaj korak, kako držiš roko, tečeš kot crkovina… ampak sem tako vesela, da končno spet teče ob meni, da tega ne bom storila. Vem, kako je težko začeti in vem, da se ne bori samo s tekaškimi minutami in kilometri.
Z naloženimi leti in žal tudi kilogrami , kar sva pridelala oba, se mi zdi PST tak prijazen tekaški poligon. Večinoma je makadam, imamo pitnike, označbe. Carsko.
Potem, ko se po oddelanem začetniškem treningu posloviva, krenem v svoj tekaški podaljšek proti PST. Že od daleč pa me pogled na pot preseneti. Razmeroma prazna je. Skorajda nikogar. Redki sprehajalci. Kar verjeti ne morem.
Le kam ste vsi tekači šli? Kam ste se poskrili?
Priznam, da mi je prav prijetno teči. Bolj brez skrbi sem, ni se potrebno izogibati in odkar smo vsi skupaj “napsihirani” še z raznimi virusi, mi tudi po tej plati odgovarja.
Po tej trasi, od doma po PST…. do točke ali kar okoli… odvisno od mojega tekaškega apetita ali cilja, sem tekla že tisočkrat. Človek bi rekel, da poznam vsak kamen. Včasih sem si za daljinca nadela slušalke in ob dobri muziki bi lahko tekla “večno”. Pa so se mi pokvarile in potem ko sem jih zabrisala v grmovje, ker so me res že jezile, sem ostala brez slušalk, novega MP3 ali 4 pa si še vedno nisem usposobila. Bom. Moram.
V bistvu me moj tek malo skrbi. Zadnja tri leta manj tečem. Sem manj tekla. Odtekla nisem nobenega maratona. Letos pa bi ga. Virtualni me ne zanima, upam, da bodo zadeve toliko normalne, da bom končno spet stala nekje na startu in kasneje na cilju.
Ob vsem tem premišljevanju uzrem nekaj novega ob tisočkrat pretečeni poti. V bistvu opazim. Ob drevesih, posajenih ob Poti spomina in tovarištva, so vsake toliko časa postavljene kovinske plošče z različnimi napisi.
Prav razveselim se, kratkočasile me bodo med tekom. Preberem prvega, imena, letnice in tako naprej in pridem spet do naslednjega, katerega ne morem prebrati v celoti. Ne ker sem tako hitra ampak ker imam poleg let in kilogramov višjo tudi številko dioptrije.
V daljavi zagledam dva tekača, pozdravimo se. Sedaj, ko nas je manj, je vse skupaj spet bolj prijazno.
Ravno, ko ozavestim dejstvo, da praktično ni več videti tekaških skupinic, kakršne so npr. Urbanovi tekači in pri katerih sem daljnega leta 2008/09 tekla tudi sama, jih zagledam. V gosjem redu teka skupinica tekačev, eden za drugim po dva in dva.
Sem zelo počasna, kljub temu jih dohitim in se jim priključim na rep. Predstavljam si, da sem ena izmed njih. Pretežno ženske veselo čebljajo in tekljajo v počasnem tempu. Glej ga šment, si mislim, sem in tja pa je le še kdo počasnejši od mene. Tempo mi ne odgovarja zato jih počasi prehitevam po levi.
Kar veliko jih je, ne prepoznam pa nikogar. Sama sebe si ne predstavljam teči v taki skupinici, ni to zame. Ko tečem imam rada mir. Tek je moja meditacija.
Na točki, ki sem si jo določila za obrat se vrnem proti svojemu izhodišču. Na hitro še preračunam kilometre, moralo bi jih biti 18, vseh skupaj in to bo ravno prav.
Ko jih imam za seboj 15 se spomnim občutka izpred več deset let, ko se mi je zdela ta dolžina teka takooo dolga. Že rahlo boleče stegenske mišice me spomnijo na takratno “tekaško trpljenje”. Zaradi tega “trpljenja”, ki ga doživljaš ob pridobivanju dolgoprogaške kondicije, sem si takrat rekla, da nikoli več ne dopustim, da bi morala začeti teči od začetka. Pridobiti maratonsko pripravljenost je dolg proces in ni lahko, zato se res ne izplača, da bi popuščal in se prepuščal tekaški lenobi. Sicer si pa tega pravi tekači niti ne predstavljamo.
Vsaj nekajkrat na teden, vsaj trikrat pa je le potrebno skočiti v superge in se na tekaški način osvoboditi. In vsaj enkrat mesečno odteči daljšo razdaljo, da noge obdržijo občutek in ritem, da se ne pomehkuži celotno telo.
Večji problem za nas tekače je kakšna “višja sila”. Poškodba ali bolezen. Včasih razmišljam, če bi bilo bolje, da bi teči začela kasneje.
Obe najstarejši slovenski tekačici, kateri sem imela čast spoznati tudi osebno, modra Helena Žigon, ki je moja vzornica ter vedno nasmejana Kazimira Lužnik, sta pričeli razmeroma pozno teči a sta tekli globoko v 80. leta. Helena Žigon je svoj zadnji polmaraton pretekla pri 85. letih, pri teh letih ga je pretekla tudi Kazimira, ki še teče. Želim si, da bi to uspelo tudi meni.
Poleg volje in moči potrebuje človek za tek tudi razmeroma zdravo telo, sklepe. Kakorkoli upam, da vsi moji sklepi, “šraufi”, vezi in fibroze zdržijo.
In že sem na cilju svojega treninga. Ustavim uro. Počutje v redu. Noga v redu. Vse je v redu. Raztegnem se.
Zgoraj sledi pomembno opravilo. V Excelovo tabelco hitro vpišem čas in preverim, če so ostali člani ekipe vpisani. Fric je… aha… najina draga jadralca pa še ne… No, mirno morje, jima zaželim v mislih in hitro preverim na aplikaciji, če sta že pristala. Nista.
Naš maraton. Poseben. Zgodovinski.
Po posebnih pravilih. Vse bo šlo drugače. Limit v obratno smer. Nikakor ne smemo biti hitrejši od petih ur. No, moja hitrost bo kar pravšnja.
Upam samo, da nam ga vsem uspe preteči. In zase upam, da pretečem vsaj še enega. Potem se bom odločala naprej.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Danes bom napisala nekaj takega, kar se spodobi za konec leta. Rada bi napisala nekakšno analizo mojega športnega leta, število obdelanih kilometrov, pregled nastopov na tekaških tekmah, povprečen čas, tempo.
Hm. Pa poglejmo.
Pretekla sem natanko 698,40 km, povprečna hitrost 8,9 km/h ter povprečen srčni utrip 131 udarcev/minuto. Nastopila nisem na nobeni tekmi. Nam jih je odnesla Korona.
V primerjavi z zadnjima dvema letoma po moji maratonski abstinenci zaradi operacije na podplatu sem pretekla 30% več. Glede na to, da je december pretežno tekaško manj aktiven zaradi “spet usekalo v križu” se tolažim z mislijo, da bi bila razdalja vsaj kakšnih 20 km daljša.
Če pretečeno razdaljo primerjam s svojim normalnim “maratonskim” letom pa vidim, da sem naredila polovico manj kilometrov. Vseeno ostajam optimist, da se v letu 2021 spet vrnem na svoja dobra stara tekaška pota.
Prekolesarila sem 565 km, predvsem posledica kolesa kot prevoznega sredstva. V službo se namreč največkrat peljem s kolesom. Kolesarjenje kot rekreacijo pa sem nadomestila s pohodništvom. V letu 2020 mi je uspelo nabrati za 630 km horizontalno in 40 km vertikalno.
Ampak: podrobnejši pregled mojih športnih aktivnosti pokaže, da sem bila precej bolj pridna kot je to na prvi pogled videti. Hitrost je malce počasnejša kot leta pred tem, kar pa je posledica dejstva, da sem tekla pretežno po gozdu in ob tem naredila tudi kar nekaj višinske razlike. Sem tudi že “malo” starejša. Vračam se dobesedno nazaj h koreninam. V tekaškem in pohodniškem smislu, namreč. No, upam.
Uf. Resnici na ljubo, sem kar zadovoljna.
Všeč mi je tek po gozdu, obožujem šentviški hrib. Vsakič izberem drugo potko, stezico, kolovoz. Tek po včasih tako oblegani Poti spominov in tovarištva je bil le občasen. Torej, bom nadaljevala s tem. V letu 2021 si želim ponovno preteči maraton. Upam, da mi bo zdravje služilo. V januarju bom pričela podaljševati svojo najdaljšo pretečeno razdaljo v letu 2020, ki je bila 20 km.
V letu 2021 želim ohraniti svojo kolesarsko aktivnost s tem, da ob povratku skočim večkrat mimogrede še na Toško Čelo. Tako bom pridobila nekaj malega na treningu moči. Imam namreč željo, da se odpeljem s kolesom na Vršič. Tokrat samo iz Kranjske Gore.
Na koncu pa tisto, kar me je v letu 2020 po dolgih letih ponovno očaralo. Gore, planine, hribi. Hočem jih več ter osvojiti čim več dva tisočakov.
Foto: osebni arhiv – Montaž
Podrobnejše planiranje bom pa pustila za kdaj drugič. Trenutno sem samo pri željah. In tam se pravzaprav tudi vse prične.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
V današnjih dneh je enostavno priti do tekaškega plana. Veliko težje ga je realizirati v celoti.
Tekaški plan je nekakšen načrtovalnik treningov. Sestaviti ga je potrebno preudarno, pametno. Za vas ga lahko sestavi tekaški trener, morda izkušenejši tekaški prijatelj. Lahko si ga pripravite sami s pomočjo spletnih programov ali pa izključno na osnovi lastnega znanja in izkušenj. Kdo ve, kateri je tisti – zmagovalni ali bolje – najpametnejši.
Pameten tekaški plan je veliko več kot pameten telefon. Je pravi multipraktik. Zadovoljiti mora več potreb, zahtev, želja ter vse skupaj uskladiti z možnostmi in realnostjo ter brez nepotrebnega balasta.
Predpostavimo, da tečete po nekem planu, tekaškem planu, po katerem naj bi v določenem roku bili sposobni preteči neko razdaljo v določenem času. Na primer: maraton v treh urah in pol.
Plan določa tekaške dneve, vrsto teka, razdaljo, predviden čas. Načrtovan je na podlagi vaših tekaških pred dispozicij, fizične sposobnosti, zmožnosti, izkušenosti. Torej bi moral delovati. Verjamete vanj!
In ravno zaupanje, vera v vaš tekaški plan je ključen, da bo tudi deloval. Podobno, kot druge stvari v življenju. Vera in zaupanje v vse, kar počnete. To je predpogoj za uspeh!
Pa vendar se dogaja, da zadeve ne »tečejo« tako, kot bi si želeli. Vključno z vami ;)! Tekaške razdalje postanejo predolge, časi prepočasni.
Se vam dogaja, da treninga nikakor ne morete izvesti v okviru plana?
Tekaški plani imajo lahko več delov ali enot, omenila bom le glavne tri po znanemu dolgoprogašu Jeffu Gallowayu . Tekaški plan je oblikovan v nekakšno piramido: bazo, moč in hitrost.
Photo by Bich Tran on Pexels.com realizacija tekaškega plana
Nekje 50% treninga predstavlja baza. Prve mesece (odvisno kakšen tekač ste in kako dolgo že redno tečete) nabiramo kilometre, podaljšujemo razdaljo. Telo navajamo na več ur trajajoč napor. Konstanten. To je trening vzdržljivosti. Tek je sproščen, tempo pogovoren, enkrat tedensko ali vsaka dva tedna pa odtečete daljši tek, katerega dolžino postopoma povečujete. Večina tekačev s tem delom nima težav. Tekaški plan je realiziran praktično 100%. V kolikor se pojavlja težava je lahko psihične narave. Morda se vam zdi tek monoton, dolgočasen. Popestrite si trening z opazovanjem okolice, poslušanjem narave ali pa si nadenite slušalke in tecite ob svoji priljubljeni tekaški glasbi. In ne pozabite na vodo. Ob dolgih tekih je potrebno piti dovolj vode tudi med treningom. In še nekaj: postopnost! Postopno podaljševanje dolgih tekov vsakih 14 dni, vendar ne več kot 1,5 do 2 km.
Sledi trening moči, nekje 15%. Tu je tedenskemu planu dodan tek v klanec, različnih dolžin in ponovitev, ki se iz tedna v teden povečujejo. Tek navkreber je težak. Trening naporen. Vendar vztrajajte. Pazite, da se pred treningom dovolj ogrejete in na koncu raztegnete. Ne tecite v klanec neogreti. Napornejši kot je trening, večja je nevarnost poškodb. Nagrajeni boste z odličnim počutjem, čutili boste moč! Vsak naslednji dan treninga moči bo lažji. Garantirano vam med tem treningom ne bo dolgočasno. Če je kdaj preveč hudo, raje malce popustite v tempu kot v številu ponovitev predvidenih po vašem tekaškem planu.
Tretji del je trening hitrosti. Približno 35% vsega treninga. Vsi želimo teči hitreje, kaj ne? V tem članku želimo maraton preteči v treh urah in pol. Intervali, daljši in krajši, tempo teki različnih dolžin – to so glavne sestavine treninga hitrosti. Ki je najtrši oreh.
Če se nikakor ne moremo približati planirani hitrosti, gotovo nekaj ni v redu. Morda smo imeli prevelik tekaški apetit? Smo bili “tekaško požrešni?” Na tej točki, bo vsekakor potrebno vztrajati naprej in stisniti zobe. Planirano hitrost bomo poskušali ujeti z zamikom.
Kaj lahko naredimo, da bomo tekaški plan dejansko realizirali?
Pomagajte si z merilcem srčnega utripa ali enostavno preklopite na nižji nivo območja treninga. Vendar pazite, da ne padete v *tekaško nirvano*! Ne! Nikoli ne pozabite: pri treningu hitrosti in treningu moči ni cone udobja. Tu morate ven! Treba je trpeti! Po tekaško! Če ne znate stisniti zob, kar prenehajte brati in pojdite na sprehod ali lahkoten joging. Žal. Maraton ni za vse. In to ni nič slabega.
Če niste ljubitelj “tekaških tehnikalij” in nimate merilca srčnega utripa – nič hudega. Pravzaprav merilca srčnega utripa sploh ne potrebujete. Tecite tako, da pospešeno dihate ter da čutite »tekaško telo«. Da bi se s kom pogovarjali ob teku, kadar trenirate hitrost, ne smete niti pomisliti. Ker je to nemogoče! Ali pa tečete prepočasi. Morate loviti sapo, občasno celo hropsti, šteti metre pred seboj v pričakovanju, kdaj bo že konec, misleč, da ne morete več niti metra.
Trening boste končali zadovoljni. Utrujeni, zbiti, crknjeni … prešvicani, smrdljivi, posmrkani pa mogoče še kaj, kakor hočete … samo spočiti ne smete biti več. »Spočiti« pomeni v tem primeru biti normalno zadihani, prijetno utrujeni. Ob treningih hitrosti na višji frekvenci ni »prijetne utrujenosti«. Ko se ustavite, ste »čisto fuč«, »skurjeni«, »na smrt utrujeni«… in telečjih nog.
Pa brez skrbi. To kmalu mine. In potem, ko se boste dobro raztegnili in stuširali boste noro zadovoljni. Pa čeprav vas bodo bolele noge. Morajo vas! Če vas naslednji dan ne bo nič bolelo in če ne boste čutili nobene mišice potem to pomeni, da je bil vaš trening zanič! Potem se ne čudite, zakaj ne morete teči hitreje. Kjer ni truda tudi uspeha ne more biti.
DOSLEDNOSTI IN VZTRAJNOSTI DODAJTE ŠE: ZAUPANJE!
Bodite torej vztrajni in dosledni. Zaupajte vase in v svoj tekaški plan. Čez nekaj ponovitev treninga, morda že naslednji teden, bo viden rezultat. Hitrost bo prišla! Morda ne za to tekmo , za katero morda resnično niste imeli realnega ciljnega časa, zelo verjetno pa bo čas dosežen naslednjič.
Photo by Pixabay on Pexels.com – realizacija tekaškega plana
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Pa je tukaj. September. Mesec v katerem se ne smemo zafrkavati in prekomerno prilagajati tekaški trening ter ga zamenjevati za druge aktivnosti ali celo iskati izgovore z vremenom, češ: dežuje, piha! Celoten mesec namreč pade v sklop deset tedenskih priprav za maraton. Deset tedenski tekaški dril!
V tem obdobju vreme nima veze. Vreme je septembra in oktobra ves čas krasno! Tudi na dan maratona nikoli ne veš kakšno bo. Slabše kot je – boljše je! Bomo pa bolje pripravljeni in nas ne bo moglo presenetiti prav nič. Brez teka ni teka in brez teka ni maratona. Če se seveda nameravate udeležiti Ljubljanskega maratona konec oktobra.
Zadnjih deset tednov pred maratonom je namreč ključnih.
Enega od teh “desetih veličastnih” mi je “popapcal” dopust. Sicer sem tudi tekla, plavala, kolesarila, jedla fige ampak … to ni to. Čeprav je mogoče trening na dopustu celo bil kvaliteten- kot takšen ne bo zapisan v moji glavi in s tem je efekt treninga avtomatično zmanjšan in s tem … tudi tekaška samozavest. Te pa ni pametno zanemarjati.
Tistih pravih pogojev na morju ali kjerkoli pač ste na dopustu – namreč ni. Zato mi domače okolje še najbolje odgovarja. Domač asfalt, makadam, PST. Tu poznam skorajda vsako razdaljo, lahko kombiniram, krožim. Izbiram hribčke, klančke, proge. Takšne in drugačne. Lahko mi crkne Garminček – pa bom še vedno vedela približno dolžino teka in intenziteto tempa. Pa vendar – zadnjih deset tednov pred maratonom mora delovati vse tipi – topi. Garmin ter predvsem – telo in glava.
V septembru lahko veliko naredimo za uspešen nastop na maratonu. Pravzaprav največ! V septembru je tisti pravi “gušt” maratonskih priprav, tista tako opevana pot do cilja, ki je sicer najtežja, najbolj strma pa vendar najlepša, najžlahtnejša. Če ste preko leta redno in pridno tekli, potem se je lahko lotite. To pomeni, da imate dovolj tekaške baze. V nasprotnem primeru raje pozabite na maraton in se udeležite polovičke, če ste bili vsaj malo pridni. Ali pa se postavite ob traso maratona in navijajte. Vsak navijač posebej ob trasi maratona je en velikanski sonček.
September je tudi mesec, ko mi ob besedici MARATON naraste srčni utrip. Zagrabi me nekakšna trema, skoraj panika! Kako bo letos? Mi bo uspelo? Moj tekaški cilj v spomladanskem obdobju je ostal nerealiziran zaradi bolezni. Mrzlično sem iskala krivca. Tekaški program, prehrana, nedoslednost, izčrpanost, preveč napora za pomlad, zimski spanec. Mogoče so bili vsi skupaj čeprav naj bi bil glavni predvsem g. Virus.
Tako sem bila prisiljena izpustiti ciljno tekmo v prvi polovici leta – 2. Istrski maraton in poiskati substitut. Ki to pravzaprav ni bil saj bi se teka Wings For Life udeležila v vsakem primeru. Pa vendar je letos naneslo tako, da je Wings For Life 2015 ostala moja edina uradna tekaška tekma. Letos na tekaških prireditvah res ne tečem veliko. Očitno je to takšno leto.
Zato sem pa toliko bolj odločena, da realiziram vsaj jesenski cilj. Edini maraton letos (no, saj bi bil le eden več, več kot dva pa nikoli ne pretečem v enem letu).
Čim bolje se moram odrezati! Na hladilnik si nalepim tekaški plan. In odkljukavam. Trening za treningom. Okvirni časi so sicer dosegljivi – vendar se bo treba potruditi. Zelo. Gristi, delati, švicati. Po pameti. Ravno prav. Brez sanjarjenja in tolažbe – saj je še dovolj časa. Ga ni! Nič več! Čas beži kot vedno prehitro takrat, ko ne bi bilo treba in datum maratona je vedno bližje.
Tečem 4xtedensko, najmanj. Ostali dnevi so namenjeni počitku, regeneraciji. Skoku na kolo ali kakšen hrib.
Tekaški treningi v tem obdobju so ciljno usmerjeni k povišanju hitrosti in moči. Po premišljeno narejenem programu.
Tekaške vaje, tek, intervali, tempo tek, stopnjevanja, dolgi tek, stabilizacija trupa, valjčkanje, hidracija. In jutranje prisluškovanje telesu, kako se počutim, me kje kaj boli, je vse ok? Vse je ok, vedno bolj. In že leta se sprašujem zakaj hudiča se ne lotim takega treninga še kdaj med letom, ker bi na ta način morda postala hitrejša tekačica. Na tak način bi mi morda le uspelo še kdaj odteči maraton pod tremi urami in pol. Pač, stisneš zobe in “teraš svoj tempo”. In potem je super. Zmaga! Ah, kot bi ves čas ne vedela, da je “cona udobja” precenjena. Kaj precenjena! Sploh ni cenjena pa vendar se večina želi zadrževani ravno tam okoli.
Pa ne le to! Igračkanje s hitrostjo teka kot so stopnjevanja, intervali, lovljenje tempa in razdalje je sicer naporno, a po drugi strani neznansko zabavno! Kratkočasno in to kljub temu, da se ob visoki intenzivnosti teka vsakih sto metrov zdi kot cel kilometer. V bistvu je super! Res! Všeč mi je! Pravzaprav je naravnost noro, ker se potem počutim tako močno, trdno. In takrat se zavedam, da resnično napredujem.
Primerjam čase in se veselim izboljševanj.
Istočasno pa se še ves čas bojim, da me ne zanese in ne grem čez rob, da ne začutim kakšne mečne mišice, stegenskega vozla, da ne poletim v kakšen levji skok… skratka, da se ne poškodujem nekaj tednov pred maratonom.
Zato je jutranja samo-vizita nujna. In vključen zdrav razum in pozornost preko celotnega treninga, tudi.
Pa naj sedaj kdo reče, da tek na dolge razdalje ni adrenalinski šport!
Sicer pa se septembra teče drugače! Bolj hitro in razgibano. Navdušujoče zadihano. Malce v strahu… v pričakovanju… glavne tekme. Maratona!
Vklapljamo in izkljapljamo štoparice, primerjamo čase, se raztegujemo, delamo trebušnjake, sklece in se še in še sprašujemo … pa zakaj vendar tega ne počnemo večkrat preko leta. Ko se pa človek po vseh teh bolj intenzivnih treningih tako noro dobro počuti!
