Je cestni tek res varen? Na prvi pogled tek kot šport sodi med bolj varne aktivnosti. Toda asfalt skriva svoje pasti – od prometa do nepričakovanih srečanj z vozniki. V članku delim nekaj resničnih izkušenj in tudi nekaj humorja.
Zakaj je cestni tek drugačen?
Pa podrobneje poglejmo cestni tek. Za cestni tek je značilno predvsem, da se teče po trdni podlagi kot je asfalt, beton, utrjene tlakovane poti. Navadno so ti teki bolj ravninski z zložnimi dvigi in spusti. Sicer ne vem kam bi sodil tek po PST (ljubljanski sprehajalni obroč), ki poteka pretežno po makadamu.
Če boš dejal, da greš na cestni tek pomeni tudi, da ne boš naredil več tisoč metrov višincev, ne bo prepadov, ekstremnih spustov in ekstremnih dvigov, prav tako ne bo nevarnih krokodilov in razjarjenih levov. Kot bi se to lahko zgodilo na trail tekih? Prav tako ne pomeni, da boš tekel med samimi avtomobili po avtocesti. Švigal med kamioni in sredinsko prehiteval po “reševalnem pasu”. Če boste to poskušali, boste kmalu zaslišali sirene. Naložili vas bojo in “fiju…” na psihologijo. Pa plačilni nalog boste tudi dobili.
Sama sem se svojega prvega uradnega cestnega teka, ki je bil tako tudi kategoriziran, udeležila v Mokronogu. Brez skrbi. To je bil organiziran tek in avtomobili v času tekme niso smeli voziti. Žal tega teka ni več, ker je tudi glavni sponzor šel v franže. Zgodovina. Nekateri se verjetno še spomnite Tom teka v Mokronogu. Teklo se je 10 km, 5 km v eno smer in nazaj, po prijetnih in slikovitih dolenjskih gričkih. Vsekakor to ni bil ravninski tek, kot smo ga vajeni na mestnih maratonih, kjer ti glavno preglavico navadno predstavlja nadvoz, ampak hribčki in dolinice.
Cestni tek – Tom tek
Tečeš torej po lepi varni in ravni podlagi, varen naj bi bil skoraj tako kakor doma, kjer se ti sicer še vedno lahko kaj zgodi. Nerodno padeš in z glavo udariš ob pločnik, doma v rob omarice. Si pregrizneš ustnico, pogoltneš žvečilko ali pa se zadaviš z mandeljnom. Ampak pustimo to.
Največja nevarnost ni asfalt
Pri cestnem teku je potrebno izpostaviti poleg slabo vzdrževanih bankin oz. robnikov cest, ki lahko povzročijo, zvin, zlom ali praske okončnin in bog ne daj glave, predvsem promet. Motorji, kolesarji, skiroji, avtomobili. Večkrat se zgodi, da pelje kolo ali avtomobil tako blizu mimo mene, da začutim piš vetra in da me obide mrzel pot ter se nasrši koža. Zadržim sapo, stisnem zobe in zamižim. In preživim. No, do sedaj sem. Trening bi se marsikdaj lahko končal na haubi kakšnega avta ali motorja, v jarku ali pa bi postala namaz na asfaltu.
Predvsem pri avtomobilistih imam občutek, da bi si marsikdo želel, da bi me kar povozil.
Domžalski polmaraton – državno prvenstvo
Kot da ne vidijo tekačice, ampak premično oviro. Znajdejo se v video igrici in jaz postanem sovražnik ali dodaten bonus: »Delete! Bonus Extra!« In to kljub temu, da tečem čisto ob robu ceste, skoraj že po koruzi, če je sezona prava.
In da ne boste mislili, da ste varni na pločniku. Nikakor. Ta varnost je le optična prevara. Pločnik je šele pravo bojno polje in preživi le najbolj fizično in psihično izurjen bojevnik. Mimogrede ti lahko odnesejo komolec nindje na električnih skuterjih, dostavljalci na kolesih in da ne boste mislili, da ste varni pred pešci. Brezglavo cikcakajo iz pločnika na kolesarsko stezo in gledajoč v svoje mobitele spominjajo na Zombije. Verjetno rešujejo svetovno krizo, vojne v svetu, iščejo popuste za čevapčiče. Predlagam, da se cestnemu teku, ki zajema tudi pločnike oz. preveč naseljena področja, v čimvečji meri izognete.
Previdnost ne bo odveč tudi na makadamskih poteh. Srečanje s traktorjem je lahko pravo adrenalinsko doživetje. Še posebno, če ima priključek, ki veselo opleta sem in tja. Predlagam, da se ob srečanju raje ustaviš ter odmakneš čisto na stran. Malce počakaš in šele nato globoko vdihneš tri kilograme prahu. Če preživiš, si avtomatsko pripravljen za puščavski ultramaraton. Na našem koncu je kultura traktoristov bolj na psu. Pa naj mi psi oprostijo.
Tekaški copati – znanost ali marketing?
