Ko sem po koncertu Pop zbora v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma prišla domov, sem vedela, da moram napisati ta zapis.
To je zgodba o teku, glasbi, ljubezni, izgubi in ljudeh, ki so mi pomagali in mi še vedno pomagajo, da po najtežjih letih svojega življenja grem naprej.
V življenju imam dve veliki ljubezni. Tek in glasbo.
Na prvi pogled nimata veliko skupnega. Ena potrebuje noge, druga glas. Ena se dogaja v naravi, druga v dvorani.
Pa vendar sta si podobni bolj, kot bi si človek mislil.
Obe zahtevata vztrajnost.
Obe zahtevata disciplino.
Obe zahtevata srce.
In obe te naučita, da moraš včasih narediti naslednji korak tudi takrat, ko misliš, da ga ne zmoreš.
Tek je moj sopotnik že več kot štiri desetletja.
Mama je bila tista, ki mi je nevede približala ljubezen do teka, čeprav sama ni pretekla veliko več kot nekaj korakov, kadar se ji je kam mudilo.
Ko sem bila še šolarka in sem se utapljala med knjigami, mi je večkrat rekla:
»Kar pojdi malo za Savo. Malo poteci. Potem se boš lažje učila.«
Takrat nisem vedela, da mi je dala nasvet za vse življenje.
Tek me spremlja od osnovnošolskih let, spremljal me je skozi mladost, materinstvo, službo, veselje in žalost. Ostal je z menoj tudi takrat, ko se mi je podrl svet.
Glasba pa me spremlja še dlje.
Od čisto zgodnjega otroštva, od maminih pesmic do zvonkega soprana stare mame. Potem pa »moj fotr« in njegove gramofonske plošče od swinga Glenna Millerja prek lahkotne orkestralne jazz glasbe Billyja Vaughna do nežnih ritmov bossa nove in druge glasbe, ki sva jo s sestro navdušeno poslušali na starem radiu Triglav, ki je imel na vrhu gramofon.
Vse je škripalo, pokalo in hreščalo, a če si porinil glavo čisto blizu, se je slišalo čudovito.
In potem sem odkrila rock.
Ure in ure sem poslušala glasbo, odkrivala nove komade, prevajala besedila, sanjarila. Borno žepnino in kasneje štipendijo zapravljala za gramofonske plošče.
Bila sem Mick Jagger in s svojim počenim glasom pela Waiting on a Friend.
Bila sem Bob Dylan in se izgubljala v njegovih fantastičnih besedilih.
Bila sem Janis Joplin in jokala ob njenih pesmih.
Bila sem Joan Baez in občudovala njen čisti glas.
Tekla sem ob zvokih rocka in včasih kar med tekom malce zapela. Sreča!
Vedno sem rada pela. Pa čeprav moj glas ni čisto nič posebnega.
Z možem sva delala načrte, kaj vse bova počela po upokojitvi. In eden od mojih planov je bil, da se bom priključila kakšnemu pevskemu zboru.
Osebni arhiv
Pa je življenje odločilo drugače.
Da bom spremljala človeka, ki ga ljubim, skozi bolezen.
Da bom verjela v čudež vse do zadnjega njegovega diha.
Da bom izgubila moža.
Da bom izgubila mamo. Le en dan pred njim.
Tekla sem v hrib in klicala njegovo ime.
V avtomobilu do hripavosti kričala:
»Rak, ti prasec! Življenje, ti prasica!«
Mislila sem, da človek toliko žalosti ne more preživeti.
Žalovanje ni mirno.
Ni dostojanstveno.
Ni takšno, kot ga včasih vidimo v filmih ali beremo v knjigah.
Je razburkano morje.
Niham od nemoči do besa.
Od slepe jeze do globoke žalosti.
Pogrešanje pa je ostalo ves čas.
Tiho.
Vztrajno.
Vedno nekje v ozadju.
»Kje si, ljubezen moja?«
Ja, mislila sem, da toliko žalosti človek ne more preživeti.
Pa, do sedaj, nekako sem.
Če sem se izkopala iz teme, se res nisem sama.
Ob meni sta bili in sta še, moji hčerki.
Ena drugi smo bile največja opora.
In vedela sem še nekaj.
Postaviti se moram nazaj na noge. Ne samo zaradi sebe. Tudi zaradi njiju.
Izgubili sta očeta pri istih letih, kot sem ga jaz. Potrebujeta mamo, ki bo v redu. Takšno, ki zna objeti, poslušati, pomagati.
Ki ne bo dodatno breme v času, ko ga je bilo že tako preveč.
Vlekle smo se naprej, vsaka po svojih močeh.
Vsaka takrat, ko je zmogla.
Pomagali so mi ljudje.
Družina.
Sorodniki.
Prijatelji.
Sosedje.
Pomagajo mi hribi.
Pomaga mi tek.
Pomaga mi Fricov muc Feliks. Z menoj spi na postelji. Ves čas.
Osebni arhiv
Pomaga mi Pop zbor.
V Pop zbor nisem vstopila zato, ker sem se upokojila.
Vstopila sem vanj po moževi smrti.
Iskala sem način, kako preživeti dneve.
Kako priti iz hiše.
Kako med ljudi.
Kako vsaj za nekaj ur utišati bolečino, ki me je spremljala na vsakem koraku.
Kako prepoditi misli iz glave.
Petje ne dovoli istočasnega razmišljanja!
Nisem iskala odra.
Nisem iskala nastopov.
Iskala sem dih.
In našla sem pojočo sebe.
Našla sem ljudi.
Celo skupnost ljudi!
Našla sem ponedeljke in srede, ki so me prisilili, da sem vstala s kavča, se uredila in odšla med ljudi tudi takrat, ko mi ni bilo do ničesar.
Takrat še nisem vedela, da ne vstopam samo v pevsko skupino.
Vstopala sem v obdobje svojega življenja, ki mi bo pomagalo preživeti najtežje čase.
In pomaga mi glasba.
Korak za korakom.
Pesem za pesmijo.
Dan za dnem.
Na eni od vaj nam je Nikola pred pesmijo I Don’t Want to Miss a Thing rekel:
»To je vesela pesem.«
Jaz pa sem v njej slišala nekaj povsem drugega.
Slišala sem naju.
Videla sem sebe.
»Pogrešala sem ga celo takrat, ko je bil še ob meni.«
Vedno sem se tako zelo bala zanj.
Slišala sem vse tiste večere, ko sem sedela ob njem in si želela ustaviti čas.
Da bi ostal.
Da bi zdravila prijela.
Da bi se zdravniki zmotili.
Na vaji sem jokala.
Na koncertu pa mi je uspelo.
Glas se mi je tresel.
Duša tudi.
Tistega večera sem stala na odru razprodane Gallusove dvorane Cankarjevega doma kot članica Pop zbora pod vodstvom Nikole Nikolića na koncertu Dan najlepših sanj.
Potem sem pogledala v dvorano.
Vedela sem, da so tam moji ljudje.
Videla sem ljudi, ki so prišli zaradi mene.
In pomislila tudi na vse tiste, ki jih ni bilo.
Na ljudi, ki so navijali zame od daleč.
In potem se je zgodilo še nekaj.
Za drobec sekunde sem si zaželela, da bi bila tam tudi on in mama.
Dva človeka, ki ju neskončno pogrešam.
Dve lučki.
On bi po koncertu zbral vso družbo in ne bi dovolil, da bi kdo odšel domov.
Mama pa bi se samo nasmehnila in rekla:
»Lepo je bilo. Res je bilo lepo.«
Potem pa sem si rekla:
»Nehaj sanjati, Mojca. Poj!«
In vendar …
Morda ni bilo treba, da sta sedela v dvorani.
Morda je bilo dovolj, da sta bila v mojem srcu.
Ker sta bila z menoj v vsaki noti, ki sem jo odpela.
In v vsakem koraku, ki me je pripeljal do tistega odra.
Ko danes razmišljam o tem koncertu, vem, da ni šlo samo za petje.
Bil je še en maraton.
Ne tisti na asfaltu.
Ampak eden tistih življenjskih maratonov.
In tako kot pri vsakem maratonu pride trenutek, ko misliš, da ne zmoreš več.
Potem pa narediš še en korak.
Pop zbor
Še en dih.
Vdih.
In počasen izdih.
In še enega.
In še enega.
Dokler ne ugotoviš, da si prišla dlje, kot si si kadarkoli predstavljala.
Ta koncert ni bil cilj.
Bil pa je dokaz, da življenje po veliki izgubi še vedno obstaja.
Grem. Tek je vedno bil del naše družine. In tako bo ostalo naprej. Saj smo vsi. Le ti si prisoten drugače. V naših srcih, mislih … vidva oba.
Prijavila sem se. Najprej kar na cel maraton, nisem polovičarka. Sploh ne vem kdaj. Enkrat, ko sem imela glavo kot centrifugo in sem iskala izhod. Tek. Itak. Velikokrat je pomagal. Ne pa vedno.
Dober mesec dni pred dogodkom pa se spomnim. Sploh nisem plačala startnine! Plačam jo, odločena, da grem in prepričana, da sem se prijavila na polmaraton. Saj nisem skoraj nič tekla. Predvsem sem hodila v hribe. Dolge ture. Bom pa hodila, če ne bo šlo! Grem. Moram iti. Bolje bo zame in za vse nas.
A ti šment!
Še isti dan ko sem plačala startnino in si zapisala plan, kako bom tekla, začutim ostro bolečino v peti. Na desni nogi. Sploh ne morem stopiti nanjo. Ojoj! Sledilo je 14 dni počitka, tudi v hribe nisem mogla. Predno sem prišla na vrsto za RTG se je na srečo zadeva toliko umirila, da sem lahko začela tudi teči. Bolj po malo.
Izvid je pokazal, da je vse v redu, ni trna v peti. In ker se “klin s klinom zbija” grem na daljši tek, testni, 18 km in …. preživim. In razbijem tisto bolečino v prafaktorje.
Dvig startne številke
Moram priznati, da ne prenašam dobro gneče. Tisto gomazenje okoli štantov, po hodnikih, ponujanje artiklov, storitev … uf, uf, uf. Nastavim si “konjske plašnice” in skušam v čimbolj direktni liniji odvijugati do pulta s startnimi številka. Pošljejo me na reklamacije, kjer nekako uredimo mojo startnino. Popolna Zmešnjava, kakršna sem pretežni del leta, sploh nisem več vedela na katero razdaljo sem se prijavila in katero prijavnico sem plačala.
No, prijazne prostovoljke so uredile vse zelo hitro. Za polmaraton. Letos bom polovičarka :).
Namesto testeninke
Skoraj zbežim iz Stožic, k tebi in domov. Pripraviti vse potrebno, avtobusne linije, iti pravočasno v posteljo.
In nato se vržem v posteljo s knjigo v rokah in kmalu zaspim.
Jutro pred tekmo
Zjutraj me zbudita dva kosmata prijatelja. Lačna. Potrebna božanja. Tejko maratonec na dolgih nogah, ki je pri meni v mačjem vrtcu in Feliks – moj muc.
Ko se nahranimo in prebožamo jima pomaham in grem.
Hitrejši od LPP
In tako sem stala v nedeljo zjutraj prvič sama na avtobusni postaji. Čakala avtobus, ki ga ni bilo. Štopala. Nič. Kdo bo pa ustavil stari babi, čeprav maha s startno številko. Naročim taksi. Prileti mimo kot sekira in se ne ustavi. Leti naprej v napačno smer.
V tistem od nekod pride avtobus, skočim gor in me na križišču skoraj kap, ker zavije na avtocesto. Križana gora, ne Kriška gora. Kaj pa zdaj. Zavije na Celovško, hvala palčkom in se peljemo dve postaji ko je spet popoln zastoj. 20 minut do starta.
Kliče taksist, ja, navigacija ga je peljala narobe, bog pomagaj, jaz ne morem, palčki so pa že utrujeni.
Gneča zaradi zapore ceste, tečejo na 10 km.
Prisilno ogrevanje
Tekači se zapodimo iz avtobusa, mimogrede še navijamo tekaškim kolegom in se s tekom ogrevamo do startnih boksov. Trudim se, da grem čisto počasi, da ne bom na tekmi crknila. Res da imajo mišice spomin, ampak dvomim da tako dobrega. Ne vem kako je z demenco v tem pogledu.
Končno v svoji coni
Poiščem svojo cono in se zbašem med tekače. Lepa, lepa Ljubljana. Čudovita energija.
Himna. Letos je na tej prireditvi tudi državno prvenstvo za polmaraton.
Predno počasi pridemo do startne črtne mine več kot 10 minut.
Spomnim samo sebe, da moram tokrat res teči počasi, z užitkom. Kot bi šla v hribe gledat rožice in lepe razglede. Pridem do mobitela in skušam posneti Stroj machine. Kasneje ugotovim, da sem slikala. Spet. A uspela sprožiti Garminčka.
Tekaška veselica
Tečem v reki tekačev in pogledujem po navijačih, tam med njimi bi moral biti ti. Prikličem si občutek in si z mano.
Veš, ugotavljam, da je veliko bolj zabavno teči zadaj. Več se dogaja, ljudje se bolj zabavajo. Tukaj tekači nismo tako zaposleni s kontrolo tempa, dihanjem, tisti strogi tekaški fokus je vedno bolj spredaj.
Zaslišim harmoniko in že vriskam. Kakšen hec! Kot bi bila na vaški veselici. Se spomniš predvečera 2023 v Bovcu? No, tako nekako.
Goveja župca
Spomnila sem se na najino ohcet. Izbor glasbe “za ubit se”. Dobesedno. Džizs. Od takrat sem bila leta alergična na zvoke harmonike in to samo zato, ker smo tistega davnega leta poslušali samooklicanega eksperta na harmoniki, ki je znal samo dve kitici. Hvala bogu, pozabila sem katere takte je že ves čas vlekel. In prisežem, da mi je občasno ob tej glasbi kar malo slabo. Kot bi se prenajedla goveje juhe.
Ni vsaka narodnozabavna glasba dobra. Dobro tudi jaz rada poslušam.
Rock koncert s harmoniko
Ampak tole, na maratonu, je bilo pa vrhunsko. Golice nisem slišala, gotovo je bila na repertoarju. Sem se jih skušala čim dlje držati, ampak tile fantje so bili prehitri zame, ušli so mi. Sem jih pa uspela posneti z mojim vriskanjem vred.
Na našem ovinku “O Ježica, draga vas domača” sem se zamotila ravno zaradi harmonikarjev. Sicer bi bilo pretežko, draga mami. Ampak v resnici si bila tudi ti z mano.
Živalski vrt na Ljubljanskem maratonu
Na Slovenčevi cesti sem komaj ušla dinozavrom. Grozni so bili. Vsako leto jih je več.
Imela sem tudi velikansko srečo, da me niso opikale čebele. Cel roj jih je bil. Čebelar Marko je vestno pazil nanje. Mislim, da ni bil bos. Sem jih skušala slikati pa so tako rojile, da mi ni uspelo.
Navijači
In nato moji navijači v Kosezah. In kasneje pri Tehnološkem parku. In pred ciljem. In sem bila grozno vesela, da so prišli. Sama verjetno ne bi odšla na pivo. Sem pa še dolgo navijala maratoncem. S kepo v grlu. Podoživljala občutke utrujenosti, vznesenosti, sreče.
Spet doma
Ja, polovička maratona je hitro minila. Počasi, pa vendar hitreje kot sem mislila.
In doma, čudovit občutek, ko daš dobesedno vse štiri od sebe. Po vsakem Ljubljanskem maratonu se počutim izpolnjeno, pa sploh ni važno katero razdaljo odtečem! Se tudi vam to dogaja?
Ste kdaj pomislili, da bi pretekli maraton? Večina, ki to bere, seveda je. In ga je tudi že pretekla. Pa vendar: zakaj?
Teči dlje …
Vsakega dolgoprogaša očitno nekoč tozadevno ” nekaj zadene”. Mene osebno je ideja o daljšem teku dobesedno zadela na moji “šverc tekmi” -na teku trojk konec 80.ih prejšnjega stoletja. Če sem čisto iskrena je botrovalo celo malo … zavisti.
“Zakaj nekateri lahko in zakaj drugi ne moremo. Ali celo ne smemo. Zakaj mislimo, da ne smemo? Zakaj mislimo, da ne moremo, če sploh nismo poskusili?!”
Sanjarjenje ali bolj po tekaško: nekakšna pred vizualizacija, kako (tudi) jaz pretečem 28. kilometrov in si dokažem, da zmorem! Tudi jaz. Da zmorem morda še več – še dlje od 28. km!
Misel o maratonu se je zasidrala vame! Z vsakim letom in z vsakim nadaljnjim Ljubljanskim maratonom, ki sem ga (živim v Ljubljani) je postajal “virus Circus” v meni močnejši, agresivnejši. Danes je kroničen ;).
“Če bi bila prepričana, da je varno tudi za ženske. Če bi imela nek tekaški program. Čas za trening.”
Ja, včasih do informacij ni bilo tako lahko priti. Danes pa nas bombardirajo že z vsem mogočim, tako da imamo povsem drugačen problem.
Ampak danes vemo: ja, ženske lahko tečemo maraton, že dolgo to vemo. In treniramo lahko po identičnem planu kot moški. In zaradi tega ne bomo prekmalu umrle in vseeno bomo lahko rodile.
Letos so ukinili eno od odličnih prilog Dela – Polet. In mnogo danes že starejših tekačev smo ravno v njem našli to potrditev. Ter našli tekaški plan za trening maratona. In krajših razdalj.
Marsikdo, ki se je takrat okužil s tem virusom ga nosi v sebi celo življenje. Virus Maraton Circus.
»Ste kdaj pomislili, da bi enkrat v življenju pretekli maraton? …
»Maraton je čarobna beseda. Marsikomu spremeni življenje, …«
Dandanes je polno tekaških nasvetov, revij, knjig in filmov.
Priporočam ogled ogled kultnega švicarsko-francosko-belgijskega dokumentarnega filma o teku: “Free to run” , oz. naslovljeno v Slovenščini “Maraton!”. Leta 1972 je v Švici pričela izhajati švicarska mednarodna tekaška revija SPIRIDON. Takrat je bil tek čisto nekaj drugega, sama se spominjam. Predvsem privilegij moških. Od tu tudi ta neumna zakoreninjenost v ženskih glavah, da me ne zmoremo.
Spiridon je podiral meje. Ni bil samo revija. Bil je gibanje. Pomagal je ženskam, da svobodno stečemo. Tek na dolge proge, pravica do maratona, je ženskam pomagala tudi pri emancipaciji. Spiridon je podiral predsodke. Preselil tek ven, med ljudi.
Danes skoraj ne moremo verjeti, da včasih tek ni bil samoumeven in da je bil le privilegij moških.
In prav tek na kraljevski razdalji, to je dvainštiridesettisočstopetindevetdeset metrov, najbolj navdušuje.
Kar poglejte okoli sebe
Vse teče, nori…. in tudi vedno več ljudi na takšen ali drugačen način, živi od teka. Toliko kot je danes tekaških trgovin, klubov, tekaških skupin, trenerjev, svetovalcev in ostalih bolj in manj potrebnih “spremljevalcev teka”, jih ni bilo še nikoli. Vsi obljubljajo pomoč pri pripravi na tek v maratonski razdalji. In podobno kot si vsak želi vsaj enkrat v življenju priti na Triglav, si želi vedno več ljudi preteči maraton vsaj enkrat v življenju.
Pa poglejmo nekaj tekaško maratonski mejnikov, katere povzemam po kultnem filmu:
Sedaj čakamo novega rekorderja in sicer kdo bo tisti, ki bo maraton pretekel pod dve uri.
Sicer se je to že zgodilo 12. oktobra 2019, ko je aktualni nosilec rekorda Kenijec Eliud Kipchoge, na tekaški prireditvi INEOS 1:59 Challenge, ki je potekala na Dunaju, dosegel čas pod dvema urama, natančno 1:59:40.2. Vendar se zaradi posebnih okoliščin prireditve, rekord uradno ni priznal. Pred tem je Eliud Kipchoge na posebnem tekaškem dogodku Breaking2 maja 2017 v Italiji tekel čas 2:00:25.
Pa pustimo profesionalce in razmislimo sami pri sebi, zakaj ravno maraton.
Jaz drugega odgovora kot to, da mi maraton predstavlja vrhunec teka, ki me napolni s samo dobro energijo, nimam.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Članek je bil objavljen 8. oktobra 2014 na spletni strani Preberite.si.
Za veliko večino tekačev se približuje DAN D – udeležba na tekaški prireditvi Ljubljanski maraton, ki bo 26. Oktobra 2014.
Osebno se tekaških prireditev preko leta ne udeležujem prav pogosto, a gotovo je ena izmed obveznih tekem, ki se je udeležim, kakšen mesec dni pred maratonom oz. izbrano prireditvijo. Testna tekma namreč spodbudi tekmovalni adrenalin in je tudi odličen pokazatelj tekaške pripravljenosti.
Letos sem tekla kot testno tekmo polmaraton na 2. Konjiškem maratonu. Zadnja nedelja v septembru je primerna za testno tekmo za glavni maratonski nastop konec oktobra ter naravnost idealna za nastop na Ljubljanskem maratonu , ki poteka v zadnjem vikendu meseca oktobra. Letos je to že 19. po vrsti.
Za testno tekmo se pripravljam po podobnem scenariju kot za glavni nastop na maratonu:
Zadnji teden pazim na prehrano in skrbim za zadostno hidracijo
Zadnjič preverim superge, v katerih bom tekla maraton ter izberem celotno tekaško opremo
Odločim se za okvirno taktiko teka na testni tekmi, ki naj bi jo uporabila tudi na maratonu
Tak scenarij sem izvedla tudi testni tekmi za maraton v Slovenskih Konjicah.
Prihod v Slovenske Konjice je naznanjal lep dan ter odlično organizacijo. Brez problema sva našla parkirišče ter prireditveni prostor. Stari del Slovenskih Konjic, spremenjen v startno – ciljni prostor, me je naravnost navdušil.
Prevzem startnih številk zgledno urejen, vse je teklo kot namazano. Poleg startne številke in čipa je predvsem mojega navijača razveselila slastna salama, hlebček domačega kruha ter žlahtna vinska kapljica.
V vrečki najdem celo gel za masažo mišic.« To bom pa gotovo potrebovala po tekmi«, pomislim.
Predno se odpravim na start skočiva še na kavico in obvezno na WC. Tam srečam razpoložene sotekačice, malce pokramljamo od odličnem vzdušju v Slovenskih Konjicah. Pade še anekdota o pričetku tekme kar direktno iz stranišča čez start na cilj. Trema pač naredi svoje. Potem, ko počasi »odkapljamo« ena za drugo ven, si zaželimo še veliko užitka na tekmi. Tekači smo si na tekmah tako konkurenti kot zavezniki.
Sledi nekaj razgibalnih vaj in potem počasi odtečem proti osrednjemu delu prireditve. Bliže kot sem, bolj me »stiska tekaška mrzlica« ko nenadoma zaslišim…
… ne morem verjeti lastnim ušesom! Kot bi bila na rock koncertu. Dva dobra komada, bilo jih je še več, zame dovolj! Ob obilici pretežno »postane muske«, ki se je sliši na podobnih prireditvah, sem neskončno hvaležna prirediteljem za vsak dober komad. Kapo dol.
To rabimo na maratonskih tekmah, dragi prireditelji! Tek in Rock´N´Roll gresta z roko v roki!
Foto: Mali konjiški maraton
Sledi razgibavanje in ogrevanje z rahlim tekom. Ob tem se razgledujem po startnem prostoru. Zadevo ocenim popolnoma napačno, zmotim se za ravno 180 stopinj. Deset minut do starta mi končno postane preveč sumljivo, da od 700 prijavljenih tekačev ni še nobenega na startu.
Povprašam redarja. Ta mi prijazno razloži, da ne startamo od »tule dol« ampak »kule gor«. V tistem zagledam startni boks: čisto poln, nabasan poskakujočih, smejočih, veselih, zaskrbljenih, nekaterih celo malce prestrašenih sotekmovalcev.
Uf! Prav hitro se »odsmukam« med navijači do ograje za boks, iščem prehod in ga končno najdem. Vem, da ne smem biti preveč zadaj, vsaj na sredino moram priti, da bom vsaj približno lahko pričela tek v svojem tempu. Na začetku so nas namreč prireditelji opozorili na ozek prehod na začetku trase.
»Nalimam« se še enemu zamudniku za hrbet in odsmukam za njim med poskakujočimi tekmovalci nekje do sredine boksa. Po obrazih okoli sebe presodim, da bi to lahko bilo to. In to je tudi to bilo.
Foto: Mali konjiški maraton
Še tri minute do starta!
Napetost narašča, spodbudne besede, poskakujemo. Bend nažiga v ritmu srčnega utripa.
Odštevamo in že tečemo!
Proga konjiškega polmaratona poteka v dveh krogih s tem, da se na četrtini celotne razdalje ali polovici drugega kroga naredi pentlja za manjkajoče metre. To mi je všeč, ker je lepo razvidno, kdo je pred tabo in kdo kmalu za tabo. Potem pa se grem svojo tekaško igrico, ki ji pravim: lovim – bežim! Mislim, da podrobnejša razlaga kako to gre, ni potrebna. Je pa včasih kar naporna.
Foto: Mali konjiški maraton
Začetek je bil res upočasnjen, ozko grlo namreč tolikšnega števila tekmovalcev ne more spustiti mimo tako, da bi vsak tekel v želenem tempu. Prvih dvesto metrov se potrpežljivo zadržujem, kolikor se pač lahko, kasneje začnem smukati mimo počasnejših tekačev. Na prvem kilometru preverim čas, nisem preveč izgubila. Sicer je pa tako, da je gneča na začetku tekme lahko celo dobrodošla, saj marsikomu prepreči prehiter začetek. To je vsekakor slabša opcija kot izguba nekaj tekaških sekund ob končnem rezultatu. Govorim seveda za rekreativne tekače.
Potem, ko se gneča porazgubi, normalno stečem in uživam v teku na testni tekmi. Tako zelo, da spregledam prvo postajo z vodo. Hitro se oštejem: «Pazi vendar, že drugi kiks danes!« Res je. Dan bo vroč in tudi sicer priporočam vsem, pijte vodo na vsaki postaji! Voda je najpomembnejša, ostali prigrizki in napitki na 21km dirki so manj pomembni. Voda pa je nujna!
Načeloma nisem pristaš uživanja raznih prehranskih in športnih dodatkov. Vendar na maratonski razdalji vzamem kakšen gel. Na tekmi vzamem enega na 10, 20 in 30 km ter preko njega popijem vodo. Več kot tri na 42 kilometrov mi ne odgovarja. Sem pa skoraj prepričana, da bi zelo podoben rezultat dosegla s koščkom banane ali čokolade. Vendar je vrečko gela veliko lažje prenašati s seboj v žepkih, saj se na ponudbo na tekaških stojnicah maratonci ne smemo zanašati. Glikogenske zaloge je pametno nadzorovati in jih maksimalno polniti oz. podaljševati trajanje zaloge glikogena.
Priporočam vam, da ne vzamete gela prvič na tekmi, saj vam je lahko slabo. Preizkusite ga že na kakšnem od treningov. Danes je ponudba gelov ogromna zato preverite na embalaži vsebino. Vseeno je bolje odteči tekmo brez vsega kot vnašati v svoje telo neznane in morda celo škodljive substance.
Sem na dobri poti, da opustim tudi gele ter pričnem tekati naokoli z bananami za pasom. Vedno bolj sem prepričana, da geli in ostali športni prigrizki ter pijače bolj kot tekačem koristijo kapitalistom. Čim večja razlika v ceni je nova vrednota sodobnega sveta. Žal tudi za ceno zdravja sočloveka. Kaj se dogaja s poštenjem? No, pa ne bom tukaj o volitvah.
Prvi krog tečemo polmaratonci in tekači na deset kilometrov skupaj. Ob približevanju cilja prvega kroga, tekmovalci na krajšo razdaljo prično stopnjevati hitrost. Naj vas – dolgoprogaše – to ne zavede. Vztrajajte v lastnem tempu kajti vas čaka še en isti krog.
Drugi krog je bil sicer speljan po popolnoma isti poti a vendar je bilo doživetje popolnoma drugačno.
Foto: Mali konjiški maraton
Če so se mi klanci prvotno zdeli blagi ali se mi je celo zdelo, da jih ni, so se mi v drugem delu postavili skorajda navpično ter pojavili tudi tam, kjer naj jih ne bi bilo. Čudež se je zgodil tudi s kilometrskimi razdaljami, ki so bile kar naenkrat daljše. Vsaj meni se je tako zdelo.
Spremenila se je tudi situacija ob progi, podobno kot na Ljubljanskem maratonu v drugem krogu. Navijači čudežno izginejo, poskrijejo se v hiše, na vrtove in na polja. Ostanejo le tisti najbolj zvesti in srčni.
In take srčne navijače bi včasih najraje kar objela.
Drugi konjiški krog je bil zame resnično veliko težji. Hitrost mi je grdo padla. Sem kljub vsemu pričela prehitro?
Še sreča, da mi je občasno najzvestejši navijač izza kakšnega ovinka zakričal: »Dajmo, Mojca!« Potem je šlo lažje. In potem: »Pazi desno roko!« Kadar zaslišim to, vem, da sem res že »načeta«. To je tekaški izraz za stanje, ko ti počno pojemati moči. Meni so. Sonce je neusmiljeno žgalo, veter je nesramno pihal v prsa in klanec pod nogami nikakor ni hotel izginiti. Kilometer pa se je vlekel in vlekel v neskončnost.
Ampak, ker prijetne stvari vedno hitro minejo, morajo miniti tudi manj prijetne. In tako je tudi bilo.
Pritekla sem na svoj nekje 15 kilometer, ko sem celo ugotovila, da sem tu nekoč že tekla. Vse je bilo tako znano. Pred leti sem res pod Zreškimi termami tekla svoj dolgi tek in delala šest kilometrske kroge v hudem nalivu, ki ni in ni pojenjal. Na cesti ni bilo nikogar, samo jaz ter kakšen avtomobil. Občasno smo se srečali z ekipo nogometašev, katere je trener neusmiljeno gonil v klanec. Pa so tudi oni kmalu omagali.
Foto: Mali konjiški maraton
Naslednji kilometri so bili lažji, moč se mi je nekako povrnila in do cilja sem lahko tekla v dobrem tempu. Občasni klici in spodbude redkih navijačev so to še spodbudili.
Kmalu sem zaslišala vse močnejše zvoke in ciljnega prostora in noge so letele kar same. Še malo. Pred ciljem s strahom preverim še čas nad ciljem in se kar malce oddahnem in pospešim.
Foto: Mali konjiški maraton
Zadovoljna. Spodim glas, lahko bi pa…še malo hitreje…. Zakaj nisi raje… Polmaraton sem pretekla v neto času 1:42:40, absolutno sem bila 7. in 2. v svoji kategoriji… Utihni!!! Dobro je bilo. Slovenske Konjice – hvala!
Tako. Testna tekma je za mano.
Sedaj pa po pameti do maratona. Čaka me še podrobna analiza stanja in postavitev tekaške taktike. In ne smem pozabiti paziti na telesno težo in na spodbujanje tekaške hitrosti. Z daljinci je pa do maratona nepreklicno konec.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Končno lahko spet napišem eno maratonsko poročilo.
Na dvajseto obletnico svojega prvega maratona sem namreč pretekla petnajstega – na Ljubljanskem maratonu. Če bi bilo vse “po planu” in brez presenečenj – bi bil to 20. maraton. Pa ne bodimo pikolovski.
Tokrat je bila pot do maratona zelo dolga – celih pet let. Vmes se je zgodila korona in še marsikaj. Ko se z mojim najboljšim maratoncem peljeva na start razmišljam o vsem mogočem. Vzponi in padci. Veselje in bolečina. Žalost in sreča. Ko si sam – v vsem. Od starta do cilja.
Pa hiter skok čez teh dobrih 42. km. Če sem jih jaz pretekla, jih boste pa vi prebrali.
1. km
Stojim v boksu, ogrnjena v pet let staro rumeno polivinilasto pelerino, katere je nekega davnega maratona delil Interšport na startu, ker je deževalo. Ta pelerina se me drži… tudi zadnji polmaraton tu v Ljubljani 2021 je bila z mano.
Sama sem. V množici. Pelerino kmalu slečem, tekaška telesa oddajajo toploto zato je ne potrebujem. Komajda slišim start, počasi se pomikamo in predno pridemo na startno črto mine celih deset minut.
Pelerino zvijem v rumeno žogo. Gledam, kje je moj Fric. Danes ima pomembno nalogo maratonske podporne ekipe – spremlja namreč mene, Nino in Clementa ter Nininega kolega ter njegovo punco. Predvsem na slednjo mora dobro paziti.
Zagledam ga, hiter objem in poljubček, pustim mu pelerino za naslednji maraton in končno počasi stečem. Stroj mašina tolče in zavija ampak tokrat se je energija nekam izgubila. Ni mi padla v srce.
27. Ljubljanski maraton, foto: getpica.com
Tempo 6:34 min/km.
2. km
7. Ljubljanski maraton, foto: družinski arhiv
Paziti moram na čas, da ne bom prehitra. Nimam dovolj treninga v nogah, paziti moram, da v drugi polovici ne crknem. Zadala sem si cilj 7 minut na kilometer ampak ne gre. Pazim, da ne grem hitreje od 6.30 in se nasmehnem, kako sva se s Fricem pred 20 leti, ko sva svoj prvi maraton pretekla skupaj, ves čas opozarjala: ne smeva hitreje kot 6 minut na kilometer.
Tokrat je bil 6:32 min/km. Hitreje bi bil samomor ali bolje precej verjeten odstop in trpljenje po nepotrebnem.
3. km
Gledam pod noge in na sotekače pred in ob sebi in predvsem pazim, da tečem po ravnem. Izogibam se nagibom. Seveda je asfalt relativno raven ampak nagib cestišča lahko kasneje povzroči težave. Tiste, ki se jih najbolj bojim – krče. Tekaški zid? Ne, tega me ni strah. Morda nimam več hitrosti ampak vztrajnosti mi ne bo zmanjkalo. Mislim na Frica. 6:37 min/km.
4. km
Lepo je teči dol po Slovenski cesti, v daljavi Kamniške Alpe in jaz v pisani reki tekačev. Letos sem si kupila nove tekaške hlače in ob kraju imajo žepe. V njih imam štiri gele. V zapasnem žepku pa Ventolin. Če me slučajno zvije. Letos mi je astma hotela malce ponagajati. Ampak sem jo ubila s tekom. Spet. Na zahodu nič novega, bi rekel Erich Maria Remarque*, jaz pa grem 6:48 min/km.
Nikjer nisem opazila Braneta z belimi brki… on pa mene tudi ne, ker nisem slišala nobenega navijaškega krika. Tam pri Ruskem carju pa zagledam sestro, mojo Ireno. Stoji ob redarju, v beli jakni in rdečih laseh – dobro vidna. Oddirjam do nje (oddirjam je bolj prispodoba) in jo objamem. Kar nekaj časa sva objeti. Ni samo zaradi maratona. 6:35 min/km.
6. km
Ja, “Ježca moja vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta” je ostala zadaj moje misli so pa še kar tam. Pri Ireni, nečakih, moji mami, ki je leta in leta hodila z nami, navijala, pazila na Nino in Urško. Letos je praznovala 90. rojstni dan in je še vedno prava korenina, jasnih misli in dobrega srca. Kot je vedno bila. Gor po Slovenčevi letim z “nadzvočno hitrostjo” 6:30 min/km.
7. km
Letos je bolje po Slovenčevi, ni listja in ne drsi, čeprav je potrebno ves čas paziti na bele črte. Fric me je na njih večkrat opozoril. Gledam in poslušam, če slučajno uzrem vztrajnostnega navijača Jureta iz Litostroja ampak ga ni videti. Mogoče so šle glasilke ali pa je prišlo kaj drugega vmes. Kasneje izvem, da je navijal za sodelavce. Tekli so desetko. Jure bo moral svoje sodelavce nekako spraviti k pravim razdaljam. Vodo pridno pijem na vsaki postaji. 6:27 min/km.
8. km
Razmišljam, če nisem morda prehitra… že ves čas se okoli mene podita dva zajca za tempo 4:45. To ni tempo na kilometer, žal ga ne zmorem več, včasih je pa letelo še hitreje. Sedaj moram žal dodati dve minuti. Pa nič hudega. Samo da gre. Počasi se daleč pride, kajne? Aja: 4:45 je čas maratona. Jaz pa v tempu 6:18 min/ km – kriva sta zajca – tečem glede na svojo pripravljenost, prehitro naprej.
9. km
Ti novodobni zajci so drugače naštelani. Sama sem bila “zajklja” enkrat v Radencih na polovički (21 km) in za to izkušnjo bom do smrti hvaležna Urbanu. HVALA!!! HVALA!!!!! No, naj se vrnem k novodobnim zajcem. Oni divjajo “prvi krog” (beri: prvo polovico maratona) in drugo grejo počasneje. Ok. Saj je smiselno. Po svoje. No, po njihovo. Po moje pa ne. Ker na ta način bo vsak tekač, ki ni sposoben preteči maratona v cca 4 urah, crknil v drugi polovici. Fasal bo krče. Izgorel. In čez tekaški zid tudi ni tako enostavno preplezati. Z zajcem ali brez. 6:32 min/km.
10. km
Hitro tečem, prehitela sem Barbike… juhu, uau, uau, uau, kakšen face. Največji štos pa dva tekača, ki jih ogovarjata, kako fletno je gledati takšne luštne punce. Mislim, da je bila večina “punc” fantov! So bili …. vsakoletne face. Vitezi dobrega teka. Bravo punce in fantje! Super ste. Obšla sem vas v nadzvočni hitrosti 6:38 min/km.
27. Ljubljanski maraton, foto: družinski arhiv
11. km
Se že malo veselim, mogoče bom videla Urško in Klemna. Moram dobro gledati, če kje stojita. Se spomnim, kako me je nekoč presenetila Manca. Nisem pričakovala, potem pa: Bravo Mojca! Jaz sem malo tudi Manca in malo je tudi Manca Mojca, ker najina imena najini domači (beri mama Vika) ves čas zamenjujemo. Hitrost: 6:33 min/km.
12. km
Prečkamo Celovško, gremo v Dravlje, v tisti del, kjer je “krona navijaškega stvarstva”. Pozorno gledam naokoli, tukaj bi lahko bila moja Urška s Klemnom in cimra Vjeka… pa jih kar ni in ni. Tam blizu Kluba 300 pa evo URŠKA in KLEMEN! “Dejmo mami” in letim, letim in prileti še Vjeka in letim po petko kot na krilih naprej pa pod draveljskimi zastavami proti Kosezam.
27. Ljubljanski maraton, foto: družinski arhiv
Pogrešam Frica. Pred dvajsetimi leti so naju navijači v Dravljah “vrgli na rit”. Tempo: 6:30 min/km. Ampak prosim – klanček čez nadvoz.
13. km
Dajem petke vsem otroškom ob progi, če je le mogoče. Letim še pod draveljskim vtisom mimo koseške tržnice in se spominjam, kako sva skupaj prav tu tekla pred dvajsetimi leti. Tam, kjer letos ni nikogar, jih je bila cela gruča. Podpornikov. Fricovih kolegov… ja, dvajset let je dolga doba. Nekateri so preseljeni, z drugimi smo izgubili stik, pa itak, Frica ni z menoj. In ne nazadnje: nekateri so celo obljubljali, kako bodo sami pretekli maraton. Ampak saj vemo, besede in dejanja – niso v sorodu. Tempo: 6:25 min/km.
14. km
V tem času sem pojedla en gel. Pojem ga vedno pred vodno postajo, da ga lahko nato poplaknem z vodo. Včasih se mi je zgodilo, da sem ga izpustila, pa se je vedno izkazalo, da to ni pametno. Tečem 6:34 min/km
15. km
Vreme je zanimivo. Malce sončka, oblačkov in predvsem preveč vlage. Sama obožujem mraz in sneg na maratonu. O, kako sem letela 2012! Takrat sem si pritekla osebni rekord: 3:26:31. Vsako leto sem bolj ponosna na ta dosežek. Ker ga vsako leto bolj cenim. Tokrat se zna zgoditi, da dodam 2 uri. Ampak, nič hudega. Samo, da mi uspe. Samo, da pridem skozi. Ker če to dokažem – potem je vse mogoče. Presenečeno vidim, da tečem že 1 uro in 38 minut. Čas s katerim sem včasih že bila na cilju polmaratona ali pa bila vsaj že zelo blizu. Tempo: 6:23 min/km.
16. km
V redu se počutim. Nič me ne boli, dihanje zadovoljujoče. Imam moč, nimam hitrosti, ampak vse je v redu in pod kontrolo. Zadnjih pet let me je namreč dajalo vse mogoče. Od bolečin v križu, zvitega gležnja, natrganih ramenskih vezi. Če bom po tem maratonu preveč “razštelana” v smislu razno raznih poškodb in bolečin v mišicah in sklepih – bo to žal moj zadnji. Tempo: 6:32 min/km.
17. km
Tečem proti Vrhovcem, v redu je. Malce se spuščamo. Prečkam prehod s PST po kateri tečem že več kot trideset let in letimo proti Tehnološkemu parku. Na križišču s Cesto na Brdu zaslišim “Mojca, bravo, gremo, gremo…” in zagledam Ano z navijaško druščino. Danes imajo veliko dela. Glavnina tistih, za katere navijajo je že davno mimo in hvaležna sem jim, da so počakali še na mene počasnelo. Sem pa ta kilometer lepo odletela v drncu 6:23 min/km.
18. km
Križarimo po Rožni dolini. Ni preveč luštno, mokra tla in na belih črtah in oznakah na cestišču zelo nevarno drsi. Pomislim, da na to nisem opozorila Clementa, ki teče tam nekje daleč pred menoj svoj prvi maraton. Številke tempa: 6:25 min/km.
19. km
Tečemo iz Rožno-dolinskega labirinta. Nastal je zato, ker so morali organizatorji nekje “doštukati” tisti del trase, ki so jo vzeli zaradi premaknjenega starta iz Kongresnega trg oz. izpred Drame na Ajdovščino. Ob vse glasnejšem skandiranju zavijačev, glasbi in ciljnega prostora pritečemo na Tržaško. Polmaratonci pospešujejo, nekateri pa smo se le dobro ogreli in moramo paziti, da nas ne potegne. Tečem z glavo: 6:33 min/km.
20. km
Spet srečam svoje zajce. Nekje so čakali, ker so bili v prvem delu zelo prehitri. Tečemo skupaj in spet izmenjamo par besed, ko zaslišim tisto znano: “Dejmo Mojca!” in moj Fric. Pridrvi še pravi paparazi Alen, to leto maratonec na počitku. Alenka navija, Meta fotka kot profesionalec. Hvala! Tečem proti polovici maratona in trasa se že loči na softiče in hardiče… Podelim petko mojim navijačem ob poti in dirjam veselo naprej. V mir in tihoto druge polovice maratona.
27. Ljubljanski maraton, foto: družinski arhiv
Tempo: 6:22 km, tečem pa že dve uri in enajst minut.
21. km
Maratonci odvijemo iz Tržaške stran. Na tisto polovico maratona, katere večina udeležencev kateregakoli Ljubljanskega maratona ne bo nikoli spoznala aktivno, kot tekač. Ker če to postaneš nisi samo tekač – si maratonec. Fino se mi zdi. Vedno, ko odvijem stran, ko izločim polmaraton, se počutim nekako svobodna in bolj jaz. Kot bi našla nekakšen mir. Pričakovano je navijačev manj. Zanima me, kakšen čas bom imela na polovici maratona in kmalu izvem: 02:18:27m, tempo v tem kilometru pa 6:35 minut.
22. km
Tečemo čez Mestni log, nirvana. Občasni navijači, hvaležna osnovnošolskim organiziranim skupinam. Delim petke. Počutim se dobro. V desni nogi čutim nekakšno dogajanje ob palcu. Vesela sem, da sem si preventivno nalepila obliže za žulje na predvidena in občutljivejša mesta. Zanima me, če bom ponovno izgubila kakšen noht ali pa vsaj pridelala črnega. Bomo videli. Malce prši, vesela sem svojega šilta. Tempo: 6:37 min/km.
23. km
Zajci so pričakovano nekam mrknili. Najbolje, da jih dam na “ignor”. Sicer bo od njih več škode kot koristi. Če so prvi krog divjali, nato čakali in stali, morajo kot so povedali, sedaj prav počasi teči. Meni takšno menjavanje hitrosti ne odgovarja. Slabo vpliva na psiho in še slabše na mišice nog. Na tak način se hitreje pojavijo krči. Jaz sem pa še vedno ok in vesela, da grizem v drugo polovico maratona s tempom 6:48 min/km. Malce sem upočasnila, vse je v redu.
24. km
Noben kilometer Ljubljanskega maratona ni dolgočasen. Ampak, če bi ga le morala izbrati bi bil to ta del… raaaavniiinaaaa…redki navijači … samota. Kljub množici ljudi okoli sebe, si v resnici čisto sam. Erich* tega ni vedel. Prepričan je bil, da si resnično sam le tik pred blaznostjo in samomorom. Preteči bi moral maraton. Ah ja, kljub temu sem pred več kot 40. leti prebrala vse njegove knjige. Še predno sem pretekla svoj prvi maraton. Ja. Maraton je življenje in tek je kri … in tempo spet 6.48 min/km.
25. km
Iz transa me zbudi glas “Mojca!!!” in zagledam svojo “cimro” Nado. Dobila me je v trenutku, ko sem padla vase. Zbudila me je, da sem spet padla v svoj tempo in hvaležna do neba odmahala in odtekla naprej … noge so se vrtele 6:55 min/km.
26. km
Na desni me pozdravi znan pogled na PST in zadnji del trase mojih letošnjih daljincev. Na tej točki se ob zadnji oznaki obrnem in ko pritečem pred hišo je za menoj točno 25 km. Prava čarovnija. Drevo, kamor sva pred dvajsetimi leti s Fricem ob treningih skrivala plastenke z vodo, še vedno stoji. Danes imam pitnike. Tempo: 6:50 min/km. Če bo šlo tako, me maratonska metla ne bo pometla. Ampak….. pot je še dolga.
27. km
No, pa sem prišla sem, ko se odvije gor na levo in potem imaš občutek, da je samo še gor. Gor in gor. Veliko ljudi hodi, jaz lepo počasi tečem. Hoja pride v poštev le v primeru sile. In tega nimam v planu. Tokrat ne. Niti slučajno! Pomagam si z rokami in tečem, tečem, ko pred seboj zagledam gručo ljudi. Občutek imam, da stojijo. Gledam, kaj se dogaja, ampak ni videti ničesar. Nekateri tekači se borijo s krči, hodijo, se raztegujejo… previdno tečem po sredini in si prisluhnem. V redu sem. Tempo: 7:06 min/km.
28. km
Pri tej razdalji se veliko ljudi zaleti v zid. V milejši obliki se mi je zgodilo pred leti. Hitrost je čisto padla in nekaj metrov sem celo hodila. Ampak je šlo. Če si trma, si trma in iskreno, tistega tako “opevanega” in strašnega tekaškega oz. maratonskega zidu še nisem doživela. Veliko hujši so krči. Bolečina. Energijo se vedno lahko potegne nekako iz pet. Iz asfalta ven. Iz tiste maratonske trme. Zato pa treniramo, kaj ne? Čez “prulske klance” tečem v tempu 6:54 min/km.
29. km
Čez te dolge klance nas spremlja mavrica… v tem času je tiste v centru dobro opral dež. Pravljično je! Mavrično. Tečem svoj mavrični maraton in tečem še za mojega najljubšega maratonca v nespremenjenem tempu 6:54 min/km.
30. km
Ojoj! Kakšen klanc! Mokro cestišče. Drseče črte. Prehodi. Občutek imam, da vsi hodijo. Jaz puzam dalje gor v strmino. Džizus, dušo bom izpustila ampak – hodila ne bom! Vem, da me za to strmino čaka spust v dolino … čuha puha čuha puha in Natalijin navijaški krik me požene do vrha. Klanca. 7:13 min/km.
31. km
Življenje je lepo, pršeči dežek me je osvežil, tečem po rahlem klancu navzdol v Štepanjsko naselje. Imam nekakšno maratonsko moč v sebi in grem, jem in požiram kilometre…. Pritekla sem v daljino, katere letos še nisem pretekla. Najdaljši daljinec je bil dolg samo 30 km. Zato grizemo in letimo navzdol 6:45 min/km. Pred enajstimi leti sem bila pa že v cilju. JP.
32. km
Letim mimo Štepanjca in “elegantno” odpuzam mimo sodelavke, ki teče z menoj in me spodbuja. Hvala Nataša. Dobila sem krila in super je šlo… tečem čez Ljubljanco proti Kajuhovi kjer me spet čaka VZPON! Tempo: 6:49 min/km,
33. km
Uf. Poznam ta del. Tukaj moraš stisniti zobe in zdržati. Samo še 9 km do cilja! Samo še 9 km do cilja. Samo še 9 km do cilja…. ljudje hodijo ob meni…. puzam v klanc, klanc ni žganc, poštevanka – izštevanka – Čumalungma, Kilimandžaro, cigumigu, mačkastrigu, cigu migu mjau… takrat pa: “Dejmo MAMI!!!!” O moja Urška. Moja navijača Urška in Klemen sta se prepeljala iz Dravelj in navijata, dejmo mami, še mal, dejmo Mojca in sedaj pa moram teči vsaj približno, da bo izgledalo. Hvala vama, nadela sta mi krila in po Kajuhovi je šlo… ualalala …tempo 7:13 min/km.
27. Ljubljanski maraton, SUPERVIZOR 😉
34. km
Pleh muska na Šmartinki ne špila pa jim zavpijem “Dejmo no mal igrat! Mi mormo skos tečt, 5 al pa 6 ur, če bo treba!”… “Bomo, bomo…” sem še slišala in čez čas so res spet zaropotali. Pa sem nekako spet lažje premikala svoje krake in metala eno nogo pred drugo čisto po sredini, da me ne bi usekal kakšen krč. Nekaj sumljivega sem začutila. Tempo vrhunski: 7:08 min/km.
35. km
Diham in štejem in tečem… in glej jih moji zajci. Spet pridrvijo nekje od zadaj. “Bomo tekli skupaj do konca?” sprašujejo, nekaj odmrmram, taki zajci te ubijejo, naj tečejo po svoje si mislim… oddrvijo naprej jaz pa čakam na moje zajce, tiste za 5 ur. Ko me bodo pa tisti prehiteli bo alarm, da me kmalu čaka maratonska metla. Kar vidim se, kako se zavihtim na smetarski voz in se slovesno pripeljem v cilj. Tempo: 6:53 min/km , tečem pa že 3 ure in 56 minut. “Ajde, stara”, si rečem “še 7 kilometrčkov, pravljičnih” ter si odvrnem “Ma dej nehi, no, pod noge glej in ne sanjaj pa zajce pri miru pust!”
36. km
“Danes bom popila dve pivi”, si mislim in zadovoljno tečem naprej, saj gremo malce navzdol. Končno. Ampak ne dolgo. Kmalu se spet obrne trasa na levo in fiju fiju navzgor proti Vojkovi. Pridno jem gele. Vse hodi. Jaz sem v redu. Spomnim se na Ventolin in pomislim, da povsem v redu diham samo moči nimam več. Navadno na tej razdalji skušam pospešiti. Kadar mi seveda še ostane kaj rezerve. Tokrat si ne upam. Pojedla sem vse gele. Moram počakati in tečem v tempu 7:05 min/km.
37. km
Pritečem na Dunajsko, tokrat tečemo proti centru. Zdi se, kot bi spet tekli navzgor ampak nekateri pravijo, da se teče “dol v mesto”. Nimam pojma ampak v primerjavi z zadnjim Ljubljancem na tem kilometru veliko lažje tečem. Nimam nobenih izrazitih bolečin, samo tiste splošne, maratonske. Maratonci veste o čem govorim. Ves čas tečem po sredini in pazim, da ne padem. Škoda bi bilo, da se mi sedaj kaj pripeti. Tempo je malce počasnejši. Verjetno se je res teklo navzgor: 7:15 min/km.
38. km
Še dobre štiri kilometrčke in za menoj bo 15. maraton. Večino njih sem pretekla v Ljubljani. Razmišljam, kje so sedaj moji tekači. Fric me bo verjetno čakal na Ajdovščini, ker gre tam trasa v levo proti centru in se kasneje po njej tudi spet vračamo. Ali sta Ivo in Clement uspešno odtekla maraton? Verjetno sta oba že v cilju. Za Nino vem, da je ok. Upam da tudi Taxi Alexi. Lepo se bo ustaviti in iti na pivo in žal mi je, ker Urške in Klemna ne bo. Sicer bi bili kompletni. Tempo: 7:17 min/km.
39. km
Tečem navzdol v železniški podhod in naprej proti Ajdovščini, ko zagledam Aleša na kolesu… gremo zavpije. Od daleč se slišijo glasovi iz cilja in glasno vpitje “Dejmo Mojca!”. Skušam se ustaviti in dati petko Fricu in Ani ampak ne, vpije, “Ne še, ni še konec, teci, teci…!” in odtečem v levo po Tavčarjevi naprej. Tukaj je vse nekako zapuščeno, nekaj redarjev na križiščih ampak sem tako zmedena, da kljub usmerjanju skoraj ne vem, kam naj grem. Fotografov se ustrašim, ampak, hvala, hvala maham in grizem proti 40. kilometru. Tempo: 7:17 min/km.
40. km
Potem, ko odvijem na Resljevo zagledam čudovit razgled na Ljubljanski grad. Razkošje je teči maraton. Razkošje, razmišljam. Dragoceno darilo. Skušam hitreje ampak ne gre. To je to, kar zmorem. In dobro je tako. Vem, da se v cilj ne bom pripeljala z maratonsko metlo. 7:07 min/km.
41. km
Tečem čez Krekov in Mestni trg. Kocke. Blešči se mi. Pazim na vsak korak.
27. Ljubljanski maraton, osebni arhiv
Maham z rokami. Prešeren z Julijo. Težko je. Navijači pa glasno vzpodbujajo. Pomaga. Spomnim se Teka trojk s Fricem. Ubije me klanec na Miklošičevo. Tečem mimo gostov v restavraciji kako srkajo pivo in si mislim, tudi jaz ga bom kmalu. In grizem, grizem Fric, zate grizem in vem, da me čakaš tam za ovinkom. 7:19 min/km.
42. km
Res je bil tam skupaj z Ano sta se drla kot “jesharja”. Naredili smo cel žur tako, da so bili še bobnarji ob trasi primorani bolj nabijati. Hudo! Pomislim, da bi pa res rada pretekla še enega. Tečem po Slovenski ali Dunajski, včasih je bila Titova. Vse prehitevam! In nihče me ne prehiti. Ker ni nikogar!!! Tekaška pista je moja. Pritiskam na plin, vedno rada “prišprintam” v cilj. Zavijam na Kongresni trg, napovedovalec, zvočnik, navijači, “Dejmo Mojca” za bežen trenutek vidim Meto, Natalijo….Tempo: 6:56 min/km.
Kraljevskih 195 mt
27. Ljubljanski maraton, osebni arhiv
Uživam to ciljno ravnino … slavolok pred menoj. Dvignem roke visoko v zrak, zmaga! Pivo! Pica! Sem že v ciljnem prostoru, ki je prazen, dolg in prostran. Uspelo mi je. Ustavim uro. Ej, nisem še za v staro šaro. Bravo Fric, odlična sva.
Skoraj pozabim, da potrebujem medaljo. Kje je kdo? Mi bo sploh kdo čestital? Od organizatorjev nikogar, župana so očitno tudi že začele boleti noge, saj ga spet ni nikjer. Najdem medaljo in finisher majico.
In mojega Frica. In moje ljudi. Te čestitke, dobre želje in stiski rok veljajo največ.
Zaključek
Maraton sem pretekla nad svojimi pričakovanji v času 4:47:45. Osebni rekord najpočasnejšega maratona. Pridelan en majčken žuljček in skoraj prepričana sem, da bom obdržala vse nohte. Mogoče ostanejo celo vsi naravne barve.
Po krajšem raztegu in počitku sem lahko skoraj normalno hodila. Naslednji dan sem se počutila odlično. Nobenih bolečin nikjer. Ne v rami, križu, hrbtenici, gležnju, nič. Kot bi se resetirala. Očitno je, da moram s tem nadaljevati.
* Erich – Erich Maria Remarque (nemški pisec)
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Po petih letih sem spet stala na startu Bovškega polmaratona. In če sem si pred petimi leti rekla, da naj me koklja brcne, če ne bom prihodnje leto tekla v Bovcu tudi na maratonski razdalji moram priznati, da me je koklja dobro zgrešila.
Udarila mimo za pet let in zgrešila tudi razdaljo.
Pet let je tudi moja doba brez maratona. Kar verjetni ne morem! In letos skrajni čas, da to obdobje presekam. Pred dvajsetimi leti sem namreč pretekla svoj prvi maraton v Ljubljani in sama sebi bi se zdela zelo velika zguba, če ga letos ne bi pretekla ponovno. Pa čeprav čisto počasi. Pa čeprav pridem čisto zadnja na cilj – ampak najprej moram priti do starta. Zdrava in cela.
Zato sem torej v soboto, 16. septembra 2023 stala na startu Blitz Bovec maratona. Bolj zadaj. Počasna kot polž. In odločena, da se na tej tekmi stestiram na polmaratonski razdalji, če sem sploh za na start maratona v Ljubljani.
In kako sem trenirala? Veliko manj kot pred dvajsetimi leti. Tečem le trikrat na teden in vključujem veliko hoje v hrib oz. pohodništva. Tistih dvajset let žal ni čisto brez veze. Potrebujem veliko več regeneracije, veliko manj hrane, ker se kar redim oz. ne morem shujšati ter predvsem več vaj – pretežno razteznih – za celotno telo. Dva teka med tednom sta krajša in sta predvsem “igranje po tekaško” s hitrostjo ali bolje počasnostjo. Ob nedeljskih jutrih pa je čas za moje daljince, ko se izgubljam po poteh PST-ja.
Kmalu po uvedbi daljincev nad 20 km sem ugotovila, da moj plan, ki vključuje število kilometrov, ki bi jih morala preteči, ne deluje. Sem prepočasna! Z grozo sem namreč ugotovila, da sem bila v času, ko sem na primer pred desetimi leti pretekla polmaraton – šele na 14. kilometru. Tako je sedaj moj plan za maraton koregiran iz kilometrov na čas. Daljince v nedeljo tečem npr. “tri ure”. Zaskrbljujoče. Zaskrbljujoče je tudi to, da za 30 kilometrov potrebujem toliko časa kot sem pred desetimi leti potrebovala za cel maraton. Še malo več.
Ogrevamo se. Ogrevanje vodi znanec iz resničnostnih šovov Matic. Žal je vsaj polovica vaj zame neprimernih. Delam po svoje.
Postavim se zadaj, moj najljubši maratonec mi vlije moč kot po navadi. Brez njega me naj tej tekmi ne bi bilo. Hvaležna sem mu. Vedno je z menoj na startu in na cilju. In včasih se pojavi tudi kje na trasi. Nikoli ne vem, kdaj ga bom kje zagledalo.
Počasi stečemo.
Odločena sem, da na začetku ne bom tekla hitreje kot sedem minut na kilometer. To je “hitrost” s katero imam namen opraviti z maratonom. Če mislite, da je to tako počasi, da to sploh ni tek vam moram zatrditi, da se motite. Tečeš lahko še počasneje.
Prva polovica trase polmaratona je hitra, saj se teče navzdol. Zato je bil tudi moj tempo hitrejši vendar sem ves čas pazila in kontrolirala hitrost. Kar sploh ni bilo težko predvsem potem, ko se je trasa zravnala.
Profil proge – polmaraton Bovec
Lepo je bilo teči tam med gorami. Občutek sem imela, da je bilo ljudi precej manj kot pred petimi leti. Morda le lažni občutek, ker sem startala med zadnjimi. Pred petimi leti namreč še nisem bila takšna počasnela.
Tekači smo tekli lepo narazen, nobene gneče, gosposko. S še dvema tekačicama smo kljub temu tekle skoraj ves čas skupaj. Na postajah z vodo smo se izgubljale in kasneje spet srečavale.
V vasi Srpenice smo odvile med hiše, ena od njih kar po telefonu razlaga nekomu, da bo danes moral pač sam skuhati kosilo, ker je šele v Srpenicah! V tej simpatični vasici nas je pričakalo kar nekaj navijačev. Skušam suvereno in strumno teči. Otroci, babice, vaščani … pa me vpraša gospa ob poti: ” Ali ste ve zadnje?” Verjetno mi je padla čeljust čisto nekam dol ampak nekako mi ji je uspelo odgovoriti, da upam, da ne.
Nauk za navijače: nikoli ne vprašajte nobenega tekača na tekmi, če je zadnji!
Seveda nismo bile zadnje! Kar nekaj jih bi moralo še biti za nami. Vsaj tisti, ki so se v prvi polovici polovičke maratona precenili in že tam praktično shodili. Pa tudi če bi bile!
No, na razburjenje sem raje hitro pozabila, saj smo pritekli na makedam, ki vodi proti Soči in je potrebno biti pazljiv. Gleženj imam namreč še vedno rahlo otečen in lepo zavit v bandažo. Pritečemo do stopnic, ki vodijo do brvi čez Sočo. Tokrat ni nobene gneče in lahko celo prav počasi stečem preko brvi… na sredini vseeno raje shodim, saj imam občutek, da me bo katapultiralo v zrak in nato v Sočo.
Pot po drugi strani vodi v Log Čezsoški, gneče ni nobene. Občasno koga prehitim, tečem enakomerno, ni mi hudega.
Na mostu ob slapu Boka sem na “domačem terenu”. Tu sem že večkrat tekla svoje jutranje teke, kadar sva bila pri prijateljih v Čezsoči. Občudujem Svinjak, njegov vrh smo osvojili julija 2020, super tura. Cerkev v Čezsoči se kar noče pojaviti sicer je pa to takooooo dooooooolga vas. Tokrat navijači niso tako ekstremni kot pred petimi leti v nalivu. Mogoče so se le naveličali, saj smo očitno med zadnjimi.
Foto: Blitz Bovec maraton Testna tekma, poročilo
Pritečemo do razkrižja, kjer se maratonci ločijo in gredo po svoje. Mi softiči pa gor v breg. Pomislim, da se že zaradi tega splača na cel maraton v Bovcu. “Bom šla drugo leto”, delam plane brez krčmarja. Nekam vroče mi postane in pljuča postanejo majhna, moči mi vlijejo fantiči, ki ob progi navijajo Chucka Berryja – Go, Johnny, go! Me je kar pognalo, celo toliko sape mi je ostalo, da sem fantičem zaklicala “Hvala fantje, super muska!”, kar me je sicer ubilo ampak sem v najpočasnejšem možnem tempu odpuzala do ovinka … in shodila.
Nagnjena naprej, maham in si pomagam z rokami… mislim, da nisem čisto nič počasnejša kot prej, ko sem mislila, da tečem.
Takrat pa , glej ga zlomka, kot po navadi, ko najmanj pričakuješ: “Gremo, Mojca !” “Ajde, še malo, gremo, Mojca!” In grem… in spet “tečem” in sopiham gor v klanec in upam, da ga bo konec in ko bi le bil še kje kakšen ovinek, da se skrijem za njim in vsaj za hipec spet shodim, ker mi bo razgonilo pljuča v prafaktorje.
Pa je že ob meni “DEJMO, MOJCA!” , pa dejmo Mojca si mislim in puzam gor, gor, gor v nebesa… nasproti pride ženska in mi reče, samo še malo, na vrhu je voda in res je na vrhu voda. Požirek. Voda se mi zaleti. Še malo poplaknem. In odpuzam dalje, mimo picerije, proti Bovcu, v križišču gre malce navzdol in potem spet navzgor. Fotograf me slika, hvala bogu slike nisem nikjer našla in potem je letelo do cilja.
Dobim medaljo, vesela sem… ampak ni nobenega mojega.
Vseeno sem hitreje tekla kot je moj Fric hodil. Ni trajalo dolgo, da mi je čestital rekoč: “Dobra si!” Kaj pa vem, si mislim. Prišla sem pa le. Tudi hodim normalno, nisem sesuta, čisto ok. Testna tekma za maraton je uspela. Za 22,3 km sem potrebovala 2 uri, 30 minut in 45 sekund. Za limit v drugi krog v Ljubljani bo dovolj.
Na stojnici točijo zastonj pivo! Spijem dva kozarčka in nič mi ni. “V Ljubljano grem!” se veselim. Kasneje izvem, da je bilo pivo brezalkoholno. Odličnega okusa.
Foto: osebni arhiv Bovški maraton – v cilju polmaratona
Sedaj pa po pameti do maratona.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Svojo tekaško pripravljenost za maraton je smiselno preveriti na polmaratonu ter opraviti analizo testne tekme.
Svojo pripravljenost za maraton je vsako leto priporočljivo preveriti na organizirani tekmi – polmaratonu. Tak nastop je”testna tekma”. Poleg tega, da preveriš svojo pripravljenost in hitrost, nastop pokaže tudi ostale pomanjkljivosti. Pa naj bodo organizacijske ali pa tehnično tekaške narave. Zato je smiselno nastop na testni tekmi čimbolj natančno analizirati. Še vedno imamo namreč nekaj časa, da odstranimo ali vsaj omilimo morebitne pomanjkljivosti z določenimi aktivnostmi.
Kam na testno tekmo
Po letošnjem tekaškem planu je prišla testna tekma na vrsto teden dni prej kot lansko leto, ko sem tekla na Konjiškem maratonu ter leto pred tem v Domžalah in na Ptuju.
Glede na to, da je tekaških prireditev zadnja leta v Sloveniji ogromno, me dolgo časa to sploh ni skrbelo. Dokler ni prišel čas za organizacijo tekaškega vikenda in prijavo.
Brskanje po spletu ni rodilo sadov. Nič. Neverjetno. Tekaških tekem in prireditev sicer veliko, vendar prav nobenega polmaratona na moj datum.
Pomoč sem poiskala, kot že mnogokrat do sedaj, na Tekaški forum. Spletna stran, ki si zasluži prav posebno obravnavo, zato tokrat čisto na kratko: forum tekačev, ljubiteljev teka od popolnih začetnikov do vrhunskih športnikov. Tu izveš praktično vse!
In tokrat je bilo tudi tako. Polmaratona v Sloveniji sicer nismo odkrili, sem pa dobila na izbiro dva tekaška cukrčka: Udine in Varaždin.
O Varaždinski polmaratonu je bilo že veliko lepega napisanega na forumu. Lep, srčen maraton, vedno odlično organiziran pod taktirko glavnega organizatorja – tekaškega kluba Marathon95 Varaždin, katerega poznamo tudi na Tekaškem forumu, že dolga leta. Na Varaždinskem polmaratonu je teklo že lepo število forumašev, zato je bila izbira dokaj enostavna: Varaždinski polmaraton!
Varaždin
Varaždin je staro srednjeveško mesto, vsega ima okoli 50.000 prebivalcev. To je mesto baroka, glasbe in cvetja, včasih glavno mesto Hrvaške in znano po svoji čarobnosti, zato se na prizorišče odpraviva že dan prej. Imela bova več časa za ogled mesta in še naspala se bom lahko dovolj. Odpadla bo namreč dolga vožnja pred tekmo! Tako bo za vse več časa. Zajtrk in ostale priprave pred tekmo.
Testna tekma za maraton
Namestitev sva dobila preko Booking.com. Krasen penzijonček. Berem, da se dobro spi, sobe so prenovljene, fen in sploh vse kar potrebujem. Idealno.
Na meji s Hrvaško ugotoviva, da je bilo res pametno iti dan prej. Zaradi beguncev naju namreč pošljejo na drug prehod. Če bi se to dogajalo naslednji dan zjutraj bi bila spet panika.
Sledi sporočilo od Booking.com, da je prišlo do pomote in premestitve drugam. Bo že moralo biti v redu.
Noč pred tekmo
Ležim v postelji, poravnana na hrbtu brez vzglavnika , lepo pokrita in skušam zaspati.
In nato se začno prave predpriprave za testno tekmo v Varaždinu.
…. Taram, taram… bum…. bum…. bum… odmeva iz bližnje diskoteke.
Preveriva, če so okna dobro zaprta. Zaprta so, kolikor so lahko. Žal ne tesnijo dobro zato skoraj poskakujeva po postelji v ritmu … bum, bum, bum …bam, param, bam, bam…
Glavo vtaknem pod blazino in se trudim zaspati… ne gre.
Skušam odmisliti zvok. Moram spati. Ura bo zvonila ob pol sedmih, ker moram pred tekom dovolj zgodaj jesti, sicer lahko pustim zajtrk kje ob poti. Proti svoji volji.
Sedaj me moti žimnica. V sredini je luknja, vleče me na desno. Ležim diagonalno. Moj sotrpin se besno vrti po postelji kot vrtavka.
Ko mu že skoraj zavidam, da je zaspal, ga odnese v zrak, kjer se nekako umetelno obrne in pade nazaj v posteljo. Usedem se in ga gledam. Deluje kot da spi. Pravi akrobat.
Spijem vodo in skušam dalje spati.
Mislim, da je hrup prenehal okoli treh, ob štirih sem zadnjič pogledala na uro. Torej sem tedaj nekako zaspala ali bolje zadremala, ker sem v snu bila že na startu in iskala vhod pa čeprav sva šla stadion pogledati že podnevi.
Jutro pred tekmo
Ob pol sedmih zazvoni budilka. Samo spogledava se skozi napol priprte oči : »Še pol urice!«
Skušam se maksimalno spočiti v teh tridesetih minutah, ko se mi prikrade misel: “Zakaj sploh rinem na to tekmo?”
Včasih se mi je zdelo naravnost trapasto hoditi na tekme in teči v tropu kot kakšen črednik in za to še plačevati? Tako se mi že dolgo ne zdi več. Sicer na tekme ne hodim veliko, ampak kakšne tri ali štiri na leto pa le odtečem. Tako: za dušo in veselje ter kot test pripravljenosti. Ter seveda obvezno en maraton na leto, za nagrado, ker sem pridna, da tečem. Da ne neham. Sicer, iskreno, samo med nami – maraton že dolgo ni več samo nagrada. Nagrada se je spremenila v potrebo. Rabim maraton! Hočem maraton!
Ležim v postelji in s strahom čakam, kdaj bo treba vstati. Čisto sem se potuhnila, da ga ne zbudim, da še malo traja tole poležavanje… torej, zakaj sploh rinem danes tja dol na start? Tudi enaindvajset kilometrov ni tako malo … lahko bi odležala tule še kakšni dve urici, počasi pojedla zajtrk, popila kavico in se odpravila malce po mestu. Na lenobni potep!
Samomotivacija
In potem? Nekaj bi manjkalo. Kot sta včasih rekli hčerki: vrhunec dneva. Ja, dan brez teka je izgubljen dan. Sicer pa … ni variante, da ne bi šla na tekmo, pa čeprav celo noč ne bi spala čisto nič.
Ne želim si takšnih dnevov in bog ne daj – življenja. Že tako ali tako se kdaj zgodi. Ah, to ni zame! To naj počno drugi, če želijo.
Veliko boljša je moja izbira: tekma in potem sprehod po mestu! In nato prisluženo pivo po tekmi na slikovitem trgu pred mestno hišo! To je življenje! In tisti čudovit občutek, ki te prevzame, v cilju. Ko je za teboj testna tekma in si še korak bliže maratonu: cilju tekaške sezone.
Čudovit je občutek zmage nad samim seboj!
Sem že v kopalnici. Na zajtrku. V opremi. Zunaj !
Pot na start
Ne boste verjeli: spet skoraj tečeva, tokrat na Stadion Sloboda, da dvignem startno številko. Z grozo ugotovim, da je vedno isto! Vedno zadno minuto! Kot v Amsterdamu. Le da je Varaždin manjši pa tudi točno poznava pot na stadion.
Dvignem številko. V vrečki me preseneti praktična tekaška majica, voda in… velikanski sendvič!
Na stadionu je živahno. Tečejo tudi otroci na 400 in 800 metrov zato jih hitiva gledati in spodbujati. Ugotavljava, da so deklice hitrejše in vztrajnejše od dečkov. Ena izmed njih vodi skoraj celi krog a se preceni. Na koncu je tretja!
»Tudi jaz ne smem začeti prehitro«, pomislim.
Start Varaždinskega polmaratona je pred stadionom, kar hvala bogu izvem pravočasno potem, ko se nama je vseeno zdelo čudno, da tako dolgo ni nikjer odraslih tekačev.
Vzdušje je prijetno, ogrevamo se ob dobri glasbi in pogledujemo na uro.
Tekma – Varaždinski polmaraton
Start ob 10.00 – pok pištole.
Tokrat nimamo čipov, samo štoparico. Torej bomo uvrščeni po bruto času. Skušam se postaviti bolj spredaj, da ne izgubim preveč časa zaradi gneče a se kmalu začnem pomikati ritensko nazaj. Sotekači ali bolje konkurenca deluje prav nevarno.
Pred menoj je sloka maratonka – pravi klon Paule Redcliffe.
»Kaj se rineš naprej« se oštejem. »Nazaj se spravi, te bodo še pomendrali!«
No, ko stečemo, kar gre. Nihče me ne pomendra.
Tempo
Idealen tempo je tisti v katerem lahko pretečeš celotno tekmo kar najbolj ekonomično in hitro. Pravzaprav ravno prav hitro, glede na svojo pripravljenost. Največkrat tekači naredimo to napako, da pričnemo prehitro. In čeprav so morda prvi kilometri hitrejši od planiranih je končen izračun slabši kot bi bil, če bi tekli enakomerno ali bolje, v ravno pravem tempu.
Prvi kilometer odtečem z lahkoto.
Na začetku tekme je tekač spočit, deluje tudi adrenalin, zato lahko hitro izgubiš realen občutek hitrosti in moči, ki jo vložiš v hitrost teka. Realen rezultat mojega občutka teka v prvem kilometru – lahkotnost – je bil v resnici samo prehiter tek glede na mojo pripravljenost in ostale dejavnike, ki vplivajo na sam končni rezultat teka na 21 kilometrov. Enostavno povedano: pretiravanje!
Pretiravam še naslednjih nekaj kilometrov misleč, da sem dovolj pripravljena. Da zmorem ter da sem v tem tempu sposobna preteči celotno testno tekmo.
Pa sem se grdo uštela. Pogrnila na polno pri tekaški taktiki.
Dodatno me je spodbudil še moj nekdanji sotekač, češ, da ne morem biti vsako leto hitrejša.
Želim dokazati, da ni tako. Lahko sem boljša! Zakaj ne bi za svoj šestdeseti rojstni dan, na primer, odtekla svoj najhitrejši maraton?! Ja, kaj? Zakaj pa ne?
»Nisi dovolj dobro pripravljena!«
To me jezi. Pa kdo sploh lahko ve, razen mene, kako dobro sem pripravljena in kako se počutim. Nihče! Samo JAZ!
Tako se podim prvih pet kilometrov iz mesta ven. Nato se zadeva nekako stabilizira, tečem malo pod pet minut na kilometer mimo polj in travnikov.
Da dosežem raven pod pet minut na kilometer, me vsako leto stane kar nekaj truda. Na Varaždinskem polmaratonu sem imela ves čas varljiv občutek: če se ne vidi petice (tečem pod pet) sem dobra, sem dovolj hitra.
In tako sem tekla prepričana, da bom v cilj pritekla v planiranem okviru.
Bežno pomislim, da bi bilo pametno preveriti čas na deset kilometrov in petnajst, a se mi enostavno ni dalo. Med tekom zelo nerada predolgo pogledujem na uro in še manj iščem podatke po njej. Pravzaprav je to izguba dragocenih sekund.
Sicer pa imam dober občutek. »Gotovo sem imela na desetem kilometru manj kot petdeset minut«.
To je bilo sicer res. A žal sem izračunala polovični čas napačno! V resnici bi morala imeti na desetem kilometru okoli petinštirideset minut!
Moje zadovoljstvo doseže vrhunec, ko zaslišim tam nekje okoli sedemnajstega kilometra sotekmovalca, kako sprašuje kolegico:
«Kakšen tempo je tole? Za koliko?!«
»Tamo nekje četrdestri«, sledi odgovor.
»Uau«, sem vesela in se sploh ne sekiram, ko mimo mene stečeta dve tekačici. Kar naj gresta, glavno, da jaz pridem v cilj tam okoli 1:42:00. Brez veze! Ne bom se podila kot zmešana, lepo, pokončno bom odtekla v krog stadiona. Čas bo soliden, če nadaljujem v tem tempu. To bo celo bolje kot sem načrtovala!
Trasa polmaratona
Varaždinski polmaraton v marsičem spominja na moj veliki lanskoletni maraton v Amsterdamu. Tehnično in doživljajsko.
Start in cilj na stadionu, prihod na start v zadnji minuti.
Potek trase deloma po mestu in nato pentlja ven, na podeželje ter nazaj. V Varaždinu po drugi strani ceste, v Amsterdamu po drugi strani reke. In še nekaj imata skupnega. NADVOZ!
Oba maratona sta zelo ravninska. In oba imata en nadvoz. Varaždinski čez avtocesto. Veselo ga pretečem v obe smeri. Tja in nazaj. Teka, teka… brez problema. Nazaj grede se zalotim, da si hočem nadeti »trpečo masko« v tistem trenutku, ko se spomnim nadvoza v Amsterdamu. Hitro se je znebim in se na silo potegnem usta v nasmeh. Deluje. Na osemnajstem kilometru testne tekme za maraton pač ni trpljenja! Ga ne sme biti!
Osemintrideseti kilometer maratona je povsem druga zgodba. Vzporedno vesolje, če hočete. Še posebej, če je sredi dolgega nadvoza nad reko vodna postaja ravno na najbolj strmem delu klanca. Deluje kot navpično postavljen zid. Dobesedno.
Ni prijetno ponovno steči v tisti »klanec«. Ker če želiš do vode na okrepčevalnici, se moraš bolj ali manj ustaviti, da sploh prideš do mize. Zaradi gneče namreč– maratonci visijo skoraj v grozdih okoli okrepčevalnic, veliko jih hodi ali celo stoji in se razteguje ob trasi. Ta okrepčevalnica je bila res nekaj posebnega. Kot šank v vaški gostilni!
Ko sem torej izvajala »hodotek« v tisti “nadvozni” hrib, sem upravičeno imela na obrazu ne ravno srečen in navdihujoč izraz. Pa ne bom napisala, da sem trpela. Le grizla sem maratonske muke.
Tega problema na varaždinskem polmaratonu ni. Tekačev je veliko manj, vodo lahko nemoteno vzameš ali pa ti jo prostovoljci podajo in jo piješ med tekom. Ker so plastični kozarčki dokaj prožni je pitje enostavno.
Vodo pijte na vsaki okrepčevalnici. Potrebujete jo. Poživlja in daje novo energijo.
V Varaždinu res ni bilo pretirane gneče. V samem mestnem jedru praktično ni bilo čutiti, da se le nekaj minut stran odvija maraton. Nekaj navijačev je bilo okoli stadiona, po mestu ob trasi teka ter ob okrepčevalnicah. To veselje, odkritje ali bolje razodetje, kaj takšna tekaška prireditev lahko vse dobrega prinese mestu, Varaždince še čaka.
Stadion Sloboda
Na vhodu na stadion Slobode zaslišim mojega najdražjega navijača: »Dejmo, Mojca!« Kot bi dobila brco v rit me odnese naprej, mimo njega in že tečem po stadionu.
Strašno mi je všeč občutek stika superg s stadionsko podlago, noge se lažje in hitreje premikajo. Prehitim še eno žensko in tečem naprej. Sotekača ob meni nekdo spodbuja in ta me prehiti. To me jezi in v tistim spet zaslišim od nekod mojega: »Prilimaj se mu za rit!« in se mu res najprej prilimam ter nato odlimam, ga prehitim in nato še enega.
Šprintam v cilj v pričakovanju odličnega časa!
Napovedovalec celo napove moje ime in med tekom si sramežljivo mislim: »Joj, pa ne, no!« in že sem pod slavolokom.
Ure še ne vidim. Skoraj takoj se spomnim, da moram ugasniti štoparico, ker nimamo čipov, da bi lahko kasneje videla svoj neto čas.
Nato zmagovalno pogledam na svojo uro: “Kaj?”
Pa še enkrat: “Kva?”
Ne morem verjeti: “Kuga?”
” Pa kva je zdej to?”
Če je bilo na 20. Kilometru 1:34 kako je lahko sedaj 1:45:22?
Pomislim, da se mi je pokvarila ura. Tudi kalorije mi narobe sešteva… ampak čas? Halo! In sedaj vidim tudi na slavoloku svoj bruto čas – 1:45:23. In nato na rezultatih!
Kasneje se domislim, da sem očitno pogovor na trasi narobe razumela. Tekačica ni rekla: 1: 34 ampak 1:43! »Trisčetri al četritris«… nekaj takega.
Peklenski načrt
Za maraton si bom pet kilometrske čase vsekakor napisala s črnim alkoholnim flomastrom na roko! Ker to je pa že preveč. In sploh me skrbi! Kakšen čas sploh lahko pričakujem na maratonu? Pod štiri ure bo že, ampak kaj boljšega si skoraj ne upam pričakovati.
V naslednjih tednih me sicer čaka še nekaj treningov moči in hitrosti. Če jih bom po pameti in pravilno ter redno izvajala, lahko svojo hitrost sicer še malček izboljšam.
In na koncu – a ne nazadnje: prehrana! Jesti moram pravo hrano ob pravem času.
Torej:
matematika
trening
prehrana
To je moj “peklenski načrt” , ki mi lahko pomaga do čim boljšega nastopa na maratonu. Ampak čudežev se pač ne da več narediti.
Ali pa?
Sicer je pa maraton že itak sam po sebi en velik čudež! Če ga le pretečeš!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Opomba: članek je bil objavljen na spletni strani Preberite.si dne 25. septembra 2015.
Stoječ v vrsti pred blagajno sem bila primorana poslušati pritoževanje treh mlajših žensk, ki so se pritoževale nad množico “tekajočih aktivnežev”, ki jih vsako leto na dopustu konstantno spravljajo v slabo voljo in budijo v njih slabo vest. “Na morju imam pravico imeti mir!” je bila glasna ena izmed njih.
Pa sem se spomnila, kako me je pred leti razburil članek prav na to temo, zato sem se razpisala. To moje pisanje spremenjeno spet objavljam spodaj. Ime avtorja sem namenoma izpustila, saj je od tedaj preteklo že preveč časa. Prav tako članka ni več mogoče prebrati, saj je umaknjen iz spleta. Obstaja tudi možnost, da ga ne najdem.
Ampak to sploh ni problem.
Vsake toliko časa se v medijih pojavi kakšen članek uperjen proti teku in tekačem. Verjetno je le slučaj, da sta dva, ki sta me najbolj, milo rečeno – začudila, izšla ravno v časopisu Delo.
Taisti časopis je namreč pred leti (2002) v okviru svoje priloge Polet s fantastičnim Primožem Kališnikom in Benom Piškurjem v frontnih vrstah, praktično obnorel Slovenijo s tekom ter hkrati ponudil že tekajoči populaciji prepotrebne informacije o pravilnem pristopu k temu zdravemu in lepemu športu.
Tako smo lahko v Delu 2014 brali sestavek z naslovom Maratonci.
Avtor je zgroženo ugotavljal, kako mu tekači celo ob sončnem vzhodu ter kolesarji, ki delajo kroge po otočku, vzbujajo slabo vest. Avtor se namreč v taki družbi počuti kot zguba.
Iz sestavka je mogoče razbrati, da avtor ni zadovoljen s seboj, saj dogajanje športnih aktivnosti okoli sebe doživlja kot osebnostni napad, diktat in zapoved družbe.
Citiram: “V tem seveda ni nič slabega, razen da človeku, ki morda ni tako zagnan, vzbuja slabo vest.”
Slaba vest je čustvo, ki nas opozarja, da nekaj ne delamo v skladu z našim globljim prepričanjem in lastno moralno odgovornostjo, ki je globoko v nas.
Soseda bi mi lahko vzbujala slabo vest, ker vsakih 14 dni pomiva okna. Zakaj? Ker so moja okna umazana in naj bi se počutila kot lenuh in slaba gospodinja.
Preostane mi torej:
Varianta A: vzeti vedro z vodo in krpo ter jih pomiti.
Varianta B: se jeziti na sosedo in skušati prepričati ostale, kako posega v mojo osebnostno integriteto in je poleg tega še neuvidevna in diktatorska.
Varianta C: iti na tek in se pomiriti s seboj.
Tekači navadno izberemo varianto C. Tudi zato, ker imamo po teku še več energije, celo za pomivanje oken.
Predlagam, da vsak netekač, ki se podobno kot avtor ali omenjene ženske, počuti nelagodno ob množici aktivnih soljudi, skuša svoje slabo počutje odpraviti s soudeležbo. Nelagodje oz. slaba vest je namreč potrditev, da si prav tako dejavnost v resnici želite opravljati tudi sami. Le nesramna ga. Lenoba je v napoto, ovita v stotine izgovorov.
Globoko v sebi smo namreč vsi tekači.
Z aktivno vključitvijo v tekaško oz. aktivno doživljanje prostega časa bi se tudi avtor na dopustu in nasploh veliko bolje počutil, hkrati pa bi lažje prepoznal zmedenost in nejasnost svojega prispevka.
Avtor bi tako na lastne oči uvidel, da ob sončnem vzhodu ni nikjer videti množice tekačev. Prav gotovo ne ob morju na naši zemljepisni širini. Še težje je opaziti kolesarja v kakšnem »neprebojnem skafandru«. Večina ljudi je žal še vedno prelenih, da bi se zgodaj zjutraj dvignili iz tople postelje pa naj bodo katerekoli narodnosti že. Nismo le Slovenci tisti, ki se trudimo biti aktivni.
Avtor naslavlja sestavek z : Maratonci. Beseda MARATON (in njene izpeljanke, katere ena je tudi naslov besedila) je namreč ena izmed najbolj izrabljenih besed zadnjih nekaj let. Vsak tekač ni maratonec a vendar je vsak maratonec tekač. Razlika je velika in tudi pristop do treninga je precej drugačen. Zato nestrokovno opletanje medijev s to besedo po dolgem in počez res ni na mestu.
V zadnjem času je dejansko opaziti več tekajočih posameznikov v poznih dopoldanskih in zgodnjih večernih urah, navadno v vrhunski in barvno usklajeni tekaški opremi in z obveznimi mobiteli. Tečejo. In kot dokaz vestno objavljajo svoje slike na socialnih omrežjih.
Gotovo bo kdo od njih postal resen tekač, triatlonec ali celo ultramaratonec, drugi se bodo le hvalili, da so tekli na dopustu. Odlično! Naredili so nekaj zase in se počutili kot heroji in ne kot zgube. Ker so premagali lastno lenobo. Pa čeprav zaripli v obraz. Nekaj truda pač mora biti in kot so včasih rekli: »Brez muje se še čevelj ne obuje«.
Pravzaprav so redki zaripli obrazi in obnemogla telesa tekačev kje pod kakšnim borovcev. Jaz jih nisem opazila. Tekači namreč vadbo zaključimo v morju in pod tušem ter ob raztezanju.
Morda je avtor zamenjal posameznike za ponočnjake, mogoče pa so se posvečali kakšni drugi aktivnosti, ki tudi povzroči podobne simptome. Kdo ve…
Aktivne počitnice so modna zapoved? Prej želja kot zapoved. Tek je sicer postal zelo popularen in že dolgo tekač ne velja več za čudaka. A človek ostaja po naravi len in aktivne počitnice bodo ostale samo izbira za malce bolj discipliniranega in gibanja žejnega posameznika ali manjše skupine ljudi.
Se pa strinjam z avtorjem, da je smisel rekreacije v tem, da v njej uživamo ter da si občasno povrnemo moči tudi z opoldanskim spancem. Prija tako tistim, ki že preko dne ne delajo nič oziroma počivajo kot tistim, ki so že navsezgodaj naredili nekaj zase. Se potili ob teku po bližnjem griču ali pa delali kroge s kolesi po otočku… ob sončnem vzhodu, medtem ko še vse spi…
Zakaj človek pride na idejo, da bi sploh pretekel maraton?
Mogoče zato, ker je enostavno najprej bil tek.
ZAKAJ TEČEMO MARATONE Photo by Taryn Elliott on Pexels.com
Otroček ne shodi. Otroček steče. Prvi koraki so praktično tekaški. Tek nas torej spremlja čisto od najbolj rosnih let otroštva.
Če opazujemo otroke pri igri bomo kmalu opazili, da se premikajo s tekaškim korakom in ne hojo. Ves čas tekajo sem in tja. Skačejo, poskakuje, se lovijo, bežijo.
Pravzaprav okolje in vzgoja spremeni ta način gibanja.
»Bodi pri miru!«
» Ne skači!«
»Lepo mirno hodi ob meni.«
»Ne teci!!«
Vzgojna napaka? Verjamem, da do neke meje.
Če bi vsi tekali namesto hodili bi bilo gotovo manj bolezni, debelosti. Ljudje bi bili v veliko boljši fizični in psihični kondiciji. Ne nazadnje je tek naravnejša oblika človeškega premikanja kot hoja. In če človek ne bi s svojo »lenobo« ustavil telesnega razvoja človeka v dobrobit teka bi bili dandanes ljudje neskončno bolj zdravi. Maratonski časi pa še boljši.
Da, hoja je lenoba in človek je po naravi len. Fizično in mentalno. Zakaj sicer tečejo netekači le, kadar se jim mudi? Na avtobus! V službo! Na sestanek! Lahko bi ves čas zmerno tekali po opravkih.
Vedno bolj pogumno na tek
Bilo je nekoč … ne tako dolgo nazaj, ko se je le malokdo domislil, da bi šel kar tako na tek. Za sprostitev. Še tisti redki posamezniki, ki so to počeli, ki so se sploh upali teči, so bili večinoma na dnevnem redu vaških ali pa krajevnih klepetulj ter tarča posmeha lokalnih pijančkov v gostilnah. Ti prvi tekači so bili praktično heroji!
ZAKAJ TEČEMO MARATONE Photo by Roy Reyna on Pexels.com
V tistih še ne tako davnih časih, praktično nisem poznala ljudi, ki bi se sploh ukvarjali s kakšnim športom, kaj šele s tekom. Razen seveda v zimskem času takratni nacionalni šport “smučarija”. To so bili namreč časi Bojana Križaja in Mateje Svet, časi, ko smo bili Slovenci še smučarski narod. Enotni. Pa naj mi ostali smučarski asi oprostijo. Ampak jaz pišem o teku zato bom odtipkala nazaj na tek.
V svoji mladosti se spominjam le enega starejšega tekača. Redno je tekel za Savo. S svojim psom. Seveda ga je večina imela za čudaka. Pa to ni bil kasnejši ustanovitelj ŠD Ježica. Da ne bo pomote!
»Lej ga! Spet teče! A nima nobenga dela?«
Tudi jaz sem se na tek odpravljala kot kakšen kriminalec. Najraje bi si dala kar vrečo čez glavo, da me ne bi videli in da bi imela mir. Do Save sem hodila in ko sem se prepričala, da ni nikjer nikogar, ki bi me spraševal in ogovarjal, sem stekla.
Kljub svoji opreznosti, sem bila prepogosto deležna zanimivih ugotovitev ter vprašanj bolj in manj radovednih sosedov:
»Zakaj pa tečeš?«
»Ta je mal zmešana!«
»Ja, kva t pa je, no? Ustau se mau, ua kšno rekla!«
»A se nimaš nič za učit?«
»Nimate doma nič za delat? K nam prit, če ti je dolgčas! Lahko ves vrt opleveš, ha ha! »
»Ja, kdo te pa pudi?!«
»Ja, punčka! To pa ni zdravo za srce, da se tako naprezaš«, je bil včasih tudi kakšen bolj prijazen nagovor.
Redki so bili tedaj ljudje, ki so bili sploh pripravljeni do konca poslušati, zakaj! Zakaj tečem. Slišati moj odgovor. Zato sem se kmalu navadila preslišati takšna vprašanja. Sem že kaj zamrmrala, češ: »Ja, ja…« in pomahala ter tekla naprej.
»Zakaj neki? Zakaj pa ti ne?« sem si mislila in bila kar zadovoljna, da je tako, kot je.
Mir za Savo….
Takrat je še bil, danes ni več. Danes je tam sprehajalna pot, betonsko teniško igrišče, stezice so izginile. Skrivne potke prav tako. Moje drevo in bunker so podrli! ”Ni mi všeč, gospod Jankovič!” Za “mojo Savo” se valijo horde sprehajalcev, tekačev in cela armada “zacahnanih” s startnimi številkami enkrat letno v sredini oktobra na sedaj že tradicionalnem Teku za Savo. Ja, včasih sem bila tam sama. Iskreno, pod črto zapisano ali na ušesa povedano: bilo je prelepo, da bi trajalo!
Zmeden tekst do amena. Se oproščam. Grem nazaj.
Zakaj človek pride na idejo, da bi sploh pretekel maraton?
Ves čas tečem iz istega razloga. Ker rada in ker lahko. Kot večina tekačev. In da lahko tečem ne smem prenehati teči. Včasih sem se po teku lažje učila, danes lažje razmišljam, delam. Fizično ali umsko. Sem bolj zdrava. Tek je moje zdravilo! Ujeta sem vanj.
Ampak zakaj sem sploh hotela preteči maraton? Mislim, da predvsem zato, da preizkusim sebe, če zmorem. Mogoče tudi zato, ker so se mi maratonci vedno zdeli nekakšni nadljudje. TIsti pravi tekači. Čeprav je pravi tekač vsak, ki uživa v teku, ker ga osrečuje, izpopolnjuje, bogati.
Pravi tekač gre utrujen teči po službi, da se spočije. Pravi tekač odteče vsaj nekaj kilometrov, da se lažje loti hišnih, gospodinjskih opravil, pusti službene skrbi za seboj in se posveti družini. Pravi tekač si občasno plača startnino za kakšno tekaško tekmo. Maraton. In tako tekač postane maratonec. In potem teče, dokler lahko.
ZAKAJ TEČEMO MARATONE Photo by RF._.studio on Pexels.com
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Wings for Life World Run, tek, kjer tekači skupaj z udeleženci na invalidskih vozičkih, tečemo za tiste, ki tega ne morejo
Ste že slišali za Wings For Life? Letos smo nekateri že tretjič stali na startu teka za življenje – Wings for Life World Run. Tek, ki v svoji dobrodelnosti združuje cel svet.
Ni pomembna dolžina, tečeš tako dolgo, kolikor lahko oz. tako dolgo, da te ujame loveči cilj v obliki zasledovalnega vozila. Ne tečeš sam, tečemo tekači iz celega sveta oz. letos iz 34 držav, istočasno. Slovenci ob 13.00, Avstralci ob 21.00, Japonci pa ob 4.00. Vsi z namenom – pomagati. In z zavestjo hvaležnosti, da lahko tečemo. Startnina je namreč v celoti namenjena fundaciji Wings for Life za raziskave poškodb hrbtenjače.
Start je v Ljubljani. Vendar ne pričakujte podobne scene kot konec oktobra za Ljubljanski maraton.
Ko prideš v center Ljubljane se vprašaš, kaj je narobe. Kaj pa, če start ni ob 13.00 uri ampak je bil že mogoče ob… 11.00 ali celo 10.00?
Nikjer nikogar. Tekačev, mislim.
Šele ko prideš v bližino veleblagovnice Name jih je nekaj opaziti.
»Oh, hvala bogu« glasno pokomentiram mojima spremljevalcema, navijačema. V tistem tudi že zaslišim glasove iz prireditvenega prostora teka Wings for Life.
Letos je zadeva malce drugačna. Start je sicer na Kongresnem trgu, garderobe pa na Trgu Republike – pred hramom norosti. Morda so garderobe ostanek iz Teka Trojk, kakorkoli, Ljubljana ima sedaj dovolj prostorne trge za tekaške prireditve. Izpred Maximarketa in parlamenta smo pomedli pločevino in jo pospravili v klet. Všečno!
Letos sem se dobro organizirala. Imam že na sebi startno številko tako, da mi je panika v zadnjih desetih minutah tik pred startom prihranjena.
3000 nas teče v Sloveniji! Še enkrat več kot prvič. Lepo! In 130.000 vseh skupaj po celem svetu. Ni čudno. Zabavna prireditev pa še dober namen. Občutki po tem teku so krasni. Vedno.
Organizacija odlična. V startne cone nas spuščajo glede na oznako na startni številki. Tisti, ki želimo dlje in hitreje, gremo spredaj. Katera razdalje je za koga »dlje« in katera hitrost »hitreje« je pa druga zgodba.
Odštevamo in že tečemo. Ob progi veliko navijačev, ki nas bodrijo. Opazujem ljudi, tiste ob progi in predvsem tiste pred seboj. Veliko nas je. Gneča precejšnja, paziti je potrebno.
Vroče je, tempo imam malce prehud. Ampak kar ne gre počasneje. Prvih pet kilometrov se trudim upočasniti, vendar mi zavestno to ne uspe. Pomaga mati narava. Ko mi na glavo žge sonce in ko vročina dobesedno posesa vso energijo iz telesa že na osmem kilometru. Ne samo meni.
Tam se še borim. Misleč, da bo šlo. A sonce neusmiljeno pripeka. Skušam se dovolj hidrirati vendar ne gre. Kasneje vem, da bi se morala na okrepčevalnicah dobesedno ustaviti in spiti vsaj po tri kozarčke vode.
Pridružim se Indijancem in molim za dež. Naj se že enkrat usuje, si mislim. In nisem edina. Pripeka in pripeka, žge iz asfalta gor in iz neba dol, mi smo pa kot v žar pečici na 240. Saj veste – tisto na koncu, da se še malo zapeče. Potem kožica lepše zahrusta.
Čutim ramena, obžaluje majico brez rokavov, občutek imam, da bom vsak čas dobila mehurje ter pričela cvrčati kot filana kura v pečici.
Gledam v daljavo, nad asfaltom vročina kar lebdi in puhti, gledam, kje sta – moja dva! Mogoče imata vodo! Zagledam ju, od sreče pozabim na vodo in odmaham mimo misleč, saj bo kmalu kakšen oblak. Napoved je že taka in v daljavi vidim oblake, rada bi bila čimprej pri njih.
Tam, kmalu po 10 kilometru pa dobesedno – crknem.
Ampak kljub temu – je fajn! Ker vem. Trpim kot Kristus ampak lahko tečem. Med nami in z nami so ljudje, zaradi katerih in za katere tečem na Wings for Life. Oni ne morejo. Srčno upam, da raziskave prinesejo uspeh. Čimprej.
Tečem – počasi, pa vendar. Tečem za vse, ki ne morejo. Za vse tiste, ki jim to ne dopušča zdravje. Tek je blagoslov in hvaležni smo lahko vsi mi, ki lahko migamo. Čisto preprosto prestavljamo eno nogo pred drugo in gremo naprej, potujemo mimo hiš, vasi, polj, travnikov, gozdov, tečemo tja ven proti hribom. Pod oblake – v dež.
Wings for life
Kaj, ko bi se ustavila in malce hodila? Občasno me je prešinila ta misel pa je bila tako zelo neumna. Saj sem vendar tekla le malce hitreje od hoje.
Opustila sem misel na Kamnik, do Kamnika bom šla s kolesom ali pa avtomobilom. Mogoče bom tja pretekla neko drugo leto, letos pač ne bo mogoče. V to me prepriča še dvojec s krili na katerih piše ciljna daljina tempo teka – 20 km.
Adijo mare! Še sreča, da sem šla na Istrski polmaraton, pomislim. Letos bom pa res bolj kratka. Pa kaj! Glavno, da gre.
Ampak tista krila Wings for Life – 20 km – so me dejansko potolkla. Kot strel spoznanja v glavo – nič ne bo s Kamnikom. Odločim se, da drugo leto sploh ne bom gledala okoli za temi t.i. zajci. V bistvu me spravljajo ob pamet. Vedno. Ali so prehitri ali pa prepočasni in vedno mi predstavljajo nek pritisk. Ah! Naj grejo po svoje, razmišljam, ko začutim kapljico dežja na roki.
To! Še! Ko bi se vsaj ulilo! Pa se noče. Vendar je bolje.
Domžale polne navijačev, zabavam se z njimi, delim petke otrokom in maham naokoli. To mi da nekakšno moč.
Malce lažje mi spet gre. Če bi hitreje tekla, bi bila tudi prej v dežju. To je tako osvežujoče! Blagor tistim tam naprej, ker jih že moči!
Zagledam lanskoletno prizorišče, kjer so me čakali moji. Gostilnica malo pred Šmarco. Napeto gledam, kje sta moja dva! Odločena, da se ustavim in pozdravim. Ter jima popijem karkoli že bosta imela pri sebi.
Zagledam ju, gospod in gospodična, kot bi bila v loži. Od daleč mi kričita in mahata jaz pa njima nazaj in oddirjam diagonalno direktno čez cesto, da ju pozdravim (beri: vse popijem).
»Je težko, bo šlo?« sprašujeta, jaz pa vidim v enem kozarcu še malo piva in ga takoj – dobesedno požrem.
»Še tole bom!« ko zagledam še malček Radlerja v drugem kozarcu, katerega tudi v hipu izpraznim. Za nameček dobim še bidon z vodo, s katero obe prejšnji tekočinci lepo zalijem. Mmmmm….
»Zdaj bo pa šlo«, še povem, medtem ko mi kričita: »Hitro še malo teci, zasledovalna vozila Wings for Life so že blizu« in že tečem in maham njima ter gospe na drugi strani ceste, ki se smeji, češ – pivo je bilo najboljše!
Končno mi gre spet dobro, kar smeji se mi – pa ne samo zaradi piva, energija se je vrnila, ozračje je hladno, kaplje pa vedno gostejše. Hvaležno pogledam v nebo in spet tečem s normalnim tempom. Končno me več ne prehitevajo vsi po vrsti, prehitim fanta, s katerim se zadnjih pet kilometrov izmenično prehitevava in kateri ves čas govori sam s seboj: »Dej, pejt no! Še mal! Pa kaj se greš!«
Zavpijem mu, naj zdrži, ker nas že lovijo. Kmalu se bomo ustavili.
Zanimivo je, ampak nikoli ti ni potrebno pogledati nazaj, da bi ugotovil, če so zasledovalna vozila že blizu. Čuti se v zraku. Elektrika! Kljub temu, da niso električna vozila.
Mimo mene gre prvi motor. “Ja, sedaj pa bo kmalu”, si rečem in tečem. Ne razumem sama sebe zakaj sedaj lahko tečem s tako lahkoto. Lahko bi tekla še dvajset kilometrov. Tako prijetno je!
Mimo mene gre drugi motor! Srce mi razbija, usta imam do ušes, skoraj na glas se smejim. Ne vem kako ostali, ampak mene to resnično zabava. Ta beg! Še malo!
Avto je za mano jaz pa se podim. Tekačici ob sebi zavpijem: »Dejva še mal´!« in vidim, da je tudi ona vsa nasmejana. Letiva! Avto prehiteva, jaz se pa še ne dam in kar tečem, ker se spomnim, da v bistvu ne vem kje je na avtomobilu naprava za čip. Mogoče je pa na zadnjem blatniku!
Mimo je prvo zasledovalno vozilo Wings for Life World Run in drugo in še naslednja! Mahamo eden drugemu!
Krasno se počutim! Dežuje vedno bolj! Tečem nazaj, proti mojima … in kar verjeti ne morem, da ne čutim več dežja pač pa – točo!
Kaj v takem primeru preostane tekaču? Šprint pod najbližjo streho!
Rezervirajte si prvo nedeljo v maju – v letu Takrat bo spet Wings For Life – zabaven tek, ko smo lahko ponovno malce otročji in tečemo za tiste, ki ne morejo.
Tekmovalnost je osebnostna lastnost. Imamo jo v genih. Vsi. Zaradi manjvrednega položaja žensk tekom zgodovine hočemo ženske ves čas dokazovati sebi in drugim, da smo dobre in še boljše tudi v športu. V teku.
Tekaška genetika
Osredotočila se bom na tek in na osebne izkušnje, ki sem jih bila deležna od otroštva pa do danes.
V družini nismo imeli vidnejšega športnika. Stari oče je rad plaval v Savi. Plaval je mrtvaka od zgodnje pomladi do pozne jeseni in ko so ljudje iz Črnuškega mostu pričeli kričati: »Utopljenec v vodi!« jim je veselo pomahal. Oče se je kot otrok rad smučal na sosednjem hribu ter izvajal smučarske skoke iz domače strehe in ob tem svojo mamo spravljal ob pamet, ko ga je videla leteti nad oknom. Pravzaprav vidim, da izhajam iz zelo športne družine. Predvidevam, da je tudi moj oče moral dobro teči, da ga takrat ni dobila mama v roke. Znala je biti precej huda!
Definicija tekača
To so bila sedemdeseta leta. Čas Trefaltovih kaveljcev in korenin. Redki tekači. Še redkejše tekačice. S tekom sem se srečevala pretežno med telesno vzgojo v šoli. Počasi mi je zlezel pod kožo.
Podobno tako kot danes, smo imeli osnovnošolci in osnovnošolke ločeno telesno vzgojo.
Meni razne akrobacije, stoje, premeti in podobne zadeve nikoli niso šle preveč dobro rok in nog. Plavati se še danes učim pravilno in tako bo do smrti. Od skokov pa obvladam predvsem tiste tekaške, ki se končajo s padcem. Pri igrah z žogo sem bila prav tako nerodna. Žoge enostavno nisem videla in je kar priletela od nekje vame ali pa name.
V sedmem razredu osnovne šole so imeli fantje učitelja telesne vzgoje, ki je bil že takrat uspešen maratonec. Rad je imel tek. V učno uro je želel vključiti čim več teka. To mi je bilo zelo všeč. Občasno je namreč imel tudi punce, na veliko žalost večine sošolk.
Učitelj je oblikoval skupine fantov in z njimi vedno več tekel. V glavi se mi je prižgal alarm! Zakaj samo fantje in zakaj ne punce?
Zaradi očitnega negodovanja nekega lepega dne vpraša mene in Ksenijo, če bi trenirali tek, dolgi tek, za maraton? Danes vem, da sem bila od takrat zastrupljena s to besedo. S Ksenijo sva odpeli v en glas: »Jaaaaa!!!!» »Vprašajta doma in mi povejta. Treningi so popoldan, dvakrat na teden«, je dejal. Doma pa je moj oče odločil: »Neeeee!!!! Če hočeš teči, pojdi za Savo! Kaj boš tekla med samimi fanti! Tej maratonci so itak sami norci!«
Rečeno, storjeno. Vedno pogosteje sem tekla, sama in občasno srečevala enega in edinega tekača, ki je tudi redno tekel. Gospod Metod je za tekaške nevedneže, ki so bili tam okoli kar na gosto posejani, veljal za nekakšnega čudaka. Češ, glej ga, spet teče. A nima drugega dela? Zame je bil vzornik. Izoblikovala sem si svojo definicijo tekača: “Pravi tekač je tisti, ki se s tem ne hvali. Ampak tako živi”.
Včasih se mi je pridružila Ksenija. Večinoma sem tekla sama. Po poteh, ki sva jih včasih prehodila s starim očetom. Mimo barak, hipodroma in v drugo smer pod železniškim in Črnuškim mostom ter naprej mimo škarpe, kjer so včasih taborili cigani. Praktično po današnji trasi Teka ob Savi. Pa včasih po drugi strani Save skoraj do Tacna.
In sem kar tekla in tekla. V čevlji, kadar nisem imela superg. V trenirkah ali pa hlačah, ki mi jih je sešila mama. Pozimi v volnenem doma spletenem puloverju. S pikajočo kapo na glavi.
Ženske nimamo meja! Smo neskončna premica!
Včasih so bili prepričani, da tek za ženske ni primeren. Maraton ni za ženske. Da ženska ne bo mogla imeti otrok. Da bo zbolela, umrla. Do leta 1970 je bilo namreč ženskam prepovedano nastopati na maratonski razdalji. Le kdo bi se lahko kaj takega spomnil, če ne moški?
Ženske so nastopale naskrivaj in tako dokazovale, da smo vzdržljive, da zmoremo in danes dokazujemo, da smo iz leta v leto boljše. Prvi ženski olimpijski maraton je bil šele leta 1984, zmagovalka je bila Američanka Joan Bonet s časom 2:24:52. S tem istim časom bi lahko do danes zmagovala na kar nekaj moških maratonih. Nosilka ženskega rekorda na maratonu Paula Radcliffe s časom 2:15:25 pa je itak nedosegljiva za večino moških tega sveta.
Globoko v sebi sem imela problem, ker sem bila prepričana, da kot ženska ne morem teči tako dolgo kot moški in niti približno ne tako hitro. Da dlje časa trajajoč tek za ženske morda res ni zdrav. Samo-diskriminacija žensk?
Ženske zmoremo!
To svoje prepričanje sem postopoma spremenila kasneje, ko sva pričela teči skupaj z možem in njegovimi prijatelji. Vsako leto so fantje trenirali za tek trojk – 28 km in občasno sem se jim pridružila na kakšni krajši razdalji. Kar dobro mi je šlo, njim pa odlično.
V novem stoletju sem se udeležila prve uradne tekme. Videla sem, da sem hitra in da neskončno uživam v teku. In tekmah. Cel kup moških je ostalo za menoj. Kakšno veselje jih je bilo prehitevati, tudi ženske, kar norela sem. Tekme so mi postale všeč. Moji teki so postali bolj ciljno usmerjeni, biti močnejša, hitrejša, na naslednji tekmi doseči boljše mesto. Prehiteti čim več tekmic in tekmecev. Kako dobra sem, mi pove skupna rezultatna lista. Ne le ženska. Danes mi rezultat ni več tako pomemben. Je le merilo v kakšni kondiciji sem. Veliko pomembnejši mi je tek sam. Doživetje teka.
Tek žensk v 21. stoletju
Danes je praktično celo pozimi kakšna tekaška tekma, ki se je lahko udeležiš. Če ni pandemije, seveda. In če so včasih prevladovali predvsem moški, morda še deset let nazaj, danes daleč ni več tako. Če samo pogledamo statistiko Ljubljanskega maratona vidimo, da število žensk v primerjavi s številom moških udeležencev stalno narašča glede na prejšnja leta v prid šibkejšega spola. Tudi če pogledaš rekreativne tekače na naših tekaških poteh, parkih in gozdnih stezicah vidiš, da je žensk neprimerno več.
Tekaška tekma moški : ženska
Moški in ženske smo si gensko različni, kar se kaže v sestavi telesa, psiholoških značilnostih in ostalih od narave nam danih razlik. Moški so hitrejši in močnejši. Lovci. Ženske smo vzdržljivejše nabiralke. Morda ženske res nikoli ne bomo tako hitre kot moški, mogoče smo celo manj vzdržljive. Dejstvo pa je, da ženske neprimerno hitreje napredujemo.
Na prvem uradnem maratonu, na katerem so ženske lahko prvič tudi tekmovale, je znašala razlika med moškim zmagovalcem in žensko zmagovalko uro in 50 minut. Razlika se je do leta 1985 hitro manjšala, nato je šlo malo počasneje. Danes je razlika le še 12 minut in 2 sekundi. Mogoče je to tista meja, ki je ne bomo mogle nikoli preseči zaradi razlik, ki jih navajam v članku. Ali pa tudi ne 😉 ? Verjamem, da ni nič nemogoče…
Ženske nimamo meja! Smo neskončna premica!
Ženske danes smo cenjene. Kot športnice, matere, žene, sodelavke. Spoštovane. Enakopravne. Lahko tečemo. Tudi maratone. Zavedati pa se moramo, da ni nič samoumevno. In da je žal še vedno preveč izjem in preveč držav, kjer so ženske še vedno manj vredne, prezrte, trpinčene, nevidne.
Ne pozabimo! Potreben je bil boj pogumnih žensk, da smo dosegle to, kar imamo danes. 8. marec – Dan žena je pomemben praznik. Vendar na lovorikah ne smemo zaspati. Kar danes imamo, lahko v trenutku izgubimo. Saj vidite, da je svet padel na glavo.
Danes sem šla na dopoldanski tek. Nase sem navlekla tekaške pajkice, zimske superge, šilt. Tekaško uro za penzioniste. Naj mi “penzionisti”oprostijo, to niste upokojenci! Moji uri rečem tako samo zato, ker je taka bolj navadna, za počasnele. Čeprav je ura -nima časa. Večina penzionistov se premika bolj počasi. Počasi hodijo in počasi vozijo. Samo zato.
2022 – leto tekaških čudežev Foto: Mojca Vesel
Do nedavnega sem imela pravo mašino. Dobila sem jo za rojstni dan od mojega najljubšega maratonca. Garmin Xp960, neka taka silna številka. Kazal je vse živo. Samo tehtnica ni bil. Uro sem poimenovala Moj Garminček. Kmalu sem ga vzljubila tako zelo, da mi je bil ljub skoraj kot naš maček Feliks.
Ves čas me je preganjal s podatki. Na teku sva postala nerazdružjiva. Če nisem imela Mojega Garminčka na zapestju sem se počutila skoraj golo. Lažje bi odtekla brez superg kot brez Mojega Garminčka. Ko je bilo pa tako lepo slediti podatkom: “O, celih sedem sekund sem bila hitrejša!” ipd.
Pa je prišel dan, ko je utihnil. Mrknil. Zaprl oči. Crknil v totalo. Nisem ga pokopala, imam ga lepo spravljenega v omari, če se zgodi kakšen čudež.
Naslednjo tekaško prijatejlico sem si nabavila sama. Hotela sem imeni najcenejšo uro, ker sem tistega leta odtekla maraton v prepočasnem tempu in sem si, jezna sama nase, rekla, da tako profesionalne ure kot je bil Moj Garminček pač ne rabim. Za puzanje je vse dobro. Hotela sem kupiti tako, ki meri samo pretečeno razdaljo in čas. Samo takih sploh ni, tako da je tudi ta penzionerska več kot odlična. Ime ji je Garminčica. Med tekom občasno preverim pretečeno razdaljo, občasno se tudi z Garminčico pogovarjava predvsem o tem, kdaj se bo trening prevesil v drugo polovico. Takrat naj bi namreč pohodila na plin in odbrzela z nadzvočno brzino proti domu in tik pred ciljem (pred hišo) zadnjih dvesto metrov še silno pospešila kot kakšno reaktivno letalo. Za dober občutek odlično oddelanega treninga.
Aja. Zakaj treniram? Ja, za maraton, seveda.
Lep sonček je bil danes, ko sem tekla. Z Garminčico na roki. Obuta v moje “sedem palčkov” stare zimske superge.
Takrat me je udarilo. Letos! Letos se piše leto 2022. Pa to je točno 20 let! Pred dvajsetimi leti sem se odločila, da bom pretekla maraton! Uau!
Foto: Pixabay – leto tekaških čudežev
Spominjam se, kot bi bilo danes. 3. januar 2002! Četrtkovo jutro. Kopalnica. Tehtnica. Šok!. Oblečem kavbojke in jih…. komaj zaprem! Tudi šok. Na omarici nova priloga časopisa Delo, Polet in tista naslovnica Kult 42.195.
Lepo puzajoče tečem dalje, ko me spet spreleti! Pa te moje tekaške gate, ki mi ves čas lezejo iz riti so vendar stare že tudi deset let! Joj! Pa to je čudež! Da sem spravila svojo velerit v te čudežne pajkice.
Letos! Pa letos imam tudi obletnico osebnega rekorda na maratonu! Pred desetimi leti nisem tekla – letela sem, ne tekla! Ti šment! Ne morem se nehati čuditi! Kako sem lahko takrat tekla tako hitro!
Skušam si predstavljati samo sebe 2002, kako prehitim samo sebe 2022. Fiiiiiju…..! Ali pa: Švrrrrk!
Pospešim, zdi se mi, da gre hitreje ampak Garminčica kaže: “Puzaš!” Rada bi ulovila samo sebe izpred desetih let! Podoživeti želim tisti občutek, ko tečeš z močjo, ko se odrivaš in si praktično več časa v zraku kot na tleh. Fantazija. Tekaška čarovnija! In se spomnim Mojega Garminčka, ki je kazal čisto lepše številke! Mogoče je pa s Garminčico kaj narobe. Tako kot s tehtnico. Obe kažeta previsoki številki.
Tekaška čarovnija in čudeži Photo by Aidan Roof on Pexels.com
Garminčica končno pove, da se lahko obrnem. Lepo počasi zmanjšam hitrost, kar praktično pomeni, da se ustavim. Se obrnem in tečem nazaj, od koder sem prišla. Lepo zmerno tečem in skušam ugotoviti, koliko moči mi je še ostalo. Počutje je v redu, lahko bi šlo hitreje. Ja. Lahko bi šlo hitreje ampak ne gre. Maham z rokami in skušam malo hitreje teči. Malo hitreje mi pa le uspe. Ampak res, čisto malo. Čisto majčkeno.
Ja. Včasih sem potrebovala samo malo spodbude, da sem se odločila, preteči maraton. In sem ga. Letos potrebujem eno konkretno brco v rit.
Nasproti mi prihajata dva starejša gospoda, res starejša gospoda. Lepo počasi in preudarno hodita, mršita obrvi in vneto debatirata. Med njima zagledam vrvico, ki se vleče za njima. Ne vidim, kaj je na koncu.
Tekaški čudeži Photo by Lamar Belina on Pexels.com
V glavi se prižge znak za alarm! Pozor! Stoj! Sprehajalec na levi strani potke in pes na desni strani potke. Vmes ni nič ali pa ni nič. Lahko je tanka vrvica. Ja, mi starejši tekači tudi vidimo ne več tako dobro, kot smo nekoč. Izkaže se, da to ni to. Le daleč za njima se nekdo prav tako počasi in preudarno sprehaja. Starejši kuža, dobro rejen gospod Pes, ki pametno in razmišljujoče gleda v tla. Jaz ga ne zanimam.
200 metrov pred koncem treninga naj bi strašansko pospešila, kar se ni zgodilo. Se je bilo pa fino ustaviti. Ja, pred dvajsetimi leti in pred samo desetimi, je bilo marsikaj drugače.
Zvečer me je razveselila 60-letna tekačica, kako je pretekla svoj najhitrejši maraton v času 3:33:00. Torej se da. Pregledala sem še rezultate 60+ maratonk na Ljubljanskem maratonu. Čas več kot odličen: 3.39:00 s tem, da je tekačica v mlajših letih tekla tudi počasneje. Zelo obetavno.
Tekaški čudeži Foto Pixabay
Kakorkoli. Za tako vrhunski rezultat moraš biti res z glavo pri zadevi. Še nekaj časa imam, da glavo ponovno “naštelam”. Potem pa samo še vztrajati. Do novega tekaškega čudeža.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Parkirava. Noge hočejo hitreje tja do prizorišča. Pogrešala sem ves ta maratonski direndaj.
Ko prideva do drame in zaslišim Stroj machine se zjokam. Nabijajo. Tako nabijajo, da je za ponoret dobro vzdušje. Me moj potolaži in potem je bolje.
Spet mi je vse všeč. Ne vem kako sem lahko kdaj sploh pomislila, da sem se Ljubljanca naveličala. NO GO! Nemogoče. Najboljše mesto za maraton na svetu. Moja Ljubljana.
Sicer pa ne grem na maraton. Grem na polovičko, brez velikih pričakovanj. Navadno na Ljubljanskem maratonu tečem polovičke po kakšnih poškodbah, operacijah, boleznih. Tudi tokrat je tako. Testirala bom svojo nogo s tremi vijaki, kako bo šlo. Ker imam dovolj tega. Sicer pa grem na rekord! Najpočasnejši polmaraton. Pa da vidim, kako mi bo šlo.
Nazadnje sem odtekla maraton v Ljubljani 2017. Težko je šlo. Mučila me je astma, odvečna teža, preslab trening in bolečine v nogi zaradi kostnega palca (Hallux Valgus). Ta bolečina je bila praktično neznosna, tudi hodila sem že težko zato sem se odločila za operacijo, ki se je zgodila marca 2018. In od takrat sem v nekakšni tekaški pavzi. Saj tečem. Prvo leto po operaciji zelo malo, tudi drugo leto še ni šlo tako, kot bi si želela. Nato je sledilo koronsko leto, ki bi mi prineslo vsaj pol maratona, pa je prišlo do odpovedi.
Potem sem kolebala.
Pa je sledil velik preobrat. S prijateljema in mojim najljubšim maratoncem smo sklenili, da se letos vsi skupaj udeležimo maratona v Atenah. Edinega prvega, prvinskega maratona. Padla je odločitev, naredili smo tabelico v Excelu kamor bomo zapisovali kilometre teka ali hoje in štartamo na najpočasnejši maraton kar smo ga sposobni spraviti skupaj v Atenah.
A glej ga šment, lepega dne opazim, da edina vpisujem tekaške kilometre. Zadeva pade v vodo, skoraj dobesedno, saj Staša in Boštjan plujeta po svetu z jadrnico in tam dejansko ni vedno mogoče teči. Prostora ni dovolj niti za šprint. Moj najljubši maratonec pa se je zapičil v vertikale, zbežal gor v hribe.
In posledično tudi moj tek zapade spet v tisto “neplanskost”. Brez pravega cilja. Tečem. Ampak malo zmešano. Kakšen teden malo več in potem spet manj. Malo po poljih, cestah, gozdu, kakor se mi zazdi. Za bistrenje sebe, vzdrževanje kondicije, pobeg vase.
Dokler mi ne prileti pod nos novica in to spet direktno iz Poleta, da maraton v Ljubljani bo in pomislim, ti šment, pa jaz grem vsaj na polovičko.
In tako sem od septembra spet pridno in redno tekla, počasi, predvsem sem delala na bazi.
Zato danes stojim na startu. Pa poglejmo dejstva: spet preveč kilogramov, astma utišana in moj Hallux Valgus je odrezan, odpiljen, odstranjen. Vsi trije “šraufi” na svojem mestu, počutje ok. V zadnjem letu pretečenih 843 km.
In čisto tako iskreno povem: trening za polmaraton je…. kako bi rekla …. no, ni niti približne primerjave s treningom za maraton, kot sem ga delala v preteklosti. Vajena sem težkih treningov, intervalov, tekov v klanec, dolgih več urnih tekov, zgodnjih vstajanj, sopihanj v jutranji temi, ko še vsi spijo. Tokrat je šlo vse brez tega. V bistvu po sili razmer. Ali pa tudi ne.
Stojim na startu skupaj z razredčenimi tekači. Letos nas je vseh skupaj okoli 5100 in sicer na vseh tekih skupaj (10, 21, 42 km). Imam kar malo čuden občutek. Tri leta brez maratona, brez polmaratona, brez vsake tekaške tekme. Z “na hojladri” treningi. Ampak – grem lepo počasi, za hec. Za dušo.
Ob sebi imam Urško in Frica, počutim se skoraj popolno. Kaj bi jaz brez svojih navijačev, moje družine? Slikata me, snemata, jaz pa norim kot majhen otrok, tako sem vesela.
Postavim se čisto na rep. In stopim skoraj dobesedno na rep dinozavru. To pa bo borba, v tej napihljivi preobleki preteči toliko kilometrov. Ampak, zeblo ga ne bo.
Nase sem navlekla staro palerino, ščiti me pred mrazom, jaz pa norim, skačem, letim kot kakšen metulj ali bolje štorasta čebela.
Z dinozavrom startava skupaj, odnese me v poskakujočih korakih in krilečih rok od mojih dveh srčkov naprej proti startu.
Garminček malo nagaja, pa kar tako pritisnem štart, če bo meril bo, če ne bo pa nič. Itak grem po svojem počutju.
Stroj machine nabija, pomaham jim, tečemo ven iz Ljubljane. Kar precej navijačev, vendar se vidi, da nas je manj. Tečemo proti Stožicam, zaklepetam se s tekačico, ki kar noče nehati govoriti. Gre na maraton, prvi krog mora biti počasnejši, potoži, kako turoben je drugi del maratona, ko ni nikjer nobenega navijača in da se bo morda kar premislila.
Tečem naprej, kilometri se topijo, na Samovi cesti iščem okno skozi katerega je kar nekaj let donela navijaška glasba. Najdem tisto okno, za njim stoji malček in maha. Navdušeno mu pomaham nazaj.
Pred menoj je zajec s časom 4:45. Malce nostalgično pomislim kako sem včasih sledila tiste s časom 3:45 ali 3:30. Ampak kaj hočemo. Sem na tistem delu tekaške krivulje, kjer se glede na starost prične obračati navzdol. No, resnici na ljubo, že kar precej navzdol. Ampak nekateri vztrajamo in se ne damo. Če ne gre hitro, gre pa počasi. Po svojih zmožnostih.
Kar dobro mi gre, nekako dohitim zajca in vidim, da ga celo bežno poznam. Zdravkec iz Tekaškega foruma, tekaška korenina. Par besed o smešni prigodi izpred let, ko je zaradi moje prodane startnine za nekaj trenutkov postal najbolj vesela Mojca na Istrskem maratonu.
Pri Klubu 300 zagledam mojo okrepljeno navijaško skupino in vpitje “Dajmo Mojca” in jaz gonim (počasi po svoje), delim petke in letim proti draveljskim zastavam, kjer je leta najboljše navijaško vzdušje. Nekaj znanih obrazov, deljenje petk.
Sem že na večni poti in tam proti Tehnološkemu parku zaslišim Golico in spet “Dajmo Mojca”. Jaz pa kar tečem, nič mi ni, kilometrski čas je vedno boljši, kot bi naoljila svojo “tekaško mašino”. Oddrvim mimo mojih naprej proti Tržaški in proti cilju kjer še enkrat zaslišim “Dejmo Mojca” in jaz gonim, vidim da lahko vseeno tečem tudi pod 6 minut in kar gre mi, jaz bi še ampak odvijem na 21 ter že v cilju v silnem navdušenju usekam županu petko.
Srečna sem.
Ne bolijo me noge, sem zadihana, prijetno utrujena. Postavila sem rekord, sicer najpočasnejšega malega maratona ampak tega polmaratona sem res vesela: 2:07:43. Tempo mi je uspelo držati dovolj enakomeren oz. sem ostanek moči lahko porabila proti koncu tekme.
Verjetno ste glede na toliko besed o tem, kako “gonim” pričakovali celo uro krajši časa.
Ampak vseeno. ZMAGA! Očitno imajo mišice res spomin in moje morajo imeti zares zelo dobrega.
V cilju dobi župan petko, ker je bil dovolj vztrajen, da je pričakal tudi mene. Nato dobim jaz medaljo. In sledi odhod iz ciljnega prostora ter raztez. Iskanje znanih obrazov. Čestitke. Objemi. Pica. Pivo. Topel sonček. Tako lep dan.
In ob odhodu do avtomobila navijanje maratoncem ob prihodu v cilj. Ja. Maraton. To pa je povsem druga zgodba. Zapisana na obrazih prihajajočih v cilj. Vsak ima svojo. Tudi jaz jo bom spet imela. Prihodnje leto.
Pred kratkimi petdesetimi leti je od 1. januarja 1965 tja do 31. decembra 1965 na svet pokukala ….. generacija 1965. Glavni dogodek tistega leta.
Koledar 1965
In v mesecu januarju po petdesetih letih so revije, časopisje, spletni portali… polni raznoraznih nasvetov in člankov vezanih na tematiko novoletnih zaobljub in novih načrtov v novem letu, ki kar vabijo, da se jih krši. Kot, da se bo v mladem letu kaj drastičnega spremenilo.
Dnevnik, 11. 1. 1965
Čas bo tekel naprej še vedno enako hitro, čeprav se nam dozdeva, da teče vsako leto hitreje. Pa vendar bo na nek način prelomno za mojo najljubšo generacijo – Generacijo The Best 1965. Večno mlada generacija 1965 se je v letu 2015 srečala z Abrahamom. Petdeset let, pol stoletja na planetu! Sliši se veliko, minilo je kot blisk … a v resnici je … malo!
50 let = Abraham = 175 let?!?!?
Čudna enačba. Nimam pojma kdo in zakaj se je izmislil praznovanje Abrahama ravno za petdeseti rojstni dan, ko pa je bil sam pri teh letih skoraj še pubertetnik. Svetopisemski Abraham jih naj bi »naklepal« kar 175. Let seveda!
Abraham
In … če se mi je morda še pred dvajsetimi leti zdelo, da je petdeset let veliko, danes vem, da ni tako. Glede na »pravega« Abrahama smo namreč še pravi »zelenci« in Abrahami ter Abrahamovke, ki jih poznam, so polni energije in življenske moči. Na nek način vedno v nizkem štartu. Večina! Eni tako: ležeče/sedeče in drugi tako: stoječe/leteče.
Pa kje so sedaj ti vesoljci?!
In če pomislim, da sem bila pred štiridesetimi ali celo tridesetimi leti prepričana, da bomo leta 2015 že potovali na luno na počitnice, križarili po vesolju ter da bodo leteče-lebdeča vesoljska plovila na nebu nekaj tako običajnega kot promet ob osmi uri zjutraj na ljubljanski obvoznici, se pravzaprav stvari sploh niso dosti spremenile.
Prva slika površja Marsa od blizu, ki jo je poslal Mariner 4
Na morje še vedno večina Slovencev najraje hodi v Dalmacijo, na delo in po opravkih se vozimo z avtomobili, avtobusi ali kolesi še vedno po trdnih tleh. Za nedeljsko kosilo večinoma najraje jemo govejo juho, »tenstan« krompir z govedino in hrenom ter solato. Tudi s tistimi obljubljenimi tabletkami, ki naj bi nadomestile obroke, ni nič. Na srečo sem se po nepotrebnem vznemirjala. Pustimo vnemar vse številčnejše prehranske dodatke. In seveda … praznovanje Abrahama je še vedno aktualno.
Ej, plato butn! Preskakuje!
The Rolling Stones, 1965
Je pa moja generacija priča precejšnjemu tehnološkemu razvoju. Če smo – ali bolje so – leta 1965 poslušali stare dobre gramofonske plošče, danes temu že dolgo ni več tako. Nadomestili so jih CD-ji, USB ključi, Mp3-ji in podobne zadeve katerih sploh ne uspem dohajati. Pa vendar, če je nam šlo včasih prasketanje »vinilk« na živce, je danes to že pravi nostalgični gušt.
Kaj pa genetika?
Ljudje se sicer nismo kar prida spremenili, baje smo sicer vedno večji zaradi vedno bolj »kontaminirane« hrane. In debelejši zaradi nezdravega (beri: lagodnega) načina življenja. Kakšnih večjih mutacij pa le ni opaziti. Smo bili pa relativno zdravi.
Legendarne jugoslovanske znamke
Kulinarika 1965
Tega leta in še dolga leta kasneje je bila prehranska piramida: napačna. Ne, žita oz. ogljikovi hidrati niso tisto kar naj bi naše telo najbolj potrebovalo.
Prehranska piramida 1965
V Združenih težavah je potekala velika industrializacija prehranjevanja. Kapital je bil v polnem zamahu – predvsem mesna in mlečna industrija. “Fast food” je dobil krila, Američani pa pospešeno postajali vedno debelejši.
Fast food
Toda mi smo imeli srečo. Zdravju je bila Jugoslavija veliko prijaznejša.
In človeške lastnosti ?
So kakršne pač so. Le tiste slabe prevečkrat in prepogosto privrejo na dan. In zato je tu problem z vrednotami. Spreminjajo se in ne na bolje. Žal. Čeprav vemo, da je vedno večji tehnološki razvoj skozi zgodovino prav zaradi propada vrednot vedno pripeljal do zatona in konca neke »razvite« civilizacij. Bojim se, da bo potrebno temeljito prevetriti in ponovno doreči definicije.
Kapital – sveta vladar!
Danes delamo vedno več, dalj časa… kapital postaja naš vladar. Moja generacija naj bi po pol stoletja bivanja na planetu morala spoznati, da kariera ni vse in ni tako zelo pomembna, kot se morda v mlajših letih zdi. Velikost bančnega računa in debelina denarnice tudi ne. Število nepremičnin prav tako kot tudi ne znamka avtomobila ali bolje: avtomobilov. Tu ne bomo našli sreče. Sreča je drugje.
Denar, zaslužek, RVC, moč, oblast….
Prevečkrat se obremenjujemo z nepomembnimi stvarmi in zanemarjamo pomembne.
Predolgo sedimo pred računalniki, TV ekrani. Skriti med štirimi stenami.
Življenje pa je onstran tega. Pa ne mislim na življenje po smrti. Govorim o življenju, pravem življenju. S prijatelji, družino, naravo. V gibanju. Tam je prava svoboda.
Košutnikov turn
Sem to res jaz!?
Pogled v ogledalo nas opomni, da se spreminjamo. Ne bom napisala staramo, ker v resnici žlahtnimo. Srebrne nitke v laseh, gubice na obrazih. Naša generacija je »žal« prikrajšana za eno žlahtno kovino. Nadomestile so jo bele zobne plombe. Na srečo.
Starost je stanje možganov
Več let – več pameti?
To pa je vprašanje. Z leti naj bi postali pametnejši, modrejši. Polni nekih življenjskih resnic. Ko takole vrtam po sebi, kaj pa vem. Dozdeva se mi vse prevečkrat ravno obratno.
Modrost
Pravo presenečenje je, ko preko sedaj že odraslih otrok odkrivamo lastno neumnost. Včasih je kar težko priznati, a tako je. Morda je pa to ta modrost, spoznanje, da so pravzaprav naši otroci tudi naši največji in najboljši učitelji.
Abraham – sinonim moči!
Praznovanje Abrahama je v ljudi nekako vcepilo prepričanje, da je človek pri teh letih že star, betežen, nemočen. Pestijo ga razne bolezni in ne več tako oster in iskriv um kot nekoč. To enostavno ne drži. Koliko ljudi prvič preteče maraton po petdesetem letu, ultramaratone, triatlone in ustvarja ter izumlja nove stvari pozno v res pravo starost.
Helena in Kazimira
Včasih so se ljudje upokojevali pri petdesetih. Kdaj bo generacija 1965 v pokoju je pravzaprav še en velik vprašaj zato se okoli tega razburjati in delati prevelike načrte ni smiselno. Človek je pri petdesetih namreč na višku svojih moči, poln izkušenj, modrosti, preudarnosti. Delodajalci, ki se izogibajo zaposlovanju starejših po petdesetem letu delajo veliko napako. Človek je namreč rojen za delo in gibanje. Generacija 1965 to ve. Le država naj nam zagotovi dovolj delovnih mest, za vse dela sposobne.
Abrahamovke in Abrahami – stečemo in tečemo naprej!
Pa vendar opažam, da je v vseh teh petdesetih letih prišlo do velikanske spremembe v razmišljanju in načinu življenja in odnosa nas samih do samega sebe. Danes vedno več moških in žensk teče in živi aktivno življenje. Ženske si končno brez slabe vesti upamo vzeti čas zase! Za rekreacijo. Za tek! Ženske tečemo! V bistvu – se nam je »čisto utrgalo!« Še do leta 1970 ženske nismo smele teči maratonske razdalje. Pa nas poglejte danes! Leta 2014 smo ženske celo dobile svoj maraton – samo za ženske, na Mallorci! Sama sicer v tem ne vidim nobenega smisla, pa čeprav so leta imeli moški maratone le zase. Moških sotekmovalcev se ne bojim, z njimi rada tekmujem. Pomagajo mi, da sem boljša in hitrejša. Prav prijetno je teči … mimo. Na tekmah pač tekmujem z vsemi udeleženci ne glede na kategorije in predvsem – sama s seboj.
Legenda Kathrine Swither – nekoč in danes
Migajmo več – a pametneje
Mogoče tudi zato, ker po petdesetem letu prične upadati mišična masa in sicer 1% na leto. Če to ni lepa motivacija za telesno aktivnost pa res ne vem, kaj bi še lahko bilo. Morda to, da se z leti procent upadanja mišične mase še povečuje?
50 – takih je mal
Napočil je pravi čas, da pričnete s telesno aktivnostjo. Ne potrebujete nobenih posebnih pripomočkov, trenerjev, psihologov. Kar potrebujete je le – zdrava pamet! In superge! Saj veste: tek je najboljše zdravilo. Le dozirajte ga po pameti.
Zdravljica zdravemu duhu v športnem telesu
Tako! Draga moja generacija! In ostale prav tako. Prvih petdeset let je samo ogrevanje. Sedaj prihaja najboljši del … uživancija… kot maraton med desetim in osemintridesetim kilometrom. Ciljna ravnina je še zelo daleč.
Zdravljica, dr. France Prešeren
Končno smo dovolj stari, da lahko pričnemo brez skrbi tekati, migati in uživati: življenje!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Spet nabiram kilometre. Sem v fazi izpred dvajsetih let, ko se mi je zdelo preteči sedemnajst kilometrov grozno daleč. No. Prosim. Prejšnji teden osemnajst, kar spada pod daljinca. In ker tokrat ne bom pretiravala in prehitevala dogodkov sledi naslednji daljinec, ki bo dolg približno 20 kilometrov, prihodnji teden. Pretiravanje za tekača po 50+ ne samo, da ni v modi, tudi pametno ni.
Danes pa moram resno premisliti in narediti plan glede moke za potico in predvsem bi bilo pametno narediti kaj z mojo hitrostjo. Tekaško. Ki je daleč od tega. Ampak po vseh tekaških zakonitostih potrebujem moč. Torej danes naredim 200-metrske intervalčke v klanec, šest ponovitev in spečem potico. Dovolj bo za začetek.
Ogrevanje je ravno pravšnja dolžina, da pritečem do želenega hribčka. Malce nostalgično pomislim na starega Garmina, revež je crknil v vodi. Imel je več funkcij, ampak vse je v glavi. Pred klancem se umirim, zadiham in pričnem teči sprva počasi in nato vedno hitreje v hrib. No, vsaj trudila sem se, da bi šla vedno hitreje v hrib. V resnici je zadeva izgledala podobno, kot bi z avtom v leru pritiskal na gas. Veliko hrupa in nič efekta. Hropla in puhala ter pihala sem proti koncu klanca, kjer me je odrešila ravnina.
Uf! Jajc. Pogledam okoli, pogledam za seboj, nikjer nikogar in grdo pljunem tisto čudno sluzasto belo slino. Saj veste. Nabere se od napora. Upam, da mi kakšen vladni uslužbenec ne bo napisal kazni.
Če med slino plavajo “Koronce” jim itak ne bo luštno. Spekle se bodo na vročem asfaltu, packe!
Sproščujoče stečem nazaj dol po bregu, utrip umirim, nadiham se. In ponovim še petkrat. Vsakič je bilo lažje. Rada bi verjela, da zato, ker se tako hitro izboljšujem pod pretvezo “mišice imajo spomin”. Vendar se imam na sumu, da predvsem zato, ker sem se vsako naslednjo ponovitev premalo borila, trudila. Ampak res nisem mogla dihat. Verjetno še vedno kaj cveti.
Cveti. Celo leto kaj cveti. Če ne drugega pa prah pod posteljo.
V bistvu sem grozna. Med zadnjo ponovitvijo se zalotim, kako mi iz malih možganov v zavest polzi trapasta misel, da med “korona situacijo” ni pametno preveč izmučiti svoje telo. Ker telo potrebuje moč za boj proti morebitnemu virusu. Hudobcu Covidu-19. Traparija! Kako pa naj drugače telo pridobi moč in imunsko odpornost kot z gibanjem na svežem zraku?
Prav vesela sem, kot je šest ponovitev konec. Prihodnjič jih naredim osem.
Glavni trening je za menoj, jaz pa malce v precepu po kateri poti proti domu. Ob avtocesti me moti hrup, po asfaltu me moti asfalt in korak me kar odnese proti gozdu gor v hrib. Sicer se že rahlo mrači ampak saj nimam daleč. To bo tak prijeten gozdno mehkoben in podplatom prijazen iztek.
Kadar človek teče v hrib ima precej zožen pogled na okolico. Na glavi imam še kapo s šiltom, ki stvar še poslabša. Prši namreč malček izpod neba. Zelenje se je od zadnjič tako razbohotilo, da je resnično temno v gozdu. Idealno za poleti, ko bo vročina.
Gozdna potka je blatna, drevesne korenine grdo drsijo in čof skočim še v blatno lužo s čimer moje skoraj nove superge grdo spremenijo barvo. Iz sivo roza so se spremenile v barvo čokoladno lešnikove file za potico.
Občasno prav obožujem sproščeni tek, ko tečeš kar tako, brez začrtane trase, tempa. Tam naprej se nekaj sveti, zavijem iz poti ven in pritečem na trato, ki jo prepoznam iz čisto druge perspektive.
Vrnem se na pot in tečem gor, proti vrhu. Kdo bi si mislil, da imam praktično pred nosom tak perfekten poligon? Ustavim se pred velikanskim blatom. Izgleda kot živo blato in skušam ugotoviti kje bi ga bilo najbolj pametno preskočiti ali zaobiti.
Nenadoma od zadaj iz svoje desne strani zaslišim čuden trušče, topot. Otrpnem in obstanem. Takrat izza grmovja zagledam ogromno glavo. Rjavo glavo. Ta glava potuje z velikansko hitrostjo na ogromnem trupu. Zdivja mimo mene. S kančkom očesa me ošvrkne. Zmrznem. Skoraj se pokakam.
Nisem videla še take živali. Brez skrbi, medveda bi spoznala. Ampak ni bil, ker medved nima kopit. To bitje pa je prikopitljalo in strašno hitro tudi odkopitljalo na kopitih.
Žival je izgledala kot gromozansko velik gams brez rogovja. In sivo temno rjave barve. Z rahlo sivimi zaplatami. Se komu sanja kaj bi to lahko bilo? Srn in srnjakov je v tem gozdu ogromno. Ampak kako bi kozorog in to brez rogov zašel v gozd nad Podutikom, točneje malo pod Klobukom ali Straškim vrhom? Ne vem. Res ne vem.
Ne, ne. Ni bila ta. Slika je zgolj simbolična 😉
Kakorkoli. Stečem. Hitreje stečem kar za njim, ki ga nikjer več ni. Priznam, da sem se ustrašila ampak strah je zamenjalo navdušenje.
Kako lepo, kako super, joj, kaj sem videla!
Tečem naprej gor, držati se moram desno, da me ne ulovi noč. Pot se razširi in že tečem ob potočku, ki je precej poln mimo našega “zvončkastega” področja in naprej po poti nad kmetijo nazaj v gozd.
Vidljivost je slaba, pomembna je varnost, zato tečem kar po lužah in kmalu se spet prikaže prvotna barva mojih superg. Tečem precej hitro. Za vsak slučaj. Da me ne ulovi tisti skrivnostni kopitljavec.
Še spust po klančku navzdol proti naselju, proti asfaltni cesti, kjer stečem s tako lahkoto, kot bi danes sploh še ne tekla. Pa še občutek varnosti me prevzame.
Sedaj vem. Najbolje, da jutri kupim drugo moko in se potrudim, da spečem še eno potico, ki bo vsaj približno bolj mehka. Tisto “poleno”, ki mi ga je uspelo speči iz mešanice ržene in polnozrnate pirine moke prav gotovo ne bo navdušilo sobotnih gostov na rojstnodnevnem pikniku.
Ampak – kaj naj naredim s torto? Mogoče izvem jutri na tempo teku.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Štartala sem kar od doma naprej proti hribu. Včasih sem tja gor hodila, danes pa le na tistih najbolj strmih odsekih. Gozd. Gozdne potke. Lepo je. Mehka podlaga. Prav uživam.
Na PST me zadnja leta ne vleče, preveč je gneče. V teh pandemijskih časih pa še toliko manj. Ukrepi o omejevanju druženja se me tukaj ne dotaknejo. Od nekdaj rada tečem sama ali v družbi meni posebno ljubih oseb.
Sprva je breg kar strm ampak skušam vztrajati do markirane tekaške poti, kjer se tudi prične položnejša pot. Včasih smo hodili do vrha, se tam ogreli in stekli. Tekla sem zadnja in nikakor si nisem mogla zapomniti poti. Strašno zakomplicirano se mi je zdelo in vse potke so bile videti enake. Še danes se včasih izgubim.
Lepo je teči v tem zelenju, svetlo zeleno listje, zelena podrast, ozka pot. Kar kičasto je.
V tistem se zavem, da tečem povsem normalno. Nič me ne boli. Tudi odrivam se pravilno, prsti sodelujejo. Tečem okoli Klobuka nad Podutikom. Ne srečam skoraj nikogar. Prav čarobno je!
Pa vendar je več ljudi kot navadno. Ko jih zaslišim, stečem na prvo potko stran od njih, naj ostane tako, da bom sama. Kot nekoč, v času brez korone. Pa še vladnemu dekretu bom ugodila.
Tečem po Fricovih stopinjah. Tu je tekel s svojimi prijatelji, treniral za tek trojk ali pa so tekli kar tako iz čistega veselja.
Čudni časi so. Kot bi se znašli v znanstveno fantastičnem filmu. Nevaren virus, smrtonosna bolezen. Vendar je videti, da je Sloveniji uspelo preprečiti najstrašnejši scenarij, ki se je odvijal v Italiji kjer je umrlo na stotine ljudi vsak dan. Lahko smo zadovoljni.
Sem pri oznaki, kjer so fantje zavili navzgor v klanec na Straški vrh (mislim, da takrat sploh niso vedeli, da tečejo nanj) jaz pa danes, kot največkrat tudi že takrat, tečem naprej, navzdol in potem navzgor v desno in obkrožim vrh Klobuka. Spominjam se dela poti, ki se rahlo dviguje in kako težko mi je bilo to včasih preteči. Tudi danes je bil vzpon, ampak mi je kar šlo, nisem se mučila tako zelo kot včasih. Tečem mimo Lovske koče navzdol in v desno. Ozek, strmo vsekan kolovoz, rekla sem mu “ror”, kjer sem izvedla svoj nepozabni levlji skok s pristankom na kolenih in kasnejši ožji del, kjer smo se navadno srečali s konji. Danes jih ni.
Ne vem kaj se je zgodilo s konji kot ne vem, kaj se točno dogaja nam. Zdi se, kot bi vse to ne moglo biti res. Si je nekdo vse skupaj izmislil in nas potegnil za nos? Ampak dejstvo je, da smo v nekakšni vojni z virusom. Dejstvo je, da imamo vojne dobičkarje. Male in velike. Vedno so bili in vedno bodo. Povsem nesprejemljivo pa je, kadar so te osebe izvoljene s strani ljudstva in da na račun tega istega ljudstva in svoje države, kateri so prisegli lojalnost, izkoriščajo izredne razmere, da nasitijo svoj primitivni pohlep po denarju, moči, oblasti. In to celo v tako zelo resni situaciji kot je pandemija in so na kocki življenja državljanov.
Kot hijene.
Kmalu sledi ovinek močno v levo in že tečem navzdol proti travniku. Včasih na moji levi ni bilo mlake. Spremenilo se je. Zdi se, da le to. V resnici se je spremenilo veliko več. In še več se bo.
Lepo je teči ob obronku gozda, opazovati drevje, travo, naravo. Pazim na svoj tekaški korak in sem presrečna, ker tečem kot včasih. Sploh ne čutim tistih treh vijakov v nogi. Že sem pri Piknik placu in tečem ob potočku najprej navzgor, ga preskočim ter ob njem spet nazaj vse do jase, kjer rastejo zvončki. Hčerki sta jih tu velikokrat nabirali s staro mamo. Celo morje jih je. In žafrana.
Sledim rdeči markaciji , preverjam traso, določeni deli so nespremenjeni in drugi povsem neprepoznavni. Ampak iz superg se vse vidi drugače. Najdem pot, tečem po čarobni gozdni poti, v senci, nad kmetijo. Kar prekmalu moram odviti ven na sonce, na travnik in po potki nazaj na cesto. Ampak saj imam samo še 500 metrov do doma.
Pred hišo se ustavim tako zelo zadovoljna. Lep tek je za menoj. Konjev sicer ni bilo, ampak tudi hijen ni bilo videti. Pa še dobro mi je šlo. Teki po Šentviškem hribu so se mi očitno obrestovali. Lažje spet tečem in čutim spet malček tiste tekaške moči.
Vem, da bo vse v redu. Vseeno bom zvečer pogledala dnevnik. Zgodb in teorij zarote je toliko, da je že smešno. In če so že konji pobegnili, še vedno lahko sedem na kolo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Včasih, ampak res samo včasih se mi še zgodi, da se mi enostavno ne ljubi obuti superg. Predvsem pozimi, ko so krajši dnevi. Vlaga, mraz, megla. Luže, plundra. Mokre superge. Na pol zmrznjen obraz. In težja tekaška oblačila. Zaprte pipe na pokopališčih ter vodnjakih. Klavrno. Človeka resnično mine.
Okoli ničle in gosta, temno siva megla. Tako je bilo zunaj, tisto nedeljo. Ko se mi ni in ni dalo. Nikamor.
Da sem premaknila rit se imam zahvaliti izključno svojemu zavedanju, kako klavrn občutek bi šele imela, če bi obsedela notri, na toplem. Navkljub obljubi, ki sem si jo dala. Da tisto nedeljo odtečem en daljši tek. Ne glede na vreme. Ta nedelja je bila namreč edina opcija za izvedbo daljšega teka.
Prežemal me je že znan, slab občutek, ki ga imamo tekači po daljši odsotnosti gibanja v naravi. Okornost, nekakšna napihnjenost v telesu ter zabuhlost v glavi. Tisti čuden pritisk zadaj za očmi. Ki se še stopnjuje ob vsakodnevnem stresu. Izrazi pa se skozi neko nejasno tečnobo in nezavedno sitnarjenje. Kar tako. Navadno čisto brez veze.
Čudovito je, če imaš ob sebi človeka, ki to v tebi prepozna. In te ob tvoji neodločnosti in izmikanju skoku v superge na pravi način podpre. In to tako, da greš. Da ne podležeš lastnim izgovorom.
Ob vsem tem sem tisto mrkobno nedeljo nekako navlekla nase tekaške cunje. Vse možne zadeve vključno s toplejšimi nogavicami. Rokavice, trak za ušesa in kapo s šiltom. Ker ves čas nekaj leti in pada iz megle. Najraje bi si nadela še smučarska očala, ker po dolgem teku navadno dobim otečene , zabuhle oči. Od mraza. Tudi tiste malo večje za plavanje bi bile mogoče dobre. Ali pa kar potapljaška maska…
Vodo bi skoraj morala vzeti s seboj. A sem se v tisti svoji sitnobi odločila, da ne. Ne vem, zakaj. Ker je ozračje že dovolj vlažno? Ali pa bom med tekom lovila redke kapljice iz dreves ter razpršenost vlage v megli? Dehidrirati sredi Ljubljane bi bilo pa tudi skrajno nenavadno. Vedno lahko tekač zavije v kakšno gostišče, bar ali bife ter spije vodo. Če ni ravno pandemije.
Tekaški ceremonijal se nadaljuje s supergami. Obuvam tiste zoprne, zimske. Težke, trde. Ampak edine primerne za vlažno tekaško podlago. Tekla bom po blatu, lužah, plundri in deloma mokrem asfaltu.
Kolebam še med vrati… ali ne bi šla kar nazaj?
Ampak , ko so superge enkrat na nogah – kdo se bo sedaj sezuval in ponovno preoblačil? Kot kakšna velezguba?
Stojim na cesti. Podobna kupu nesreče. Nikjer nikogar. Samo jaz in sivina. Nebo podobno tlem na katerih stojim. Se postavim na glavo?
Prisilim se v ogrevanje. Nekaj poskakujem, naredim malo klavrnih vaj. Odločim se, da se bom ogrela s počasnim tekom. Imam čas …
Stečem … ali bolje … porivam se naprej. Leva noga, desna noga, leva noga, desna noga… Oh, kakšen napor!
Odtekla bom dobrih dvajset kilometrov.
Dolga bo … ampak vse mine. Tudi teh dvajset bo. Tečem na silo … nato samo še tečem. Preskakujem luže, preko polja vlečem noge iz blata. Ponovno preskakujem luže in že sem na PST. Pot spominov je prazna. Siva. Meglena. V daljavi je opaziti redkega sprehajalca.
Tečem. Tečem počasi, tečem vztrajno. Avtomatično. Direktno preko luže… superge odrešim blata, a stopala so zaenkrat še dokaj suha.
Teža in neudobje superg sta s tem upravičena.
Včasih preteče nekaj kilometrov, da se telo navadi, psiha pa vda v usodo. Včasih se prične tekaška uživancija malo kasneje.
Tudi moja se je. Tam nekje po desetem kilometru, ko sem pretekla dobro polovico svojega načrtovanega treninga, je postal tek užitek. Glava lahka, noge poskočnejše. Dober občutek.
Opazim celo, da je postala megla svetlejša. Na poti je opaziti tudi več sprehajalcev. Ter sem ter tja kakšen tekač. Redek.
Ni čudno, si mislim. In sem vesela, da sama tečem. Jaz tečem. Kljub nešteto izgovorom, ki sem si jih izmislila.
Skušam teči zavestno. Malce hitreje kot prve kilometre. Bolj pokonci. Zdi se mi, da mi gre dobro. Padla sem notri. Celo več! Zazdi se mi, da prav lepo tečem. Postanem kar nekako prevzetna, malo važna. Kot bi mi stopilo v glavo, češ, ker sem pretekla že nekaj maratonov in še več polmaratonov in krajših tekov ter nešteto uživaških tekov po gozdu, za Savo in celo po mestu, pa znam. Teči. Znam teči pravilno. Ti kilometri se morajo nekje poznati, kajne?
Takrat zaslišim nekaj za seboj.
Siva megla postane spet gostejša, poloti se me spet nekakšna tesnoba. In hrup za menoj vedno bolj izrazit.
Kot bi nekdo vlekel železno kuglo, verigo, morda gorjačo.
Postane me strah. Nevede malce pospešim. V tej megli se nič ne vidi. Nobenega problema nimam več s tekom. Nič me ne moti. Še megla ne.
Hrup neznanega izvora pa, kot da je pritrjen na moja stopala.
Hrup je izrazitejši. Kot bi se kugla, veriga ali morda celo gorjača, vlekla za menoj. Vedno hitreje.
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
Postaja zlovešče.
Hrup imam čisto za seboj. A pazi! Hrup me skuša prehiteti? Po levi.
Skušam ostati mirna, enakomerno tečem naprej in skrivaj poškilim na levo, kaj to je…
Zagledam tipa, ki teče. Nenavadnega. Za moje pojme nenavadnega. Za tisto okolje. Tisto meglo. Za tek v megli, pozimi. Po blatu, lužah, ostankih snega.
Tip teče mimo mene. Deluje grozno! Oblečen v sprehajalca. Kavbojke, trendovski čevlji, usnjena jakna z žepi polnimi kovencev, ključev, dolg redek čop mu plapola kot zastava. Ne, ni bil Vid iz TV.
Prehiti me pravilno po levi in zavije nazaj na desno stran poti, direktno pred mano. Pred moj nos! Kot bi se mu zmešalo.
Popolnoma sem pozabila na svojo tekaško melanhonijo, lenobo!
Konkretno sem morala »zabremzati superge«, ker bi tipčka dobesedno pohodila.
To mi res ni všeč.
Na cesti sovražim izsiljevanje. Ko nekdo izsili prednost. In sploh sovražim prehitevanje. Ko te nekdo prehiti in nato zapelje pred tebe in pelje naprej POČASNEJE!
To je resnično nevarno za kakšno prometno nesrečo.
Tisto nedeljo sem imela srečo. Očitno tekaško izsiljevanje se ni tragično končalo s pohojenimi supergami, poškodbo ahilove tetive ali kakšnim padcem. Ne! Ker sem upočasnila superge.
Upočasnila sem superge ampak hitrost teka mi ni odgovarjala. Pa čeprav je bil tempo še vedno hitrejši kot do tistega trenutka, se mi je enostavno za malo zdelo, da bom sedaj tekla za »tem tipom v ta kmašni obleki«. Prevzetnost!
Zavijem levo in ga prehitim. Tečem dovolj dolgo po levi strani in se počasi vrnem na desno stran poti, pred tekača. Tako se pravilno prehiteva!
Pazim na tempo. Zadovoljna, da sem mu pokazala. Temu sprehajalcu! Nekaj minut je vse v redu a potem spet zaslišim:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
Sedaj vem, da za menoj ni kakšne grozeče verige, kugle ali gorjače. Za menoj je tisti model s čopom. Tip, ki misli, da je tekač. Kdo je že dejal: ne sodi, da ti ne bo sojeno?
Hrup je spet vedno bliže. Skušam teči enakomerno. Ne želim pospeševati. Konec koncev imam do doma še kakšnih sedem kilometrov. Ne želim jih prepešačiti. Če sem odšla na tek.
Zgodba se ponovi. Tip me prehiti po levi ter se mi parkira spet direktno pred nos.
Sedaj sem pa resnično jezna.
Najraje bi mu kakšno rekla v stilu:«Ej, pazi! Štor! Ne nastavljaj se mi pred nos!«
Pa sem se zadržala. Mislim, da predvsem zato, ker sem bila že preveč zadihana.
Ampak, očitno se me je polotila nekakšna »tekaška važnost ali prevzetnost« . Povsem neupravičeno, ker res nisem kakšen poseben tekaški biser! Odločno sem tipa še enkrat prehitela. Kaj se pa gre!
Tokrat sem v hitrejšem tempu tekla dlje, da ga pustim za seboj. Dovolj daleč za seboj! Da bom imela že enkrat mir!
Slab kilometer sem ves čas skrivoma prisluškovala, kdaj spet zaslišim tisti:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
Mir sem imela dobrih pet minut. Ravno toliko, da sem si oddahnila, misleč: »Tip je crknil, pregorel … he he!« Končno sem si malo odpočila in tekla v normalnem tempu naprej.
Resno sem pričela razmišljati, da bi zavila v gostišče ob poti na kozarec vode. Tole me je malo zdelalo.
Ko spet zaslišim:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
In vedno hitreje, vedno bliže:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
V glavi se mi je kar bliskalo, vedela sem, kristalno jasno mi je bilo, da se ne smem sprovocirati. Tekač na dolge proge se ne sme pustiti sprovocirati sotekačem in ostalim izzivalcem. Ne na tekmi, ne na treningu! Teči mora po svojih zmožnostih, po svojem planu. Po pameti!
Odločim se, da bom zrela in pametna… ko me dohiti in že prehiteva po levi strani. Ob meni je.
Možgani mi v trenutku blokirajo, zdrava pamet odpove. Noge se pričnejo vrteti hitreje. Odločim se, da grem na »izčrpavanje nasprotnika«.
Gotovo poznate to tekaško taktiko. Oceniš nasprotnika koliko časa bo zmožen teči v tvojem tempu, nato ga izčrpavaš na ocenjeni hitrosti ter na koncu elegantno prehitiš in pustiš za seboj. Pogoj pri tej taktiki je, da si vsaj približno tako dober kot nasprotnik.
Iz strani ocenim nasprotnika, da je načet. Jaz tudi. Torej bo boj. Razum mi skuša dopovedati, naj vendar ne bom otročja in bedasta. Pa spodim glas iz glave, češ, pa kaj! Tale me že ne bo prehitel.
Tempo je konkreten. Postaja vedno hujši. Izčrpavanje nasprotnika noče delovati tako kot bi si želela. Tečeva z ramo ob rami. Sprehajalec v kavbojkah, trendi čeveljcih in usnjeni šklepetajoči jakni s poskakujočim čopom las na glavi ter jaz, v popolni tekaški bojni opremi, v tekaških supergah, hlačah, nogavicah, tečeva in se boriva.
Tip pospeši in se ga držim. Drviva vsaj dobrih petsto metrov, tip ne popušča. Rahlo pospešim in se sprašujem, ali sploh lahko tečem hitreje. Tečeva. Tip sprva rahlo popusti vendar hitro pride k sebi. Še huje! Skuša me prehiteti. Teče že malce pred mano!
Besna sem! Kaj je zdaj to! Ne bo me prehitel! Napnem vse moči in tečem ob njem! Šprintam! Nič več ne gledam kam stopam. Vseeno mi je za luže, plundro, blato! Maham z rokami, se odrivam na vso moč, hropeva pa oba kot stara parna lokomotiva. Če bi prišel kdo nasproti bi ga verjetno kar pregazila.
Boj se nadaljuje, svojo hitrost naženem do skrajnosti, hitreje ne gre … jezi me, ampak ne gre! Noge in kolki, kot bi bili zarjaveli. Sploh se nočejo vrteti in premikati hitreje!
Nato se zgodi nekaj neverjetnega!
Tip dobesedno eksplodira!
Odnese ga dva metra naprej, me prehiti in teče, dvigne obe roki kot zmagovalec in nato, kako nenavadno, zavije levo ob pot in se… ustavi !
Besna sem bila kot ris. Najraje bi se ustavila in mu povedala, da je – no, saj veste kaj, in da je to moj petnajsti kilometer, njegov pa maksimalno drugi! In naj se gre solit! Lahko bi se poškodovala, ker sem pretiravala! Teči bi morala počasi. Kako bom sploh še prišla do doma? Po vseh štirih?
Odločim se za drugo taktiko. Delam se kot da ni nič in lepo naprej tečem. Tip še vedno krili z rokami v zraku kot zmagovalec in mi zmagovalno maha. Zaploskam mu in nato z roko pokažem naprej v smeri PST in skozi na silo raztegnjene ustnice v “kvazi nasmeh” zavpijem:«Bravo! Ampak cilj je na Bajerju!« in tečem dalje. Za trenutek opazim začudenje …
Tečem dalje in molim, da pridem hitro do nesrečnega ovinka, da se me ne bo videlo. V tem tempu me bo namreč pobralo.
Zadnjih pet kilometrov pretečem sprva jezna, nato hehetajoča se in na smrt žejna. V skrajno počasnem tempu ob katerem čutim čisto vse mišice.
Ne morem se načuditi lastni neumnosti, kako sem se pustila sprovocirati. In kako neumna sem še v resnici. Ker tip ni bil obut v superge in ker ni tekel v bolj všečni tekaški tehniki sem si naduto predstavljala, da pač ne more biti hitrejši. On pa ni tekač. Ne more teči hitreje od mene. Prav mi je bilo!
Včasih za sebe mislimo, da smo drugačni, boljši. Ugotovila sem, da obsojam. Sodim ljudi po zunanjosti. Izgledu. Neznanec mi je dobesedno šel na živce, ker je tekel normalno oblečen. Pa kaj mi je za božjo voljo? Saj sem to še sama pred kratkim počela! Še bolj mi je šel na živce, ker me je prehitel! Mogoče sem šla tudi jaz njemu na živce iz podobnega vzroka. Ker sem bila v popolni tekaški bojni opremi. On pa je z mano opravil, tako na ena, dva, tri, v »ta kmašnih čevljih«.
Nadutost je grda lastnost. Mar mislim, da je moja tekaška tehnika pravilna, lepa? Mislite tako vi za svojo? Pred leti sem si ogledala posnetek lastnega teka. Bil je milo rečeno: grozen. In kje piše, da danes tečem lepše? Pravilneje?
Sicer pa, čisto odkrito! Mislim, da je vsa ta tekaška filozofija in pametovanje okoli tehnike teka, treningov, opreme in ostalega napihnjena do milega konca! Večina teh stvari je puhlih, praznih, mehurčkastih. Le nekaj je tistih resničnih. Znanih od nekdaj. Položenih v naš praspomin. Instinkt! Sedmi ali osmi čut!
Včasih sem tekla drugače. Ne vem več kako, ampak gotovo drugače. Vsi ti teki, treningi, prebrana literatura je gotovo pustila posledice. Nekatere dobre, druge slabe in večinoma – v to sem prepričana – nepomembne.
Tekač je v svojem bistvu skromen. In ne nadut. In ne prevzeten. Pameten tekač ne sodi po izgledu, zunanjosti. Pameten tekač se briga zase. Za druge se briga le toliko, da jim pomaga. Če lahko in če zna. Takšna bi bila rada. In malo hitrejša…
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Pristala sem na bolj koronološkem kot kronološkem zapisu mojega zadnjega maratona v drugem sklopu sedmih pravljičnih maratonov. Vtisov si takrat nisem zapisala, se pa še v živo spominjam muk zadnjih kilometrov. Statistične zapise sem prepustila svoji zvesti Garminčici, da jih naloži na Garmin Connect. Tam so in bodo ostali dokler se ne zruši platforma ali internet. Mogoče celo oba. Istočasno.
Svoj potopis do danes zadnjega pretečenega uradnega maratona pišem v času pandemije Koronavirusa.
Težko se skoncentriram na sam tek. Takrat. In zdaj. Zdi se kot povsem drugačen čas.
Vsi skupaj smo se znašli v nekakšnem znanstveno fantastičnem filmu. Druženja so prepovedana, ljudje umirajo, v nekaterih državah žal množično. Tekaške prireditve so odpovedane ali pa prestavljene na kasnejši čas. Ljudje se bojijo. Nekateri jezni in drugi prestrašeni. In neskončno variant različnih zarot. Pa to v tem trenutku sploh ni pomembno.
Pomembno je, da ostanemo zdravi in pri močeh, da bomo svet postavili nazaj na noge. Verjamem, da smo se in se še bomo naučili marsikaj. In spregledali. Ter se vrnili nazaj k pravim vrednotam.
Zadnjo nedeljo oktobra 2017 pa je bilo čisto drugače. Ali enako kot praktično vsa leta do takrat.
Leto 2016 je bilo katastrofalno za marsikoga, deloma se je vleklo tudi v leto 2017. Podobno kot letos, 2020, so se dogajale stvari za katere so se do takrat, le drugim. Slabe in grde stvari. Nekatere grozne.
Tek je postal predvsem pripomoček, da lažje preživim, si uredim misli in se v sebi pomirim. Brez teka v naravi bi bilo vse težje, tiste drhtavice v sebi, strahu, bi se težko znebila. Učinek teka je pomagal vsaj za nekaj časa. Nobenih posebnih tekaških ciljev in želja nisem imela. Še časa, ki sem ga porabila za trening, se mi je zdelo škoda, da nisem drugje. Doma.
V tekaški sezoni 2016/2017 sem pretekla 1.256,67 km in prekolesarila 871,92 km. Skupne rekreacije je bilo precej manj kot leta poprej. Vendar naj bi zadostovalo, da pretečem maraton 2017, solidno.
Udeležila sem se tudi nekaj tekem:
Kar nekaj tekaških prireditev sem se udeležila. Istrskega in Bovškega polmaratona se brez Staše in Boštjana gotovo ne bi udeležila in prav zaradi njiju bosta še toliko bolj nepozabna. Hvala vama za vso podporo, dobro energijo in srčnost. Lepo vaju je poznati in imeti za prijatelja. Uživajta na svojem popotovanju, komaj čakam, da spet odtečemo kakšno skupno razdaljo. Predvsem pa tisti 5 -urni maraton.
Vzdušje na vseh tekmah je bilo enkratno. Istrski maraton je ostal na polovički a pretečen v odlični družbi Blejskih tekačev , nepozabni Wings For Life. Pritekla skoraj do Kamnika. V Radencih pa sem se preizkusila tudi kot zajček za čas 1:45:00. Hvala Urban, ker si se spomnil tudi name. Zanimiva izkušnja, ki bi jo z veseljem še kdaj ponovila. In čarobni Bovški maraton – v polovični izvedbi in odlični družbi.
22. Ljubljanski maraton in moj 14. maraton po vrsti.
Stala sem tam, na startu. Zagledam Dolores, teče na polmaratonski razdalji. Z menoj je moj najljubši maratonec, vedno je z menoj. Stoji za ograjo, mi ponuja plastenko z vodo, flis. Moj največji motivator. Zaradi njega tečem bolje, se trudim biti boljša. Nikoli mi ne očita treningov. Spodbuja me. Ta maraton želim odteči po najboljših močeh, tudi zanj.
Gneča pred startom. Tekači nabasani drug ob drugem. Telesa oddajajo toploto. Vznemirjenje je prisotno, vendar tokrat drugače. Kot bi bila imuna na vse okoli mene. Zdi se mi, da ne spadam več tja. V to masovko. Vse se mi zdi tako neosebno. Čreda smo, čreda. Ovčke, tekaške ovčke.
Tekla sem nezavedno. Kot avtomatik. Izogibanje nog pred seboj, pločnikov, zaprek, sotekačev. Voda. Pijem na vsaki okrepčevalnici. Kot vedno gel na 10, 20, 30 in 35 km.
Tekla sem počasi, na trenutke se mi je zazdelo, da sem vse to že doživela. Da gledam film. Podobno kot bi sanje doživljala v resnici. Prideš na kraj, kjer si nekoč že bil čeprav veš, da to ni mogoče in da to doživljaš v tem trenutku, da to ni spomin. Resničnost je. Zdaj. Prepoznam posamezne navijače, ki so stalnica, že leta. Maham jim, kličem, se zahvaljujem.
Že na 30. km pričnem nenormalno počasi teči. Bolijo me stopala. Križ. Na levi nogi imam že močno izrazit Hallux valgus. Povzroča mi krče v stopalu, mečih. Zvija prste. Posledično tečem narobe, kar mi zakrči celotno telo. Čez koleno, kolke v križ in naprej v desno ramo.
Posmehnem se sama sebi, kako sem neumna. Ves čas mislim, da mi nič ni. Da nimam nobenih zdravstvenih težav. Pa jih očitno imam. Vedno pogosteje se izražajo.
Tečem in vem da šepam. Levo nogo postavljam nerodno, podplat skušam postaviti močno in plosko na tla, da ublažim krč, poravnam podplat.
Šlepam samo sebe z malimi možgani, na trenutke tečem miže, enkrat bo minilo. Saj je samo 42 km. Saj je samo tek. Lepo bo, ko se bom ustavila. Sedaj se ne smem.
Čez Kajuhovo tečeva skupaj z Blažem. Tekaški prijatelj iz Knjige Obrazov. Pomaga pa čeprav sva oba precej zmahana. Itak ne rabiš besed, enostavno veš. To je boj. Tam nekje je cilj. Ki ne beži. Le do tja je potrebno priti. V cilju bomo vsi zmagovalci.
Slovenska se vleče kot jara kača. Ne ljubi se mi več. Tečem tako počasi, da mi je nerodno. Pa saj mi je vseeno. Tale maraton bom dobesedno spacala skupaj.
Že skoraj v centru zaslišim: “Mojca, bravo, dajmo,” in nato “Kar zmahana je” in s končkom očesa zagledam Meto in Tomaža. Zavijem v kljuko po Dalmatinovi in si mislim “kdo se je domislil tega bedastega kroga” ter se trudim teči čim bolj suvereno.
Slišim ciljni prostor, spodbujanje ob progi, hvaležna sem vsem vendar več od kislega nasmeška ne spravim skupaj.
“Ojej”, še ciljna ravnina se mi vleče.
Čas čez štiri ure, v cilju ni niti županske maskote. Zato pa zaslišim mojega Frica.
Dobim medaljo, majčko finišerja. Rumeno. Vse me boli. Skušam se raztegniti, pa sem tako polomljena, da skoraj padem. Hočem ven iz ograde, ven iz rešetk, stran od tekaške črede med moje prijatelje in k mojemu ljubemu Fricu.
Vse je v redu.
Na 22. Ljubljanskem maratonu je teklo 23339 vseh tekačev. Z menoj vred nas je teklo 391 maratonk, v cilj smo pritekle, prišprintale, prihodile, se prikotalile in privlekle pogumnih 380 tekačic- najslabši čas pa je bil 5:32:12. Najboljši ni važen. Nič več.
Moških se je na maraton prijavilo 1561, končalo pa 1514. Najpočasnejši maratonec je imel čas: 5:34:52, absolutno (tudi med ženskami, he, he).
Kasneje izvem, da sem praktično tekla tudi na državnem prvenstvu v maratonu, ki je to leto potekalo v okviru te prireditve. Trapasto pomislim: “Če bi pa to vedela, …”. Prav gotovo, kar misli si.
Zasedla sem 10. mesto od 31 v kategoriji, čas 4:03:45, absolutno pa sem pristala na 154. mestu. Čisto v redu.
Po dokončnem pogovoru s samo seboj je padla odločitev: saniraj svoje telo! Od tam dalje pa se udeležuj maratonov samo še pri čisti zavesti, primernem treningu in svoji maratonski teži!
Poročilo 21. Ljubljanski maraton 30.10.2016 – MOJ 13. MARATON
Zgoditi bi se moral v Berlinu po dveh letih smole pri žrebu. A zvezde so pokazale drugače. Sicer pa mi leto 2016 itak ne bo ostalo v dobrem spominu in komaj čakam, da se pobere nekam v deželo brez povratka. Hudič je imel mlade. A s tekom tudi hudiču lahko daš – hudiča!
Kratek pregled
Posledično prej imenovani mladeži je bil tako obarvan tudi moj tekaški trening. Tekla sem bolj za duševno hrano, tek je bil ventil do kisika za bistrenje misli in ohranjanje psihične in fizične moči. In tako se mi je v zadnjih štirinajstih letih nabralo najmanj tekaških kilometrov v sezoni 2015/2016 – to je obdobje enega leta med obema maratonoma. Natanko 1.047,46 km v povprečni hitrosti 10,5 km/h za kar sem porabila 99 ur 31 minut in 28 sekund in od katerih mi tudi za sekundo ni žal. Dodam lahko še nekaj kolesarskih kilometrov in izletov v hribe. Ter nekakšnih zanikrnih razteznih jutranjih vaj med katerimi se mi navadno ni uspelo niti dodobra zbuditi, tako da sem samo sebe nekajkrat zasačila dremati v kakšni čudni pozi.
Tekaški trening
Trening sem si napisala sama na podlagi osebnih izkušenj in zadnje prebrane tekaške knjige Hitri po petdesetih. Kot nalašč! Hvala Urška za krasno darilo! V njej sem namreč izvedela, da tekači po petdesetih ne potrebujemo toliko baznega treninga oz. treninga za vzdržljivost kot treninga za moč in hitrost, torej intenzivnega. To pomeni manj časa za več efekta. Fino in prikladno.
Zadnja ocena
Dan pred maratonom sem torej še zadnjič ocenila svoja realna pričakovanja. Glede na malo število kilometrov, ohlapni trening zaradi prilagajanja drugim obveznostim, višku dveh do treh kilogramov, katerih se mi nikakor ni uspelo znebiti – pričakovanja niso bila velika. Preteči maraton pod štirimi urami. Enakomerno. In ne tako kot zadnja tri leta, ko mi je hitrost drastično padla po tridesetem oz. petintridesetem kilometru. In se tako zadnje kilometre res nisem imela preveč fino in niti nisem mogla finiširati v cilj. Jaz pa rada finiširam v cilj!
Pred startom
Ker je leto 2016 takšno kot sem že pisala zgoraj se je nekako dogajalo vse naokoli mene tudi glede Ljubljanskega maratona. Na start bi nas moralo priti več, a jih je kar nekaj svojo udeležbo odpovedalo zaradi raznoraznih poškodb.
Jutro pred maratonom je nazadnje tudi mene zagrabilo v desnem kolku in če bi še malo bolj prisluhnila telesu bi gotovo našla še kaj. Pa sem raje odnehala. Ko tečeš »maraton« te itak vse boli. Zato je nekaj ur pred maratonom to konec koncev čisto vseeno. Par ur gor ali dol.
Moj 13. maraton
Ja. Na startu sva torej na koncu stali samo dve Veseli korenini. Jaz na 42 in moja Nina na 21. Ne bom o tem, kakšen trening je imela šele Nina, ker ona pa resnično ni tekla veliko. Je pa veliko hodila v hribe in plezala in celo naredila nekaj hitrih in dva dolga treninga. Ni kaj!
Sva pa imeli s seboj najboljšo možno podporno društvo. Cvet najljubših – nekdanjih, občasnih in »pofaulanih« tekačev. Med njimi tudi moj »manager« prepričan, da lahko ta maraton pretečem v času 3:45. Jaz dvomim. Kljub temu se postaviva v boks predviden za ta čas! Ter Urška kot uradna fotografinja.
Ogrevanje… čakanje na start… kultni The Stroj !
»Meni se zdi, da so prepotiho!« pokomentiram… »Mami, ti si res že na pol gluha!« slišim odgovor. Res so bili prepotiho! Smo bili ravno na takem mestu! Drugo leto poiščem boks z največjimi zvočniki, da mi odnese glavo! Ampak The Stroj še prepotiho šponajo super! Skačemo, gor, dol, gor, dol…
Napovedovalec nas »razveseli« še s himno Ljubljanskega maratona. Tu me pa premajhna glasnost ne moti, he he.
Sicer pa že odštevamo, start, hodimo in hodimo do startne točke in počasi stečemo!
Prvi polčas
Prvi kilometri so presenetljivi. Glede na startno cono bi moralo iti hitreje. Tako pa ves čas cikcak med počasnejšimi. Še sreča, da nisva šli še bolj zadaj. Ne razumem ljudi, ki se postavijo v cono za tempo pod pet minut na kilometer in se potem dobesedno vlečejo in ovirajo druge. Že na začetku. Čisto nekaj drugega je to tam po tridesetem kilometru, ko se ti padec hitrosti upravičeno lahko zgodi.. Poškodba, dehidracija, krči … Ne pa na začetku! Tekači na Ljubljanskem maratonu so žal v veliki večini še zelo tekaško neizobraženi. Bo treba napisati tekaški bonton.
Cikcak dol po Slovenski. Nisva prehitri. Tempo je počasnejši kot lanski, kar je v redu. Prehiter tempo v prvi polovici tekme namreč lahko drago plačaš.
Vidi, vidi! Dva moja stalna navijača!
»Irena, Frenk!«
Pred Ruskim carjem imam dogovorjeno srečanje še s svojo mamo.
»Drživa se skrajno desno, pred Španom bo stala«. Stavba Špan je starejša stavba pred sedanjim Tušem, poznana staroselcem iz Ježice in Stožic.
Tečeva skrajno desno, skočim še malo na pločnik, pa nazaj. Nikjer je ni!
Odtečeva širok lok čisto do navijačev in mahava, dvakrat jo še pokličem ampak res je ni! Navijači pa navijajo in mahajo kot nori! Ploskava in kričiva jim nazaj in tečeva naprej.
»Ko prideš v cilj takoj pokliči, da je ne bo skrbelo«.
Tečeva malce v skrbeh in že sva na Slovenski cesti. Tempo imava soliden, cikcak pa še kar naprej. Vidim, da bo ves čas tako. Na Samovi naju preseneti Rock´n´Roll izza odprtega okna bloka, točno tam kot lansko leto. Le da čez oken ne kuka mlad par pač pa mladi očka in sinček! Pomahava jima!
Letos je tekačev ogromno. In prav tako navijačev. Tečemo v Dravlje, noro! Cela poplava zastav in navijačev! Tečem pod zastavami in se skušam dotakniti vsake od njih, ki mi zaplapola nad glavo. Koseze in vse polno navijačev in če je le mogoče, deliva petke tistim najmanjšim.
21. Ljubljanski maraton – Moj 13. maraton
Z reko tekačev se valiva proti Brdu, kjer nas na 18. kilometru spet pričakajo VestriPullum, ki nažigajo rock. »Bravo fantje!« jim zakričiva in gremo naprej na Tržaško cesto.
Oskrba na okrepčevalnicah postavljenih na nekje 5 kilometrov je odlična, pogrešam Enervit v tabletkah. S seboj imam namreč le en gel za rezervo. Nina mi priskrbi Isostar čokoladko, ki si jo zatlačim za pas. Človek nikoli ne ve, kdaj mu lahko pride prav.
Soliden, enakomeren tempo imava. Najin tekaški ritem je identičen, še dihava podobno. Prihajava do razkrižja, tam se bova ločili. Nina levo in jaz desno!
»Srečno Nina!« zavpijem in se še za kratek čas primeva za roke.
»Srečno mami!« zavpije še Nina in najini poti se ločita.
Okoli mene kričanje, navijanje, bodrenje! »Dejmo Nina!« zaslišim in istočasno zagledam mojega »managerja«! Mene spregleda. »Dejmo Mojca!« slišim za seboj iz druge strani.
Polovica je za mano. Pred mano pa novih 21 kilometrov. Zaenkrat še nedotaknjenih.
Drugi polčas
Druga polovica maratona je vedno videti kot drugi svet. Manj tekačev, manj navijačev. Nekakšna nirvana. Ko človek sklene nekakšen »mir s seboj«. Sedaj sva samo jaz in ti. Moj Jaz in tisti moj Ti.
Opazim, da v primerjavi z lanskim letom na tej točki tečem lažje. Moj tek v prvi polovici je bil gotovo pametnejši. Tak mora ostati tudi naprej. Tempo iz prve polovice mi mora nekako uspeti ohraniti. Čas bi že bil, da se »spet ujamem«.
Pomislim na Nino. Sedaj se že razteguje in objema z najinimi. Urška »škroclja« s fotoaparatom, spet bo cel kup odličnih fotk.
Malo po petindvajsetem kilometru spet opazim »lanskoletne navijače« – spet na strehi nekega bara, razgrajajo, pojejo, ne vem ali slišim harmoniko ali kitaro, vidim piksne piva, uspe mi le, da jim zakričim, če so tam še od lanskega leta. V redu se počutim, nisem utrujena.
Sledi bučno navijanje, navijačev je več kot lansko leto. V bistvu jih je še vedno veliko. Bravo in predvsem hvala vam!
Tempo imam soliden, skrbim za hidracijo na vsaki od okrepčevalnice, pojem kakšen košček banane, Ninin Isostar stiskam v roki, za pasom me je motilo, pojesti si ga pa še vedno ne upam.
Na 28. km naj bi se pričel dvokilometrski klanec. To pomeni, da lahko tam med tridesetim in enaintridesetim kilometrom trčim v zid. Ostanem brez moči.
Na 30 kilometru še vedno čakam na tiste klance od lanskega leta. Saj je bilo nekaj pa vendar nič strašnega. Dobro mi gre. Kdaj je sploh minilo teh trideset kilometrov? Sledi resnično nekaj vzpona, moj najpočasnejši kilometer. Kljub temu mi gre dobro. Če dobro pomislim, sva z Nino in sedaj tudi sama, ves čas bolj prehitevali druge kot drugi naju. Dobro. Dober občutek.
Opazim, da je letos veliko več žensk. Tam pred seboj opazim sotekačico. Kmalu jo dohitim, jo pogledam in pozdravim, ko grem mimo. Okoli naju ni praktično nikogar.
Moj 13. maraton
Pogleda me tako žalostno, da upočasnim in povprašam, če je vse v redu in če kaj potrebuje.
»Čisto sem crknila«, pravi. »Ne morem več!«
»Saj bo šlo, tule naprej je skoraj ravno in potem se čisto zravna«. Spomnim se, da se mi je ta del poti lansko leto tudi meni zdel bolj »v hrib«, letos se mi zdi bolj raven.
»Pojdi počasi, pojej tale Isostar in spij vodo na naslednji postaji«, ji predlagam in izročim Ninin »amulet«.
»Hvala, to bo pomagalo, a ne?« hvaležno vpraša in jaz ji zagotovim, da ji bo čez deset minut že gotovo bolje.
Upam, da je bilo res bolje. Jaz sem se pa počutila zelo čudno brez tiste čokoladke v rokah, kot bi mi nekaj manjkalo.
Na petintridesetem kilometru pričakujem težave, pa jih ni.
Na šestintridesetem pa se mi zazdi, da res zagledam svojo mamo.
»Mami!« pokličem. Pa ne odreagira. »Ah, saj ni!« tečem naprej. Pogledam nazaj in spet se mi zazdi, da je. Podobna frizura, barva las, jakna. Obrnem in tečem nazaj.
»Mojca,« me nekdo pokliče, »v napačno smer tečeš… » zagledam nasmejanega Urbana s svojo kamero in hkrati vidim, da tista gospa res ni moja mama.
Tečem spet naprej v pravo smer in razlagam Urbanu zgodbo o moji mami in Nini ter Urški. Urban je bil namreč včasih njun trener in vedno povpraša po njiju.
Tečem naprej in se v tistem spomnim, da se gotovo ne držim pravilno. Trudim se držati bolj pokončno, da Urban ne bi opazil, da se grdo držim ter hkrati držati tempo in hitrost.
Malo težko postaja vse skupaj ampak v tistem pomislim na svojo mantro tega maratona in takoj sem odlično. V tistem pa že 38. kilometer in meni gre spet kot po maslu.
»Nič. Očitno ne bo kaj hujšega danes. In če je tako – stopi na gas !« si rečem in sledijo najhitrejši kilometri mojega trinajstega maratona.
V daljavi zagledam zajca za čas 3:45:00! Odlično! Dohitevam in odtečem mimo! Gasa!!!
Letelo je! Prehitevam skoraj ves čas! Ko pritečem mimo Mestne hiše čez Prešernov trg navijači huronsko navijajo.
Kako fino se mi je zdelo!
Tečem v ovinek, navijači navijajo kot nori!
Potem vidim, da ne meni!
Pa nič hudega!
Pred menoj teče sivolasi starejši tekač. Tečem ob njem in mi je kar nerodno. Vsi tako navijajo, kot nori! In meni je vedno bolj nerodno, ker ga moram prehiteti. Ker sem si to obljubila pred maratonom. Da bom na koncu dala vse od sebe. Na koncu moram odteči na moč, kolikor bo le šlo.
Miklošičeva je bila to nedeljo hudo strma ulica in hvala bogu ob zavoju pri sodišču strmina popusti. Grizem in tečem naprej. V ušesih pa: BUM BUM BUM BUM BUM !
Brez popuščanja! Moram! Vem zakaj! Za koga!
Po Slovenski se mi zdi, da divjam. Grem kot turbo lokomotiva. Vsaj meni se tako zdi. Navijači navijajo ampak jaz jih ne slišim. Slišim svojo misel v glavi in bučanje v ušesih. Ampak sem v redu.
Pljuča mi bo sicer raztrgalo, medenico vrglo narazen, prsti na nogah me pa itak ne zanimajo, če vendar čutim vse kosti, vezi in mišice v telesu. Resnično sem odlično!
V tistem pa me kakšnih 400 metrov pred ciljem skuša po levi strani prehiteti nekaj rožnatega. Ženska!
»O, pa ne boš!« in se v tistem spomnim še razočaranega izraza takrat še šoloobveznih hčerk na enem izmed maratonov, ko sem pustila, da me je deset metrov pred ciljem prehitela sotekmovalka.
»Tokrat pa me ne bo nihče več prehitel, samo jaz lahko še koga! Pa če crknem!« Podim se v ovinek, ki vodi v ciljno ravnino, nekaj slišim o nekakšni razpoloženi tekačici in svoje ime in meter pred ciljem prehitim še enega sotekmovalca.
Končno sem odfiniširala tako kot je treba! Cilj! He, he, he !!!
Pogled na uro: 3:47:01!
V tistem me potreplja rožnata sotekmovalka, čestitava si in kar objameva! Kmalu priteče še ena zasledovalka in spet se objemamo! Vse tri smo zmagovalke! Dobimo vodo in nazdravimo kot s šampanjcem!
Vse je v najlepšem redu.
PS:
čez pol ure že razmišljam o tistih “usranih” dveh sekundah 😉
Kar nekaj časa nisem vedela, kam bi šla na naslednji maraton. Malce pod vtisom Amsterdamca sem sanjala o Berlinu. In o Bovcu, ker je tako neznansko lep (Bovški maraton, namreč).
In sem trenirala. Skupaj sem pretekla 1150 km, prekolesarila 1880. Zelo pridno, z današnjimi očmi. Pred leti mi je bil cilj preteči maraton za svojih 50 let. In prišel je tak maraton – cilj dosežen. Odkljukano.
Tekme 2015
Prireditev Wings for Word run mi je zlezla pod kožo, seveda sem se teka udeležila.
Wings for life 2015
Za testno tekmo sem to leto izbrala Varaždinski polmaraton, kjer sem dobila celo tekaški nakit. Simpatična prireditev. Precej koristnega boste izvedeli v mojem poročilu: TESTNA TEKMA
Varaždinski polmaraton
Tedaj je bilo tudi že znano na kateri tekaški prireditvi bom pretekla svoj 12. maraton. Za Berlin je bila moja prijava preprosto prepozna, vendar nikakor ne za leto 2016. Bovec pa je odpadel iz preprostega razloga, ker se bo Ljubljanca udeležila tudi Nina, ki se vrača na obisk v Ljubljano. Urškina udeležba je vprašljiva, ker je tudi na izmenjavi. Najbolj racionalen tek glede na obveznosti in količino časa ter morebitne priložnosti – je vedno Ljubljanc.
20. LJUBLJANSKI MARATON – POROČILO
Grozno! Zadnja leta mi je ob pogledu na belo-zelen transparent začne srce divje razbijati. Pa je bila lahko le reklama za kakšno »zeleno« zadevo, le na videz podobna transparentu za Ljubljanski maraton. Ali ljubljanske trojke. Zadnje čase pa nič.
Naveličana? Je vsakoleten maraton postal rutina?
25. 10. 2015 sem torej pretekla svoj dvanajsti maraton po vrsti. Vse skupaj pa se vedno začne vsaj en dan prej.
Dan pred tekmo
Ves dan tedna sem pazila na hidracijo in vnos ogljikovih hidratov:
Zajtrk: koruzni kosmiči
Malica: žitna ploščica, banana
Kosilo: makaroni s prekajenim lososom in vloženimi paradižniki, rdeča pesa
Malica: žitna ploščica
Večerja: makaroni s paradižnikovo omako, žitna ploščica
Rekreacija: divje pospravljanje po stanovanju, tek do smeti in nazaj, raztezne vaje
Večer pred maratonom
Odhod v posteljo ravno dovolj zgodaj, da sem lahko še precej časa bolščala v strop, razmišljala o lososu, ki mi pravzaprav ni preveč odgovarjal in pretekla maraton v mislih. Ampak že spet! Ni šlo! Ker je bila polovica proge tedaj še uganka. Prvič na “eno-krožni” Ljubljanski maraton. Lansko leto sem brusila pete v Amsterdamu.
Pomagala sem si z različnimi informacijami iz spleta, domišljijo in kar precej ata Google. Sicer pa Ljubljano dobro poznam tudi iz tekaške perspektive.
Glavno, da ga pretečem brez poškodb, odstop vedno kategorično zavrnem. Že v mislih.
Jutro pred maratonom
Vreme LM 2015
Zajtrk ob 7:30, dve žemljici z domačo marmelado, kava, voda. Opravila vse po protokolu. Tekaško opremo sem oblekla kompletno vključno s supergami in Garminčkom, po vrhu pa še topel flis. Jutro maratona je bilo namreč precej hladno.
Po stanovanju sem seveda spet tavala, prenašala stvari in jih sproti pozabljala… Pravzaprav, klasika.
Ko sem sedla v avto, je bilo že bolje.
Pred startom
Najprej sem takoj poiskala svojo startno cono ter preverila, če je resnično prava. Bila je še skoraj prazna. Kakšne pol ure pred startom vedno pojem žitno ploščico in pijem vodo. Naredila sem nekaj vaj za ogrevanje in … nato zagledala še eno Veselo tekačico in Veselega navijača. Punci bova tekli. Bratca pa navijala. Smo v trendu – kot porast ženskih tekmovalk na Ljubljanskem maratonu. Nina je tokrat oddelala rekreativni tek.
V startnem boksu smo tekači spet veselo poskakovali. Tudi zato, ker je malce zeblo – a sotekači vedno oddajajo toploto. Bolj kot se ura približuje startu, bolj je toplo.
STROJ MACHINE!
Ogrejejo. Že ogrete – zakurijo! Lansko leto sem jih strašno pogrešala, letos so tu. Odlični kot vsako leto! Napetost narašča … ko napovedovalec napove novo himno!
Ljubljanski maraton – STROJ MACHINE
»Oh, jej …« sem se kar malo ustrašila. Izraz »himna« je pospremil še z besedico “hvalnica”. Mi je kar malo odleglo.
Kakšna himna, lepo prosim, ne more biti vsaka pesmica – pa naj bo še tako prijetna – himna maratona. Maratonska himna mora imeti moč, energijo, eksplozijo! Da te požene! Ne pa neko nedoživeto popevanje o maratonu…»tečeeem…. tečeeeeeeeem…« Pesmica ob STROJ MACHINE in neverjetni energiji tekačev je na srečo postala…. približno pogojno užitna. Hvaležna sem, da je bilo to tudi edinkrat, kar sem jo slišala.
Start
Tokrat smo pred startom samo odštevali. Ni bilo balonov … ni bilo valovanja rok. Odštevamo.… tri, dva, ena… gremo!
STROJ MACHINE nam dajejo takt, ritem – izstrelijo nas ven na traso maratona … ampak – HOPS – ne gre hitreje, gneča je enostavno prehuda. Počasi se pomikamo proti startu, približno pet minut in potem res stečem. Pazim kam stopam in pazim na hitrost. Ne smem biti prehitra. Zadnji dve leti sem pričela maraton prehitro. In zato preveč popustila v zadnji petini maratona. Vsaj tako mislim.
Odločena, da bo letos drugače sem še enkrat na hitro preverila na roko zapisane pet-kilometrske čase.
Prvi kilometri
Sprva me sicer skrbi, da bom celo prepočasna, saj je veliko tekačev pred menoj resnično počasnih, zato se jim moram izogibati. Ne gre drugače, čeprav imam plan teči ravne linije. Lansko leto sem na tak način pretekla dodaten kilometer in pol. Pa vendar se je tudi na Ljubljanskem maratonu skoraj nemogoče držati ravnih linij. Vsaj v prvi polovici, ko so na progi tudi polmaratonci in s tem toliko večja gneča.
Na prvem kilometru opazim, da sem nekje na planirani hitrosti in se v mislih hvaležno zahvalim sotekmovalcem, ki so me malce zaustavili. Brez njih bi bila spet prehitra.
Vsaka stvar je za kaj dobra. Tudi to, da se nekateri tekači postavijo preveč spredaj in ne v skladu s svojimi sposobnostmi in pripravljenostjo. Napačna ocena ali pa enostavno premalo izkušenj.
O Ježca srečna, draga vas domača…
Tokrat sem prvič tekla Ljubljanski maraton v obratno smer – torej iz centra Ljubljane proti Ježici.
Fino je teči po Slovenski dol na Ježico. Ne gor! Navijačev je ogromno.
Na drugem in tretjem kilometru imam svoj tempo. Lepo mi gre in tudi nekako uspevam držati ravno linijo tako, da ne cikcakam preveč na levo in desno stran cestišča.
»Ej! Hej!« zagledam moje navijače. Mislim, da smo se tokrat zagledali istočasno, navadno jaz najprej opazim njih.
»Hoj, hoj!« tečem naprej.
»Bravo!« jih še slišim kričati.
Pred obvoznico se ustrašim nekakšnega brnenja, nad glavo zagledam neko frfotajočo reč in že vidim, kako se mi bo zadeva zaletela direktno v čelo. A je bilo vse pod kontrolo – to je tista »samofrčasta« kamera.
Sem že skoraj na ovinku, kjer trasa maratona zavije iz Slovenske ceste proti Slovenčevi.
Moja navijačica
Tu postavim vse svoje čute na najvišjo raven. Tu nekje mora biti moja mama! Ambasadorka družinskih tekov. Brez nje se marsikaterega teka naše družina ne bi mogla udeležiti in projekti »Ljubljanski maraton« bi bili v preteklosti še večja zagonetka. Saj veste otroški teki, potem rekreativni tek, pa polmaratoni, pa maratoni…
No, letos sem se res naspala. Včasih sva morala vstajati že pred šesto zjutraj, da sva vse uredila, pripravila, pospremila, dostavila, odstavila… in končno stala na startu.
Pa kje je ta moja mama, moja navijačica? Gledam levo, desno, strašna gužva. Na desni čez cesto se mi zazdi, da jo vidim. Ni prava. Nato z levim očesom nekako nazaj opazim znano postavo. Ona je! Zakričim: »Mami!!!« pa ne sliši.
Boga! Ni me slišala.
Skušam izpeljati nekakšen manever, da bi odvila levo in jo pozdravila, a mi ne uspe. Znašla sem se v strašni gneči in jo izgubila izpred oči.
Tečem naprej in kar hudo mi je. Takoj ko bom na cilju, jo moram poklicati. Še en razlog več, da bom hitrejša!
Kasneje mi je povedala, da je čakala čisto do konca, kdaj bom pritekla in se potem skoraj zjokala, ker me ni videla. Ja, vztrajnost imam gotovo po njej. Za drugo leto moram to zadevo izpopolniti.
Še pomnite tovariši
Od nekje se mi prikrade v ušesa melodija tiste Šifrerjeve hvalnice in jo jezno spodim iz glave.
Ne vem sicer koliko od vas se spominja tistih časov, ko smo zjutraj poslušali Radijski program Ljubljana 1 in se je velikokrat vrtela kakšna »hecna« popevka kot na primer tista: »Pred mano v avtu šiba rdečelaska…« in se ti je potem refren vrtel in podil po glavi še cel dan. Prav na silo si se moral znebiti refrena.
No, tako približno je tudi s tole “Teeečeeeeem….”
In res tečem mimo ene izmed najbolj simpatičnih in energijsko pozitivnih ulic v Ljubljani – Mucherjeve ulice. Po njej sem ponosno hodila v osnovno šolo.
Pazi: kamera !
In že sem na OMV ovinku, za katerega smo bili opozorjeni, da se moramo še prav posebej lepo držati, ker nas bodo slikali.
Hm! Potrudim se maksimalno! Kasneje je na slikah opaziti, kako vsi tekači dobesedno zijamo vsak po svoje nekam v zrak. No, fotokamera je bila čisto drugje …
Moj 12. Ljubljanski maraton
Tekači pa veselo »šponamo« po Slovenčevi naprej gor…
Domiselni in navdihujoči navijači
Navijačev je bilo polno, ogromno! In to ne tistih nezainteresiranih, zaspanih ali kakor radi rečemo: “ob tla pribitih”. Na Ljubljanskem maratonu je vsako leto več navdihujočih, pojočih, inovativnih navijačev. Navijači so nekaj tako krasnega in čudovitega in popolnega in fantastičnega in oh in sploh, da se res ne da ne povedati, ne napisati!
Polno je otrok, ki stojijo ob progi in ponujajo petke. Deklica približno desetih let igra na bobne! Malo naprej skupina navijačev nabijajo in razbijajo na pokrovke, piskre, bobne. Prava »pleh muska«!
»Bravo! Juhuuuu«, jim pomaham.
Zagledam jih –moje – spet jaz prej njih kot oni meni! Onim trem iz Slovenske se pridruži še navijač z legendarnimi belimi brki!
Mi pa tečemo naprej!
Napaka! Napaka št. 1!
Zadeva se odvija tako bliskovito in zgoščeno, da uletim mimo prve vodne postaje tako nenadoma, da ostanem brez vode!
Že najmanj dvanajsto leto posebej si govorim, da bom naslednjič pa res naročila, da imajo moji navijači kakšno vodo pri roki, za vsak slučaj, če bi izvisela, kot v tem primeru. Opazila sem namreč, da na Ljubljanskem maratonu ni več toliko postojank z vodo kot jih je bilo nekoč. Žal vsako leto posebej to pozabim povedati ali bolje – naročiti ter še pravilneje: prositi. Ne morem namreč težiti ljudem, naj stojijo vsako leto ob progi maratona samo zato, ker jaz tečem. Dober navijač je samo srčni navijač! In to je tisti, ki to hoče biti, ker ob tem uživa. Prav tako kot to velja za tekače. In fino je biti oboje!
Kilometri bežijo …
Smo že proti Samovi, zavijamo, kričim navijačem »Aauuuuu«, in tečem po pločniku mimo okna preko katerega po radiu navijajo »uau uau« glasbo! Letimo!
Od nekje zaslišim znani glas: »Dejmo, Mojca!« in se na tem mestu oproščam, ker še vedno nisem prepričana komu je ta glas pripadal. Mogoče je bilo pa namenjeno kakšni drugi Mojci. Ampak sploh ni važno. Učinek je bil pravi! Isti!
Že tečemo ob progi, ko nenadoma pred seboj zagledam vedno nasmejanega Urbana s svojo foto-kamero!
Ni še vedel ali bo šel polovico ali cel maraton, se bo kasneje odločil. Zanj itak ni problema, saj bo pa v okviru polmaratona pretekel celega! Ves čas teče naprej in nazaj ter spodbuja sotekače in svoje varovance. Pa saj smo to vsi!
Tečem čez obvoznico, ko spet zagledam dva moja! Bravo, bravo!! Strašno sem ju vesela! Presenetila sta me, ker sem bila prepričana, da bosta stala na drugi strani Celovške ceste in sploh vesela, da smo se videli. Gneča je namreč še vedno precejšnja.
V želodcu že imam gel, sem ga raje vzela malo prej na račun izpuščene vode ter si na naslednji postaji privoščim dva kozarca. Veselo od-klokotam proti desetemu kilometru kjer imam do sekunde točen predviden čas.
Hura! Obvladam…
»Nikar ne bodi važna, saj še četrtince maratončka ni za tabo!« se prav na hitro zbrihtam.
Dohitim svakinjo, na startu sem jo takoj izgubila izpred oči. Prevelika množica tekačev. Letos sva edini predstavnici svoje vesele vrste in zadnja leta že skoraj inventar Ljubljanskih maratonov.
Sledi pozdrav in že se vsaka po svoje bori s svojim kilometrom.
Po sledeh tekaškega zidu
Smo že v Dravljah, na tistem magičnem 32. kilometru, kadar se je teklo dva kroga. Ja, spomini. Snežni maraton, na tem mestu me je malo zagrabilo – malo sem trčila v zid, ko se je oglasil neznani navijač in mi »rešil življenje« rekoč: »Zdrži! To je maraton in to so sladke maratonske muke!«
Tokrat še ni sledu o utrujenosti, saj je ta del maratonske trase v čisto drugačni vlogi kot včasih.Samo dvanajsti kilometer!
Tečemo v ovinek na Regentovo in dalje na Vodnikovo cesto. Noro! Koliko navijačev!
Draveljski navijači
Živi norci so! Res! Imajo cel žur in mi z njimi! Ali pa oni z nami! Kričijo, vpijejo, tolčejo, mahajo, skandirajo. Nekateri imajo ropotulje, klopotce, bobne, trobente, zastave… originalni!
Tečemo pod pravim pravcatim slavolokom zastav!
Bilo bi grdo, da jim ne bi zakričala:«Bravo! Spet ste super!« Tu v Dravljah so vedno PERFEKTNI!
Ampak letos so bili navijači perfektni ves čas!
Norišnica z navijači se vleče čez Koseze tja na Večno pot. Malček klančka, ki ga zmoremo brez problemov! In ko se cesta prevesi v rahel spust proti Brdu dobesedno letimo navzdol mimo mladega benda bobnarjev in spet velikanske gruče navijačev!
Hvala vam!
Kontrola hitrosti
Preverjam čas, še vedno po planu. Kot bi mi uspelo nastaviti »tekaški tempomat«. Če bi mi to uspevalo celih 42 kilometrov bi bila skoraj genij! To namreč ne uspe vedno niti profesionalcem. Ampak, zaenkrat mi gre! Če bo tako bo moj čas odličen – pod tremi urami in pol.
Pa saj sem že tedaj vedela in sem si čisto potihoma rekla: »Ne sanjaj punca! Vključi možgane, vendar!«
Glikogenske zaloge si dopolnim z novim gelom, na postaji pijem vodo. Dobro mi gre! Opazujem navijače, malčkom poklanjam petke! Pravi sončki so tile majčkeni navijački! Nekateri stojijo ponosno z baloni v rokah!
Tek in Rock´n´Roll
Na Brdu doživim spet atrakcijo. Eno večjih, če ne največjo na celotni maratonski poti. Že od daleč slišim meni všečen tempo, ritem, ROCK ´n ´ROLL!
Skupina štirih fantov nažiga rock, da kar letiš. Kasneje izvem, da so to VestriPullum. Naredili so pravi ROCK KONCERT. Hvala vam!
Ljubljanski maraton _ VestriPullum
Odlična ideja! Mladi glasbeniki bi se ob taki priliki oz. dogodku, kot je maraton, resnično lahko brezplačno promovirali. In tem mladcem bomo tekači gotovo pomagali! Tako kot so oni navijali za nas, bomo mi za njih! Bravo fantje! Le tako naprej! To je to!
Kasneje je na spletu zaokrožil celo posnetek, kako se jim pridruži polmaratonec in skupaj odpojejo American Idiot od Green Daysov. Kako zelo primeren komad! Za crknit dobro! Poiščite in oglejte si! Tudi to je maraton!
Proti polovici
Pritečemo na Tržaško, opazim, da sotekači pospešujejo. Seveda, polmaratonci se približujejo svojemu cilju in lovijo boljši čas. Ohranjam svoj tempo. To je namreč trenutek, ko se maratonec lahko zafrkne. Podobno kot na začetku. Tempo naj bi bil preko celotnega maratona čimbolj enakomeren.
Na 20. kilometru imam spet sanjski čas – planirani čas. Odlično! In spet zagledam navijače, nekatere dvakrat vesele vključno z mojim srčnim! Snema me! Razveselim se, ali pa ustrašim, da bom lahko kasneje preverila svoj način ali bolje tehniko in še bolje – netehniko teka. A mi je bilo prizanešeno, saj je na posnetku le asfalt in dvoje superg, ki tečejo mimo. Človek ima stil!
Gremo mi po svoje
Tu se trasa Ljubljanskega maratona razdvoji. Skrbni redarji usmerjajo maratonce na desno in polmaratonce na levo stran cestišča, proti cilju.
To pomeni, da bo sedaj na progi več prostora in predvsem na okrepčevalnicah – mir. Zavijemo desno na Barjansko cesto. Gremo mi – maratonci – po svoje!
Polmaraton
Na 21.kilometru pogrešam slavolok s časom polmaratona. V Amsterdamu mi je bilo to nadvse všeč, saj lahko svoj čas konkretno in čisto natančno primerjaš s planiranim tempom in časom na testni tekmi.
Že vidim, kam grem.
Na Ljubljancu se bom spominjala Amsterdama prav tako kot sem se na »Amsterdamcu« spominjala Ljubljanskega maratona.
Točen čas na polovici maratona je še ena zadeva, ki jo lahko organizatorji Ljubljanskega maratona popravijo ali bolje – izboljšajo. Da bomo res vedeli, kdaj smo na polovici.
Kakorkoli, ko sem na uri videla, da sem pretekla 21.500 metrov sem bila lahko prepričana! Tako! To je to!
Sedaj se prične maraton.
Druga polovica maratona se prične razmeroma – ugodno.
20. Ljubljanski maraton – v drugi polčas Foto: Bostile
Rahel klanček navzdol po Barjanski ulici in nato krožen tek po Viču in Murglah.
V glavi naredim kratek pregled stanja in kmalu ugotovim, da bo v drugem delu glavnino odigrala glava.
Razporeditev moči na tako dolgi razdalji ni enostavna. Prva polovica je bila sicer odtečena po planu, vendar so pogoji v drugi vedno povsem drugačni.
Zakaj?
Enaindvajset kilometrov teka pusti na telesu določene fiziološke posledice. Precejšnja poraba glikokenskih zalog, zmanjšana hidriranost telesa, razrahljanost sklepov in utrujenost v mišicah. S tem je zmanjšana zmogljivost telesa in telo bolj podvrženo starim in/ali novim poškodbam.
In kako je zadeva izgledala v praksi, na terenu?
V desnem copatu čutim rahel kamenček, o katerem razmišljam že kakšen kilometer. Ali je resnično kamenček ali ne – ne vem. Če se ustavim, izgubim čas in precej moči ob ponovnem zagonu. Če se ne ustavim, tvegam nastanek žulja. Kaj narediti?
Sicer ne čutim nikjer nobene bolečine, tudi na mojih »kritičnih« točkah ne. Kritični so predvsem podplati in vedno bolj moteč Hallux Valgus na levi nogi.
Malce sem zadihana, zato sapo skušam umiriti.
Po »diagnozi« se tisti kamenček nekam izgubi in problem je rešen. Torej hujše »okvare« (še) ni.
Kaj pa psiha?
Zavedam se, da je prva polovica maratona v resnici le ogrevanje, v katerem pa lahko z napačno taktiko teka maraton tudi “izgubiš”. Prav tako se zavedam, da se maraton “zmaguje” v zadnji petini.
20. Ljubljanski maraton: poročilo – trasa 42 km
Moj načrt je ohranjanje planiranega tempa, ki naj bi znašal 4:50-5:15 minut/km. Zgornja meja naj bi bila sprejemljiva le v zadnji petini. Glede na predpostavko, da sem prve kilometre odtekla “pametno”, bi morala biti sposobna celoten maraton odteči v okviru planiranega tempa.
Žal pa začetni tempo ni glavni ali celo edini ključ do željenega rezultata.
Pri “maratonski psihi” ima svoje prste vmes tudi okolica. In sicer v različnih oblikah.
Kje tečemo, kaj nas obdaja in kaj se dogaja v nas samih!
Kje tečemo …
Naslednji, morda celo najpomembnejši pogoj poleg telesne pripravljenosti, seveda, je trasa maratona. Kako je proga speljana, je dovolj široka, da omogoča tek ravnih linij ter dovolj ravninska, brez prevelikih vzponov in spustov.
Nekateri tekači se pred maratonom odločijo, da tekaško trasa predhodno pretečejo, prevozijo, spoznajo. Se srečajo z njo iz oči v oči. To je gotovo prednost.
Moja predvidevanja so temeljila na delnem poznavanju določenih delov trase, ki sem jih pretežno poznala iz avtomobila ali kolesa. Kar je seveda premalo za točnejšo oceno. Po drugi strani pa se mi zdi tek po “nepoznanem” teritoriju kratkočasnejši. Morda celo s kakšnim klancem opraviš tako, mimogrede, da ga skoraj ne opaziš. Pa vendar hitrost ob teku navzgor, pa naj bo naklon še tako minimalen, ob maratonski razdalji – pade. Še posebej, če je teh hribčkasto vzpetinastih preprek, veliko.
Zdi se, da profesionalni tekači, ki so resnično močni in vrhunsko pripravljeni, teh klancev sploh ne opazijo.
Jaz pa že kmalu po polovici maratona začutim prav vsako vzpetinico in celo – ležečega policaja. Zato tudi neizmerno spoštujem gorske tekače. V mojih očeh ste – nadljudje!
Prav tako svoj delež odigra podlaga po kateri tečemo. Asfalt, beton, makadam, kocke…
Ni naključje torej, da je priporočljivo del treningov za maraton odteči po podobni tekaški podlagi, kot bo tudi na sami tekmi.
Vse neživo kar nas obdaja …
Tek v hrupu in prometu ter morda celo po onesnaženem zraku velemest gotovo ni stimulativen ter še manj varen in zdrav. Še prav posebej ne za tiste tekače, ki imamo težave z dihali.
Na srečo je zrak v Ljubljani razmeroma čist, prav tako sama okolica maratona ni moteča, saj je trasa maratona speljana po cestah in okolici, ki ni monotona. Kako le naj bi bila, saj je Ljubljana s svojim maratonom vendar najlepše mesto na svetu! Vsaj zame.
Sicer se pa med tekmo navadno ne razgledujem pretirano. Turistični vidik maratona, če ogledovanje mesta med tekom lahko tako imenujem, je zanemarljiv. Tekač mora namreč biti zaradi svoje varnosti in varnosti sotekačev, ves čas osredotočen na druge stvari.
Vse živo kar nas obdaja …
Veliko bolj kot stvari v okolici, imajo vsaj name vpliv – sotekači in navijači.
Na mojem prvem maratonu leta 2003 je bilo na progi vsega skupaj le 430 maratoncev: od tega 380 moških in 50 žensk. Takrat je bil tek po 21. kilometru resnično samoten. Redko posejani tekači, ki so s povečevanjem razdalje postajali še redkejši. Podobna zadeva je bila z navijači, ki so bili predvsem v drugi polovici resnično redki.
Ob teh “samotnih maratonih”, če jih lahko tako imenujem, je potrebno “glavo” oz. svoj “tekaški motor” čisto drugače nastaviti, kot na nastopih v gneči.
Lansko leto sem tekla v Amsterdamu, kjer dobesedno plavaš v reki maratoncev, približno 16.000 nas je bilo. Vsi z enakim ciljem: preteči 42.195 metrov. Ostali tekači na krajše razdalje so tekli ločeno.
Kar predstavljajte si in razporedite zgornjo in potem spodnjo številko na premico dolgo 42.195 metrov. Razlika, kajne?
Pogled na levo, desno, naprej, nazaj: tekač ob tekaču, navijač ob navijaču.
Ali pa pogled na levo, desno, naprej, nazaj: nikjer nikogar. Ne tekača – ne navijača.
Letos nas je v Ljubljani teklo maraton točno 2.793 maratoncev: od tega 2194 moških in 599 žensk.
Torej je bila moja tekaška družba maratoncev veliko številčnejša kot davnega leta 2003, saj je bilo letos že samo maratonk v moji kategoriji približno toliko kot pred dvanajstimi leti vseh žensk skupaj.
A je udeležba tekačev na maratonski razdalji v Ljubljani še vedno neskončno skromnejša kot na večjih maratonih po svetu. Predlagam, da prihodnje leto polmaratonci pretečete cel maraton, tekači rekreativnega teka pa se lahko lotite polmaratona. Potem bo prireditev Ljubljanski maraton resnično zrasla v Maraton. In to je na nas, tekačih! Organizatorji nam omogočajo idealne pogoje za maratonski tek!
Vpliv sotekačev na ohranjanje tempa teka…
Maraton moraš vsekakor odteči sam. Pa naj bo okoli tebe 40.000 maratoncev, 2.000.000 navijačev ali pa nobeden. Ne enih – ne drugih.
So pa lahko ravno sotekači močan motivator in uravnalec tempa teka.
Na večjih maratonih organizator poskrbi največkrat tudi za tempo tekače, t.i. “zajce”, s pomočjo katerih lahko lažje tečeš v predvidenem tempu.
Sotekači so prvi opomin, da se s tvojim tempom nekaj dogaja potem, ko opaziš, da te naenkrat preveč ljudi prehiteva ali pa obratno. Bodisi popuščaš ali morda preveč pospešuješ. Na nek način drug drugemu pomagamo vzdrževati tempo.
Ljubljanski maraton – poročilo Foto: Bostile
Tekači smo si med seboj kot “budilke” na nočni omarici, da se zbudimo iz spanca, potem ko zapademo v tekaško nirvano. Namreč: nekdo uleti mimo tebe – in se zdrzneš. Kot takrat, ko naskrivaj zadremaš na kavču s skodelico kave v rokah, nenadoma trzneš – morda ravno sanjaš kakšno službeno “situacijo”- in se poliješ po obleki. Navadno takrat kava ni več vroča. Na srečo!
Mogoče se komu dogaja podobno tudi, ko koga prehiti.
Meni se navadno ne. Se mi je pa že zgodilo, da sem se zaletela in še grdo pohodila pred menoj nenadoma shodečega sotekmovalca. Čisto po nesreči, zaradi nepozornosti. Samo “odplavala” sem nekam. Nisem bila dovolj pozorna na … svet okoli sebe.
V bistvu je pametno in tudi uvidevno do hitrejših sotekmovalcev, teči skrajno desno potem, ko opaziš, da “crkuješ”. Da te ne pohodijo. Da nisi ovira. Kot nedeljski voznik na cesti, ki vozi 30 km na uro tam, kjer je omejitev 70! Večina maratoncev nas tekmuje pošteno, in ne kot motociklista Rossi in Marquez, pred kratkim. Se ne spotikamo, porivamo, pohojamo… vsaj ne nalašč!
Tekaška družba, zajci in baloni…
No, pa da me preveč ne odnese še pri pisanju, naj se vrnem k vplivu sotekačev na ohranjanje tempa teka. Torej – čarovnija s sotekači, se je odlično obnesla lansko leto, ko je bilo veliko tekačev in si slej ko prej padel v neko cono hitrosti podobno pripravljenih maratoncev in tako praktično ves čas tekel z njimi podoben tempo. Tekla sem torej v gruči, ki je občasno pobirala maratonce, ki so rahlo omagali glede na planiran čas po startnih boksih, ter iz istega razloga kakšnega tudi izgubili. Pa saj so ga pobrali tisti za nami.
V Ljubljani ta zadeva ni tako izrazita, saj je maratoncev enostavno premalo. Bolj ali manj sem bila prepuščena sama sebi in bolj kot sotekačem – navijačem. Zajci so mi ušli, pravzaprav jih sploh nisem videla in – priznam, tudi ne iskala. Videla nisem niti enega in na srečo, me tudi nobeden ni ujel. Ne tisti z baloni in startno številko kot ne tisti z dolgimi ušesi in kratkim repom.
Zajec z zame sanjskim časom na Ljubljanskem maratonu -ves čas nekje pred mano… Foto: Bostile
Na nek način se pravzaprav zajcev z baloni, na katerih imajo napisan planirani čas maratona, kar malo bojim. Lahko mi uidejo ali pa ulovijo – in kot nalašč ravno tisti z napačnim časom na balonu ;). Čuden je ta maratonski svet. Bojim se tekaških zajcev – a v resnici so vsi tako krasni ljudje.
Osebno raje tečem v gruči naključnih soborcev s katerimi lahko tečem ne vedoč, kakšen čas imajo v glavi. Če smo se našli nekje na trasi skupaj v podobnem tempu, smo si torej vsaj nekaj časa, približno enakovredni. Sicer diktiran tempo enostavno čutim kot nekakšen pritisk. Enostavno mi ne odgovarja, nisem vajena skupinskih tekov. Sem pač bolj “samotni” tekač. Kot kakšen svizec, če smo že pri glodalcih. Ali bolje hrček. Tudi kolesarim namreč rada.
Sam sebi sotekač …
V takem primeru – ko si sam sebi svoj sotekač in motivator ali če hočete “zajec” – mora biti tvoja zavest dovolj trdna in močna, da ne popustiš. Predvsem pa moraš svoje telo in pripravljenost dovolj dobro poznati, da že brez pogleda na štoparico in takšno ali drugačno okolico dokaj natančno oceniš, kako hitro tečeš oz. koliko moči porabljaš na način, da z optimalno porazdelitvijo prideš čimprej na cilj maratona. Pa naj bo še tako luštno teči, vedno bi bila raje v cilju prej – kot kasneje.
Kako ugnati samega sebe …
Ostani optimist, bodi trden v sebi, zoprne in demotivacijske misli pa preženi iz glave in si mrmraj svojo tekaško mantro.
“Pazi tempo, ne popuščaj! Za to si trenirala! To so sladke maratonske muke! Pivo te čaka! Zdrži! To ni trpljenje – to je uživancija, lahko tečeš! Teci za vse, da bo bolje!”… dihaj enakomerno, pojdi iz telesa in nadaljuj … “Pazi tempo, ne popuščaj! Za to si trenirala! To so sladke maratonske muke! Pivo te čaka! Zdrži! To ni trpljenje – to je maraton, lahko tečeš…in vsega je enkrat konec. ”
Moj 12. maraton – besede neznanega navijača
Res je, vsega je enkrat konec, tako lepih kot slabih stvari. Svet se vrti. Spreminja. Iz slabega na dobro, iz dobrega na slabo in spet naprej! Že mora biti tako! Potem vsaj znamo ceniti: dobre in lepe stvari!
Upad hitrosti …
Na petindvajsetem kilometru opazim padec hitrosti. Skušam ponastaviti “tekaški tempomat” na planirano hitrost. Malo me skrbi.
Navijači so redkejši, pa vendar jih je še vedno veliko. Predvsem so otroci in posamezne skupine oborožene s tolkali, zvočniki, trobentami. Opaziti je mažoretke in različne godbe.
Vsekakor so nam naredili navijači pravi spektakel. Spominjam se štirih modelov na strehi stanovanjske hiše, oblečene v nekakšne kostume. Veselo so nazdravljali s pivom, kričali, navijali in upam, da so iz strehe dol prišli v enem kosu.
Na vse pretege se trudim teči v planirani hitrosti. Petica se vidi že predolgo… sekunde bežijo v minute.
Dvignjen asfalt …
Tam do 28. kilometra je bilo resnično pestro tudi na samem asfaltu. Kar dvigoval se je in postavljal pokonci.
20. Ljubljanski maraton – ko klanček postane klanec Foto: Bostile
Spomnila sem se komentarja lanskoletnih maratoncev iz Ljubljanskega maratona, da je proga dejansko bolj »klančkasta« ali hribovita kot prvi del ali včasih drugi krog.
Res je! Teh klancev se kar ne neha. Ko se rešim enega se pojavi drugi in na 30. kilometru mi je postalo resnično težko. Klanci navadno niso moji zavezniki ali celo morebitna priložnost.
Ko sem se prebila iz vzpona in zavila na cesto Ob železnici sem resno pomislila, da je to najtežja točka danes. Zid?
»Pozabi!« sem se hitro oštela. “Glavno šele pride! Saj se je maraton pravzaprav šele dobro začel”.
Hitrost mi je padla povsem pričakovano in delno tudi zaradi klancev na tem delu proge. Ko pomislim: »Sedaj bom pa lahko spet ujela svoj tempo«, se pojavi nov klanec. Tam na Litijski.
Ne morem si kaj, da ne zabrundam sama pri sebi: »Ma pejt u rt!« Mislila sem na klanec, da ne bo kakšnega nesporazuma. No, klanec ni šel nikamor, jaz sem ga pa začela »gristi«. Tiste klance od prej sem uspela bolj ali manj uspešno »zignorirati«, kot da jih ni, čeprav mi je hitrost kljub temu padla.
Ta je pa zoprn. Tudi asfalt je bolj črn. In manjček manj navijačev je ampak so ti, ki so, zelo pridni in vzpodbujajo.
»Dajmo, punca! Dobro ti gre!«
Sem takoj boljše volje, malce pomaham in še naprej zavzeto gledam v tla, kaj pa vem zakaj. Tako se mi nekako zdi lažje. Čeprav naj bi gledala gor, naprej, v daljavo.
Prav pomlajuje takle tek, ker spet postaneš punca, dekle, pupa!
Klanec mi nekako mine v premlevanju »EMŠO« zadev. To se ti prične dogajati potem, ko jih nabereš približno pol od stotke. Let mislim. Hočeš nočeš pričneš verjeti tistim »nakladancijam« o letih. Bo potrebno malo manj teči, malo manj naporno trenirati, telo ne zmore, ne moreš biti vsako leto boljši, hitrejši. Kolena trpijo, sklepi trpijo, srce se preveč matra! Apajade! Pah! Po pameti, to že. Ampak po pameti je treba vedno.
Zadnja tri leta mi res ne gre vedno bolje. Mi gre pa dobro. Sicer nisem vsako leto hitrejša in mi tako res ne uspe zavreči, ovreči, dokazati, da to ni res! Da si lahko tudi v zrelejših letih vedno hitrejši. Res mi ne gre! In? Ni rečeno, da so za to kriva ravno leta!
Zakaj je potrebno odgovornost vedno prevračati na nekoga, na nekaj drugega? Kaj leta – sama sem kriva. Če ne bi nikoli tekla hitreje, ampak po pameti, vsako leto samo minuto ali dve hitreje, bi bilo pa vse krasno in super in bi bila v odlični telesni kondiciji tja do svojega vsaj 85 leta kolikor znaša razlika do mojega OR (osebni rekord) pa do povprečnega časa vseh mojih maratonov.
Bi bila potem medicinski tekaški čudež, ker sem vsako leto hitrejša? Malo morgen, fantje in punce vseh let in oblik in ras ter pričesk! Ne drži! Enostavno se ne izide vedno. Leta gor ali dol.
»Lahko bi bila le pametnejša«! Ja, to pa vedno. Ne le jaz, vsi.
Tale okolica mi resnično ni preveč všeč, trasa maratona se še vedno noče zravnati.
Padem nazaj vase, saj veste, maraton pomlajuje. Gub na obrazu resda ne gladi, gladi pa tiste skrite, notri v nas. In povzroča žarenje. Žarenje, ne žarčenje.
Kajuhova cesta tudi ni od muh! Klanček tja gor na Šmartinsko cesto, utrujena sem že in energija mi pojenja.
Zavedam se, da bi morala pojesti četrti gel! Na maratonu je dodajanje energije nujno, na krajši tekih ni potrebe. Pa ne morem! Slabo mi je!
Danes mi je sicer žal, ker bi se gotovo manj mučila. Ampak tam okoli 35. kilometra glava sploh ne uboga. Bolj kot sem si dopovedovala: »Bolj hitro kot boš tekla – prej boš v cilju!« … slabše je bilo. Glava kar po svoje.
In bolj kot si dopovedujem, čas je za še en gel, bolj mi je slabo in manj volje imam seči v žepek po gel. Cela procedura! Ne ljubi se mi. Pobralo bi mi preveč energije, me utrudilo in sploh imam zanič okus po gelu že sedaj v ustih. In sploh je potrebno odpreti vrečko in iztisniti gel v usta. In gel ne gre lepo iz vrečke, jo je potrebno stiskati in nekako pojesti to marmeladasto zadevo. Ne spomnim se kdaj bo spet okrepčevalnica in voda. Lahko, da bo šele čez dva kilometra in kako naj potem tečem s to packarijo v ustih, brez da jo poplaknem.
Moj 12. maraton
Vneto razmišljam, kaj bi bilo potrebno narediti, da bi si glava zapomnila, da je resnično potrebno teči malo hitreje. Saj ni panike! Teh sedem kilometrov bom že pretekla. Sploh ni problema. Ampak jaz bi jih rada hitreje! Gel mi ne paše. Fuj!
Pravijo, da te v zadnjih kilometrih poneso navijači! Da je vse v glavi in kar tečeš. Se strinjam. Kar tečeš že. Ampak jaz bi svojo glavo rada navadila na to, da bi tekla slabo minuto hitreje. No, v redu! Pa naj bo vsaj pol minute!
Glavo skušam prevariti:«Glej! Brez veze, da sedaj tole “drombljaš” prav počasi! Itak tečeš! Vseeno je, če malo hitreje! Razdalja bo ostala enako dolga. Ali ni bolje, da si v cilju prej? Prej se boš nehala truditi, matrati, sopihati… prej boš lahko z vodo poplaknila ta ogabni okus v ustih, prej boš lahko preverila vsebino v nogavicah, prej boš žulje lahko preštela, videla kakšna “finish majčka” te čaka ali je spet Marija v cilju in kje je Tatjana. Šla naj bi tudi na 42-tko! Prej boš zaslišala: »Dejmo, Mojca!« in nato zagledala svojega ljubega in letos tudi edinega navijača v cilju . In ta je glavni! “Mogoče je pa že per naroču!” se zaslišim reči kar na glas.
Skušam pritisniti,a ne gre in …. pa saj ne morem verjeti! Spet klanec! Ne gre! Stegnenico mi bo zabrisalo ven, pa bom imela! Maham z rokami in si pomagam, da bi šlo hitreje ….
Potem pa na ovinku, tam na 37. kilometru navijaška odrešitev. Spet Irena in Frenk: »Bravo! Gremo! Super ti gre!« Pomaga… takoj ko ju zaslišim in zagledam se hitro popravim. Bolj pokonci in skušam čim lepše in seveda hitreje teči… nekaj jima celo zavpijem in pomaham ter tečem dalje po Vojkovi cesti. Ne smem delati sedaj sramote sestri in svaku zato ne dovolim, da me neznani tekajoči prehitevalec tudi dejansko prehiti! Upam, da ni zajec z napačnim časom!
“O bog! Ni!” se globoko oddahnem. Tempo je malo boljši ampak koliko časa bom zdržala. Zato komaj čakam, da sem čimprej in čimdlje od njiju, da bom potem spet lahko tekla po svoje, kar pomeni, da bom “sproščeno crknila« in se šlepala naprej po starem. Kot potolčeni kramoh …
Tečem. Tečeš. Tečejo. Nekateri hodijo. Jaz nisem! Srečka! Lahko bi se obrnilo tudi drugače.
Tekla sem ves čas. Pa čeprav me je usekal krč v levi podplat! Ampak ni bil prehud in sem ga pretentala. Naučila sem se pravilno stopati in raztegovati prste kar med tekom. Hja, takle krček je navadno davek za klanček.
Na srečo kakšnega bolj usodnega ni bilo.
Trasa je speljana po Topniški in naprej v podvoz na Masarykovo. Milijonkrat prevožena cesta. Danes pa tečem po sredini! Adijo avtomobili in promet! Danes so ljubljanske ceste naše!!! Tekaške! Maratonci smo preplavili Topniško!
Navijači so seveda tudi tukaj. Model na kolesu vpije v zvočnik: »Dajmo, še mal! Dajmo, še mal!« Ta »še mal« me malce nervira. »Skoči iz kolesa in še mal odlaufaj!« bi mu rada zavpila samo je že predaleč naprej.
Obide me ne preveč prijetna slutnja, da tečem že dolgo prepočasi, kajti navijač na kolesu se je lahko pripeljal že od bog ve kje in sedaj samo še takole malo mimogrede, navija. Šit! Ne bo rekorda. Itak. Vem. Že dolgo… Ampak vsaj na svoj drugi najboljši čas na maratonu sem pa čisto po tihem računala.
Navijač ob poti zakriči: »Blizu je cilj! Samo še tri kilometre!«
Pa saj res ni več daleč. Kaj pa je to tri kilometre! Za tri kilometre se človeku še superg ne splača obuti. Tečem mimo svoje bivše službe, sedaj je tu ministrstvo. Škoda, da je bilo potrebno tudi to firmo zaribati in zagoniti vse. V nulo. Že takrat. Pa še danes ne vem kateri vzrok je bil tu večji: nesposobnost ali požrešnost? Verjetno oboje.
Ljubljanski maraton – tuji maratonci Foto: Bostile
» Franže! Vse je šlo v franže! » tečem v ritmu mimo Tabora, ko v daljavi zaslišim huronsko navijanje.
»Ojej!« pomislim, da je to že cilj. Tega me je kar malo strah, ker se navadno začnem poditi na žive in mrtve in potem me skoraj pobere pet metrov do cilja tako, da izgledam kot da bom zdaj zdaj izpustila sapo.
Psihično se pripravljam, da bom tekla normalno in ne bom crknila v cilju, ker itak nimam bogve kako dobrega časa in ni v skladu predhodno zastavljene lestvice. In stave. Sicer ne tečem zaradi denarja in nagrad, ampak če te nekdo izzove s stavo?! Opa! To pa bo “visoki C!”
3:30 🙂 🙂 🙂
3:35 🙂 🙂
3:45 🙂
3:45+ 🙁
Prvi dve nagradi sta mi že ušli.
Ko pritečem do glasnih navijačev na nekje 40. kilometru – malo pred Poljansko cesto – se pričnem smejati na ves glas, ker so bili navijači spet tako “fajn” in super, da me je kar neslo.
Ljubljanski maraton – navijači/tekači iz Zagreba z Minjončkom Foto: FB
Naredili so mi slavolok in jaz sem kriče: »Auuuuuu! Bravo navijači!« podajajoč petke na obe strani stekla mimo. In to hitreje, kot sem pritekla. In to me je držalo še naprej – sicer po klancu navzdol in čez most ter celo gor po klancu do Trga Cirila in Metoda ter mimo tržnice. Tam je bilo spet še več navijačev in jaz sem si želela, da bi zalet kar trajal in trajal ampak ni…
Sedaj je pa glava zatajila! Je hotela hitreje, pa so se noge uprle. Kot bi jih objel beton! Kot bi se mi zataknile v kocke, ki so me dejansko kar bodle v podplate.
Sem šla kot Robocop po koridorju med samimi navijači! Rada bi jim mahala, klicala … ampak nisem mogla. Imela sem spet toliko dela. Paziti na kocke, na tla kam bom stopila, občutek sem imela, da si bom spahnila gleženj.
Spet maham z rokami a ne navijačem, pomagam si teči z rokami, se porivam naprej, pomagam se pomikati hitreje naprej kar s celim trupom! Štejem, si prigovarjam! Ampak gre pač toliko kolikor pač lahko gre. Počutim se kot v leru … kot v prostem teku. Koliko časa me bo še neslo …
Tečem mimo Mestne hiše in z nostalgijo pomislim na cilj Teka trojk. Tukaj se je včasih končalo 28. kilometrov, tukaj je bil večkrat cilj preko katerega sem pritekla skupaj z roko v roki z mojim sedaj na Kongresnem trgu čakajočim navijačem. Letos pa ga ni! Cilja! Je še naprej!
Tečem med ljudmi čez Prešernov trg gor na Miklošičevo, klanec jasno, od nekje spet zaslišim :«Dejmo, Mojca!« in opazim še eno Mojco. Nekako odzdravim in grizem frdamani klanec, po Miklošičevi gor naprej gor, v želji čim hitreje. A v klanec ne gre! In plan pada in pada v vodo, nič ne bo s časom, ker ne morem nadoknaditi izgubljenega časa, ker v klanec meni, žal, pač ne gre! »Bo treba klance trenirati«, me preblisne.
»Teci le teci, a zamujenega časa ne dotečeš!« se spomnim zgodbice iz Cicibana, ko fantič z zamudo teče domov. Preveč zamuja. Jaz tudi. Mogoče. Odvisno od cilja, želja.
Tečem mimo sodišča in že zavijam levo na Slovensko. Samo še naravnost do cilja! »Ravne linije«, pomislim.
Kako je čudno!
Seveda! Prenovljeno, na novo tlakovano in za čuda kar nekam malo navijačev! Reveži se niso imeli kam postaviti, ker so narejena avtobusne čakalnice.
Opazim mlajšega navijača, navdušeno ploska in me vzpodbuja: »Dajmo, gospa!« »Hvala«, komaj izdihnem in si mislim »Klinc, pa gospa…« Tisto vzpodbujanje prej mi je bilo sicer bolj všeč, a dokler mi ne prično vzklikati, »Dajmo, ta stara«, bo še čisto v redu. Sicer pa, čisto med nami, potem bo še boljše. Ko bo »ta stara« ta mlade prehitevala… na nek način. Kot jih je prehitevala naša Helena. Zmagovala, pa čeprav ni bila prva v cilju.
Navijačev se tam okoli Name spet tare! Kar črno je!
Skušam teči hitro in hkrati pametno! Ne bom crknila pet metrov pred ciljem!
Zavijem v ciljno ravnino, ko me prehiti par! Držita se za roke.
»Čakaj malo! Tole pa ne bo šlo!« in jima skušam vrniti po desni, pa ni prostora. Stopam jima skoraj po supergah.
Pa naj jima bo, če se še držita za roke, se vdam v usodo. Tudi midva sva tako pritekla v cilj maratona. Prvič.
Pritečem v cilj maratona, dvanajstič… srečna! In strašno zadihana!
Pogled na uro: zadovoljna, zamujam samo za akademskih četrt! Moj čas pa ravno toliko, da samo še rezerviram 😉 !
Čas tako hitro beži. Otroci odraščajo, odidejo v svet. In prav otroci so tisti, ki nas navdušijo za marsikaj in ki slej kot prej postanejo naši učitelji. In prav slednje je bilo tisto, kar me je premaknilo, da sem maraton pretekla v tujini.
Nina nam je pobegnila, mi pa hop v avto in za njo. Mimo grede odtečem še maraton. Dve muhi in še več na en mah!
PRIPRAVE NA 11. MARATON
To tekaško sezono sem pretekla 1200 km, prekolesarila 1900 in se udeležila več tekem, saj me je bilo malce strah tujine. Ne smem delati sramote svoji državi 😉 !
Lepo je bilo teči na 1. Istrskem maratonu, na polmaratonski razdalji s strašnim kolcanjem po dolgi razdalji. Svoje navdušenje sem popisala v članku: ISTRSKI MARATON – NOVA TEKAŠKA PRIREDITEV ter svoje doživljanje v obliki tekaškega poročila: 1. ISTRSKI MARATON – POROČILO kar predstavlja večno obljubo – drugo leto pa res pretečem maratonsko razdaljo na Istrcu.
In potem Wings For Life, edina tekma v kateri sem bežala pred ciljem v upanju, da me ne ujamejo pred Kamnikom. Pa so me 😉 !
Ampak neprecenljiva pa je bila udeležba na Teku trojk. Izpolnila se mi je dolgoletna želja, da odtečem dolge trojke s svojima hčerkama. Bile smo ekipa VESELIČKE in bilo je nepozabno: TEK TROJK IN PRAVA EKIPA!
Testna tekma je pokazala, da sem solidno pripravljena.
39. AMSTERDAMSKI MARATON
Vsak maraton je svoja zgodba, čeprav se nam za trenutke zdi, da morda ni tako. Pa ni res. Dogajanje v nas je tisto, ki naš čas na zemlji ali na maratonski dirki, naredi posebno. Za moj 11. maraton lahko rečem, da je bil lep tek, poln različnih doživetij. Maratonski razdalji sem dodala skoraj dva kilometra zaradi cik cakanja po trasi. Ves čas pa sem imela pred očmi cilj, da se čim prej snidem s svojo družino. To je edino kar šteje.
Kot zanimivost naj napišem še, da sem se to leto prvič pravočasno prijavila na Berlinski maraton. Malce zaradi samovšečnosti saj sem se ves čas zavedala, da nimam nekih realnih možnosti, da bi svoj maratonski čas še kdaj spravila pod tri ure in pol. Za Berlinca pa pravijo, da je hiter. Pa še Berlin bi si rada ogledala.
Če na kratko povzamem glavne vtise iz Amsterdamskega maratona je tek po kockah, med tračnicami tramvaja, reka tekačev, ki dejansko teče maratonsko razdaljo. Starti krajših tekov so povsem ločeni. Všeč mi je start in cilj iz stadiona ter množica navijačev praktično celotno progo. Tudi čas sem imela soliden: 3:38:51.
Podrobnosti iz Amsterdamca s koristnimi tekaškimi nauki pa najdete na spodnji povezavi in videli boste, kaj v resnici šteje tako v življenju kot na maratonu:
Deveti maraton v spomladanskem času je pustil na meni tekaške rane. In opomin: mišice nimajo ravno tako dober spomin, kot bi si morda želela. Šteje le tek. In treninga sem imela premalo. Druga napaka pa je bila totalna ignoranca astme. No, dobila sem jo po nosu.
Moj 10. maraton – poročilo
Ker mi je astma precej ponagajala sem se po več letih le odločila, da obiščem spet svojo pulmologinjo, za katero se je izkazalo, da je že nekaj let v zasluženem pokoju. Poiskala sem si novo. Pregled ni pokazal nič posebnega razen dejstva, da astmo imam. Da bo zadeva stoodstotna je pulmologinja po izvedenih testiranjih astmo izzvala. No, ni bilo fino. Dušenje in piskanje, ki se tudi po prejemu antialergena kar ni hotelo ustaviti. In čeprav se je zdelo, da sem po odhodu iz ordinacije čisto v redu, v resnici nisem bila. Občutek skrčenosti pljuč je ostal še kakšno leto. Moje navdušenje nad pulmologinjo pa nepopisno saj mi je potrdila, da astmo odlično obvladujem ter da mi očitno napor ob maratonu ne škoduje. Mi je pa zabičala, da moram biti pozorna na simptome in se v primeru, kot je bil spomladi v Radencih, obnašati zreleje in se alergenom izogibati v loku.
Moj 10. maraton – poročilo
Od maja do oktobra sem torej veselo trenirala. Želela sem si, da bi trening potekal kot 2012, ampak nekaj je teorija in drugo praksa. Nista se poklopili.
Testno tekmo sem tega leta opravila v Domžalah v okviru prireditve Domžale tečejo. Nekaj več o sami tekmi lahko preberete tukaj: Domzale tecejo 2013. S svojim tekom sem bila zelo zadovoljnja, polmaraton sem pretekla v času 1:42:09 s povprečnim časom 4:51 min/km in zasedla 1. mesto v kategoriji. Dvignila se mi je tekaška samozavest.
Domžale tečejo 2013
In sedaj k 10. maratonu. Sprva se ne spomnim nič. Nič posebnega.
Moj 10 maraton po vrsti pa bi moral biti evforičen. Okrogla številka, nekaj posebnega. Seveda sem bila ponosna, da je za menoj deset maratonskih let, deset let v katerih sem bila dovolj tekaško pridna, da sem se lahko nagradila z maratonom.
No, pa sem doživela razodetje, ko sem iskala stare slike in preverjala čase tekaških tekem na spletni strani Ljubljanskega maratona. In navdušeno ugotovila! Tudi ta maraton je bil poseben. Zaradi Urške! Spomin se je vrnil. To je bil vendar tisti Ljubljanc, na katerem je mlajša hčerka pretekla tudi svoj prvi polmaraton!
Z Urško sva se pripravljali skupaj, včasih smo tekle vse tri z Nino, včasih sta tekli sami, kolikor nam je dopuščal čas in prav vsak skupen trening je bil dragocen.
Leto 2013 je bilo za Urško posebno: pretekla je svoj prvi polmaraton in to zelo solidno. Kar je istočasno sovpadalo z višjim ciljem: skupnim tekom trojk ekipe Veseličke (jaz z mojima puncama) prihodnje leto. Telo je potrebno navajati na napor postopoma. Poleg tega se je rekreativnih tekov naveličala. Bili so enostavno prezgodaj 😉 !
Urška je edina prava luč mojega 10. maratona! Ostalega se sploh ne spominjam in veste, ostalo sploh ni pomembno. Brez nje se ne bi spominjala ničesar. Samo Štanc Ljubljanc.
Moj 10. maraton – poročilo
Tako pa še danes sišim The Stroj in skupen start in kako je takrat sekala tekaška elektrika. Na startu, pred ciljem. Ves čas teka me je bilo malo strah za Urško, ker prav veliko dolgih treningov ni opravila. Tekli sva zmeren tempo, nekaj pod 6 min/km. Spodbujala me je naj grem naprej, hitreje vendar nisem imela energije in prav tako ne volje. Tempo je bil v resnici ravno pravšnji in računala sem na hitrejši drugi krog.
Moj 10. maraton – poročilo
Pa ni bilo tako. Potem, ko je Urška odtekla v cilj bi morala jaz odteči dalje z istim tempom, ritmom. In tudi sem odtekla, ampak brez neke evforije, kot navadno. Ni bilo poleta. Na vsem lepem je postalo vse tako brez veze, navadno, nič posebnega. Štanc Lublanc. Raje bi bila v cilju z Urško in Fricem ter mojimi navijači. Šli bi skupaj na pivo. Jaz pa sem tekla. Samo še ena Številka. Še ena ovca. Talon. Komaj sem čakala, da bom okoli. Zadnji kilometer. Sem se spodbujala, da bi šla hitreje ampak nisem mogla.
Končno cilj in v cilju maskota. Ne tista zelena. No, tudi. V flisu. Ne dam petke, letos pa ne. Naj ga petkajo drugi.
V cilj sem lepo pritekla, več kot pol ure več sem potrebovala kot leto poprej. Čas: 3:58:39, 10. v kategoriji in od 236 maratonk sem bila 99. Številke.
Moj 10. maraton – poročilo
Jaz iščem svoje.
Zmaga je, ko se ustaviš. Medalja. Majčka. Razteg. Izhod iz ciljnega prostora. Lej jih moje navijače! Kako so luštni! Čestitke! Bravo Urška. Kje je Nina? Bravo mi. Slikca. Super fotka, jaz v sredini, navlekla sem si novo zeleno majčko finišerja, nasmejana do ušes in še čez. Ampak ne najdem te fotke, jo pa vidim. Če bi pa jo, bi se spomnila še marsikaj.
Vem še to, da spet nisem prišla do goveje juhe. Kot vedno po uvedbi spremembe organizatorja. Pivce pa je teknilo. Zelo. Vedno.
Gledam v svojo nogo, masiram podplat. Bom pretekla še kakšen maraton? Trenutno sem na dvanajstem kilometru.
Svoj deveti maraton pa sem pretekla v Radencih. 2013. Obdobje, ko je bila popularizacija teka na vrhuncu.
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Za večino tekačev tekaške prireditve na domačih tleh niso bile več dovolj. Potrebno je bilo iti v tujino. Podjetni posamezniki so pričeli z organizacijo skupinskih potovanj in vedno več tekaških navdušencev je odhajalo na tekaške prireditve v tujini. “The Abbott World Marathon Majors (AWMM), 2006” , šopek šestih elitnih maratonov se je dodobra prijel tudi pri nas.
Vse to se je dotaknilo tudi mene. Lepo bi bilo odteči maraton in si istočasno ogledati znamenitosti in utrip življenja v tujih krajih. Vendar sem si zadala drugačen cilj: predno tečem maraton v tujini bom najprej pretekla vse domače maratone. Saj jih ni veliko. .
Kljub temu, da jih ni veliko, zadeva sploh ni enostavna, vsaj zame ne. Velik izziv mi predstavlja namreč spomladanski čas. Termin je zelo neugoden za astmatike.
Pa vendar me je dober maratonski čas na Ljubljancu 2012 vlil toliko poguma, da sem se odločila. Čas je, da pretečem maraton v Radencih.
Trening za “spomladanca”
Po kakšnem mesecu lahkotnega občasnega tekanja sem se lotila treninga. Trening naj bi bil skoraj identičen treningu za Ljubljanca, vendar zimski čas tega ne omogoča. Sneg, led, noč. Večinoma sem tekla ponoči, daljši teki pa so bili odtečeni med vikendom. Posebne cikličnosti ni bilo, pretežno je bil to tek po inspiraciji, tekla sem v naravi, po makadamu in gozdu.
V obdobju šestih mesecev, med pretečenim Ljubljanskim maratonom in nastopom na Maratonu treh src, sem pretekla 400 kilometrov. Udeležila se nisem nobene druge tekme. Moj cilj je bil skromen. Preteči maratonsko razdaljo v Radencih pod štirimi urami.
33. maraton Treh src
Dan je bil čudovit. Sonce in polno nasmejanih tekačev. Stali smo pred ciljem, nekateri z rdečimi baloni v rokah katere smo ob poku pištole spustili v zrak in stekli.
Začela sem počasi, tukaj sem že imela težave. Zabavno je opazovati sotekače. Nekateri preveč previdni in drugi premalo. Podobno kot v Ljubljani smo tekli s polmaratonci in podobno kot tedaj tudi še v Ljubljani – v dveh krogih.
Počutje je bilo dobro, na sedmem kilometru sem imela čas 36:39 minut kar pomeni, da sem pretekla en kilometer v povprečnem času 5 minut in 14 sekund. Postajalo je vedno bolj vroče, vročini pa se je pridružil še veter. Do petnajstega kilometra je še bilo prijetno nato pa sem začutila, da moram biti skrajno pazljiva. Vreme ni bilo na moji strani. Vročina mi nikakor ne odgovarja, veter v prsa je pobiral moči.
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Pogled na prostrana polja, ki so bolj spominjala na razburkano zeleno morje je bil čaroben, naravnost pravljičen, vendar po drugi strani sumljivo preteč.
Tisto “nekaj” je bilo v zraku. Občasno sem potipala žep v tekaškem krilu. Ventolin je bil tam. Praktično ga le redkokdaj uporabim. Izjemoma enkrat na teku trojk na kratki razdalji, ker smo startali direktno v cvetoče lipe in kostanj, kar me je dobesedno zabilo. In, da, ravno tukaj leta 2009, ko sem v cilju razmeroma hitrega polmaratona “padla v Ventolin”.
Straniščne težave
Na nekje sedemnajstem kilometru sem v trebuhu začutila neprijetno dogajanje. “Mogoče se zato slabše počutim”, sem pomislila in se odločila, da na polovički poiščem WC. Mogoče moram na stranišče. Hja, do svojega devetega maratona se mi ni zgodilo, da bi morala na malo ali veliko potrebo med tekmo. No, ampak vse je enkrat prvič.
Na polovico maratona sem pritekla v skrbeh, kje bom našla stranišče. Čas sem imela 1:50:40, povprečen čas na kilometer je bil dokaj enakomeren 5:16. Na obratu v Radencih je bilo evforično, polno navijačev in glej “moji srčki” kričijo in mahajo in jaz čisto pozabim na svoj namen, da poiščem stranišče. Pa itak nikjer ni bilo videti prenosnih stranišč, nikjer nobenega Dixyija.
Vzneseno sem odtekla v drugi krog, v boj, v bitko za moj srčni maraton v Radencih vse dokler me spet ni “zašraufalo” . Ojoj! Od tega trenutka naprej nisem razmišljala o ničemer več kot o straniščih. Bredla sem po spominu na katerem kilometru sem jih videla. Bila sta dva! Mislim, da na petnajstem. Torej bo še nekaj časa trajalo, da pritečem do tja.
Na 28. kilometru pričnem izgubljati hitrost. Sem že na 5:30. Ampak to sploh ni bil problem.
Mudi se mi na stranišče. Zelo. Bilo je grozno. Zagledam mojega na kolesu, malo naprej. Kriči “Dajmo Mojca!” jaz pa “Kje je kakšen sekret? Ne morem več!!”
Oddrvi naprej in čez čas spet nazaj z novico, da me odrešitev čaka čez dva kilometra. V mislih sem se že videla, kako bom odtekla direktno na sredino polja, dala hlače dol in adijo pamet! Bolje tako, kot s polnimi gatami naprej. Ampak nekako mi je uspelo.
Moj Dixi
Moj 9. maraton – poročilo
No, na sliki ni tisti moj pravi. Tale je izposojen iz Pixabaya. Moj Dixi pa kot zakleto ni bil prazen. Stopicljala sem pred vrati in prosila: “Pridi že ven, kdor koli je notri, lepo te prosim!” Končno!
Skok v sekret, hlače dol in … olajšanje! Občutek sem imela, da bom od sedaj naprej letela in ne le tekla.
Iz WC-ja sem prišla osvobojena. Svobodna. Srečna. Neskončno zadovoljna! Sedaj bom poletela proti cilju!
Poskušam poleteti pa so moje noge kot prikovane. Poskušam teči kot prej, pa nikamor ne gre. Nobenih moči več nimam, pred menoj pa še kakšnih petnajst kilometrov.
V sekretu sem poleg neljube prtljage pustila tudi vso svojo moč in energijo.
Popuščam, vsi me prehitevajo. Pričela se je muka.
Enakomerni zamahi z rokami, porivanje in vlečenje nog, dihanje s čisto premajhnimi pljuči. Poskusim z Ventolinom. Malo pomaga. Vsaj zadiham lahko ampak prave moči nimam.
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Tečem
Tečem ob zelenem polju, vse valovi, rdeč mak. Sinje nebo. Lepota. Jaz pa tečem mrtva. Makadam. Shodim. Ne morem. Padla bom. Voda. Ventolin. Porinem se naprej, tečem, če je to sploh še tek. Delam se da tečem, to je skoraj hoja.
Zeleno polje. Zeleno morje. Preredki navijači. Saj jih sploh ni. Regljanje žab. Prisilim se in pogledam naokoli. Lepo je.
V daljavi se sliši zvok ciljnega prostora. Še malo, ki traja večno. Še malo, ki ga nikoli ne bo konec. Še malo, ki nista samo dve besedi.
Voda. Ventolina nočem. Slabo mi je. Gela si ne upam pojesti. V trebuhu imam podivjance. Boli.
In tečem
Tečem. Spet tečem. Vedno več navijačev. Pomaga. Tečem proti cilju. Bolje mi bo. Kako lepo se bo ustaviti. Nekdo mi nekaj kriči, jaz pa samo bolščim predse v asfalt in nekako tečem in molim, da bo že konec. Ker ne morem več. Ne morem več dihati. Ne morem več premikati nog. Ne morem se več nositi.
Odrešitev
Zagledam moje! Nina teče z mano. Urška kriči in me lovi na fotoaparat. Bolje sem. Vsaj delam se, da sem bolje. Tečem v cilj. Spet tečem. Ne zanima me ura. In ko pritečem v cilj bi spet tekla.
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Zadovoljna. Ko se v miru spet nadiham pa srečna. Vesela. Spet jaz!
Ja, do danes moj najtežji maraton.
Potrebovala sem štiri ure, pet minut in dve sekundi. Od 32 maratonk sem bila 16. V svoji kategoriji (bilo nas je sedem) pa sem celo dobila srebrno medaljo.
Po dveh letih prisilnega maratonskega počitka sem se zopet počutila dovolj pripravljeno in močno, da pretečem svoj 8. maraton v življenju. Za menoj je bil boj z boleznijo in poškodbo.
Trening za 8. maraton
Svoje prehranjevanje sem povsem prilagodila in dodala spremenjen tekaški trening. Opustila sem sedem letno rutino in na spletu našla nov tekaški program. Temeljito sem ga preverila, si ga prilagodila in ga upoštevala skoraj v celoti.
Trening mi je bil všeč. Osnovan je bil na bazi, hitrosti in moči, vendar z drugačnim “tekaškim igranjem”. Tekla sem 3-4 krat na teden, 1 dan počivala in 2-3 krat kolesarila. V obdobju brez kolesarjenja sem tekla 5-6 krat na teden. Vsakemu treningu je bilo obvezno dodano krajše ogrevanje in obvezen temeljit razteg.
Doma sem družini naznanila, da naslednje leto – to je 2012 – ponovno pretečem maraton in da bom vnesla več sprememb, ki bodo dobre za vse! Podprli so me.
V sezoni 2011/12 so bili začetki težki. Čez zimo ni šlo najbolje, zaradi pomanjkanja teka zadnjih dveh let sem bila skoraj depresivna. V službi je bilo nečloveško. Skušala sem teči ampak mi tek ni dal toliko energije kot po navadi. Kar nisem se mogla vrniti v svoje normalno stanje.
Drastično spremembo sem uvedla v sredini aprila 2012. Takrat je moja teža znašala 65 kg, kar je zame 5 kg preveč za maraton. Telo me je z znano bolečino opomnilo, da se mi ponovno javlja bolezen.
Strah in panika! Pričnem se strogo držati svojih prehranskih ugotovitev. Z rednim treningom in pravo hrano sem do maratona shujšala 7 kg in se počutila fantastično. Ja, sliši se kot reklama za kakšno dieto, vendar to prav gotovo ni.
Vsak dan posebej sem se veselila teka in vedno boljša sem bila. Noge so postale lahke in jaz vse lažja. Počutje vedno boljše. Svoje tekaške proge sem pretekla zelo hitro, hitrost mi je padla pod 5 min/km. Tudi kolesarjenje mi je šlo super. Klanec? Kaj je to? Ravnina je postala dolgočasna.
Zaradi izgubljenih kilogramov sem naredila laboratorijske teste, ki so pokazali odlično sliko. Zdravnica mi je predlagala, da si lahko izvid uokvirim in obesim na steno, ker bi mi ga lahko zavidale dvajsetletnice. Ter dodala, naj tak način življenja nadaljujem še naprej.
To leto sem se spet udeležila nekaj tekaških tekem. Potrebovala sem jih za orientacijo in motivacijo.
Datum
Proga
Čas/km
2012
25. mar. 12
Mali maraton Sežana
5:40
21.095
22. jun. 12
Maraton državnosti
5:24
21.095
02. sep. 12
21. ptujski maraton
4:36
21.095
28. okt. 12
Ljubljanski maraton
4:54
42.195
Nastop na Malem kraškem maratonu v Sežani je pokazal zadovoljujočo tekaško pripravljenost glede na čas v letu. Spomladi nisem nikoli dobro pripravljen. Teža, ki na razpredelnici ni vidna, je bila “over limit” !
Na Maratonu državnosti so bile zelo težke razmere. Start teka v petek ob 18.00 uri popoldan, ozračje pregreto in blizu 30 stopinj. Večina sotekačic se je odločila za krajšo razdaljo. Ni presenetljivo, da sem od treh, ki smo tekle polovico maratona, bila “odlična” druga. Absolutno.
This slideshow requires JavaScript.
Noro dobro izkušnjo sem doživela na Ptujske polmaratonu kjer sem postavila svoj rekord, 1:37:01, kar je zadostovalo za 3. mesto absolutno in 1. mesto v kategoriji. Tek je bil lahkoten, “uživantski”. Ptujski polmaraton je predstavljal testno tekmo za maraton. Obeti so bili videti dobri.
This slideshow requires JavaScript.
V celotni sezoni sem pretekla 1.444 km in prekolesarila 2.420 km. Regenerirala sem se s hojo v hribe in plavanjem.
Pred maratonom
Precej napeto je bilo. Nekako mi je uspelo spet prepozno nabaviti nove superge v katerih se nisem še počutila dovolj domače. Potem jo je zagodlo vreme. Sneg!
Skrbelo me je. Teči v snegu in dežju vseh 42 kilometrov zna biti problem. Kar se tiče mojih podplatov. Vdala sem se v usodo in v mislih odpisala spet nekaj nohtov in pozdravila spet novo količino žuljev. Morda nov rekord – presežem 7 žuljev iz 3. maratona. Kaj obleči? Dan pred maratonom kupim nove tekaške hlače, saj mi vse stare lezejo navzdol, v kratkih pa si ne upam teči. Poleg tega je za nedeljo napovedan – sneg.
Dan maratona
Uf! Kaj pa sedaj? Zunaj zimska idila. Urška starta že ob pol devetih, iz neba letijo kosmi snega. Neverjetno.
This slideshow requires JavaScript.
Z Nino startava ob enajsti uri. Na glavah kape s šiltom, na nogah imam sedem let stare superge. Obvezen anorak. In MP-3 za ritem. To leto sem veliko treningov opravila ob rock´n´ rollu. Naj bo še maraton tak.
The Stroj nabija, stečemo in tečemo. Odletim mimo prve vodne postaje, spregledala sem jo. Opomnim se v smislu “ne počni neumnosti!” in tečem dalje. Tempo je visok, na silo skušam teči počasneje ampak res mi gre dobro. Brez problema na desetem kilometru, petnajstem. Na polovici sem super, čas na polovici maratona kaže 1:38:00. Tam nekje je Nina zavila v cilj. Bravo “tamala!” Moj Osebni mi nekje pri Nami kriči “prehitra si”, jaz pa tečem in vse je v redu.
“Nikoli ne bom mogla teči hitreje, če se bom ves čas držala na vajetih in teči po pameti”, si mislim in čutim tisto “spusti se iz verige in uživaj” ter “adijo pamet!” . In uživam, tečem v drugi krog, na osemindvajsetem kilometru sem še vedno neverjetno dobro, tempo pod pet minut na kilometer in občasno pomislim, da se mi je “pokvarila ura”.
Navijači so neverjetni, ves čas jih je polno, ne pomislim, da jih je morda več zato, ker sem med hitrejšimi kot navadno. Praktično me ne prehitevajo, tečem, letim in uživam. Na dvaintridesetem kilometru mi rahlo pade tempo, začutim nekakšen “cuk” v telesu in moja hitrost pade. V tistem me prehiti prva ženska in nekje v malih možganih si rečem “pretiravala si, plačala boš” a že v naslednjem trenutku zagledam neznanca, ki stopi na sredo proge in mi reče: “Zdrži tempo! To so sladke maratonske muke!” Te besede me še kasneje “podijo” po maratonskih kilometrih.
Kot bi mi dolil gorivo in kot nalašč se oglasijo še Rollingi in Start me up! Nazaj sem in letim naprej! Na sedemintridesetem kilometru pomislim, morda me tukaj v Stožicah ob poti čakajo domači. Moja mama in sestra, svak, nečak, nečakinja, Brina. A ni nikjer nikogar! Kasneje izvem, da je Brino, ki je psička, tako zeblo v tačke, da je stopala po stopalih odraslih.
Mraz je in piha direktno v prsa, jaz pa tečem po Slovenski proti centru moje Ljubljane! Odlično sem, še vedno mi gre dobro! Ne gledam na uro, vem da mi gre res odlično! Občasno zaslišim opazko kakšnega navijača “Glej, še ena ženska!” Gledam naprej, kje je tista, ki me je prehitela v Dravljah, mislim, da jo vidim v daljavi naprej, rožnato pikico.
“Pusti jo, teci in uživaj, dobro ti gre!” V telesu čutim moč, nobene mlahavosti. Odriv, pristanek, delo rok! O, kakšen užitek!
Tečem zadnji kilometer proti cilju, noro je! Navijačev je spet veliko in jaz kolebam ali naj snamem slušalke ali ne. Ne, nimam časa, tečem v cilj kamorl pritečem presrečna. Ne morem verjeti, v cilj sem pritekla pod tremi urami in pol kar se mi je zdelo zame povsem nedosegljivo. Uau! Še petka z županom katerega od samega navdušenja kar premočno udarim “ha!” in se komaj ustavim nekje na sredi cilja na Kongresnem trgu.
This slideshow requires JavaScript.
Vrti se mi. Od sreče! Sneg in navijači okoli mene! In nobene prave utrujenosti.
Povzetek teka
Nobenega žulja, najboljši čas maratona v mojem življenju in dvomim, da bom še kdaj vsaj približno še tako hitra. Najhitrejši in hkrati najlažji maraton! Seveda, tekla sem ga več kot pol ure manj kot navadno. Zato pravim, dlje kot tečeš – težje je. Res se splača biti dobro pripravljen.
Bila sem šestnajsta od skupaj vseh sto štiriinosemdesetih maratonk. Čez dva tedna dobim vabilo za prevzem pokala kot nagrado za svoje tretje mesto v kategoriji. Ponosna sem nanj. V tem trenutku ga gledam v dnevni sobi. Krasen občutek.
Vesela sem, da sem to doživela vsaj enkrat v življenju.
Hvala familius. Fricus, Ninus in Urskus. Rada vas imam.
To je zgodba o kateri se zdi, da se je dogajala že zelo daleč nazaj.
Pravzaprav je to pravljica o paru, ki je rad tekel. In ker je eden od njiju rad tudi pisal, se je zapisalo to, kar boste lahko prebrali spodaj.
Nekoč, še predno se je pojavilo morje tekaških skupin in društev, strokovnjakov, trenerjev, svetovalcev in podobnih -alcev in ostalih -njakov. Še v časih, ko ni bilo pomembno, da se tvoje superge skladajo s tekaško uro in so tvoje pajkice prave znamke in odtenka. Ko tekač ni razmišljal o najnovejši tekaški “fensi šmensi” švic majici in super hudih tekaških nogavičkah, ki naj bi kar se le da sramežljivo kukale izza ultra modernih tekaških čevljev, ki bodo kmalu “prišvicane” na najnovejši nožni tatu. Pravega odtenka seveda. To je bilo še takrat, ko so imeli tetovaže le bivši zaporniki in JNA-ši. Saj veste, številke, kakšno sidro, ime ali pa kakšen del navadno ženskega telesa.
To je bilo še v tistih davnih časih, ko nikjer nisi mogel kupiti tekaške majice, primernih športnih nogavic. V bistvu je bil to čas, ko je bila vsaka majica in kolikor toliko udobna obutev primerna za tek. Ja, takrat je to bilo. Takrat veste, ko je šla lahko cela družina na tekaško tekmo in ob tem ni skoraj bankrotirala. Ja. Takrat, ko je bil tek poceni. Ko si lahko tekel brez najnovejše tekaške ure. Mobitela. Slušalk v ušesih. In je bilo to normalno. Še v časih, ko so ljudje za tekačem kričali: “Norc! Butara! Al`nimaš nobenga dela? Lenuh babji!” in je tudi to bilo normalno. Ja! To so bili tisti davni časi, tukaj, ne za devetimi gorami in devetimi vodami. Tukaj v Sloveniji. Časi, ko je še vsak znal teči. Sam. Brez tekaškega trenerja. In ljudje niso bili nič bolj poškodovani ali manj zdravi. Prej bi rekla, da obratno.
Ja, dragi moji. Takrat je to bilo. Ko marsičesa ni bilo. Veste, jaz sem pa že takrat imela svojega OSEBNEGA TEKAŠKEGA TRENERJA. Pravi prototip! Ha!
Moj prototip osebnega tekaškega trenerja je nastal iz mojega sotekača. Nastal je skoraj kot nekakšen stranski produkt. Kar ratal je! In nekega dne je dobil svoje poimenovanje: Moj Osebni.
Zadeva pa je potekala nekako takole. V začetku prvega obdobja mojih sedmih pravljičnih maratonov, sem pričela s sistematičnim treningom za Ljubljanski maraton. Moj dragi mož se je odločil, da po priporočilu zdravnika na maratonu ne bo sodeloval. Veste, zelo težko je kar odrezati tek. Zato se je vneto in zagnano lotil treniranja svoje ženičke (to sem jaz). Naredil mi je tekaški program natančno in lično na podlagi mojih rezultatov in testov vse na bazi pulza, razdalje, želenega končnega rezultata in tako dalje in tako naprej. Program je lično in natančno spravil v Excel in to tako, da bo zadeva funkcionirala 100/h. Sledil je preizkus tekaškega programa v živo ali bolje, na terenu:
1. dan
Soparca, odpraviva se skupaj na počasen tek z nizkim pulzom, vse lepo, vse v redu. Moj Osebni teče z menoj. Trening opravljen.
2. dan
Na sporedu imam tempo tek, samo 3 km “Do DARS-a in nazaj”, utrip od 155 – 160, mi je predpisal. Tekla bom sama. Lepo se obujem v superge in se začnem ogrevati.
Kar zaslišim nekakšen vik in krik na dvorišču, nekakšen čuden prepir, ki se z zadovoljnim brundanjem kmalu poleže. Pojavi se Moj Osebni z otroškim kolesom, gume prazne. Ogrevam se naprej in si mislim: “O fino, bo kolo popravil”. Vidim ga zvoniti pri sosedu. “Pumpa za kolo ne dela”, ga slišim in sosed mu posodi svojo. Moj Osebni pumpa in pumpa kot v transu, občutek imam, da gre ves zrak mimo ventila.
Pa mu rečem:« Ok, grem. 155-160, ne?«
»Počakaj, te bom spremljal na kolesu.«
Hčerki je obljubil novo kolo, če ga polomi.
No, pa sva šla. Ne naredim še treh korakov, ko se je že začelo.
»Hej, punca, takole pa ne bo šlo. Pojačaj tempo. Si si pogledala plan, kakšen pulz moraš imeti?«
Pojačam tempo, tečem dalje in si mislim, da je takle “psihofizični trening” lahko zelo koristen. Za karkoli. Človek mora biti optimist.
»Pazi na držo,« ga slišim.
Kar hitro grem, vroče je kot hudič. Občutek imam, da bo tole odličen trening.
»Nepravilno se odrivaš. Pazi na odriv,« ga spet zaslišim. Prekolnem vse slaščice, ki sem jih pojedla na morju. »Kakšen pulz imaš?«
» 158,« iztisnem med zobmi.
»Prepočasi za takšen pulz – malo pojačaj«.
Pojačam.
»Kakšen pulz imaš?«
»163 pa mir mi daj, ne morem govorit s tem tempom,« iztisnem nekako in porabim ogromno moči za ta stavek. On pa nič. »Pojačaj, pojačaj, teci hitreje. Pulz spravi na 165 – 170« , delegira iz majčkenega koleščka. Kolena ima skoraj pri bradi.
Hudiča! Začnem teči na vso moč, kolikor se le da. Rada bi šla tako hitro, da me na tistem kolescu ne bi mogel ujeti, ampak kolo sploh ni tako slabo, kar nese ga. Ves čas nekaj govori. Kar naj govori, si mislim.
»Kakšen pulz imaš?« kriči.
»Kaj te briga!« si mislim in skušam teči čim hitreje, da bo človek vsaj s časom na koncu zadovoljen.
»Pazi levo roko! Držiš jo kot bi te kap! Ali ti je odmrla!« pametuje.
Ni potrebno, da bi ga pogledala saj ga vseeno kar vidim, kako navdušen je sam nad sabo. Pritečem do konca.
»Ustavi štoparico!« slišim povelje.
Ustavim štoparico.
»Kakšen je čas?« kriče sprašuje.
»14,16!« zavpijem nazaj.
»Zanič, hudiča! Prepočasi. Lani si imela veliko boljši čas …«.
Tečem dalje lepo počasneje, da se malo »iztečem« in oddahnem, ne od teka ampak od mojega »trenerja«. Slišim, kako me kliče, a mu zbežim med hiše in lepo odtečem počasi še kakšen kilometer. Takle tek s komandirjem za vratom je prava nočna mora. Občutek imam, da sem več govorila kot tekla. Mislim si, da me eno figo briga rezultat za tako ceno, da od teka nimam nič. Ali pa da bom po »teku« morala še na tek, da se pomirim.
Ko se vrnem, me moj trener še vedno čaka pred hišo ob kolesu s prazno gumo in se navihano reži. Videti je TAKOOOOO zadovoljen.
Sem prav zadovoljna tudi sama vendar vem, da mu ne smem tega preveč očitno pokazati. Sicer bo naslednjič še hujši. »Nehaj!« rečem in grem na videz užaljeno, hitro mimo. Ni mi do poslušanja litanij o odmrli roki, prekratkih korakih in prepočasnem tempu.
»Nikamor ne greš,« me ustavi in spodi nazaj delati raztezne vaje. OK, saj ima prav, se potihoma strinjam in ubogam. Naj ima veselje. Jaz pa razglabljam o situaciji.
Če se mi je včasih zdelo, kako fino bi bilo imeti osebnega trenerja kot tisti vrhunski tekači, se mi tokrat to ni več zdela tako krasna zadeva. Ne vem, kako sploh zdržijo. Komaj čakam, da moj trener spet postane moj sotekač. Ampak on je videti tako zelo zadovoljen v novi vlogi. Malo me skrbi. “Mogoče bom pa do Ljubljanca le vztrajala, tako, za foro”, sem si mislila.
3. dan
No, me zanima, kako se bo obnesel Moj Osebni na dolgem teku sedaj, ko je ostal brez kolesa. Na rolerjih do sedaj še ni stal, tako da globoko upam, da si danes ne bo sposodil hčerinih.
Torej, po planu bi morala trening daljšega treninga opraviti v nedeljo, a smo se oglajali v pravljični smaragdni Soči. S trenerjem sva se izmenično vozila s kajaki pretežno z glavo navzdol in občudovala razgled pod Sočo, lovila čoln in veslo, praznila čoln, se obračala, objemala skale, pila bistro Sočo in si krepila tako moč volje kot ramenske mišice in lovljenje ravnotežja. Rezultat je bil odlično počutje kljub številnim modricam, ohlajena glava in strašen »muskelfiber« naslednji dan.
Ker iz zgoraj navedenih razlogov trening daljšega teka nisem mogla realizirati v nedeljo, sem ga opravila v ponedeljek takoj po tem, ko smo pospravili 10 metrov drv.
Ob 19.00 sem bila končno pripravljena, da grem. S seboj povabim še Urško in Nino, a sta bili še preveč pod vtisi drv. Gospod Osebni pa je sedel na kavču ob pivu in nekaj računal.
»Grem. Torej, 24 km, pulz 125-140,« kot je po planu.
Hudobno pomislim »THE COACH – THE KAUČ«, a se ugriznem v jezik. Mojega Osebnega namreč uradno “neskončno jezi”, da ne sme ali da ne more teči, sicer pa prizna, da se mu ne da preveč. Skupno se torej odločiva, da glede na pozno uro, delam 6 km kroge. Čakal me bo na 16. km s pijačo. Spijem še kozarec vode in grem močno zadovoljna.
Ko sem odhajala, je še vedno povsem neprizadeto sedel na kavču.
Zunaj se ogrevam in njega še vedno ni od nikjer. Obeta se mi lep in miren dolg počasen tek, take imam najraje.
Vžgem štoparico in grem. Čudovit občutek! Že po treh minutah sem zunaj, na polju. Travniki in gozd okoli mene, osamljeni sprehajalci, kakšen kolesar. Mir, tišina, svoboda. Čisti užitek. Ni prevroče, sonce je že precej nizko. Razmišljam, kako lepo bi bilo, da bi dolgi poletni dnevi trajali večno.
Tečem mimo kmetije, krave me veselo pozdravljajo in jaz se jim nasmehnem. Oh, kako smo osladni – ampak, če je pa res! Pes me že pozna. Priznam, da je bil v začetku hudo vztrajen. Kakšno leto je trajalo, da se je naveličal besno lajati in se zaganjati, kadarkoli naju je zagledal. Zdim se mu čisto nezanimiva, še naprej leno leži na tleh kot nemarno vržena cunja. Za prah, me stisne v želodcu. In misli se mi sprehodijo po stanovanju, kako bi bilo potrebno temeljitega čiščenja. Ampak vse se pač ne da, pa saj mi bosta punci pomagali.
Saj veste, najstnice so nasploh navdušene za kakršnokoli hišno pomoč. No, potem, ko mi bosta zavijajočih oči obrazložili kako onidve sploh nimata časa saj imata s prijateljico tako bujno domišljijo in vse te ideje je potrebno tudi realizirati kajti domišljija brez realizacije ne šteje praktično nič, potem so to samo neuresničene sanje in potem, ko mi bosta obrazložili že “nevemkaterič” pravice otrok in njihovo izkoriščanje in tako naprej in tako nazaj, potem, šele potem, bom prišla do besede in jima “ženevemkaterič” obrazložila, da sem jaz njuna mama in mi družina ter da sem ju kot starš dolžna usmerjati in učiti v življenju in tudi naučiti preživeti, za preživetje pa je še kako potrebno poleg šolskega znanja, matematike, jezikov, zemljepisa …. tudi znanje priprave hrane, čiščenje, likanje, pranje, pospravljanje “intakonaprej in takonazaj”, potem znata v skladu svoje bujne domišljije resnično presenetiti .
Hopla!! Skoraj skočim čez kosmato kepo – simpatični radovedni mali kužek. In se zavem, da sem že pri koseškem bajerju. Prav luštno je, senčka, precej sprehajalcev.
Temni se.
Nasproti mi prihaja gospod z velikansko dogo, neprivezano, brez nagobčnika. Doge so mi všeč, ocenjujem, če mi je tudi ta. Občutek imam, da gre blazno resno in pametno mimo mene in istočasno deluje veliko pametnejša od svojega lastnika. Doge so mi res všeč. Sicer imam pa rada vse živali le “nekateri lastniki nekaterih psov” mi gredo na živce.
Misli v moji glavi je vedno manj, vedno bolj budno opazujem okolico, oprezam za smrekami, ko tečem po kolesarski poti ob Večni poti. Bojim se psov . Tam je že temno kot v rogu. Čudno poka v gozdu, vse nenavadno šumi. Le kako mi bo uspel še en krog, saj bo že popolna tema . Jezi me, ker sem že precej utrujena pa je za menoj šele 14 km . Čutim mišice ob desnem kolku dol po stegnenici (še od kajaka) in levo koleno se mi oglaša. Odmislim vse skupaj in podzavestno pohitim. Malce me je strah.
Nasproti mi priteče tekačica, zdi se mi, da so tudi njene oči široko odprte. Razumevajoče se nasmehneva ena drugi in tečeva dalje vsaka v svojo smer. Pomislim, da sva obe zmešani, lahko bi tekli skupaj, obeh naju je strah.
Strah me je!
Žalostno oprezam po parkirišču, če je kje moj trener, pa ga ni . Kako fino bi bilo, da bi malo zavpil: »Dviguj noge, vlečeš se kot crkovina!« Sama sem kriva, sprva se je ponudil, da bi prišel že prej pa nisem hotela. Trapa zmešana! Pogledam na pulz: prehitra sem. Kako naj nalašč počasi tečem, če me je strah. Prisilim se, sicer me pa že vse boli.
Dohitim dva znanca. »Kje je pa tvoj?« »Naprej me čaka z vodo,« in že me ni. Lepo ju je bilo srečati .
V daljavi v mraku se od klopi izlušči senca. Vsa vesela že od daleč maham. Človek me začudeno gleda. Ni bil pravi.
Kje hudiča pa je? Preklinjam, ker slabo vidim.
Spet zagledam znano senco, a se zadržim. Ne morem vendar napadati in mahati neznancem v mraku. Bil je pravi. V natikačih. Upala sem, da bo v supergah in da me bo spremljal zadnji krog. Malo morgen!
Pijem.
»Ne greš še en krog!« Misel, da ne bi pretekla teh 24 km se mi zdi obupna. Ni šans! No, na to tudi g. Osebni ni pomislil. »Tekla boš 1,5 km kroge okoli Darsa.«
Super! Vsaj hiše so . Odpodim se med polji do Darsa, kjer me že čaka Moj Osebni. Do tja ni pritekel, prikolesaril ali celo priloral. Kar lepo z avtom se je pripeljal. Tečem lepo umirjeno. Luštno je. Hvala trener, hvaležna sem. Hiše so, sicer je temno, kakšna luč pa le sveti. Pri neki hiši imajo piknik. Lepo diši.
Tečem v drugi krog, ko prične g. Osebni vpiti: »Pospeši na pulz od 140-150«. Se trudim, pa ne gre . Noge so kot iz betona, moči so mi precej pošle in pri tisti hiši tako grozno lepo diši. Po čevapčičih.
Tečem v tretji krog.
Osebni vpije: «Nisi me ubogala. A me boš ubogala, al´ ne?!! Kaj se pa to pravi! Red mora biti! Madona!!!«
Potrudim se, res mi gre bolje. Pod lučjo na križišču stoji velikanski spuščen nemški ovčar. Tečem proti njemu, hropem kot hudič in maham z okončinami. Debelo me gleda, stisne rep med noge in se umakne v temo. Tečem mimo in tudi sama stiskam rit od strahu, občutek imam, da me bo ugriznil vanjo . Ni me. Pulz imam 155! Uspeh.
“Aleluje, nič me ne boli!”
Grem kot torpedo mimo bajte s čevapi . “Le naj jejo ! Jaz pa tečem in super mi gre”, navdušeno tečem.
Prinorim mimo mojega, ki me pohvali in že kriči za menoj: »Ta krog moraš spet počasi!« Med tekom ugotavljam, da se izraža zelo ukazovalno. MORAŠ, BOŠ. TAKO BO IN PIKA. NI ODSTOPANJ. Pa všeč mi je to.
Tečem zadnjič mimo piknikarjev, ki se smejijo in kričijo, naj se ustavim. Jaz pa jih povabim naj se mi pridružijo in že sem pri Mojem Osebnem.
Še 1,5 km do doma. Všeč mi je. Čista tema, za mano v avtu pa mi Moj Osebni trener z dolgimi lučmi osvetljuje pot pred menoj. Počutim se varno.
Krave so šle že spat, pes je tiho. Še 200 metrov.
“Hvala bogu, naredila sem trening”, zadovoljno ustavim štoparico. Moj Osebni mi čestita. “Dobra si”, pravi. Vse me boli ampak sem noro navdušena.
Začelo se je! Pozdravljeni dolgi teki. Čez 14 dni pa 28 kilometrčkov! Hura!! Ljubljanc prihajam!!!
Zgoraj je bilo pa ultra presenečenje. Pospravljeno stanovanje in sadni koktajl. Moji dve srčici!
To je torej pravljica o prototipu osebnega tekaškega trenerja, ki se je lahko dogajala pred davnimi ali pa ne davnimi časi. Morda se celo ravnokar dogaja.
Pravljično je teči in biti skupaj z ljudmi, ki jih imamo radi.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Ko tečem je to čas, da sem sama s seboj, s svojimi mislimi, da na nek način padem sama vase. Tiste redke tekme, katerih se vse redkeje udeležujem, pa so nekakšen dodatek za popestritev in tekaško vzdušje. Čeprav se mi zdi, da tudi to ni ravno to. Tudi na tekmah tečem zase. Pomagam komu v težavah z vzpodbudno besedo ali gelom, se pošalim. Ampak za nobenega drugega ne morem teči kot le zase. Pustimo dobrodelne teke – seveda tečemo tudi za tiste, ki tega ne morejo tako, da pomagamo zbirati finančna sredstva. Ampak govorim le o teku kot teku.
Večkrat po kakšni tekaški prireditvi slišim tekače govoriti: jaz tečem zase in ne za rezultat. Seveda zase. Za koga drugega le? Vsi tečemo zase. Kot bi hoteli s tem prikazati sebe kot boljšega človeka in / ali celo kot opravičilo, da ni hitrejši. Seveda. Nekateri tekači smo počasnejši in drugi hitrejši ampak prav vsak na koncu doseže nek rezultat izmerjen v nekem času, kar mu spet prinese določen rezultat: zadovoljstvo. Večje ali manjše.
In tukaj se boste vsi tisti, ki “ne tečete na rezultat” oglasili: to smo mislili! Mi ne tečemo na čas! Mi tečemo za zabavo, dobro počutje, da se družimo med seboj.
Komaj verjamem. Večina med vami ima na zapestju po možnosti najmodernejšo tekaško uro ali pametni telefon, večina vas hodi na vodene vadbe, tekaške tečaje in to ne samo zaradi druženja. Prebirate tekaško literaturo. Tudi zato, ker hočete biti boljši in hitrejši. Želite doseči boljši čas. Zato vas, za božjo voljo lepo prosim, nehajte se obremenjevati! Tečete za rezultat, za dober čas! To ni nič slabega. Vsi tečemo zase za rezultat! In priznajte kakšno zadovoljstvo vas zajame, ko resnično z lahkoto pritečete skozi cilj hitreje kot morda na prejšnjih tekmah. Leteli ste, dragi moji, leteli! Ne le tekli. Po tekaško ste leteli!
Veste, nihče v zadnjem času noče priznati, kako je v resnici z njim. Vsi se kar sprenevedajo in nočejo priznati, da bi radi bili boljši, kot da je s tem kaj slabega. Za dober rezultat pri čemerkoli je potrebno tudi veliko vložiti in če ne je najlažje poiskati izgovor. Ampak eni ne morejo, ne zmorejo, ne znajo, mogoče tudi nimajo pogojev kar je povsem razumljivo. Ni vsak čas v našem življenju naklonjen striktnemu treningu za maraton. Dolgi teki vzamejo veliko časa, potrebna je možnost in volja, da vstaneš ob 5. uri zato, da imaš kasneje čas postoriti še vse ostale zadeve. Večina pa nima volje! To je resnica. Ampak itak normalno, če je pa človek že po naravi len!
Najbrž se v zadnjem času premalo družim z ljudmi, ki tečejo. Imam pa srečo, da mi je v roke prišla knjiga Zagret za tek, dolgoprogaša Marka Robleka. Saj veste, to je tisti našemljeni tekač, ki je na enem od Ljubljanskih maratonov nagnal zmagovalca skozi cilj. Knjiga je praktično zbirka člankov avtorjevega bloga Minimalist. Kakorkoli. Nisem je še prebrala do konca, ker je ni potrebno kar takoj pojesti. Lepo jo “jem” po malem. In včeraj sem naletela na res dober kos, ki me je kar privzdignil. Po odličnem Tekaškem dnevniku čisto navadne gospodinje, Natalije Pavlič, spet nekaj zame!
No, v enem od svojih 42 spoznanj bosonogi vitez Marko pravi:
Teči za veselje in dobro počutje, ne pa toliko za rezultate, se že samo po sebi sliši zelo romantično, a lahko vam zatrdim, da še zdaleč ni tako. Prava tekaška romantika se ustvari, ko sem na polnih obratih, ko se ženem, ob tem pa počutim, kot da letim, ne pa da se mučim.
No, to je to! Poslušajte njega, če meni ne verjamete.
Nikoli ne bom pozabila svojega najhitrejšega maratona, ko sem letela! 42 km sem letela, vmes sem imela rahel spust ampak sem se dvignila naprej, gor vse do cilja. Nepozabno. Tekla sem z lahkoto, v cilj pritekla pol ure prej kot ponavadi in bila spočita! Spočita po maratonsko. Še si želim tako teči! Ne vem, če bom še kdaj. Ampak rada bi! In da tak tek dosežeš moraš biti v top formi in potem si dovolj hiter, da lahko letiš (pa naj bo definicija hitrosti kakršnakoli).
Ja, ja, tako je dragi moji. Kar priznajte si. Prijetneje je priteči skozi cilj hitreje kot počasneje in ob tem biti manj utrujen. To je dober rezultat.
In izjeme, ki potrjujejo pravilo? Seveda so. Tudi jaz sem že bila in gotovo še bom med njimi. Vsi tisti tekači, ki jim je v resnici vseeno kdaj bodo pritekli skozi cilj so tisti, ki jim zapestje ne krasi štoparica ampak pentlja.
Se vidimo v supergah.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
7 je mojA srečna številka 😍. Pretekla sem ga … na 14. Ljubljanskem maratonu.
Ta maraton je bil spet tak, poseben. Ni čudno, sedmi po vrsti in sedem je pravljično število v tekaškem smislu. Po sedmih tekaških letih naj bi postal tekač v svoji življenjski najboljši pripravljenosti, sposoben dosegati svoje najboljše rezultate. Se pravi nekakšen vrhunec sposobnosti rekreativnega tekača. No, v to nisem čisto verjela. Me je pa vseeno zanimalo, kako se bom odrezala na maratonu.
Pot do 7. maratona
V tem letu sem tekla manj, kolesarila več. Naša tekaška družina je bila takšna samo še 75%. Mož je namreč skoraj popolnoma prenehal teči po nasvetu zdravnika. Jaz bom vedno trdila, da je bila to napaka. Tek je šport, ki je ravno njemu najbolj pomagal tako pri zmanjševanju stresa in blagodejno vplival tudi na njegovo fizično zdravje. Le prilagoditi bi ga moral: krajše relaksacijske razdalje. Ampak, ne! “Če ne morem na ful, pa nič!” In tako je bilo. Od teka ni bilo skoraj nič, ampak … moj osebni je postal zagret kolesar. “Na ful!”
Srčici
Priznati moram, da je tudi meni kolesarjenje všeč. Poskrbiš za sklop mišic, ki pri teku počivajo in obratno – razbremeniš tekaške mišice. Zaradi občasnega nelagodja pri teku, zaradi katerega je postajal vedno pogosteje tek skorajda nemogoč, sem svojo potrebo po gibanju s kolesarjenjem dobro uravnotežila. Kombinacija tek : kolo je nasploh zelo dobra.
Predvsem pa mi je bilo všeč, da sva ponovno našla skupno prostočasno dejavnost v športu.
Tokrat sem trenirala precej drugače. Enkrat tedensko sem tekla pri sedaj že Urbanih tekačih ter v svoj trening v veliki meri vključila kolesarjenje.
Pretekla sem 1.099 km, prekolesarila pa skoraj trikrat več, točno: 2.723 km. Zadnji dolgi tek sem opravila 20. 9. in sicer 35 km.
Nekaj pa ni bilo v redu: moja teža. To bo moj najtežji maraton – dobesedno. S seboj bom namreč nosila približno 2 kg viška teže (1 kg = + 5 min/maraton). Če bom tokrat postavila PB … potem pozlatim svoje kolo!
Moja 7. maratonska nedelja
Svoj 7. maraton sem tako odtekla na nedeljo, 25. oktobra 2009 na 14. Ljubljanskem maratonu. Prav zanimalo me je, kako mi bo šlo to leto. Tekle smo vse tri punce, naš osebni pa je poskrbel za vse ostalo.
Nastop sta otvorili Nina in Urška s šolskim tekom in zastopanjem gimnazije že v soboto.
Sledila je Nina še v nedeljo z odličnim nastopom na rekreativnem teku. Tako, da sem imela pred startom vse svoje srčke vključno z mamo na startu.
Jutro je bilo čudovito, sončno, ugodnih 14 stopinj. Za moj okus sicer malce pretoplo, ampak v zraku je bilo čutiti svežino. Vzdušje fantastično, teklo je tudi veliko tujih tekačev.
“Tekma z najboljšimi”
The Stroj, elektrika, malce strahu, vsi v pričakovanju. Start pištole in gremo. Strašna gneča na začetku. Postavila sem se pravilno, nekje na sredino glede na svoj čas. Vendar je veliko število tekačev počasnejših. Nekateri praktično hodijo, se držijo za roke. Nezrelo! Človek bi pričakoval, da so se ljudje že naučili nekakšnega tekaškega bontona ali vsaj “fer pleja”. Postavi se tja, kamor sodiš.
Skušam teči in pazi, da koga ne podrem. Nikakor ne morem teči v željenem tempu, saj je to nemogoče. Organizator bo moral nekaj ukreniti. Počasneži ne sodijo v cono A, takoj za profesionalci, pa če so še tako simpatični in znani.
Šele po kakšnih dveh kilometrih se zadeva malce umiri. Ljudje se kar zaganjajo, opazujem ljudi, vidim jih, da tega tempa ne bodo zdržali. Prehitevajo, skačejo sem in tja, sopihajo. Prav zabavno! Človek bi se kar ustavil in opazoval. Navijači imajo kaj videti.
Vodo pijem na vsaki postaji, moram. To vem. Pot maratona je dolga in praktično vsaka kapljica vode dragocena. Na okrepčevalnicah pijem izključno vodo, karkoli drugega mi obleži v želodcu. Pojem kakšen košček banane in to je to. Gelov sem se pričela izogibati.
Navijači so enkratni, domiselni. Želim si, da bi ostali tu tudi še za drugi krog. Takrat jih maratonci “krvavo” potrebujemo. Morda ni videti, ampak to je čista resnica. Tako zelo pomaga tisti: “Bravo! Še malo! Dajmo!”.
To leto sem se dobro počutila, celo pot sem čutila moč in občasno celo “letela”. Mogoče pa “čudežno sedmo leto” deluje.
Spremljal me je mož na kolesu, pridružil se mi je na posameznih odsekih v drugem delu. Imela sem popolno oskrbo z vodo in spodbudo ter komentarje. Ob tem se spomnim pesmice, ki sem jo zložila na čast mojemu osebnemu tekaškemu trenerju, katero si občasno brundam, po verzih. Ko popuščam na primer tale:
Kako! Slabo! Pojačaj tempo! Mar misliš kar med treningom zaspat?
in potem, ko se počasi izgubljam:
Halo – daj no, nehaj vendar ga zdaj srat?
Zelo redko se mi je zgodilo, da bi se sama sebi zasmilila:
Bo že še videl, ko me bo pobralo: Le kje si našel drugo tako bo budalo?!
Maratonsko razdaljo so mi pomagali premagovati navijači. Navadila sem se jih najti, svoje, tiste ob progi.
“Brane!!!” na Slovenski pri Stoženskem hipodromu ali ob križišču s Tolstojevo. “Irena in Frenk!!! Juhu!” ” v Stožicah, “mami!!!” pri Ruskem carju ali pa na startu oz. cilju Manca. Na Slovenčevi ” Hojla!!!” Vojka, Jure in ostali člani družine. Skupinica prijateljev v Kosezah. Dobila sem krila vsaj za nekaj časa in hitela do tistih v cilju. Do mojega Frica, hčerk in prijateljev. Nekateri so bili stalni, drugi občasni. In vsak od njih je bil poseben. Dalj kot sem tekla, bolj jih je zeblo in še toliko bolj sem cenila njihovo podporo. Hvaležna do neba! Tudi zaradi tega sem se skušala prisiliti k hitrejšemu teku. Malo pa je pomagalo.
Ko misli odletijo …
Res mi je šlo dobro. Mogoče je bilo telo veselo spremembe, mišice so se na nek način sprostile in po drugi strani okrepile s kolesarjenjem. Kolesarila sva kar konkretno. To leto je bila najdaljša tura dolga 141 km in sicer sva kolesarila na relaciji: Podutik-Brod-Vodice-Golnik-Tržič-Begunje-Žirovnica-Jesenice_Kranjska gora- Vršič-Čezsoča. Nora izkušnja. Ob 10.00 uri zjutraj sva “zajtrkovala” pasulj nekje Pod gorami. V Kranjski Gori pojedla čokoladno tortico in se na juriš vzpela na Vršič. Od tam pa navzdol. Klanci navzdol so moj “strah in trepet”, mož mi vedno uide, mene pa ves čas skrbi zanj. Na enem od serpentin zagledam avtobus, ki se je “zataknil”. Ustavim in gledam, kje je moj. Pa je šel že naprej. Nato ga lovim, čaka me na nekem počivališču. Nadaljujeva skupaj. Nekje na predzadnji serpentini zagledam močan ovinek v levo in cestišče posuto z drobnimi kamenčki. V naslednjem trenutku ga vidim, kako spet polaga ovinek po njegovo “bolj se nagni, še bolj se nagni” in že vidim, kako se me le nagne ampak že ležeče leti proti ograji na ovinku. Ustrašim se, da bo padel čezenj, v prepad! In že ga skušam, kar tako iz kolesa v stilu kavbojskih filmov, ujeti za majico. Ni šlo! V naslednjem trenutku delam salto naprej, spoznam asfalt in tiste kamenčke čisto od blizu ter istočasno opazim svojega osebnega, kako se je ujel za ograjo in ostal na pravi strani le-te. Imela sva srečo in nič pameti. Nikogar drugega takrat ni bilo na cesti. Malo sva se potolkla in popraskala ter se veliko naučila. No, eden od naju se je, drugega se pa še vedno ni prijelo. Od tam do Čezsoče se je pot strašno vlekla, podobno kot pri maratonu so klančki postali klanci. Vendar je vsega enkrat konec, tudi te poti. Najina tura je bila uspešna in v Čezsoči sta naju pričakala prijatelja s šampanjcem.
This slideshow requires JavaScript.
Tečem in se razveselim, da tokrat tudi čakata v cilju maratona. Šli bomo na pivo, šampanjec bo ob kakšnem drugem podvigu. Kar lažje tečem.
In se spomnim podobnega podviga dolgega 121 km z istim ciljem Čezsoča, le relacija je bila druga: Podutik-Železniki-Petrovo Brdo-Kobarid-Čezsoča, precej lažja varianta.
Všeč mi je teči po Dunajski cesti navzgor proti centru mesta in cilju. Navijači so redkejši, bivša “Titova cesta” široka kot prava avenija. Skušam vzdrževati tempo.
Spomnim se, da to leto nisem bila niti na eni tekaški tekmi. Enostavno je bilo prijetneje kolesariti z družino ali pa samo z možem. Super je bilo skupaj osvajati vrhove, odkrivati Slovenijo, dolinice, hribčke, vasice in mesta. Tako lepo je! In toliko novega vidiš, doživiš. Včasih, če je bila kolesarska tura prekratka, pa sem si še obula superge in odtekla svojo dozo, da sem se “raztegnila” in se nekako spet resetirala nazaj. Kolesarska poza ni najbolj naravna in dobra za hrbtenico. Po malo daljšem kolesarjenju sem veliko bolj “polomljena” kot po še tako dolgem teku. Tek je veliko bolj naravno gibanje, raje ga imam.
Še dva kilometra do cilja, spet več navijačev, dobim nekakšno tremo in skušam malce povečati hitrost. Kakšen čas bom imela? Imam štoparico na roki ampak je ne pogledam. Ni važno, tečem in skušam čim bolj lepo teči.
Cilj je na Trgu republika, ki sem ga dosegla v treh urah, petdesetih minutah in sedmih sekundah. Spet sedem! Povprečen tempo maratona: 5,27 min/km. Spet sedem!
Od 112 maratonk sem bila 38. V svoji kategoriji pa 10. Zadovoljna in na krilih za vsaj nekaj mesecev 😁.
Kolo bo ostalo enake barve 😜 !
V cilju 7. pravljičnega maratona
Maraton je lahko nekakšna super kopel s centrifugo iz katere pridemo prečiščeni, srečni, navdušeni in z razjasnjeno glavo.
Nekaj dejstev o 14. Ljubljanskem maratonu
Vreme je bilo ugodno, sončno, ne prevroče in ne premrzlo. Primerno za maraton 🏃♀️ !
14. Ljubljanski maraton
25. oktober 2009
6,8°C
98%
13,8°C
70%
9,8°C
96%
Na 14. Ljubljanskem maratonu je bilo 16.399 udeležencev. Tekačev na 10, 21 in 42 kilometrov je bilo 11.273, z maratonsko razdaljo pa se je spopadlo 943 tekačev: 824 moških in 119 žensk.
Imela sem neverjetno srečo, da sem lahko že šesto leto zapored pretekla maratonsko razdaljo, kot nagrado za pridno nabiranje kilometrov. Nič na tem svetu namreč ni samoumevno. Zgodilo pa se je v Ljubljani, na 13. Ljubljanskem maratonu.
Pot do 6. maratona
Maratonci vemo, da je pot do maratona pomembnejša od same tekme. Če pot ni prava, tudi z maratonom ne bo nič.
To leto sem trenirala malce drugače kot prejšnja leta. Sicer je sam trening še vedno temeljil na Gallowayu in najini Excelovi razpredelnici, sprememba je bila v moji želji po boljši tekaški tehniki. Mož, ki je že dodobra prevzel vlogo mojega osebnega trenerja, je v svojem navdušenju pričel rahlo popuščati, razen v kritiziranju moje tehnike:
»Hej, punca, takole pa ne bo šlo. Pojačaj tempo. Si si pogledala plan – kakšen pulz moraš imeti?« »Pazi na držo!« »Nepravilno se odrivaš. Pazi na odriv.«
»Kakšen pulz imaš?«
»Prepočasi za takšen pulz – malo pojačaj«
»Pojačaj, pojačaj, teci hitreje. Pulz spravi na 165 – 170.«
»Kaj počneš z levo roko!? Z njo bingljaš, kot da ti je odmrla!«
Tekaški tečaj
Problem sem imela tudi zaradi nočnih treningov, delala sem dolgo in večji del leta tekla ponoči. To mojemu “osebnemu” tudi ni bilo všeč zato sem se odločila, da se priključim kakšni tekaški skupini, vsaj za čez zimo. Na TF sem izvedela, da bo imel Urban Praprotnik, ki je pričel trenirati tudi odrasel živelj, tekaški tečaj. In sem se prijavila. Pravzaprav nas je treniral še tedaj, ko sta hčerki hodili k njemu na atletiko, le da tega ni vedel. Boljšega trenerja si človek ne more želeti. To sem vedela že takrat tudi zato, ker sta ga imeli hčerki radi in ga globoko spoštovali !!! Tečaj je bil meseca aprila zato sem bila presrečna, da bom imela do maratona dovolj časa, da izpilim svojo tehniko. Po predavanju nas je Urban posnel. Trudila sem se, da bi tekla res čim bolj pravilno. Občutek sem imela, da grem super! Ojoj! Ko sem se zagledala na posnetku, bi se najraje cela skrila v superge. Grozno! Preveč na rit, sedeče, puklasto. Grdo! “Saj res nisem za drugam kot za v hosto ponoči. Tam me vsaj nihče ne vidi, kako grdo tečem!” sem pomislila. Priporočil mi je delati vaje za mišice upogibalke trupa, še vedno jih delam! Najhujši del tega tečaja pa je bil, ko je vsakega posameznika skrbno preveril tudi glede gibljivosti. Oh, ko bi le to lahko spustila. Sem namreč lesena kot klada. In štorasta tudi. V svoje opravičilo moram dodati, da imam skoliozo in določenih vaj zaradi tega “kao 😜” ne smem delati (v bistvu jih tudi ne morem). No, to je bilo grozno, priporočil mi je, da se skušam maksimalno razgibati. Počasi in postopoma. Svet je res krivičen: poznam ljudi, ki se praktično ne ukvarja z nobenim športom. Ne tečejo, ne kolesarijo, nič. Pa si lahko kadarkoli dajo nogo za vrat in se pripognejo skoraj do komolcev (če so bolj kratkih nog 😜). To je zame znanstvena fantastika. Pa pustimo to. Kakorkoli, po opravljenem tečaju sem se tudi pridružila “prototipu” Urbanovih tekačev, ki takrat to še niso čisto bili, so pa to zelo kmalu postali.
Gremo!
Tako sem stala na štartu, ki je bil prvič na Slovenski cesti z malce slabe vesti glede treninga v zadnjih dveh mesecih. The Stroj in neverjetna energija tekačev. Sama še vsa nekako zmedena zaradi aktivnega dogajanja zadnjih nekaj dni. Norišnica s prijavami. Vse je šlo skoraj narobe. Brez Barbare na Timingu bi se mi odpeljalo. Še danes sem ji hvaležna za premnoge bolj in manj hude zaplete. Nina in Urška sta zastopali barve svoje gimnazije že dan prej, danes pa je starejša hčerka še fantastično opravila z dobrih 10 km preizkušnjo na rekreativnem teku. Celotna naša družina se je skoraj stopila od vseh čustev. Prihodnje leto bosta tekli obe na 10-tki.
Tako sem se znašla na štartu skoraj mimogrede. Vse to navdušenje okoli mene me je priklicali nazaj v realnost in moja skrb o pripravljenosti se je vrnila. In ne bi smelo biti tako 😈!
Tek v skupini
Od aprila dalje sem se namreč priključila tekaški skupini z Urbanom na čelu, enkrat na teden. Prijale so mi vaje pred in po treningu predvsem pa skrb Urbana za vsakega od nas. Tudi med samim tekom je opozarjal na napake in svetoval. Ko sem zaslisala korake za seboj sem takoj postala pozornejša na svoj tek. Med tekači sem srečala znane tekaške obraze, trening je vedno minil skorajda prehitro.
Štartali smo…. kar nekaj časa hodim, da prečim startno črto. Ko naredi “bzzzzz” sem pomirjanje, da čip deluje. Reka tekačev vse okoli mene, množice navijačev divje navijajo, ploskajo…mi pa gremo kot nekakšna čreda bikcev po koridorju vsak v svoj boj s samim seboj.
Prvi krog v redu, drugi krog povsem druga zgodba. Manj tekačev, manj navijačev, manj moči, manj vsega. A več “maratona”! Vsako leto bolj se mi zdi, kot da prve polovice sploh ni. Vse se prične šele potem, ko večina odteče v cilj. Čeprav lahko konkretno zafrkneš ravno v prvi polovici.
Prisluhnem sebi, vse je v redu. V tem letu so se mi pričele porajati nekakšne nedoločene zdravstvene težave. Dogajalo se mi je, da sem se v nekaj minutah napihnila kot balon. Šla sem tečt in se morala vrniti po nekaj sto metrih.Bolel me je trebuh, se napihnil. Obiski zdravnikov niso našli nič posebnega. Eksperimentirala sem s prehrano in ugotovila predvsem, da je najbolje nič jesti … pa še to ne vedno.
Tekla sem in upala, da je maratonski dan tisti dan, ko bom čisto v redu. Vreme smo imeli idealno, okoli 9 stopinj in oblačno, brez vetra.
Kljub temu je bil moj 6. maraton eden težjih. Nikamor ni šlo, ves čas sem se morala porivati. Metati eno nogo naprej in vlečti drugo prav na silo za seboj.
Tekaških kilometrov se mi je sicer nabralo dovolj. V tej sezoni sem pretekla 1742 km, najdaljši tek že avgusta: 24. 8. – 32,5 km. 3 tedne pred maratonom bi morala preteči vsaj 35 km v kosu, pa sem le 21 km. Ostali teki so bili vsi krajši (6 do 14 km).
Zakaj? Dobila sem novo kolo in se mi je dobesedno odpeljalo! Tako bi lahko dodala k treningu za maraton še kolesarjenje, skupaj: od 14.8. do maratona okroglih 350 km: 20 – 50 km ture, ravnina in klanec.
Tekaška tekmovanja
Tekaška tekmovanja so rastla kot gobe po dežju. Vsaka vas je imela že svoj tek. Ni pa raslo le število tekmovanj, tudi startnina. Tako je bila udeležba 4-članske družine na kakšni od prireditev že kar velik finančni zalogaj.
Med premagovanjem kilometrov se skušam spomniti svojih tekmovanj in občutkov na tekmah te sezone:
Datum
Dolžina (m)
Čas
Čas/km
Hitrost (km/h)
Proga
Teža (kg)
23. mar. 08
21196
1:53:11
5:20
11,24
Mali maraton Sežana
62,30
10. maj. 08
12000
1:14:4
6:10
9,72
tek trojk – 12
61,40
17. maj. 08
21096
2:2:47
5:49
10,31
Maraton treh src
61,20
31. avg. 08
10000
0:50:22
5:2
11,91
TF10KA
61,00
26. okt. 08
42195
3:56:47
5:37
10,69
Ljubljanski maraton
60,10
Rezultati tekem kažejo, da je to moja najpočasnejša sezona. Na MKM je bilo vse v redu in če ne bi na okrepčevalnicah že na 16 km zmanjkalo vode, bi bilo pa še bolje.
This slideshow requires JavaScript.
V maju je imela svoj debi na Teku trojk svakinja, ki je postajala vedno bolj navdušena tekačica. Sestavile smo ekipo s TF-jevko Natašo – Zlate ptičke. Kot članica z največ kilometri naj bi predstavljala najmočnejši člen, pa je bilo ravno obratno. Cvetoči kostanj pred vzponom na Golovec mi je dal vetra. Brez pumpice z Ventolinom bi bilo še manj sanjsko, kot to itak ni bilo. Vse skupaj sem razumela kot znak, da spadam med “ta dolge” trojke. Sta se pa odlično odrezali kolegici v moji ekipi in Nina ter Urška s svojimi trojkami.
V Radence sem odšla v velikem pričakovanju, saj sem leto poprej pritekla osebni rekord in v upanju, da je moja astma pomirjena. Tokrat me je spet skoraj ubilo. No, zadušilo. Ozračje je bilo polno alergenov tako, da sem v resnici spet dosegla PB ampak v obratnem smislu. V cilju pa še dozo Ventolina. Pa je bilo hitro v redu. Za astmatike je Maraton treh src lahko res neprijazen.
Zadnji dan avgusta se mi je uspelo udeležiti TF 10-tke. Odlična prireditev, organizirana pod taktirko Tekaškega foruma na Domžalskem štadionu. Tekač teče sam, točno 10 km, torej 25 krogov. Zmaga seveda najhitrejši. Upala sem, da bom tekla hitreje. Rezultat pa je nakazoval na ne ravno hitro maratonsko dirko.
Proti cilju
Matr je bil matr! Tam na 32 km me zagrabijo krči. Ustavim se ob poti. Dobim nekakšno prvo pomoč za krče. Sprej in masažo. Grem naprej. Po sredini. Da ni naklona.
Sledi novo presenečenje! Kakšnih 6 km pred ciljem dobim pravo tekaško spremstvo. Moj osebni se mi priključi s svojimi kolegi, da mi pomagajo na koncu s tempom. Ja, vsi v supergah in brez startnih številk. Vsi navdušeni! Pa kaj to. SPOČITI! Jaz pa živa crka pri na pol mrtvem telesu. Bila sem na “avtomatičnem puzanju”. Kaj to je ve vsak pošteni maratonec 😂.
“Hoj, pa ste res prišli!”sem jih uspela pozdraviti. Ob tem sem pazila, da ne porabim preveč moči. Rumena luč mi je že utripala.
“Kako ti gre?” sprašuje Marjan “najhitrejši okoli Prevala”. Njegov rekord očitno ne bo nikoli padel. “Zmatrana?” sprašuje Boštjan, ki takrat še ni vedel kako zagnano bo treniral za maraton čez 10 let. “Gre, ja…” skušam odgovarjati, kaj več besed ne spravim skupaj.
V resnici sem jih bila vesela. Zelo. Lepo od njih, pomagali mi bodo do boljšega rezulata. Res hvala! Dokler nisem zaslišala osebnega: “Ajde! Pojačaj!” me je spreletelo čustvo, ki ga ne znam opisati. Ne vem, ne vem. Nekaj poskusim pospešiti, ko spet zaslišim: “Daj no! Podaljšaj korak…”. Nimam moči govoriti, kaj šele pospeševati! “Glej, tisto pred seboj! Lahko jo prehitiš!” “WTF!!!???!” si mislim, rečem pa: “Da me ne bodo diskvalificirali!” “Zakaj ? Saj nismo na kolesu!” Ne vem kaj sem rekla ampak nikoli več me niso spremljali. Boga jaz.
Z mano so tekli do cilja na Trgu republike, spodbudno in uvidevno ter me s huronskim navijanjem skoraj pregnali v ciljno ravnino. Kar nerodno mi je bilo, saj nisem pritekla prva.
Maraton sem zaključila kot sedeminštirideseta od sedeminosemdesetih maratonk. V svoji kategoriji sem bila 10 s časom 3:56:47. Počutila pa sem se kot pravi bojevnik.
This slideshow requires JavaScript.
Z navijači in mojimi tekači je sledil počitek z analizo ob slastnem pivu.
Splošna dejstva o 13. LM
Organizatorji so bili ponovno veseli večje udeležbe vseh nastopajočih, številka vseh nastopajočih: 13.410. Na maratonski razdalji je teklo 771 tekačev. Pa poglejmo po spolih:
moški: 692
ženske: 89.
Vseh tekačev na celotni prireditvi je bilo ponovno rekordno 9145 (brez šolskih tekov). Število maratoncev raste. Prireditev prav tako. Želje po spremembi trase LM v en krog pa vedno večje.
Leto, ko se moj mož prelevi v prototip osebnega teķaškega trenerja. Trening s hčerkama in nogometaši, rabutanje in TF!
Moj 5. – 12. Ljubljanski maraton 2007
Za menoj je spet bilo leto obogateno s tekom in različnimi tekaškimi prireditvami na katerih je naša družina rada preživljala svoj prosti čas. Torej mi je ponovno pripadala češnjica na tortici: maraton, konec oktobra v Ljubljani. Zakaj pa ne? Najbolj enostavno je teči na maratonu, ki je praktično na pragu tvojega doma. Poleg tega smo spet tekle vse članice družine, moški del pa je postajal vedno bolj profesionalna tekaška podpora. Med letom in na prireditvah.
Vreme na dan maratona, 28. 10. 2007 je postreglo z veliko spremembo. Tekače je pozdravil – dež:
Vesela sem bila nižjih temperatur, čeprav podkrepljenih z dežjem pred katerim sem se zavarovala s starim anorakom in šiltom. Z možem in hčerkama smo bili dogovorjeni, da me čakajo na določenih točkah s dodatnimi geli.
To leto je bila logistika lažja, ker so bili šolski teki organizirani že dan prej, na soboto. Še sreča, saj so otroci imeli prijetnejše vreme, brez dežja.
Trening z otroki
Nina in Urška sta pridno trenirali atletiko na Žak-u pri bratih Praprotnik ter naučeno prenašali na naju. Tekaško abecedo, na primer. Sčasoma sta se pričeli pritoževati, da se samo igrajo, delajo nekakšne kratke vaje, kar nekaj. Oni dve bi pa radi tekli.
Nekega dne sta prišli iz atletike spet zelo navdušeni. Skupaj z Urbanom in Primožem so šli na daljši tek po Tivoliju. “Primož je mislil, da ne bova zdržali,” sta poročali. “Pa sva!” Želeli sta teči na rekreativnem 10 -km teku vendar je zmagal šolski ekipni duh. Nina je predstavljala že gimnazijske barve, Urška še osnovnošolske.
This slideshow requires JavaScript.
Maratonska nedelja
Privoščila sem si kakšno uro spanca več, saj se nam ni tako zelo mudilo na start. Zunaj je močno deževalo, ni pa bilo pretirano hladno.
Sledil je zajtrk, umirjena kava ter nekajkratni obisk stranišča. Kar naenkrat se je pričelo muditi in odpeljali smo se proti centru. Parkirali v Tivoliju in krenili proti “zvokom maratona”.
Najprej so tekli tekači na 10 km rekreativnem teku.
Sledilo je ogrevanje ali bolje skrivanje pred dežjem. Skočila sem še do drame, kjer sem pozdravila člane TF ter se pridružila skupinskemu slikanju. Večina nas je ponosno zastopala belo rdeče barve foruma, kar se je izkazalo za resnično dobro izbiro. Navijači forumaši so namreč tekača v “pravih barvah” še posebej navdušeno spodbujali in zagreto navijali.
Kljub turobnemu vremenu je bilo vzdušje praznično, malce pred startom je dež celo ponehal. The Stroj pa je stopnjeval napetost. Start tekme je naznanil župan Janković s pokom pištole ob 11.00.
Startanje izpred parlamenta je kar trajalo dobro minuto, da sem prečila startno črto ter nato stekla na levo po Slovenski cesti zavarovana pred dežjem in mrazom z množico sotekačev okoli sebe.
Precej dela sem imela z anorakom. Ravno, ko sem si ga privezala okoli pasu, se je ponovno ulil dež. Hitro sem si ga namestila nazaj in si tudi kapuco potegnila globoko na šilt. Na križišču pred Ruskim carjem me pozdravijo moji navijači, ki me napolnijo energijo. “Popoldne jih ne bo več, preveč dežuje!” pomislim.
Tekla sem suvereno, redno pila vodo na okrepčevalnicah in se skušala izogibati lužam.
Voda se je zlivala na nas iz neba,tekli smo po lužah kot razprosajeni otroci saj je bilo izogibanje nesmiselno.
Trening “za dež”
Spomnila sem se enega od zadnjih dolgih tekov v Zrečah.
Tam sva bila na kratkih počitnicah. Delala sem 6 km kroge v še hujšem nalivu, vendar nisem hotela odnehati. Deževalo je tako, da ko sem tekla mimo moža, ki je tam stal s plastenko vode, zavit v palerino kot polh in skrit pod velikanskim dežnikom, roteč me, naj grem notri, grgrajoč vodo, ki mi je drla v grlo, odgovorila:” Ne grrrrhemmm!!!!” Ravno malo sem še slišala, kako je rekel nekaj o zmešani babi. Sama sem si pa mislila: “Saj nisem zmešana, da bom spet zafrknila zadnji dolgi trening pred maratonom!”
Scalo je res kot iz škafa, ampak meni ekstremno slabo vreme na nek poseben način zelo odgovarja. Prav uživaško sem se podila v vedno hujšem nalivu. Nato smo se pričeli srečevati z ekipo mladih nogometašev. Eden od njih se je drl kot nor, določila sem ga za trenerja: “Dajmo, fantje!” Navdušeno so me pozdravili z “Bravo gospa!” Jaz pa njih z “Ne se dat!” Ob naslednjem srečanju so bili že ubogi tako, da sem jih bodrila:” Dajmo fantje, dajmo! Saj je samo voda, se ne bo treba tuširat!” Moj je med tem že ušel notri, sem ga dobesedno spodila z besedami :”Ti bom dala lupčka!” Pametnjakovič je vedel, kakšnega “lupčka” sem imela v mislih. Poleg tega sem bila vsa oslinjena in osmrkana po obrazu, ker sem imela pred tem ogromno dela z jabolčkom, ki se me je izbral, ko mi je dobesedno padel na bučo (beri: glavo). Za kazen sem ga pojedla. NJAMI je bil. Neka stara sorta, mogoče Kraljevič. O, kako dober trening. Pravi Rock’ n’ Roll!!! Jupi!! V daljavi sem zagledala svoje “fuzbalerje”, kot bi jih potegnili iz centrifuge. “Maraton je lahko tudi v hudem dežju, nogometna tekma tudi. Ne vem kaj jim ni jasno!” Zadnja dva kroga sem tekla spet popolnoma sama. Lepota. Kristalne kaplje iz dreves, gosto pršeča prha izpod neba. Mir. Zadnji krog sem tekla brez kapuce, da se bolje povežem z naravo. Hud naliv je namreč zamenjal enakomeren dež, ki mi je ne preveč prijazno spral vso sol iz obraza naravnost v oči. Komaj sem gledala. Malce sem škilila med zgornjo in spodnjo trepalnico levega uča na cesto, da ne telebnem čez pločnik. Čez sedem let sem prepoznala “Ta odsek proge” na tekmi Konjiškega malega maratona.
Deževni maraton mi je bil kar všeč in kmalu sta bili dve tretjini mojega 5. velikega maratona za mano.
Podlaga za moj 5. maraton
V Podutiku je posijalo sonce. Najprej zato, ker sem zagledala svoji navijačici Nino in Urško ter čez nekaj minut, ker je sonce dejansko skušalo malo pokukati izza oblakov. Odvrgla sem premočeni anorak in svobodneje stekla. Odlično sem se počutila, uživala sem v teku in se od samih čustev in sreče skoraj zadušila.
V tem “maratonskem letu” sem skupaj pretekla 1832 km, največ tekaških kilometrov v sezoni. Zadnji dolgi tek sem odtekla pravočasno, 4 tedne pred maratonom v skupni dolžini 36 km (čez preval + PST), s povprečnim časom 5:59 m/km.
Tekme v tem letu
Pripravljenost sem si brusila tudi na nekaj tekmah.
To leto sem imela posrečen nabor tekaških tekmovanj. Mali kraški maraton je vedno nekakšen praznik v znamenju otvoritve teka. Tu sem prvič tekla na tekaški tekmi in sicer na 8 km razdalji, leta 2002 v okviru 1. Poletove tekaške ekipe. Nekaj bivših članov sem ponovno srečala. Ugotovila sem, da teža zelo vpliva na mojo hitrost, zato sem si jo začela vestno zapisovati v svoj Tekaški dnevnik.
Z možem sva tekla svoje do danes zadnje skupne trojke na 28 km. Sotekač se nama je malo pred tekmo poškodoval, tako da sva tekla prvič in zadnjič s Frenkom, ki je bil zelo hiter in še bolj uvideven, da se nama je prilagajal. Na Urhu so mojega Frica “napadli” televizijci in ga prepričali na krajšo izjavo, ki jo je pričakovano težko “izpihal”. Sicer je bila to kot vedno, krasna tekaška zgodba, kaj drugega Tek trojk tudi ne more biti. Nepozaben cilj na Prešernovem trgu podkrepljen z navijaškim TF-jem.
V maju sem tekla na polmaratonu Maraton treh src. Odprava je bila izključno ženska, Nina, Urška in moja mama. Spominjam se ravnine, prijaznih ljudi, navijačev, gasilcev s svojimi prhami in sebe, kako sem si govorila: “Teci kolikor moreš, nikoli ne veš, kdaj boš tekla zadnjič”. Neverjetno, kakšno moč ti včasih vlije strah. Preprosta zdravniška napotnica, sum na morda nevarno bolezen, ki sicer “najverjetneje” to ni. S tem tekom sem želela odplakniti vse slabo iz sebe. Kakorkoli, pritekla sem si osebni rekord. Tako je bilo uživanja po tekmi še večja. Kosilce, bazenček, razvajanje na ležalniku v odlični družbi.
Junija me je kontaktiral tekač Igor in smo se v okviru Tekaškega foruma skupaj s tekačico Damjano prijavili na prireditev Maraton / trojke Železna kapla – Predvor. Žal te prireditve ni več. Tekači smo imeli možnost odteči celotno maratonsko razdaljo ali pa samo tretjino le te, kot ekipa. Bila sem ponosna najstarejša članica, tekla sem del proge iz mejnega prehoda Jezersko navzdol v Predvor. Super smo bili, zasedli 2. mesto med trojkami in prehiteli celo Mravljetovo. No, Dušan je tekel “dvojno” tekmo. Bil je član trojke ter istočasno tekmovalec na maratonski razdalji.
Pritekla sem v Rožno dolino, navijačev je bilo vedno več in vedno bolj glasni so bili. Pospešim in upam, da uidem ponovnemu dežju. Presrečna tečem v cilj na Trgu republike. V ciljni ravnini zaslišim “Dejmo, Mojca!” kar me skatapultira skozi ciljno črto in skoraj podrem gospo z medaljami. Ena je zame. Pustim si jo obesiti okoli vratu. Pričaka me še ena posebna tekaška majica namenjena samo tistim, ki smo pretekli 42 km na Ljubljanskem maratonu. Zbiram jih.
V cilj sem pritekla šestintrideseta po vrsti od vseh sedeminpetdeset maratonk. V svoji kategoriji sem bila osma s časom 3 ure, 54 minut in 53 sekund. Presrečna!
632
Vesel Mojca
SLO
TEKAŠKI FORUM
3:54:53
D
8
Splošna dejstva o 12. LM
Organizatorji so bili ponovno veseli večje udeležbe tekačev. Prireditev je neustavljivo rasla tako po številu udeležencev kot prepoznavnosti. Sestava prijavljenih tekmovalcev na maratonski razdalji po spolih je bila to leto sledeča:
moški: 663
ženske: 76.
Vseh tekačev na celotni prireditvi je bilo ponovno rekordno 10018, kar je približno 21% več kot leto poprej, od tega skupaj 739 maratoncev (moških in žensk), kar predstavlja ponovno samo 7,4 % udeležencev. Glede na leto poprej je teklo 0,4% maratoncev več. Število tekačev je drastično naraščalo na rekreativnem teku in polmaratonu. Tekaška manija.
Za pridno leto tekanja sem si ponovno prislužila nagrado s svojim 4. maratonom v življenju. Bom znala uporabiti svoje izkušnje? Nekaj se mi jih je pa že nabralo.
Moj 4. – 11. Ljubljanski maraton 2006
Spet sem ga odtekla v Ljubljani, kar je bilo praktično edina pametna izbira. Tekli smo vsi štirje. Hčerki na šolskem teku, Fric na polovičnem maratonu in jaz na kraljevski razdalji. To je bil žal tudi zadnji Ljubljanski maraton, na katerem smo tekli vsi štirje. Vendar nikakor ne zadnji, na katerem smo bili vsi skupaj. Oh, kako mi je bilo to všeč in kako sem bila ponosna na moje srčke!
Število skupnih udeležencev je bilo ponovno rekordno, predvsem je veliko več ljudi teklo na 21 km ter na rekreativnem teku. Prav tako je bilo rekordno tudi število tekačev na maratonski razdalji in sicer:
moški: 596,
ženske: 70.
Vseh tekačev na celotni prireditvi je bilo 8287, od tega skupaj 666 maratoncev (moških in žensk), kar predstavlja samo 7% udeležencev. Glede na leto poprej je teklo 1% maratoncev manj.
Vreme na dan maratona, 29. 10. 2006 je bilo podobno kot zadnji dve leti:
temp.
vlaga
temp.
vlaga
temp.
vlaga
vreme
ob 7:00
ob 14:00
ob 21:00
11,8°C
96%
16,8°C
76%
12,0°C
93%
Spominjam se širjenja različnih vesti, kako bo novi župan Jankovič ukinil Ljubljanski maraton. Veliko strahu je bilo tudi glede Pohoda in teka okoli Ljubljane. Vsakič, ko se je do tedaj menjala “oblast” smo bili v strahu. Kar nekaj. Presrečna sem, da sta obe prireditvi dandanes zakoreninjeni in da jih nihče in nič ne more več prepovedati ali odpovedati.
Pa nazaj k Ljubljancu 2006. Glavni prostor dogajanja s startom in ciljem je bil identičen kot leto popraj, proga pa z manjšim popravkom čez Podutik, tako da smo ponovno tekli praktično mimo našega doma.
Organizacija se mi je vedno zdela v redu, nekako nikoli nisem razumela nerganj in pritoževanj mnogih tekačev. Pripombe od založenosti okrepčevalnic, ponudbe hrane po maratonu, vsebine vrečke, ki smo jo prejeli ob prevzemi startnih številk. Prireditev je rasla, vedno manj je bilo izpadov s strani stanovalcev Ljubljane in vedno več strastnih navijačev.
Manjši problem so predstavljali le preštevilni kolesarji spremljevalci. Izredno moteč faktor na trasi še posebno potem, ko si utrujen. No, sčasoma se je tudi to uredilo saj je gneža postala prevelika in možnost kolesarjenja in manevriranja med tekači čisto nemogoča. Hvala bogu.
Moja ekipa
Zadnjo nedeljo v oktobru leta 2006 smo bili pokonci vsi že zelo zgodaj a vseeno to leto prvič malce bolj sproščeni, saj so bili šolski teki že v soboto tako, da sta Nina in Urška že odtekli svoje.
This slideshow requires JavaScript.
Zajtrk, zadnji pregled opreme (čipi, startne številke, superge), oblačila za preoblačenje po tekmi. Telefonski klic moji mami, da lahko krene proti središču Ljubljane. Še poslednji dogovori glede logistike. Nina in Urška navijata z mamo Viko in počakata atija, da priteče v cilj polmaratona. Sledi bliskovita akcija “hop v avto trije srčki” in v Podutik. Kjer se Fric preobleče, stušira in se vrne v center. En srček ostane v centru in navija, dokler se ji ne pridruži še drugi. Sicer pa nobenemu ni bilo nikoli dolgčas, saj se je zagotovo našel še kakšen bližnji navijač ali znanec tako, da je bilo po prihodu v cilj vedno svečano in pripravljeno za odhod na pivo.
Nina in Urška pa zavzameta strateško pozicijo v Podutiku z geli in fotoaparatom – na prvem krog ter se nato vrneta v mesto.
Greva v boj
V startnih boksih je bila gneča. Tekaška energija se je kar elektrila. The Stroj so nabijali, pulz mi je v ritmu poskakoval, postajala sem vedno bolj evforična.
Ob meni je stal moj Fric pripravljen, da izboljša svoj rezultat v polmaratonu. Tokrat sva dogovorjena, da se v nobenem primeru ne drživa skupaj: Fric teče hitreje, ker ima le en krog, jaz moram imeti v prvem krogu počasnejši tempo. Uf, napeto!
Strel iz pištole je naznanil start tekme. Objameva se, poljubček, skleneva roke v UOPA!!! in si zaželiva srečo!
Stekli naj bi, vendar je kar nekaj časa trajalo, da smo prečili startno črto. Ta čas hitro še izkoristiva za podrobnosti. Nato stečeva, čisto počasi: “Pazi na ograje!” in še previdneje naprej.
Na začetku moraš paziti na vse okoli sebe. Nekateri tekači se precenijo in drugi so enostavno neuvidevni in tako moraš resnično ves čas paziti, da koga ne pohodiš ali se v koga zaletiš. Ni malo “cvetk”, ki tečejo vštric in katere je v takšni gneči praktično nemogoče prehiteti. Ampak gre. Počasi je vedno več prostora, sama pa se tolažim, da na tak način nikakor ne morem prehitro začeti. V drugem krogu bom imela dovolj prostora. Še preveč.
“Se vidiva v cilju!” mi zakriči in že ga več ne vidim.
Moj solo boj
Kakšen bo izzid je odvisen predvsem od tega, kako in koliko sem pretekla v tej sezoni. Pa vendar gre veliko stvari narobe. Napačna prehrana in preslaba hidriranost v zadnjem tednu, napačen zajtrk, oblačilo, obutev. Mogoče samo počutje, preko meseca se predvsem ženske res ne počutimo ves čas isto. 2005/2006 nisem drastično spremenila in je tako celotna kilometrina treninga znašala skoraj do kilometra enako kot leto poprej: 1567 km.
Najdaljši trening je znašal 44 km odtečen samo dva tedna pred maratonom, kar je bila turbo neumnost. Prav spominjam se, da bi lahko odtekla 4 tedne pred maratonom, vendar sva se odločila, da bova tisto nedeljo preživela drugače in češ: saj lahko odtečem naslednji teden. Nakar mi je rahlo zagodlo zdravje in obupno vreme, tako da si enostavno nisem upala teči štiri ure in več v mrazu in močnem dežju. Nato sem skušala zadevo rešiti “med tednom” pa spet ni šlo, saj sem ostajala v službi do 18. Prav lahko se temu reče tudi “zbirka izgovorov” ampak kljub vsej moji veliki ljubezni do teka je družina moja največja ljubezen in najpomembnejša. Mar naj pridem domov iz službe na podvečer in se takoj vržem v cunje in se vrne malo pred polnočjo? Ne, hvala.
In tako sem svoj zadnji dolgi tek odtekla časovno preblizu tekmi. Da pa je bil paket še boljši, sem se zakalkulirala in odtekla še kakšnih osem kilometrov viška. Takim situacijam pravijo, da ima hudič mlade. No, pa tudi, da od viška glava ne boli. Včasih gotovo. Noge in še kaj poleg pa tudi. Sicer se pa od pregovorov ne da teči.
Vse to in še več se ti vrti v glavi, ko tečeš. Na okrepčevalnicah sem pridno pila vodo in pred tem pojedla svoj gel. Ob poti sem prepoznavala posamezne znane navijače, katere sem skoraj praviloma sama zagledala prej kot oni mene.
V tej sezoni sva bila pridna na tekmah, naj izpostavim dve.
Datum
Dolžina (m)
Čas
Čas/km
Hitrost (km/h)
Tekma
6.5.2006
28000
2:40:25
5:44
10,47273
Tek trojk
13.8.2006
12000
0:54:12
4:50
12,39598
Bohinj, okoli jezera
20.8.2006
8500
0:41:42
4:54
12,23022
Dovžanova soteska
3.9.2006
11261
1:0:0
5:20
11,261
Trst24x1
Maxistaffeta 24 x 1 ora Triest
Zanimiva prireditev, na kateri prva mesta obvezno pobiramo Slovenci. Zadeva izgleda tako, da teče 24 tekačev vsak eno uro. 24 tekačev predstavlja eno ekipo. Pričetek ob 12.00 do 12.00 naslednjega dne. Jaz sem tekla od 13.00 do 14.00. Zmaga seveda tista ekipa, ki v tem času preteče največ kilometrov oz. metrov.
This slideshow requires JavaScript.
Tek štirih srčnih mož “Okoli Bohinjskega jezera”
Tek okoli Bohinjskega jezera je že sam po sebi pravljičen. Avgusta pa je to tudi lepa tekaška prireditev pri kateri je potrebno veliko pazljivosti zaradi gneče in slabega terena pod Komarčo. Leto poprej sem si zvila gleženj, ga hitro ohladila v mrzlem jezeru in brez problemov s solidnim časom v spremstvu tekaške kolegice Tatjane, odtekla v cilj. Tokrat sem bila uspešnejša brez zvitega gležnja.
To leto sem izpustila testno tekmo, kar tudi ni najbolj pametno. Skrivnost teh tekem je namreč v tem, da se veliko bolj potrudiš, kot na treningu. Sotekači naredijo svoje. Poleg tega treniraš tudi ostale zadeve, ne le tek. Pridobiš izkušnje glede razvrstitve na samem teku v smislu, kam se postaviti, kje teči, kako teči, kdaj piti vodo ter kateri dodatki ti odgovarjajo. Danes imam občutek, da sem za svoj 4. maraton mislila, da že veliko vem a v resnici še vedno nisem imela kaj dosti pojma. Tako praktično nisem imela pravega občutka, kako mi bo uspel tale maraton.
Prvi krog je kar hitro minil, še posebno sem bila vesela svojih srčic v Podutiku. Slišala sem ju še predno sem ju ujela v svoje vidno polje. Zvok hitrejši kot slika, torej. Bili sta pač najglasnejši navijačici s prav posebno pesmijo namenjeno maratoncem! Še čakam na besedilo ;). Dočakal me je zvezdniški sprejem s fotografiranjem, bodrenjem, kričanjem ter ponudbo vode in gelov.
“Drži se, mami! Ati je šel že mimo!” sta še zavpili za mano, ampak to leto nisem bila v takšnih skrbeh kot leto poprej.
Na polovički sem bila še povsem v redu in ob bodrenju navdušujočih navijačev navdušeno stekla v drugi krog. V redu mi je šlo.
Kalvarija, če temu lahko sploh tako rečem, se je začela na nekje 28. km. “Zmanjkalo mi je bencina”, sem pomislila vedoč, da moram le vztrajati in počakati da telo preklopi na “avtomatika”. Mislim, na špeh ali lepše na maščobo. Tudi to se je zgodilo po nekaj kilometrih, potem, ko so me ves čas skorajda vsi, prehitevali. Razen seveda tistih, ki so že “shodili”.
V Podutiku so se stvari spet postavile na svoje mesto, kako bi se tudi ne, če so me ob prihodu najprej huronsko pozdravili sosedje in to na čisto nepričakovanem kraju. Silvana mi pri Etni potisne v roke košček čokolade, ki ga topim naslednjih pet kilometrov med prsti.
Malce kasneje pa spet moja podporna ekipa: dan poprej tekačici, danes pa strastni navijačici, bili sta že skoraj brez glasu, ko me je ena pričela navdušeno fotografirati in druga nuditi gele in še danes ne vem, kakšen manever so vsi skupaj izvedli, da sta me pričakali tudi na cilju.
Preostala mi je še slaba četrtina maratona in v rokah se mi je topila čokolada. Zelo mi je pomagala, čeprav je nisem mogla pojesti, saj so se mi geli in voda že nekaj časa spahovali. “Če pojem čokolado, bom bruhala,” sem bila prepričana.
Čokolada je bila mlečna, dva mala koščka sta bila zavita v papirček.
Dva kilometra pred ciljem sem jo pojedla ali bolje polizala in tekla proti cilju z občutkom, da sem okoli ust vsa umazana, kot prvošolček, ko je snedel svojo torto na prvi šolski dan.
Vsa ta čokoladna zadeva mi je zelo pomagala, da sem preusmerila misli od utrujenosti k meni najljubši sladkariji na svetu ali bolje njenemu ostanku v obliki zmečkanih čokoladnih papirčkov v moji roki. Tiščim ju v pesti kot bi bilo od njiju odvisno moje preživetje na tem maratonu.
Zadnje kilometre je bilo kar težkih, počutila sem se izpraznjeno in vem, da je bilo to plačilo za neumnost izpred dveh tednov.
Pred ciljem sem zbrala misli ter se opomnila: “Ne ustavi se prekmalu, teci čez ovinek!” da ne ponovim lanskoletne napake in istočasno pazim, da si ne izvijem gležnja, padem ali kaj podobnega. Tisto res ni bilo najbolj posrečeno izpeljano.
Ampak mi je uspelo stisniti še zadnje atome moči in izpeljati silovit finiš. Kako tudi ne bi, če sem pa spet zaslišala: “Dejmo, Mojca!” in “Dejmo, mami!”
V cilju sem bila presrečna, čisto zadovoljna s časom na ciljnem platoju. Ko pa sem izvedela še za svoj neto čas, sem bila pa še bolj. Tekla sem tri ure, šestinpetdeset minut in šestintrideset sekund. Precej počasneje kot leto poprej, ampak ker sem dala vse od sebe sem bila nadvse zadovoljna.
11. Ljubljanski maraton je končalo 67 maratonk, 3 so odstopile. Od 67 sem bila absolutno 29. in v svoji kategoriji 9.
Ne znam povedati, kakšno zadovoljstvo prevzame človeka, ko priteče v cilj. Čeprav noge bolijo tako zelo, da ne moreš ne stati, ne sedeti in ne ležati, je občutek nepopisno dober.
Pivo mi je spet teknilo. Glede na moje vsakokratne opombe glede piva naj napišem, da je to praktično ena redkih priložnosti, ko mi pivo res tekne in edina, ko se me čisto nič ne prime.
Za svoj tretji maraton sem kot pravi patriot brez pomislekov izbrala prireditev Ljubljanski maraton, ki pa je postregel z vrsto sprememb. Postalo je kristalno jasno: tekači smo postali tržna roba, maratonci pa še vedno ostajamo nekakšni “eksoti”.
Moj 3. – 10. Ljubljanski maraton 2005
Svoj tretji maraton sem pretekla v Ljubljani. To je bil jubilejni 10. Ljubljanski maraton, ki je potekal na nedeljo, 23. oktobra 2005. Število skupnih udeležencev je bilo ponovno rekordno, prav tako je bilo rekordno tudi število tekačev na maratonski razdalji in sicer:
moški: 571,
ženske: 61.
Vreme je bilo podobno kot leto poprej:
Praktično je to pomenilo, da bomo maratonci in polmaratonci tekli na okoli 16-18°C, kar pomeni še dodatnih deset stopinj zaradi fizične aktivnosti. Vroče! Takoj sem vedela, da takšni vremenski pogoji predstavljajo manjši problem, ker sem astmatik in je zaradi tega obvezen dodatek poleg gelov – Ventolin.
Fenomen TEKAŠKI FORUM
Nisem še zapisala, kako veliko vlogo je tedaj odigrala spletna skupnost TEKAŠKI FORUM (v nadaljevanju TF) in glavna akterja Pia in Ero z mnogimi tekaškimi entuziasti od profesionalcev do popolnih začetnikov. Praktično vse informacije so bile na dosegu roke – beri tipkovnice. In kadar tekač ne teče, postane navijač. TF navijači s(m)o bili naravnost kultni in na sploh smo postali TF-jevci najprepoznavnejši tekači in navijači tako po svojih majicah kot tudi številu udeležencev.
Organizatorji Ljubljanskega maratona so bili veseli kakršnegakoli predloga s strani tekačev, združenih na TF. Na ta način je bila organizacija Ljubljanskega maratona vsako leto boljša, saj so organizatorji znali prisluhniti potrebam rekreativnih tekačev. Do neke mere.
Reinkernacija LM?
Leto 2005 je bilo leto jubilejnega 10. Ljubljanskega maratona, to je bilo tudi leto, ko je prireditev LJUBLJANSKI MARATON (LM v nadaljevanju) dobila svojo spletno stran na kateri lahko najdemo pomembne informacije za aktualni maraton. Žal stran ne vsebuje kvalitetne zgodovine dogodkov posameznega maratona tako, da ni vpogleda v posamezne spremembe sprovedene tekom let, tako da tudi v mojih zapisih, ki jih pišem za kar nekaj let nazaj, lahko pride do kakšne napakice glede trase in podobnih zadev.
Organizatorji prireditve LM so se pokazali svoj očiten interes: čimbolj se približati organizaciji velikih maratonov v tujini. Tako je prireditev postala dvodnevna: ob sobotah s šolskimi teki in t.i. donatorskimi teki ter drugimi spremljajočimi dejavnostmi.
Jubilejni 10. LM je postregel z ukinitvijo brezplačne startnine na kraljevski razdalji za vse tiste, ki smo pretekli “ta dolge” trojke. Tako smo bili ambasadorji maratona, ki smo se z dušo in srcem borili za Ljubljanski maraton, kar malo razočarani.
Očitno je število domačih tekačev naraslo na zadovoljivo število in podobne marketinške poteze, ki bi privabile čim več maratoncev, niso bile več potrebne. Organizatorji so se orientirali na število vseh tekačev in ne na število maratoncev. Maraton je vedno bolj postajala le marketinška beseda. Glede na število maratoncev je tako LM še danes le majhen maratonček ali bolje: velika tekaška prireditev z manjšim številom maratoncev.
Poletomanija je delovala na polno: teklo je vedno več ljudi. Tek je izrinil prej “moderne” športne panoge kot tenis in kolesarjenje. Praktično vsak je želel postati tekač. Časi, ko so te ljudje začudeno gledali, ker tečeš, so končno postali zgodovina. Tekači pa tržna roba.
Priprave na maraton
Osnova priprav za maraton je v sezoni 2004/2005 je predstavljala nekakšno mešanico Gallowaya in osebnih izkušenj. Tekaški plan je baziral na dveh ciklusih, z vrhunci TEK TROJK – 28km in LM-42km. Vsak ciklus je vseboval piramido sestavljeno iz baze, hitrosti in moči. Tekla sem povprečno pet krat na teden s tem, da sta bila dva teka v bistvu 3-km izteka. Sicer pa obvezno en daljši tek, ki se je podaljševal na 14-dni ter glede na piramido še tempo teki, stopnjevanja, tek v hrib. Za boljši občutek na glavni tekmi sezone, to je maraton, smo se družinsko udeležili tudi nekaj tekem:
Datum
Dolžina (m)
Čas/km
Hitrost (km/h)
Proga
27. mar. 05
21.096
5:22
11,17
Mali maraton Sežana
07. maj. 05
28.000
5:42
10,53
Tek trojk
09. okt. 05
13.000
4:42
12,77
Tek ob Savi
Smiselno je sicer odteči testno tekmo na polmaratonu kakšen mesec dni pred nastopom na maratonu, vendar mi to leto enostavno ni zneslo.
Tek trojk
Enostavno ne bi bilo pravično, da ne napišem vsaj nekaj malega o Teku trojk, ki poteka deloma po poti okupirane junaške Ljubljane.
Mesto je kljub temu, da je bilo ločeno od zaledja celih 1171 dni z bodečo žico dolgo 29.663 metrov in med katerimi je bilo 69 bunkerjev, praktično spremenjeno v koncentracijsko taborišče, uspelo po skrivnih prehodih skrbeti za ranjence, partizane in prebivalce. Delovale so skrivne tiskarne, oddajal je radio Kričač. Ljubljana se ni nikoli vdala. Zato je po vojni postala simbol kljubovanja in upora okupatorju. S to prireditvijo praznujemo dan zmage in prav vsaka trojka, ki priteče skozi cilj, je zmagovalna.
Po najinem tekaškem planu je bila tekma na 28 km včasih t.i. partizanskega marša vrhunec 1. ciklusa priprav. Sodelovala sva v mešanih trojkah, ker sva z možem različnega spola, a ne ;). Kot tretji član je največkrat tekel Emil, na zadnjih skupnih trojkah pa Stane. Oba sta bila bolj izkušena tekača od naju.
Nekajkrat pred tekmo smo seveda tekli tudi skupaj, se podili v klance, delali daljince, pripravljali taktiko in se prav po otroško veselili..
Meni so trojke tako všeč! Tak ekipni duh in takšno vzdušje pred startom. Ker je ta prireditev v okviru dneva zmage je edino logično, da tekači startamo na podlago junaških partizanskih pesmi. Za znoret dobro! “Na juriš, na juriš” … in tekači odjurišamo okoli Ljubljane čez Golovec nazaj v center. Hudo! In kako mi ta dolžina paše! Ker se dogaja v času največjega cvetenja, me je sicer občasno hotelo malce zadušiti, ampak do klanca na Urhu sem se ravno fletno ogrela, utekla in odkašljala, da je šlo praktično vedno do cilja. Samo enkrat sem morala uporabiti Ventolin.
This slideshow requires JavaScript.
Tek ob Savi
Potrudila sem se na Teku ob Savi že zaradi domotožja in si celo pritekla drugo mesto absolutno. Bila sem v nekakšni prednosti. Tam so namreč moje prve skrite tekaške stezice. Organizacija zgledna, trasa pa idealna.
This slideshow requires JavaScript.
Povzetek priprav
Zadnji dolgi tek, katerega vedno omenjam tudi zato, ker predstavlja morebitno past za nastop na maratonski tekmi ter je hkrati dober pokazatelj pripravljenosti. Svoj zadnji dolgi tek sem odtekla tri tedne pred maratonom in sicer 41,5 km. Delala sem 6 km kroge tako, da sem lahko tudi pila vodo. Takrat okolica Ljubljane še ni bila tako dobro preskrbljena s pitniki kot je danes.
V tekaški sezoni 2004/2005 (to je od 25. 10. 2004 do 23. 10. 2005) sem skupaj pretekla 1.583 km. Za maraton je treniral tudi mož, vendar se je glede na počutje pred maratonom raje odločil, da bo sodeloval kot navijač in podporna ekipa svojih punc. Veseličke smo namreč tekle vse.
Prvič sama
Pred startom je vedno neko posebno vzdušje. Ogrevala sem se ob moji podporni ekipi (beri: Fric) ter hčerkama z mamo ter prijateljicami. Skoraj so me spodili v startni prostor, ki je bil pred parlamentom (cilj pa na tedaj še parkirišču Maximarketa, trg Republike), da se v miru pripravim in postavim na najprimernejše mesto.
Na startu sem vedno navdušena. Spet sem bila. Stala sem tam sama in z nikomur nisem mogla kovati načrta, kako se lotiti pred nosom mi buhteče maratonske razdalje. Namesto tega sem se spominjala skupnih startov izpred zadnjih dveh let ter si zabičevala v zavest besede mojega Frica: “Začni počasi, naj te ne potegne množica!” in se tolažila, da ga bom videla med tekom. No, v resnici sploh nisem bila sama, bilo je polno sotekačev. Bila sem le brez čisto svojega sotekača ali ekipe, ki bi ji pripadala ali bolje s katero bi tekla. Sicer pa, čisto med nami, najraje tečem sama.
Ta tekma mi je bila res velik izziv. Če v tretje pridem skozi in to sama, potem bi si tudi sama lahko nekako le rekla, da sem res Maratonka. Uau!
Takrat sem opazila, da ob eni taki stojim. Spogledava se in se prepoznava. Znanki iz tekaških tekmovanj ter najinih skoraj skupnih trojk, ki sva jih tekli pred nekaj leti. Legenda slovenskega teka, gospa Helena, kdo drugi. Kot vedno, kadar sva se le imeli priliko videti, mi je povedala kaj zanimivega, toplega ter mi svetovala glede pasti na maratonski poti. Vesela sem je bila, dobila sem prijetno družbo za čakanje na start ter počasi eno od zadnjih priložnosti za klepet z njo, saj je kasneje postajala vedno bolj oblegana tako s strani tekačev kot medijev.
Pa vendar je na startu nekaj zelo manjkalo. The Stroj! Baje so igrali v soboto na testeninki- ampak, na startu maratona bi morali biti! Hvala bogu, da so organizatorji profesionalci saj te napake niso več ponovili.
V tretjič tudi gre … malo drugače
Trasa proge je ponovno potekala v dveh krogih in je bila spremenjena. Veliko bolj mi je bila všeč. Prvič se je teklo po Dunajski cesti proti Ježici (kjer hiša mojega stoji očeta) in nazaj po Slovenčevi na Drenikovo (ki pelje mimo bežigrajskega stadiona) proti Siski. Tekli smo čez Celovško in naprej po Vodnikovi, nato po Kamnogoriški, prečili gradbišče gorenjske obvoznice ter blatnih superg odtekli do Podutika ter čez Koseze na Večno pot mimo živalskega vrta na Prešernovo cesto ter levo proti Trgu Republike in cilju. Ja, cilj veselo zavit in skrit. Marsikdo se je ustavil prehitro. Vključno z mano. Ajej.
Lahko napišem še, da so bili navijači ponovno neverjetni, zmagovalci v Dravljah. Vsako leto, vsaj kar se mene tiče.
Neverjetni pa tudi določeni vozniki, ki so se obnašali kot pravi neandertalci. V drugem krogu je bilo to še bolj očitno, saj smo bili tekači redkejši, zapora ceste pa je še kar trajala. Spominjam se primerkov, kako so kričali na nas čez odprta okna:”Idioti, poberite se domov!” ter “Lenuhi, nimate nobenega dela doma!” Posamezniki so napadali redarje, prostovoljce, kot bi bili kaj krivi. K sreči je bilo veliko več tistih srčnih navijačev, ki so prevladali in umirjali zadevo skupaj s številnimi prostovoljci in redarji.
Sama sem imela skrito in zavito podporno ekipo na kolesu , ki me je vsake toliko časa vzpodbujala na posameznih delih trase. “Dejmo, Mojca,” in potem razburjala “Podaljšaj korak! Kako držiš roke! Popuščaš!” Lasje so hoteli v zrak, korak je ostal isto, roke tudi, ker mi je tam po tridesetem kilometru postalo čisto vseeno kako gredo noge in roke, samo da gredo. Želela sem vzdrževati tempo. Ampak iskreno sem bila za čisto vse iz dna srca hvaležna.
In res sem ujela tempo, skoraj povsem enakomeren. Zanimivo je bilo, kako sva se ujela z neznanim tekačem iz Italije. Praktično sva tekla skupaj najmanj 15 km v istem tempu brez kakršnekoli želje, da bi se želela prehiteti, ker sva se oba zavedala, da to nima nobenega smisla. Ob okrepčevalnicah sva si brez besed uvidevno pomagala, podajala kozarec z vodo. Prav smešno!
Na štiridesetem kilometru je pospešil, jaz te moči nisem imela in sem ga pustila naprej. Tokrat sem veliko lažje tekla saj sem imela resnično enakomeren tempo. Verjetno mi je odgovarjala tudi sprememba proge. Ni čudno, da so naju ujeli tudi v foto objektiv.
This slideshow requires JavaScript.
Prihod v cilj je bil neverjeten. Finiširala sem na vso moč in se ustavila kakšnih 30 metrov prekmalu. “Kaj? Še ni konec?” sem se pognala naprej potem, ko sem videla, da me je prehitela sotekmovalka s katero sva se ves čas prehitevali.
Potem je bil finiš še silovitejši a razdalja žal prekratka. Ja, jezilo me je. Majčkeno. Ampak ne predolgo. Ravno toliko, da sem si zapomnila še posebej zato, ker naju je ovekovečil fotograf. No, kljub temu sem dosegla odličen maratonski čas, katerega še kar nekaj časa nisem uspela popraviti.
Za svoj “prvi tretji maraton v življenju” sem potrebovala tri ure, oseminštirideset minut in štiriinštirideset sekund (5,25 min/km). Od 61 prijavljenih tekmovalk nas je maraton končalo vseh 61 maratonk, od katerih sem bila 20. ter 8. v svoji kategoriji.
This slideshow requires JavaScript.
Počutje je bilo odlično, nobene posebne utrujenosti nisem čutila, pivo pa je teknilo kot vedno po maratonu.
Kako je izgledal maraton v začetku 21. stoletja. V znamenju iskanja, novih spoznanj, pretiravanj … ter še marsičesa.
Moj 2. – 9. Ljubljanski maraton 2004
Praktično še v cilju svojega prvega maratona sem pomislila na naslednjega z mislijo: prihodnje leto spet, hitreje. Polna glava novih idej. Izboljšav. Taktik. Izjava mojega soborca, da naslednje leto gre pa zares, nič več “z roko v roki”, me je pa še na prav poseben način motivirala.
Potem, ko sem pretekla svoj prvi maraton sem si nekako postavila cilj, da pretečem vsako leto vsaj enega – za nagrado. Kot češnjica na tortici. Tak cilj naj bi mi bil v motivacijo pri teku, da tečem preko celega leta. Najtežje je namreč priti do dobre tekaške kondicije. Ko jo enkrat imaš jo je resnično škoda izgubiti. Veliko lažje jo je samo še vzdrževati.
Podobno kot gorništvo. Najtežje je priti na določeno višino, nato pohajkovanje po grebenih, dolinah in vrhovih postane čisti užitek. No, malce truda je vseeno potrebnega. Ravno tako kot pri teku.
Pristop do drugega maratona je bil malce drugačen, bolj tekmovalen. Cilj prvega maratona je bil “enostaven”: priti skozi. Cilj drugega pa je bil že bolj tekmovalen: izboljšati svoj rezultat. Veste, en maraton sicer ne pomeni čisto nič, ampak prav veliko izkušenj z njim še vseeno niste pridobili. Poleg tega je čisto vsak maraton svoja zgodba, pa čeprav tečete na istem maratonu. Dejstvo je, da ste vi vsakič drugačni – od pripravljenosti do razpoloženja, vremena, različnih situacij na progi.
Vedno bom trdila, da se je potrebno vsakega maratona lotiti s spoštovanjem do teka in razdalje ter ljubeznijo do sebe. Na silo ne gre. Več izgubiš kot pridobiš. Na dolgi rok.
Trening je bil podoben kot za leto poprej. Predvsem tek z vajami v dveh ciklusih z zaključki na TEKU TROJK (28 km) in LJUBLJANSKEM MARATONU. Najdaljši tek je znašal 39 km. Skrajšala sva dolžino zadnjega dolgega teka tri tedne pred maratonom. Nekako nisva videla smisla v tem. Vključenih je bilo tudi nekaj tekaških tekem po Sloveniji. V tekaški sezoni 2003/2004 se mi je nabralo 1.717 tekaških kilometrov ter sodelovala na nekaj tekmah:
Datum
Dolžina (m)
Čas
Čas/km
Hitrost (km/h)
Proga
28. mar. 04
21096
1:48:57
5:10
11,62
Mali maraton Sežana
08. maj. 04
28000
2:41:28
5:46
10,40
Tek trojk
15. maj. 04
21096
1:49:15
5:11
11,59
Maraton treh src
22. avg. 04
12000
0:55:22
4:37
13,00
Bohinj, okoli jezera
Jutro pred maratonom na nedeljo, 24. 10. 2004: strah, veselje, nevroza ter večkratni obisk WC-ja. Pazljivo pripenjanje po najinih mnenjih najlepših srečnih startnih številk: 81 in 82 ter čipov na superge, kar je bila to leto novost.
Sledil je manever “šolski tek – mama Vika – start maratona”.
Vreme je bilo na zadnjo oktobrsko nedeljo 2004 precej drugačno kot leto poprej. Hladne jutranje temperature so zamenjale višje za cca 15 °C. Kar mi kot astmatiku nikakor ni odgovarjalo.
temp.
vlaga
temp.
vlaga
temp.
vlaga
vreme
ob 7:00
ob 14:00
ob 21:00
9,4°C
94%
18,2°C
63%
13,9°C
80%
Leto 2004 je bilo še vedno močno zaznamovano z Delovo prilogo Polet. Tek je postajal bolj in bolj popularen. Zato ni presenetljivo, da je bila tudi udeležba maratona višja glede na prejšnje leto po obeh spolih:
moški: 523 tekmovalcev,
ženske: 57 tekmovalk.
Tudi to leto ga vsi niso končali. Odstopi na maratonski razdalji so povsem normalni.
V prvih letih 21. stoletja
Ja, lepi časi so bili to. Startnina je tedaj znašala 3.200 SIT, to je danes cca 13 EUR. Jap. S tem, da je organizator želel privabiti čim več navadnih rekreativnih tekačev na maraton. Zato smo imeli vsi tisti, ki smo tekli dolgo razdaljo na Teku trojk – startnino na maratonu zastonj. Do leta 2003 pa so imeli startnino zastonj tudi tisti, ki so tekli samo polovico maratona. Ja, lepo je bilo. Dan današnji družinski nastop na maratonu predstavlja kar precejšen finančni zalogaj. Marsikdo, si ga ne more privoščiti. No, pa o tem kdaj drugič. Leto 2004 je bilo še leto prijazno maratončevi denarnici.
Trasa je potekala v dveh krogih z manjšimi popravki proge v Dolnicah, Glincah in Podutiku.
Z mojim soborcem ali bolje sotekmovalcem sva se pametno postavila v startni boks nekje na sredino – ceste. Ob robovih so grozile železne ograde s svojimi na progo štrlečimi podstavki. Izredno nevarno za grd padec. Žal ga je izkusila Nina na svojem šprintu v cilj.
V prvih letih 21. stoletja še ni bilo toliko udeležencev na maratonu, da bi bilo potrebno postaviti bokse glede hitrosti. Bila sta le dva. Za resnično hitre ter povprečne rekreativce. Na nas je bilo, da smo se postavili tja, kamor smo menili, da sodimo. To je bil tudi še čas, ko je bila Slovenija ena redkejših držav, ki so razvrščale rezultate tekmovalcev po bruto času in ne neto. Kar je težka neumnost. No, še danes boste na spletni strani Ljubljanskega maratona pod zgodovino rezultatev našli: bruto čase. Upam, da bodo v doglednem času uspeli popraviti to neumnost.
Kakorkoli, spet sva bila strašno nervozna pred startom. Tokrat nisva potrebovala dvojnih oblačil, grozila je namreč previsoka temperatura, kar nobenemu od naju ne odgovarja.
Dogovorila sva se, da tečeva skupaj vsaj prve kilometre, nato nadaljujeva vsak po svojem pobčutju. Da vidiva, kako dobra sva.
Start 10, 9, 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1, gremo!
Vzdušje v startnem prostoru je bilo fenomenalno. Ogrevala nas je danes že legendarna skupina THE STROJ.
Sledi skupinsko odštevanje, nato pok pištole. V zrak pustimo rdeče balone, ki odletijo v nebo in nas spremljajo nekaj časa. Okoli naju strašna gužva. Objem, poljubček, stisk roke in: UOPA!!! Obkrožajo naju sami somišljeniki, tekaški navdušenci, pozitiva kar bliska naokoli. “Gremo, srečno!” kričimo in vsi vsem želimo vse dobro na poti. Kot bi šli v kakšen boj. Saj to maraton v resnici tudi je.
Tudi tisto leto so se v središču Ljubljane dogajala obnovitvena dela. Le župan ni bil isti. Zaradi del je torej bil začetek maratonske trase speljan milo rečeno: neugodno. Vija vaja, levo, desno in z ostrimi ovinki tako, da je bilo zelo težko teči drug ob drugem. Mirne duše lahko napišem, da je bila tudi disciplina tekačev veliko slabša kot dan danes. Skakalo se je in prerivalo. In kot bi mignil mojega ni bilo več ob meni.
Gledam in ga iščem, upočasnim. Le kje je? Množica tekačev me potiska naprej, tečem, gledam nazaj, pazim pod noge, za seboj in naprej, da ne padem, koga ne podrem, pohodim. Njega nikjer! Iščem belo majico, belo čepico, kam hudiča je odtekel? Menda ni zbezljal že na samem začetku, da me prehiti. Kar verjeti ne morem, saj ni nor! On je tisti razsodnež, ki ves čas opominja: ne prehitro, vsi ti, ki sedaj divjajo mimo, bodo na koncu hodili. Z veliko večino je res bilo tako.
Tečem v strahu upajoč, da se ni kje spotaknil in padel. Tečem prehitro, ne tečem pametno. Dohiti me Kalček in prijazno opozori, da sem prehitra.
Naslednih dvajset kilometrov je potekalo v stalnem iskanju moje druge polovice. Nazaj, naprej. Postanki ob rešilcih. Pozabila sem na tek, vseeno mi je bilo. Le kje je? Mrzlično iskanje znancev ob poti ter vprašanje: “Kje je Fric?” Bilo je grozno. Res.
V Podutiku se razveselim tasta. Ves zadovoljen stoji ob trasi z belo PVC vrečo v rokah. Notri so geli. “Ali ste videli Frica?” Vzamem gel in ga pojem z olajšanjem. “Ja, malo naprej je”.
“O, hvala bogu!” zaropota na tla gromozanski kamen, ki se mi odvali od srca. Tečem naprej in razgljabljam sama pri sebi kaj se je zgodilo. “Je to del njegove taktike? Če je, je to umazana taktika, ker sva bila zmenjena, da pospešiva proti koncu.” Sama pri sebi se hahljam misleč: “Glej ga no, falota. Na vsak način bi bil rad hitrejši”. Skušam pospešiti. Iščem ga. Rada bi ga dohitela. A njega ni.
“Kaj pa, če me išče tudi on?” skušam razsodneje razmišljati.
Čez nekaj kilometrov, malce pred Večno potjo zagledam nekoga ležati ob rešilcu, kako mu pomagajo. Ni bil Fric. Tečem okoli rešilca, če ni kje notri. Ni. Vse je v redu. Tečem naprej in se skušam pomiriti.
Nekje na polovici maratona zagledam Pijo iz Tekaškega foruma. Ko pridem bliže jo povprašam, če kaj ve. “Fric je v redu, odtekel je v cilj!” me potolaži. “Hvala, Pia!” najraje bi jo objela, rešila me je, zdaj vem, da je res vse v redu z njim, sedaj lahko tečem in uživam.
“Sedaj pa po pameti punca,” sem si rekla. “Sedaj tečeš svoj maraton. Nekaj škode si že naredila, zaradi neenakomernega bezljanja in norenja. Čas je, da se umiriš in od tega trenutka naprej ne počneš več neumnosti. Teci in uživaj svoj maraton!”
Ampak tudi naprej ni teklo vse gladko, jaz pa še posebej ne.
Zaradi prehitrega začetka, me je nekje na 27 km dočakala kriza. Krči in totalna nemoč. Nisem sicer hodila, sem pa precej upočasnila. Razmišljala sem, če tako izgleda »tekaški zid ali smrt v živo«, predstavljala sem si, da sem zobata železnica, ki neustavljivo melje naprej in naprej, počasi in vztrajno, pokurila sem blazno količino vode in še kar grizla dokler nisem spet »spregledala«.
V Kosezah so me pozdravili moji zvesti navijači in mi vlili novih moči. V Dravljah pa prava norišnica. Zastave po obeh straneh ceste. Neverjetno, kako to pomaga.
V Poutiku sem bila čisto super in ok, tam nekje pri asfaltni bazi pa me je začelo blazno skeleti na prstih v nogah – lep poznan občutek iz polmaratona v Nabrežinah, ki me je stal maratona leta 2002. Odmislila sem si nekako bolečino in je kar šlo.
Na 38-ki sem poskušala celo spet pospeševati, a me je takoj zagrabil krč v desni stegenski mišici in pričel privzdigovati zunanje tri prste na levi nogi. Krči! Lepo, tudi to sem spoznala ampak sem kar vztrajala, stiskala zobe, spet postala zobata železnica in a-čuhačuhačuhčuhala dalje po sredini ceste, saj je vsak naklon cestišča predstavljal hud problem. Prav tako kot tudi še tako miniaturen klanček.
Pritekla sem mimo tekača, ki je žalostno na pol ležal na tleh, se ustavila, ga vprašala če mu lahko pomagam, ali je vse ok. Bil je čisto brez moči, pa sem mu dala gel in sva skupaj tekla dalje. To mi je tudi pomagalo, no, vsaj dobro delo sem naredila. To je dolžan storiti vsak. Zaradi sebe in tistih, ki jih imamo radi. Mislim si, vsakdo rabi kdaj pomoč. Nikoli ne veš, kdaj bo zvilo tebe.
Nekaj časa je spet šlo. Ko, ko pa sem hotela malce hitreje, so se takoj oglasili krči, tako da sem ves čas tekla nekje na meji, da me totalno ne zvije. Moj tek je bil potem podoben teku po jajcih, prisluškovala sem mišicam, kako in kaj in glej ga zlomka, spet me rešijo moji navijači v Rožni dolini. Potrebno je bilo stisniti zobe in se pretvarjati, da je vse ok, pol pa dalje proti cilju.
Javkanje in smiljenju samemu sebi vse stvari samo še poslabša. Tako kot v življenju.
V centru zaslišim huronsko vpitje – moje navijačice – spesnile so celo pesem: hčerki Nina in Urška ter nečakinja Manca. Kakšnih sto metrov so tekle z mano in mi vlile energijo. Spet sem bila ok in sem si mislila: “Krči naj kar bodo, tistih 200 mt pa tudi če crknem! Tole bom speljala do konca!” In sem.
Predno sem pritekla v cilj sem še hitro pogledala na uro v cilju: 3:35:00 in si rekla: “Nemogoče!” Pa sem pogledala še enkrat in videla obrnjeno številko, čisto realno 3:53:00.
Ampak kljub vsemu sem bila srečna in navdušena. Pretekla sem svoj drugi maraton! Svoj »osebni rekord« pa izboljšala za 5 minut! Resnici na ljubo, sem glede na pretiravanje v prvem krogu še dobro odnesla, kar je lepo razvidno iz kasnejše analize. Takšne stvari se namreč lahko končajo tudi z odstopom.
Čas/km
Hitrost (km/h)
10 km
21 km
31 km
Netto čas
Brutto čas
5:32
10,85479
0:51:39
1:47:32
2:48:51
3:53:14
3:53:28
Tako je bilo torej na mojem drugem maratonu. Proti koncu težje ampak po maratonsko naravnost uživaško. Predvsem pa sem se veliko naučila o tekaški taktiki na maratonu in še več o sebi. Na vso moč sem se trudila priteči v cilj čim prej iz samo enega razloga: da preverim kako je moj Fric.Ko sem kasneje sezula superge me je čakal še en prav svojevrsten rekord, ki ga še nisem presegla:
SEDEM VELEŽUJLJEV!
Samo trije prsti so bili v redu. En palec in oba sredinca sta šla dol! Ostali so ostali. Kako grdo je videti vse nohte podplute s krvjo in prsti v mehurjih – nočete vedeti! Ter dva dodatna žulja na levi nogi ob notranji strani podplata. Nekoč mi je naš znani maratonec Beno Piškur rekel: “Vsak maraton en noht dol”. Če je tako, sem to leto pretekla kar nekaj maratonov!
Za svoj “prvi drugi maraton v življenju” sem potrebovala tri ure, triinpetdeset minut in štirinajst sekund (5,32 min/km). Od 57 prijavljenih tekmovalk nas je maraton končalo 50 maratonk, od katerih sem bila 24. ter 7. v svoji kategoriji.
V cilju, ki je takrat bil na Trgu republike, me je pričakalo nepopisno olajšanje, ko sem zagledala soborca. Olajšanje je bilo obojestransko, saj me je tudi on iskal cel prvi krog, le da se je na polovici odločil, da svoj nastop zaključi s polmaratonsko razdaljo. Sicer pa zadovoljstvo, veselje, sreča in navdušenje ter zasluženo pivo z najsrčnejšimi navijači.
Še predno sem odšla iz ciljnega prostora sem bila po olimpijsko odločena: drugo leto spet,! Hitreje! Nikoli nisem bila imuna na dober rezultat. Pa naj bo definicija le tega kakršnakoli ;).
Ko danes pomislim na svoj prvi maraton najprej zagledam naju z možem, kako tečeva skupaj zadnjih dvesto metrov. Z roko v roki. Sicer pa strašna trema, strah in panika ter velikanska podpora družine in prijateljev.
Moj 1. – 8. Ljubljanski maraton 2003
Razglabljava o prehrani, opremi. Kakšno bo vreme? Kaj obleči? Na katerem kilometru vzeti gele? Kako na start, kje parkirati avto? Milijon vprašanj. In strašanska trema. Ali bo šlo? Oba morava preteči maraton. Skupaj. Ker je to najin skupen projekt. To si obljubiva. Nobeden ne bo pobegnil naprej, tečeva skupaj, se spodbujava in skozi cilj pritečeva skupaj.
Dan pred maratonom je že bilo jasno, da bo naslednji dan mrzlo. Dejansko je bilo okoli nič stopinj. Ker sva bila še začetnika in ker tudi tedaj v trgovinah še ni bilo veliko ponudbe s tekaško opremo, sva komaj uspela pripraviti primerna oblačila za nastop na tekmi.
Oblekla sva se po slojih, tako, da bi v primeru otoplitve v drugem krogu lahko odvrgla svoja oblačila in jih pustila na pločniku v Podutiku. Oborožila sva se s kapami in rokavicami ter geli. Na sebi sva imela praktično dvojno opremo s tem, da je bil vrhnji sloj resnično topel.
Nastop na maratonu namreč ni kar tako. Potrebna je natančna organizacija in logistika. Tudi zaradi najinih navijačic. Kje naju bosta pričakali? Na startu in cilju ali raje ob progi v Podutiku? Pa sta se kar sami odločili. Potem, ko sta odtekli svoj šolski tek, sta naju skupaj z mamo Viko pričakali v cilju. Dolga leta od takrat naprej. No, tisto leto prvič.
Jutro maratona
Jutro se v bistvu prične z nočjo zato lahko napišem, da sem spala zelo malo! Trema! Celo noč premetavanje, levo, desno, gor, dol. Pokonci in piti vodo. Lulat! Nazaj spat! Pa spet levo, desno, gor in dol… in ko končno malce zadremaš te zbudi soborec, ki ima podobne težave. Vrti se kot vrtalka po postelji, levo, desno, gor, dol. Pokonci, scat in pit vodo. Ko pride: »Dej, še meni… žejna!« In tako lepo naprej do jutra, ko naju je končno odrešila ura.
»Drrrrzzzzznnnncincinicin !!!!«
Oh, hvala bogu. Ampak, sedaj bi pa še malo… ampak ne gre.
V Poletu sva prebrala, da je potrebno pred tako tekmo zajtrkovati dovolj zgodaj. Pozajtrkujem dve beli žemljici z marmelado, kot kakšna papiga. Zakaj papiga? Zato, ker je tako zapisala zdravnica Nada v Poletu. Njej to pomaga in ji da dovolj energije. Bo že vedela, ženska ima ogromno izkušenj. Ne samo z maratoni, s celimi triatloni!
Še zadnjič preveriva opremo, čipe, startne številke. Zunaj pa grozno mraz! Pod ničlo! Navesiva nase kratke tekaške hlače in čez dolge tekaške pajkice. Kratko tekaško majico na katero pritrdiva startni številki 82 in 83 ter čez še toplo majico z dolgimi rokavi. Jaz bi še kaj oblekla ampak v Poletu je pisalo, da se moramo obleči tako, kot bi bilo zunaj deset stopnj več. Torej: 7,5! »Halo, jaz bom zmrznila«. Na glavo si povezneva še kapi in na roke rokavice.
Hčerki sta tekli na šolskem teku. Ja, takrat je vse potekalo na nedeljo. Vsi štirje smo se torej zložili v avto in hija do parkirišča Tivoli. Nato pa peš naprej. Hčerki sta imeli zbor na Prešernovem trgu, najprej oddava njiju. Hotela sva videti tudi njun start in prihod v cilj. Ja, bilo je pestro in moja mama je bila pravi blagoslov, da je vse šlo tako, kot je bilo potrebno ter da sva bila brez skrbi, da sta hčerki v varnih rokah.
Otroški start je bil zgoden. Nina in Urška pa pravi mali bojevnici. Odlično sta se odrezali.
Na 8. Ljubljanskem maratonu, ki je potekal 25. oktobra 2003, je torej skupaj z mano teklo 4.672 tekmovalce, od tega samo 430 maratoncev: 380 moških in 50 ženskih tekmovalk. To je bilo za tisti čas ogromno ljudi. Kultna revija Polet je namreč povzročila pravo tekaško poletomanijo v Sloveniji.
Glede na to, da je leta 2017 teklo vsega skupaj 23399 tekačev in od tega maratoncev že kar 1972: moških je bilo 1582 in 390 ženskih tekmovalk, res ne vem, zakaj se mi je že tedaj zdela takšna strašna gužva. Komaj sva parkirala in se prebila do starta. Se pred tem seveda ogrevala, iskala stranišča, pila vodo, pojedla zadnjo energijsko ploščico in se končno razbijajočih se src postavila v startni prostor.
Občutek: nor! Resnično noro! Ampak noro je : vedno! Ampak prvič je pa SUPER TURBO NORO! ODTRGANO!
Svojega prvega maratona sem se lotila z globokih strahospoštovanjem.
Prvič je bilo drugače predvsem to, da nisva vedela kaj naju čaka. Maraton je lebdel nad nama kot nekakšne svod! Neko posebno vesolje. Pogledovala sem po sotekačih, vsi so se mi zdeli strašno natrenirani in sama sebi sem se zdela nakako uboga. Sploh se nisem počutila niti približno neka prava tekačica sploh pa ne maratonka. No, pa saj takrat še nisem bila.
Kaj če ne bom zdržala? Kaj če me zagrabi krč? Ali pa mojega? Da mu ne bo slabo? Zadnje treninge mu je namreč preprečila viroza, tako, da se je praktično v zadnjem trenutku odločil, da bo le šel na cel maraton. Na treningih je imel namreč večje težave kot jaz. Mišični krči in dehidracija. Potrebuje namreč več vode, bolj se poti. V mladosti je bil odličen šprinter. V finiših me je vedno močno pustil zadaj.
Pozabila sva na mraz. V tisti gužvi na startu je postalo na nek način vroče. Tekaška telesa oddajajo toploto, zato na startu nikoli ne zebe. V pričakovanju poskakujemo in čakamo na pok pištole. Spogledava se: tečeva skupaj. Najin cilj je sicer priteči pod štirimi urami ampak to ni prioriteta. Glavno, da prideva normalno skozi.
Najini prvi maratonski kilometri so bili zelo previdni. Fric je imel narejen popoln časovni načrt. “Nikakor ne smeva teči hitreje kot 6 minut/km!” Dogovorjena sva bila, da v kolikor bova imela dovolj moči, pospešiva v zadnji četrtini maratona.
Glede na tekače okoli naju sva imela občutek, da hodiva. Večina se namreč še vedno zažene prehitro, množica te odnese. Zaradi samega adrenalina ne občutiš, da tečeš prehitro. To zna biti zelo nevarno.
“Bolj počasi, bolj počasi …”, sva izmenično mirila drug drugega.
Trasa Ljubljanskega maratona se ves čas spreminja. Leta 2003 smo startali na Kongresnem trgu in tekli proti živalskemu vrtu. V bistvu vse te variante tras Ljubljanca mešam med seboj. Ampak vam pa lahko zatrdim, da se je tega leta priteklo iz smeri živalskega vrta do Vodnikove. Na Vodnikovo smo se priključili ravno pred bolnišnico Petra Držaja. Pred menoj je namreč tekel kolega iz 1. Poletove tekaške ekipe, dandanes znani Silažaman, z baloni. Od silnega navdušenja je spregledal znak “križišče s prednostno cesto” in se z vso silo zaletel vanj. Balon je počil, Matija pa je ostal cel in poskrbel za smeh in dinamiko teka.
Prav tako smo sigurno tekli mimo Koseške tržnice, saj so naju spremljali pravi paparaci s huronskim tuljenjem, spodbujanjem, navijanjem in slikanjem. Boštjan s kompanijo ter fotoaparatom v roku je nekaj časa tekel ob naju in naju fotografiral. Bilo mi je kar nerodno. No, takrat se najin paparac še ni zavedal, da bo tudi on nekoč del tega spektakla ter da bo takrat Ljubljanc obrnjen v drugo smer. Cel maraton sicer še dolguje, ampak včasih tudi polmaraton odtehta celega. Torej naj mu bo.
Ob vsem tem dogajanju nama je šlo odlično. Toliko stvari se je dogajalo okoli naju. Sotekači, navijači, prijatelji, sorodniki in midva. Tempo sva imela primeren in dokaj enakomeren. Vedela sva, da morava tako še nadaljevati in da bova tukaj mimo danes še enkrat tekla.
Tekla sve čez Dolnice in Glince ter čez Podutik. Na križišču z našo ulico sva zagledala tasta. Bil je preprost in suh možakar. Stal je z belo PVC vrečko, v njej je imel gele za naju. Ko naju je zagledal se je zadovoljno in na široko smehljal. Pustila sva mu zgornjo plast oblačil. Žal sem mu pustila rokavice, v tistem trenutku se mi je zdelo dovolj toplo. No, to odločitev sem obžalovala do konca. Ja, ata Fric je tudi postal stalnica Ljubljanskega maratona – vse dokler niso spremenili trase.
Najboljši občutek je bil, ko sva tekla v drugi krog. Končno maraton. To sicer niso bili najini najdaljši kilometri. Trenirala sva po Gallowayu in tako po tedanjih smernicah že pretekla razdaljo nad 42 km – točno 45. Danes ne treniram več tako, tudi mišice imajo spomin in ne vidim smisla v tem. Vem, da zmorem. To je dovolj.
Všeč nama je bila spodbuda navijačev. V drugem krogu so bili redkejši zato si bil vsakega posebej zelo vesel. Redno sva pila na okrepčevalnicah, pojedla gele na dogovorjenih kilometrih. Izmenjala kakšen vedno krajši zlog s sotekači.
Spominjam se dveh tekačev, dolgo časa sta tekla malo pred nama, malo za nama. Eden od njiju se je ves čas ustavljal, navdušeno objemal predvsem navijačice ter nato pridirjal nazaj k kolegu. Ta ga je miril, naj se umiri in teče enakomerno, sicer bo crknil. Pa ga ni in ni hotel poslušati.
Čez čas sva spet pritekla v njuno bližino. Stala sta ob poti obkrožena s prijateji, ljubitelj navijačic je čepel na tleh ves pobruhan, prijatelj ga je miril in istočasno karal: “Sem ti rekel …”. Midva sva se samo pomenljivo spogledala, preverila tempo najinega teka in odtekla naprej enakomerno kot švicarska urca.
V resnici pa sem uživala, ves čas. V Rožni dolini so naju spet pričakali prijatelji iz Kosez, zgodba s fotografiranjem se je ponovila. Spodbude, klici… midva bi pa rada lahkotno odtekla mimo, vendar sva bila že zelo utrujena. Le še nekaj kilometrov naju je ločilo do cilja.
Spominjam se občutka nejevere, ko sva zaslišala glasbo in glasove iz cilja. Najave tekačev, ki so prihajali v cilj. Kar verjeti nisem mogla, da bom tudi jaz med njimi. Manjkalo je le še kakšnega pol kilometra do cilja, ko zagledam mamo Viko z Urško in Nino. Kar neslo me je, pomahava in greva naprej.
Srce razbija kot noro!
Vzdušje, navijači, napovedovalec, vse!
Ciljna ravnina, še dvesto metrov! Primeva se za roke: “Uživaj! Samo še 200 metrov do cilja”, zavpijem mojemu Fricu on pa odvrne: “Dej mer, crknu bom!” Jaz bi pa najraje šla še en krog.
Pozabim na uro, vseeno mi je, zdi se mi, da sva šla pod štiri ure, kot sva si želela. In res sva šla. Tekla sva natančno 3 ure, 58 minut in 0 sekund (5,38 min/km).
Od petdesetih maratonk, ki so pritekle v cilj sem bila devetindvajseta, v svoji kategoriji dvanajsta. Moj strah, da bom zadnja, je bil odveč. Pa tudi, če bi bila. Vsak je zmagovalec.
V cilju pa noro navdušenje, solze, smeh in spet jok. Objem, poljub. Uspelo nama je. Uspelo nam je vsem skupaj! In takoj novi plani za naprej.
Ljudje strašno radi pametujemo. Žal večkrat tudi takrat, ko se nam o določeni zadevi samo približno sanja. Majčkeno sveti. Kot se je na primer meni tistega leta, ko me je ujel Abraham.
V enega od takratnih člankov Praznovanje Abrahama, sem vsa evforična zapisala sledeče:
“Tako! Draga moja generacija! In ostale prav tako. Prvih petdeset let je samo ogrevanje. Sedaj prihaja najboljši del … uživancija… kot maraton med desetim in osemintridesetim kilometrom. Ciljna ravnina je še zelo daleč. Končno smo dovolj stari, da lahko pričnemo brez skrbi tekati, migati in uživati: življenje!”
Lepo, navdušena sem sama nad seboj. Ampak danes vem, da je pisanje kakršno je zgoraj eno navadno natolcevanje.
Jupi! Fino smo ogreti, 50 let ogrevanja in zdaj gremo na polno! Malo morgen, punca.
V en kratek odstavek sem uspela natlačiti cel kup neumnosti.
Me prav zanima, kdo se ogreva 50 let. Segreva zemlja, človeško bitje pa nikakor. Motor bi že zdavnaj crknil in mi z njim.
Seveda, pisala sem v tekaškem smislu: veselo tečemo že petdeset let, dajmo še naprej.
Škoda, da ni vse tako preprosto. Škoda, da nismo ustvarjeni za 5000 let, v tem primeru bi ta moja trditev celo držala. Tako pa ne.
Po petdesetih letih življenja smo, dragi moji, že načeti. Eni bolj in drugi manj. In še nekaj. Tisti trenutek, ko dopolniš petdeset let se pripravi, kajti procent možnosti dogajanja “sranja” se bliskovito poveča. Tebi osebno in tistim okoli tebe, ki jih imaš rad. Tako pač je.
Če si prej petdeset let brezskrbno tekal po poljih in stezeh, po gozdnih livadah in mestnih uličicah, obstaja velikanska verjetnost, da se bo to končalo. Brezskrbnemu teku se bo priključila Skrb, katero boš sicer s tekom na trenutke rahlo omilil, ampak izginila ne bo. In tej Skrbi, ki ti visi nad glavo, se po petdesetih letih ogrevanja zelo rado pridruži še kakšna sitna, tečna, teta Poškodba. Nič posebnega. Ampak ves čas malo boli v križu. Desni ali levi kolk. Stopalo. Noben športni copat na lepem več ne odgovarja. Korak ni tako siguren, klen. Moč hitreje izpuhti, utrujenost se ne poleže tako hitro kot včasih.
Klančki se tudi preko sezone nočejo spustiti, tako kot včasih. In moč ter hitrost sta ostali nekje daleč.
Zelena solata je postala super kalorična, človek ima občutek, da se redi že samo, ko zavoha hrano.
Ogljikovi hidrati te skušajo že samo s tem, da jih pogledaš, spremeniti v okroglo žogo Marogo. Napihovalko.
Mišice. Mišice. So na lepem samo še spomin. Če bi jih človek želel ohraniti, bi moral vaditi z utežmi kot obseden 28 ur na dan. Pa vsi vemo, da toliko ur dan niti nima.
In pravijo: kjer je volja tam je pot! Po petdesetih letih in več ogrevanja, si naveličan teh floskul. Kjer je volja tam je pot.
Imam voljo. Pa vedno močnejšo dioptrijo tudi. Je mogoče zato pot bolj zamegljena?
Petdeset let ogrevanja prinese kar nekaj izkušenj. Doseženih in preseženih ciljev. Izzivov. Na lepem se človek vpraša: zakaj? Nenadoma določene stvari postanejo manj pomembne. Iz preprostega razloga, ker v resnici niso tako zelo pomembne. Ni več dovolj časa za vse. Prednost je potrebno dati pravim stvarem. Ali bolje: ljudem. Ker nismo večni.
Videti je, da nekako ni naključje, da so starejši tudi videti nekoliko sitni in godrnjavi. Sitnarjenje in godrnjavost vodi v zdolgočasenost in depresijo. In vse to skupaj v razne bolezni. Take v telesu in v duši. Povem vam, da to pa sploh ni v redu.
Veliko bolje je zbrati vso svojo voljo in kreniti proti megli dokler se ne pokaže pot. Ko jo najdemo, bo že bolje. Potem bomo vedeli kam. In največkrat tudi kako.
Potrebno je pogledati na uro. In se ne pretvarjati, da je dvanajst opoldne, če manjka le še pet minut do polnoči. Ne bomo celo življenje vedno močnejši, hitrejši, boljši. Lahko smo pa modrejši. In najdemo pravo merilo za prave vrednote. In tudi v drugi polovici, ko postanemo zreli tekači (50 +), še naprej uživamo v življenju. Izzivih, tekih, tekmah, sprehodih, pohodih. V čemer koli kar nas osrečuje ali radi počnemo. Vendar moramo ostati realni. Sicer nam bo telo samo pokazalo, koliko je ura.
Sicer pa tekači vemo, kako to gre. Sprva je težje, ko pa enkrat pričneš in vztrajaš, potem je pot najdena. In čudovito je, če smo tudi v tem obdobju življenja toliko zdravi, da lahko tečemo. Zunaj. V naravi. Narava stvari vedno postavi na pravo mesto.
Če ne moremo teči – pa lahko vsaj hodimo. Migajmo. Kakorkoli. Samo ne obsedimo.
Ampak, kaj sploh paničarim!
Saj imamo cel kup tekaških knjig, tujih in domačih avtorjev. Menda bodo pomagale, da razjasnimo to čudno skrivnost.
Kajti, roko na srce, tam zunaj je še vedno polno hitrih in močnih ter motiviranih tekačev, ki so že močno v drugi polovici proti stotki. In še vedno na polno uživajo v teku.
Življenje je kot maraton. Le da življenje po petdesetem niti približno ni kot maraton med desetim in osemintridesetim kilometrom. Polovica maratona je za večino nas že krepko za nami.
Zato bodimo modri tudi ko tečemo. Čeprav je včasih težko. Vendar gre. Samo teči je potrebno s srcem.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Vsi so že stekli, nikogar več ni … kričijo – jaz pa se ne morem premakniti. Ne morem dihati, imam težke noge!
“Moram pravočasno na start…” mi švigne preko zavesti.
S težavo premaknem noge, leva, desna, potem ponovim. Nekako gre. Stečem. Težko diham, sopem, imam suha usta…. Tečem, nikogar več ne vidim pred seboj, kam so šli. Pot je tako slabo označena. “Od kje sedaj ta gozd?” se sprašujem. Nekdo nekaj kriči in maha! “Oh, groza! Tečem v nasprotno smer”, ugotovim. Tekači mi tečejo nasproti.
Planem pokonci! Tema kot v rogu. “Koliko je ura? Zamudila bom”. Tipam po nočni omarici, nekaj pade na tla… cela zmešnjava. Končno se zavem.. v hotelu sem … v Gröningenu … Zatipam mobitel, pritisnem naključno tipko, da se zasveti. Preverim, koliko je ura. Pol treh. Pol treh zjutraj. “Še lahko malo zaspim. Do pol šestih….”.
Trudim se zaspati nazaj. Ne uspe mi kaj več od rahlega dremeža. Razmišljam: “Ob šestih morava najkasneje iz hotela in do študentskega doma po punci”, pomislim na hčerki, ki sta po dolgem času spet skupaj.
Pot je dolga do Amsterdama. Več kot 180 km. Pa vendar kratka v primerjavi s potjo sem. Iz Ljubljane v Amsterdam, kjer smo na hitro dvignili startne številke in nadaljevali pot do Gröningena, kjer nas je čakala Nina. Ja, tam v Amsterdamu bom tekla samo zaradi Nine. “Upam, da ne bo gneče na avtocesti”, na pol v spanju premlevam. Podvig je že relacija hotel – študentski dom. V Garmin sem vnesla vse potrebne naslove: študentski dom, parkirna hiša v Amsterdamu, naslov Stadiona. Nič ne bi smelo iti narobe. Z mislijo, na moje startno mesto, končno zaspim in še v spancu me skrbi. Tečem, vroče mi je in naslednji trenutek me mrazi.
Pol šestih – alarm!
Skočim pokonci! Kopalnica, zajtrk, oblečem se direktno v športno opremo. Na majico sem že prejšnji večer pripela startno številko s čipom. Mojo srečno cifro! Kolebam med nogavicami, dokolenke ali nizke nogavičke. Vzamem dokolenke, kar bo pa bo. Pred startom jih lahko zamenjam.
Čez vse skupaj navesim še kavbojke in bundo, pograbim športno torbo z obleko za preoblačenje po tekmi in že tečeva proti avtu. Obuta sem kar v tekmovalne superge.
Gröningen ponoči. Ves čas je potrebno paziti na kolesarje. Povsod jih je polno. Imajo absolutno prednost … vozijo hitro, mnogi brez luči, nobenih čelad. Pa saj poznate nizozemska kolesa in njihove lastnike. Meni so strašno všeč!
Prvo točko sva uspešno izvedla, Veselički skočita v avto in že gremo. Odtipkam naslednji naslov: parkirna hiša v bližini Olimpijskega stadiona Amsterdam.
Med potjo premišljujem vse mogoče, v žepek športnih hlač si zatlačim štiri Enervit tabletke, preverim športno uro, merilec srčnega utripa, šilt. “Pa saj potrebujem le sebe v supergah na startu”, mirim sama sebe.
Amsterdam!
…izvoz …. gužva… nikjer ni videti tekačev. Končno zagledam kolono vozil parkiranih ob cesti. Strašanska gneča. Iščemo prosto parkirno mesto. Nič. Sledimo Garminu … naslov parkirne hiše: »The destination is on your right!« Na desni ni nič! »The destination is on your right!« sitno kriči naprava in nas dela vse skupaj še bolj nervozne. Nikjer ne vidimo te slavne parkirne hiše.
“Ne bom panična”, si govorim. Skočim iz avta, tečem do stavbe misleč, da bom vprašala receptorja v veliki poslovni stavbi. Nič. Zaklenjeno. Seveda. Nedelja zjutraj je.
“Dobro jutro, brihta”, si rečem trkajoč se po čelu.
Nikjer nikogar. Parkirna hiša, ki smo si jo izbrali se namreč nahaja v poslovnem delu Amsterdama, ki pač v nedeljo zjutraj ni najbolj obljuden. Logično. Avto parkiramo na zasilnem parkirišču upajoč, da nas bo tam tudi počakal. Od tu naprej gremo peš.
Čutim maksimalen srčni utrip, razbijanje srca bi lahko slišali mimoidoči, če bi kakšen bil, šumi mi v ušesih, občutek imam, da se mi bo zmešalo… “Dihaj! Dihaj!”se skušam pomiriti.
V Garmin vtipkavam tretji naslov – naslov stadiona. Mojega starta! Tresočih se prstov mi komaj uspe. Svojo živčnost nalezem na ostale. Kmalu vsak po svoje kriči in pametuje.
“Sledimo Garminu!” nekdo preseka norijo. “Pa dajmo!” se strinjamo vsi v en glas. A kaj, ko v paniki izgubimo razsodnost. Nikakor nam ne uspe zadeve prenastaviti iz opcije AVTO na opcijo PEŠEC. Možgani so usekali en konkreten štrajk! Garmin nas vodi na prometno cesto, kjer pešci nimamo kaj iskati. In seveda se bosta dva kilometra hitro spremenila v deset! Toliko časa nimamo!
“Drek! Pa kje je kdo?!!” ne morem verjeti, da sem se znašla v tako trapasti situaciji.
Zagledam človeka! Moški poznih srednjih let. Suh in ves preklast! V kratkih pajkicah, dokolenkah in ogrnjen v raztrgano velikansko vrečo za smeti, katero je spremenil v palerino saj prav na rahlo prši nekaj dežju podobnega. O, hvala bogu! Res izgleda kot od boga poslan! Rešena sem! Maratonec … naš rešitelj. Hitro mu stopim nasproti in prosim za smer stadiona.
Prisežem, da je še vsak Nizozemec do tistega trenutka govoril angleško. Ta je bil prvi, ki ni! Deloval pa je vsaj tako izgubljeno kot jaz ter panično mahal naprej v daljavo: “Metro, metro!”
Pa kakšen metro, če pa naj bi bil stadion oddaljen le slaba dva kilometra. Samo v katero smer? In kje, da ne naletimo na kanal tu v Amsterdamu, kjer jih je vse polno ali kakšno drugo neprehodno zapreko?
Tečem spet do mojih in jim ne znam povedati niti tega, kaj mi je neznanec povedal. »Pojdimo za njim!« predlagam, a kaj, ko ga sploh ni več nikjer videti. Izginil je kot kafra.
Zakorakamo v smer, kjer naj bi bil naš cilj. Po intuiciji. V smer, ki je delovala nekoliko bolj obljudeno. Po petstotih metrih zagledam gručo tekačev. “O hvala ti bog, še enkrat”, sem globoko hvaležna naključju. Od daleč se jim vidi, da gredo na maraton pa vseeno preverim. Z vlakom gredo. Z metrojem.
»Pojdimo z njimi, moram odteči ta maraton!«
In gremo, sledimo jim na postajo in z njimi čakamo na vlak. Rekli so vlak, ne vem kakšna zadeva se bo sploh pripeljala do nas. Ne vemo ne kod ne kam… edina opcija je slediti tem nizozemskim tekačem, katere ne razumem popolnoma nič in upati, da ne gredo čisto vsi na osem kilometrski tek. Na hitro preverim startne številke, nekateri imajo maratonske oznake – za 42 km. V redu bo, teh se bomo držali.
Za vsak slučaj preverim še z vodjo grupe: “Da, na maraton gremo”, navdušeno zatrdi.
Prihaja vlak, odpravimo se na postajo. Pričnejo vstopati. S kartami! Mi jih nimamo… Obstojim izbuljenih oči in odprtih ust. Brez kart ne moreš mimo ograje, saj te rampa ne spusti skozi. Mar so mi možgani dokončno odpovedali?
Dva kilometra do starta bo padlo vse v vodo?!
Po več 1300 + 200 + 200 prepotovanih kilometrih! Ne tresejo se mi več samo roke, tresem se že čisto cela. Pa to je huje kot nočna mora! Za trenutek me zagrebi, da bi sedla na tla in se zjokala.
Urška je že pri avtomatu za nakup kart, a kaj ko ne vemo imena izstopne postaje, vse je v nizozemščini. Skušam še koga vprašati pa so že vsi mimo rampe… V tistem opazim, da so odprta nekakšna stranska vrata pri katerih stoji vodja, trener teh tekačev.
Stečem do vrat in se še sama postavim mednje:»Pridite, gremo!« pokličem ekipo in vsi štirje se nekako “prišmuglamo” skozi, še danes ne vem kako. In že smo na nabito polnem vlaku in se peljemo.
Mogoče pa bom le uspela priti pravočasno na start!
Tek kot tek me niti malo ne skrbi. Moja največja skrb je: kako sploh pravočasno priti na ta frdamani START! Samo to! Moja edina želja v tem trenutku.
Ne skrbi me ne mečna mišica, žulji, dokolenke, superge, geli, ura, nič. Tistih dvainštirideset kilometrov bom že pretekla. Saj sem jih že večkrat. Samo na start bi rada prišla! Na stadion! In stekla.
Ura je 8:45. Samo še pol ure imam časa za vstop na stadion iz katerega startamo samo maratonci, približno 16.000 naš je vseh skupaj. To je ogromna številka. Za primerjavo: v Ljubljani teče maraton samo približno 2.400 ljudi.
Vozili smo se tri postaje, nato izstop. In nov problem! Tudi za izstop se je potrebno čekirati s karto, ki je mi nimamo. Samo spogledujemo se in vsak od nas se enemu pred seboj prilima direktno za hrbet in smukne z njim skozi rampo. Uspelo nam je! Vsem štirim! Pa mi smo geniji!
Sedaj pa še pot pod noge do stadiona. Ne moremo se več izgubiti… reka tekačev nas kar nese v pravo smer.
Pa vendar: kje je vhod?
Kakšni problemi, kakšne zapreke na katere človek sploh ne pomisli…. Kljub temu, da je vse super označeno. Le marsikaj opazimo malo prepozno, pozabimo na kakšno malenkost, ki postane lahko velik problem.
V Ljubljani je pa vse tako enostavno. Vse poznam. Cel sistem. Pa sem tudi na Ljubljanskem maratonu vedno na trnih… ampak niti približno ne tako, kot pa v Amsterdamu, ker sem tu pač prvič.
“Bo treba večkrat v tujino na maraton”, pomislim.
Ura je veliko. Zagledamo napis: Marathons athletes, only. Sledim mu. Gneča! Počasi se pomikamo proti vhodu in moji trije srčki z mano. Ampak oni ne smejo… navijači sodijo na tribuno. Kar med hojo se slečem do športne opreme … na hitro preverim, če imam vse potrebno pri sebi.
Poljubčki, objemčki in »Srečno!« mi še zaželijo.
»Kje se dobimo?«
»Na izhodu iz stadiona …«
»Počakajte name, ne vem kako dolgo bom tekla…«
Nimam občutka, vseeno mi je. Samo, da sem tu, na startu in da začnem teči. Vseeno mi je, da sem pozabila na šilt, rezervni gel, nogavičke.
Vstopim na stadion. O moj bog! Rock`N`Roll!
Veličastno! Prevzame me!
Tribune, poln parter maratoncev. Samih »ta pravih«, tistih, ki se bomo spopadli z maratonsko – kraljevsko razdaljo: 42.195 m. Tudi ta številka je moja srečna!
Poiščem svoj rožnati balon, ki označuje cono predvidene hitrosti in se postavim v boks.
Po težkih mukah končno stojim na startu maratona in se počutim, kot bi enega pravkar pretekla. Raztresena sem, v glavi mi doni kot v vaškem razglašenem cerkvenem zvonu, saj je bil prihod na stadion prava nočna mora. Ni dosti manjkalo, pa bi stala kje drugje in cmihala kot prava cmerasta cmera.
Vstop na stadion je bil resnično navdihujoč. Tribune in travnata površina parterja polna maratoncev. To ni rock koncert – to je težko pričakovani in želeni start maratona in upam, da tudi cilj mojega enajstega po vrsti.
Organizacija že 39. Amsterdamskega maratona je bila do sedaj zgledna. Ne morem sicer prav na veliko in poznavalsko primerjati, saj sem bila do sedaj na startu klasičnega maratona le enkrat v Radencih in večkrat v Ljubljani. To je moj prvi maraton v tujini.
Informacije in tekaški nasveti na spletu in po pošti so bile dobre. Pravzaprav je vse skoraj identično Ljubljanskemu maratonu. Odlično torej! Sicer pa imajo organizatorji Amsterdamskega maratona skoraj še enkrat več izkušenj kot organizatorji Ljubljanskega maratona. Kapo dol našim!
Stojim v coni za predvideni čas maratona od 3:15 do 3:30 ure. Čas sem morala določiti ob prijavi pred slabim letom dni glede na že doseženi in pričakovani rezultat. Malce me skrbi, saj se zavedam, da bom želeni čas 3:30, glede na čase na treningih in testni tekmi v Slovenskih Konjicah, zelo težko dosegla. Zadovoljna bom že s časom do 3:40. Za silo bom zadovoljna s časom do pod štiri ure, kar bo več pa pomeni, da je nekaj šlo zelo narobe. Krči, padec, prebavne težave po gornjem ali spodnjem delu prebavnega trakta in tako naprej in tako nazaj.
Poiščem si svoj prostor bolj proti koncu svojega boksa saj so Nizozemci znani po svoji doslednosti. Ne želim biti ovira hitrejšim od sebe. Pijem vodo iz bidona za katerega sploh ne vem, kako se mi je znašel v rokah. Eden mojih srčnih mi ga je potisnil! Naredim dolg požirek… nato se sprehodim po sebi in opremi (v sebe in na sebe), da ugotovim nastalo škodo zaradi naglice. Hm….
Še enkrat preverim: superge so v redu zavezane, dokolenke si zvijem in potegnem do gležnjev, mislim, da bo bolje. Pretipam meča, če me kaj bolijo. Ni bolečine, vse je v redu.
Preverim uro in jo prižgem ter si še enkrat lepo namestim merilec srčnega utripa.
Šilt sem pozabila. Gel sem pozabila. Nič nisem šla na stranišče. Navadno grem vsaj dvakrat – resno, in dvakrat kar tako malo za hec, za vsak slučaj. Tokrat pa nič. Dokolenke si potegnem spet navzgor do kolen. Uf! Pozabila sem si zapisati pet kilometrske čase na podlaket. Bom pa računala… Kaj naj s temi »frdamanimi štumfi!?«
Neham se nacejati z vodo, da ne bom ves čas obiskovala stranišč. Baje jih je ob progi polno. No, počutim se – tozadevno – v redu. Nikamor me ne »tišči«.
Opazim, da je samo še deset minut do starta … Nizozemski pevec nekaj prepeva, malo prej smo poslušali komercialno pop glasbo, brez veze, da bi si človek sploh zapomnil.
»Kje so The Stroj!? To bi morali slišati! In ljubljansko vzdušje! Ali pa komade iz Konjiškega malega maratona ter pravo tekaško himno iz Istrskega!«
Na živce mi gredo dokolenke, ponovno si jih potegnem dol do gležnjev.
Sicer veličasten pogled na stadion in neskončno število maratoncev nekako še vedno ne moreta pričarati vzdušja, ki ga vsako leto pričaramo tekači na Ljubljanskem maratonu. Tisto tekaško elektriko! Povezanost! Utripanje! Tekaško strast! Ja, lahko napišem: pravi tekaški orgazem!
“Prelepa moja domovina Slovenija s čudovitimi tekaškimi prireditvami in čarobnimi gorami, v tem trenutku daleč stran pod sončnimi Alpami. Kjer poštenje velja za neumnost, nepoštenost za sposobnost in prijaznost za bebavost, “, me prejšine ob spominu na dogodke iz bližnje preteklosti.
“Predstavnike ljudstva, politike vključno z goljufivimi in lopovskimi gospodarstveniki, bi nagnala na en ultra dolg maraton, da si prezračijo glave. Pa še svoje zaspane, zavedene, mentalno-lene sonarodnjake takoj za njimi. Z »gajžlo« bi jih nagonila! Ena, dva, ena, dva… Mogoče bo pa le komu zacingljalo tam v betici. Cin, Cin”… Jezno si potegnem dokolenke nazaj gor, motijo me okoli gležnjev in si živo predstavljam kravatarje in ostale sodržavljane kako spotikajoč sopihajo in spotikajo ob lastne noge. Pa saj to je to. Banda! Pa saj je podobno povsod.
Še vedno sem pretresena od hitenja na start maratona, sedem minut do starta. Gledam v nebo, zamižim, skušam se skoncentrirati.
»Na startu si. Tekla boš. Kaj ti bo prinesel ta maraton? Želim biti boljša … na poti na start sem naredila svojo družino v celoti vso živčno. To ni cilj teka. Tek pomirja in izboljšuje ljudi. Naj me ta maraton nekako pomiri, potolaži – saj je vendar vse kar je najpomembnejše – v redu. Moji srčni – moja družina”.
Pet minut do starta gledam okoli, skušam se malce ogreti, za počasen tek ni bilo časa in tukaj ni prostora. Sicer je bilo pa mentalno ogrevanje na poti na stadion »vrhunsko«, počutim se kot po bitki.
Utrujena sem od norenja na start. Komaj čakam, da stečem in se… spočijem. To je moja glavna misel. Da se spočijem. Da se spočijem od… od vsega sranja tega sveta!
Ozrem se po sotekačih. Večinoma Nizozemci s svojim simpatičnim govorjenjem, ki spominja na pohrkavanja. »Ghrrroningn.. ne, Hrrrrroninghn …« Sicer pa nas je tekačev iz vseh vetrov, iz kar 89 držav.
Ni zeleno-črnih majic tako razpoznavnih za Ljubljanski maraton in katere sem navajena gledati okoli sebe vse leto. Morali bi biti vsi oranžni, razmišljam, saj je to vendar nizozemska nacionalna barva.
Napovedovalec napoveduje začetek starta, prva skupina starta. Navijači huronsko tulijo, mi ploskamo.
Zamižim. Mižim in skušam odmisliti okolico. Skušam biti le jaz in ta trenutek. Skušam se skoncentrirati. Samo jaz in ta trenutek pred startom maratona. Ja, tekla bom…
Dve minuti do starta pred menoj nastane panika. Vznemirjeno vpitje, klicanje, ničesar ne razumem. Nato zagledam le malo pred menoj. Nekdo leži na tleh. Izgubil je zavest. Sotekači ga položijo na hrbet z dvignjenimi nogami.
Vsi nekaj kričijo, kdo bi jih razumel, še jaz zavpijem na ves glas:« Na pomoč!!!« in še enkrat: »Help, help!« Pritečeta dva reševalca v belem in velikim rdečim križem na hrbtu.
Naša skupina pa se počasi že pomika naprej. Na start maratona. Ubogi tekač vstane in se trudi na vse kriplje, da bi tekel, vendar ga medicinca zadržujeta. Upam, da je vsaj malo počakal… kajti v obraz je bil resnično popolnoma sivo-bel. Morda se je pretreniral, slabo spal, jedel. Trema, gneča, adrenalin… razumem takšno stanje saj sem bila blizu takega stanja sama samo pol ure nazaj.
Ozrem se po tribunah. Rada bi videla moje navijače, moje srčne tri, vendar je praktično nemogoče. Pomikamo se naprej, nekdo mi nekaj govori. Trije mladi, dva fanta in dekle mi navdušeno govorijo, da gredo prvič na maraton. Potrdim jim, da tudi jaz – prvič v Amsterdamu. Spomnim se svojega prvega maratona, skupaj sva ga pretekla z možem v Ljubljani 2003. Bilo je nepozabno. Doživela pa sva ga popolnoma različno.
Naša skupina se približa startni coni. Tukaj se trasa rahlo zoži in v počasnem drncu pričnemo teči proti startni črti. In potem končno START!
Stečem hitreje… tečem vzneseno po stadionu, ven, na cesto, na traso Amsterdamskega maratona. Preplavi me tisti pravi občutek! Ob izhodu se ozrem po navdihujočih navijačih, gledam, kje so moji! Maham in zavpijem: UAUUUUUU!!!! Morda me pa vidijo!? Slišijo?!
In že sem zunaj… moj boj s kilometri in samo seboj se je pričel.
Ladies and gentlemans! Njegovo kraljestvo: MARATON!
To je moj prvi »stadionski start«. Počutim se kot kakšen profesionalen maratonec.
Navijači glasno navijajo, pravzaprav tulijo!
Če pred samim startom nisem občutila prave tekaške energije ali vznesenosti me je zadela ob navijačih tik pred izhodom iz stadiona.
Pritečem po rahlem klančku navzdol, ven, na traso. Zavem se, da bo ta isti klanček v nasprotni smeri, čez dobre tri ure in pol, strm klanec in hkrati potencialna nevarnost za moje stegenske in mečne mišice.
Tečem Amsterdamski maraton. Maratonska trasa je zagrajena z varnostnimi ograjami, varovana s številnimi redarji, za katerimi stojijo preštevilni navijači. No, nikoli jih ni preveč. Nas maratonce glasno vzpodbujajo, kot da smo sami bodoči zmagovalci. Pa saj smo res. Kdorkoli bo zmogel maraton je zmagovalec…
Tečem svoj prvi kilometer in kar takoj se poslovim od namena, kako si bom lahko ogledala Amsterdam iz perspektive tekača. Že, že: vendar je ta perspektiva povsem drugačna, kot bi si je turist želel.
Če hočem ostati cela, nepoškodovana in v enem kosu, si lahko dodobra ogledujem predvsem tla pod nogami in v radiju vidnega polja enega metra pred seboj in ob straneh. Gneča je namreč precejšnja zato moram biti skrajno pazljiva.
Ljubljana ima lep enovit asfalt, v Amsterdamu pa tečeš po asfaltu kombiniranim s tlakovci, opeko ter tramvajskimi tiri, položenimi v vse možne smeri. To je kar nevarna past in če nisi pazljiv, lahko grdo padeš in se poškoduješ. Da ne omenjam pločnikov. Zato sem previdna.
Tempo teka moram imeti nekje zmeren in tako tudi je. Ritem hitro ujamem in je dokaj enakomeren ter primerljiv s sotekači vendar kmalu ugotovim, da sem morda malo prepočasna.
Gneča je resnično precejšnja in nekateri prav gotovo ne sodijo v našo skupino določeno glede na čas. Taki tekači predstavljajo potencialno nevarnost, saj se jih moraš izogibati, prehitevati in paziti, ker se v njih dejansko lahko enostavno zaletiš.
Prej ko tekač začetnik spozna, da je pravilna ocenitev hitrosti in s tem pravilna razporeditev v startne cone tvoja prednost, bolje je za vse. Več kot bo tekačev, ki bodo na trasi uvidevni do ostalih, prej se bo to vsem obrestovalo. Tu imam v mislih tudi tekače, ki tečejo vzporedno eden ob drugem in tako onemogočajo prehitevanje.
Za božjo voljo ! Dajte hitrejšim prostor za prehitevanje. Saj nismo profesionalci. Le hitrost teka med tekači je različna in zakaj ne bi vsi uživali v tekmi. Eni bolj počasi, drugi bolj hitro, vsak po svojih zmožnostih. Egoizem na maraton ne sodi.
Sicer pa zavest, da te ves čas prehitevajo ter da oviraš druge in da se sotekači bolj ali manj jezijo nate, ni prijetna.
Traso Amsterdamskega maratona sem predhodno preverila na spletu. Je ravna, kar se pravzaprav za nizozemski maraton spodobi, del trase je speljane iz mesta ob reki Amstel in nazaj po različnih predelih malce starejšega in novejšega dela Amsterdama.
Organizatorji so poskrbeli tudi za doživetja navijačev. Trasa namreč v prvih desetih kilometrih naredi pentljo in sicer tako, da se tekači ponovno vračamo in tečemo mimo stadiona.
Tečem mimo mestnega parka Vondelpark s številnimi jezerci nastalimi iz rokavov kanala reke Amstel. Trasa nas vodi preko trga Museumplain, na katerem se nahajajo trije veliki muzeji: Rijksmuseum, Van Gogh Museum, and Stedelijk Museum.
Za trenutek ne morem verjeti vendar je trasa maratona speljana kar čez Narodni muzej Rijks. Vrhunsko! »Evo, to je Amsterdam«, pomislim.
Tečem v svoj peti kilometer, tempo imam enakomeren, približno 4:50 minut/km.
Spomnim se namena, da si na podlaket napišem želene čase na pet kilometrov. Zaradi naglice sem to izpustila. Sicer pa jih bolj ali manj vem na pamet.
Zapomnite si: z matematiko na maratonu je tako, da možgani ponorijo in nočejo lepo računati. Več kot je pretečenih kilometrov in bolj kot si utrujen, bolj pešajo matematične sposobnosti. Ne verjamete? Pretecite kakšen maraton, pa vam bo kristalno jasno. Do takrat pa mi le verjemite ali pa… ostanite nejeverni Tomaži :D.
Zaradi matematičnega čudeža se bom torej orientirala na deset kilometrov, polovico maratona, trideset kilometrov od tam naprej bom pa itak v maratonski nirvani in mi bo čisto vseeno.
Včasih nočem pogledati na uro preprosto zaradi možnih scenarijev:
Postala bom slabe volje, ker bom prepočasna. Padla mi bo morala in bom še počasnejša misleč, da nimam več možnosti za boljši čas. Tako razmišljanje ima lahko za posledico to, da je čas na koncu dejansko slabši. Na kratko: kapitulacija.
Pretiravala bom, ker bom imela dober čas. Hotela bom biti še hitrejša in se bom podila do onemoglosti, kar lahko privede do poškodbe ali odstopa.
Matematika in logika na maratonu radi odpovesta. Na srečo sem se z leti že toliko spametovala, da se ne podim do roba svojih moči v stilu:«Pa tudi, če crknem!«
Prva okrepčevalnica: voda, izotonični napitek in gobe za osvežitev.
Gobe! No, lepo prosim! Ne, to niso nore gobe, čeprav smo v Amsterdamu. To so gobe za osvežitev. Spužve! Da si obrišeš «švic« iz obraza.
Pograbim moder lonček in spijem. Napaka!
Vedno pijem samo vodo, z izotoničnimi napitki na maratonih nimam dobrih izkušenj saj mi rado postane slabo. Tokrat ga spijem in si zabičam v glavo, da na naslednji okrepčevalnici vzamem beli lonček, v katerem je voda.
Trasa vodi nazaj k Olimpijskemu stadionu zgrajenemu za namen olimpijskih iger leta 1928. Sicer pa se je maraton kot olimpijska disciplina prvič pojavil v Atenah, leta 1896. Ženske pa so lahko nastopile na olimpijskem maratonu šele leta 1984 na Olimpijskih igrah v Los Angelesu. Lahko verjamete? Noro!
Osebno se spominjam komentarjev iz tistega časa v smislu:«To sploh niso ženske, ne bodo mogle imeti otrok, same možače!« Ter še veliko podobnih neumnosti. Pa ne samo iz moških ust.
Še danes je veliko v tem smislu omejenih ljudi. Po svojih močeh se trudim, da bi jih bilo čim manj.
Ves čas nas spremlja glasba, ob poti so razne glasbene skupine. Trenutno tečem mimo ogromne stare lajne.
Saj poznate tisto pravljico Žogica Marogica z dedkom in babico, ki sta prepevala:
« Imela sva boben in lajno in žogica z nama je bla…
Imava še boben in lajno a žogica nama je ušla…«
Na celi trasi maratona sem videla tri takšen pravljične lajne, vendar ogromne!
Navijači tako kričijo in mahajo, da se naglas zarežim! Nekateri so tako posrečeni, da bi se človek kar ustavil in jih objel. Carji! Zavpijem: »Ej, bravo, super ste!« Tako, pa smo na istem. Jaz njih ne razumem, oni pa mene ne!
Tudi jaz sem bila najprej navijačica ob progi Ljubljanskega maratona, oh, kakšni heroji so se mi takrat zdeli maratonci! Potem pa, ko človek sam preteče maraton, postane stvar nekako običajnejša. No, skoraj!
Tečem naprej in uživam. Fino je!
Mislim, da na večino tekačev maraton vpliva tako, da postanejo izjemno čustveni in sicer pretirano občutljivi, cmeravi ali pa evforični.
Ko tečem v tej gruči somišljenikov, enaka med enakimi po amsterdamskih ulicah, obdana z neskončnim številom navijačev ter se o tem dejstvu ozavestim, je občutek res fenomenalen. Skoraj se zjokam!
O bog, kaj mi pa je?! Usta se mi kar krivenčijo tja nekam. Desni kotiček gor in levi dol …v grlu imam cmok in težko diham. Kar sama sebe moram malce okregati:«Kaj pa noriš! Raje pazi na dihanje!«
No, takoj je bolje. Še sreča, da imamo sami sebe, če že nobenega drugega ni pri roki, kaj ne?
Kilometri pa se kar nabirajo. Sem že na kontrolni točki, na desetem kilometru. Čas sprejemljiv – 48:41.
Počutim se odlično! Za menoj je že skoraj četrtina maratona, deset prijetnih kilometrov Amsterdamskega maratona. Vreme je čudovito, petnajst stopinj. Nebo je praktično brez oblačka. Kar malo me skrbi tale vročina. Pogrešam šilt, kot že veste, saj se mi grdo blešči, sicer sem pa odlično.
Nizozemski tekači so krasni! Med tekom se obnašajo kot bi bili na kolesu. Takšno kolesarsko-tekaško kulturo bi potrebovali vsi, vključno s sprehajalci. Iz čisto varnostnih razlogov bi včasih bila že kar prepotrebna na Poti spominov in tovarištva (imenovana tudi Pot ob žici okupirane Ljubljane, v nadaljevanju PST).
Spremembo smeri nakažejo z roko, ustavljanje prav tako po kolesarsko, iztegnjeno roko premikajo gor in dol.
Navijači tulijo v svojem meni hudo zabavnem jeziku. Kot bi imeli polna usta cmokov in istočasno skušali izgovoriti »gremo v Groningen«, kar se potem sliši kot »hgrghhhhremo vh Hhhgrrrroninhhhhgnnn«.
Na trinajstem kilometru …
Pritečemo do reke Amstel. Hura! Zagledam pravi nizozemski mlin na veter. Saj veste, tistega, klasičnega. Tečemo mimo, gledam in se razgledujem okoli sebe, malce smo se pa tekači le razporedili tako, da ni strahu, da bi se v koga zaletela.
Pot ob reki spominja na PST, le da je tukaj asfaltirana ter malenkost širša. Glasba odmeva od vsepovsod. Po reki plovejo čolni s transparenti in navijaškimi gesli, različna glasba se meša iz vseh vetrov, na nekem čolnu je cel bend, ki prepeva neko domačo popevko. Le himne Amsterdamski maraton nima. No, vsaj jaz ne vem zanjo.
Na petnajstem kilometru…
Pojem polovico banane in Enervit tabletko. Spijem vodo ter si z gobico, ki ni nora, otrem čelo, zmočim zatilje, notranjo stran komolcev in pod koleni. Tam je koža tanjša, krvne žilice so tik pod površjem in ohladitev na teh mestih najbolj zaleže. Vroče je. Prav zaželim si malce pršečega nizozemskega dežja.
Kolona tekačev se usmeri preko mostu čez reko nazaj v isto smer. Pozdravi nas veter, ki vedno bolj piha v prsa. To se hitro pozna tudi na tempu.
Ves čas nas ob poti bodrijo navijači. Dedek in babica sedita pred svojo hiško vsak v svojem naslonjaču, preko nog sta pokrita s toplo odejo in neumorno mahata. Spominjata me na dedka in babico, ki jima je ušla poredna Žogica Marogica. Sicer bobna in lajne nimata, imata pa zato velikanski in topel nasmeh za nas tekače.
Na dvajsetem kilometru…
Preverim svoje stanje – mene (in&out). Nič me ne boli, dobro se počutim, tempo imam še zadovoljujoč. Šilt vedno bolj pogrešam, ne samo zaradi sonca, tudi zaradi vetra, ki postaja vedno bolj močan. Na obrazu začutim kapljo dežja.
Dvajset kilometrov teka pusti tudi na obrazih tekačev posledice. Pa pustimo ob strani različne grimase ter sledi hrane in sline po bradi in okoli ust. Problematična je predvsem sol kot posledica potenja. Ne bom dosti pretiravala, če napišem, da bi z ostankom posušene soli iz obraza lahko dodobra osolili govejo juhico. Tega sicer še nisem naredila. Je pa vsekakor ideja … v skrajni sili.
Sol direktno v oči … ne, nikar ne poskušajte. Tudi posvet z zdravnikom je v tem primeru čisto nepotreben. Tule delim brezplačne tekaške nasvete, verjemite mi. Peče, peče in še enkrat peče! Ne šarite si s prepotenimi rokami po očeh. Dovolj hudo bo že, če vam bo dež izpral sol iz obraza v oči. Peče, peče in še enkrat peče! Tako zelo peče, da skoraj ne morete gledati! Tega se bojim! Zato pogrešam šilt. Tudi kakšna preveza preko čela bi bila v redu, tekaški trak. Nekaj, kar zavaruje oči pred udorom soli.
In tudi te “plastične” tekaške majice ne morem raztrgati po spodnjem robu, kot sem to lahko počela z bombažnimi majicami (sicer za povsem drug namen), da bi si tak trak zavezala preko čela. Kot tekaški indijanec …
Tečem ob reki Amstel v reki maratoncev…
Skupaj smo bolj ali manj isti. Včasih kakšen uide naprej, pa ga kasneje ujamemo. Vedno več pa jih je ob straneh, ki hodijo. Največkrat je vzrok prehiter začetek ali preslaba pripravljenost. Nekateri se raztegujejo, si masirajo meča. Upam, da bo meni prizaneseno.
Nato v daljavi opazim posamezne manjše gruče tekačev, stoječ v krogu. Kaj se dogaja! Mar je spet kdo omedlel? Kakšna nenavadna nizozemska navada? Opaziti ni kakšnih posebno paničnih gibov, kričanja … Ko sem bliže opazim, da so to le tekači moškega spola. Ti Nizozemci so res polni presenečenj! Malce pospešim, radovedno gledam … le kaj imajo tam?!
Ponovno me je rešil moj skoraj že perfekten instinkt, da nisem preveč zvedavo pritekla do prve gruče.
Sredi gruče tekačev se je namreč nekaj skrivnosno svetilo. V barvi jekla. Okroglo in v sredini nekako dvignjeno … in ko bolje pogledam, vidim, da celo vsi nekaj držijo pred seboj v rokah. Nisem sicer videla KAJ, mi je bilo pa hitro jasno, kaj bi to lahko bilo. In to je tudi res bilo.
Pa saj smo vsi odrasli. SCAT SO ŠLI! Tisti NLP (Neznani Lebdeči Predmet) v sredini je bil pa čisto navaden prenosni pisoar.
Grozno – smešno! Tekači se gnetejo v krogu kot ob vaškem vodnjaku, zamišljeno lulajo in razmišljajo o teku.
Ženske smo tu prikrajšane… Naša procedura nam vzame precej več časa, a zaradi tega lahko “razmišljamo” sede ali pa čepe.
Nekateri se odločijo kar za klasiko, ki jo dobro poznam iz domačih prireditev. Že kmalu po startu maratona, po nekaj kilometrih je namreč hitro opaziti tekače močnejšega spola, ki veselo lulajo po grmovju, za drevesi in ograjami.
Lahko bi vendar vedela, se režim sama pri sebi. Še sreča, da nisem bolj očitno buljila v skupinico. Sem samo malo pokukala…V zadnjem času je namreč spet v modi postavljati pisoarje po kopalnicah in straniščih. Zakaj torej ne bi bili tudi na tekaških in sprehajalnih poteh?
Sicer pa je ob progi veliko prenosnih stranišč, če smo ravno pri tej temi. Včasih je potrebno med maratonom skočiti tudi na bolj konkretno potrebo.
Postanem pozorna na tekača pred menoj. Nekam čudno opleta okoli sebe, se vrti in končno – tista znana poza. Mobilni telefon visoko v zrak pred seboj in potem KLJIČK: selfie! Ja, no.
Sto ljudi – sto čudi.
Dohitim ga in ga previdno obidem, ker se ves čas spotika in vrti. In to ob nezmanjšani hitrosti. Motorične sposobnosti ima vrhunske. Eni pač znajo. Če bi jaz skušala izvesti to operacijo bi mi vzelo vsaj pol ure časa pa še tedaj vprašanje, če bi bilo kaj na sliki. Opazi mojo očitno začudenost, ker se ves srečen nasmehne in skomigne z rameni: »Kaj pa češ!« Pokimam in mu na enak način vrnem pozdrav, rekoč: »Uživaj človek!«
Jaz s seboj ne nosim mobija, ker me preveč stvari po žepih in na meni, moti. Sedaj me Selfieman malo debelo pogleda… saj res! Ne razume! Da bo razumel, da nimam nič proti in da je vse »kul« dvignem palec, češ, super. Saj pomeni to nekaj podobnega? Palec, palec… ne sredinec, lepo prosim, kam bomo pa prišli… Hja, do cilja!
Gremo naprej!
Sem pa kasneje opazila, da je »selfijada« na maratonu pogost pojav. Vsi se nekaj slikajo z mobiteli. Noro! »Še nekaj kilometrov, pa vas bo minilo«, si mislim. »Le dajte si duška… dokler lahko!«
Ne bo več dolgo ….
Tam proti koncu maratona je še tako enostavno opravilo, težko…
Vsaka malenkost ti vzame moč, zmoti koncentracijo. Včasih je muka odpreti vrečko z gelom. Ni moči, skoncentrirati se moraš na plastično reč, ki se ji reče vrečka. Nekatere moraš pretrgati, druge odviti. Oboje je lahko zelo naporno in nepraktično. Celo nevarno.
Roke so potne, vse drsi. Vtakniti zasvinjano vrečko, ki se je valjala bogve kje, v usta in si pomagati z zobmi…uf, ni fino. No, v sili tudi to narediš. Vendar imam vedno občutek, da sem požrla malo milijardo bakterij, virusov, mikrobov, bacilov in bogve se še česa … in kako se bo ta vojska bojevala med seboj tam nekje v meni in na meni. Kar vidim samo sebe, kako hodim po svetu vsa v hrastah okoli ust. Naj mi mikrobiologi oprostijo, če sem kakšno »bitjece« izpustila ali napisala kakšno hudo neumnost o malem vesolju v meni.
Ali pa odviti majceni zamašek na vrhu vrečke za gel?! Skušaš odviti, pa ne gre. Spet vse drsi… ti se pa približuješ okrepčevalnici z vodo. Kaj storiti? Upočasniti tempo, se ustaviti, tvegati slabši čas in težave ob ponovnem “zagonu” nog v tekaški korak? Smešno? Ne, zelo resno!
Pametno je namreč najprej pojesti gel in ga splakniti z vodo…
Sicer se ti valja po ustih sladkoba do naslednje vodne postaje. In ta sladkoba ti lepi jezik na nebo, ustnice skupaj in žejen si vedno bolj. Tisti zamašek odpirati s pomočjo zob tudi ni pametno. Kar vidim se, kako v cilj pritečem brez sprednjega zoba ali celo dveh, treh. Po možnosti mi celo teče kri… grozno … že tako in tako se počutim kot Bruce Willis v svojem kultnem filmu Die Hard.
Upam, da bodo razvijalci teh zadev kmalu izumili kaj bolj prijaznega maratoncem za uporabo po tridesetem kilometru.
Evo! PRAVA IDEJA! Če je dobra, pa ne vem. Zame in kolege tekače – bi bila. Ne ideja – realizacija te ideje. Dobra, mislim. No, vem.
Ko tečem maraton včasih filozofiram… se bom zadržala. Tokrat. Do naslednjič. Sicer pa – tek bistri misli – kaj šele maraton! Auuuuuuu!
Pritečem do polovice maratona…
Preko trase je speljan tekaški slavolok s točno uro in časom na polmaratonu, torej na 21.096 metrih maratonske razdalje.
Ura na slavoloku kaže bruto čas. To je čas od starta oz. poka startne pištole. Sicer je nisem slišala, vendar predvidevam, da se je start Amsterdamskega maratona tako pričel. Preverim svoj neto čas na Garminčku (včasih se mi zdi kot moj hišni ljubljenček), ki naj bi bil točen nekje do pol minute. Ugodno. Pod 1:45:00. Le tako naprej.
Na tem mestu naj omenim, da organizatorji merijo našo tekaško hitrost in prestop kontrolnih točk s pomočjo čipov, nameščenih pod startno številko, na vsakih pet kilometrov.
Ti časi so odlični in še kako uporabni saj so kasneje vidni ob rezultatu in služijo za detajlnejšo osebno analizo.
Pretečem kontolno točko na polmaratonski razdalji (točen neto čas: 1:44:20) in »zakorakam« v drugo polovico.
Za menoj je mali maraton. Juhej!!! Gremo naprej! Sedaj bo šlo pa zares…
Polovica Amsterdamskega maratona je namreč za menoj. Na Ljubljanskem maratonu se je do leta 2013 polovica maratona pričela z drugim krogom. 2014 se je teklo po novi trasi prvič v enem krogu in v tem trenutku pomislim, da na Ljubljanskem maratonu to leto ne bo mojega rezultata. Včasih pač ne moreš biti povsod.
Na “Ljubljancu” si od trenutka, ko so polmaratonci zavili v svoj cilj, ostal skoraj sam. Iz leta v leto se je sicer število maratoncev povečevalo, vendar si drugo polovico še vedno tekel precej osamljen. Je pa bil to vedno prav poseben občutek, ko sem si rekla: “No, sedaj gre pa zares!”
Tudi število navijačev je v drugem krogu drastično padlo. Zato sem še posebej hvaležna tistim najvztrajnejšim navijačem, ki so počakali še en krog in nas spodbujali. Čeprav morda na videz ni opaziti hvaležnosti tekačev (utrujenost naredi svoje), je resnica povsem drugačna. Hvaležnost skušam pokazati z mahanjem, pozdravljanjem ali vsaj z očesnim stikom in nasmehom. Odvisno, koliko moči mi še ostane.
Pravijo, da je bilo to leto v Ljubljani polno navijačev ob celotni progi maratona. Bom preverila drugo leto.
To leto pa tečem svoj maraton v Amsterdamu! Tu se število sotekačev na polovici maratona ne spremeni, navijačev pa prav tako ne. Poleg tega ne poznam proge, kar me zabava in kratkočasi.
Tečemo naprej mimo športnega parka Overamstel…
Na reki so pripravili pravi spektakel. Ob bučni glasbi nas spodbujajo virtuozi na »flysurfih«. Nekaj metrov nad vodo nam mahajo, pojejo in izvajajo različne figure. Noro!