Ljudi, ki se uspešno uprejo ali izognejo prazničnemu prenažiranju je precej manj kot nas je tistih, ki nas dobrote praznično obloženih miz premamijo. Prekomerno.
Zavedajmo se, da količina ni edini problem ali greh. Torej ne le koliko pojemo, pomembno je tudi kaj. Niso problem le pridobljeni kilogrami, veliko bolj nevarno je slabo počutje, ker vodi v bolezen. Fizično ali psihično.
In vsem tem, kakršna sem tudi sama, so namenjene naslednje besede: postavite si mamljiv cilj za katerega veste, da se boste potem, ko ga boste dosegli, počutili dobro. Odlično! Cilj, ki ga boste želeli doseči za vsako ceno!
In takšen je tudi moj (ne samo tekaški) cilj. Visok in ambiciozen. Težko ga bo doseči, zato bo še toliko bolj dragocen. In eden izmed pogojev, da ga bom dosegla je tudi zmernost pri jedi. Verjemite, tek s polno in pretežko ritjo ter prenažrtim organizmom ni prijeten. Slabo in težko bom tekla še manj pa dosegla zastavljeni cilj.
Naj vas odriv odnese do neba!
Najbolj nevarni so dnevi brez teka ali brez kakršnegakoli gibanja. In več kot jih je, slabše je. Zato si ne dovolite, da ostajate neaktivni dalj časa. Že teden dni je lahko preveč. In starejši kot ste – bolj je to pomembno.
Telesni neaktivnosti se hitro pridruži še manj zdravo prehranjevanje. To je nekako povezano. Pri meni je tako, da če ne tečem redno, mi nezdrava hrana bolj tekne in prav hitro se na nek način zastrupim ali bolje: zasvojim. Sem kot zdravljena odvisnica. Čokolada tu, torta tam in kmalu sem obsedena – s sladkorjem.
Rezultat: počutim se obupno. Res slabo. V glavo in telo! Nobene prave energije nimam več, utrujena od in do negibnosti.
Gibanje zunaj, na zraku, potrebujem kot kisik! In od vsega gibanja tam zunaj najbolj potrebujem ravno tek.
Vsi skupaj smo v nevarnem času. Obdobje od november tja do 21. decembra, je že samo po sebi depresivno. Sivina, megla, vlaga pa še dnevi se krajšajo. Letos pa je še posebej zoprno, saj smo se vsi skupaj znašli v znanstveno fantastičnem filmu v katerem se borimo proti nevidnemu sovražniku. Virusu. In kot da to še ni dovolj imamo še zmedene voditelje. Ljudje smo sitni, zaskrbljeni, zamorjeni in nekateri še agresivni.
Polagam vam na srce: prav zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da se gibamo. Zunaj, v naravi. Verjemite, veliko je skritih stezic. Nikamor niso odšle, samo poiskati jih spet moramo.
Predihani in nadihani zraka, se bomo bolje počutili in lažje zmogli vsakodnevne aktivnosti. In se uprli naslednji razvadi, ki na nas preži ob praznikih: požrešnosti. V mislih imam tisto požrešnost, ki je povezana s prenažiranjem s hrano.
Gula
Žal sama na praznične dobrote nisem imuna. Vsako leto se borim proti tej razvadi. V prazničnem času leta na nas iz vseh strani prežijo same dobrote in prav vsako leto, vsako leto popustim! Enkrat malo več, drugič manj. Posledica je logična. Dodatni kilogrami in kot sem že rekla: slabo počutje, napihnjenost in ostale težave z zdravjem. Moje telo ne prenaša dobro sladke hrane, slaščic na osnovi bele moke, belega sladkorja, raznoraznih krem. Škodo sicer vedno skušam omiliti z manj predelanimi živili in s polnozrnatimi žiti. Žal pa je učinek majhen. Resnično pomaga le zmernost. In več gibanja.
V ljudeh je še vedno usidrano prepričanje, da se je preko zime praktično “normalno” ali “skoraj zdravo” zrediti. Trdim, da je to lahko nevarna miselnost saj marsikdo v tem “ustnem izročilu” najde uteho in opravičilo za prekomerno hranjenje in konstantno pridobivanje kilogramov. Kakšen dodatno pridobljen kilogram ali dva preko zime ni sicer nič strašnega. Vendar morate vedeti, kdaj je dovolj. Vsak zase bi moral vedeti, katera je tista meja, preko katere se ne sme. Ko si je treba odločno reči: DOVOLJ! Sicer lahko prav kmalu postanemo debelušni, predebeli. In spet bom napisala: starejši kot ste, bolj je to nevarno.
Decemberska čarobnost je resnično magična. Kot bi se dobre vile poskrile in to ravno tam okoli obložene mize. Pojavijo se tiste v službi požrešnice Gule, njihove zle misli se neslišno zasejejo v možgane.
“Pojej potičko, saj so prazniki. Neolikano je, da ne poskusiš. Bodo užaljeni. Poskusi še pehtranovo in tiste čokoladne kolačke. Saj lahko sedaj po maratonu. Telo se mora okrepiti.”
In verjemite, pridejo leta, ko mogoče maratona sploh ne pretečeš. A um bo vedno našel pot: “Pojej potičko, saj so prazniki. Nisi ŠE TAKO debela. Saj lahko sedaj pozimi. Telo se mora okrepiti.”
Bla, bla, pa ne s tako hrano in ne toliko! In nič “saj lahko…”, ne ti mene!
“Lahko, seveda lahko. Zima je čas za počitek. Nekateri sploh ne tečejo čez zimo, sploh nikoli, ti pa ves čas nekaj migaš, spočiti se moraš!”
Pajade! Dovolj sem pojedla in pozimi se teče. Zima je idealna za gibanje. Naj bom vsa zabuhla, napihnjena, tečna, z bolečo glavo in hrbtenico? In da pristanem na začetku. Ne! Pretežko sem prigarala svojo kondicijo, ne bom padla spet na nulo in začela od začetka.
“Mmmmm, kako je dobro! Recept rabiš! Še tisti košček te gleda, tam, na drugi strani mize. O bog, kaj me tako tišči v želodcu? Bom še malo moje pite, je lažje prebavljiva, ker je iz pirine moke in domačih jabolk ter z medom. Brez sladkorja! Tako, še en košček moje pite, da malce razredčim ostale sladice”.
Ej! Rit raste tudi po piri in medu! Si pozabila, kaj je med? Izloček žuželk, 70% sladkor. Barve pa kot dojenčkov mekonij. Zelo je zdrav, ampak ne v ogromnih količinah in v vseh možnih oblikah tekoče in trde hrane.
“Oh, kako paše tale odlična čokoladna torta brez moke”.
Jejhata. Oh, jej. O jej. Le jej, ja jej!
Kot nočna mora! Pisana množica raznovrstnih kolačkov, tortic, potičk, keksov, krem, zavitkov… vse to koraka proti meni in jaz se jim ne morem odpreti… usta polna sline…. Gnjampck….
Bolje tek v naravi, kot preveč teka za mizo.
Sladko mamilo
Sprašujem se, kaj se dogaja z mojo zdravo tekaško naravnanostjo, doslednostjo in vztrajnostjo v primeru slaščic? Prav tako, kot znam odgnati go. Lenobo, ko me želi odvrniti od teka, bi morala poslati k vragu tudi go. Požrešnost. A je včasih nesramna gospa močnejša. Prav začara me, obsede, hipnotizira. Coprnica! Nenadzorovano me odvleče v kuhinjo, medtem ko mi roka pograbi nož, da si odrežem nov kos, mi možgane dobesedno omrtviči… la la la …. kar ne slišim več svojega glasu.
Odrežem košček in ga z užitkom pojem. Tu bi se lahko končalo. Ampak ne! Hipnotizira me ponovno. Kot v transu spet vstanem, roka seže po nož in odreže nov košček peciva in gremo.
Hop! Pa ga ni! Medtem mi v glavi samo pridušeno nekdo nekaj prišepetava, češ nikar. Pa kar preslišim!
Tudi želodec se potuhne. Sploh mi ne sporoči, da nima več prostora. Ne!
”Požri vse, da boš imela enkrat dovolj!” in grem še po enega.
Pogled v pekač s kolačem je grozljiv.
”Da te ni sram!” potem kriči Slaba vest.
“Kaj se sedaj oglasaš?! Kje si bila pa prej! Po toči zvoniti je prepozno!” Vase sem spravila za tri maratone kalorij! In to v eni uri! Si predstavljate kakšna bi bila, če ne bi tekla? Omara, meh, kot tiste 300-kg Američanke, ki jih morajo dvigniti z bagrom ali pa se pod njimi podre strop hiše (živijo oz. ležijo ali bolje ŽREJO v prvem nadstropju – v pritličju ni prostora, ker sicer nihče ne more mimo).
Vsakega malo.
Požrešnost je nemarna beseda.
Požrežnost (Gula)! Peti od sedmih smrtnih (naglavnih) grehov po stari razvrstitvi v krščanstvu, ki pomenijo pogubo, če se v njih vztraja in se ne pokesa.
No, jaz se redno kesam. Takoj, ko pojem. Nato me žre me slaba vest, žre in žre in žre dokler od žalosti ne pojem še zadnjega koščka. Da bo mir.
Požrešnost in pohlep! Vse okoli nas je je polno! Še, še, še … Nikoli dovolj! Žrejo, grebejo, kradejo, lažejo…. pa ne le tortic in slaščic ! Žrejo lastno vrsto, raso, soljudi, narod! Žrejo lastna podjetja, državo! Žrejo sami sebe! Bi jim bila rada podobna? Mar je vse to vredno?
Osebki o katerih govorim, pa ne znajo nehati! Nikoli nimajo dovolj! Ničesar! Moči, stvari, denarja!
Ko enkrat začneš, pravijo, prideš na okus in ne moreš več nehati. Zasvojenost!
Nočem jim biti podobna! Niti malo!
Čimprej se moram spraviti v svoj “filling”. In to nikoli ni enostavno. Doseči tisti “filling”, ko mi nepravi glas v glavi ne more nič.
Dovolje je bilo. Oddahnimo si. Zaprite oči!
Skupaj si zamislimo, da tečemo lahkotno … a hitro. V želodcu nas nič ne tišči … čokolada nas ne mami. Čutimo moč, odriv je močan. Čutite veter na obrazu?
Letimo! Ne le tečemo. Letimo! Če ne tečemo, hodimo. Navkreber! Če ne gre navkreber pa naravnost. Samo ven v naravo pojdimo, ven v gibanje.
Naj prepolni krožniki ne bodo krivci zaradi katerih bomo izgubili tisti dober občutek moči v telesu in prav posebnemu tekaškemu užitku? Ni vredno.
Ne bom več, pa pika!
Gula! Adijo!
7 smrtnih grehov – SALIGIA
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Kako ohraniti tekaško kondicijo ter si istočasno privoščiti tekaški počitek preko zime je vprašanje, ki si ga zastavlja večina tekačev ob koncu sezone.
Sprašujemo se, kolikšna je tista prava mera tekaškega počitka, da kondicijo preko zime obdržim na zadovoljivi ravni in istočasno telesu in duši omogočim, da se na nek način odpočijeta. In seveda, kakšen naj bo ta počitek. Kaj sploh je tekaški počitek?
Tekači smo si med seboj različni. Sposobnosti tekaškega telesa se spreminjajo tudi z leti. Zato se moramo vedno osredotočiti predvsem nase. Kakšna je naša splošna fizična pripravljenost, kakšno je naše zdravje, starost, so prisotne kakšne poškodbe? Kako se počutite po zadnjem pretečenem maratonu? Naj dodam, da se jaz počutim slabo predvsem zato, ker ga že tri leta sploh nisem pretekla. Oh, kako pogrešam tisti občutek sreče in navdušenja od katerega živim vsako leto še vsaj tri mesece.
Popoln tekaški počitek brez vsake rekreacije po maratonu je dolg od enega do petih dni v primeru, da na tekmi ne stakneš kakšne posebne poškodbe. Sledi lažja oblika rekreacije kot je plavanje, ravninsko kolesarjenje, hoja v hribe in telovadba. Tekaški počitek namreč lahko predstavlja tudi kakšna druga športna aktivnost.
Utrujenost po maratonu nekako izzveni v treh tednih. V tem času naj bi se telo v precejšnji meri odpočilo, vezi in mišice opomogle in mikro poškodbe pozdravile. Sicer pa staro pravilo velja: kolikor kilometrov je dolga tekma, tako dolgo naj bi trajal tekaški počitek. 42 dni torej. Kar pa seveda ne pomeni, da ves ta čas ne smeš popolnoma nič teči. Lahkoten tek v krajših razdaljah in nižji inteziviteti je dovoljen, če ste ostali brez poškodb in ste sicer zdravi.
Za ohranitev splošne telesne kondicije preko zime je pogoj telesna aktivnost in seveda: tekaške kondicije brez teka ni. Je pa teka preko zime manj saj so tudi pogoji v tem času leta drugačni. Narava nas zna prisiliti k počitku, smiselno jo je poslušati, saj smo del nje.
Novembra ne maram, je znanilec turobnih sivih dni. Depresiven je s svojimi vedno krajšimi dnevi navadno odetimi v meglo, pršeč dež, oblake in smrdljivi zrak. Srečnežem izven večjih mest je glede slednjega prizaneseno. Bodite veseli!
December je že bolj optimističen, konec meseca se bodo začeli dnevi ponovno daljšati. Poleg tega je to mesec pričakovanj, lepih želja, praznovanj in veselja. Da bi le bilo tako za vse! Mesta in naši domovi so praznično okrašeni.
Lepo bi bilo napisati, kako se lahko odpravimo v bližnjo telovadnico ali se pridružimo kakšni vadbeni skupini. Žal ne gre. Zagodel nam jo je novi korona virus. Vadbe v zaprtih prostorih niso mogoče. Marsikomu to predstavlja velik problem.
Predlagam, da to situacijo vzamete kot izziv: vadbo lahko izvajate sami doma in istočasno vadite: moč volje! Na razpolago so razni spletni programi. Tudi preko spleta lahko na nek način vadite v skupini – in hkrati na daljavo.
Sama se tega ne poslužujem. Skušam telovaditi doma, vsakodnevne vaje za hrbtenico, ki so sestavljene prav zame ter dvakrat na teden “vaje za moč”. Nikoli nisem bila telovadna navdušenka. Samo tekaška. To pa ni ravno optimalno, tudi za tekaško pripravljenost ne. Baje. Meni trenutno tako kot je kar odgovarja. Vikend pa imam rezerviran za naše prelepe hribe. Letos sem si jih pošteno privoščila. Opažam, da tek vedno pogosteje ostaja v ozadju. Se bom odkupila spomladi.
Ampak kljub temu še vedno tečem. Le da se je moja tekaška rutina precej spremenila. Če sem včasih tekla dolge teke med vikendi in med tednom z lučko na glavi, tega enostavno ne počnem več.
Kot tekač sem se spremenila.
Tečem samo čez teden in ker je dan krajši sem si omislila direkten tek iz službe preko gozda domov. Lokacija mi to dopušča. Iskreno vam povem, da je to res odlično. Po drugi strani pa je to veliko premalo teka, če bi želeli preteči maraton v začetku prihodnjega leta.
Mislim, da je to za maratonca kar dober tekaški počitek, ki pa nikakor ne sme trajati predolgo v novo leto.
Past tekaškega počitka
Tek je aktivnost s katero lahko porabimo veliko kalorij. Z zmanjšanim obsegom teka ter tekaškim počitkom pa bi morali omejiti oziroma zmanjšati tudi vnos kalorij. S hladnejšim vremenom ter božično novoletnimi prazniki, katere spremljajo praznovanja za obloženimi mizami, pa je to prava umetnost in za mnoge velik problem.
Posledice so namreč kmalu vidne na tehtnici.
Pri meni so vidne že vsaj tri leta. Tri leta namreč tečem manj, občasno celo nisem zaradi zdravstvenih težav. In zanimivo: brez teka se veliko težje odpovem sladicam in ogljikovim hidratom, kar je moj največji problem. Pa čeprav so to “zdrave” sladice.
Ne razumem, zakaj se tudi pri tej zadevi ne uspem prepričati na način, kot se znam pri teku.
Če se mi namreč ne da v superge, ker je zunaj dež, led, mraz in megla, doma pa zakurjen kamin, sveže pečen kolač ali kakšna druga dobrota, se v 99% uspem zbrcati ven. Včasih je res hudo, dokler nisem zunaj. Potem je super. In ko se vrnem je še bolje. Zakurjen kamin je še bolj vabljiv, kolač tekne in počutim se vsaj 100% bolje, kot če bi se pustila zavesti ge. Lenobi. Pa vendar bi bilo bolje, da bi pustila pri miru tudi kolač, saj gotovo vsebuje vsaj približno toliko kalorij, kot sem jih porabila na teku. Si predstavljate kaj se zgodi, če se pustimo zavesti obema razvadama?
Recept za tek v še tako slabem vremenu imam čisto preprost. Ne mislim na to, da se mi ne ljubi na tek! Ne razmišljam negativno o mrazu, ledu, dežju, megli.… Takšne nesramne misli ignoriram in jih odločno preglasim z obratnimi. Svež in hladen zrak je odličen, zbudi te, predrami. Poživi! Težje razmere za tek so nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi! Tak trening oziroma tekaško doživetje te zbudi v življenje in ko je čas, pomaga premagati najtežje tekaške in predvsem maratonske kilometre.
Podobno bi se morala torej počutiti potem, ko ne bi pojedla cele škatle piškotov, peciva, čokolade. Tu se pa ne znam prepričati dovolj učinkovito. Želodec poln sladkorja in lima tega ne more prebaviti brez posledic, ki se kažejo kot slabo počutje, napihnjenost. Zakaj torej?
Vsem skupaj želim, da prebijemo ta čas s čim manj škode na račun našega zdravja in izgubljene tekaške kondicije. Ter brez dodatnih kilogramov.
PS: vzamem nazaj tisto o čokoladi. Po čokoladi se ne morem počutiti slabo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Včasih, ampak res samo včasih se mi še zgodi, da se mi enostavno ne ljubi obuti superg. Predvsem pozimi, ko so krajši dnevi. Vlaga, mraz, megla. Luže, plundra. Mokre superge. Na pol zmrznjen obraz. In težja tekaška oblačila. Zaprte pipe na pokopališčih ter vodnjakih. Klavrno. Človeka resnično mine.
Okoli ničle in gosta, temno siva megla. Tako je bilo zunaj, tisto nedeljo. Ko se mi ni in ni dalo. Nikamor.
Da sem premaknila rit se imam zahvaliti izključno svojemu zavedanju, kako klavrn občutek bi šele imela, če bi obsedela notri, na toplem. Navkljub obljubi, ki sem si jo dala. Da tisto nedeljo odtečem en daljši tek. Ne glede na vreme. Ta nedelja je bila namreč edina opcija za izvedbo daljšega teka.
Prežemal me je že znan, slab občutek, ki ga imamo tekači po daljši odsotnosti gibanja v naravi. Okornost, nekakšna napihnjenost v telesu ter zabuhlost v glavi. Tisti čuden pritisk zadaj za očmi. Ki se še stopnjuje ob vsakodnevnem stresu. Izrazi pa se skozi neko nejasno tečnobo in nezavedno sitnarjenje. Kar tako. Navadno čisto brez veze.
Čudovito je, če imaš ob sebi človeka, ki to v tebi prepozna. In te ob tvoji neodločnosti in izmikanju skoku v superge na pravi način podpre. In to tako, da greš. Da ne podležeš lastnim izgovorom.
Ob vsem tem sem tisto mrkobno nedeljo nekako navlekla nase tekaške cunje. Vse možne zadeve vključno s toplejšimi nogavicami. Rokavice, trak za ušesa in kapo s šiltom. Ker ves čas nekaj leti in pada iz megle. Najraje bi si nadela še smučarska očala, ker po dolgem teku navadno dobim otečene , zabuhle oči. Od mraza. Tudi tiste malo večje za plavanje bi bile mogoče dobre. Ali pa kar potapljaška maska…
Vodo bi skoraj morala vzeti s seboj. A sem se v tisti svoji sitnobi odločila, da ne. Ne vem, zakaj. Ker je ozračje že dovolj vlažno? Ali pa bom med tekom lovila redke kapljice iz dreves ter razpršenost vlage v megli? Dehidrirati sredi Ljubljane bi bilo pa tudi skrajno nenavadno. Vedno lahko tekač zavije v kakšno gostišče, bar ali bife ter spije vodo. Če ni ravno pandemije.
Tekaški ceremonijal se nadaljuje s supergami. Obuvam tiste zoprne, zimske. Težke, trde. Ampak edine primerne za vlažno tekaško podlago. Tekla bom po blatu, lužah, plundri in deloma mokrem asfaltu.
Kolebam še med vrati… ali ne bi šla kar nazaj?
Ampak , ko so superge enkrat na nogah – kdo se bo sedaj sezuval in ponovno preoblačil? Kot kakšna velezguba?
Stojim na cesti. Podobna kupu nesreče. Nikjer nikogar. Samo jaz in sivina. Nebo podobno tlem na katerih stojim. Se postavim na glavo?
Prisilim se v ogrevanje. Nekaj poskakujem, naredim malo klavrnih vaj. Odločim se, da se bom ogrela s počasnim tekom. Imam čas …
Stečem … ali bolje … porivam se naprej. Leva noga, desna noga, leva noga, desna noga… Oh, kakšen napor!
Odtekla bom dobrih dvajset kilometrov.
Dolga bo … ampak vse mine. Tudi teh dvajset bo. Tečem na silo … nato samo še tečem. Preskakujem luže, preko polja vlečem noge iz blata. Ponovno preskakujem luže in že sem na PST. Pot spominov je prazna. Siva. Meglena. V daljavi je opaziti redkega sprehajalca.
Tečem. Tečem počasi, tečem vztrajno. Avtomatično. Direktno preko luže… superge odrešim blata, a stopala so zaenkrat še dokaj suha.
Teža in neudobje superg sta s tem upravičena.
Včasih preteče nekaj kilometrov, da se telo navadi, psiha pa vda v usodo. Včasih se prične tekaška uživancija malo kasneje.
Tudi moja se je. Tam nekje po desetem kilometru, ko sem pretekla dobro polovico svojega načrtovanega treninga, je postal tek užitek. Glava lahka, noge poskočnejše. Dober občutek.
Opazim celo, da je postala megla svetlejša. Na poti je opaziti tudi več sprehajalcev. Ter sem ter tja kakšen tekač. Redek.
Ni čudno, si mislim. In sem vesela, da sama tečem. Jaz tečem. Kljub nešteto izgovorom, ki sem si jih izmislila.