Cestni tek res ni kar tako. Za cestni tek, po najnovejših smernicah, ki nekako veljajo od leta 2002, potrebuješ superge za cestni tek. Za cestni tek. Ne za trail tek. Cela znanost! Ne smeš na tek v napačnih supergah. Zapomni si to! Odpadle ti bodo noge, nohti se ti bodo obrnili navzdol, meča se ti bodo vnela, ahilova tetiva bo začela štrajk kot učitelji 2017, ki je trajal predolgo. Odriv bo napačen. Vse bo narobe. Kajti!
Superge: pripomoček ali filozofija
Superge za cestni tek imajo poudarek na hitrosti, enakomernem tempu in preživetju srečanj z vozniki, ki menijo, da je smernik za reve. Uporabljajo se lahki copati z gladkim profilom, ker je edina prava ovira na asfaltu običajno človeška neumnost.
Sama sem v življenju uničila že kar lepo število tekaških superg: za cestni tek! Le kaj bi mi povedale? Ker so bile nekatere zelo zvite. Namesto, da bi mi držale nogo za dober in varen tekaški korak, so mi ravno tiste “najbolj profesionalne” naredile največ škode. Črn i nohti, žulji, bolečine… Najbolje pa so se izkazale tiste, v katerih sploh ne bi smela več teči. Stare 6 let, strgane, zlizane.
Saj veste, kaj sedaj svetujejo strokovnjaki: menjavo klasičnih superg za trening po cca 800 km teka ali dveh letih (dotrajan material). Včasih sem letno delala od 1500 do 2000 km. Nikoli me niso bolela kolena, imela vneto ahilovo tetivo. Le po vsakem maratonu sem si pridelala vsaj en črn noht. Kot lepotno piko na i za dosežek. In nikoli nisem menjala superg po 800 pretečenih km in prav tako leta niso bila moje merilo. Pač pa stanje superg. Vse ostalo je marketinški nateg in to v 90 %! Sorry! In kako naj superge vedo, kdaj prične teči časovni limit za rabo le – teh? Če so bile že prej morda tri leta v skladišču? Pametni telefoni – pametne superge? Ha. Ha. Ha. Trgovci z mano na ta račun ne morejo zaslužiti.
Kaj sem se naučila po letih teka?
Tek je torej eden najbolj varnih športov. Tako pravijo. Jaz dodajam – tudi eden bolj adrenalinskih! Samo pravo opremo potrebuješ. Prave superge za pravo podlago. Malo sreče. Dobre reflekse. Oči na pecljih. Psihično stabilnost astronavta ali izkušenega tekača. In sposobnost, da v manj kot sekundi odskočiš pred avtom, skirojem, kolesarjem, traktorjem ali zombijem z mobilcem.
Potem pa res ni nobene nevarnosti.
👟 Moja filozofija teka
Tek me je naučil, da pogum in previdnost nista nasprotnika. Najlepši teki niso tisti, na katerih postavljamo rekorde, temveč tisti, po katerih se srečni in zdravi vrnemo domov.
Mojca ❤️
Kako pa ti doživljaš cestni tek? Si imel ali imela kdaj neprijetno izkušnjo z avtomobili ali pa imaš raje gozdne poti? Vesela bom tvojega komentarja.
🌿 Še nekaj za konec
V tem članku delim svoje osebne izkušnje, opažanja in spoznanja, ki sem jih nabrala skozi leta teka, pohodov in aktivnega življenja.
Nisem športna trenerka, fizioterapevtka ali zdravnica. Kar pomaga meni, morda ne bo ustrezalo tudi vam. Zato vedno poslušajte svoje telo in svoje zmožnosti.
Če imate zdravstvene težave, bolečine ali dvome, se posvetujte z ustreznim strokovnjakom.
Želim si predvsem, da bi vas moje zgodbe spodbudile k gibanju, veselju in aktivnemu življenju. ❤️
Prejšnji vikend smo tekli. Mladež že v soboto, mi, “ta stari” pa v nedeljo. Čudovit dan je bil.
Odtekla sem polmaraton, slabo pripravljena, priznam. Ampak počutje je bilo po tekmi čisto solidno.
Aktivni počitek
Priporočljivo je, da po napornem tekaškem dogodku telesu privoščimo nekaj počitka. Telo se mora regenerirati. Staro maratonsko pravilo velja, da mora počitek trajati toliko dni kot je bilo pretečenih kilometrov. 42 dni torej. Dejstvo je, da smo po takšni preizkušnji bolj izpostavljeni poškodbam. Imamo razrahljane vezi in podobno. Počitek seveda ni mišljen v smislu “vse štiri od sebe”. Le naporne tekme in treningi niso priporočljivi.
Skrite pasti regeneracije
Letos nisem pretekla maratona, sem pa polovico. In priznam, danes sem začutila znano bolečino v kolenu in če ne bi imela obutih visokih pohodnih čevljev, bi si prav lahko poškodovala gleženj. To se mi rado dogaja.
Ta teden sem se torej regenerirala tako, da sem predvsem redno delala raztezne vaje in vaje za hrbtenico in moč. Brez teka pa sem zdržala 4 dni.
Peti dan sem odtekla res počasen ravninski 8 km tek, za danes pa je bila v planu planinska tura na Mali Grintovec. