TEK ŽENSK NEKOČ IN DANES

Tekmovalnost je osebnostna lastnost. Imamo jo v genih. Vsi. Zaradi manjvrednega položaja žensk tekom zgodovine hočemo ženske ves čas dokazovati sebi in drugim, da smo dobre in še boljše tudi v športu. V teku.

Tekaška genetika

Osredotočila se bom na tek in na osebne izkušnje, ki sem jih bila deležna od otroštva pa do danes.

V družini nismo imeli vidnejšega športnika. Stari oče je rad plaval v Savi. Plaval je mrtvaka od zgodnje pomladi do pozne jeseni in ko so ljudje iz Črnuškega mostu pričeli kričati: »Utopljenec v vodi!« jim je veselo pomahal. Oče se je kot otrok rad smučal na sosednjem hribu ter izvajal smučarske skoke iz domače strehe in ob tem svojo mamo spravljal ob pamet, ko ga je videla leteti nad oknom. Pravzaprav vidim, da izhajam iz zelo športne družine. Predvidevam, da je tudi moj oče moral dobro teči, da ga takrat ni dobila mama v roke. Znala je biti precej huda!

Definicija tekača

To so bila sedemdeseta leta. Čas Trefaltovih kaveljcev in korenin. Redki tekači.  Še redkejše tekačice. S tekom sem se srečevala pretežno med telesno vzgojo v šoli. Počasi mi je zlezel pod kožo.

Podobno tako kot danes, smo imeli osnovnošolci in osnovnošolke ločeno telesno vzgojo.

Photo by RUN 4 FFWPU on Pexels.com

Meni razne akrobacije, stoje, premeti in podobne zadeve nikoli niso šle preveč dobro rok in nog.  Plavati se še danes učim pravilno in tako bo do smrti. Od skokov pa obvladam predvsem tiste tekaške, ki se končajo s padcem. Pri igrah z žogo sem bila prav tako nerodna. Žoge enostavno nisem videla in je kar priletela od nekje vame ali pa name.

V sedmem razredu osnovne šole so imeli fantje učitelja telesne vzgoje, ki je bil že takrat uspešen maratonec. Rad je imel tek. V učno uro je želel vključiti čim več teka. To mi je bilo zelo všeč. Občasno je namreč imel tudi punce, na veliko žalost večine sošolk.

Učitelj je oblikoval skupine fantov in z njimi vedno več tekel. V glavi se mi je prižgal alarm! Zakaj samo fantje in zakaj ne punce?

Zaradi očitnega negodovanja nekega lepega dne vpraša mene in Ksenijo, če bi trenirali tek, dolgi tek, za maraton? Danes vem, da sem bila od takrat zastrupljena s to besedo. S Ksenijo sva odpeli v en glas: »Jaaaaa!!!!» »Vprašajta doma in mi povejta. Treningi so popoldan, dvakrat na teden«, je dejal.  Doma pa je moj oče odločil: »Neeeee!!!! Če hočeš teči, pojdi za Savo! Kaj boš tekla med samimi fanti! Tej maratonci so itak sami norci!«

Rečeno, storjeno. Vedno pogosteje sem tekla, sama in občasno srečevala enega in edinega tekača, ki je tudi redno tekel. Gospod Metod je za tekaške nevedneže, ki so bili tam okoli kar na gosto posejani, veljal  za nekakšnega čudaka. Češ, glej ga, spet teče. A nima drugega dela? Zame je bil vzornik. Izoblikovala sem si svojo definicijo tekača: “Pravi tekač je tisti, ki se s tem ne hvali. Ampak tako živi”.

Včasih se mi je pridružila Ksenija.  Večinoma sem tekla sama. Po poteh, ki sva jih včasih prehodila s starim očetom. Mimo barak, hipodroma in v drugo smer pod železniškim in Črnuškim mostom ter naprej mimo škarpe, kjer so včasih taborili cigani. Praktično po današnji trasi Teka ob Savi. Pa včasih po drugi strani Save skoraj do Tacna.

In sem kar tekla in tekla. V čevlji, kadar nisem imela superg. V trenirkah ali pa hlačah, ki mi jih je sešila mama. Pozimi v volnenem doma spletenem puloverju. S pikajočo kapo na glavi.

Ženske nimamo meja! Smo neskončna premica!

Včasih so bili prepričani, da tek za ženske ni primeren. Maraton ni za ženske. Da ženska ne bo mogla imeti otrok. Da bo zbolela, umrla. Do leta 1970 je bilo namreč ženskam prepovedano nastopati na maratonski razdalji. Le kdo bi se lahko kaj takega spomnil, če ne moški?