Skušam teči zavestno. Malce hitreje kot prve kilometre. Bolj pokonci. Zdi se mi, da mi gre dobro. Padla sem notri. Celo več! Zazdi se mi, da prav lepo tečem. Postanem kar nekako prevzetna, malo važna. Kot bi mi stopilo v glavo, češ, ker sem pretekla že nekaj maratonov in še več polmaratonov in krajših tekov ter nešteto uživaških tekov po gozdu, za Savo in celo po mestu, pa znam. Teči. Znam teči pravilno. Ti kilometri se morajo nekje poznati, kajne?
Takrat zaslišim nekaj za seboj.
Siva megla postane spet gostejša, poloti se me spet nekakšna tesnoba. In hrup za menoj vedno bolj izrazit.
Kot bi nekdo vlekel železno kuglo, verigo, morda gorjačo.
Postane me strah. Nevede malce pospešim. V tej megli se nič ne vidi. Nobenega problema nimam več s tekom. Nič me ne moti. Še megla ne.
Hrup neznanega izvora pa, kot da je pritrjen na moja stopala.
Hrup je izrazitejši. Kot bi se kugla, veriga ali morda celo gorjača, vlekla za menoj. Vedno hitreje.
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
Postaja zlovešče.
Hrup imam čisto za seboj. A pazi! Hrup me skuša prehiteti? Po levi.
Skušam ostati mirna, enakomerno tečem naprej in skrivaj poškilim na levo, kaj to je…
Zagledam tipa, ki teče. Nenavadnega. Za moje pojme nenavadnega. Za tisto okolje. Tisto meglo. Za tek v megli, pozimi. Po blatu, lužah, ostankih snega.
Tip teče mimo mene. Deluje grozno! Oblečen v sprehajalca. Kavbojke, trendovski čevlji, usnjena jakna z žepi polnimi kovencev, ključev, dolg redek čop mu plapola kot zastava. Ne, ni bil Vid iz TV.
Prehiti me pravilno po levi in zavije nazaj na desno stran poti, direktno pred mano. Pred moj nos! Kot bi se mu zmešalo.
Popolnoma sem pozabila na svojo tekaško melanhonijo, lenobo!
Konkretno sem morala »zabremzati superge«, ker bi tipčka dobesedno pohodila.
To mi res ni všeč.
Na cesti sovražim izsiljevanje. Ko nekdo izsili prednost. In sploh sovražim prehitevanje. Ko te nekdo prehiti in nato zapelje pred tebe in pelje naprej POČASNEJE!
To je resnično nevarno za kakšno prometno nesrečo.
Tisto nedeljo sem imela srečo. Očitno tekaško izsiljevanje se ni tragično končalo s pohojenimi supergami, poškodbo ahilove tetive ali kakšnim padcem. Ne! Ker sem upočasnila superge.
Upočasnila sem superge ampak hitrost teka mi ni odgovarjala. Pa čeprav je bil tempo še vedno hitrejši kot do tistega trenutka, se mi je enostavno za malo zdelo, da bom sedaj tekla za »tem tipom v ta kmašni obleki«. Prevzetnost!
Zavijem levo in ga prehitim. Tečem dovolj dolgo po levi strani in se počasi vrnem na desno stran poti, pred tekača. Tako se pravilno prehiteva!
Pazim na tempo. Zadovoljna, da sem mu pokazala. Temu sprehajalcu! Nekaj minut je vse v redu a potem spet zaslišim:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
Sedaj vem, da za menoj ni kakšne grozeče verige, kugle ali gorjače. Za menoj je tisti model s čopom. Tip, ki misli, da je tekač. Kdo je že dejal: ne sodi, da ti ne bo sojeno?
Hrup je spet vedno bliže. Skušam teči enakomerno. Ne želim pospeševati. Konec koncev imam do doma še kakšnih sedem kilometrov. Ne želim jih prepešačiti. Če sem odšla na tek.
Zgodba se ponovi. Tip me prehiti po levi ter se mi parkira spet direktno pred nos.
Sedaj sem pa resnično jezna.
Najraje bi mu kakšno rekla v stilu:«Ej, pazi! Štor! Ne nastavljaj se mi pred nos!«
Pa sem se zadržala. Mislim, da predvsem zato, ker sem bila že preveč zadihana.
Ampak, očitno se me je polotila nekakšna »tekaška važnost ali prevzetnost« . Povsem neupravičeno, ker res nisem kakšen poseben tekaški biser! Odločno sem tipa še enkrat prehitela. Kaj se pa gre!
Tokrat sem v hitrejšem tempu tekla dlje, da ga pustim za seboj. Dovolj daleč za seboj! Da bom imela že enkrat mir!
Slab kilometer sem ves čas skrivoma prisluškovala, kdaj spet zaslišim tisti:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
Mir sem imela dobrih pet minut. Ravno toliko, da sem si oddahnila, misleč: »Tip je crknil, pregorel … he he!« Končno sem si malo odpočila in tekla v normalnem tempu naprej.
Resno sem pričela razmišljati, da bi zavila v gostišče ob poti na kozarec vode. Tole me je malo zdelalo.
Ko spet zaslišim:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
In vedno hitreje, vedno bliže:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
V glavi se mi je kar bliskalo, vedela sem, kristalno jasno mi je bilo, da se ne smem sprovocirati. Tekač na dolge proge se ne sme pustiti sprovocirati sotekačem in ostalim izzivalcem. Ne na tekmi, ne na treningu! Teči mora po svojih zmožnostih, po svojem planu. Po pameti!
Odločim se, da bom zrela in pametna… ko me dohiti in že prehiteva po levi strani. Ob meni je.
Možgani mi v trenutku blokirajo, zdrava pamet odpove. Noge se pričnejo vrteti hitreje. Odločim se, da grem na »izčrpavanje nasprotnika«.
Gotovo poznate to tekaško taktiko. Oceniš nasprotnika koliko časa bo zmožen teči v tvojem tempu, nato ga izčrpavaš na ocenjeni hitrosti ter na koncu elegantno prehitiš in pustiš za seboj. Pogoj pri tej taktiki je, da si vsaj približno tako dober kot nasprotnik.
Iz strani ocenim nasprotnika, da je načet. Jaz tudi. Torej bo boj. Razum mi skuša dopovedati, naj vendar ne bom otročja in bedasta. Pa spodim glas iz glave, češ, pa kaj! Tale me že ne bo prehitel.
Tempo je konkreten. Postaja vedno hujši. Izčrpavanje nasprotnika noče delovati tako kot bi si želela. Tečeva z ramo ob rami. Sprehajalec v kavbojkah, trendi čeveljcih in usnjeni šklepetajoči jakni s poskakujočim čopom las na glavi ter jaz, v popolni tekaški bojni opremi, v tekaških supergah, hlačah, nogavicah, tečeva in se boriva.
Tip pospeši in se ga držim. Drviva vsaj dobrih petsto metrov, tip ne popušča. Rahlo pospešim in se sprašujem, ali sploh lahko tečem hitreje. Tečeva. Tip sprva rahlo popusti vendar hitro pride k sebi. Še huje! Skuša me prehiteti. Teče že malce pred mano!
Besna sem! Kaj je zdaj to! Ne bo me prehitel! Napnem vse moči in tečem ob njem! Šprintam! Nič več ne gledam kam stopam. Vseeno mi je za luže, plundro, blato! Maham z rokami, se odrivam na vso moč, hropeva pa oba kot stara parna lokomotiva. Če bi prišel kdo nasproti bi ga verjetno kar pregazila.
Boj se nadaljuje, svojo hitrost naženem do skrajnosti, hitreje ne gre … jezi me, ampak ne gre! Noge in kolki, kot bi bili zarjaveli. Sploh se nočejo vrteti in premikati hitreje!
Nato se zgodi nekaj neverjetnega!
Tip dobesedno eksplodira!
Odnese ga dva metra naprej, me prehiti in teče, dvigne obe roki kot zmagovalec in nato, kako nenavadno, zavije levo ob pot in se… ustavi !
Besna sem bila kot ris. Najraje bi se ustavila in mu povedala, da je – no, saj veste kaj, in da je to moj petnajsti kilometer, njegov pa maksimalno drugi! In naj se gre solit! Lahko bi se poškodovala, ker sem pretiravala! Teči bi morala počasi. Kako bom sploh še prišla do doma? Po vseh štirih?
Odločim se za drugo taktiko. Delam se kot da ni nič in lepo naprej tečem. Tip še vedno krili z rokami v zraku kot zmagovalec in mi zmagovalno maha. Zaploskam mu in nato z roko pokažem naprej v smeri PST in skozi na silo raztegnjene ustnice v “kvazi nasmeh” zavpijem:«Bravo! Ampak cilj je na Bajerju!« in tečem dalje. Za trenutek opazim začudenje …
Tečem dalje in molim, da pridem hitro do nesrečnega ovinka, da se me ne bo videlo. V tem tempu me bo namreč pobralo.
Zadnjih pet kilometrov pretečem sprva jezna, nato hehetajoča se in na smrt žejna. V skrajno počasnem tempu ob katerem čutim čisto vse mišice.
Ne morem se načuditi lastni neumnosti, kako sem se pustila sprovocirati. In kako neumna sem še v resnici. Ker tip ni bil obut v superge in ker ni tekel v bolj všečni tekaški tehniki sem si naduto predstavljala, da pač ne more biti hitrejši. On pa ni tekač. Ne more teči hitreje od mene. Prav mi je bilo!
Včasih za sebe mislimo, da smo drugačni, boljši. Ugotovila sem, da obsojam. Sodim ljudi po zunanjosti. Izgledu. Neznanec mi je dobesedno šel na živce, ker je tekel normalno oblečen. Pa kaj mi je za božjo voljo? Saj sem to še sama pred kratkim počela! Še bolj mi je šel na živce, ker me je prehitel! Mogoče sem šla tudi jaz njemu na živce iz podobnega vzroka. Ker sem bila v popolni tekaški bojni opremi. On pa je z mano opravil, tako na ena, dva, tri, v »ta kmašnih čevljih«.
Nadutost je grda lastnost. Mar mislim, da je moja tekaška tehnika pravilna, lepa? Mislite tako vi za svojo? Pred leti sem si ogledala posnetek lastnega teka. Bil je milo rečeno: grozen. In kje piše, da danes tečem lepše? Pravilneje?
Sicer pa, čisto odkrito! Mislim, da je vsa ta tekaška filozofija in pametovanje okoli tehnike teka, treningov, opreme in ostalega napihnjena do milega konca! Večina teh stvari je puhlih, praznih, mehurčkastih. Le nekaj je tistih resničnih. Znanih od nekdaj. Položenih v naš praspomin. Instinkt! Sedmi ali osmi čut!
Včasih sem tekla drugače. Ne vem več kako, ampak gotovo drugače. Vsi ti teki, treningi, prebrana literatura je gotovo pustila posledice. Nekatere dobre, druge slabe in večinoma – v to sem prepričana – nepomembne.
Tekač je v svojem bistvu skromen. In ne nadut. In ne prevzeten. Pameten tekač ne sodi po izgledu, zunanjosti. Pameten tekač se briga zase. Za druge se briga le toliko, da jim pomaga. Če lahko in če zna. Takšna bi bila rada. In malo hitrejša…
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Da, najprej je bil tek. Pa saj v resnici vsi vemo, da človek prej steče kot shodi. Prvi človeški koraki so bolj podobni teku kot hoji.
Tek. Še sama ne vem kdaj sem ga tako vzljubila.
Kot pri večini se je tudi pri meni začelo že v osnovni šoli pa čeprav je bil takrat poudarek predvsem na športih z žogo. Imela sem to srečo, da je bil učitelj telesne vzgoje znani jugoslovanski maratonec, po rodu Črnogorec, ki nam je po svojih najboljših močeh skušal približati tek in predvsem tek na dolge proge.
Vsa slovenska srenja je sicer v tistih časih dihala in živela za našo takrat nadvse uspešno smučarsko reprezentanco. Praktično ni bilo Slovenca, ki ne bi smučal ali si to vsaj želel.
Jaz pa sem tekla za sprostitev.
Tek je bil moj odmor med učenjem. Med učenjem za maturo sem si postavila cilj: vsaj osem krogov na hipodromu v Stožicah.
Tekla sem za Savo, splezala pod železniški črnuški most, si prižgala cigareto – o sveta neumnost – ter opazovala skrivnostne vrtince v globoki reki. Meditacija. Če sem imela srečo, sem pričakala vlak, ki je temeljito pretresel železno konstrukcijo in povzročil pravi mali potres.
Tek za boljšo kondicijo, da bom lažje hodila v gore, višje in dlje. Do Triglava in še naprej. Pogled na Kamniške Alpe iz domačega dvorišča je bil tako zelo mamljiv.
Tekla sem za boljše počutje, zdravje. Brez teka sem se vedno počutila slabo in nekako prazno. Pogosto sem imela skoraj neznosne bolečine v hrbtenici ter glavobole. Da o slabšem razpoloženju ne govorim.
Tekla sem sama in kasneje z mojim Fricem.
Tekla sem, še vedno tečem in vedno bom. Tek je moj način življenja.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Planinarjenje …
S tekaško kondicijo je veliko lažje prilesti v naročje naših prelepih slovenskih gora. Pojdite jih obiskat! S možem sva osvojila praktično celotno Slovensko planinsko transverzalo. Od višjih vrhov nama manjka le Prisojnik. Po moji krivdi, zaradi slabega občutka. Imam močno razvito intuicijo in ta svoj notranji glas rada poslušam.
Kasneje s hčerkama so padli še celotni Polhograjski dolomiti in še marsikateri hrib in gora.
Zadnje čase spet več hodim v hribe. Predvsem v sredogorje. Pred leti sem se hribov v zimskem času izogibala, danes pa jih na novo odkrivam v sneženi preobleki. Pogrešam pa gore, visokogorje. Predvsem meni najdražje Julijce. Vsak dan me vleče tja gor v skale. Visoko. Še višje.
Planinarjenje in hoja v hrib je krasna kombinacija s tekom. Tudi tečem najraje po gozdu, gor in dol, kros tek. Obožujem Polhograjske dolomite, čudoviti so. Primerni tako za hojo kot za tek ali kombinacijo. Na položnejših predelih lahko poizkusite počasi teči. Ni tako hudo. Malce se poigrajte! Če tečete počivate od hoje in ko hodite počivate od teka.
Tek po izletu v hribe pa je itak vedno izreden. Preizkusite.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Kolesarjenje …
Ste se tudi vi v otroštvu podili s kolesom po okolici? Z veseljem se spominjam svojega temno zelenega ponija, ki sem si ga kupila v drugem razredu osnovne šole iz lastnih prihrankov. Kot smrklja sem bila med najhitrejšimi vrstniki. S svojim zelenim ponijem sem praktično prevozila bližnjo in daljno okolico doma vključno s zasavskim prodom in črnuških hribovjem. Doma tega seveda niso vedeli.
Kasneje mi je kolo dolgo časa služilo le še kot prevozno sredstvo.
Moj pravi športni rekvizit je postal šele v drugi polovici leta 2008.
Moj najljubši maratonec se je moral žal zaradi zdravstvenih razlogov napornejšemu teku odpovedati, kar pa je uspešno nadomestil s kolesarjenjem ter istočasno postal moj prototip tekaškega trenerja, ki jih je danes že za cel ocean. Dobrih in slabih. Moj pa je itak najboljši.
Ljudje, ki se imamo radi moramo skrbeti za to, da preživljamo svoj prosti čas čim več skupaj. S tem smo tudi medsebojno bolj povezani in se imamo še raje. Tudi midva nisva nobena izjema.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Zato sem se mu pri kolesarjenju z veseljem pridružila. Število tekaških kilometrov se je sicer zmanjšalo za približno 30%, vendar pa so treningi postali bolj razgibani.
Prav tako sem prepričana, da sem svojemu telesu naredila uslugo, saj sem določene dele telesa razbremenila in se na ta način morda izognila tudi kakšni kasnejši resnejši tekaški poškodbi.
Tako je prvi kolesarski podvig vpisan pod datum 10/8/2008.
Svoj tekaški program sem delno prilagodila. Kolesarjenje je dosti manj naporno kot tek, nekje v razmerju 1:4. To pomeni, da bi bil ekvivalent dolgega teka (vsaj 30 km) nekje 120 km kolesarjenja. So pa kolesarski kilometri v družbi resnično prava sprostitev, dogodivščina ter istočasno raziskovanje in potovanje po naši lepi domovini. In tujini. Lepo nadomestilo za vzdržljivostni trening.
Kolesarjenje v hrib pa krasen trening moči.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Kljub manjšemu številu tekaških kilometrov ni bil moj čas na naslednjih maratonih nič slabši. Obratno. Moj najboljši čas maratona sega v leto 2012, ko sem na Ljubljanskem maratonu dosegla zame odličen čas – 3:26:31. Zelo se bom morala potruditi, da bom ta svoj osebni rekord še izboljšala.
Plavanje …
Kako čudovit občutek je skok v morje po sicer navdihujočem a napornem teku. Nebeško!
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Plavanje je bilo moja šibka točka. A sem se odločila, da ga izboljšam zato sem se vpisala v plavalni tečaj. V zimskem obdobju veselo plavam v zaprtih bazenih in se trudim izpopolniti svojo tehniko plavanja. Delfina ne bom nikoli odlično obvladala, skok na glavo se mi še nikoli ni prav posrečil, tudi obrati so pojem zase. Ampak Kravl mi pa že gre mnogo bolje…
Foto: PIXABAY
Občutek po plavanju je vedno odličen. V poletnih mesecih mi kar malo manjka plavalnega drila, saj se dejansko raztegneš in razbremeniš vse mišice v telesu. Pa tudi konkretno nadihaš in s tem izboljšaš tehniko dihanja, ki je pri teku spet zelo pomembna.
Mislim, da na nek način aktivno plavanje delno odtehta masažo, ki je za tekače tudi priporočljiva. In to je spet odlična dopolnitev teku.
TELOVADBA
Uf, dolgo je trajalo, da sem vzljubila telesne vaje. No, vsaj na nek način. Vedno sem šla raje kakšen kilometer dalj odteči, kot pa malo več telovaditi. A ravno z leti se je pokazalo, kako zelo pomembna je. Hvaležno nam bo celotno telo in predvsem sklepi.
Predlagam, da se še v postelji najprej temeljito raztegnete ter nato naredite nekaj vaj za:
hrbtenico,
trebuh,
noge,
zadnjico.
Poleg boljše gibljivosti boste utrdili mišice in s tem posredno tudi izboljšali svojo tehniko teka. Za dober tekaški slog so izredno pomembne močne hrbtne in trebušne mišice.
Foto – PIXABAY
Idealno je, da vsaj trikrat tedensko namenite malce več časa telesni vadbi. Izvajate jo lahko sami doma, v fitnesu ali pa se pridružite kakšni skupini. Vaje lahko obogatite tudi z različnimi vadbenimi pripomočki.
Naj prišepnem:
– mišice rok krepim z dvigovanjem pol-kilogramskih ročk kar ob gledanju večernega dnevnika.
Zelo pomembne pa so raztezne vaje. Priporočam, da jih delate vsak dan.
Triatlon …
Ob teku, kolesarjenju in plavanju so se mi utrnile nove ideje in želje. Izboljšati plavalni slog in se morda nekoč podati na kakšen triatlonček v sprint razdalji (750 m plavanja, 20 km kolesarjenja, 5 km teka).
In če se lotimo triatlona bomo morda želeli oddelati polno razdaljo (ultra ali Ironman), ki je sestavljena iz 3860 m plavanja, 180 km kolesarjenja in 42,195 km teka. Posamezne panožne razdalje niso problematične, vendar vse skupaj? To zna biti problem. Ali bolje: nov izziv.
Foto – PIXABAY
Ja, življenje je res zanimivo… zakaj si ga ne bi še malce bolj začinili, da bo še bolj? Sicer pa življenje samo poskrbi za začimbe za katere ni vedno rečeno, da nam bodo všeč. Zato cenite sedanjost. Sposobnost gibanja. Izkoristite svoje telo. Sedeč na kavču vam ne koristi najbolje.
Namesto konca…
pa predlagam, da kar začnete. Nekaj od zgoraj napisanega vam bo gotovo ugajalo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
V življenju se zgodi, da gredo stvari čisto po svoje in precej drugače, kot bi si morda želeli. Še danes so lahko stvari idealne, a že jutri povsem drugačne. Žal svojih življenj ne moremo imeti povsem pod kontrolo, usoda nas lahko večkrat preseneti.
Trening za maraton – nov začetek
Leto 2010 je bilo v znamenju okrevanja. Vsi moji načrti iz cilja maratona v letu 2009 so izpuhteli, prioritete so postale drugačne. V tekaški sezoni 09/10 sem tako pretekla le 545 km in prekolesarila 2.425 km. Ocenila sem, da sem pripravljena za polovico maratona na Ljubljanskem maratonu.
Tekaški praznik je otvorila Urška z rekreativnim tekom. Ne ravno navdušena nad zgodnejšo uro starta se je pričela nagibati k možnosti, da odteče na prihodnjem Ljubljancu tudi sama raje polovičko in tako malce potegne dremuckanje v postelji.
Sledil je start, nas softičev in maratoncev. Polovičko sem odtekla skupaj z Nino, ki me ni in ni hotela pustiti same. To je bil njen prvi polmaraton. Tekla je lahkotno in hitro, moje noge pa kot bi bile v kolkih betonske. V cilj sva pritekli ob huronskem navijanju. Nina je višek energije delila z navijači in jih spodbujala ter se šalila. Ob tem sem jaz komaj lovila sapo. V ciljni ravnini me je pograbila za roko in me v ovinek proti cilju skoraj odnesla po zraku, kot balon!
V cilj sva pritekli presrečni in bila sem odločena, da bo maraton v sezoni 10/11 odtečen.
Resno sem se lotila treninga, vsaj tako sem mislila. Vendar sem spet veliko premalo tekla.
V sezoni 2010/2011 sem poleg kolesarjenja dodala še planinarjenje. Teči dan po planinarjenju je vedno odlično. Noge so lahke in tečeš lahkotneje. Držala sem se sistematičnega treninga “baza-moč-hitrost”, tekaške tekme se nisem udeležila nobene saj sva dneve z možem raje preživela skupaj na kolesu. Tek in moja hrbtenica sta precej trpela, kolesarski podvigi pa so naju z možem oba prevzeli.
This slideshow requires JavaScript.
Tako se je v tej sezoni nabralo samo 553 tekaških, 2280 kolesarskih kilometrov ter nekaj planinskih podvigov.
Zadnji dolgi tek sem opravila sredi septembra, na katerem se mi je nekje na dvajsetem kilometru pripetila poškodba. Počila mi je desna mečna mišica. Bolečina se mi je javljala že nekaj časa, ampak sem jo vedno uspela nekako utišati. Tokrat je udarila res z vso močjo, tako da sem do doma praktično odskakljala po eni nogi. Vedela sem, da se mi je to zgodilo zaradi nediscipline pri izvajanju tekaškega treninga. Prevečkrat sem daljše teke nadomestila s kolesom. Kombinacija teka in kolesarjenja je dobra vendar tek je tek. Tu ni nadomestkov.
This slideshow requires JavaScript.
Preostalo mi je le nekaj dni do maratona. Bolečina je le deloma popustila. Za menoj je bilo dolgo kolesarsko potovanje. V zadnjih dveh letih pa nisem pretekla nobenega treninga, ki bi bil daljši od 21 kilometrov. Že drugo tekaško sezono mi ni pripadala čast, da se lotim maratona. Na startu sem se počutila na nek način nesrečna a odločena, da si naslednje leto spet pritečem maraton.
2011 sem pol maratona pretekla dve uri skupaj z Nino, ki se po preboleli gripi očitno ni opomogla. Iz te izkušnje sva se naučili, da nima smisla teči poškodovan in prehitro po bolezni. Ni vredno. Svoje zdravje je potrebno paziti in poskrbeti, da telo ne poškodujemo po nepotrebnem.
Urška pa je suvereno opravila z rekreativnim tekom kot se za tekača spodobi.
Prihod v cilj je bil bolj klavrn. Saj si vesel in zadovoljen ampak z občutkom, da si s tem morda telesu naredil več škode kot koristi, ni dober. Skušala sem ostati in navijati maratoncem! Pa je bilo tudi to tako težko! Ne moreš spodbujati, se jeziti sam nase in objokovati pretekle odločitve, istočasno. Kar je bilo, je bilo. “Grem in gledam naprej in se iz teh dveh “tekaško usranih” let čim več naučim” sem si rekla. “Bom videla iz kakšnega testa sem v resnici. Se bom pobrala?”
Analiza in načrt “kako naprej”
Pričela se je sezona 11/12. Čas je bil, da potegnem črto.Usedla sem se za mizo, preverila številke in dejstva. Vedela sem, da sem nekaj delala močno narobe in tudi to sem vedela kaj je bilo narobe. Mišica mi je počila iz enostavnega razloga, ker sem veliko premalo tekla, se premalo in prepovršno ogrevala in raztegovala ter po veliko prekratkih tekih želela za svojo tedanjo pripravljenost veliko prehitro odteči daljšo razdaljo. Želela sem bližnjico do maratona. Take bližnjice pa ni. Dejstvo je tudi, da smo vsak dan starejši. Tega ne smemo ignorirati.
Kje sem s svojim tekom in kako naprej? Tekaška vznesenost je nekam poniknila. V teh dveh letih sem pridobila nekaj kilogramov, pravo počutje se ni vrnilo. Skrajni čas, da dodobra preučim svojo endometriozno izkušnjo o kateri lahko več preberete na povezavi: TEK IN ENDOMETRIOZA in naredim vse, da se nikoli več ne ponovi. Teči moram več, ker mi tek koristi in se bolje počutim in ker veliko lažje tečem lažja, moram izgubiti pridobljene kilograme. Kolesarjenje mi bo pomagalo ohranjati ravnotežje obremenjenosti mišic. Okrepiti moram svoje jedro ter se striktno ogrevati in raztezati po teku. Biti pa moram predvsem DISCIPLINIRANA!
Pa mi bo uspelo? Si dovolj želim? Sem dovolj vztrajna? Bomo videli.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Ljudje strašno radi pametujemo. Žal večkrat tudi takrat, ko se nam o določeni zadevi samo približno sanja. Majčkeno sveti. Kot se je na primer meni tistega leta, ko me je ujel Abraham.
V enega od takratnih člankov Praznovanje Abrahama, sem vsa evforična zapisala sledeče:
“Tako! Draga moja generacija! In ostale prav tako. Prvih petdeset let je samo ogrevanje. Sedaj prihaja najboljši del … uživancija… kot maraton med desetim in osemintridesetim kilometrom. Ciljna ravnina je še zelo daleč. Končno smo dovolj stari, da lahko pričnemo brez skrbi tekati, migati in uživati: življenje!”
Lepo, navdušena sem sama nad seboj. Ampak danes vem, da je pisanje kakršno je zgoraj eno navadno natolcevanje.
Jupi! Fino smo ogreti, 50 let ogrevanja in zdaj gremo na polno! Malo morgen, punca.
V en kratek odstavek sem uspela natlačiti cel kup neumnosti.
Me prav zanima, kdo se ogreva 50 let. Segreva zemlja, človeško bitje pa nikakor. Motor bi že zdavnaj crknil in mi z njim.
Seveda, pisala sem v tekaškem smislu: veselo tečemo že petdeset let, dajmo še naprej.
Škoda, da ni vse tako preprosto. Škoda, da nismo ustvarjeni za 5000 let, v tem primeru bi ta moja trditev celo držala. Tako pa ne.
Po petdesetih letih življenja smo, dragi moji, že načeti. Eni bolj in drugi manj. In še nekaj. Tisti trenutek, ko dopolniš petdeset let se pripravi, kajti procent možnosti dogajanja “sranja” se bliskovito poveča. Tebi osebno in tistim okoli tebe, ki jih imaš rad. Tako pač je.
Če si prej petdeset let brezskrbno tekal po poljih in stezeh, po gozdnih livadah in mestnih uličicah, obstaja velikanska verjetnost, da se bo to končalo. Brezskrbnemu teku se bo priključila Skrb, katero boš sicer s tekom na trenutke rahlo omilil, ampak izginila ne bo. In tej Skrbi, ki ti visi nad glavo, se po petdesetih letih ogrevanja zelo rado pridruži še kakšna sitna, tečna, teta Poškodba. Nič posebnega. Ampak ves čas malo boli v križu. Desni ali levi kolk. Stopalo. Noben športni copat na lepem več ne odgovarja. Korak ni tako siguren, klen. Moč hitreje izpuhti, utrujenost se ne poleže tako hitro kot včasih.
Klančki se tudi preko sezone nočejo spustiti, tako kot včasih. In moč ter hitrost sta ostali nekje daleč.
Zelena solata je postala super kalorična, človek ima občutek, da se redi že samo, ko zavoha hrano.
Ogljikovi hidrati te skušajo že samo s tem, da jih pogledaš, spremeniti v okroglo žogo Marogo. Napihovalko.
Mišice. Mišice. So na lepem samo še spomin. Če bi jih človek želel ohraniti, bi moral vaditi z utežmi kot obseden 28 ur na dan. Pa vsi vemo, da toliko ur dan niti nima.
In pravijo: kjer je volja tam je pot! Po petdesetih letih in več ogrevanja, si naveličan teh floskul. Kjer je volja tam je pot.
Imam voljo. Pa vedno močnejšo dioptrijo tudi. Je mogoče zato pot bolj zamegljena?
Petdeset let ogrevanja prinese kar nekaj izkušenj. Doseženih in preseženih ciljev. Izzivov. Na lepem se človek vpraša: zakaj? Nenadoma določene stvari postanejo manj pomembne. Iz preprostega razloga, ker v resnici niso tako zelo pomembne. Ni več dovolj časa za vse. Prednost je potrebno dati pravim stvarem. Ali bolje: ljudem. Ker nismo večni.
Videti je, da nekako ni naključje, da so starejši tudi videti nekoliko sitni in godrnjavi. Sitnarjenje in godrnjavost vodi v zdolgočasenost in depresijo. In vse to skupaj v razne bolezni. Take v telesu in v duši. Povem vam, da to pa sploh ni v redu.
Veliko bolje je zbrati vso svojo voljo in kreniti proti megli dokler se ne pokaže pot. Ko jo najdemo, bo že bolje. Potem bomo vedeli kam. In največkrat tudi kako.
Potrebno je pogledati na uro. In se ne pretvarjati, da je dvanajst opoldne, če manjka le še pet minut do polnoči. Ne bomo celo življenje vedno močnejši, hitrejši, boljši. Lahko smo pa modrejši. In najdemo pravo merilo za prave vrednote. In tudi v drugi polovici, ko postanemo zreli tekači (50 +), še naprej uživamo v življenju. Izzivih, tekih, tekmah, sprehodih, pohodih. V čemer koli kar nas osrečuje ali radi počnemo. Vendar moramo ostati realni. Sicer nam bo telo samo pokazalo, koliko je ura.
Sicer pa tekači vemo, kako to gre. Sprva je težje, ko pa enkrat pričneš in vztrajaš, potem je pot najdena. In čudovito je, če smo tudi v tem obdobju življenja toliko zdravi, da lahko tečemo. Zunaj. V naravi. Narava stvari vedno postavi na pravo mesto.
Če ne moremo teči – pa lahko vsaj hodimo. Migajmo. Kakorkoli. Samo ne obsedimo.
Ampak, kaj sploh paničarim!
Saj imamo cel kup tekaških knjig, tujih in domačih avtorjev. Menda bodo pomagale, da razjasnimo to čudno skrivnost.
Kajti, roko na srce, tam zunaj je še vedno polno hitrih in močnih ter motiviranih tekačev, ki so že močno v drugi polovici proti stotki. In še vedno na polno uživajo v teku.
Življenje je kot maraton. Le da življenje po petdesetem niti približno ni kot maraton med desetim in osemintridesetim kilometrom. Polovica maratona je za večino nas že krepko za nami.
Zato bodimo modri tudi ko tečemo. Čeprav je včasih težko. Vendar gre. Samo teči je potrebno s srcem.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Lovim dan. Tisti del, ko je še svetlo. Danes bom preizkusila. Končno. Tek, ki ga že tako dolgo čakam. Z derezami.
Službene cunje letijo dol, tekaške gor. Rokavice, kape, buf okoli vratu. Nimaš kaj. Zima je. Zaščititi se je treba. Spijem kozarec vode. Pozimi še hitreje dehidriraš.
Garminko si navežem kar med potjo po stopnicah. Garminka je moja nova lahkotna prijatejica. Kupila sem si jo potem, ko je težkokategornika Garminčka pobralo. Podlegel je vodi. Revež. Zalilo ga je preko grla pa je bil baje pravi potapljač. Triatlonec. Ah, ta tehnika. Manj kot je je, bolje je! Ampak če je ni nič, je pa skoraj že zanič.
Superge. Na noge gredo težje, za zimo. Nimam jih preveč rada. Trde so. Bolijo občasno. Več kot 10 kilometrov zelo težko pretečem v njih. Pa niso one krive. Kriva sem jaz in moja trapasta stopala. In ker je zunaj ledeno, končno lahko preizkusim še dereze.
Imam jih že vsaj tri leta. In to nepreizkušene. V živo se spomnim, kako smo šli neko mrzlo in zaledenelo nedeljo z družino po šentviški strani gor na Toško Čelo. Po tleh je bil živ led. Pametovala sem, da je prenevarno za tek, preveč drsi. V tistem je nasproti pritekla tekačica, suvereno, z varnim korakom. Ja. Na nogah oz. preko superg si je navlekla dereze. Prvi trenutek zadeve sploh nisem ozavestila. Šele kasneje mi je kapnilo.
Seveda lahko vedno tečeš. Tudi po ledu. Na noge si natakneš dereze in greš.
Po tistem pohodu na Toško Čelo sem imela kmalu rojstni dan in od mojih dveh Veseličk sem dobila dragoceno darilo. Verigine dereze Ice Track. Za nizkogorje.
Nizkogorje je vse kar je nižje od visokogorja in nikjer ne piše, da so samo za pohodne čevlje. Lahko so tudi za tekaške. In najbolj mi je všeč, da so slovenski proizvod. Domače je najboljše. Lokalno pridelano. Od krompirja do derez. Sedaj si jih natikam na superge. Ni preveč zakomplicirano. Elastične so, lepo gredo gor. Čedne barve. Nebeško modre. Kot zunaj nebo. Pomislim: “Opremljena v nulo!”
He, he! Led prihajam!
Nerodno se od kobacam po stopnicah ven, sprva hodim in končno stečem. Samo kje je kaj ledu?
Po naselju se je preko dopoldneva vse odtalilo! Le na robu ceste je ponekod še nekaj snega, ostanka ledu. Iščem te ostanke in jih skušam pohoditi.
Ropotam kot kot kakšna aluminijasta kanta za smeti. Stiskam zobe, ker imam občutek, da bom uničila vse tiste zobčke. Izven naselja se zadeva malce izboljša. Lahko tečem ob strani po blatu in snegu. Ko končno pritečem do PST-ja se mi oddahne. Led! Ledeno in drseče. Juhuhu!
Fino gre. Nič ne drsi, nič ne spodrsavam. Veliko varneje se počitim kot bi se, če bi tekla brez derez.
Po kakšnih petih kilometrih postanejo noge težke. Dereze me nekako zabijajo v tla. Oglašajo se posamezni sklopi mišic po nogah, predvsem stegenske. Pazim na tehniko teka. Pomagam si z enakomernim tempom, držo in rokami.
V hipu se navdušim, da po resnično dolgem času spet enkrat tečem z utežmi na nogah. To je fino. Spominjam se, kako prijetno je steči šele po tem, ko uteži snameš. Kar poletiš! Podobno kot takrat, ko po celodnevni smuki snameš pancerje. Najlepši del dneva! No, skoraj.
PST je mestoma resnično čisto poledenela. Jaz pa tečem kot težak štirikolesnik z verigami in se tudi tako počutim. Težko. Ampak fino. Kar nekaj sprehajalcev je na poti. Lep dan je in veliko ljudi je pokukalo na plano. Kot spomladanski zvončki in trobentice.
Zrak je super in vse je v redu. Po dolgem času se mi zazdi, da je vse tako, kot mora biti.
Pritečem spet nazaj na asfalt. Na nadvozu nad avtocesto se ustavim. Najprej pogled proti gorenjski, nato proti primorski. Pod menoj reka avtomobilov. Navzgor pa hribi, bele gore, modro nebo. Lep je ta svet. Prelepa je naša dežela.
Snamem uteži. Ups. Dereze. In z vsako v svoji roki stečem naprej, proti domu. Neskončno zadovoljna, da po dolgem času tečem tudi z utežmi na rokah.
Ja, včasih sem vse to pogosteje počela. Izvajala raznolike treninge. Se po tekaško igrala.
Sedaj pa bolj po tekaško uživam. Ampak malo igre in otroškega veselja je vedno dobrodošel dodatek.
Le kakšen tek me čaka jutri? Bo dež, sneg, sonce? Blato ali led? Ni važno. Važno je, da smo zdravi. Živi. Samo to dvoje potrebujemo pa je vse ostalo mogoče. Tudi tek. Kajti tudi slednji ni samoumeven. Pa če nam je to všeč ali ne. Zato se obuj in steci!
Tek in sneg
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Ni čudno, da se vse vrti in obrača, če je pa svet okrogel. Zato tudi tisti rek o zarečenem kruhu ni nastal čisto brez veze.
Vam napišem nekaj o tem, kako je bilo in kako se je začelo … ja, tekaška tehnologija.
Včasih sem takim tekačem rekla: “ožičeni” tekači. To je bilo kakšnih 15 let ali celo kaj več nazaj, ko je Slovenijo zajel cunami Polet in naplavil ogromne količine tekačev. Pa ne le tekačev. Cunami tekačev je povzročil pravi cunami ponudbe tekaških artiklov. Pojavil se je pravi “tekaški trg”.
Naj se osredotočim samo na “ožičene”.
Žička kortuzija pri tem nima nobene povezave
Bili so ali bili ste pravi NLP-jevci. Pritekli ste ovešeni z žicami, gromozanskimi napravami pripetimi na zapestje ali nadlakti. In čez čas so se pojavile še slušalke in “ožičeni” so postali prava moderna ikebana obdana z žicami štrlečimi izza zapestja, nadlakti, hrbta, podpazduhe in celo ušes! Priznam, zdeli ste se mi malo čudaški.
“Le kaj jim bo ta navlaka, če tečeš, tečeš. In slušalke!” Boh vam daj po dejli lun – sem si mislila. Sicer pa: živi in pusti živeti!
Pa se je nekega dne naša tekaška familija udeležila tekme in glej ga zlomka: vsi smo zadeli nekakšne “žičnate tranzistorje” kot sem jih sama poimenovala. Reč je delovala tako, da je lovila radijske valove in si lahko ob obilju motečih šumov ujel kakšen radijski program in če si imel srečo celo slišal kakšno pesem. Srečo si moral imeti seveda gromozansko, da si ujel komad, ki ti je bil tudi všeč.
No, malce pod vtisom “ožičenih” sem se tudi jaz odpravila na “poskusni” žičnati tek, s tem – vsaj zame “prototipom MP3-ja”. Želela sem preizkusiti, kaj je tako dobrega na teh igračkah. Rezultat je bil sledeč: ogromna izguba časa, izredno malo teka in morda pol minutke teka ob pogojno užitni glasbi z obilo spremljajočega hrupa.
Očitno je bilo pa le dovolj, da sem se, nevede, malo, čisto majčkeno, zastrupila.
In kdo te bolje pozna kot tvoja družina? Nihče. Za rojstni dan tako dobim od hčerk: MP3. Moj, lasten.
Ob obilni pomoči sem usvojila igračko toliko, da mi je uspelo “napeči” meni ljube komade. In sem šla.
O! Kakšna sprememba! Tek ob taktu, ob dobri muziki! Pa to je “two pack”! Double luck! Tek & Rock n Roll! Prava uživancija! Kar tekla bi in tekla! Še malo! Še ta komad! Potem mi je začel MP3 nagajati, motile so me žičke slušalk, mi padati iz ušes… zadevica je škripala … me vedno bolj jezila. Slušalke so se dokončno uničile, očitno se je izrabila tudi baterija.
Pa sem prišla do informacije, da obstajajo napravice prav za tekače, takšne brez žičk. Samo zatakniš si jih v ušesa in okoli glave in … “here I come and here I go!” Na Tekaškem forumu (TF v nadaljevanju) sem našla dobavitelja in si za malo denarja nabavila zadevo.
Priznam, bilo je noro. Teči in teči in čakati na naslednji komad. Ko ti je padel tempo te je rock n roll pognal naprej.
Občasno sem se spozabila celo tako daleč, da sem pozabila na varnost. In le več sreče kot pameti me je rešilo, da me ni zgazil kakšen avtomobil.
Moj novi “brezžični” je z menoj tekel na Ljubljanskem maratonu. Pretekla sem ga enostavno in tudi najhitreje. Verjamem, da so mi izdatno pomagali The Rolling Stones v finišu. Čeprav mi je še danes žal, da vsaj ob prihodu v cilj nisem snela slušalk! Potem nebi preslišala bučnega navijanje ob finiširanju.
Pa je tudi ta zadevica pričela nagajati. Po divjem pomenkovanju in modrovanju na TF smo uporabniki ugotovili, da “stroj” le ni tako odličen, kot je na začetku kazalo. V mrazu je enostavno “umrl”. Prav tako na teku v dežju. Malo je igral in prenehal. In spet .. in spet .. in spet. In tek je postal: MUKA!!!
Sledilo je pregovarjanje z dobaviteljem. Kakšna garancija! Tip je ves čas trdil, da je MP3 odličen, da ne polnim pravilno baterije in podobne nebuloze. Počasi so se mi lasje postavljali že v irokezo, ušesa pa pridobivati obliko oslovskih. Saj veste, v smislu: “BABŠE NEUMNO!”
Pa me je odrešil prekajen tekaški maček elektronik – “ožičeni tekač” torej – in to s pojasnilom, da so vezja tega izdelka slaba, posledično zadeva ne deluje kot bi morala in deluje točno tako, kot se je dogajalo meni.
Lepega tekaškega dne, bil je blaten in deževen, sem zadevo v trenutku, ko je crknila sredi meni najljubšega komada, zabrisala iz glave direktno v grmovje in odspidirala domov. V hudi jezi se mi ni posvetilo, da bi odstranila pomnilnik s komadi. Tistemu pomnilniku se verjetno reče MP3, a je bil vgrajen v “okoliglavne” slušalke.
Tako sem naslednji dan obupano brskala za njim po grmovju. Pa ga žal ni več bilo. Očitno ga je nekdo v prepričanju , da je našel zaklad, že odnesel domov na varno. Upam, da se je (ne)srečni najditelj zavedal, kako “fajn muska” je na oz. v njemu.
Sledili so nekako pusti dnevi. Celo na tek me ni več tako zelo vleklo. Pravo zdravljenje odvisnosti.
Prišla sem tako daleč, da se mi je zazdelo, da je tek brez glasbe na ušesih – brez veze! Postala sem nekakšen odvisnik. Na srečo tudi odvisnik od teka in pravzaprav me je to rešilo, da sem se vrnila nazaj med ptičje petje, šelestenje dreves in poslušanje prometa okoli sebe.
Ozdravljena
V predalu imam svojo tekaško glasbo. Po tem “bolečem” pripetljaju sem si spet nabavila MP3 ali 4 – nekaj “bolj kvalitetnega”, kar je občutila tudi denarnica. Še vedno ga imam. Nepreizkušenega.
Ni ga namreč čez “Rock n Roll” gozdnih in poljskih ptic, šelestenja dreves, oglašanja narave. In kadar nekje na pol izgubljen v daljavi zaslišiš zvok civilizacije, celo zvok prometa postane “uau”!
Tekaški nasvet malo drugače
Sčasoma sem ugotovila, da zadevo lahko uporabljam tudi drugje. Ne le na teku. Ali – bog ne daj – na kolesu.
Zadeva se odlično obnese kjerkoli. Tudi med pospravljanjem ali čakanjem na sprejem v zobno ordinacijo. Ali pa kar na domačem kavču.
Da bo užitek popoln pa si izberite izdelek, ki bo deloval. In naj bo udoben. Naj bodo tudi slušalke vašega izdelka – kvalitetne. A nikoli, res nikoli ne pozabite na svojo varnost in varnost drugih.
Ne vem, kako boste vi. Jaz si jutri nasnamem nove komade. Moram spet preizkusiti kombinacijo “TEK IN ROCK`N`ROLL” !
Ampak v mejah normale.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Pametnejši, izkušenejši in izobraženejši ter “šekajnejši” so napisali že na tone člankov, knjig, listkov in podlistkov. Tako, da tisti, ki se odpravljate na svoj prvi, drugi, tretji … ali katerikoli že maraton, veste. Vsaj lahko bi, če ste se vsaj malo pobrigali. Če ne praktično – vsaj teoretično.