Tekači na nasprotnem bregu pa še kar tečejo za nami. Kakšna množica!
Ob reki Amstel
Do koder mi seže pogled se vije kolona maratoncev. Organizator je napisal, da klasični maraton v Amsterdamu teče približno 16.000 tekačev. Le kam smo šli vsi na stadionu? Res nas je veliko.
Brez discipline večine tekmovalcev, start ne bi tako dobro uspel. Praktično lahko celo pot spremljaš razvrstitveno cono sotekmovalcev. Označba startne cone je namreč razvidna tudi na startni številki tekača.
Veseli me in navdaja ponos, da imamo tudi v Sloveniji prav tako odlično organizirane maratone. Ljubljanski maraton, preverjeno večkrat, to je! Boljši in veličastnejši je iz leta v leto. Upam, da ohrani svojo evtentičnost in energijo ljudskega maratona še dolgo, ter da se ne začne spogledovati s komercializacijo dogodka, kar navadno takemu razvoju sledi. Sicer imamo pa cel kup res dobro organiziranih tekaških prireditev.
Hišni ljubljenček Garminček mi sporoča, da sem na 25. kilometru …
Malce skušam sprostiti mišice ramenskega obroča. Spustim roke ob telesu in jih pustim »bingljati« nekaj sekund. Malce jih gugam naprej in nazaj, zadiham malo bolj globoko ter počasi izdihnem. Brez skrbi: ne do bridkega konca. Preblisne me ne ravno genialna ideja in z rokami naenkrat zaokrožim okoli svoje osi… ups, nekomu skoraj razbijem nos. »Pardon«, sem čisto pozabila, da nisem sama.
Amsterdamski maraton – tekaški zid
Kilometri se vrstijo in ob štetju le-teh se poigravam s številkami, kar me kratkočasi in zabava.
Na “Ljubljancu” je vedno več tekačev na 42 kilometrov. Pa ne samo na maratonski razdalji, na vseh, vključno s šolskimi teki. Leta 2003, ko sem prvič tekla maraton, je bilo vseh maratoncev 580, od tega samo 57 žensk, z menoj vred. Leta 2014, pa ga je uspešno preteklo kar 1.880 maratoncev, od teh 376 žensk, brez mene. Žal.
Razmerje med maratonci in polmaratonci mi ni všeč. Če mene vprašate, je polmaratoncev preveč, maratoncev pa premalo. Rešitev je enostavna: vsi polmaratonci pojdite drugo leto na maraton. Saj veste, kako se vam še v tekaškem žargonu reče? Polovičarji, softiči, ta mali… Pa kdo še hoče biti polovičar? Če ste že prišli do polovice, pojdite do konca. Naj bo to vaša motivacija!
Sicer pa bi moral vsak zdrav človek biti sposoben preteči deset kilometrov v kosu. Tisti, ki tega ne zmorete in ste zdravi ter še nimate sto let, se pa malce zamislite!
Je pa še ena velika razlika med letoma 2003 in 2014. Letos tečem »sama« na maratonu. Leta 2003 pa smo na Ljubljanskem maratonu tekli vsi štirje. Hčerki takrat še na šolskem teku, midva z možem pa maraton. In da ne omenjam preštevilnih »domačih« navijačev, prijateljev in znancev. Dirjali so iz ene točke na drugo in naju spodbujali. Prav zvezdniško sva se počutila. Zakaj vas ni tukaj v Amsterdamu?!
Nadalje analitika kaže na strm porast navijačev v naši družini. Na tej tekmi. Sicer nas aktivno teče 100% ženskega in 0% moškega spola. Skupaj torej 75% aktivnih tekačev ter, kako zanimivo zrcaljenje, kar 75% aktivnih navijačev na Amsterdamskem maratonu! To pa je tudi nekaj!
Kaže, da tečem Ljubljansko-Amsterdamski maraton. Misli mi učinkovito zapolnjuje “Ljubljanc`”.
Pogledam okoli po navijačih, sami neznani obrazi. Tako je, če tečeš v tujini.
»Ole, ole, ole..« kričijo, mahaja, vpijejo, trobijo in tulijo v nekakšne zvočnike …. Mar ni »ole, ole« bikoborski vzklik? Predstavljam si, da smo čreda bikov, ki se podi po Pamploni…
Moram priznati, da se mi še ni zgodilo, da bi se na kateremkoli maratonu do sedaj spraševala: »Le kaj mi je tega treba?« Tudi malo ne, niti na kraj pameti mi še ni padlo.
Mi pa tole nizozemsko skandiranje »ole, ole, ole…« nevede vzbudi občutek »čredenja«. Tu se podim kot zmešana v čredi »bikov« po ulicah Amsterdama potem, ko sem prepotovala skoraj 1500 kilometrov! In niti razgledati se ne morem, ker me bodo pomendrali ali pa bom jaz koga pohodila in zbila po tleh! In še plačati sem morala startnino!
16.000 nas je… tečemo kot reka… človeška reka. Ja, seveda! In ravno to je tisto! Več kot nas je – bolje je! Gremo bikci! »Ole, ole, ole, ole…. » še jaz skandiram in maham navijačem v nekakšnih modrih kapah z rogovi.
Kaj!?
Že 26. kilometer…
Opazim, da stampedo popušča. Bikci postajamo utrujeni…
Na obrazu začutim drobne kapljice … dež. Blagodejen je. Vedno bolj na gosto pada. Pa naj pada. Trenutno mi je vseeno. Vse bo v redu.
Ponovno se sicer spomnim na pozabljeni šilt s kapo ali brez, na posušeno sol na naših obrazih, katero dež izpira direktno v oči. Pa kaj potem. Kar bo, pač bo. Bom že preživela.
Tečemo pod podvozom avtoceste in na drugi strani…dež na vsem lepem nenadoma izzveni…
Na 27. kilometru …
Začutim utrujenost, preverim čas in opazim, da sem malce popustila. Tempo mi je padel na 5:20 min/km. Opazim še več sotekačev, ki hodijo ali tečejo izredno počasi. Imamo isti problem. Glikogenske zaloge nas zapuščajo. Vem, da dosedanjega tempa ne bom uspela držati do konca. Vendar se trudim, da ne popuščam preveč.
Idealno je, da maraton tečeš v enakomernem tempu. A kaj, ko je tako težko nastaviti svoj “tekaški tempomat!”
“Stisni zobe in teci. Hitrejša kot boš, prej boš v cilju. Pospeši tempo na 5:00 min/km”, si rečem.
Polovica maratona je že davno za menoj, tečem že dve uri in dvanajst minut.
Nekam žalostno si moram priznati, da sem malo…. »načeta«. Malo sem pa … zmatrana. Ne! Nočem! Pa ne še sedaj!!
Da, približujemo se razdalji, kjer se lahko srečamo s tako imenovanim “tekaškim zidom”. Gotovo ste že slišali za izraz: »trčiti v zid«. To je trenutek, ko tekač porabi vse svoje glikogenske zaloge. Podobna zadeva, kot bi avtomobilu zmanjkalo goriva.
Le da smo maratonci na boljšem! Preklopimo na »špeh«. Telo prične kuriti maščobe. Ta preklop je neugoden in zato se takrat ne počutimo ravno evforično. Precej lahko narediš s primernim treningom.
Ampak …. manj kot jamraš, boljše je! Jaz o tem sploh nočem razmišljati! Ko se neugodna misel hoče zažreti vame, jo odločno spodim. Misel še kar naprej, rine in rine. Ampak jaz se ne dam! Ne, ne, ne, bla, bla, bla, la, la, la….brrrrrrrr!
Pravijo, da gotovo veš, kdaj se zaletiš v zid. Jaz se še nisem, ni bilo še nikoli tako hudo, da bi objokovala svojo usodo ali si mislila, da ne bom več tekla, da je to zadnjič (močno trkam ob les!). Bilo je že hudo ampak je gotovo lahko še hujše.
Na okrepčevalnici vzamem banano, Enervit tableto in se potrudim, da popijem dovolj vode. Tečem naprej. Čutim, da so moje glikogenske zaloge zares precej proti koncu. Mogoče sem se pa ravnokar spotaknila ob “tekaško škarpo”, če lahko temu tako rečem.
Ponudba na okrepčevalnicah je odlična, praktično s seboj ne rabiš nič. Vode ne zmanjka, izotoničnega napitka tudi ne, prav tako je dovolj banan in v zadnji četrtini tudi gelov, ki ti jih tekaški prostovoljci porivajo v roke.
Nekje na 28. kilometru mi nekdo od redarjev porine v roko gel. Podzavestno ga hočem zavrniti, vendar steče ob meni in mi nekaj zelo resno in odločno reče in mi stisne vrečko z gelom v roko. Pa saj se ve, kaj mi je rekel, kaj ne? Tekaška govorica je internacionalna. Za tek ne potrebuješ jezikovnih tečajev.
Odprem gel in ga pojem. Zamislim se. Očitno delujem »zmahana kot hudič«. Tečem naprej, želim preveriti kilometrski čas… vendar mi Garminček nagaja. Noče pokazati.. jaz pa ne morem ves čas gledati na zaslonček, ker sem zmatrana! Briga me! Briga me!
Stisnem zobe in začnem svojo poštevanko:
«Brez popuščanja, brez popuščanja, v redu si! Šele na tridesetem kilometru si! Brez popuščanja! Ena in dva in tri in štiri in dva in tri in koliko že…je bilo in tri in dva …«
Res je vse v redu. Zagrizem v 31. kilometer.
«Zdrži, za to si trenirala. To so sladke maratonske muke!«
Triintrideseti kilometer postane spet nenavadno dolg.
Tečemo mimo parka, navijači v značilnih hribovskih klobukih neumorno spodbujajo. Najvišji vrh Nizozemske meri samo 322,7 metrov visoko nad morjem, imenuje pa se Vaalserberg. So pa zato Nizozemci s povprečnimi 185 cm višine med najvišjimi Evropejci. Vsakemu nekaj, razmišljam in se približujem naslednji vodni postaji.
Privoščim si kompletno oskrbo. Vse! In dva kozarca vode!
Tako, sedaj pa naprej. Gruča tekačev me kar potegne. Na skupen čas sploh ne gledam, me ne zanima! Trudim se po najboljših močeh. Čas na kilometer je slabši, enakomeren tek preko celotnega maratona je zelo težko vzdrževati. Celo za profesionalce je to trd oreh.
Sicer sem popustila že od 31. kilometra dalje. Le občasno mi še uspe držati tempo na 5 min/km.
Hudo težko je, ni prave energije, noge ne morejo. Glava bi. Telo ne more.
Jemo kilometre.
In piha… vedno bolj piha …
Zazdi se mi, da tečem mimo dela Amsterdama, kjer smo pustili parkiran avto. V tem trenutku se spomnim, da sem pustila zemljevid z metroji v športni torbi. Hja, par uric prepozno. Kar nekaj nervoze bi bilo lahko prihranjene…
Naše največje bogastvo so naši možgani…
… včasih so malce nagajivi, zatajijo in kaj pozabijo.
Veste kaj? Še bom pisala in si zapisovala! Tako ne bom nikoli pozabila, kako je bilo na kakšnem maratonu.
Žal mi je, da nimam zapiskov za vsak maraton, ki sem ga pretekla. Tisti nepozaben občutek v cilju maratona. Sicer se pa zelo dobro spominjam svojega prvega, drugega, najhitrejšega in najtežjega.
A vendar je vsak poseben! In kaj je bilo z ostalimi? Koliko je sploh ostalih? Ta matematika, enkrat jih naštejem več, drugič manj. Prav vsak maraton je svoja zgodba, svoja knjiga. Tečem in ob tem razmišljam, kaj in predvsem kako bi zapisala… da boste vedeli, da bom vedela… in da ne bom nikoli pozabila! Tega občutka…od starta do cilja … vmes pa eksplozija življenja v različnih dimenzijah.
Emil Zatopek, legendarni češki maratonec, je imel še kako prav, ko je dejal nekako v smislu: “Če želiš teči, teci miljo. Če pa hočeš živeti (drugačno) življenje, teci maraton.”
Tečem svoj 33. kilometer. Mar ni Kristus delal čudežev pri svojih triintridesetih? Pod nogami nam veter nosi plastične kozarčke, listje… Pogledam gor, v nebo! Sonce se je skrilo … gosti, sivi oblaki in pisano listje.. lepo je!
Proti CILJU
Nočem misliti na to, da sem utrujena in da ne morem teči hitreje. Ne! Bolečina… Nič! Vse to so samo možgani. Možgani nam sporočajo, da nas nekaj boli in itak, »kr neki«!
Kaj ne morem? Vse zmorem! Tekla sem že v hujših razmerah, v mrazu, snegu, žledu, dežju, vetru, megli,0 vročini, opoldan, zvečer, zgodaj zjutraj, ponoči, po cesti, po poljih in poteh, po gozdu, parkih, asfaltu, lužah, po ravnini in po hribih gor in dol. “Pretekla” se skozi premnoge neumnosti, nesramnosti, žaljivke, zbadljivke, neotesanosti, igoriranja, neuvidevnosti, zasmehovanja, nerazumevanja, krivice, laži, spletkarjenja, podtikanja.
Hinavščina, pogoltnost, požrešnost, egoizem. Kakšna človeška umazanija! Tečem in puščam vso to nesnago za seboj. Hitreje kot tečem, bolje se počutim. Tečem v cilj. Kot zmagovalka.
Amen. Pika. Konec.
Še pred približno dvema urama in pol je bila moja edina, skromna želja stati na stadionu in startati maraton.
»No, sedaj pa pritisni, kaj če bi zamudila start,« si rečem.
»Sedaj imaš svoj maraton!« Pravzaprav se je začel tu, na 35. kilometru.
Ko maraton postane matraton
To je najdaljša razdalja, ki sem jo pretekla letos. Sedaj tečem razdaljo preko, tisto dolgo – maratonsko, do cilja. Seveda zmorem, vendar hočem priteči v cilj čim hitreje!
Samo še sedem kilometrov in cilj. Uživaj! Uživaj! To je maraton!
Bolečina razbolelih mišic, borbeno srce, sol lastnega potu na obrazu, v očeh in v ustih in … brez popuščanja! Veter na obrazu, mravljinčenje, mrzel pot in ritmično udarjanje superg ob asfalt, vdih, izdih, stisnjene ustnice in …brez popuščanja! Radost, sreča, boj, veselje, bolečina, vztrajnost, borba, zmaga, zadovoljstvo in neskončna hvaležnost za vse, da sem to, kar sem, brez popuščanja vse do cilja. Neskončna paleta občutij, čustev, spominov… na vse kar je bilo in še bo. In Vi, ki tečete z mano, v meni. Vi, moji, posebni.
Brez popuščanja!
Zbudi se! V Amsterdam si prišla, da boš pokončno in vzneseno pretekla maraton, zato ne teci kot »potolčeni kramoh«!
»Let´s go, Slovenia!« Ženska teče ob meni in me bodri. Potrudim se in jo pogledam. Zahvalim se ji z nasmehom. V ta “projekt” vložim ogromno moči. Vendar mi je ta vspodbuda dala krila… »Teci pokonci!« si rečem, da bom vsaj približno spodobna maratonka.
»Hej, Slovenia! I ate the best icecream in Slovenia!« Seveda, na hrbtni strani majice piše SLOVENIJA. Ej, potrudi se! Naj vidijo vsi, da Slovenci nismo kar tako. Držim se tega »sladoledarja«.
Ob trasi maratona organizatorjevi navijači v zeleni opravi držijo velikanske panoje s spodbudnimi gesli. Pomaham jim.
Na 38. kilometru se vetru pridruži dež in resnično močan veter. Piha bočno, močno. Po zraku spet letijo papirji, prazne vrečke, veje, prah in listje. Sunek vetra direktno v prsa me skoraj zaustavi. Pečejo me oči od potu. Ustrašim se, da mi ne prileti kakšna veja iznad mogočnega drevja nad nami.
Stisnem zobe in grem naprej. Komaj kaj vidim. Skozi priprte oči sledim tekaču pred seboj, nudi mi nekakšno zavetrje. Vetru se pridružijo tudi tramvajski tiri in potrebna je velika pazljivost. Utrujene noge, razrahljane vezi in malce nepozornosti lahko hitro privedejo do odstopa, padca, poškodbe. Ta kilometer je spet hitrejši. Počutim se kot bojevnik.
Gremo! Naprej! To so sladke maratonske muke!
Približujem se zadnji oskrbovalni postaji . Hm, le zakaj so jo postavili ravno pod klanec, klanček, klaaaaaanc! V bistvu nadvoz nad široko reko Amstel. Vzamem le vodo, banan imam polna usta, obučutek imam, da bom bruhala, če še kakšno pojem. Mislim, da jih nekaj časa ne bom jedla. Spijem vodo med počasnim tekom in zagrizem v klanec.
Na vrhu sem … skoraj sama… le ob meni teče temnopolt tekač. Visok je in suh. Mogoče celo Kenijec. Mar se mi blede? Malo bolj podrobno ga pogledam. Startno številko ima na hrbtu? Zakaj? Ali ima dve? Ima eno tudi spredaj? Buljim vanj in ga proučujem. Ampak to ne more biti profesionalec, ki je omagal? Ne! Samo startno številko si je obrnil, ker jo ima pripeto po “triatlonsko” z elastiko. Se mi zdi… Še si ga ogledujem. Ne, ni »ta prav«. Pretežak – ima malo preveč »človeškega gela«okoli pasu. Ne, nisem nesramna! To je povsem realna tekaška ugotovitev.
»Bodi vendar razumna!« se okregam. Profesionalec ne bi tekel maraton »brezveze«. Oni tečejo za denar.
Profesionalni tekači večinoma iz črne celine so že zdavnaj v cilju… Najhitrejši je pritekel v cilj s časom 2:06:22! Takrat sem bila jaz šele na 26. kilometru. Ali pa že. Kakor za koga.
2014 – v cilju Kenijec Bernard Kipyego
Če sem navedla najhitrejši čas, bom še najpočasnejšega: 7:13:32!
Kdo mislite je bil bolj utrujen? Poskusite teči na vso moč dve uri ali pa sedem! Vsak po svojih močeh. Zato spoštujem prav vsakega maratonca, ki maraton preteče, ker vztraja, ker hoče, ker je borec!
Na vrhu klanca oz. mostu sem. »Razglej se!« si rečem. Pogledam in tečem… levo in desno široka reka s spektakularnimi zgradbami na bregovih. Slikovito, enostavno enkratno!
Zasmejim se in zavriskam – juhu! Padla sem v svoj tempo… tisti! Nič me ne more več ustaviti, čutim, da bo vse v redu.
Hvaležna sem vsem tem navijačem ob progi. Navijajo in spodbujajo vsakega od nas. Otroci mahajo in nastavljajo svoje ročice v pričakovanju »petke«! Obvezno jo dam vsakemu, če ga le vidim. Z vsako »petko« dobim še nekaj dodatne energije, ki jo v teh zadnjih kilometrih še kako potrebujem.
Piha, močno piha. Vetru se je pridružil še močnejši dež. Skupaj nas neusmiljeno bičata po obrazih … skoraj miže tečem. Komaj kaj vidim pred seboj.
A ni težko. Vem, da bo kmalu minilo. Cilj skoraj že voham. Pogledam na uro… vsak čas bo za menoj 41 kilometrov…
Amsterdamski maraton – 40. km
Pred menoj slavolok, spet vodna postaja… toda kaj je sedaj to? Na slavoloku na veliko piše: 40! Sem mar oslepela, privid? Ura mi kaže skoraj kilometer več že nekaj kilometrov…
Naj se gre solit! Pa naj bo še en dodaten kilometer! Kaj pa jim je? Maraton je dolg 42.195 metrov!! So mar znoreli?
Jezno gledam pod noge in tečem.
Pa naj bo še en dodaten! Banda! Jaz sem pa mislila, da sem že skoraj na cilju… ampak bom, kmalu, zdrži, poženi… navijači tulijo… Ole, Ole!!! Ole ja, ole… še malo… Slišim kričanje, vpitje, navijanje!
Zagledam napis: še 500 metrov!
Skušam hitreje! Pospešujem. Vsaj trudim se…
Amsterdamski maraton – pred stadionom
Noro!
Pritečem na stadion, potem ko premagam vstopni klanček, če temu lahko rečemo. Iz malega klančka izpred dobrih treh ur in pol se je dejansko spremenil v sicer kratek – a precej strm klanec. Množica na stadionu tuli!
Ostalih tekačev sploh ne opazim, samo jaz tečem na vso moč, teh nekaj sto metrov bom pa še!
Na levi opazim belo tablo z napisom 195 metrov! Končno!
Da, ciljna ravnina, še 195 metrov maratona… gonim… tečem… šprintam…. letim….letim…. vzletela bom….
Tečem skrajno desno in prehitevam, v cilj hočem prišprintati, »prišponati« na vso moč. Še imam nekaj moči!
Ošvrknem navijače na tribuni pred ciljem. Ali me vidijo moji srčni? Ali me vidite!?
Skušam teči čim bolj suvereno, pokončno, na moč. Iz sebe skušam iztisniti vse moči, pomagam si na vse možne načine, odriv, zamah z rokami, diham praktično na škrge! Koliko časa bom še zdržala in …
… in kje hudiča je ciljna črta?
Pa ne že spet … in se spomnim cilja maratona 2007, ko je organizator spremenil potek ciljne ravnine in sem se predčasno ustavila.
In res, spet se skoraj ustavim, ko zagledam tablo: še 50 metrov! O bog! Kako sem trapasta!
K O Z A !
Teci naprej! Poženi!
Vidim čas na uri nad slavolokom v cilju! Dober je, dober! V resnici je še boljši, to kar vidim je bruto čas!
Poženem spet na vso moč … škoda, da ni še vsaj kakšnih sto metrov!
Ali je to že cilj? To ožičenje po tleh ali tisto prej?
Ne vem… vem, da sem v cilju!
Useka me tja v oči in grlo!
Krč! Ne, ne bom jokala!
Zakričim!
Nekaj …
Haaaa! Pa sem ga!
Za menoj je… eden in edini … M A R A T O N !
Ko pritečeš v cilj. Nenavaden občutek. Konec je. Stojim. Noge se ne premikajo. Le naokoli se vse vrti. Jaz in polno zadovoljnih obrazov. Utrujenih, izmučenih a vendar srečnih in zadovoljnih.
Občutek? Neopisljiv. Rahlo zmeden. Srečna. Zadovoljna. Začudena. Presenečena. Ne zavedam se še čisto, da sem v cilju. Kar v glavi se mi vrti! In še kar stojim.
Gledam okoli sebe. Iščem znan obraz, a ga ne najdem. Nenavadno. Sami neznanci a kljub temu na nek način domači obrazi. Le kako ne, saj smo se skupaj borili in zmagali!
S težavo naredim korak, pa drugega in tako na trdo grem naprej kot robot proti nekakšnim boksom. Podobno kot za živino so tudi za nas maratonce pripravili za ciljno črto več koridorjev ograjenih z ograjami po katerih gremo proti izhodu. Na koncu koridorja nas pričaka podeljevalec medalj. Torej bomo tudi ožigosani, pomislim.
Priznanje za zmago
Prostovoljka Amsterdamskega maratona mi čestita. Dobim medaljo, ki si jo ponosno obesim okoli vratu. Dobi jo vsak, ki preteče maraton in pride skozi cilj. Dragocena je, dokaz, da smo zmogli in zmagali. Sedaj nam resnično preostane le še analiza teka, tekme. Nekdo od osebja spet priteče in me skuša ogrniti v nekakšno pelerino. Prši namreč dež. Počutim se nekako pomembno.
Pogled po stadionu je fascinanten. Pisana množica maratoncev teče v cilj in po drugi strani odhajajo v bele potiskane pelerine ogrnjeni maratonci iz stadiona. Red in disciplina!
Se pa zato sama toliko bolj izgubljeno premikam nekam naprej in iščem izhod.
Dokaj solidno sem pretekla 43 kilometrov po mojem Garminčku, sedaj pa se mučim iz metra v meter. Nekako se privlečem do ograje. Obvezno se moram raztegniti.
Oprem se na ograjo in jo skoraj prevrnem. Ups! Je le reklamni plato. Dobesedno odkrevsam naprej do železnih ograj ob katerih visijo, bingljajo, slonijo, sedijo maratonci na vse možne načine v različnih pozah. Vsi zadovoljni in srečni.
Končno si previdno pretegnem meča. Z rokami se primem za železni vrh ograje, se naslonim in uprem vanjo. Najprej desno nogo in štejem do dvajset. In potem levo in komaj zdržim s štetjem do dvajset, saj je železo presneto mrzlo. Dež je in veter.
Za silo si raztegnem še hrbtne in stranske mišice. S stegenskimi imam težave, ker me zanaša zdaj na eno zdaj na drugo stran. Kot bi bila pijana.
Raztegovanje po maratonu oz. vsaki tekmi in treningu, mora biti temeljito. S tem se izogneš poškodbam ter tudi poskrbiš za hitrejšo regeneracijo mišic.
Moje raztegovanje v Amsterdamu je bilo ekspresno-netemeljito hitro. Obljubim si, da bo analiza teka današnjega maratona, temeljitejša.
Hočem namreč hitro ven, k mojim.
Medtem pa ves čas na stadion prihajajo novi in novi maratonci. In še dolgo bodo.
Navijači jih pozdravljajo, vzklikam jim tudi sama, ko se pomikam proti izhodu, iz stadiona.
Kje so moji ? Jih bom našla?
Pred stadionom je polno stojnic s pijačo in sadjem. Skoraj z odporom vzamem košček banane in plastenko vode. Nujno je, da nekaj spravim vase.
Pogrešam govejo juho. Nekaj toplega. Vsaj čaj. Ne najdem, morda je le moja sposobnost opazovanja bolj na psu.
S pogledom predvsem iščem Moje srčke. Skrbi me, da se ne bomo našli v vsej tej gužvi.
“Pa saj me bodo oni našli…” mrmram sama pri sebi, ko jih naenkrat zagledam pred seboj.
Čestitke, objemi, sreča!
Sedaj sem šele resnično srečna, navdušena in, da, evforična! Moji pa me gledajo in opazujejo. Kar nerodno mi postaja, saj sem končno samo pretekla maraton. Nisem rešila sveta in tudi nobenega zdravila nisem odkrila. Vsaj ne novega, nekateri pač že vemo, da tek je zdravilo za skoraj vse bolezni na svetu.
Ogrinjajo me v oblačila, me silijo naj se preoblečem in vedno znova čestitajo.
“Kakšen neto čas si imela?”
“Nimam pojma!” je moj odgovor. “Vem le, da se štirice ne vidi, kar je super! Ne vidi se dveh štiric, kar je dvakrat super!”
Preoblačenje in slačenje po maratonu je mukotrpno opravilo. Težko stojiš, težko sediš. Bojiš sesti, ker bo grozno naporno spet vstati. Nočem se preobuti, ker nočem videti (še) žuljev. Sicer me vse boli in istočasno nič. Kar tako naj ostane, si mislim, najbolje pa se vseeno počutim, če hodim. Nekako navlečem nase suha oblačila in prav počasi odkrevsam nekam proti avtu… v neko smer. Nekje pač je. Ves čas se bedasto režim. Vsi skupaj smo kot otroci.
Zjutraj nismo poznali poti do stadiona, le kako nam bo šlo v obratni smeri? Tolažim se, da nekam bomo pa že prišli. Še vedno smo. Pa saj smo vsi skupaj! Samo to je pomembno.
Hoja v neznano
In gremo mi, tako na približno… nekam proti avtu. Ampak ne v sončni zahod. Še ne. Ugotavljam, da dlje ko hodim, bolje je in noge me manj bolijo. Najslabše je, če se ustavim kadar skujšamo presoditi, katera smer je prava. Ko moram spet pognati noge v gibanje je pa problem. Takrat moram stisniti zobe, in uhuhu… Podobno kot bi se na 38. kilometru ustavila pod klancem in hotela ponovno na vso moč steči. Satanove muke!
Pa mi je lažje, ker navijam in ploskam tekačem, saj hodimo ob trasi maratona po kateri nam nasproti še vedno teče reka maratoncev, ki se izliva v cilj.
Nekateri tečejo povsem zamaknjeni, odsotni. Drugi opazujejo okolico in iščejo znan obraz ob trasi. Neka punca teče in joka… v dno duše se mi zasmili.
Maraton ni za premlade ljudi, ne hitite prekmalu!
Najprej je potrebno temeljito odrasti, v telo in glavo in preteči veliko, veliko kilometrov, preden se odpravite na maraton. Potem bo maraton užitek, letenje, življenje. Nadgradnja! V nasprotnem primeru pa trpljenje, muka in tek se vam lahko celo zameri. Škoda, ko pa lahko ves čas bogati naše življenje!
Zavijemo stran proti zahodu, kjer naj bi imeli parkiran avtomobil. Sedaj je manj gneče. Opazujem okolico, mesto. Všeč mi je Amsterdam, Groningen, všeč so mi nizozemska mesta, njihova mirna energija, urejenost, prijaznost.
Srečujemo in videvamo polno maratoncev, takih “v civilu” in še tistih, ogrnjenih v plastične pelerine, kot sem sama. Zamišljeno hodimo in v mislih že delamo analizo teka današnjega dne.
Sicer pa maratonce na tak dan takoj prepoznaš. Po sijočih, srečnih in veselih obrazih ter prepoznavni hoji, ki spominja na krevsanje in še bolje na hojo z nazaj obrnjenimi koleni.
Pravo prekletstvo za maratonca predstavljajo stopnice. Če je zelo hudo, je najlažje iti ritensko in paziti, da ne telebneš. Sicer bo še kaj bolelo in to še kaj drugega, če sploh še kaj ne boli.
Počitek … končno na riti!
Po dveh kilometrih ugotovimo, da smo na pravi poti.
Končno mi tudi postane jasno od kje mojih 43 kilometrov. Tek po najkrajši ravni liniji maratona je omogočena najbolj tistim v prvih vrstah startne linije. Eliti torej. Profesionalcem. Večini rekreativcem oz. navadnim smrtnikom tako preostane vijuganje po trasi, tek po zunanji, daljši strani trase, izogibanje, prehitevanje, skoki na pločnik, iz pločnika … Tu so metri in v mojem primeru skoraj kilometer.
Precejšnjo izgubo časa predstavljajo tudi okrepčevalnice s hrano in vodo. Praktično nemogoče je v gneči vzeti vodo in hrano iz štanta in to ob nezmanjšani hitrosti. Elitneže namreč čakajo posebne mize označene s številkami na katerih čakajo priboljški ali bolje okrepčila že nekaj metrov pred štanti za rajo. Da ne omenjam pomagačev, ki jim podajajo “futr” v roke. Pijejo iz plastenk in ne iz kozarčkov iz katerih navadno skoraj vse polijem. Uf! Kakšen čas bi imela šele potem! Potrebna bo temeljita analiza teka in tekme, da, nujno! Pomembno za prihodnje nastope, da naštudiram zadevo.
Končno sedem v avto, kar je tudi manjši projekt in že se počutim kot v nebesih.
»Si lačna?«
»Ne!«
»Gremo domov, greš počivati?«
»Ne! Pojdimo malo po Amsterdamu! Na sprehod!«
Seveda sem čisto normalna, če želim po maratonu še na sprehod po Amsterdamu. Menda si nisem prišla samo ogledovat asfalta in podplatov superg maratoncev. Saj si mesta vendar nisem mogla sploh dobro ogledati, če sem pa imela med tekom toliko drugega dela!
»To je super za mišice, mi bo odplaknilo vso mlečno kislino, sploh ne bom imela »muskelfibra«!« se navdušujem.
Amsterdam je ogromno mesto, praktično večina meščanov sploh ni občutila, da je potekal maraton.
Hrana za dušo
Po maratonu prehodimo še precejšen del starega dela Amsterdama, slikovito železniško postajo, si ogledamo stavbo, ki vodi v podvoz pod morjem, romantične ulice.
Ustavimo se v gostišču direktno nad enim od kanalov.
Sledi počasno in uživaško hranjenje in kratka analiza teka z mojimi maratoncem in malima maratonkama.
Ugotovimo sledeče:
preveč stresen začetek, premalo ogrevanja oz. nič
nisem upoštevala lastnih napotkov o tekaški opremi, ki mora biti preizkušena
tek ni bil dovolj ekonomičen, z bezljanjem levo in desno sem izgubljala energijo, povečevala razdaljo in čas
predzadnji kilometer sem popustila, premalo sem “napadala”
vnos kalorij in vode na postajah je bil v redu
tempo bi moral biti enakomernejši
kljub vsemu je bilo super in spet sem se naučila veliko novega.
Izmenjujemo vtise in prigode. Kljub temu, da rahlo prši, sedimo kar zunaj pod velikanskim “sončnikom” oz. dežnikom in opazujemo mimoidoče, promet po kanalu pod nami … hja … življenje je lepo.
Sledi sprehod čez rdečo četrt, kjer mi neznanke iz izložbe zapeljujejo moža meni pa kažejo sredinec pa potem spet nazaj po drugi ulici, kjer moški v sumljivih opravah mežikajo spet … no, meni že ne!
“Pa kaj je zdaj to!” Kar bolje se ga primem in odvlečem v eno od »vafljaren«, kjer si privoščimo enega belgijskega, misleč, da je nizozemski. Vafelj!
»Mami, nizozemski so tanjši, veš«, me poduči Veselička Nina za katero se mi zdi, da ima Amsterdam v malem mazincu. No, tudi belgijski vafelj mi je lepo pristal v želodcu.
V Coffe Shop pa nismo šli na kavo. Tudi na kaj drugega ne. Smo se pa zato slikali …
Amsterdamčkanje
Ko zvečer stuširana in prijetno utrujena ležim v postelji, sem mirna, srečna, zadovoljna in navdušena! Zgodilo se je toliko stvari in o toliko stvareh moram premisliti. In strašno sem ponosna in hvaležna! Moji družini! Da so bili z mano in mi bili v oporo. Brez njih bi bilo vse brez veze!
Zaspim na krilih navdušenja nad pretečenim maratonom, vem da bom letela, ne hodila, še kar nekaj časa…
Ni čudno, da se vse vrti in obrača, če je pa svet okrogel. Zato tudi tisti rek o zarečenem kruhu ni nastal čisto brez veze.
Vam napišem nekaj o tem, kako je bilo in kako se je začelo … ja, tekaška tehnologija.
Včasih sem takim tekačem rekla: “ožičeni” tekači. To je bilo kakšnih 15 let ali celo kaj več nazaj, ko je Slovenijo zajel cunami Polet in naplavil ogromne količine tekačev. Pa ne le tekačev. Cunami tekačev je povzročil pravi cunami ponudbe tekaških artiklov. Pojavil se je pravi “tekaški trg”.
Naj se osredotočim samo na “ožičene”.
Žička kortuzija pri tem nima nobene povezave
Bili so ali bili ste pravi NLP-jevci. Pritekli ste ovešeni z žicami, gromozanskimi napravami pripetimi na zapestje ali nadlakti. In čez čas so se pojavile še slušalke in “ožičeni” so postali prava moderna ikebana obdana z žicami štrlečimi izza zapestja, nadlakti, hrbta, podpazduhe in celo ušes! Priznam, zdeli ste se mi malo čudaški.
“Le kaj jim bo ta navlaka, če tečeš, tečeš. In slušalke!” Boh vam daj po dejli lun – sem si mislila. Sicer pa: živi in pusti živeti!
Pa se je nekega dne naša tekaška familija udeležila tekme in glej ga zlomka: vsi smo zadeli nekakšne “žičnate tranzistorje” kot sem jih sama poimenovala. Reč je delovala tako, da je lovila radijske valove in si lahko ob obilju motečih šumov ujel kakšen radijski program in če si imel srečo celo slišal kakšno pesem. Srečo si moral imeti seveda gromozansko, da si ujel komad, ki ti je bil tudi všeč.
No, malce pod vtisom “ožičenih” sem se tudi jaz odpravila na “poskusni” žičnati tek, s tem – vsaj zame “prototipom MP3-ja”. Želela sem preizkusiti, kaj je tako dobrega na teh igračkah. Rezultat je bil sledeč: ogromna izguba časa, izredno malo teka in morda pol minutke teka ob pogojno užitni glasbi z obilo spremljajočega hrupa.
Očitno je bilo pa le dovolj, da sem se, nevede, malo, čisto majčkeno, zastrupila.
In kdo te bolje pozna kot tvoja družina? Nihče. Za rojstni dan tako dobim od hčerk: MP3. Moj, lasten.
Ob obilni pomoči sem usvojila igračko toliko, da mi je uspelo “napeči” meni ljube komade. In sem šla.
O! Kakšna sprememba! Tek ob taktu, ob dobri muziki! Pa to je “two pack”! Double luck! Tek & Rock n Roll! Prava uživancija! Kar tekla bi in tekla! Še malo! Še ta komad! Potem mi je začel MP3 nagajati, motile so me žičke slušalk, mi padati iz ušes… zadevica je škripala … me vedno bolj jezila. Slušalke so se dokončno uničile, očitno se je izrabila tudi baterija.
Pa sem prišla do informacije, da obstajajo napravice prav za tekače, takšne brez žičk. Samo zatakniš si jih v ušesa in okoli glave in … “here I come and here I go!” Na Tekaškem forumu (TF v nadaljevanju) sem našla dobavitelja in si za malo denarja nabavila zadevo.
Priznam, bilo je noro. Teči in teči in čakati na naslednji komad. Ko ti je padel tempo te je rock n roll pognal naprej.
Občasno sem se spozabila celo tako daleč, da sem pozabila na varnost. In le več sreče kot pameti me je rešilo, da me ni zgazil kakšen avtomobil.
Moj novi “brezžični” je z menoj tekel na Ljubljanskem maratonu. Pretekla sem ga enostavno in tudi najhitreje. Verjamem, da so mi izdatno pomagali The Rolling Stones v finišu. Čeprav mi je še danes žal, da vsaj ob prihodu v cilj nisem snela slušalk! Potem nebi preslišala bučnega navijanje ob finiširanju.
Pa je tudi ta zadevica pričela nagajati. Po divjem pomenkovanju in modrovanju na TF smo uporabniki ugotovili, da “stroj” le ni tako odličen, kot je na začetku kazalo. V mrazu je enostavno “umrl”. Prav tako na teku v dežju. Malo je igral in prenehal. In spet .. in spet .. in spet. In tek je postal: MUKA!!!
Sledilo je pregovarjanje z dobaviteljem. Kakšna garancija! Tip je ves čas trdil, da je MP3 odličen, da ne polnim pravilno baterije in podobne nebuloze. Počasi so se mi lasje postavljali že v irokezo, ušesa pa pridobivati obliko oslovskih. Saj veste, v smislu: “BABŠE NEUMNO!”
Pa me je odrešil prekajen tekaški maček elektronik – “ožičeni tekač” torej – in to s pojasnilom, da so vezja tega izdelka slaba, posledično zadeva ne deluje kot bi morala in deluje točno tako, kot se je dogajalo meni.
Lepega tekaškega dne, bil je blaten in deževen, sem zadevo v trenutku, ko je crknila sredi meni najljubšega komada, zabrisala iz glave direktno v grmovje in odspidirala domov. V hudi jezi se mi ni posvetilo, da bi odstranila pomnilnik s komadi. Tistemu pomnilniku se verjetno reče MP3, a je bil vgrajen v “okoliglavne” slušalke.
Tako sem naslednji dan obupano brskala za njim po grmovju. Pa ga žal ni več bilo. Očitno ga je nekdo v prepričanju , da je našel zaklad, že odnesel domov na varno. Upam, da se je (ne)srečni najditelj zavedal, kako “fajn muska” je na oz. v njemu.
Sledili so nekako pusti dnevi. Celo na tek me ni več tako zelo vleklo. Pravo zdravljenje odvisnosti.
Prišla sem tako daleč, da se mi je zazdelo, da je tek brez glasbe na ušesih – brez veze! Postala sem nekakšen odvisnik. Na srečo tudi odvisnik od teka in pravzaprav me je to rešilo, da sem se vrnila nazaj med ptičje petje, šelestenje dreves in poslušanje prometa okoli sebe.
Ozdravljena
V predalu imam svojo tekaško glasbo. Po tem “bolečem” pripetljaju sem si spet nabavila MP3 ali 4 – nekaj “bolj kvalitetnega”, kar je občutila tudi denarnica. Še vedno ga imam. Nepreizkušenega.
Ni ga namreč čez “Rock n Roll” gozdnih in poljskih ptic, šelestenja dreves, oglašanja narave. In kadar nekje na pol izgubljen v daljavi zaslišiš zvok civilizacije, celo zvok prometa postane “uau”!
Tekaški nasvet malo drugače
Sčasoma sem ugotovila, da zadevo lahko uporabljam tudi drugje. Ne le na teku. Ali – bog ne daj – na kolesu.
Zadeva se odlično obnese kjerkoli. Tudi med pospravljanjem ali čakanjem na sprejem v zobno ordinacijo. Ali pa kar na domačem kavču.
Da bo užitek popoln pa si izberite izdelek, ki bo deloval. In naj bo udoben. Naj bodo tudi slušalke vašega izdelka – kvalitetne. A nikoli, res nikoli ne pozabite na svojo varnost in varnost drugih.
Ne vem, kako boste vi. Jaz si jutri nasnamem nove komade. Moram spet preizkusiti kombinacijo “TEK IN ROCK`N`ROLL” !
Ampak v mejah normale.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Če tečem tudi pišem. Obratno je veliko težje. Še prav posebej, če želiš pisati o teku. Enostavno ni ideje. Ni inspiracije. Vse skupaj je brez veze.
In zakaj sploh pisati o teku?
V zadnjih letih se je na trgu pojavilo tekaških knjig kot gob po dežju. Od odličnih do slabih. Sprva sem jih kupovala, tako da imam doma tako prve kot druge. In nekatere od njih enostavno ne morem prebrati do konca. Ker so zanič. Sama samopromocija osebkov, ki so jih napisali. In vedno več je takih. Kar nekaj … prežvečenega. Kot bi vas želel nekdo na vso silo prepričati, da se zjutraj dani in proti večeru mrači. Ja, hvala. To vemo. Vsi.
Priznam, da sem se ravno ob branju ene od slabših tekaških knjig navdušila tudi sama. Pa ne za tek. Za pisanje! “Če je tole vredno knjige in ljudje celo to berejo in hvalijo – potem pa tudi jaz lahko kaj napišem. Tek neskončno bolj čutim! “
Prav tako je tudi s članki. Vedno več jih je. In malo je tistih pravih, pristnih.
Večina je slab prevod tujih objav. Veliko pa takih, ki so polni nesmislov.
Cel kup tekaških nasvetov, namigov, priporočil … zgodb in nezgod. Dobrih in slabih. Od katerih so najpomembnejše “ključne besede”. Za berljivost. Za čimvišje mesto na Googlu.
Pa reklamni oglasi. Tisti očitni kot tisti skriti, kot da to niso. Za promocijo. Prodajo. Prepoznavnost. Kaj je res in kaj ni – največkrat sploh ni več važno. Zgodba? Vsebina? Ah, kaj bi z njo.
In potem blogerji, podobni pisci kot sem jaz sama. Ko moraš povedati, napisati, deliti svoje navdušenje. Navdušiti morda še koga. Precej nas je. Mogoče celo preveč. Vse skupaj postaja prežvečeno. Nismo pričeli že malce težiti? Skrbi me. Tega nočem.
Mogoče je čas, da neham. Objavljati. Mar res koga zanima kje sem tekla, kako sem se počutila, kdaj me je kje zabolelo, koliko kilometrov se je nabralo, kako lepo je bilo in kako me je na vsem lepem usekalo v križu? Brez veze. In kako lep razgled! In nebo. In žulji in črni nohti v supergah. Za levjim skokom. Tri tedne pred maratonom. Komu mar!
Že celo večnost nisem napisala nič pametnega. Pravzaprav sploh nič.
Tudi tekla že nisem celo večnost. Ker ne smem. Iskreno med nami: prvič v svojem tekaškem življenju sem se odločila, da bom za spremembo poslušala do potankosti stroko. In tako že praktično tri mesece ne počnem nič. Zadnje tri tedne delam raztezne vaje in hodim. Po ravnem. Po tej terapiji naj bi ne imela več težav z vse pogostejšimi bolečinami v križu in kolku.
Bomo videli. Ali so vsi ti dragi specialisti vredni svojega denarja. Vam povem. Mogoče. Če se mi bo še dalo pisati.
Kajti, če ne tečem, tudi pisati ne morem. O teku. Kako le? Če tega ne počnem. Več.
Ugotavljam, da človek navajen na tek, lahko postane brez teka en čisto navaden “samosebismileči” se kup nesreče brez vsake volje in energije. Ko si utrujen od utrujenosti.
Gledam skozi okno avtomobila in opazujem pokrajino, ki drvi mimo mene. Polja, travniki, gozdovi. V ozadju gore.
Sedim zadaj, nepripeta, v rumeni stoenki. Gledam ven in si predstavljam sebe, tam zunaj. Tečem vzporedno z avtomobilom, enako hitro. Ne smem zaostajati. Preskakujem potoke, ograje, tečem med hišami, po pločniku. Tečem v svetlo rožnati obleki z belimi pikami. Izogibam se prometnim znakom, ostalim avtomobilom, kolesarjem, pešcem… težko je. Ne vem, kaj imam na nogah. Mislim, da tečem v svojih rožnatih plastičnih sandalah za vodo. Očetova stoenka se ustavi, nekdo me ogovori in jaz preneham sanjariti. Imam enajst let. Mojca sanjačka. Potem se je zgodil moj prvi mali tek.
»Danes bomo tekli na 60 metrov,« nam je sporočila učiteljica Marija Kržič v 4. razredu osnovne šole. Panika! Doma sem pozabila športno opremo.
Od vseh stvari pri telovadbi je bil samo tek tisti, ki mi je nekako šel. Žoge sem se bala. Ko sem končno vzljubila med dvema ognjema, smo prešli na odbojko, kjer sem bila ves čas v napoto. Prav tako pri košarki. Pod košem sem navadno dobila žogo na glavo, nerodna do konca, vedno na napačnem mestu. Prava sramota, pa takšno zlato košarkarsko reprezentanco imamo! V gneči se nikoli nisem znašla. Rokomet mi je šel za odtenek bolje. Ampak če doživljaš žogo kot atomsko bombo, nikakor ne moreš z njo dovolj dobro rokovati. Podzavestno se ji izmikaš. Na jezo ali pa v veselje soigralcev.
Pa to ni nič. Moja nočna mora so bili skoki čez skrinjo ali kozo. Le enkrat sem slednjo preskočila! Od samega navdušenja, da končno letim prek, sem pozabila stegniti noge in sem tako pristala na golenih in bila vseeno presrečna! Res ne morem verjeti, da sem hodila h gimnastiki! Pri atletiki namreč ni bilo več prostora. Nekoč sem se tako globoko zarila z glavo med debele blazine, da so me le s težavo za noge povlekli nazaj ven!
Vsem se je zdelo zabavno in smešno, samo meni ne. Dolga, suha, štorasta! Bog se me usmili! Premeta nikoli nisem znala narediti. Stojo ob steni pa šele v poznih tridesetih s pomočjo hčerke Nine in Urške. Lahko se pa pohvalim z veso nad dvema minutama.
Je torej čudno, da sem tistega davnega leta v prejšnjem stoletju vse upe polagala v tek?!
Hitrejša polovica zadnjega para
»Tršica, doma sem pozabila športno opremo!« sem se opravičila. »Potem pač ne boš tekla,« je odločila. Šmorn! Tako sem bila samo opazovalka. Sošolke in sošolci so tekli v parih, zunaj, po tistem bodečem rdečem pesku, od katerega se je kar kadilo. Razdalja je bila kratka, verjetno je bil sprint na 60 metrov. Nekateri so se resnično borili in jaz sem stoje ob strani sanjarila, kako hitro bi lahko tekla jaz. Tekla bi hitro kot blisk in prehitela vse!
»Mojca!« na lepem zaslišim svoje ime. Zbudim se iz sanjarjenja vsa zmedena, ker nisem sledila dogajanju. »Bolje punca kot nobeden,« je rekla sošolcu Marku in gledala mene. Učiteljica me je potrebovala za zadnji par. »Pridi, tekla bosta z Markom!« je odločila. Marko se je pritoževal, da s punco pa že ne bo tekel, da hoče teči s fantom. »Vsi fantje so že tekli, tekel boš z Mojco!« je bila odločna učiteljica. Pa sem se lepo postavila na start ob Marku. V svojih sandalcah, belih dokolenkah in sestrini oblekici z napihnjenimi rokavčki iz nekakšnega bledo vijoličnega tvila sem se na startu počutila kot popoln bedak. Postrižena na fanta s štrlečimi ušesi, zobnim aparatom, razbitimi koleni do krvi, hodila sem malce na noter … najraje bi se udrla v zemljo. Sramota. Stala sem tam na startu in vsi so gledali vame in se režali.
Marko je bil oblečen v popolno športno opremo in obut v čisto prave superge. Brezskrben in samozavesten me je posmehljivo pogledal. V glavi mi je pričelo bučati, v ušesih šumeti. »Tri, dva, ena, zdaj!!!« Sprint! Pesek pod sandali se je spodmikal, bodlo me je v podplate, frfotajoča obleka mi je bila v napoto. Tekla sva vzporedno, nato me je v nekem trenutku skušal prehiteti. »Bolje punca kot nobeden,« me je prešinilo in spomin na njegov posmehljivi pogled. To je bila prava motivacija! »Punce nismo nič manj vredne!« me je prešinilo, vseeno mi je bilo za boleče podplate in frfotanje obleke, tekla sem na vso moč, na vse ali nič! »Mojca, zdrži! Samo še malo! Prehitela ga boš!« In prehitela sem ga!
Kakšna zmaga. Veličastno! Kakšna medalja, kakšen pokal – ta zmaga je bila veliko več. Potrditev, da zmorem. Jap! Pridobila sem kanček samozavesti. Zaradi teka.
Pridobila sem nekakšen tekaški apetit. Včasih sem malo za hec tekla za Savo. Takrat, v času Trefaltovih Kaveljcev in korenin. Srečevala pa le enega in edinega pravega tekača (tisti drugi je bil ponaredek). Takrat se mi je zdel zelo star. Danes bi rekla, da je moj letnik. Tekel in brigal se je zase. Tekel za svojo dušo in zdravje. Ni mu bilo mar za ogovarjanje ter pripombe iz soseske. In mislila sem si, če lahko on, lahko tudi jaz.
Na naši osnovni šoli smo imeli dva učitelja telesne vzgoje. Prav zaradi teka pa sem si zapomnila predvsem enega: Svjetlan Vujasin! Maratonec! To je tudi večkrat povedal. »V vrsto!« še danes slišim njegovo kričanje, leta kasneje sem ga prepoznala na Žaku, po glasu. Natančneje – kričanju. Punce smo se postavile v vrsto. Tudi po petkrat smo se morale vrniti v garderobo, razmisliti in se preobleči. Pa spet ven in v vrsto, vse dokler ni bil zadovoljen. Biti smo morale tiho, stati poravnano in gledati naravnost naprej. Ampak pri njem se je tudi teklo. Pri njem je bila disciplina. In to mi je bilo všeč. Ni pa mi bilo všeč, da je treniral predvsem fante. In oni so tekli veliko. Punce pa smo ostajale notri v telovadnici in … saj veste, kar nekaj!
S Ksenčo naju je to vedno bolj jezilo. Zakaj oni lahko in zakaj me, punce, ne smemo? Ampak tu ni bilo nobenih »me«, bili sva le midve. Učitelj je vedel, da radi tečeva, opazil je, da imava radi dolge teke, in lepega dne nama je predlagal, da bi se udeležili treningov. Za maraton. »Vprašajta doma in mi povejta. Treningi so popoldne, dvakrat na teden,« je dejal. Navdušeni!
Igranje tekaške igre
Doma pa: »Maraton? To ni za ženske! Boš tekla s samimi fanti? Tej maratonci so itak sami norci!« Hitro sem bila utišana. Žal moj oče nikoli ni izvedel, da sem kasneje postala »norka«. Jaz pa sem se odločila, da bom tekla sama, teči moraš itak sam in med tekom nikoli nisem rada govorila. Če tečeš – tečeš. Če hočeš čenčati, se pa ustavi in se nagobezdaj do nezavesti. Na besedico maraton pa nisem pozabila. Tako je tek je postajal moj vedno močnejši zaveznik. Pomagal mi je urediti zmedo v glavi v najbolj občutljivih letih, bil je moj zaveznik ves čas. Igrala sem se nekakšno tekaško igro. Tek me je naredil močno. Če sem tekla, sem se počutila skorajda nepremagljivo.
Matura? »Če pretečem od doma ter na hipodromu osem zunanjih krogov in potem spet nazaj – bom naredila maturo!« Delovalo je.
Tek je rasel z menoj skozi življenje, se mi prilagajal v določenih obdobjih. Bil z menoj intenzivneje in spet malo manj. Brez teka bi bilo vse težje. Pa čeprav je teči včasih prav tako težko, kot je tudi lepo. Prišla je ljubezen in prvič sem dobila tudi pravega tekaškega partnerja. Nekoč mi je dejal: »Veš, jaz bom vedno tekel, tudi ko bom star. Nikoli ne bom eden tistih, ki obsedijo pred TV-jem.« Hvala bogu, sem si mislila. Bil je pravi.
Sprva sva redko tekla skupaj. Bil je prehiter zame. Imel je družbo prijateljev in so tekli skupaj. Jaz pa – volk samotar – svojo pet- do šestkilometrsko traso. Počasi je uvidel, da nisem tako grozno »pobabšena«, in mi je milostno dovolil, da sem šla občasno poleg. Ne morem pomagati. Res sem precej tekmovalna. Ti fantje so bili trd oreh, priznam. Sčasoma mi je nekako uspelo enega od njih prehiteti v finišu. Samo ga nisem le prehitela – prepodila tudi. Ni ga bilo več na spregled. Na to temo je bilo na tone izgovorov in pojasnil, češ da v resnici nisem bila hitrejša in oh in sploh. Pa sem bila! Kako čudovit občutek!
Ti junaški fantje so namreč trenirali za tek trojk. 28 kilometrov. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi to lahko pretekla tudi jaz. Pravzaprav ne! Lažem! Mi je padlo – nekam zadaj v možgane predvsem potem, ko sem videla, da tečejo tudi ženske. Zakaj ne bi tudi jaz?
Pa sem šla neko leto poleg, kar tako. Brez trojke, brez številke. Hotela sem teči več. In sem. Takrat sem spoznala gospo Heleno. »Saj boš pretekla, samo ne smeš prehitro začeti,« me je potolažila ob mojih pomislekih. Obe sva namreč iskali trojko. Ona jo je našla. Jaz sem se pa v hlače in ostala brez. Življenje je čudovito. Tako polno in raznoliko. Prav v vsakem obdobju človeškega življenja je posebno. S tekom pa še bolj pisanih in intenzivnih barv.
Ja, moj tek. Spominjam se bolečine v hrbtenici, utrujenosti po neprespanih nočeh, naporni službi, kupih umazanega in nezlikanega perila in mojih malih punčk, srčic, ko sem se zavedala prav vsakega dneva posebej, kako hvaležna moram biti prav za vsak trenutek, ker bosta prehitro zrasli. Na trenutke sem povsem pozabila nase, to je bilo obdobje, ko me praktično ni bilo. Pa se je pojavil moj princ, opazil mojo stisko, mi potisnil superge v roke in rekel: »Čez pol ure se vrni!« Osladno povedano, ampak kaj! Tečna sem bila kot driska, pa človek enostavno ni več zdržal in me dobesedno zaprl pred vrata. Fino, da s supergami vred. In res. Bilo je božansko. Tisto obdobje sva izmenično tekla. Gibanje te prebudi, napolni z energijo. In nato lahko narediš neskončno več.
Leto 2002. KULT 42.195!
Nekega oktobra so mimo naše ulice pritekli maratonci. Stali smo na pločniku in jih bodrili. Bila sem očarana, zadeta! S cmokom v grlu, solzna! Zdeli so se mi nadljudje. Bom to razdaljo jaz sploh kdaj sposobna preteči? Navadno sem na tak dan odšla na popoldanski tek in sanjarila, da tečem že trideseti kilometer. Kakšen hec! Maraton je prihajal k meni. Naslednjič je prišel kar s poštarjem v obliki prvega izvoda Poleta. Članek KULT 42.195! V roke sem ga dobila minutko po tehtanju. Tehtnica je pokazala preveč, hlače so tiščale! Požrla sem tisti tekst! Kriče pridivjala za mojim, ki je že odhajal po stopnicah na poti v službo: »Prijavila se bom! Prijavila se bom!« In sem se. Ter bila izžrebana. To se je dogajalo že v tem stoletju, leta 2002.
In to je leto, za katero pravim, da sem pričala »načrtno teči«. S svojim žrebom sem v sistematičen tek potegnila vso družino. Mož je bil navdušen: »Tudi jaz bom treniral s tabo!«, da o hčerkah ne govorim. Saj veste, otroci so naši najboljši motivatorji. In najboljša vzgojna metoda je dober zgled.
Kot članica 1. Poletove tekaške ekipe sem se naučila ogromno. Od tekaške tehnike, prehrane, obutve do sistematičnosti treniranja. Največ pa mi je Polet dal s potrditvijo, da zmorem. Sama sem bila namreč že dodobra prepojena z »maratonom« in po drugi strani s staro miselnostjo, da je tek nevaren, in to predvsem za ženske. Potrebovala sem samo potrditev: »Da, zmoreš. Teci!« S pomočjo Poletovih strokovnjakov in odličnim tekaškim programom sem tisto leto … skoraj pretekla maraton. Sem pa pretekla celo vrsto tekaških tekem. Nepozabni Mali maraton v Sežani, Tom tek, Tek trojk in še mnogo drugih. Najbolj doživeta prireditev je bil ravno Ljubljanski maraton, ki je bila sklepna prireditev naše ekipe. Nekateri sotekači so namreč pretekli maraton. Celoten maraton – 42.195 metrov. Nekateri od njih prvič. Mene ni bilo med njimi. Oddelala sem polovičko in pristala med »softiči«.
Po navdušenju, ko sem pritekla v cilj, me je zajela cela paleta občutij ob spodbujanju sotekačev! Kako rada bi bila med njimi! Od vseh teh čustev bi se skoraj zadušila. Brez solz ni šlo, pa ne nalašč, češ, babe vse izsilijo s cmihanjem, ampak fino je pa bilo, ko je moj najljubši bodoči maratonec ponovil obljubo izpred nekaj dni: »Glej, za maraton je treba trenirati v takem tempu, kot si sedaj, vsaj dve leti. Ga bova pretekla drugo leto, skupaj …« In sva ga. Kakšno bi bilo moje življenje v tistem obdobju brez teka? Dolgčas! Prepričana sem. Tako pa je bilo – noro!
To je bilo eno najbolj čudovitih let mojega življenja. S človekom, ki ga imam najraje na svetu, sva trenirala skupaj. Resno. Redno. S pomočjo najinih punc. Dvanajstletna Nina in devetletna Urška sta tudi trenirali atletiko. Pridno sta hodili na ŽAK in trenirali pri Urbanu in Primožu. Nato sta naju učili tekaško abecedo. Tega midva nisva znala. Super je bilo! Tekli smo kot račja družina: spredaj racak ati, račka Nina, račka Urška in raca mami. Kar smejalo se nam je! Na koncu treninga smo finiširali in tekmovali, kdo bo prvi doma, pred hišo. Navadno sem bila zadnja.
Veste, zaradi vaše obsedenosti s čimer koli (maraton, služba, košarka, glasba …) ne sme nikoli trpeti vaša družina: vaš partner in vaši otroci. Če ste se odločili, da boste imeli družino, potem je družina vaša prva skrb in odgovornost. Predvsem otroci! Srce se mi trga, ko gledam karieriste v njihovi namišljeni pomembnosti, kako zanemarjajo svoje drage. Takšni otroci bodo vse življenje trpeli posledice zanemarjanja staršev. Denar in materialne dobrine so pomembne veliko manj, kot to želi prikazati današnja družba.
Zato mi gredo izjave, da nekdo ne more teči, ker ima premajhne otroke, na živce! Prilagodi si trening. Teci počasi. Prikaži tek kot igro. Poveži se z ostalimi starši in izmenično tecite. Danes je možno vse! In tako je od nekdaj. Tudi midva sva trening maksimalno prilagajala otrokom. Dolge treninge sva navadno opravila ob nedeljah tako zgodaj zjutraj, da sva punci še našla v postelji.
Z roko v roki
Ti dolgi treningi so bili božanski! Tekla sva po poti okoli Ljubljane (PST) in ker še ni bilo pitnikov, midva pa brez izkušenj iskanja vode po pokopališčih, smo dan prej vsi skupaj nastavili plastenke z vodo in jih poskrili v grmovje ali na drevesa.
Uf! Spomnila sem se, kako grozno so me sprva bolele noge tam od 26. kilometra. Nisem bila navajena! Danes sploh ne doživim več podobne bolečine. Saj čutiš mišice, ampak čisto drugače. Zato je res popoln nesmisel, da ne bi ves čas ohranjal svoje pripravljenosti na nekem nivoju. Jaz za sebe pravim: »Vedno moram biti tako fit, da lahko kadar koli odtečem na Bled na kremšnito!« Ali: maraton lahko odtečem kadar koli. Si predstavljate, da mi kdo podari npr. startnino za Bostonski maraton skupaj z avionsko karto, ki bo čez dva dni? In da odgovorim: »Ne morem, nisem pripravljena!« Sramota! Jaz sem vedno pripravljena. Meni lahko vedno podarite startnino na katerem koli maratonu! Ne bom ga pretekla najhitreje, pretekla ga pa bom.
Za prvi maraton sva resnično trenirala sistematično. V oporo sta nama bila Polet in Gallowayeva knjiga Od joginga do maratona. Pazila sva na cikluse treninga: baza, moč, hitrost. Tekla sva kratke intervale v hrib, na poti med Toškim čelom in Topolom je primeren klanček. Ponovitev je bilo nekje do 12, na koncu si imel noge težke, kot bi bile iz betona. Pa trening intervalov na stadionu. Včasih sva čakala, da končata svoj trening Nina in Urška, midva sva pa odtekla svoje 1600 mt intervale. Od 8 do 12 ponovitev. Tekla sva izmenično, vsak je bil en krog prvi, tako sva ohranjala tempo. Kako sva bila utrujena! Ampak srečna in zadovoljna. Treningi so naju povezovali, pa čeprav sva se včasih prepirala zaradi taktike, izbire proge in podobnih zadev. Tek naju je še dodatno povezal.
Tudi dolgi teki so bili resnično dolgi. Zadnji dolgi tek, ki naj bi bil od tri do štiri tedne pred maratonom, je bil dolg kar 45 kilometrov. Si predstavljate najino počutje v nedeljo ob deveti uri zjutraj? Sedeč na terasi z nogami, dvignjenimi na sosednjem stolu, sva pila vsak svojo vodo in omamno dišečo kavo! Takrat še ni bilo »must drink« po vadbi pripravkov. Pa tudi če bi bili. No, vidite. To dela tek. Res bi bilo dolgočasno brez teka. Nikoli ne bi pretekla svojega prvega maratona! In to s svojim možem. Z roko v roki sva pritekla v cilj. In vsak od naju je doživljal tistih zadnjih 200 metrov popolnoma drugače. Nikoli ne bi pretekla nepozabnih trojk s svojima hčerkama, ekipa Veseličke, 29 km, nora zgodba! Nepozabna, srčna zgodba. Nikoli ne bi doživela teka v sneženju, ponoči, ob polni luni! Romantika na vrhuncu! Tisti mehki, novozapadli sneg. Pa tek v burji, ledu, toči, ko skoraj ne moreš dihati, razen tako, da tečeš zadenjsko.
Tek v dežju, kot je bil na primer letošnji Bovški maraton. Ni deževalo, lilo je, bliskalo in grmelo, Soča divja in smaragdno zelena, ogromna in Polovnik in Svinjak s Kaninskim pogorjem skrit v meglo in dež. Voda v supergah, očeh, ustih, nosu, povsod. Ampak tako FAJN! Pa sneženi maraton v Ljubljani! Letela sem, letela. Še danes ne morem verjeti, da nisem imela niti enega žuljčka in da mi je uspelo odteči maraton pod tremi urami in pol. Sedaj lovim ta čas, in on mi beži. Jaz pa se ne dam! Do smrti imam še nekaj časa. Všeč mi je ta igra. Joj, koliko je tega! Moja amsterdamska grozljivka, kakšno doživetje, kakšno dogajanje. In ostalih trinajst maratonov, tekov trojk, neznanega števila polmaratonov ter krajših tekem! Štafet!
Moj tek je moje zdravilo
In vedno moji srčki v cilju. Sedaj včasih kakšen manjka. Ampak jaz vidim vse skupaj tam, čeprav je kakšen med njimi kje daleč na potepu. Jaz vedno tečem malo še za tiste, ki jih imam rada.
Osebno mi je tek vedno predstavljal tudi mersko enoto. Kako? Potem ko pride človek tekač iz službe, z glavo, polno raznih problemov in službenih »neumnosti«, gre navadno odteč nekaj kilometrov, da se sprosti in »spuca«. Moja enota je bila pet kilometrov, nato deset. Ko se je začelo dogajati, da tudi po dvojni dozi teka ni bilo miru v glavi, sem uvidela, da je čas za zamenjavo službe ali korenito spremembo na sebi! Oboje sem že izvedla. Imam pa nasvet! Če ste na delovnem mestu preobremenjeni ali celo šikanirani, skušajte to obrniti sebi v prid. Tecite. Ampak ne z jezo. In delo ter odnose uporabite kot mentalni trening za maraton. Pomaga. Uspešni boste. Tekaškega zidu morda ne boste nikoli občutili. Včasih so celo nemogoči predpostavljeni ali sodelavci pravi blagoslov. Obrnite vso slabo energijo, ki jo oni uperjajo v vas, v dobro energijo zase. Potrebovali jo boste in še kako vam bo prišla prav. Kjer koli in kadar koli v življenju.
Moj tek je tudi moje zdravilo. Prepričana sem, da bi bila brez športnega in aktivnega življenja veliko manj zdrava. Tek mi pomaga praktično pri vseh zdravstvenih težavah, razen »podplatnih« zadevah, kot so žulji in podobne zadeve. Priznam: tek mi je vzel že nekaj nohtov! Ampak tudi podaril nove.
Tek je energija. Nekakšen antioksidant. Zdravilo za različne bolezni. Tek je moje zdravilo! Astmo sem ubila s tekom ali bolje: držim jo na vajetih. S tekom sem premikala mejo dušenja in si nekako širila pljuča. Sprva me je začelo dušiti po prvem, nato petem kilometru. In lepega dne šele po desetem. Vztrajala sem in kot po čudežu – po neki magični meji, naporu in izpljuvani sluzi – lahko ponovno zadihala s polnimi pljuči. Res je bilo prav čudežno. Na desetem kilometru te duši, piska in potem, kot bi odrezal. Konec dušenja, piskanja. Zadihaš na polno, kot bi dobil dodatna pljuča. Kot bi v motor dotočil ekstra gorivo. Uf! Raketa! Zato rada tečem dolgo in daleč. Podoben občutek doživiš v hribih, v planinah. Tam nad 1000 metri nad morjem. Ko pocrkajo pršice! In više kot greš, laže dihaš.
Tudi prehlad uspešno saniram s tekom, le pravočasno moram odteči »zdravilni tek«. To je tisti trenutek, ko je nos poln, vendar pred fazo pridobivanja vročine. Če boste odtekli pravi čas, vam bo uspelo očistiti nos in prehlad bo samo še spomin ali pa še to ne. Sicer pa mi je tek dolgo zadostoval pri »hrbteničnih« težavah. Danes vem, da je tek premalo. Treba je tudi telovaditi, plavati. Pravzaprav – migati!
Tek resnično dela čudeže. Ne le zunanje dogajanje, ki ga lahko kdo opiše v obliki nekakšnega tekaškega poročila, glavnina dogajanja je v tekaču. V duši. Kaj ti naredi! Čustva, doživljanja, občutenja! Od ljubezni, hvaležnosti, jeze, trme, bolečin, navdušenja … ne morem opisati vsega. Sem že napisala, da bi človek včasih kar razjokal med tekom od vseh teh čustev? Ali pa zavriskal? Kot sem letos v Čezsoči. Tek in maraton sta življenje. Maraton je življenje. In tek je kri.
Če na koncu še enkrat na hitro pogledam na svoj tek prek celotnega življenja, zagledam tiste drobne tekaške trenutke, ki sem jih doživela kot otrok v osnovni šoli. Kako zelo pomembni so učitelji in starši! Nisem omenila svoje mame, kako me je nevede spodbujala, naj tečem. »Pa pojdi za Savo in malo poteci, se boš lažje učila!«
Tek z možem in otroki, vztrajanje v teku tudi po tem, ko se je moj sotekač spremenil v spremljevalca na kolesu in v pravi »prototip tekaškega trenerja«, kakršne poznamo danes. Petnajst let teka vse leto z vsakoletno tortico, ki se ji reče Maraton. Ves ta čas se spreminjam sama, s tem moj tek, okolje in ves svet. Vendar vztrajam in tečem. Dobivam nove ideje in želje. Umikam se nekam gor v gozd, v samoto. Tam je mir. Izogibam se gneči na poti okoli Ljubljane, predvsem v končnicah tekaških dogodkov, kot sta Tek ob žici in Ljubljanski maraton.
Punca, ki je tudi Forrest Gump
Ni mi všeč gneča. Velike tekaške skupine. Naj kar bodo, saj me ne motijo. Luštni so! Občasno se jim rada pridružim, ampak res občasno. Ker to nisem jaz. Jaz neskončno raje tečem sama. V miru. Šla bi gor v gozd ali pa za Savo. In tekla dolgo, neskončno, kot Forrest Gump.
Ja. Nekoč sem imela enajst let. In nikoli nisem imela rožnate obleke z belimi pikami. Mogoče si jo bom nekoč kupila. Tečem pa. Tek ni ostal del mojih sanjarij. Tukaj je zdaj in ob meni, od nekdaj, del mene in mojega življenja. In hote ali nehote tudi del ljudi, ki jih imam najraje. Očitno smo si usojeni!
Članek objavljen v posebni prilogi Dela in Slovenskih novic : Maraton, 19. 10. 2017.
Naj me koklja brcne, če to ne bo moj maraton prihodnje leto!
Ne bom napisala klasičnega članka z uvodom in opisom prireditve, z nekaj zgodovine in statističnimi podatki.
Ne bom, ker je brez veze.
Dež celo noč. Prekrita z dvema zguljenima palerinama za 3 eure, ki sem ju kupila za hčeri pred kakšnimi desetimi leti sta tudi najboljša tekaška oprema zadnjih desetih let. Ščitita me pred dežjem in mrazom.