Photo by Julia Volk on Pexels.com

Ženske so nastopale  naskrivaj in tako dokazovale, da smo vzdržljive, da zmoremo in danes dokazujemo, da smo iz leta v leto boljše. Prvi ženski olimpijski maraton je bil šele leta 1984, zmagovalka je bila Američanka Joan Bonet s časom 2:24:52. S tem istim časom bi lahko do danes zmagovala na kar nekaj moških maratonih. Nosilka ženskega rekorda na maratonu Paula Radcliffe s časom 2:15:25 pa je itak nedosegljiva za večino moških tega sveta.

Globoko v sebi sem imela problem, ker sem bila prepričana, da kot ženska ne morem teči tako dolgo kot moški in niti približno ne tako hitro. Da dlje časa trajajoč tek za ženske morda res ni zdrav. Samo-diskriminacija žensk?

Ženske zmoremo!

To svoje prepričanje sem postopoma spremenila kasneje, ko sva pričela teči skupaj z možem in njegovimi prijatelji. Vsako leto so fantje trenirali za tek trojk – 28 km in občasno sem se jim pridružila na kakšni krajši razdalji. Kar dobro mi je šlo, njim pa odlično.

V novem stoletju  sem se udeležila prve uradne tekme. Videla sem, da sem hitra in da neskončno uživam v teku. In tekmah. Cel kup moških je ostalo za menoj. Kakšno veselje jih je bilo prehitevati, tudi ženske, kar norela sem. Tekme so mi postale všeč. Moji teki so postali bolj ciljno usmerjeni, biti močnejša, hitrejša, na naslednji tekmi doseči boljše mesto. Prehiteti čim več tekmic in tekmecev. Kako dobra sem, mi pove skupna rezultatna lista. Ne le ženska. Danes mi rezultat ni več tako pomemben. Je le merilo v kakšni kondiciji sem. Veliko pomembnejši mi je tek sam. Doživetje teka.

Tek žensk v 21. stoletju

Danes je praktično celo pozimi kakšna tekaška tekma, ki se je lahko udeležiš. Če ni pandemije, seveda. In če so včasih prevladovali predvsem moški, morda še deset let nazaj, danes daleč ni več tako. Če samo pogledamo statistiko Ljubljanskega maratona vidimo, da število žensk v primerjavi s številom moških udeležencev stalno narašča glede na prejšnja leta v prid šibkejšega spola. Tudi če pogledaš rekreativne tekače na naših tekaških poteh, parkih  in gozdnih stezicah vidiš, da je žensk neprimerno več.

Tekaška tekma moški : ženska

Moški in ženske smo si gensko različni, kar se kaže v sestavi telesa, psiholoških značilnostih in ostalih od narave nam danih razlik. Moški so hitrejši in močnejši. Lovci. Ženske smo vzdržljivejše nabiralke. Morda ženske res nikoli ne bomo tako hitre kot moški, mogoče smo celo manj vzdržljive. Dejstvo pa je, da ženske neprimerno hitreje napredujemo.

Na prvem uradnem maratonu, na katerem so ženske lahko prvič tudi tekmovale, je znašala razlika med moškim zmagovalcem in žensko zmagovalko uro in 50 minut. Razlika se je do leta 1985 hitro manjšala, nato je šlo malo počasneje. Danes je razlika le še 12 minut in 2 sekundi. Mogoče je to tista meja, ki je ne bomo mogle nikoli preseči zaradi razlik, ki jih navajam v članku. Ali pa tudi ne 😉 ? Verjamem, da ni nič nemogoče…

Ženske nimamo meja! Smo neskončna premica!

Ženske danes smo cenjene. Kot športnice, matere, žene, sodelavke. Spoštovane. Enakopravne. Lahko tečemo. Tudi maratone. Zavedati pa se moramo, da ni nič samoumevno. In da je žal še vedno preveč izjem in preveč držav, kjer so ženske še vedno manj vredne, prezrte, trpinčene, nevidne.

Ne pozabimo! Potreben je bil boj pogumnih žensk, da smo dosegle to, kar imamo danes. 8. marec – Dan žena je pomemben praznik. Vendar na lovorikah ne smemo zaspati. Kar danes imamo, lahko v trenutku izgubimo. Saj vidite, da je svet padel na glavo.

Photo by Pixabay on Pexels.com

One comment

  1. Lep zapis, ki me spominja na mojo prehojeno pot v teku. Začetek v srednji šoli ob pobudi profesorja. S tem, da se je pri nas oblikovala tako moška kot ženska ekipa tekačev za tek trojk ob žici Ljubljane. In še danes tečemo in na veliko tekih se srečujemo vsa ta leta. Čudovito je, hvala profesorju, ki nas je popeljal v ta svet.

    Liked by 1 person

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s