Kako se lotiti teka
Kako pripraviti svojo tekaško taktiko. Kako… prvi kilometer, dan pred tekmo, teden prej, sekundo po startu. Od opreme, tempa, prehrane, prebave, obleke, treninga, maže, superg, ur, kap, rokavic, gelov in še vsega drugega. Kaj delati in kaj ne.
Večine vseh teh informacij naj bi se človek zapomnil ampak resnica je ravno obratna. Pozabimo. Malo panike in treme in… puf!
Ampak – ko gre zares, ko vrag vzame šalo, takrat se ozavestimo. Se spomnimo! Če imamo srečo, ko še ni prepozno.
Kaj bi s taktiko, če imam trike!
Letos nimam posebne taktike. Sem se pa domislila natančno dveh trikov. Za vsak slučaj: če bo kriza. Najverjetneje zaradi krčev. In prav tako verjetno zaradi izgube energije.
Krči zaradi pomanjkanja čokolade
Obstaja velika verjetnost, da se me lotijo. Trpim namreč za pomanjkanjem magnezija. Tega ne vem le zato, ker krče začutim ponoči in preko dneva! Ves čas trpim za strahovitim pomanjkanjem čokolade. Moje telo zahteva čokolado. Moj organizem ne zdrži dneva brez čokolade. V neki zelo tuji in zelo priznani reviji je bil objavljen članek prehranskega strokovnjaka, da lahko nekontrolirana želja po čokoladi in to predvsem – PAZI – črni čokoladi, pomeni, da dotičnemu osebku primanjkuje v telesu magnezija. Priznam, da mi je resnično odleglo, ko sem prebrala članek. Črna čokolada je meni najboljša! Torej nisem odvisnica – ampak pacient!
Čokolada je tudi moje zdravilo
Črna čokolada z rižem. Črna čokolada z lešniki. Velikim! Malce sem se razvadila. Sicer je črna čokolada brez polnila tudi dobra ampak opažam, da mi morda v telesu primanjkuje še kakšen drug element, ker telo zahteva črno čokolado s polnilom. Občasno si pomagam s sendvičem. Košček …ups, kos črne čokolade skupaj z navadno mlečno. Je tudi v redu. Mlečna čokolada ubije grenkobo in črna ubije sladkobo.
Medved na Golovcu?
Ob zadnjem dolgem teku sem ugotovila, da mi na letošnjem maratonu ne kaže dobro. Ob izgubljanju po Golovcu so me v polmraku zagrabili krči. Ker magnezijeve tabletke pridno jemljem je jasno kot beli dan. Premalo čokolade. Ob razmišljanju o črni čokoladi je tisti dan, ki to ni več bil, postajal dejansko vse bolj črn. In misel, da se medvedi sprehajajo po Rašici in Šmarni gori, ni bila prijetna. Zakaj jim Golovec ne bi bil všeč? Golovško gričevje je praktično en hud gozd. Temen. Črn. In prostran. Tistega v noč izginjajočem dnevu ga ni bilo konca. Golovca. Dneva pa. In še konec je bil dvakrat napačen. Prvič Bizovik namesto Rudnik.
To praktično pomeni, da se moraš obrniti in teči hitro nazaj proti vrhu in se usmeriti v pravo smer, ki pa to spet ni bila. In tako sem z grozo ugotovila, da sem pritekla na Orle namesto v Rudnik. In se naenkrat znašla na izgubljeni potki iz konca aprila 2014 po kateri naj bi takrat pritekle svoj trening Veseličke! Ja, če je človek dovolj vztrajen, vedno najde. Včasih takrat, ko ne išče. In večkrat bi bilo še takrat bolje, da ne bi. No, ampak sem vsaj vedela, da tečem spet v povsem napačno smer. V takih primerih je pametno, da se človek ustavi in prisluhne, če se kje kaj sliši. No, v tem primeru to ni bilo pametno, ker me je v meča desne noge grdo usekal krč. Uf! Pomislila sem, da sedaj res ni časa še za to. Kje me bodo pa našli, če še sama točno ne vem kje sem. Sicer sem imela s seboj mobitel ravno zaradi svojih izkušenj izgubljanja po Golovcu. Ampak kaj ti bo mobitel, če ne veš kje si? Poskusila sem narahlo steči, pa ni šlo. Skušala sem si raztegnili podplat tako, da sem z vso težo stala na iztegnjeni desni nogi. Malo je popustilo ampak ne za dolgo. Sem se že videla, kako bom prespala v gozdu. Če je pozimi nek gospod preživel celo noč z zlomljeno nogo brez da bi zmrznil ter ga požrl medved, bom tudi jaz, sem se tolažila. Skušala sem spet malo steči . Tokrat je šlo. Ampak počasi, previdno. Tekla sem narahlo, enakomerno, počasi naprej. Srečala sprehajalko, ki me je usmerila ven na asfalt in prijazno ponudila, da me zapelje. Malce naprej ima parkiran avto. Kje pa! Ne morem prešpricati enega izmed najpomembnejših treningov pred maratonom.
Krčotrik
Po asfaltni cesti dol proti Dolenjski cesti je šlo lažje. Ravna podlaga, krč je popuščal. Trening bo uspel. Le tekla bom drugje, kot sem prvotno načrtvala, sicer bom za vsaj deset kilometrov predolga.
No, to je ta trik! Če bodo krči, teci počasi enakomerno naprej. Samo naprej. Samo ne ustavi se. Premikaj se počasi naprej proti cilju, enkrat bom že prišla.
Trik “adijo Ljubljana”
Mislim, da kaj drugega ne bi smelo iti narobe. V primeru prevelikega popuščanja pri hitrosti zaradi izgube energije, se bom poslužila drugega trika. Nekateri boste pomislili, saj ni važen čas, lahko greš počasi do cilja. Se strinjam. Ampak jaz raje pridem prej. Si manj zmatran. Pa bolj fino se mi zdi. Vsaj pod štiri urice. No, samo toliko. Sem skromna. In tudi zato imam letos v rokavu ta dodaten trik. Ker me drugo leto na maratonu v Ljubljani ne bo! He, he! Mogoče bom tekla polovičko, ampak maraton pa ne! In tako bo še vsaj eno leto naprej. In mogoče potem še eno. Brez ljubljanske dvainštiridesetice. Ker jo bom odtekla drugje.
No, in tako si bom lahko prepevala, malce z nostalgijo, ravno tako kot na letošnjem koncertu Pankrtov: ” Adijo Ljubljana, adijo Kodeljevo, adijo prjatli, zdej čas je za slovo!” Tam, kjer bom tekla mimo “mojega” vrtca. Proti Kajuhovi gor!
Samo za tisti drugi del maratona, saj veste, za drugo polovico, potem, ko softiči odvijejo v svoj cilj. Bom med njimi drugo leto. Ali pa še to ne.
Sicer je pa to vse.
Malce razmišljam, da obudim svoj MP-3 za drugi krog. “Za tempo. Za fajn musko. Da bo bolj letel … do cilja.”
Zaključek
Naprej, enakomerno, brez popuščanja – za čokolado v roki naprej!
Adijo Ljubljana, vem, da mi bo težko, če me res drugo leto na maraton ne bo!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Do maratona nas loči še nekaj tednov. Čas, ko lahko naredimo več stvari narobe kot prav. In kaj je to?
Trening
Naj vas ne zagrabi panika! Ne spreminjajte tekaškega plana! Držite se svojega začrtanega tekaškega programa in ne nasedajte idejam, da ste storili kar ste in da za kaj več ni časa. Časa je še ravno prav, da stvari dodobra pokvarite ali pa izboljšate.
Ne izpuščajte treningov in ne pretiravajte z njimi. Lepo po pameti, prosim!
Superge
Ne tecite v pravkar kupljenih novih supergah! Nekje nenapisano pravilo velja, da je zadnji čas za nakup novih superg tri tedne pred dogodkom imenovanem maraton. Vendar to pravilo velja le pogojno! In sicer, da kupite superge, ki vam resnično pašejo na noge. Torej nek model, ki ga dobro poznate in na katerem proizvajalec ni nič spremenil. Praktično preizkušen, “star” copat. V nasprotnem primeru vas neprevidnost in neučakanost lahko staneta dirke. Zakaj?
Smiselno je namreč, da zadnji dolgi tek (cca 35 km) opravite najkasneje tri tedne pred maratonom. Priporočljivo je, da tečete v tekaški opremi od nogavic do kape ter v supergah, katere boste nosili tudi na dirki. Na tem treningu namreč preizkušate kompletno tekaško opremo vključno z morebitno “tekaško hrano” kot so razni geli, izotonične pijače in podobne “ične” zadeve.
V kolikor boste namreč po neumnosti staknili žulj se lahko celo poslovite od maratona. Seveda govorimo o žulju in ne o žuljčku.
Torej: superge za letošnji maraton bi morali kupiti že vsaj pred enim mesecem! Tecite v starih ali pa vsaj v starem modelu. Časa za ekspirementiranje pa res ni več.
Podplati
Tekač mora skrbeti za svoje tekaške podplate bolj kot kdorkoli drug. Zaradi obremenitve smo namreč bolj podvrženi raznim poškodbam kot so žulji, otiščanci in trda koža. Občasen obisk pedikerja je skorajda nujen, vendar pazite kdaj. Pomembno je kaj počnete s podplati v zadnjem mesecu pred maratonom. Obisk pedikerja v tem času ni najbolj genialna ideja.
Teža
Ne zredite se! Kontrolirajte svojo težo vsak dan.
Maratonci vemo, da je vsak dodaten kilogram telesne teže, ki jo nosimo na dirki vseh 42.195 metrov, na koncu težja od cele tone! Veliko lažje tečemo, če smo kakšen kilogram lažji kot težji. In če ne tečete samo zaradi tega, da maraton pretečete pač pa tudi zato, da ga pretečete dobro ali celo odlično, vam lahko zatrdim sledeče: vsak dodaten kilogram telesne teže pomeni vsaj pet minut slabši rezultat na celotni maratonski progi. In neskončno več vloženega truda na poti do cilja!
Bodite striktni pri prehrani in treningih! Le tako se boste izognili dodatnim kilogramov, ki se na nas tako hitro naložijo. Predvsem v tem času leta, ko se je ozračje malo ohladilo, zunaj dežuje nas pa nezadržno vleče v hladilnik in še kam drugam.
Tace proč!
Prehrana
Ne lotevajte se shujševalnih diet! Ne bodite površni pri prehranjevanju. Jejte zdravo in raznoliko. Potrebujete vse: od ogljikovih hidratov do maščob. Pa vendar ne vse po vrsti! Poskrbite za zdravo hrano. Sama se izogibam vsemu kar je belo, ker mi ne paše. Bel kruh, testenine in raznorazne slaščice me napihnejo in utrudijo. Neskončno več energije in dobrega počutja boste deležni po polnozrnatih in nepredelanih živilih. Čim manj soli in sladkorja. Meso pa naj bo kvalitetno in domače. Veliko zelenjave in sezonskega sadja. Sem ribe omenila? Preverite pri trgovcu, kdaj imajo dostavo in jih jejte vsaj enkrat tedensko – čim bolj sveže.
Hidracija
Telo ima spomin. Pijte dovolj vode in ne zamenjujte žeje za lakoto. Alkoholu pa se raje izognite saj veste, da alkohol dehidrira telo in na splošno zmanjša delovanje funkcij v telesu. Ne pretiravajte z praškastimi napitki. Jabolčni sok razredčen z vodo je zakon!
Spanec
Pojdite pravočasno v posteljo in poskrbite za miren in sproščujoč spanec. Branje in gledanje televizije pozno v noč naj počaka na čas po maratonu, če že.
In ne jejte prepozno zvečer. Sicer boste zamudili noč za dober spanec. Telo ima namreč preko noči preveč dela s prebavo, da bi se lahko temeljito spočilo.
Naša glava
Ne cincajte! Vizualizirajte svoj tek, prepričani bodite v svoje odločitve. Če ste dovolj trenirali boste zmogli. Če niste – potem pozabite na maraton. In prestavite svoj izziv v prihodnost. Na takrat, ko bo vaša glava to hotela. Saj veste: vse je v glavi. Vse- ali pa nič.
Krvodajalske akcije
Počakajte! Imejte radi svoje telo zato ga ne izčrpavajte po nepotrebnem. Čas za darovanje krvi bo mesec dni po maratonu. Nič prej!
Od starta do cilja
Torej: trening, zdrava prehrana, hidracija, preizkušena tekaška oprema, skrb za telo in počutje.
Ter užitek na treningih ali bolje – teku. Bolj kot maraton sam je pomembna pot do maratona. Srečno!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Ljudje smo res čudni! Nikoli zadovoljni. Enkrat prevroče, drugič premraz in tretjič – premokro. Vreme je vedno pripraven izgovor – pa naj bo še tako odlično. Le malce domišljije potrebujemo. Resnica pa je ta, da je zunaj vedno tekaško vreme.
Problem je le naš – lenoritis. Baje je lenoba človeku podana v zibelko.
Dež. Dežuje. Misel na mokro obleko, kaplje, ki tečejo za vrat, vodo v supergah … človek bi ostal kar notri.
Tako sem praktično celo popoldne preživela v cincanju. Najprej je bilo potrebno skuhati kosilo. V resnici bi lahko odtekla svoj trening predno sem se lotila kuhe. Potem je sledilo kofetkanje in saj veste, s polnim želodcem resnično ne moreš teči.
Medtem zunaj skoraj popolnoma preneha deževati, idealen trenutek za skok v superge. Ampak, ne. Potrebno je pospraviti še malo po kuhinji, pa po predalih v dnevni sobi.
Ura pa teče naprej. In septembra je dan že občutno krajši. In ker teče ura, pričnejo teči še dežne kaplje.
“Pa ravno zdaj,” se sprenevedam, kot bi ne vedela že prej, da bo slej kot prej pričelo deževati. Pa saj rada tečem v dežju! “Ampak prijetneje je, če malce manj dežuje. Prijetneje je, da te dež ujame med tekom”, čemerno gledam ven in napenjam možgane, kako se izogniti teku in to tako, da bom vseeno tekla. Misija nemogoče!
Na pol oblečena v tekaško opremo hodim po stanovanju in godrnjam, kako dežuje. Mogoče bi dobila odpustek? “Joj, kako dežuje!” začnem pri hčerki, ki se odpravlja ven. “Ja, kaj je mami?” “Ne ljubi se mi iti tečt”, bolj potihoma izdavim. Kot da ne velja, če rečem bolj potiho. Želim si, da bi mi rekla, naj ostanem doma ter da prehudo dežuje, da se lahko prehladim, zbolim. “Saj ti ni treba iti, glej kako dežuje!” Sanjsko. In že se slišim: “Ah, bom kar šla!” Ampak majčkeno pa vseeno kolebam, da pa res ne bi šla. Ampak potem …
Poskusim z na moč žalostnimi očmi še pri mojemu, ki me začudeno pogleda: “Pa kaj ti je! Temno bo, kaj pa čakaš?” “Dežuje …ful dežuje … kaj pa …” skušam narediti tiste globoko žalostne oči, saj veste, tiste iz risanke. Napenjam oči, skušam jih potegniti nazaj v očesne jamice in potem spet ven, ampak ne gre. “Pa saj si že v hujšem tekla!” se čudi in me debelo gleda.
Saj vem.
Saj vem, da bom šla tečt. Itak. Moram. Ljubljanc se bliža. In Bovec čaka. In ne počutim se v redu, če ne tečem. Več kot dva dni presledka je preveč.
Iščem anorak. Kolesarski je že čisto porozen, vzamem navadnega, rdečega. Kupljen je bil pred četrt stoletja za v hribe. Material je čudno trd. Moram ga preizkusiti, če sploh še služi svojemu namenu.
Obvezna je še kapa s čim daljšim šiltom. Ta je malce mlajša. Moj mi jo je milostno odstopil, ker je dobil novo. In sploh ena izmed redkih kap, ki jih lahko poveznem na svojo debelo bučo.
“Itak bom vsa blatna,” razmišljam.
Da bom v stilu, si navesim še svoje najstarejše tekaške pajkice kupljene za namen najinega prvega maratona. Žolna šport. Ko tečeš ves čas lezejo navzdol, so pa fenomenalne, ker so od razkoraka do pasu vedno daljše. Raztegujejo se kot zvečilna guma. Razmišljam, da bom iz njih kmalu lahko naredila tekaški pajac. Potem, ko bom pas lahko potegnila do vratu, bom naredila samo še dve luknji za roke, okoli vratu pa zategnila vrvico. No, v resnici bodo letele v smeti. Mogoče. Malo sem pa tudi čustveno navezana na njih. Tiste luknje po kolenu me spominjajo na moje številne tekaške levje skoke. Ah, nekaj časa jih bom še kar imela. Mogoče si jih nekoč zavežem vrh glave in izrežem še dve dodatni luknji za oči. Tekaški pajac z obrazno masko. Zakaj ne?
Superge bodo pa kar nove. Naj se navadijo tudi na dež. Letošnji Bovškoti maraton bo najverjetneje postregel z dežjem. Prilika, da preizkusem čofotekaško opremo.
Nekaj vaj za ogrevanje sem naredila kar notri, tako da lahko takoj tečem. Pazim, da okoli hiše stečem počasi, ker sem si na tak način že poškodovala koleno. Naredila sem nenavaden gib, začutila bolečino, ki je sicer tekom teka popustila, vendar sem imela otečeno koleno kar nekaj dni.
Kapuco anoraka sem si poveznila čez kapo, precej dežuje. Ampak zrak je super. Ni premrzlo, ravno pravšnje vreme za tek.
Asfalt se blešči, v lužah se rišejo oblaki.
Globoko vdihnem in tečem. Super občutek, ko se srečaš sam s seboj, tam zunaj, v dežju. Ničesar ni, le kaplje. Na nebu, na tebi in po tleh. Ter tišina. Le zvok podrsavanja kapuce ob kapo in lase: “Szzzk, szzzak, szzzk, szzzak …” In topot nog ob asfalt:” Čofa, čof, čofa, čof …”…
Izpod šilta imam precej slab razgled. Kljub temu na polju opazem štiri nenavadne količke. Opazujem jih in razmišljam, čemu služijo. Takrat eden od količkov poleti in se spremeni v velikansko ptico. Čaplja.
Prvih nekaj kilometrov še pazim na luže. Na superge, da ne bodo prehitro mokre. Vendar je to misija nemogoče. Pa vendar je čofotek posebne vrste trening. Podobno kot tek po hribih, ko moraš paziti kam stopiš, v trenutku prilagoditi in sprejeti odločitev – kam in kako, da ne bo nesreče! Zlom, zvin, padec.
Pri čofoteku je pa podobno. Tek nikakor ni enakomeren, saj tempo prilagajaš tlem. Bodisi vzameš zalet, da preskočiš lužo, morda zmanjšaš hitrost, stečeš po prstih čez mokro travo. Ampak: kaj narediti, ko v tistem delčku tekaškega koraka – ko letiš – lebdiš nad tlemi – ugotoviš, da boš prekratek. Ugotoviš, da si se uštel. Luže ne bo mogoče preskočiti. Morda si to vedel že prej.
Če tečeš, tečeš. Ne moreš se ves čas ustavljati, ker ne boš nikamor prišel in poleg tega se boš podhladil in s tem prehladil.
Vrnimo se v zrak! Odriv in … letiš nad tlemi. Približuješ si vodni povržini luže. Problem je večji, če je luža blatna. Ne vidiš podlage. Morda je luža globja kot presojaš. Morda je polna kamnov, skal, karkoli je lahko pod vodno gladino.
Predlagam sledeče. Malce nad vodno površino poravnaj nagib stopala z vodno površino in v trenutku, ko je do vodne površine nekje od 10 – 5 cm, močno plosko čofneš v lužo. In kaj se zgodi?
Sila udarca odmakne vodo od superge in če luža ni pregloboka in vi dovolj hitri ter vaš pritisk stopala ob tla dovolj močan, bodo superge praktično ostale suhe. Če boste to počeli počasi, ne bo nič. Vaše superge bodo čisto navadna goba. Če boste na tak način tekli dovolj hitro – bodo superge veliko manj prepojene z vodo kot sicer.
In v primeru, da se je v vodi skrival neraven predmet? Na ta način, torej s ploskim udarcem noge ob tla, boste gotovo bolj stabilni kot če bi doskočili na prste ali kakor koli drugače.
Ob primerih, ko preskakujete razne ovire, se izogibate raznim predmetom na svoji tekaški poti, bodite pazljivi na pozicijo svojih sklepov. Gležnji, kolena. Če boste namreč doskočili postrani se kaj hitro zgodi poškodba.
Pa vesel čofotek! Vreme je pravo. Nikar ne prenehajte teči. Saj veste: začetek je vedno najtežji. Torej: nadaljujte!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Pravijo, da so edine stalnice v današnjem, modernem času – spremembe. Zato je najbolje, da nas le teh ni strah! In da smo pripravljeni nanje, da znamo odreagirati in si morda že tudi v naprej pripraviti rezervne scenarije.
Tudi jaz sem naredila tako. Če sem naredila pametno, bomo pa še videli.
In o čem govorim?
O planiranju. O tekaškem planiranju. O planiranju udeležb na tekaških prireditvah. Kje. Kdaj. Kolikokrat.
Imela sem čudovit, ekonomičen, skromen plan za leto 2017:
VARIANTA:
Wings for life – cca 25 km
Ljubljanski maraton – 42 km
Wingsi bi bili vrhunec tekaške sezone v prvem delu in Ljubljanc v drugem delu tekaškega leta. Dopuščala sem možnost teka trojk na 29 km Ob žici ampak le, če bi imela svojo tekaško ekipo. Veseličke.
Prijetnega popoldneva nekje na gorenjskem se je zgodila prva sprememba. “Boš tekla na Istrskem?” Pa sem se skoraj še tisti moment premislila in si rekla, zakaj pa ne? Istrski maraton mi je všeč. Sploh, ker ga še nisem odtekla. Lahko bi šla vsaj na 21 km, treniram pa za 42 in se potem odločim tik pred zdajci.
In nastal je popravek.
2. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km
Wings for life – cca 25 km
Ljubljanski maraton – 42 km
A glej ga šmenta. Ne dolgo za tem se je zgodilo. Spet nekje na gorenjskem. Dobro bi bilo imeti eno fino žensko trojko za dolgo razdaljo na Teku ob žici. In evo, MUS. In kar je mus – je mus. Čudovito krasno ime s čudovitimi sotekačicami. Sploh me ni bilo potrebno veliko prepričevati: takoj sem bila ZA! In že je bil tu popravek 2. variante:
3. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km
Tek trojk – 29 km
Wings for life – cca 25 km
Ljubljanski maraton – 42 km
9. aprila 2017 realiziram 1. točko. V krajši razdalji. Sledi miren in zadovoljen teden, približujejo se prvomajski prazniki, ko kot strela iz jasnega udari prebujenje in streznitev. Kako bom v dveh zaporednih dneh lahko odtekla dve tekmi: Tek trojk v soboto in Wings for Life v nedeljo? Travmatično. Rahlo panično. Pa sem našla rešitev. Trojke počasi in Wingsi maksimalno. Ta kombinacija tekem mi je sicer dala veliko misliti ampak na koncu mi je postalo ravno to všeč. Izziv. Pravi izziv.
V življenju pa se človek prej ali slej nauči, da se ni vredno sekirati in komplicirati v naprej za stvari, ki se sploh še niso zgodile. Kajti nihče ne more vedeti, če se sploh bodo kdaj.
In res se niso.
Prvomajski prazniki so stvari obrnili na glavo.
Na lepem spoznam, da me v času Teka trojk in Wingsov po vsej verjetnosti ne bo v Sloveniji! In to je bilo dejstvo. Spremembe – ne pridejo v poštev.
Pred očmi se mi je zarisala spet nova varianta tekem 2017 ali bolje Mojčin pušeljc 2017, kot temu rečem sama.
4. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km: realizirano
Ljubljanski maraton – 42 km
Ojej! Žalostno in puščobno. Ugotavljam, da ne bo pravega vrhunca v prvem delu tekaškega leta. Iščem rešitve ampak Teka trojk ne morem rešiti.
Žalostno kapituliram in se predam. Tekaška ženska trojka MUS se spremeni v mešano trojko BUS. Tudi BUS je super, ime je optimistično. Če ne gre peš, greš na BUS. Pa jim ni bilo treba. Uspešno so opravili svoj nastop. ČESTITKE!
Sama žalobno brskam po internetu, gledam razpise, Radenci so že konec prijav, poleg tega me draga startnina ne zanima. Uf! Radenci! Tam sem pretekla svoj najtežji in najpočasnejši maraton. Posebna zgodba. Spet. In svoj dolgo časa najhitrejši polmaraton. Tudi ta je bil poseben in si zasluži svoj zapis. V Radencih tečem zelo dobro ali pa zelo slabo. Izziv!
Iščem dalje, polmaratoni v juniju…. konec maja…. opazim Urbanovo obvestilo, da išče zajce oz. tempo tekače za Radence. Javim se! Kolebam – 2 uri ali 1:45? Napišem 1.45 – zadeva mora imeti v sebi nek izziv! Sicer pa letos pridno jemljem tablete za astmo in jem tudi tiste za alergijo. Torej bi moralo iti na polno. Oddam torej prijavo in se pofočkam za 1.45 polmaratonskega zajca in … pozabim. Za nekaj dni.
Prazniki pa letijo mimo in že je tu sobota, ko lahko pošljem SMS čestitko trojki BUS. Istočasno pade odločitev, da bom doma dan prej, kot sva predvidevala sprva. In pred očmi zagledam spet spremembo mojega pušeljčka!
4. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km – realiziran
Wings for life – cca 25 km
Ljubljanski maraton – 42 km
Dejansko že naslednji dan stojim na startu in tečem za tiste, ki ne morejo! Nora tekma! Z vsem, celo točo in solidno razdaljo. 21 km. Potem so me ujeli.
Tistega dne sem imela za seboj prijeten in sproščujoč tek. Zvečer sem preverila svojo elektronsko pošto in zagledala Urbanovo obvestilo. Zajec sem!
Noro! Mene je izbral! Kar norela sem, sem ter tja, imela ponovno noro veliko volje za trening. Takoj si spišem popravek tekaškega plana, rabim hitrost! Na Wingsih sem bila prepočasna. Tečem tempo teke, intervale. Uf! Kakšna motivacija! In spet imam novo varianto!
5. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km – realizirano
Wings for life – cca 21 km – realizirano
Maraton Treh src – 21 km – ZAJEC
Ljubljanski maraton – 42 km
Danes smo 17.5.2017 in zadnja veljavna varianta je peta po vrsti. Bo tudi zadnja? Čisto potihoma razmišljam o Bovcu in Lozani. Da grem ponovno na obisk tja kamor me vleče srce – saj je tam eden od mojih srčkov. Letos ali prihodnje leto. No, to je pa okvirno planiranje.
Krasne so te tekaške tekme. Nekatere so dobile tudi svojo pisno obliko. Letošnji Wings for life – žal še ne.
Gotovo pa bo zajčja zgodba nekaj posebnega. Še nikoli nisem bila zajec. Tempo tekač le sama s seboj ali v izmenjavi na 1600 mt izmenjavah. Leta nazaj.Vedno sem bežala pred zajci ali jih lovila. No, tokrat bom lahko bežala le pred samo seboj. In se lovila. V sebi. Bom zmogla? Bom zmogla letos? Trenutno molim za dež. Kot indijanci. In ni vprašanja. Zmogla bom. Ker moram.
Parkiram. Naporen dan… vsi so znoreli. Pozdravi me razmetano stanovanje. Takoj moram ven! Dokler je še svetlo. Skoraj planem čez vrata! Stene bi me skoraj zadušile. Prav na hitro se ogrejem, tako – čisto iz navade in stečem. Končno svobodna.
Tek je beg. Pobeg k sebi. Vase.
Tečem. Vdih, izdih… ena noga, druga noga. Zrak… vetrc. Globlje zadiham … po pomladi že diši. In ko stečem čez polje preskakujoč blatne luže si moram pravzaprav priznati, da smrdi. Pač. Vonj pravkar pognojene njive. Tako konkreten, da se mi kar zasolzijo oči.
Skušam dihati čim bolj plitko. Problem pravzaprav ni v smradu… vonj je tako rezek in oster, da se dejansko ustrašim, da bom imela težave z dihanjem. Amonijak. Včasih so ga izdelovali iz kameljega dreka. Lepše: iztrebkov. Kje je moja »pumpca«?
Sčasoma smrad nekako izzveni, izgine in tek postane prava uživancija. Ptički že pojejo, prav tekmujejo med seboj kdo bo glasnejši, narava se prebuja … Kot naš Capl, kadar uporabljam stepalec – mikser, da ne bo pomote.
Že dolgo časa nisem šla na tek, kar tako. Za dušo.
Kakšna neumnost! Za dušo vedno tečem! Z leti sem postala samo malce bolj resna tekačica. Omislila sem si malce konkretnejše tekaške cilje. Trenutno je tak cilj maraton v začetku aprila. In za tak cilj nujno potrebuješ tekaški plan. Načrt. Jaz ga imam! Pritrjen je na hladilnik. Že vem, zakaj je tam!
Malce me stisne, mogoče slaba vest? Kakšen naj bi bil že današnji tek? Tempo tek, intervali, počasen tek? Danes to ni pomembno. Včasih je potrebno tekaške plane tudi malce spremeniti, prilagoditi in celo kakšen tek izpustiti. Sicer postanemo ujetniki samih sebe in tek lahko kar hitro postane nekakšen stres. Mogoče celo obsedenost.
Tekaški plan, tekaški načrt… Danes jih je vse povsod polno. Različnih. Skoraj kot shujševalnih diet. V revijah, na spletu. V številnih tekaških knjigah. Ampak: le kateri je tisti pravi?
Vas zanima? Kateri tekaški plan je tisti, ki je ravno za vas najprimernejši?
Imam odgovor: nobeden! Noben tekaški plan, tekaški načrt ni za vas najprimernejši! Iz čisto preprostega razloga, ker ni napisan za vas! Napisan je za nek povprečen vzorec, za neko statistično sredino, povprečje nekih tekačev. Bolj ali manj: hokus – pokus.
Na spletu boste našli raznorazne programe za izdelavo tekaškega načrta v katere predhodno vpišete starost, hitrost zadnje dirke, želeni čas in podobno. Potrdiš in izpiše se ti ličen tekaški program… Izgleda lepo, barvno, morda celo pregledno. A gotovo ni tak program najprimernejši za vas. Sem jih kar nekaj preizkusila. Je pa lahko osnova iz katere izhajate pri izdelavi lastnega tekaškega plana. Vendar se potrudite in skušajte poiskati takega, ki bo za vas najbolj realen.
Kaj pa kakšen osebni tekaški trener? Lahko si najamete osebnega tekaškega trenerja, da bo za vas napisal idealen tekaški plan. S tem ni čisto nič narobe. Mogoče celo postanete nov rekorder v maratonu, kdo ve? Dokler je človek živ je pravzaprav vse mogoče. Pred leti sem celo sama imela “prototip osebnega tekaškega trenerja”, a več o tem kdaj drugič.
Že nekaj let je tek zelo popularen in vsi bi radi hodili na “maratone” in potem podobni dialogi sploh niso redki: «Ej, posluš! Sm bla na maratonu, a veš? Ful kul, ej!« »Aja! Bravo! Kako hitro si ga pa pretekla?« »Ma, ful hitr, so mi ful ploskal veš. Eno uro pa četrt sem rabla, ej špica!« No, po takem odgovoru ti je hitro jasno, da je bila tekačica na rekreativnem teku. Lepo, da je šla in je vesela. Samo! Za božjo voljo! Ni vse kar se začne s startom in ciljem: MARATON!
Svojo tekaško znanje lahko zelo obogatite, če se pridružite kakšni tekaški skupini. Lahko tudi le za krajši čas. Družili se boste s somišljeniki, si izmenjevali izkušnje hkrati pa vas bo vaditelj usmerjal v pravilno tehniko teka, ki je zelo pomembna in ključna, da se izognete nepotrebnih tekaškim poškodbam. Še danes sem hvaležna Poletu in njihovi ekipi, ki je sedaj že daljnega leta 2002 slovenski prostor dobesedno okužila s tekom in mene osebno z maratonom. Žal te ekipe danes ni več, so se pa zato pojavila številna tekaška društva z dobrimi, odličnimi vaditelji teka. In na drugi strani tudi številna društva z manj dobrimi vaditelji teka. Predlagam, da izberete tiste prve.
Res pa je, da brez vaše volje in ljubezni do teka ne bo pravih rezultatov. Tu vam ne more pomagati prav noben trener, program, društvo. Pa naj bodo rezultati merjeni v sekundah, razdalji ali pa dobri volji in počutju. Brez želje ni ciljev in brez ciljev ne potrebujete nobenega načrta ali plana, da bi jih dosegli.
Misli, ki jih pišem so namenjene predvsem rekreativnim srčnim tekačem, ki tečete, pa tudi tistim, ki kolesarite, planinarite, smučate, rolate, drsate, plezate ter plešete ali kakorkoli drugače migate za dušo. Ki ne iščete bližnjic in pomoči za vsako figo. Ki ne jokate in stokate za vsak ubogi žuljček. Pišem za tiste, ki stisnete zobe in greste naprej! Ki ne goljufate. Ker niste mevže tudi ne potrebujete poživil in raznih nedovoljenih substanc. Zato se ne bojite dopinške kontrole. Tekmujete. Pošteno. Kjerkoli. S komerkoli, morda celo le s seboj. Ni nujno, da ravno na kakšni organizirani tekmi. In ni tudi važna razdalja. Lahko kar lepo okoli domačega griča. Zmagujete, saj daste vedno vse moči od sebe, se borite, trudite, maksimalno. Pa čeprav pridete zadnji skozi cilj nikoli ne odnehate. In večina vas takšnih ni le pri teku.
Tekaški plan
Spoštujem določena tekaška načela, ki jim želim biti zvesta. To so moja pravila, ki niso nujno tudi vaša, lahko pa to postanejo:
Moja družina je moje srce zato tek prilagajam situaciji (ostali športi, počitek, praznovanja)
Tečem iz veselja čim hitreje in čim dlje (daljinec, intervali, tempo)
Poslušam svoje telo, da preprečim poškodbe (ne rini z glavo skozi zid a ne ustavi se pred odprtimi vrati)
Jem zdravo, kar mi da moč in prepreči poškodbe (proč s sladkarijami, belo moko, predelano hrano, zmerno z mesnimi izdelki: manj je več)
Pravila so kratka in preprosta. Bolj kot jih upoštevam, večje je moje zadovoljstvo in na koncu tekaška pripravljenost in rezultat želene tekme oz. maratona.
Tak naj bo tudi vaš tekaški načrt. Izoblikujte si ga po lastnih načelih, pravilih, željah in sposobnostih. Skušajte se ga držati in odstopanja nadomestiti. Brez teka namreč ni teka.
Izdelava tekaškega plana za maraton
Seveda je prvi maraton in s tem tekaški načrt za prvi maraton najbolj delikaten.
Sama sem sprva sledila predvsem napotkom znanega tekaškega trenerja Jeffa Gallowaya in njegovi knjigi Od joginga do maratona in sicer trideset tedenskemu programu s ciljem: preteči maraton. Ta program ni težek, možnost poškodb je minimalna saj ne zajema težjih treningov kot je tek v hrib in intervalov. S pomočjo tega programa boste pridobili tekaško samozavest, da ste sposobni zdržema teči več ur.
Od tu dalje boste gradili, nadgrajevali in popravljali vse svoje nadaljnje tekaške plane. Prilagajali jih boste na podlagi svojih izkušenj, napak, pričakovanj, sposobnostim, dopustovanju in počitnicam, rojstnim dnevom, slavjem, službenim potem in upam, da čim manj poškodbam.
Knjigo toplo priporočam in sicer ne toliko zaradi samega tekaškega plana kot zaradi splošnih tekaških informacij, ki so še kako dobrodošle. Sicer pa berite čim več, sprašujte in se tekaško izobražujte. Tako boste ves čas odkrivali tekaški eldorado.
Tek namreč ni tako zelo enostaven, kot se morda zdi na prvi pogled. Teči je potrebno z glavo. In seveda: s srcem.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
V mesecu maju nas vsako leto čaka resnično edinstvena tekaška priredite Tek trojk in sicer v okviru prireditve POHOD – POT OB ŽICI. Tek trojk je sicer tekmovalni tek pa vendar ne v osnovi. Predvsem je to tek prijateljstva in tovarištva. Vsi trije tekači, ki sestavljajo trojko, so eden drugemu v oporo in pomoč. In v cilj morajo priteči skupaj.
Razdalji sta dve in sicer se lahko odločite za 12,5 km ali daljšo 29 km razdaljo. Za obe velja, da sta zahtevni predvsem zaradi razgibanosti terena, saj je potrebno premagati kar nekaj višinskih metrov.
Zemljevid s profilom proge po razdalji /km
Zato je v trening za Tek trojk potrebno vključiti kar nekaj takšnega treninga. Tek po gozdu z nekaj vzponi in spusti. Več kot idealna pa je proga, ki jo opisujem v nadaljevanju.
Od vas je odvisno, kje boste startali. Predlagam start pri cerkvi v Podutiku ali pa na končni postaji avtubusa št. 5.
Tečemo po Podutiški cesti proti Prevalu. Ob končni avtobusni postaji se prične strm klanec. Tečete mimo gostišča Kačji log.
V kolikor ste startali iz avtobusne postaje predlagam, da zaokrožite po Bike parku. Tik pred dolgim klancem, malce pod gostiščem Kačji Log zavijete levo in tečete po makadamski cesti vzporedno ob Podutiški cesti. Na ta način se boste nekoliko ogreli in pridobili dodaten kilometer. Startati direktno v klanec ni ravno priporočljivo.
Bike Park Podutik
Na vrhu klanca se držite leve smeri oz. naravnost (po prednostni cesti) in tecite mimo kamnoloma na vrh Prevala. Tu boste zagledali table in problema ne bo večjega. Zavijete desno in tečete naprej v klanec. Po kakšnih 200 metrih se cesta zravna in po ravnini boste kmalu pritekli do spomenika Kurirček.
Spomenik kurirčku pod Toškim Čelom
Tu imate dve opciji.
Lahko tečete naprej po asfaltirani cesti ali pa se odločite za gozdno pot ali bolje potko. Sledite markacijam.
V kolikor se odločite za gozdno varianto se boste po kakšnem kilometru ponovno priključili na asfaltno cesto in tokrat ji sledite.
Tečemo naprej v velik levi ovinek, ki se ponovno precej dvigne. Po nekaj sto metrih relativne ravnine se cesta ponovno vije levo malce bolj navzgor ter se na vrhu obrne močno desno.
Na levi se nam bo odprl pogled v gozdnato dolino, navzgor bomo videli precej ravno cesto, ki pa to ni. Noge bodo utrujene, klanec pa tudi ni tako zelo položen. Poleg tega je dolg zato nadaljujte z zmernim in enakomernim tekom, tekaški korak naj bo kratek. Kmalu boste pritekli do table Toško Čelo. Na desni boste čisto na ovinku zagledali gostilno, ki navadno ne obratuje. Pa tako lep razgled imajo.
Vasica Toško Čelo leži na 535 metrih nadmorske višine in nudi čudovit pogled na Podutik in Ljubljano. Pred seboj imate najlepši del tekaške proge od Toškega Čela do Katarine oz. Topola
Po nekaj deset metrih boste pritekli do križišča, kjer boste videli usmerjevalno tablo proti Lovski koči na Toškem Čelu. Vi ne tečete tja, pač pa se držite levo, naravnost in tečete naprej po prednostni cesti.
Tu se cesta malce spušča in kmalu iz asfaltne ceste pritečete na makadam.
Sedaj tečete proti vasi Topol.
Ves čas se držite te ceste oz. poti, ki je široka in prijetna za tek. Občasno vas bo prehitel kakšen kolesar zato bodite previdni in tecite ob strani, da se lahko pravočasno umaknete.
Tekaška proga Toško Čelo – Topol
Pot je razgibana, nekaj je sicer spustov, predvsem pa se vzpenjate.Ko boste pritekli v vas Topol, vas bo poleg turistične table »Pozdravljeni na Katarini«, pozdravil tudi asfalt.
Zavijete levo in tečete čez naselje Topol.
Pred koncem naselja zavijete desno proti cerkvici Sv. Katarina. Ta del je precej strm, neprijazen, ker je asfalt pa tudi utrujenost se bo že pojavila. Tečete mimo kolesarskega barčka.
Klanec je kar dolg in strm, tecite enakomerno s kratkimi koraki, rahlo nagnjeni naprej in dihajte. Jaz si pomagam s štetjem.
Pritekli boste do večjega števila zgradb in pred seboj opazili zgradbo z lesenim “gankom”. Poglejte podrobneje – to je gostišče Pr` Jur.
Gostilna Pr` Jur
Tecite mimo in naprej na makadam proti cerkvici, ki ste jo opazovali že nekaj časa. Pri cerkvi Sv. Katarine Aleksandrijske iz 17. stoletja se boste nahajali na 738 m nadmorske višine. Čaka vas samo še vrnitev po isti poti.
Tek navzdol je hitrejši, vendar morate biti zelo pozorni, kam in kako stopate.
Cerkev Sv. Katarine Aleksandrijske
Ko boste pritekli od Prevala in do odcepa, ki vodi navzdol po isti poti mimo gostišča Kačji Log, lahko naredite majhno spremembo. Ne tecite navzdol ampak stecite levo na neprednostno cesto.
S tem boste malce prizanesli svojim kolenom ter dodali še kakšen kilometer. Tekli boste čez vasici Dolnice in Glince. Čaka vas nekaj spusta in potem ponoven dvig. Na svoji levi strani boste zagledali majhno cerkvico, vi tečete naprej tokrat spet nekoliko navzdol in pri veliki kmetiji, ki bo na vaši desni strani, zavijte na desno. Tekli boste pod starim sadovnjakom in mimo pašnikov do Gasilskega doma v Podutiku. Tečete naprej po glavni cesti v ovinek in mimo kamnoseštva Vodnik. Pritekli boste pravokotno na Podutiško cesto pred trgovino Mercator.
In sedaj ?
Če ste startali pri cerkvi zavijete levo in do tja imate še slabega pol kilometra. Če ste startali na končni avtobusni postaji pa zavijete desno in po kilometru boste na svojem izhodišču.
Naredili boste približno 20 kilometrov po makadamsko-asfaltni poti s približno 580 mt vzpona in 490 mt spusta.
Ob besedni zvezi TRAIL TEK pomislim na višince, korenine, skale in napor. Moč. Bolečine v stegenskih in mečnih mišicah. Pa ni nujno tako.
Po kar nekaj letih teka po asfaltu in PST-ju, ponovno odkrivam tekaške poti po gozdu. Malce so se spremenile od mojih skoraj že davnih obiskov, zahvaljujoč kolesarskemu potepanju pa se je spremenil tudi moj pogled na okolico. Moja orientacija se je spremenila. Ne bom napisala, da se je ravno izboljšala. Spremenila. Tudi zato, ker je tisto, ki je nekoč bilo daleč – danes postalo blizu.
Za to se imam seveda zahvaliti maratonu.
Če hočeš preteči maraton moraš biti sposoben teči dolge razdalje. Razumljivo. To pomeni dvajset, trideset, štirideset kilometrov.
Stara pohodna pot (pred žledolomom) na Toško Čelo
In če tečeš maratone leta, desetletja – je kaj čudnega, če se rahlo naveličaš svoje tekaške trase?
Navadno dolge teke tečem po PST v kombinaciji z Rožnikom. Prikladno je zaradi podlage, ker je pretežno makedam in v zadnjem času predvsem zaradi pitnikov. S seboj namreč v času leta, ko so odprti, ni potrebno nositi vode. Nahrbnika za vodo. Opasnika za vodo. Plastenk za vodo. Vodnih uteži.
Na Toško Čelo
Včasih PST zamenjam za cestni tek po okoliških zaselkih, da razbijem rutino. In sploh ni lahko nabrati 35 km v neenoličnih krogih. Kot primer takega teka naj navedem traso: Podutik-Dolnice-Glince-Šentvid-Tacen-Šmartno-Gameljne-Črnuče-Ježica-Stožice…potem pa se že prične »kolobarjenje po Ljubljani« tako, da praktično pretečeš vse večje ceste od Dunajske, Slovenske, Slovenčeve,Celovške, Podutiške. S težavo “naštrikanih” 32 km. Seveda je pogoj za takšno tekanje primeren čas dneva. Zvečer ali pa zgodaj zjutraj, da se ne prenadihaš avtomobilskih izpušnih plinov. Da ne govorim o pešcih in kolesarjih, ki ti “skačejo pod superge”.
In ravno zahvaljujoč populizaciji trail teka mi je šinilo v glavo: zakaj pa ne bi daljši tek odtekla spet po gozdu? S seboj vzamem kolesarski nahrbtnik z vodo, karkoli. In tako se mi je zgodilo 21 km, katere mi nikakor ni uspelo raztegniti v 30 km. Ker ne poznam terena in ker me Z.J.B.V. tehnika! Sem pač bolj človek prakse kot teorije.