Vse se je dogajalo zelo hitro. To se zgodi, če prideš na start med zadnjimi, kar je pravzaprav v tako mokrem vremenu še najbolj pametno.
Ni bilo časa niti za ogrevanje. Ko bovški zvonček naznani start, si slečem zgornjo palerino, saj je dež skoraj ponehal. Iz previdnosti drugo pustim na sebi.
Stečemo!
Navijači nas bodrijo in mi tečemo čez vas Bovec. Navzdol. Tek je lahkoten, cesta se ves čas spušča skoraj 6 kilometrov mimo Boke vse do Srpenice. Temu primeren imam tudi tempo. Z vsakim kilometrom močneje dežuje ampak videti je, da prav nikogar dež niti malo ne moti.
Tečemo po cesti, ki je med letom polna motoristov ter prikoličarjev in kombijev naloženimi z rafti in kajaki. Tudi danes je videti kar nekaj “čolnarjev”. Le zakaj ne, voda je mokra pa naj bo v obliki kapelj ali pa reke.
Dobro poznam vse te kraje, najbolj iz perspektive kolesarja. Zato je teči tu, kjer je med sezono nemogoče, še toliko večji užitek. Zelenje vsepovsod, kaninsko pogorje, Polovnik na drugi strani, vendar vse to gorovje je bolj čutiti kot videti.
V vasi Srpenica se poslovimo od asfalta in stečemo preko vasi do Soče. Tek po poti tekače razvrsti v dolgo vrsto, tečemo praktično eden za drugim. Že davno sem se prenehala izogibati lužam, superge so že davno čisto premočene. Pazim le na teren, ker drsi. Zemlja je razmočena, previdni moramo biti.
Soča. Previdno tečemo, mestoma hodimo po potki do visečega mostu. Da, pod tem mostom je prijeten tolmun, kjer sva se poleti hladila. Bilo je tako vroče, da se ni bilo težko na hitro potopiti v vodo in potem poskušati znova in znova.
Danes bi bil to samomor.
Soča je namreč neprepoznavna. Ne znam si predstavljati kajakašev na takšni vodi. Soča je ogromna! Tako velike še nisem videla. In tudi ne v takšni belo zeleni barvi ne. Mogočna je. Magična. Pravljična! Grozeča? Mogoče na trenutke, ko nekje sredi mostu začutim, kako močno se zibljemo.
Tek preko mostu je namreč prepovedan. Redar ob mostu nas opozarja, naj ne tečemo. Pomislim, da se morda nekoč lahko zruši. Raje ne pomislim, kaj bi se zgodilo.
Pogledam okoli sebe, po strugi navzgor in navzdol. Noro!
“Uauu!” slišim sebe in ostale. Vzklikamo od navdušenja! Kakšna narava! Dež pa lije kot nor ampak nam je vseeno.
Sledi tek po planinski poti vse do vasice Log Čezsoški. Levo in desno od nas so hribi, tečemo ob strugi smaragdne divje Soče! Široka je, ogromna. Niti sledu soških belih kamenčkov.
Mestoma se malce razjasni, za nekaj trenutkov se razgrnejo meglice in oblaki ter postrežejo z dih jemajočim razgledom.
Prelepo je.
“Kakšna sreča, da sem lahko tu in tečem”, pomislim.
Malce pred vasico opazim, da je od moje palerine ostalo bore malo. Desni rokav in ovratnik, leva stran plapola za menoj kot zastava.
Zazdi se mi, da ne bo več dežja. Palerino zvijem v klopčič in jo zabrišem v smetnjak ob poti.
Spet smo na asfaltu, lažje je teči.
Navijači so čudoviti. Ko stečem mimo možakarja s slovensko zastavo pa se ponovno ulije.
Dežna kaplje padajo tako močno, da praktično ne vidiš nič pred seboj. Samo tla, ki se spremenijo v strugo potoka. Mestoma je voda preko gležnjev, ampak gremo naprej.
Moja preljuba kapa s šiltom je že zdavnaj kapitulirala. Šilt komajda še služi svojemu namenu. Voda je našla pot mimo šilta preko tkanine direktno v moje oči. Komaj gledam. Ampak sol, ki se je nabrala med tekom je že zdavnaj izginila. Obraz mi dež dobesedno centrifugira.
Težko gledam, trepalnice mi je skoraj obrnilo navznoter.
Spet imamo Sočo čisto blizu, ljudje iz rafta nam vzklikajo, mi jim mahamo nazaj. S kajaki verjetno po tej ogromni vodi ne bi šlo. Če bi, bi si bili že preveč podobni – le da imamo tekači danes noge v vodi vsaj toliko kot nekoč nekdo s katerim sva se pred leti skupaj vozila po Soči – glavo pod vodo.
Čakam, da pritečemo ven iz goščave na polje. Tam me čaka moj nesojeni Svinjak s 1653 mt nadmorske visine. S svojo tipično razpoznavno podobo je pravi zaščitni znak Čezsoče in Bovca.
Lije noro, lije tako močno, da med kapljami, ki tečejo v oči, nos in usta, komaj diham. Pijem vodo kar iz neba.
Svinjaka ni nikjer. Nemogoče ga je videti.
Pri cerkvi v Čezsoči smo deležni pravega orkestra, igrajo kot za stavo. Stare slovenske pesmi! Stojnice s hrano! Številni navijači! Občudujem jih, ne nam, njim je potrebno ploskati! Vztrajajo tam stoje, v mrazu in dežju.
V mrazu in dežju je veliko lažje teči kot stati. Garantirano.
Pri mostu pritečemo na razkrižje, kjer se ločijo polmaratonci in maratonci. Softiči stečemo v klanec proti Bovcu, za vse tiste, ki to niso, pa se začne še lepša polovica maratona.
Klanec je strm, vendar gre. Vztrajno tečem naprej, zavedajoč se, da me do cilja loči še dobra dva kilometra.
Dežuje, lije, grmi in bliska. Prava nevihta, pravi sodni dan.
Pritečem mimo dveh fantov, dekle v sredini ni videti dobro. Povprašam jih, če kaj potrebujejo. Da, sladkor, glukozo, karkoli.
Zadeva je resna. Nenadoma tek ni več pomemben.
V žepu najdem dve tabletki Enervita, celo pot se nisem spomnila nanju.
Tekačica je videti izmučena, poje tabletko. Ne morem verjeti, vendar ji prav nič ne pomaga.
“Ima kdo vodo?” Pri vsem tem dežju, nihče nima vode. Nihče nima mobitela.
Položimo jo na tla, ne more več stati, povsem je obnemogla. Gledam, kje je kakšen suh kos tekstila, nekdo ponudi vrečo, ki je služila kot palerina in jo pokrijem. Itak nič ne pomaga. Na lepem se zavem, da nimam pojma. Pa imam vsaj tri tečaje prve pomoči.
Držim jo za roko in sprašujem, če je kaj bolje in ona odšepeta: “Saj sem v redu, kar pojdite,” ampak ni. Sploh ni. Komaj govori. Leži tam na mrzlih tleh v vodi in … tek je postal čisto nepomemben. Brez veze! Pomislim, lahko bi bila moja hči, vsakdo od nas je lahko nekoč na njenem mestu …
Tekača, ki sta ji prva priskočila na pomoč, sta končno dobila mobitel. V vsem tem dežju je problem, ker tudi mobitel noče delati takoj.
Razmišljam, naj stečem navzdol ali navzgor, ampak, nekdo je že stekel, tekači, ki so tekli naprej bodo obvestili reševalce.
Končno, rešilec prihaja. Občutek imam, da bo v redu. Ob njej so znanke, pritekle so mimo.
Stečem naprej, gor v klanec, neverjetno lahko mi gre, polna sem adrenalina, rada bi bila čimprej na vrhu, bojim se, da morda ne bo rešilca, želim priteči do kakšnega redarja.
V tem zagledam avto, ki pelje navzdol. Maham mu, morda je njen znanec. Nato sledi še rešilec. “Vse bo v redu,” pomislim in tečem naprej, umirjeno, noben tek ni vreden poškodbe. In včasih si v svojem navdušenju nevede delamo škodo. Veliko. Sebi in svojemu zdravju. In zdravje je nad vsem.
Do cilja je slap vode, ki teče po meni, drugotnega pomena. Mislim na deklico, tam na asfaltu, v dežju. Sedaj je že v rešilcu, sedaj je v redu.
“Dejmo Mojca,” zaslišim in istočasno zagledam svoje navijače. Tečem skozi vodni slap v cilj.
V cilju srečam fantiča, ki jo pozna. Njeni znanki … vse je videti v redu.
Maraton je življenje. Včasih lepo, polno presenečenj in drugič tako predvidljivo, pa spet skrivnostno in že v naslednjem trenutku čisto sranje.
Dobesedno.
Nekdo leži, na tleh, nemočen.
Ostali pa tečemo mimo, kot da ni nič.
Lahko bi bilo tudi tako. Včasih smo ljudje tako egoistični! Čemu?
Dobim medaljo okoli vratu.
Jaz pa sem z mislimi še vedno tam dol, na asfaltu. Držim pesti za punco, da čimprej pride k sebi. In da se iz te izkušnje kaj nauči. In popolnoma jo razumem. Zgodi se, da se nevede izčrpaš do konca, ker vztrajaš, ker nočeš odnehati, ker postaneš birič sam sebi. In to ni prav. Zdrava pamet je prva. Zaradi zdravja. Vse ostalo pride kasneje…
Ja, bili so časi, ko sem se tudi jaz bala sama sebe. Pa sem pritisnila na bremzo.
Bovški maraton, v dežju in bliskih. Grmenju in divji, zeleni Soči.
“Ja, to bo pa težko,” je razumevajoče potrdila sogovornica. “Radenci so vroči. Težko boš tekla v kožuhu!”
“Pa ne!” se ne morem prenehati smejati.
Ampak misel je zabavna, kar vidim tempo tekače našemljene v zajce. Kožuščki, repki, ušeska, zobki! Jaz bi imela rada tak puhast in mehak kožušček. Pod vratom in v ušeskih bi bil rahlo rožnat. In imela bi veeeeeliiiiike bele zobke! Luštkano bi mi štrleli izpod rožnatega smrčka s štrlečimi dolgimi brčicami, ven, čez spodnjo ustnico. In imela bi bel luštkan repek in bele tačke, ki bi izgledale kot bele tekaške nogavičke. I!!! Kako lepo!!!!
“Ne bom tak zajec v kostumu kot maskota! Jaz bom pravi zajec!”
Prazen pogled sogovornice.
“Pravi zajec – mislim, tempo tekač! A veš! To so tisti, ki tečejo z baloni. Na njih je napisan predviden čas! A veš?”
Ob novici, da bom ravno jaz zajec na Maratonu treh src v Radencih, me je kar odneslo v superge! Od same sreče in navdušenja! Trenirat, trenirat, tempo teki, tempo teki. Takoj sem popravila tekaški plan in preskočila na hitri del. Življenje je lepo in predvsem polnejše, če imaš pred seboj cilje! Izzive! Vedno znova si jih moramo postavljati. In pred menoj je bil nov izziv: TEMPO TEKAČ. KAKŠNA ČAST! IN ODGOVORNOST!
Tečem, treniram, telovadim in se raztezam. Tako zelo sem resna, da se ne pritaknem čokolade, ki je doma, v omari. Črna. Gorenjka!
Potem pa na lepem: sprememba vremena! Puf !!! Nova novica: Mogoče pa ne bom!
Prav počasi si obujem superge, si jih zavežem in se s prav počasnim, resnično počasnim korakom odpravim ven. Razmišljujoč, da je pa res škoda, ker sem se tako veselila! In kako otročja sem! In nadalje, kako odlična izkušnja bi to lahko bila. Še nikoli nisem bila zajec. Mogoče sploh nikoli ne bom.
Ko sem tisti dan opravila s treningom po polžje sem se že zmenila sama s seboj.
“Vsaka stvar je za kaj dobra!”
Itak! Že mora tako biti! Sicer sem pa prepočasna. Kako naj držim 21 km tempo 5 minut/km, če sem tekla Wingse prepočasi. Morala bi odteči vsaj dva kilometra več. Čisto prav bo tako. Tudi te zadnje treninge sem le s težavo opravila v zadovoljujoči hitrosti. Potolažila sem se še s svojo alergijsko astmo, cvetenjem, žugajočim kazalcem pulmologinje in prešpricanih vdihov Fosterja. Da ne govorim o dveh grozljivih nastopih na Radencih. Polmaraton, ki se je končal na Ventolinu in maratonu, kjer sem izgubila dušo na WC-ju in se le še s pomočjo trme prišlepala v cilj. U.F.!
Tekaški plan sem popravila spet nazaj. Na veliki finale v oktobru. In pojedla čokolado. Celo. Do bridkega konca.
In življenje je teklo dalje po ustaljenih tirih in jaz po tekaških poteh do naslednjega obiska gmaila!
“Izbrani ste tisti, ki ste odebeljeni in povečani!” je pisal Urban. Pogledam malo nižje in zagledam:
1:45
MOJCA VESEL
Odebeljena Mojca, tako in drugače!
Hura, ful vesela, noro! Nazaj popravim tekaški plan, odtečem trening, čokolade pa itak ni več. Vesela, vesela! Moj me miri in trezni: “To je odgovornost! Sedaj pa le glej, kako boš tekla! Ne prehitro, ne prepočasi!”
“Ampak jaz pa itak tečem včasih hitr in včasih počas,” razmišljam. Tokrat bom pa morala teči enakomerno. Potrudila se bom. Da ne naredim drugim in sebi sramote.
Ponoči sanjam o zajcih. Tistih – pravih!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Poznate občutek, ko nekako nimaš neke prave energije, veselja, zanosa do teka, dela, življenja? Vsakdo se kdaj v življenju sreča s tem. So obdobja, ko je to pogosteje in so obdobja, ko tega enostavno ni. Ko je FAJN! Dogaja se sto in sto stvari, pred seboj vidiš polno izzivov, ciljev!
Pa ne bom o ničemer drugem kot samo o teku. To, da je tek pravzaprav nekakšen sinonim odnosa do življenja, pa nas večina tako že ve.
Življenje je zanimivo. Otroštvo, ko se še niti ne zavedaš tega velikega darila. Mladostna leta, zgodnja leta odraslosti, ko je še vse pred teboj. Ko se ti zdi, da je ves svet tvoj. In to resnično ni samo občutek. To je res! Ves svet je tvoj na nek način! Ves čas!
V tekaški preslikavi je to obdobje, ko pričneš na polno uživati v teku. Morda se preizkušaš na tekmah, napreduješ v hitrosti, preizkušaš se v novih razdaljah.
Potem pa pridejo zrela leta ali leta, ko si praktično že marsikaj izkusil. Izzivov nekako zmanjkuje. Pretekel si maraton, triatlon, postavil željene rekorde, tekel sam, tekel v družbi. Doma in v tujini. Bosonog in obut v superge. Kaj še? Morda si zmagoval, doma imaš polno pokalov, medalj, priznanj. Sčasoma se ti ne zdijo nič več posebnega. Pač. Še eno priznanje.
Človek na tak način, kot pišem zgoraj, lahko postane tekaško apatičen. Pade v tekaški spanec. Marsikomu se kaj takega zgodi. In to je hudo. Celo zelo hudo. Duša postane nekako žalostna in telo vedno bolj utrujeno. In na lepem se zavemo, da se … staramo.
In to ugotovimo z neko žalostjo. Zakaj le? Seveda, da se staramo. Starati se začne novorojenček. Že naslednjo uro po rojstvu je starejši in se stara in stara …in staramo se vse do smrti. Torej, kaj je tu groznega?
Grozno ni pravzaprav nič, žalostno in predvsem škoda pa je, da se na vsem lepem ne znamo več veseliti življenja. Izzivov. Sprememb. Presenečenj. To je tisti pravi žmoht v življenju. Prav tako kot rutina s katero se moramo naučiti opraviti na tak način, da nam bo v izziv.
V neskončen kup papirja pred seboj sem se vedno zagnala kot v pripomoček za moj psihološki trening na maraton. Vztrajno – do konca. Tudi tega kupa bo zmanjkalo prav tako, kot zmanjka vsakega kilometra.
Vse to je življenje!
Če se v tem trenutku smilite samim sebi in ne veste kaj s seboj … vzemite list papirja in to napišite nanj in si kasneje to na glas preberite. In si priznajte: je res tako grozno? Ali smo morda samo smešni, otročji?
Morda bo tisto, kar boste napisalo res slišati težko. Hudo. Problem, resničen problem. Tokrat si napišite, kaj je najhujša verzija tega problema. In zavedajte se, da se za stvari, ki se še niso zgodile ni vredno sekirati, ker se morda nikoli ne bodo.
Kadar se boste spet tako počutili samo vstanite in pojdite ven. Ni važno kam. Lahko tudi samo odnesete smeti in potem naredite en krog po cesti, med hišami, kamorkoli.
Dihajte in poglejte okoli sebe.
Mar ni vse skupaj čudež? Vse tole okoli nas? In mi sami? Ko takole stojimo pod tem širnim nebom in gledamo gor, ven iz sebe, skozi svoje oči, morda čutimo na obrazu kaplje, veter, sonce, morda nam je padlo kaj v oči?
Če še ne pomaga, zamižite in prisluhnite svojim čutilom. Mar ni lepo?
Kup problemov, skrbi, tesnoba, strah.
Vem. Hudo je včasih. Težko. Krivično. Ampak vseeno. Živi smo in vse kar imamo je samo to naše edino življenje. Za enkrat. Živimo ga pošteno do sebe in drugih.
In v supergah nam bo šlo tudi življenje boljše od nog.
Foto: Pixabay – Tek in življenje
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Po šestih letih sem se spet udeležila Teka trojk na daljši razdalji z novo ekipo, ki jo sestavljamo mama in hčeri. Obe sta redno tekli na teku trojk že v osnovni šoli, gimnaziji in sedaj kot študentki. Letos z menoj sta prvič tekli veliko razdaljo. Celo otroštvo sta poslušali zgodbe o teku trojk na dolgi razdalji ter o čudovitem vzdušju pred startom, ko nas je pok pištole ob spremljavi partizanskih pesmi pognal v napad. O tovarištvu med tekači med celotno tekmo, harmoniki na Orlah in vznesenem pozdravljanju navijačev ob prihodu v cilj.
10. maj 2014 je bil fantastičen. Že s prihodom na Kongresni trg se je začel odlično. Od daleč zagledamo mamo Viko! Mama Vika je kot kakšen prokurist v naši tekaški družini, goreča navijačica in močna organizacijska podpora.
Hodila je z nami na tekme in nas spodbujala ter seveda skrbela, da smo se na koncu vsi našli. Brez nje se marsikatere tekme ne bi mogli udeležiti, saj za varstvo otrok takrat še ni bilo tako dobro poskrbljeno kot marsikje danes. In le kdo bi lahko bolje poskrbel za njih kot moja mama.
Moža tako lahko pustim v varnih rokah in podamo se na start. Pozne smo, ograjo kar preplezamo. Jaz precej nerodno, zataknem se in skoraj obvisim na ograji. Hčeri me rešita in zatrjujeta, da imam hlače cele, jaz pa imam ves čas teka občutek, da se mi vidi rit. Za višek vsega se spomnim moževe zgodbe, kako je pred njim nekoč tekel tekač, ki je bil dobesedno posran od belih tekaških hlač vse dol po nogah prek peta mu je »izdelek« curljal v superge.
Tako stojimo skupaj pred startom kot trojka Veseličke in veselo pričakujemo start ob deveti uri. Opazujem ostale trojke in razmišljam o tem, kakšna vez jih povezuje. Sodelavci, prijatelji, znanci. Trojke sestavljene po naključju. Veseličke pa mama in hčeri. UF! Moram kar globoko zadihati, da se mi ne prično »potiti« oči. Naša trojka je najmočnejša. Ponosna sem, da me bo kar razneslo. Celo. Ne le hlače.
Ekipi razlagam, kako je bilo včasih in koliko več trojk na dolgo razdaljo teče danes. Nazadnje, ko sem tekla trojke jih je bilo 132, letos pa 183.
Prva ugotovitev ekipe pa: »Pa to so sami starejši! Sploh ni nobenega mladega!« In nato:»To so sami maratonci!« »Večina je gotovo maratoncev in ultrašev. Dvomim, da bi kakšen od njih šel na kratko razdaljo, razen, če je poškodovan ali brez trojke«, ugibam in gledam vse te mlade ljudi okoli sebe. V resnici smo bili sami mladi!
Med opazovanjem sotekačev opazimo, da jih ima veliko s seboj bidone, nahrbtnike z vodo in okrepčila. Navlaka, pomislim. Ne maram namreč, da med tekom karkoli visi in binglja ter se prijemlje name.
Dan je lep, zrak herojske Ljubljane je poln dobre tekaške energije. Le ob startnem traku stoji ljubljanska maskota s svojim »poker face« nasmeškom in spet nabira točke za bližajoče se volitve.
Pok pištole! Tek se je začel. Smo nekje v sredini množice pred startom in imamo še čas, za svoj pozdrav: » Oooooopa! Veseličke!« Počasi stečemo. Navijači mahajo, nas pozdravljajo. Ob progi dobesedno tulita mama Vika in Fric. Za spremembo od starta na tekmi Wings for life je tempo teka v začetku veliko bolj umirjen, ugotavljam. Veseličke tečemo v dogovorjenem tempu in pazimo, da nismo prehitre.
Napoveduje se vroč dan in kilometri kar bežijo mimo. Odštevam v obratni smeri. Samo še 26 kilometrov! Samo še 25 kilometrov! »Mami, nehaj! Kdaj bo voda?« Tečemo mimo Žal in poznavalsko odgovarjam, da bo takoj za ovinkom. Sem pod vtisom predhodno pretečenih tekem, ki so bile odlično organizirane in voda razporejena na manj kot pet kilometrov.
Pošteno smo že žejne in sedaj še mene prične skrbeti, kdaj bo voda. Končno, na približno sedmem kilometru, zagledamo postajo z vodo. Napenjamo oči ali vidimo prav ali narobe ampak strmimo lahko le v prazno mizico. Žal ni fatamorgana. Vode res ni! Opazim zavitek plastenk z vodo, vendar punca kriči, naj tečemo naprej, da je vode zmanjkalo in da so naročili novo. Kdo bo čakal novo vodo? Danes ne. Nimamo časa. Misleč, da je za ovinkom še kakšna miza z vodo odtečemo, vendar mizice ni in obide me zla slutnja ali medel spomin, da bo lahko naslednja postaja šele pred Urhom. Na polovici trase.
Tek trojk 2014 se je spremenil v Tek za vodo.
Ja, včasih je bil to partizanski marš, s puško in težko opremo na rami, v vojaških čevljih se je teklo 34 kilometrov.
Prepričana sem, da ni bilo takrat nobenih postojank z vodo. So imeli pa zato vsi nahrbtnike in v nahrbtnikih vodo, mi prebije. In mimo mene bolj priskaklja kot priteče trojka s tekaškim nahrbtnikom. Zdaj vem zakaj bidoni in nahrbtniki. Očitno se je tudi to spremenilo. Zaskrbljeno gledam sotekačici. Nujno potrebujeta vodo. Jezim se nase in na svojo naivnost. Kaj me še vedno ni izučilo, da se lahko zanašaš le sam nase! Na Istrski maraton sem hotela vzeti vodo, pa sem tekla le polovičko. In vode ter celo piva je bilo v izobilju, hrepeneče pomislim. Svoji mladi hčerkici vlečem na dolge trojke brez vode. Saj nisem normalna.
»Grem prosit za vodo,« jima oznanim in hočem zaviti iz poti na vrt ob poti, kjer vidim gospo z motiko v roki.
Takrat zagledamo mobilni barček postavljen za pohodnike. Odtečemo tja. Vode iz pipe nimajo, lahko le kupiš plastenko vode. S seboj nimam denarja. V obupu gledam okoli sebe, če koga poznam. Prijazni tekač nam podari dva evra. Spijemo polovico vode in polovico oddamo trojki za seboj. »Hvala neznani darovalec v zeleni majici!« Rešil si žejo ekipi Veseličke in še vsaj eni neznani trojki.
Rešene najhujše žeje tečemo naprej in komentiramo dogajanje. »Če naj bi bil to partizanski marš naj bi nam vsaj kakšno Na juriš zapeli!« Ja, res. Na startu sploh ni bilo nič. Nobene brigade niso hitele, le tekači smo tekli. Če bo šlo tako naprej, bo v cilju samo še mrmranje Bilečanke. »Res je bilo čudno turobno na startu!« Očitno je mestni blagajni zmanjkalo denarja za vodo, se hudujemo. Kar je po drugi strani odlično za gostince v okolici, ugotavljamo. Prodali bodo vso svojo zaležano zalogo »uplasteničene vode«, se režimo. Le kam nas je pripeljal kruti kapitalizem.
Dragi tekači, naslednjič par evrov v žep, tek okoli Ljubljane ni zastonj, če hočeš priteči zdrav. Potem, ko se del ekipe navdušuje nad naštevanjem pretežno političnih imen, katere bi nagnale na tek okoli Ljubljane brez vode, Urška resno spregovori: »Hranita jezo za klanec! Tam vama bo pomagala!«
Tečemo, kilometri bežijo, vroče je, v glavi pa misel »kje bomo dobile vodo«. Ljubljana – Polje. Iznajdljivi tekači zavijemo na pokopališče in se dodobra odžejamo. Do Urha je še daleč, razglabljamo upajoč, da tam voda tudi dejansko bo.
Opazujem Nino in Urško. Delujeta v redu, malce nam je padel tempo. Nič hudega, vseeno nam gre odlično. V daljavi zagledam rešilec in pospešim, rabimo vodo. Odpelje, jaz pa maham in kričim za njim:«Ej, vodo rabimo! Počakajte!« Rešilec vključi sireno in odpelje. Neham kričati, nekdo potrebuje rešilec bolj kot me.
Na cesti stoji policaj, hočem mu reči za vodo, pa si premislim. Ima le motor. Od kje naj dobi vodo, se sprašujem. Tečemo, ko nas nekdo ob cesti nagovori: »Ali potrebujete vodo?« Dva gospoda nama ponudita ogromno petlitrsko plastenko z vodo. Voda je najboljša pijača na svetu. Hvala! »Naprej je postaja z vodo!«, še kriči za nami. Res je bila. Kar naenkrat smo imele vode še preveč, vzamemo celo plastenko za na pot od katere se ne ločimo skoraj do cilja. Za vsak slučaj!
Bližamo se Urhu, prične se strm vzpon do Cerkvice Sv. Urha. Počasi tečemo, drobimo. Nekateri hodijo enako hitro. Na ravnini pred spomenikom Timing meri vmesni čas. »Bo katera vodo?« vprašam. »Ja! Ampak po merjenju«. Stečemo preko kablov, piip, piip, piip. Ustavimo se in pijemo. »Kako sta?!« »OK, samo lulat me!« »Nič lulat, če ni vode!« Vseeno gremo, saj imamo s seboj rezervno plastenko. Orle me menda ne bodo razočarale. Tam je vedno postaja, harmonika, priboljški, smeh.
Tečemo po gozdu in opazujemo, kje za vraga smo se zadnjič izgubile, da smo pritekle iz gozda na popolnoma drugem koncu. No, danes se ne bomo izgubile, saj nas je veliko. Z nekaterimi tekači se ves čas srečujemo, se bodrimo. Dohitimo tekača, teče brez majice, zelo je utrujen. Nina mu ponudi vodo, neskončno je hvaležen. Anglež ali kaj drugega. Bodrimo ga, sedaj bo senca, še malo naprej, levo in smo na Orlah. In smo na Orlah, ampak nobene glasbe ne slišim, nobene postaje ne vidim.
Mali fantič sredi ceste je postavil vejo katero mora vsak preskočiti. Priteče do nas in nam da petko. Vejo sonožno preskočimo. Tečemo, oprezam za postajo, nikjer nič. Reditelja nas usmerita desno navzdol, nižje spodaj je voda.
In je bila. Mala postojanka, ki so jo postavili člani Tek.si. Čokolada in sveža voda v velikih kozarcih. Zelo dobra. Svojo skoraj že zavrelo vodo v plastenki skrbno čuvamo. Naprej je še voda.
Pa je bila res. Samo 300 metrov naprej je bila velika postojanka z vodo in priboljški. Ampak nam je voda po trebuhih že kar klokotala. Za vsak slučaj vseeno spijemo nekaj požirkov in gremo naprej čez Golovec.
»Sta v redu?« Vidim, da je Nina v redu, Urška tudi. Molči. Pripovedujem prigode iz Tekov trojk s Fricem. »Mami, a si lahko malo tiho?« se oglasi Urška. Razumem. Težko je. To ni lahek tek. In tudi težko sem tiho. »Tukaj v klanec lahko hodimo, da si pretegnemo noge«. »Mami, a bi bila že tiho, prosim!« Tiho tečemo. »Pazita na noge, polno korenin je, da se katera ne spotakne«, mi spet uide. »A moraš ves čas nekaj težiti, res si lahko malo tiho«, se oglasi še Nina. Sedaj bom pa res tiho, si obljubim. Tečemo. Naenkrat zakrilijo roke po zraku in Urška izvede skoraj trojni ritberger vzvratno in se ujame na nogah. Malo grdo gleda in teče naprej. Čez kakšen kilometer ponovi skok, Nina jo umetelno ujame. »Je vse v redu?« strahoma vprašam. »Vse je v redu!« Počasi a vztrajno gremo naprej.
V daljavi zaslišimo navijaške glasove. Do cilja je vsaj še šest kilometrov. »To so pa glasovi iz cilja«, ugotavljamo in kar lažje nam spet gre. Za ovinkom pa nas čaka najlepše presenečenje tega teka. Kakšnih 60 otrok, malih otročkov z rumenimi rutkami je prišlo s svojimi učiteljicami na Golovec bodriti tekače. In s kakšnim žarom so navijali. Prav vsakemu tekaču posebej. »Najboljši ste, bravo, hvala!« smo kričale in prav vsakemu dale »petko«. Ko smo že skoraj mimo, zaslišimo: »Počakajte, še meni« in pritekel je še en fantek, ujel Urško in ji dal petko. Mislim, da je Urška s to petko dobila energijo vse do cilja.
Observatorij, klanec po kockah, rahlo izboljšan, vendar še vedno nevaren s svojimi občasno izbočenimi zabetoniranimi kamni. Ravnina, tek ob Ljubljanici. Tabla – 28 kilometrov. Urška ugotovi »Včasih je bil tukaj že cilj – na 28. kilometru«. Ja, res je, me pa bomo zdržale še enega. Nina se vrti okoli znaka in poskakuje, jaz se borim z navalom čustev, Urška pa bije svoj boj z zadnjim kilometrom. »Kako krivično, da je ravno vsak zadnji kilometer najdaljši!«
V daljavi slutim Zlato ladjico, ko zaslišimo: »Dejmo, punce!! Dejmo, dejmo!« Tak krik lahko izvede samo Fric. Iz drobovja se mi izvije krik kot v smrtnem krču: »Dej, per naroč!« Malce že bolj redki navijači, pretežno sedeč v bližnjih restavracijah, prično navijati in spodbujati. Nina bodri navijače, pravi motivator je.
Navijanje nas požene v malce hitrejši tek, še dvesto metrov do cilja. »Primimo se za roke!« kričim. Podamo si roke in Veseličke tečemo v zmago.
»Zmagale smo!« V cilju smo. Lahko se ustavimo.
Objamemo se in si čestitamo. Nekaj v meni se kar trese, ne boš se tukaj cmerila. Dobimo medalje!
Kmalu so ob nas prijatelji, različnih generacij, saj je tudi naša trojka večgeneracijska. Čas za pogovor, analizo, hrano in pijačo. Počitek. Naročim temno pivo, veliko. Vode imam dovolj.
Sem mislila, da bo to prireditev, na kateri bom vsako leto. Potem mi jo je zagodla bolezen in sem eno leto manjkala.
Letos pa bi spet šla prireditev mimo mene. Skoraj! Če me ne bi opomnila zagreta tekačica iz Gorenjske. Ji bomo rekli kar Staša.
»A s prjavlena?«
Me je nagovarjala že januarja za tisto »ta šparovno« varianto. Tako kot se za Gorenjko spodobi, seveda. Dva za enega ali enega za dva. Saj veste. Organizatorji so dobili idejo pri Mercatorju ali pa Lidlu, mislim, da je zadeva aktualna že tretje leto. Paketek startnin. Konjiški maraton + Ljubljanski maraton. Ali pa Mali kraški maraton + Istrski maraton. Prišparaš 10 €. Za nekoga malo, za drugega veliko.
Pa se nisem odločila… ali bolje: malo bi in malo ne bi. Cincadrij.. cincadraj. In dokončno pozabila.
Do vprašanja: »A s prjavlena? A grema?«
Ne bom vsega napisala, kar je rekla, ker »hudič babji« vse hitrej tudi teče!
Ne, nisem bila prijavljena. In ta poceni prijave so že davno potekle. Pošljem mail, če se bi dalo kaj narediti, pa so mi prijazno odgovorili, da se ne da.
»Ti Primorci so pa tudi ene mone«, sem bemtila in si rekla, da jih kar nekaj gleda! 50€ od mene ne bodo videli. Kar berite tole, samo hvalit vas pa res ne morem, če si ne zaslužite. In delat zastonj reklame. Halo!
Polmaraton – 4. Istrski maraton
To – kar se zadnjih deset let dogaja s startninami je namreč bolano. Ampak, ker je narod očitno to pripravljen plačevati, pa naj plačuje. Preplačujemo še vse kaj drugega. Vsak se na koncu sam odloči ali bo tekel ali ne bo.
Ravno zato me skoraj ni videti na nobeni tekmi. Vsako leto izberem nekakšen skromen šopek in to je to. Da se zdivjam. In skušam zadevo čim bolje in čim hitreje odteči.
Rožice v tekaškem šopku pa dodajam in odvzemam. In Istrski nageljc je bil kar nekaj časa pod vprašajem, dokler nisem od svojega FejstBuk prijatelja odkupila startnino. Po »ta pocen« varianti, seveda.
In … tako sem dobila svojo startno številko za polmaraton kakšnih štirinajst dni pred dogodkom. In nageljc Istskega maratona je v šopku Mojčin pušeljc 2017. Jap. Medalja že binglja v dnevni sobi.
In kako je bilo?
Kot vedno se je pričelo z navdihujočim vzdušjem v startnem prostoru. Staša in debitant na polmaratonu – Boštjan! Deloval je presenetljivo miren ampak verjamem, da se je v njemu dogajalo marsikaj. Tista zdrava trema, malce strahu, pričakovanje… V daljavi pa himna Istrskega maratona.
Bolj kot se je približevala ura starta – več tekačev je bilo v startni coni. Stali smo zadaj, predviden čas 6 minut/km. Ogrevanje, poskakovanje, pozdravljanje.
Končno start in pričnemo se pomikati proti startnemu balonu. Od nekje ful dobra muska.
Lej ga!
Vzpodbuja nas neugnani bobnar Ajk, poznan skorajda vsem tekačem, ki smo kadarkoli tekli na Istrskem maratonu.
Mislim, da je lansko leto bobnal ob cesti v Portorožu ter na 1. Istrskem maratonu nažigal nekje sredi ničesar sam z bobni.
Letos je deloval kot en mini THE STROJ MACHINE. Udarno, kot se spodobi za tekaško dirko!
Ja, AJK – EN BIG LAJK!
Ajk
In hvala za vso energijo, ki si nam jo vlil že na startu.
Gneča je bila ob startu precejšnja, kar je malce problematično, saj je startni prostor precej širši kot trasa po samem startnem balonu, ker se cesta precej zoži.
Zato je v takih primerih še toliko bolj pomembno, da so tekači disciplinirani in se vsaj približno pravilno postavijo po startnih boksih glede na svojo pripravljenost.
Meni je gneča odgovarjala, ker tako vsaj nisem pričela s prehitrim tempom. Verjamem, da je to botrovalo mojemu dokaj enakomernemu tempu skozi celotno tekmo.
Presenetljivo dobro mi je šlo. Vsi moji strahovi glede igranja harmonike med tekom so bili odveč. Skoraj. Nekaj kratkih akordov na orglice je sicer bilo, ampak nič pretresljivega.
Vse ostalo se je dokaj ujelo z mojo predhodno naštudirano tekaško taktiko. Počasen začetek, enakomeren tek prvih deset kilometrov.
Imela sem sicer namen pojesti tri Enervite pa se mi ni dalo. Pred odhodom na tekmo me je tehtnica razjezila in sem se odločila, da kurim zalogo iz špeha. »Itak sem pretežka,« me je skrbelo in še alergija me daje. »Tole bo en počasnejših polmaratonov« in ni panike.
Potem pa!
Istrski maraton me vedno navduši! In tek po sredini jadranske magistrale: F.A.J.N.!
In morje! Zrak! In reka tekačev!
Istrski maraton je pisan na kožo astmatikom. Vsem tistim, ki imamo težave z dihali. Pravi tekaški sanatorij!
Navijači kot vedno navdihujoči. Nekje na tretjem, četrtem kilometru zaslišim huronsko tuljenje. Neka ženska se dere na ves glas: »Ne daj se Ines! Ne daj se Ines! »
Najprej mi ni bilo čisto jasno, kaj .. kakšna Ines!!! Ha, ha…Šerbedžija bi bil ponosen nanjo!
Istrski maraton
Torej – model stoji ob zastavi, SLOVENSKI ZASTAVI, in se dere s fotoaparatom v roki, kot bi jo drli: »Ne daj se Ines! Dajmo tekači! Ne daj se Ines!«
Pa kdo je to, na videz mi je poznana!
Lej jo no, stara znanka tekaških prireditev, poznam jo iz Tekaške foruma, zdi se mi, da vem kdo je. Naslednjič se ustavim in jo kušnem. ZZ TOP-ka! Kapo dol!
Če se slučajno kdo ni do takrat smehljal se je gotovo od takrat naprej – smejal!
Ne bom pretirano hvalila organizatorje, kako dobro je bilo poskrbljeno na okrepčevalnicah, da se ne pokvarijo. Sicer nisem prav zahteven konzumator, ker potrebujem samo vodo, če je vse normalno. In bilo je.
Zdelo se mi je, da smo bili v Izoli kot bi mignil. Deset kilometrov se je hitro nabralo in veselo sem razmišljala, kako fino, ker je letos trasa polmaratona s startom v Kopru drugače speljana kot na 1. Istrskem maratonu, ko se mi je zdelo, da me bo UBILO. Lepa, ravninska zadeva. Preživela bom.
Včasih je dobro, da česa ne veš, ker ne veš, kaj te čaka. Ker ti tisto, kar te čaka, morda ne bo všeč. In potem se brez veze prekmalu sekiraš. Brez veze! Itak ne moreš nič pomagati. Zaradi mene ali tebe ne bodo prestavili trase.
Srčni navijači tudi v Izoli, godba, kričanje, navijanje. Občutek imamo, da smo »precikcakali« Izolo po dolgem in počez ter obkrožili Simonov zaliv.
»Aha, torej sedaj pa nazaj!« sem zadovoljno ugotovila.
Ja, res smo šli nazaj proti Kopru, ampak najprej smo še malo zavili na desno … in G.O.R.
Ampak, moram priznati, odlično in zvito je bilo vse tole speljano.
Ko si pogledal tja gor si sicer videl klanec z nekakšno zanko saj so se po drugi strani vračali tekači iz nasprotne smeri.
Tek ob slovenski obali
»No, tale klanec bomo že pregrizli, da bo zadovoljstvo v cilju večje. Malo klančka pa le mora biti!« sem si mislila in lepo enakomerno tekla, s krajšimi koraki, rahlo nagnjena naprej, pazljivi vdihi in izdihi.
Potem pa: »Glej ga šment, kaj pa je zdaj to!«
Na domnevni sredini taistega klanca smo zavili še bolj desno v drug klanec in potem v levo še v enega in tekli in tekli po soncu in vročini po cesti, kjer sva lansko leto veselo kolesarila in potem gor proti glavni cesti in tu mi je bilo kristalno jasno, da »klanček« klanec je postal.
Tako dolgo je trajalo, da sem že pozabila na tekaško pentljo in ko smo se le obrnili nazaj proti Izoli sem uzrla reko tekačev, ki je tekla proti nam.
»Aha. Šele tukaj smo!« Tale pentlja je cela kolobocija.
»Sedaj pa oči na peclje in glej pozorno, če koga poznam!«
Napenjam, buljim, včasih komu kaj bodrilnega zavpijem in tečem lepo navzdol. Reveži v nasprotni smeri imajo težje pogoje. Tečejo navzgor. In tečejo tako dolgo kot jaz. Tako, da so praktično na slabšem kot jaz. Vsi tečemo enako dolgo ampak oni bodo morali teči dalj časa. Razen, če me ujamejo.
Potem ju zagledam moja Gorenjca! »Dejmo Staša, dejmo Boštjan!« Zaslišim nekakšen nerazločen krik v odgovor in tečem z reko proti Kopru.
Potem nekje pojem Enervit. Spijem vodo.
In spet zaslišim tuljenje. Tam ob SLOVENSKI ZASTAVI! Modelka kriči in bodri ter navija kot nora.
Kasneje sem izvedela, da je z njeno zastavo v roki v cilj pritekel tudi zmagovalec maratona.
Tako se navija! Predlagam, da organizatorji pričnejo podeljevati tudi priznanja najsrčnejšim navijačem. Zmagovalko imamo!
V daljavi zagledam cilj. Tek ob koprskem zalivu me pospremi s precej močnim vetrom, ki me hladi. Paše.
Pričakovala sem več navijačev pa vendar so tisti, ki so bili, navijali tako močno, da so zalegli vsak vsaj za deset ostalih.
Tečem in se trudim, da bi se ne obremenjevala s časom. Med tekmo sem že tako in tako opazila, da si ure nisem pravilno nastavila. Posledično temu mi kilometrski čas ni bil znan, sem pa lahko spremljala hitrost km/uro. Kot da sem avto. Brmmm… brmmm…. tečem in sedaj je trenutek, ko lahko pričnem z opazovanjem, kje je moj najljubši in edini najbolj moj navijač!
V ciljnem prostoru
Kmalu zaslišim tisti znani: »Dejmo, Mojca!« in kot vsako leto me je tudi letos s tem svojim krikom skoraj skapultiral naprej proti cilju.
»Snemal me je, » sem še ugotovila, torej bom lahko pogledala, kako sem tekla. Da vidim, če preveč maham z rokami.
Tečem kolikor se da, ampak tako, da mi ne bo počila kakšna mišica ali kita. Ali da se ne spotaknem ob kakšno ploščo na tleh.
Prvi balon, še malo, slišim glas napovedovalca, ko napove moje ime.
Usta imam do ušes in CILJ!
Dobim medaljo, čestitke, ugasnem uro … in KONEC!
Gorenjski pušeljc
No, ne čisto. Sledilo je zbiranje “gorenjskih nageljnov”. Tekačev iz klene gorenjske tekaške naveze iz Bleda. Zalili smo s šampanjcem: krst novega polmaratonca, novi osebni rekordi, načrtovanje prihodnjih tekaških izzivov.
In na koncu naj povzamem besede novopečenega polmaratonca: “Takole tekaško preživet dan je boljši kot vsak piknik!”
4.6.1982 – Irena plačala karte + avtobusni prevoz za koncert The Rolling Stones, München. Jaz popolnoma postrgam predal, sem brez ficka, vse plačala moja draga sestra. 1500,00 din. Ta stari nočjo nič prispevat.
5.6.1982 – MORAM NA TA KONCERT! To rabim, za to se moram borit.
6.6.1982 – Fotr me še vedno ne pusti na koncert, vsa sem objokana. Po svetu hodim z zabuhlimi očmi. Kaj naj naredim, Ireni sem odžrla denar, nesposobna sem, za nobeno rabo nisem. Če me ne bosta pustila bom ušla!
7.6.1982 – Nadaljujeva s pospešenim prepričevanjem fotra. Vse mu obljubim. Irena tudi. Pospravljala, hodila v trgovino, plela dvorišče (TO NA SMRT SOVRAŽIM) …. Vrtiva Dylana, Janis, Rollinge– tiste primernejše komade. »Ati, mami, poslušta kitarco, to je res dobra muska«. Fotr se še vedno ne da, češ, mladoletnih ne spustijo čez mejo …«Ati, ta muska je nama ravno tako všeč kot je tebi tvoja švicarska,« doda Irena. Terna.
8.6.1982 – Grem!!!! Grem!! Norim! Toooo! Za las je šlo. Irena svečano obljubi, da bo pazila na naju. Po koncertu takoj na avtobus in domov. Obljubiva.
9.6.1982 – Mami mi šiva oranžno bluzo iz plenice.. Grem v štacuno po material za sendviče. 8 komadov in 4 soke. Komaj čakam!!!!!!
10.6.1982 – Odhod ob 2h zjutraj iz Ježice. Dvakrat naju ustavijo policaji. Avtobus poln samih čudnih fac, še najbolj normalen je videti Dragan Bulič pa še ta je čudn, itak, en star tip v džinsu z dolgimi lasmi in brado izgleda kot bi se nažrl mamil. Splazva se čist na konc avtobusa v en kot in gledava v tla. Občasno pokukava. Tistga tipa se morva izogibat.
Odklop – noro – preporod – zastrupljena do smrti in naprej– smisel življenja je dobra muska, dober rock. Vse ostalo naj se gre solit!
Na netu zasledim informacijo: The Rolling Stones prihajajo na Dunaj. Rada bi jih spet slišala. Zadevo je treba slediti.
Klic na mobi, Irena: »Stonesi pridejo 16/6/2014. A gremo?«
»Gremo!«
Zvečer grem tečt z MP3-jem okoli Rožnika, v Mostecu splezam na skakalnico in odposlušam par komadov. Rabim brezžični MP3. Ta je praktično fuč.
Še 20 dni do koncerta….
»Ej Mojca! Naj punce zrihtajo majčke za na koncert. Jezike pa naslov najljubšega komada!« kliče Irena.
Še 14 dni do koncerta ….
Sprememba. Imamo karto viška, višja sila. Žal ni vsem usojeno, da slišijo legende. Oddamo karto brez problema. Hvala Košmerlj & Co. za razumevanje!
Še 5 dni do koncerta …
Soseda mi zjutraj prijazno pove, da naši dekleti zelo glasno poslušata neko divjo glasbo. »Oh, jima bom rekla. Imata zelo napet urnik na faksu in ves čas izpite. Morata se malce sprostiti« No, v resnici sem to jaz. Ogrevam se!
Še 2 dni do koncerta …
»Kdaj dobimo majčke za Rollinge?« sprašujem.
»Zvečer jih gremo iskat«.
Pozno popoldan …
Razgrnem majčko in buljim vanjo. Nina in Urška me čudno gledata. Sumljivo. Še enkrat jo obrnem. OK, napis komada je. Manjka pa znak skupine.
»Ja, kje je pa jezik?« sem začudena upajoč, da je to nek hec. Da bosta iz vreče potegnili prave majice.
»Ni jezika!«
Zvečer …
Grem tečt, besna kot ris, da se resetiram. Res sem nekam raztresena. Ob teku ugotovim, da zadeva vseeno ni tako grozna. Na koncert gremo same punce, ekipa Veseličke. Kot na Tek trojk. Majčke bomo pa tudi uredile. Saj imamo še en dan. Če ne drugo, bomo pa jezike narisali sami.
Komaj čakamo. Ves čas poslušamo Rollinge…
1 dan pred koncertom …
Majčke urejene, jazike so nam naknadno natisnili. So oprane in posušene. Ponovno preverim svoje 32 let stare črtaste hlače kupljene v Münchnu davnega leta 1982. Še so mi prav. Danes ne grem na tek za vsak slučaj, da kje ne padem ali se poškodujem. Moram biti maksimalno previdna. In sploh moram biti spočita. Nimam jih več sedemnajst. Spat gremo ob 23. uri vendar ne morem in ne morem zaspati. Kot takrat…
16. junij 2014
Končno je ura pol sedmih zjutraj.
»Nina, Urška, auf, akcija!«
Iz postelje se katapultirata. Izjemno. Tega ne doživim pogosto. Hitro se uredimo, jaz pa še kar nekaj cepetam, preverjam, če imamo vse. Ob pol osmih moramo biti na Masarykovi, da poberemo Manco, nečakinjo.
»Ura je cajt!« kričim, gremo, gremo. Mogoče je gneča čez mesto. Je namreč ponedeljek in večina ljudi gre v službo.
»Ne delaj panike, saj je še čas!”
»Ni časa, ta avtobus ne čaka!« priganjam dalje. Živčna sem kot ne vem kaj. Veliko bolj kot pred maratonom. Takrat imam praktično vso zadevo pod nadzorom.
Končno smo v avtu in stopim na gas.
»Mami, počasi!« Navijemo Rollinge, do daske, za vzdušje.
Ni pretirane gužve, končno sem bolj mirna saj vidim, da bomo na zbirnem mestu v Koloseju pravočasno. Pred 32 leti smo startali iz Tivolija, samo dva avtobusa. Danes pa jih je kar 18.
Manca vsa nasmejana stoji na postaji. Ustavimo in skoči v avto. Super! Tri moje punce! Nina in Manca stari ravno toliko kot je bila Irena daljnega leta 1982, ko je s svojo mladoletno sestro odšla na koncert skupine The Rolling Stones v München.
Nič se ne čudim, da je najine starše tako zelo skrbelo. Takrat. Za železno zaveso. Fotr je hodil gor in dol, češ, tam so sami nacisti.
Peljemo se proti Koloseju, rahlo sem panična, kje bom parkirala. Brez potrebe. Parkirišče je namreč odprto. Parkiramo.
Srce mi tolče, ko vidim toliko avtobusov in ljudi. Same majčke z jeziki. Logo skupine The Rolling Stones sega v leto 1970 in ga je kreiral Britanski grafik in dizajner John Pasche. Glede na to, da so Micka Jaggerja dejansko samo usta (beri: gobec), je izbira takega loga edina logična posledica.
Zakorakamo proti avtobusom. Takrat jo zagledam. To, mojo sestro. Stoji tam, na sredi. Črna majica I CAN ´T GET NO, črne hlače in rdeče kavbojske škornje. In rdeči lasje.
Presune me! Raztegnem roke in tako korakam proti njej preko celega parkirišča. Kot v kakšnem filmu. Objameva se in se zjokava. Jok prevesi v režanje in objemanje ter trepljanje po ramah.
Najine punce se režijo in obžalujejo, da niso uspele ujeti trenutka za posnetek.
Takrat zagledam še Frenka. Njegova majčka je daleč največja in najboljša: START ME UP. Res sta za skupaj. Frenk in Irena.
V pričakovanju
Spoznam Franjo in že smo kompletni. Gremo na avtobus, katerega vodiču je ime Rožle. Star točno toliko kot moje hlače.
Avtobus potegne.
Potniki predvsem družine s skoraj odraslimi otroci, prijatelji. 90% potnikov gre prvič na koncert legend. Ostali smo bili že večkrat.
Razgledujem se po avtobusu. Nikjer ne vidim dveh preplašenih punc, ki bi se skrivali za naslonjala. Sicer pa imam občutek, da sem danes jaz videti kot tisti ubogi rocker z dolgimi lasmi in brado, ki sva se ga tako bali. Čisto po krivici. In tokrat nisva sami. Zadeva je družinska. S seboj imava vsaka po 75% svoje družine. Srce mi igra, vriska in nori.
Vsi na avtobusu smo srečni in v pričakovanju koncerta legend The Rolling Stones. Samo slutimo lahko, kaj nas čaka. V rokah držim karte in se spomnim tiste iz leta 1982. Nekje doma jo imam varno spravljeno. V obliki jezika.
Dunaj ….
Na Dunaju smo že pred pol drugo uro popoldan. Kar nekaj časa imamo. Glasujemo kam v tem času in na koncu ugotovimo, da nobenemu ne diši ogledovanje starega jedra. Ostati moramo spočiti. Vožnja nam je pobrala kar nekaj moči.
Z metrojem se zapeljemo le do Pratra, zabaviščnega parka, kjer si po kratkem sprehodu privoščimo kosilo in dunajsko pivo. Kar okusno. Opazujemo mimoidoče, praktično so skoraj vsi v majicah The Rolling Stones.
Stadion Ernst Happle …
Končno se vrnemo do stadiona Ernst Happle, ki sprejme 60.000 obiskovalcev. Veselim se kot otrok. Naredimo nekaj posnetkov za spomin ter se napotimo proti vhodu.
Mladi, stari, vsi srečni in veseli stojimo v vrsti in potrpežljivo čakamo pregled redarjev. Končno smo na vrsti. Srce mi še bolj razbija. Naprej spustim vso družbo, tako da imam pregled nad situacijo. Da se kdo ne izgubi. Pregled torbe in obleke in nato proti varnostniku s skenerjem za karto v roki. Vsi lepo mimo, pri meni se ustavi. Nekaj ni v redu. Še nekajkrat poskusi skenirati karto, a zadeva ne prime. Kmalu je pri meni še ena varnostnica. Nekaj je narobe s karto.
Živel ROCK!!!
Ne verjamem, da je to res. Karta je bila kupljena pri Košmrlju, zadeva je sigurno v redu. Očitno imajo zanič informacijski sistem. A kaj naj? Redarka pravi, naj grem z njo.
Vidim Urškine velike oči, kako me gledajo skozi mrežo: »Mami!?« Oči so vedno večje. »Počakajte me tukaj!« zakličem.
Z redarko hitiva na Clearing point. Gužva. Jezim se, ker bi rada bila čimprej na stadionu, da se razgledamo in tudi predskupino hočem slišati. Vrsta se nikamor ne premakne, zelo zelo počasi. Po mobiju pokličem Rožleta, ki mi zatrdi, da s karto ni nič narobe in naj mu sporočim kaj bo. V redu. Tudi to je del Dunaja.
Poleg sebe zagledam znan obraz. »Emil!« Pa je res Emil. Tekaški prijatelj s katerim smo tekli skupaj z možem trojke. To je že njegov peti koncert Rollingov. Navdušen je! Le kdo ne bi bil. Končno sem na vrsti in na srečo je s karto vse v redu.
Redarka me odpelje nazaj kjer me moji nestrpno čakajo.
Končno na stadionu …
Smo v coni B na tribunah na pokriti strani. Upam, da ta beton ne bo ubil zvoka. Krasen pogled po stadionu. Pogledam punce, ki so navdušene.
Ni slabo, energija je prava. Zatulim: UAUUUU!!! Tega tuljenja se boste morali navaditi.
Spomnim se stadiona v Münchnu, ki je zaradi svoje oblike resnično nekaj posebnega. Tudi večji je ter deluje bolj odprto. Zvok je bil tam perfekten.
Všeč mi je, ker so označeni sedeži. Sedimo praktično za reporterskimi mizicami tako da imamo prostora več kot dovolj. Počivamo, nabiramo moči in opazujemo, kako se stadion polni, kako množica vrvi.
»Irena, se spomniš ogromnih balonov v Münchnu, ki smo si jih podajali po tribuni!«
»Ja, in kako sva se zgužvali naprej. Tukaj se ne da nikamor.”
Stonesi imajo nov oder, tudi ta bo dober. Samo da jih že enkrat vidim in seveda slišim! Zamižim! Skušam se spomniti začetka …takrat. Le zakaj nisem shranila nobene reportaže …
Predskupina …
Množica završi. Predskupina. Tokrat samo ena. Ima nehvaležno delo igrati pred tako veličastnim bandom kot so Rollingi – najboljši band na svetu. Pevec skupine izjavi: »The Rolling Stones are Jesus Christ« in požanje bučno odobravanje. Dejansko me spominjajo na Led Zeppelin, malce bluesa je slutiti vendar mi ni všeč način petja. Kasneje izvem, da so to The Temperance Movement.
»Ej, se spomniš kakšni budali sva bili!« zakričim Ireni.
V Münchnu sta bili namreč dve predskupini in za drugo sva mislili, da so že Rollingi in začeli divje ploskati in se navduševati… No, tudi takrat sva kar hitro opazili, da to niso. No way! The Rolling Stones so eni in edini – nezamenljiivi.
Končno se predskupina »pobere dol«. Množica vrši, vstajamo, ploskamo, gledamo. Elektriko je čutiti v zraku. Napetost!
Nič.
Sedemo nazaj na stole … in potem … napetost narašča in narašča. Srčni utrip se mi zagotovo povzpne konkretno nad dovoljeno maksimalno zgornjo mejo. Val tisočerih rok preko celotnega stadiona, ki ga spremlja tuljenje neučakanih ljubiteljev rocka zaokroži stadion. Prvič, drugič, tretjič … srce mi divja… začnemo tuliti… v trenutku smo na nogah, zagrabim stol in začnem nabijati z njim ob železni podest in prav tako cela naša vrsta … če ne bodo že prišli, me bo že pred koncertom kap. S stolom si ob mizo skoraj odbijem palec ampak mi je čisto vseeno!
In potem, luči in tisto znano:
» Ladies and Gentlemens – The Rolling Stones!«
Uauuu! Mislim, da me je odneslo meter v zrak, tulimo in pozdravljamo te legende našega časa. Niso privid, ni iluzija. Tokrat se ne ščipljem. Vem, da je res! Stari fotri razturajo v nulo! Neverjetni! Enkratni! Start me up!
Drugačni kot pred 32 leti ampak vseeno isti! Leta se nam pač vsem poznajo. Predvsem smo boljši. Vendar so tudi takrat začeli z uvodnim komadom Start me up!
Zagledam srčka Keitha, skuštranega Ronnia, umirjenega Charlija v ozadju ter Micka s svojo neizmerno energijo. Uživajo, ko igrajo. Ne vem kdo bolj! Jaz oz. mi ali oni.
To je to! To rabim! Skoraj kot zrak! Padem sama vase in uživam.
Jagger s svojo seksi maratonsko postavo še vedno raztura in miga kot zna le on. Teče po odru, skače. Človek je gotovo zmožen preteči 42 km. Ampak naj raje poje. Za vsak slučaj, da se mu kaj ne zgodi.
Pojemo, ploskamo, tulimo, skačemo! Gledam naše punce, navdušene! Kasneje mi priznajo, da si Rollingov enostavno ne moreš predstavljati, moraš jih doživeti. Irena presrečna, Frenk kasneje izjavi: »Zdravilo za telo in duha«. Pa še kako zelo res je to.
Mick pozdravlja, našteva sosednje države. Ker Slovenije ne omeni – skandiramo: SLOVENIJA! SLOVENIJA! SLOVENIJA!
Norimo. Gledam okoli sebe, staro in mlado. Vsi združeni, vsi enaki, vsi napol nori! Dedek, babica, vnuk, vnukinja, starši, otroci …
Sledi You Got Me Rocking in legendarna Urškina It´s Only Rock´N´Roll. Norimo, skačemo, tulimo. Mislim, da se bo podrl stadion.
Nato Tumbling Dice s spektakularnimi odrskimi učinki, Manca se tolče po prsih – to je moja pesem. Vsak od nas ima namreč naslov izbrane pesmi napisan na majici. Tulimo, pojemo, skačemo. Norimo.
In potem tista vsem znana Angie. Zelo se potrudimo pravilno odpeti pesem, ki je nastala v najbolj norih časih Stonesov, ko so bili dejansko čisti zadetki. Posvečeno, baje, heroinu. Sicer pa ljubezen je neke vrste mamilo.
V zraku je energija, ki te prevzame, napolni vsako celico bitja, ti zleze pod kožo, za nohte, v ušesa, čisto noter vate tja do srca in v dušo. Mislim, da vsi skupaj sijemo in vračamo to energijo bogovom tam dol, na odru. Da, danes se mi zdijo tudi telesno nesmrtni. Ej, fantje, ne se dat!
Jaz hočem tečt do stotega leta, vi pa razturajte do takrat. Potem bomo vse zdržali. Mižim. Pa spet hitro pogledam! Glej, trapa! Glej! In poslušaj! Znori se do konca! Tako kot v zadnjih kilometrih maratona – brez popuščanja, brez zavor! Gremo naprej!
Evforija se stopnjuje! Doom & Gloom. Novejši komad. Bolijo me dlani, stole smo nabili nekam pod mizo.
Potem pa Get Off My Cloud – ljubim ta komad! Cel stadion poje: I say, Hey! You! Get off of my cloud… pa nato Out of Control! Z briljantnim Keithom! Ne vem, kako mu uspe sploh karkoli odšpilati s temi artritičnimi prsti. Ubogi! Spet tako čeden s svojo obvezo okoli glave, vedno si nekaj naplete okoli ušes in dvema šaloma okoli bokov. Če bo kdo še kdaj rekel, da je grd …
Stadion bo razgnalo….vendar opazim, da naši vrli sosedje Avstrijci kar malo spominjajo na nas, zadržane Slovence. Sedijo! Mogoče jih bolijo noge… Kako lahko sediš na Rollingih… Ne razumem. Mene privzdignejo, vržejo na noge, naj me še tako bolijo, v zrak, skoraj sem že nekje pod stropom! So kot atomska bomba! Res.
Mick zaigra na orglice, takega ne poznam…. Nastal je nekakšen Rock´N´Blues, spet mižim, a se spodim gledat! Glej, trapa, glej! Poslušaj in uživaj!
Potem pa Honky Tonk Woman – kar zmrazi me!
It´s the Honky Tonk Woman
Gimme, gimme, gimme the honky tonk blues …
Sem že čisto hripava, ampak še kar vreščim…in tulim UAUUUU! UUUUUUUUUUUUUUUUUU! Ful močen glas imam, občudujem sama sebe, sploh nisem vedela! UAUUUUUUU! Tulimo vsi skupaj!
Potem pa moj najljubši Keith You got the silver!
You got my hart
You got my soul
You got the silver
You got the gold…
Oh babe, you got my soul….
Pa to je noro… kar lebdim, poslušam, uživam, življenje je lepo. Hvala vam, kamni!
Opazujem Ronnija, s čupo las, skromno si je zamenjal majčko s skoraj identično, medtem ko Mick paradira v svojim Jaggerskih cotah … In natančni Charlie tam na bobnih, baje je prehlajen. The Rolling Stones RULES!
In Keith nadaljuje s Can´t be seen… Kako uživa, ko nastopa. Simpatično malo zafuša – ti kar fušaj, nihče ti ne zameri. Če pa že kdo, je vseeno, ker je kompleten idiot. Mar nam je za take, kajne! Dajmo ata, razturaj!!!
Ne vem več točno kdaj, ampak nekje na sredi programa je Mick predstavil vse nastopajoče. Darryl Jones je novi član, zamenjal je Billa Wymana. Odlična pevka Lisa Fischer, ki rahlo koketira s Tino Turner, saksofonist Bobby Key in Tim Ries. V zasedbi je tudi klaviaturist Chuck Leavell, pevec Bernard Fowler in Matt Clifford, ki igra rog. Osebno me je najbolj impresionirala Lisa. Še posebej v seksi duetu z Mickom.
Ob predstavitvi velikih štirih – Charlija, Ronnieja, Keitha in Micka – pa je stadion dobesedno ponorel.
Naj se še tako trapasto sliši oz. bere: čutila se je neizmerna naklonjenost, spoštovanje in brez pretiravanja – hvaležnost in ljubezen do četverice. Pišem o tisti pravi, globoki ljubezni nastali iz hvaležnosti in spoštovanja do nastopajočih, saj nam s svojo glasbo dajejo ogromno. Mar ni s Stonesi svet lepši? Zame že. Žal mi je za vse, ki tega ne morete občutiti. Občutite pač kaj drugega … ampak Stonesi, so »top of the top«. Verjemite mi.
Se spomnite Micka Taylorja? Stonese je zapustil nekje v 70. Letih. Nočem biti hudobna, ampak vidi se mu že od daleč. Ni kilometrine. Ampak komad Midnight Rambler so vsi skupaj odigrali fenomenalno.
Spogledava se z Ireno – to je to!
Duet ustne harmonike in Taylorjeve kitare reže zrak, zvok se širi po stadionu, seka in leze pod kožo, v čutila… ritem pa je vedno intenzivnejši … dlani me pečejo, spahnila si bom kolke, stadion se pozibava in je na nogah, roke celotnega stadiona visoko v zraku! Poezija! Ta komad – v živo – to je to!
Sledi… Miss you! Na repertoarju od marca po Mickovi osebni tragediji. Se mi zdi. Kar pa ni nujno res …
Nato … Gimme Shelter !
Uuuuuuuuuuuu! Norimo!
Zaskrbi me, ker smo že krepko preko polovice koncerta. Na uro nočem niti pogledati. Odženem skrbi iz glave in se predam dogajanju.
Sledi fenomenalen Jumping Flash Jack, star komad iz leta 1968. Norimo! Skačemo! Pojemo! Tulimo! Vsi smo na nogah!
Rdeči, ognjeni efekti na petih zaslonih odra najavljajo nov komad …tulimo kot sove …. HU HUUUU HU HUUUU HU HUUUU Mick Jagger oblečen v rdeče perjasto ogrinjalo. Pravi hudič! Sympathy Of The Devil!
Please allow me to introduce myself
I’m a man of wealth and taste
I’ve been around for a long, long year
Stole many a man’s soul to waste
And I was ’round when Jesus Christ
Had his moment of doubt and pain
Made damn sure that Pilate Washed his hands
and sealed his fate
Pleased to meet you
Hope you guess my name
But what’s puzzling you
Is the nature of my game
…
Na trenutek se mi zazdi, da ne slišim del ritma, da ne slišim ničesar več. So mi odpovedali bobniči? Se zvok zabija v strop? Kaj se dogaja…
Please to meet you…
Hudič ….je odnesel zvok. Ali pa je malce ponagajala tehnika…
Nato pa .. Ninin komad: Brown sugar…spet slišim, vse je v redu, pojemo, ploskamo z visoko dvignjenimi rokami, skačemo, norimo, uživamo…
In potem … zatišje. Zlat jezik na zaslonih najavlja … bližajoči se konec … koncerta. Po set listi torej še dva komada. Samo še dva komada sta nam ostala.
Can´t always get … ampak jaz danes sem! Ta čudovit komad sta napisala Keith in Mick davnega leta 1969.
Mick v zeleni opravi teče in skače po odru. Na glavi ima povsem podobno kapo s šildom kot jo imam sama. V trenutku si jo poveznem na glavo. UAUUUU! Kričim…. skoraj že povsem brez glasu.
Nastopajočim se pridruži pevski zbor. Množica je vsa na nogah. Mislim, da ni niti eden obsedel. Pevski zbor odpoje, kitara, saksofon in Mick zapoje:
I saw her today at the reception
A glass of wine in her hand
I knew she was gonna meet her connection
At her feet was her footloose man
You can´t always get what you want. ..
But if you try sometimes
Well you might find…
…
Svečano vzdušje …. naj še traja, naj še traja in prehitro zaslišimo zadnji komad:
Satisfaction!
Cel stadion poje, na nogah! Ploska! Maha, pošiljamo poljube! Tem Rock’ N´Roll angelom. Čarovnikom rocka!
Mick! Keith! Ronnie! Charlie!We love you!
Čisto so me pretresli! Vsa sem solzna. Moje pesmi pa le ni bilo. Pa ne te, katere napis nosim na majici. Ta le ponazarja moje trenutno stanje – Emotional Resque. Ha!
Podobno se dušim med maratonom, pa ne zaradi napora, zaradi čustev. Ker tečem. Ker mi je uspelo. Ker rada tečem dolgo, rada tečem maraton, med tekmo sploh ne smem preveč razmišljati, ker sem čustveno povsem preobčutljiva. In tam pred ciljem, ko zaslišim svoje, me stisne v grlu, da ne morem več dihati. Od sreče! In prav tako sedaj, tu, na tem koncertu.
Res sem en srečen človek!
Bravo! Uauuu! Tulim! Skačem! Maham! Gledam Urško, Nino, Manco, Ireno, Frenka, Franjo! Vsi so očarani, mirni, srečni …
Rollingi pojejo, mi pojemo, vsi pojemo:
I can’t get no satisfaction
I can’t get no girl reaction
Cause I try and I try and I try and I try
I can’t get no, I can’t get no
…
V zraku se vrti energija, vsi smo eno! The Rolling Stones so nas zvrtinčili v Rock´N´Roll orkan.
Pozdravljamo jih, vpijemo, ploskamo, skandiramo!
Vsi štirje se postavijo v vrsto in se priklonijo.
The Rolling Stones. Mick Jagger, Keith Richards, Ronnie Wood, Charlie Watts.
Zdi se mi, da je za trenutek stadion popolnoma umolknil. Drug drugemu smo brali misli. Tisti na odru in tisti pred in okoli odra: ali se bomo še videli? Kot bi se poslavljala od dragih prijateljev imam ponovno v grlu cmok in solzne oči. Za trenutek si rečem: saj nisi normalna. Ženska! Saj nimaš več 17 let, naslednje leto jih boš imela 50, pa si še vedno ista! Ne, odbijem misel, pa še kako sem normalna. Na svoj način. Sicer pa, prosim. Kaj sploh je definicija normalnosti?
Stonesi so se odkotalili ali bolje odskakljali iz odra, jaz pa še kar strmim dol.
” Ajde, Mojca, gremo.”
“Ne, mogoče pa bojo še enkrat prišli”. Ne grem. S puncami začnemo ropotati s stoli. Priključijo se nam še nekateri. Tolčemo, a ni nič.
Ne bo jih več. Danes ne.
Odhajamo ven. Pa je konec koncerta…noro navdihujočega koncerta. Hvala bogu, da smo šli!
Na avtobusu …
Tokrat smo avtobus z lahkoto našli, ne tako kot pred 32 leti, ko ga skupaj s policaji nismo uspeli izslediti. Rožle ne bi nikogar pustil na cedilu in nihče ne bi ostal na Dunaju. Sicer mi je bilo pa čisto vseeno, samo da sem slišala Rollinge.
Rečem sosedu: “Bog ve ali jih bomo še lahko šli kdaj poslušat. Stari so že!” Prepričano mi odvrne: “Še jih bomo videli, oni ne odnehajo zlepa”.
Čakamo še zadnje obiskovalce koncerta, da pridejo na avtobus. Nekdo vzklikne: ” Klinc gleda Modrijane”! “In Jana Plestenjaka”, doda Irena. Ves avtobus je navdušen, pomirjen.
Peljemo se proti Ljubljani, skušam zaspati. Odločena sem. Hočem jih videti tudi v tretje. In v živo slišati tisto mojo pesem. Ki tolaži. Ki pomirja. Ki žene naprej …
V Ljubljani smo ob petih in ob osmih sem že v službi. Energije imam dovolj.
Praktično je to pomenilo, da bomo maratonci in polmaratonci tekli na okoli 16-18°C, kar pomeni še dodatnih deset stopinj zaradi fizične aktivnosti. Vroče! Takoj sem vedela, da takšni vremenski pogoji predstavljajo manjši problem, ker sem astmatik in je zaradi tega obvezen dodatek poleg gelov – Ventolin.
Ob reki Amstel
2014 – v cilju Kenijec Bernard Kipyego
Medtem pa ves čas na stadion prihajajo novi in novi maratonci. In še dolgo bodo. 
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 