Kako torej 21 km raztegniti v 30 km in več? Po »mojih« hribčkih, gričkih in dolincah?
Ponovi vajo: nahrbtnik, voda, jabolko in gremo.
Dan je bil sanjski! Sonce! Modro nebo! Rahel vetrc.
Tečem po utečeni poti, katero sem pretekla že pred tednom dni. Torej v gozd nad Podutikom, kjer tečem del poti po tekaški poti Brdo (vodi okoli Klobuka) in se po kakšnem kilometru odcepim desno proti Prevalu. Prečkam Podutiško cesto in tečem del poti po asfaltu. Pri Kurirčku se usmerim v gozd in spet tečem po moji pohodniški poti in glej ga zlomka: danes odkrijem davno pot iz časa pred žledom. Malce bolj vijugasto in s tem položneje je speljana in to tako lepo, da naivno pomislim: morda mi uspe odteči do vrha.
No, mi ni. Mi je pa uspelo dlje.
Proti Šentvidu
Precej zasopihana tečem mimo Lovske koče na Toškem Čelu, nekaj ljudi sedi na klopeh in uživajo v soncu, jaz pa naprej čisto do vrha, kjer pri parkirišču nad Lovsko kočo zavijem desno, tečem mimo stanovanjske hiše skrite v gozdu in ob njej navzdol pritečem do gozdne poti, ki vodi do Šentvida.
Tako.
Danes bom raziskala to pot. Del poti dobro poznam, prehodili smo jo neštetokrat, v megli smo se uspeli tukaj tudi izgubiti, no, letos pa je bila ta pot tudi presankana. Uf! Je šlo po tistem ledu!
Vodno zajetje na šentviški poti
Teren je krasen, pod noge moraš gledati in malce paziti ampak ni panike. Pridem do odcepa za Šentvid in tu se ustavim.
Tako.
Sedaj pa raziskovalni tek! Kam me bo pripeljala ta pot? Kje v Šentvidu bom prišla ven? Mogoče v Mednem? Guncljah? Stanežičah? Bom prišla na pot, po kateri sem deloma tekla prejšnji teden?
Desno – prava smer?
Imam s seboj tudi svoj MAPS.ME – ampak, ne bom pogledala. Pojdimo na instinkt! Baje smo ga preveč zanemarili.
Tečem, res je prijetno, lepo, krasna pot. Nasproti mi priteče tekač, razveselim se, saj do takrat nisem srečala še nikogar, ki bi tekel. Bilo je nekaj pohodnikov, s katerimi smo se pozdravili. Normalno. Pozdravim tudi tekača, kateri me samo debelo pogleda in steče mimo brez pozdrava. Pomislim, kakšna tesla se najdejo tudi v supergah in besno tečem naprej odločena, da napišem TEKAŠKI BONTON!
Le kam bom prišla?
Primerki v supergah, ki ne pozdravljajo in predvsem – NE ODZDRAVLJAJO – saj ne vem, kaj naj napišem. Bolano. Neotesanci, nimam besed. Brez vsake olike. Pa pozabimo na to, da sem ženska. Gospa v zrelih letih, katero bi morali drugi pozdravljati. Sedaj se jezim nase: “Kaj pa pozdravljaš, butara!” Bolnikov je vseh vrst, bog ve, kaj si sploh mislijo, zakaj sem jih pozdravila!
Takšni in podobni primerki so me že pripeljali do odločitve, da ne bom več pozdravljala! Samo še odzdravljala! Ampak kaj, ko se zmotim!!!
Tečem po kolovozu in se na razkrižju odločim za levo smer. Podobno naredim čez dva kilometra.
Pot je res lepa, celo klopi opazim. Pot je markirana. Ptice pojejo kot nore! Avtomobilov sploh ni slišati, pa bi morala biti avtocesta čisto blizu. Pomislim, da morda tečem nad tunelom.
Tečem mimo nekakšnega zajetja vode in kmalu naprej naletim na križ s kažipoti.
Na Prevalu levo mimo križa navzgor
Odločim se za desno smer. Predvidevam, da je pot naravnost speljana do Mednega. Tečem torej desno navzdol vendar je tu ogromno malce širših in ožjih poti. Tečem po tistih, za katere se mi zdi, da bo lepše. Pritečem na nek vrh in se že ustrašim, da bom morala nazaj, saj je pot komajda vidna. Na srečo se moja potka priključi malce širši in sedaj že vidim, da sem precej nižje in prav zanima me, kam navzdol bom pritekla. Morala bi biti v okolici Šentviške cerkve.
Zagledam prve hiše, dvorišča in glej ga zlomka, moja potka se konča pri ograji preko katere nikakor ne morem. Saj veste. Nekateri si radi prisvojijo še malo polja, travnika ali pa gozda. Hodim levo in desno in na srečo opazim novogradnjo ob kateri pridem ven, na cesto.
Ustavim se in s pogledom iščem cerkev. Ni je. Ampak teren je znan!
Halo! Šele tukaj sem? Kar razočarana sem malo saj ugotovim, da sem pritekla na cesto Andreja Bitenca, ki povezuje Dolnice s Šentvidom.
Za menoj je tudi ubogih šest kilometrov in vem, da me čaka asfalt. Tečem torej po asfaltu, kakšnih pet kilometrov me loči do Prevala. Odločena sem, da odtečem nekakšno osmico. Nazaj v gozd hočem, tja, od koder sem prišla. Vendar bom naredila še krog okrog Klobuka.
Ko tečem po asfaltu se spomnim, da imam na ramah nahrbtnik. Tu me moti. V gozdu me ni. Tečem čez Glince in se že vzpenjam na Preval.
Proti Podutiku
Na vrhu se usmerim levo v gozd, navzgor, po markirani poti in nadaljujem naprej proti lovski koči. Pot je širša kot pred leti. Kmetje so jo razširili ob čiščenju gozda po žledolomu. “Saj je prava avtocesta”, pomislim.
Ta pot je mirna, lepa, polna je spominov. Včasih nas je tu teklo več, največkrat sva tukaj tekla skupaj. Spet bova! Ta pot je res lepa, praktično ravninska. Podlaga mehka, prijetna za tek. Kolena ne bodo bolela, gležnji tudi ne.
Avtocesta proti Klobuku
Tečem mimo kmetije, videli jo boste na desni strani. Označbe na drevesih so tukaj razločne. Že se približujem vrhu Klobuka in se odločim, da grem na vrh.
Ko pritečete od kmetije na razpotju zavijte skrajno levo! Naravnost pridete do Bokalcev, desno pa proti Srednji vasi!
Vrh Klobuka je travnata planota, z lepim razgledom na vse strani. Škoda, da ni malce višji. Razgled bi bil lepši, če ga ne bi zastirala bližnja drevesa.
Tečem naprej, proti Lovski koči. Lovsko društvo Dobrova je kočo lepo obnovilo, žal pa na vratih ni obvestila o odpiralnem času. Na bližnjih drevesih je opaziti veliko ptičjih hišic.
Tečem ob koči navzdol, naprej in se na križišču pri zeleni in rdeči markaciji tekaške poti odločim za levo varianto. Leva varianta je ves čas moj plan.
Koča pod vrhom Klobuka je last Lovskega društva Dobrova
Tečem praktično nazaj po isti poti, krog okoli Klobuka je sklenjen in opazim, da so tukaj markacije te prijetne tekaške poti, pogoste.
Na razpotju se odločim za desno, stran od smeri iz katere sem pritekla in tečem proti svoji izhodiščni poti. Presenetljivo je veliko markacij! Zasledujem rdečo, katera vodi proti Podutika. Zelena bi me pripeljala do Bokalcev.
Kmalu sem tam. Še navzdol in že so tu hiše… in konec mojega tekaškega potepanja.
Za menoj je slabih 16 kilometrov, za 16 kilometrov še nikoli nisem porabila toliko časa – ampak tudi višincev ne. Spustov je bilo za 650 mt in vzponov za 620 mt.
Prijetno. Imam idejo za naslednjič. Upam, da mi uspe »naštrikati« tistih ubogih 30. Raje še kakšnega več.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Včasih se ponudi priložnost, a je ne zagrabimo. Če imamo srečo, se ponudi večkrat. Zavedati pa se moramo, da se priložnosti ne ponujajo vedno. In vsakič je enkrat zadnjič.
O čem tokrat?
O tem, da navadno povsem prost dan, dan ko sem doma sama brez kakršnihkoli obveznosti, izkoristim za: generalno pospravljanje. No, saj ne drgnem cel dan po stanovanju (ajde- skoraj ), vzamem si tudi čas za kakšen običajen tek.
To je tek po mojih znanih, gotovo več kot stokrat pretečenih poteh. PST, Rožnik, krog okoli Klobuka, skratka – okolica mojega doma. Pa naj bo to tek od 5 ali pa do 35 km. Nima veze. In da ne bo pomote, všeč mi je!
Tiste skrite stezice
Ampak! Večkrat bi šla rada odteči vse tiste ne pretečene steze in potke, ki se prepletajo po gozdu. Da. Včasih tečem po krožni poti okoli Klobuka. Nekateri poznate te poti iz Hrčkovega teka, ki se odvija v Septembru. Markacije v modri, zeleni in rdeči barvi pomenijo dolžino tekaške poti, žal so bolj slabo vzdrževane, če sploh so.
Tekaška steza okoli Klobuka
Večkrat tečem na Toško Čelo. Po cesti. V supergah. V pohodnih čevljih pa pridem na Toško Čelo skoraj miže. Pa naprej na Katarino. Grmado. Tošč. Pograjci, pač. Rada bi tekla od doma na Šmarno goro. Pa od doma na Ljubljanski grad. Pa še in še.
In milijon krat vsaj sem že pomislila: »Enkrat bom šla teči samo po gozdu, pogledat kam peljejo tiste skrite, ozke stezice. In ker je vse tako lepo, bom enkrat tekla z mobitelom, da naredim nekaj teh lepih tekaških fotk!«
Ko bi vreme le vzdržalo …
Problem pri teh zadevah pa je, da nikoli točno ne veš, kako dolgo bo to tekaško potepanje trajalo. Teren ni poznan, dolžina tudi ne. Zato tistih stezic še nisem pretekla. Niti prehodila.
Ampak – imela sem srečo in spet se je ponudila priložnost. In tokrat sem jo pograbila!
Napoved je bila slaba, ampak ne preslaba. Če bo deževalo, imam s seboj anorak s kapuco in od vremena je odvisna dolžina moje krožne poti. Vsaj malo.
Prosim vreme! Zdrži!
Priznam, medtem, ko sem poslušala vremensko napoved me je resno zaskrbelo. In zjutraj po googlanju vremena, tudi. Potem sem odšla ven in pogledala v nebo. Ena stran čisto zastrta s temnimi deževnimi oblaki, druga malo manj. Ampak zrak! Zrak je dišal!
Grem, pa kaj!
V mali nahrbtnik vržem anorak, rezervno majico, jabolko in dve banani ter star zemljevid Okolica Ljubljane. Nikoli se ne ve. V hladilniku najdem še en podarjen gel iz Ljubljanskega maratona. Tudi ta gre z mano. Plastenka vode. Robci. Mobitel. Aha! Kajti danes ne bom trenirala na čas, danes se bom po tekaško potepala. Nekakšen trail tek. Pa saj trail tek je nekaj takega. Tečeš kjer lahko, hodiš kjer ne moreš teči. In seveda mora biti hrib, vzpetina, klanec. Pa kakšna korenina ob katero se lahko spotakneš. Za popestritev. Tako nekako sem si predstavljela.
Obujem malce bolj trpežne superge in že se znajdem pred dilemo: vzeti pohodne palice ali ne? Ne, ne bom jih vzela. Glede na mojo bolj nerodno naravo je bolje, da ne tečem z njimi, da se mi ne pripeti še kakšna nepotrebna nesreča.
In že stojim zunaj. Zmaga! Končno grem na to pot. Stečem ven iz naselja, tokrat ne zavijem na običajno pot prosti PST ampak gor – proti gozdu. Pot je tu precej široka. Hodim gor do že malce pozabljene tekaške krožne poti Podutik-Klobuk-Bokalce-Podutik. Nekatere redke markacije so še vidne, žal pa jo je žled izpred let, tudi tukaj precej zagodel in naredil zmešnjavo po gozdnih poteh.
Gremo v hrib!
Ko pritečem ali bolje pridem s tekaškim kvazi korakov malce pod vrh – na pot, sem že pošteno ogreta. Preveč sem oblečena, pomislim. Ozrem se navzgor v nebo in si mislim: »Naj ščije – al ne ščije: jaz zdaj grem! Pa naj ščije kakor hoče!« Grem naprej, tako je luštno, prijetno. Tek po gozdu je nekaj lepšega na tem svetu. Nič topotanja, trdih udarcev nog ob asfalt, samo mehka podlaga, na momente še preveč, saj je mestoma precej blatno.
Vse poti vodijo k ljudem!
Lepo je. Ta del gozda še ni ozelenel, gozdno cvetje se še ni prebudilo. Ta stran je precej senčna, tečem navzdol v globel.Dozdeva se mi, da smo tu nekoč nabirali gobe in tečem malce bolj levo, nisem prepričana, kam. Pa saj je vseeno in se takoj odločim za pot, za katero res ne vem kam pelje. V tem delu gozda se resnično ne moreš izgubiti saj je obdan iz vseh koncev z asfaltno cesto. In vrh tega gozdnega območja je Klobuk.
Tečem vedno bolj navzdol in pridem do asfaltne ceste, katere še nikoli nisem videla. Prisežem! Pa živim v Podutiku že 27 let!
Zelo sem zadovoljna ampak ne povsem prepričana, kam nekam sem to pritekla. Približno se mi že dozdeva. Nekam v okolico končne avtobusne postaje.
Fino. Če hočem gor, moram torej gor. Odločila sem se namreč, da najprej obdelam Toško Čelo in napadem del Šentviškega hriba in nadaljujem proti Medvodam, nekam. Ter nekje obrnem. Bom videla, kam me bodo peljale poti. Mogoče bom šla pa čisto narobe, tako, da se ne sekiram preveč.
Kmalu opazim pot, ki vodi nazaj v gozd. Tečem po njej kar nekaj časa, kmalu se razširi in zravna.Tečem naprej in se na razpotju odločim za desno varianto. Pot se spremeni v širok kolovoz, prijetno je teči, saj ni preveč blatno. SUPER! Kmalu vidim, kje sem. Na vrhu prevala, le da nisem pritekla po tekaški gozdni poti ampak po kolovozu podutiškega kmeta.
Na Prevalu
Kmalu zagledam križ na prevalu. Žal moram nadaljevati po asfaltu v smeri Toškega Čela. Pri spomeniku kurirčku se odločim, da je čas za požirek vode ter da se rešim nepotrebne majice. Na obrazu začutim nekaj kapelj dežja.
Že tečem naprej, tokrat po poti, po kateri navadno hodim. S palicami. Tokrat tečem v tekaških supergah in gre. Le da uporabljam stranske položnejše »obvoznice«, ker je glavna trasa tako blatna, da bi le s težavo prilazla po njej navzgor brez izkušnje blatne kopeli.
Kurirček
Srečam nekaj pohodnikov, precej sem zadihana. Lahko bi se ustavila in hodila pa mi nekaj ne da, če imam tekaške superge bom pač tekla. Ni prehudo.
Kmalu sem v rekordnem vrhu pri Lovski koči na Toškem Čelu. Tečem mimo. Naprej proti vrhu kjer je pot, ki vodi proti Šentvidu.
Vreme je resnično zanimivo. Nad menoj je temen deževen oblak, občasno me ohladi kakšna kaplja, ampak okolica Ljubljane, Šmarna gora in Rašica ter južni del Ljubljane se koplje v soncu.
Sonce se me izogiba!
Tečem naprej, pot gre navzdol. Še vedno ne vem, kaj bom naredila na razkrižju poti. Ko sem tam, takoj vem. Grem naravnost naprej, tja, kamor bi že zdavnaj rada šla, pa nekateri zakomplicirajo, ker pač: ne veš kje prideš ven, ne veš kakšna je pot, pa saj itak prideš v Šentvidu ven in še bi se našlo. Jaz pa pravim: ne vem in ne verjamem, dokler ne vidim.
Grem naprej!
In grem lepo pravokotno čez pot do Šentvida, gor, naprej in pritečem do ostankov meje med Italijo in Nemčijo v 2. Svetovni vojni. Zanimivo, kje se potepam. Ravno tam, kjer se je pred več kot 75 leti , kot šestnajstletnik skrival moj stric.
No, pa da ne boste mislili, da sem iz prejšnjega stoletja. Ja, no, saj sem res. Na mobilcu imam aplikacijo MAPS.ME, ki mi pomaga, če resnično ne vem, kje sem. Zato sem tudi bolj pogumna.
Moj trail tek
Tečem naprej po tisti poti, lepo je. Ptiči pojejo kot da grejo na Evrovizijo. Joj! Ne. Krivico jim delam. Ptičje petje je nekaj posebnega, veselega, navdušujočega, svobodnega, globokega, zvonkega … Ozka pot se dviga v hrib kjer se iz vrha prevesi spet navzdol. Tečem in pritečem do stičišča moje poti s širšo. Predvidevam, da je tista širša pot, ki vodi do Šentvida. Tja pa nočem, zato se odločim za drugo varianto. Tečem po poti, ki se izgublja v blato in poseko. Vse naokrog ležijo podrta drevesa, poti ni videti nikjer. Tečem med debli navzdol, vendar ne najdem poti.
Levo ali desno? To je zdaj vprašanje!
Čas je, da preverim, če MAPS.ME lovi satelite. Hm…. Očitno v tej smeri resnično ni nobene pametne poti, v bistvu ni sploh nič videti. Vrnem se nazaj na pot in do širše poti, katera resnično vodi do Šentvida, kot sem se ravnokar prepričala.
Po kakšnih dvesto metrih opazim nov odcep in se odločim ter stečem v smeri Medvod oz. Mednem. Zadeva je videti kot bolj slabo rabljen kolovoz, ki pa se kmalu kmalu spremeni v blatno brozgo, v katero se skoraj zalimam in le s težavo tečem. Gozd postane precej teman, zdi se mi, da se je pooblačilo. Še ptiči so utihnili.
Malo me zaskrbi in previdno gledam okoli sebe in v posekanem deblu že skoraj prepoznam medveda. Nevede tečem hitreje, res si ne želim srečati medveda in pravzaprav, kdaj me bodo tu našli, če me napade medved. Samo še oglodane kosti bodo ostale od mene, mogoče sem pa res malo preveč neprevidna, da sem se takole odpravila na tek. Sicer morda le lučaj od kakšnega naselja ampak tudi bratranec je končal na hruški zraven hiše in ni upal dol, ker je pod njim čakal medved. Ne sicer na bratranca ampak na hruške. Jaz pa nimam hrušk, razmišljam, kako bi morala odreagirati, če ga srečam. Naj ga pokličem prijazno, kot kakšnega mucka:« Medo, medo… cccc ….priden…« Baje, da moraš biti odločen. Gledati ga v oči in mu ukazovalno kričati:«Izgini mrcina, marš spat! Gremo stran! Boš šel!« In da bo zadeva še hujša se spomnim stričeve pripovedi, to je bil od taistega bratranca oče, kako je hodil čez gozd in na potki zagledal medvedovo zadnjo plat. In ker ni mogel mimo, ga je malo brcnil od zadaj, in ta naj bi se umaknil, da je lahko stric lepo nemoteno nadaljeval pot. No, jaz tega že nebi naredila. Na srečo kolovoz ni več tako blaten, dokaj položen je tako, da dokaj hitro tečem in pazim, da si ne zvijem noge ali kaj podobnega kajti v tistem se spomnim zgodbe sodelavke, kako je njeno mamo lovil medved v gozdu! In ona je bežala pred njim… v begu se je spotaknila in padla in se v tistem spomnila, da se mora narediti mrtvo. In se je. In ni bilo nič. Odločena sem, da je še najbolje, da v kolikor zagledam medveda, padem kot pokošena od strelov in obležim na tleh kot mrtvec. Odločim se še, da se bom zvila v klobčič in si zavarovala glavo ampak bom skušala iz-gledati čimbolj mrtva. Čeprav imam pomisleke, kajti medvedje so mrhovinarji! No, ampak toliko pa spet ne smrdim, čeprav sem že pošteno prepotena. Sicer, sem pa na lastne oči res že videla medveda, kako je bežal v breg. No, ne vem če je ravno bežal. Odločil se je, da se nima smisla ukvarjati z dvema čudnima bitjema na kolesu. Medvedi imajo resnično poseben učinek na športnike, predvsem tiste na kolesih in supergah, ker potem damo resnično vse od sebe. S kolesom je bil postavljen rekord v gonjenju v hrib, tale tek po gozdu pa postaja tudi vse bolj hiter … dokler nisem spet pritekla do dela kolovoza oranžne barve! Sama ilovnata brozga.
Čist usrana!
Bremzam.
Previdno grem povsem ob strani, kajti ni druge opcije. Ne upam se klatiti med grmovjem, če me tam lahko čaka medved, grem raje po brozgi navzdol po poti, ki je vedno bolj razvožena in shojena. Vse poti vodijo k ljudem, smer je torej prava a kaj, ko spet pridem do razpotja.
Med vejevjem na levi opazim vrhove. Tisto mora biti Katarina ali pa Jetrbeng. Ok. Desno ne grem, ker je tam verjetno cesta in sploh ni videti nobene poti. Dozdeva se mi, da desna pot vodi le do kmetije.
Nekam pa bom prišla …
In se držim leve poti, ki postaja lepša, spremeni se v lično pohodniško potko, ki me pripelje na nekakšno delovišče, polno podrtega drevja. Samo blago in svinjarija. S težavo se prebijem čez kolovoz na drugo stran, kjer je nekakšen travnik. Vsa blatna se uspem privleči do tja in od tam imam kaj videti. Kmetija in naprej asfaltirana cesta. Pojma nimam kje sem. Tu nekje bi moralo biti Golo Brdo in Slavkov dom, Jetrbeng. Pojma nimam.
Tekaške naravne uteži !
Bom videla, ko pridem tja.
Po asfaltu je prijetno teči, le da imam na vsaki nogi polkilsko blatno utež. Barva superg skoraj ni vidna, za seboj pa puščam sled kot kakšen traktor, ki je pravkar preoral njivo.
Same poti, levo in desno, kam naj grem. MAPS.ME je čisto zblojen. Moram najprej nekaj časa teči v eno smer, da mi puščica pokaže smer, kam sploh grem. Čez čas vidim, da narobe. Super. Torej nazaj in po tisti drugi poti, ki mi je bila že na pogled bolj všeč.
Prava idila. Makedamska pot med grički in travniki, ki me vodi v gozd in nad gozdom hribi. Lepo je in utrujenosti ne čutim prav nobene. Vseeno se odločim, za požirek vode in v pričakovanju pogledam na uro. Koliko kilometrov je za menoj? Fino bi jih bilo nabrati vsaj 25, 30 bi bilo odlično. Kaj?! Kar verjeti ne morem. Šele 9 km? Pa toliko se mi je že zgodilo! In čisto v drugem svetu sem!
Sicer pa, kaj se sploh čudim, si mislim in tečem naprej. Zadeva je v supergah podobna kot na kolesu. Na ta način sicer prideš daleč, ampak ker je naša deželica tako mala in gričevnata, si takoj v drugem svetu , samo da se prekucneš na drugo stran hriba.
Spomini na kolesarsko turo!
Tečem po makedamski poti v klanec in kmalu ugotovim, da sem pa tule že bila. Le da sem bila takrat s kolesom in bilo je težko! Tako zelo, da sem na enem od ovinkov celo stopila iz kolesa, kar pomeni POLOM! Ampak je bilo upravičeno. Kolo bi moralo biti gorsko, s trekingom po takšnem terenu enostavno ne prideš skozi. Preveč je strmo in teren se preveč spodmika poleg tega je pot razrita od hudournika.
Ko bi se vsaj že končalo!
Tečem dalje in razmišljam, kam bom točno prišla. Ker sva tudi ta del Slovenije prekolesarila praktično po vseh možnih poteh ne vem točno, katera od variant je tole bila.
Bom videla, ni panike. Kmalu sem na vrhu. Ali pa tudi ne. Še kar se vleče proti vrhu. Na drevesnih deblih opazim nekakšne markacije, puščice. Morda pa tu celo poteka kakšna dirka? Kolesarska ali pa tekaška? Tekmovanj se ne udeležujem prav pogosto. Ne da se mi. Iskreno. Sem v nekakšnem čudnem obdobju, ko mi gre gužva na živce. Sicer pa se ne morem spomniti, kdaj mi ni šla?
Kakorkoli … ne spadam med tekače, ki so vsak konec tedna na kakšni tekmi. Zato res ne poznam vseh prireditev. Poleg tega to sploh ni več poceni. Včasih startnina ni pomenila praktično nič, danes ni več tako.
Gozdna vijolica
In tega teka, danes, mojega zavestnega trail teka, trail tekaškega potovanja, ko sva samo midve Jaz in Mojca, ne zamenjam za nobeno od tekaških prireditev. Človek mora biti kdaj sam. In biti sam v naravi – to je nekakšno očiščenje, biti sam s seboj. Povsem drugače kot biti sam doma.
Narava – to je nekaj najboljšega! Ja, včasih mi je mama govorila, ko sem jo spraševala o bogu, kje je, kaj je, kje stoji, če je in kje naj vendar bile nebesa, če so zgoraj oblaki in luna in vse to… , da je bog narava. Res je. Če ji prisluhneš, govori. Dobiš odgovore. Prepustiti se moraš in se večkrat predati intuiciji. Žal je intuicijo v večini primerov zamenjala preračunljivost. To pa ni v skladu z naravo. Zato, dragi moji, nič ne štima!
Shodim… moram. Mečne mišice postajajo malo preveč trde, občutek ni obetaven. Hodim, precej sem zadihana. V tem času leta imam vedno tudi težave z dihanjem a na srečo, drevje še ne cveti. Moji alergeni še spijo. Na srečo, kajti svoj Ventolin sem pozabila doma. In na srečo se tega takrat nisem spomnila. Te stvari so namreč hudo psihološke. Zavedanje, da s seboj nimaš določenega zdravila, ki bi ga moral imeti, lahko privede do proženja lažnih simptomov. Ki pa tudi niso prijetni.
Končno se pot zdravna, počasi stečem, spet sem v redu in okolica je nora! Ob poti cveti teloh in žefran. V daljavi vidim vrhove, gozdove … pravljica!
Kakšen dan! In pred 26. leti sem prvič postala mama. Pošljem voščilo – dandanes ptički letijo daleč, daleč iz gnezda. In smeri menjajo tako na hitro in pogosto, da na trenutke skoraj ne vem, kje je katera ptičica.
Lupčka na lička !
Voščilu zadovoljno pripopam še SELFI! Znaaam! In ga pošljem še tistemu, ki je z menoj vred pred 26. leti postal starš.
Pot prepoznam, tu smo pred leti družinsko hodili. Prehodili smo celotne Polhograjske dolomite, da, tudi to pot.
Nekam dolgo se pošilja to sporočilo, pokličem! Lepo je slišati glas naše ptičice! Tam daleč!
Ko tečem naprej, se mi smehlja ob spominih, na čase, ko sta mali planinki raziskovali tukajšnjo okolico, nabirali rožice, občudovali deževnike, iskali markacije in spraševali: »Kdaj bo počitek?« »Kako daleč še?« Ena: »Lačna!« in druga:«Lulat!« Življenje je lepo, pestro a vse tako hitro beži, da tudi sama spet hitreje stečem saj me resnično zanima, kaj je za ovinkom. Razočaranje! Saj sem že na Katarini! Ne! Še bi malo tekla! Obrnem se in stečem nazaj in po poti, ki sem jo opazila le bežno. Prava odločitev. Vodi me proti Golemu Brdu, čisto pod Jetrbengom. Le 10 minut bi imela do vrha a se odločim, da ne grem, saj smo bli gor ravno prejšnjo nedeljo.
Jetrbeng pa še kaj
Na bližnji klopci imam počitek. Voda in jabolko! Grem naprej, da najdem Rog. Tu nekje bi moral biti še en vrh – Rog.
Iščem ga, tečem sem in tja ampak ni nobene oznake in poti za Rog, samo za vrh Katarine. Seveda. Vrh ima dva imena. Dilema rešena.
Ne stečem na vrh Katarine, malo pod vrhom se držim levo in tečem v neznano. Mislim, da v smeri Sv. Jakoba. Ponekod je še sneg, tečem po osojni strani hriba. Pritečem do travnatega pobočja, na vrhu zagledam čudovita drevesa, tja gor hočem. Po nekakšni potki, če se temu lahko tako rečem, odkrižkražkam do vrha, zadihana, zgoraj pa piha kot strela. Sicer bi tu sedla v travo in uživala na vrhu, pod redkimi drevesi in uživala na soncu, če bi se le hotel prikazati. Pa se je še vedno kazal vse naokoli, le name ni hotel posvetiti.
Voda.
Tečem naprej. Po občutku zavijem levo, nato desno in pritečem nad naselje Topol. Pohodniki. Cel kup pohodnikov. Izberem drugo, manj obljudeno pot in tečem okoli, navzdol. In že sem v naselju, tečem mimo gostišča Na vihri in naprej mimo druge gostilne Pr´Jur.
Pr` Jur je idej za cel koš!
Stečem proti cerkvi in mimo nje navzdol do ceste in do znane, stokrat pretečene poti proti Toškemu Čelu.
Kar malce žalostna sem ugotovila, da je očitno to – to. Za danes. Da zadevo še malce podaljšam, jo ucvrem desno v breg in se usedem na travo in v tistem se me usmili celo sonce. Tako, da banano pojem v soncu in si privoščim vodo. Uživam!
Proti domu
Do Toškega Čela sproščeno tečem, imam čisto dovolj moči, sem rahlo utrujena, ampak to ni nič. Naslednji teden moram izbrati daljšo pot. In jo bom!
V naselju Toško Čelo pomislim, da bi zavila proti Lovski koči. A si premislim. Nobenih gostinskih uslug danes. Zato pa se na ovinku z gostilno Bitenc ustavim. Seveda ne v gostilni, ki je kot navadno zaprta, ampak na drugi strani. Tam so skrite ovce in koze. Za crknit smešne! Skušam jih priklicati, pa niso za stvar. Čisto me zignorirajo. Nesramnice!
Ignorantske ovčice
V tistem se še usuje dež, kar me spodi v tek navzdol po klancu.
Tokrat me po asfaltu navzdol kar nese. Fino je, iz šilda kaplja, v supergah čofota in kako fino: oprale se bodo!
Žal ni deževalo dovolj dolgo, hitro je prenehalo zato v zmernem drncu nadaljujem mimo kurirčka do prevala, kjer ponovno kolebam – kam. Naprej gor v gozd ali … Ne! Lepo po asfaltu navdol, mimo gostišča Kačji Dol. Kajti naprej od Kačjega Dola, malce pred končno postajo avtomobila bom zavila strogo desno in tekla do starega dela kamnoloma. Ogledati si namreč želim kolesarski poligon.
Zadeva je popolnoma ne vzdrževana, del poti je odnesla voda, je pa zanimivo tudi teči po tistih stvaritvah. Tako, da niso brez veze. In obisk se je obnesel še zaradi nečesa – podaljšala sem svoj trening vsaj še za kakšen kilometer.
In potem tek po ravnino do doma. Do cilja. Zadovoljna! Zadovoljna takrat, in naslednji dan in potem še naprej. Odločena sem, da bodo od sedaj naprej dolgi teki bolj podobni današnjemu “hostatrailu”.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Živite v mestu in ne veste kje teči. Ne? Torej ne živite v mestu in ne veste kje teči. V bistvu – vi tako mislite. Je to res ali morda samo izgovor?
Kje teči? Kam pa danes na tek?
Včasih ni prav veliko izbire. Odvisno od časa, ki ga imamo na razpolago. Med tednom, ko je časa manj, bomo zavili na naše običajne tekaške poti. Tiste, ki so najbolj pri roki. Pardon! Pri nogi.
Živite v mestu?
Ne mislite, da če živite v centru mesta, da potem pa ne morete teči. Ker so prometne ceste, slab zrak in podobni izgovori.
Ljubljana – mesto tekačev
Ljubljana je sicer največje slovensko mesto. Po zadnjem javno objavljenem podatku naj bi bilo dne 1.1.2015 v Ljubljani 287.218 prebivalcev ( vir: SURS, 1.1.2015). In verjemite, lahko se teče brez problema. Jaz živim v Ljubljani, pretekla sem jo po dolgem in počez, v višino in globino. Zato vem!
Povejte mi za predel Ljubljane, ki je problematičen zaradi teka. Seveda ne morete pričakovati čudeža, da boste stekli ven v gozd in na polje, če živite nekje v centru ali kakšnem strnjenem naselju.
Ljubljanski park Tivoli – raj za rekreacijo
Lahko pa od tam odtečete v bližnji gozd in na obrobje mesta. Lahko odtečete v mestni park. Tivoli. Rožnik. Na grad. PST! Res je, da boste morda nekaj časa tekli po pločnikih – ampak v doglednem času boste v predelu, kjer so pogoji za tek optimalni ali vsaj optimalnejši.
Toliko o Ljubljani. O ostalih mestih in krajih ne bom izgubljala besed. Ker so vsa ostala mesta manjša, je problematika glede tekaških prog prav tako – manjša. In pogoji za tek – ugodnejši.
Tudi tek po mestu Brno je mogoč. Le previdni moramo biti!
Torej: ne iščite dlake v jajcu in se že spakirajte v superge in tecite!
Tek na podeželju
Imate problem? Cesta, ki pelje skozi naselje nima pločnika? In gost promet ter norci, ki divjajo skozi naselja. Razumem. Groza. NEVARNO!
In zakaj se potem sploh rinete teči po cesti? Zavijte v gozd, na polje, travnike!
Tek v naravi – tekaška nebesa
Kako? Ni ne gozda, ne polja, ne travnikov? Torej živite v nekakšni soteski.
Ne morete me prepričati, da ni nikjer nobene poti po kateri bi lahko tekli. So!
Oblecite oblačila v katerih boste vidni in odtecite torej po delu ceste, ki je morda res problematičen. Ne me hecat, da se ne da! Vse se da, če se hoče.
Tekaška proga Brdo – gremo v klanec!
Sicer pa, veste, obstajajo tudi gorski teki. Teče se torej tudi v klanec. In po klancu navzdol seveda tudi. In ni tako grozno! Po pravici – tek po ravnini je lahko en velik “dolgcajt”!
Zeham…
Predstavljajte si uboge Nizozemce, ki bi dali vse za en ubogi hribček. Zgradili so si celo najvišjo umetno plezalno steno na svetu – Excalibur, ki jo najdete v Groningenu, da se nekako potolažijo.Pač. Zdravijo svoj kompleks. Govori pa se, da bodo tokrat Hrvati njim zagrenili življenje. Zgraditi namreč nameravajo višjo!
Groningen – mesto z najvišjo umetno plezalno steno
Naj vam bodo torej Nizozemci v navdih. Vi imate to, kar si oni tako želijo. Hribe in neskončne klance! In gremo gor in dol in ena, dva, ena, dva … dihajmo, hop, hop, hop! Dajmo raztegniti pljuča! Vedno lažje bo!
Tekaški Eldorado
Marsikdo lahko na račun »tekaških prog«, ki naj bi jih ne bilo v njegovi bližnji okolici, najde izgovor, da ne more teči. Ker nima kje teči! Oh jej. To preprosto ni res.
Slovenija – tekaški raj
Tekaške proge so povsod in so lahko različnih oblik in barv. Cel planet zemlja je en velik tekaški poligon.
Vem, vem…
Nekateri, pač res ne morete! Sicer bi resnično radi tekli. Tako zelo bi radi tekli, ampak ne morete. Ker res ni nikjer mogoče teči.
Sicer bo nekaj časa še trajalo, vendar v »jAoaMERIKI« pripravljajo turistične izlete v vesolje. Mogoče se bo pa za vas tam kaj našlo?
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Preden se odpravimo na tek v posebnih vremenskih razmerah moramo poleg primerne tekaške opreme razmisliti tudi o tem, kje sploh je smiselno teči. Naša varnost je namreč na prvem mestu.
Dež
Voda po poteh, cestah, vsepovsod. Na razmočenih tleh navadno drsi. Tekaške proge so blatne in polne velikanskih luž. Če ni preveč hladno še nekako gre, poleti pravzaprav sploh ni večjega problema. Pozimi oz. v mrazu pa tek po lužah ni najbolj prijeten. Če tečeš po gozdnih poteh si še posebej v nevarnosti, da padeš. Mokra trava, zemlja in korenine dreves zelo drsijo. Poleg tega si ves zasvinjan z blatom od peta pa tja do vrha glave.
Lahko se odločite za tek po asfaltiranih cestah. Gotovo boste manj blatni, če vas bo stuširal avtomobil, ki bo zapeljal po možnosti s preveliko brzino v lužo ob kateri boste tekli. Naravni tuš! Prijetno bo kapljalo od vas. Ali pa malo manj prijetno.
Sicer je pa avtotuš manjši problem. V dežju je vidljivost slabša zato zlahka postanete tarča avtomobilskih odbijačev. Kot kakšna divjad. Če že tečete ob cestah si izberite takšne, ki imajo tudi pločnike ali pa so vsaj brez prometa. In poskrbite, da boste vidni.
In seveda – pozor! Tudi tekačem po mokrem asfaltu bolj drsi. Tako kot avtomobilom.
Veter
Tukaj spet preži nevarnost na tekača. Če tečete po gozdu ali terenu, kjer je veliko drevja, lahko postanete žrtev padajočih vej ali plodov. Drevje si namreč še vedno ni opomoglo po žledolomu iz leta 2014. Veje in drevesa se v močnem vetru rada lomijo. Ne dolgo nazaj me je v poletnih mesecih presenetil vrh smreke, ki se je zaradi močnega vetra odlomil in padel na tla ravno kakšen meter pred mene. Še sreča, da nisem bila hitrejša. Ali pa tudi ne. Bi imeli doma zastonj kurjavo ali pa ikebano.
Sicer je pa močan veter izredno neprijeten. Tecite po tekaških progah, ki so v zavetrju. Če je zelo hudo, je pač bolje ostati doma.
Sneg
Tek po snegu je nekaj najlepšega. Mehka podlaga – vendar pozor. Tudi snežnih podlag je več vrst.
V kolikor tečete po zelo mokrem snegu je zadeva čisto identična teku v dežju, le da je v tem primeru teren še bolj drseč.
Krasen je tek po pršiču in veliko manj krasen po zaledenelem terenu. Na snegu spodrsava, zato je trening največkrat veliko bolj efektiven. Naše telo potrebuje veliko več energije, kot v navadnih razmerah.
Led
Vam tekaška žilica ne da miru niti takrat, ko je zunaj vse ledeno? Poledica in zamrznjen sneg? Trening bo gotovo težek zato prilagodite dolžino teka oz. čas namenjen teku vremenskim pogojem. Za tek po ledu potrebujete dobre superge ampak v kolikor je zelo ledeno je najbolje, da si nadenete tekaške dereze ali pa kar nogometne superge. Kopačke!
Vročina
V zadnjih letih nas mediji ves čas obveščajo o vedno številčnejših vročinskih valovih, ko se temperatura bliža in vrti okoli štirideset stopinj. Tek v hudi vročini je lahko nevaren. Zato je potrebno teči ob primernem času in sicer zjutraj ali pozno zvečer. In pazite na zadostno hidracijo.
Poletne nevihte
Na nek način so lahko poletne nevihte vse zgoraj našteto. Močan veter, naliv in po možnosti še toča. Izredno neprijetno, kadar nas zaloti med tekom daleč stran od kakšnega zatočišča. Vsako leto so nevihte močnejše in nevarnejše. Udari strel pa vedno pogostejši.
Spremljajte vremensko napoved, opazujte nebo in se pravočasno umaknite besnenju narave. Ne le strele, nevarna je tudi sama toča!
Zaključek
Tek je lep v vsakem vremenu. Če pa je situacija le preveč IZREDNA, pa lahko naš trening tudi malce počaka. Tečemo zaradi zdravje. Tega ne smemo nikoli pozabiti.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Odkar nam na žeblju v dnevni sobi visi mini vremenska postaja sem se navadila preveriti zunanjo temperaturo. Šele potem se zakadim v omaro s tekaško opremo. Nato preverim vreme še zunaj. Sledi pogled v nebo in že razmišljam, kako se v tako slabem vremenu obleči za tek?
Ker se naše telo med tekom ogreje, se je potrebno obleči tako, kot bi bilo 10 stopinj višja temperatura. Pravzaprav nas mora pred pričetkom teka malce zebsti in mraziti.
Kadar dežuje oblečem anorak s kapuco, ki je nepremočljiv. V kolikor preneha med tekom deževati, si ga lahko zavežete okoli pasu.
V mrazu zavarujem roke z rokavicami in glavo s trakom za ušesa in kapo. V kolikor tudi dežuje dodam kapo s šiltom ali pa samo šilt.
Od vse naštete opreme ima kapa s šiltom ali natančneje predvsem šilt prav posebno mesto. Poleg tega, da kapa ščiti tekačevo glavo pred mrazom in vlago, varuje šilt oči pred sončno svetlobo, vetrom, mušicami in ostalimi morebitnimi tujki iz ozračja, motečimi kapljicami dežja oz. snežink v primeru sneženja.
Ob zelo sončnem vremenu in še posebej v kombinaciji zasnežene okolice in sonca je smiselno oči zavarovati z lahkimi sončnimi očali.
Izredno neprijeten pa je pot, ki lahko priteče v oči. Še posebej hudo je, če nas ujame nevihta. V takem primeru dobimo sol direktno v oči, kar res ni prijetno. Šilt to zelo učinkovito prepreči. Očala nikakor.
Obstajajo tudi nekakšni športni trakovi za glavo, ki naj bi to nevšečnost preprečevali. Lahko preizkusite, morda vam bodo odgovarjali.
V kolikor tečete ponoči ne pozabite na svojo vidljivost. Lučka in odsevniki so obvezni. Sama uporabljam kar varnostni brezrokavnik za v avto.
Pred tekom si obvezno namestim še trak za meritev srčnega utripa in tekaško uro, ki ji pravim kar multipraktik! Zna skoraj vse in nikoli ne laže.
Ena od opcij je tekaški nahrbtnik ali pas za vodo. Druga posebne ročke, katere lahko napolnite z vodo ali energijsko pijačo. Najbolj poceni varianta pa je manjša plastenka, ki naj služi še za utež.
MP3 predvajalnik pa je moj spremljevalec le občasno. Zvoki narave so navadno tisto, kar v zadnjem času bolj potrebujem.
Pa še nekaj. Brez vode ni življenja! Zato ob dolgih tekih razmislite, kje boste lahko pili. Pozimi so namreč pitniki zaprti. Ves čas prositi za vodo v gostiščih ob vaših tekaških poteh pa tudi ni ravno najbolj simpatično.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Danes sem tekla. Včasih gotovo ne bi. Temperatura okoli ničle, rahlo pršeč sneg in veter. Temačno in neprijazno.
Idealno za tek!
Če ne bi šla, bi se počutila veliko slabše. Tako pa sem svojim možganom privoščila prepotrebno hrano – KISIK!
Naj strnem nekaj dejstev o teku preko celega leta. Zmotno je namreč misliti, da pozimi ni potrebe po teku. O, pa še kako je!
Sama sebe si danes ne predstavljam, da ne bi tekla tudi pozimi. Enostavno ne gre! Že zdavnaj sem namreč spoznala, da zgodbice o prehladih, pljučnicah in anginah zaradi teka pozimi in ob slabših vremenskih pogojih – ne držijo! Niti približno ne.
Gotovo pa je, da je potrebno v mrazu in pozimi – teči drugače.
Podobno kot je potrebno vožnjo z avtomobilom prilagoditi situaciji na cesti in vremenu – no, čisto tako je tudi s tekom.
Nikar čez zimo povsem ne opustite tek. Lahko izpustite kakšen trening in tek nadomestite s kakšno drugo aktivnostjo. Škoda je, da bi težko pridobljeno tekaško kondicijo povsem izgubili preko zime.
Tekaška kondicija je namreč drugačna kot tista, ki jo pridobite s krožno vadbo in vajami v fitnesu. Idealno je, da vse to združite. Tako boste lažje tekli in bolje ter dlje telovadili.
Sama se izogibam predolgi tekaški pavzi, saj se že zaradi slabših pogojev treninga pozimi tekaška pripravljenost vsako leto poslabša. Pa lahko še tako vneto obiskujemo fitnes in telovadimo. Tek je tek in ni nadomestkov.
Tekaške kondicije brez teka ni, zato kar pogumno v superge. Ne glede na vreme. Sicer pa nudi tek v težjih pogojih prav posebne užitke.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 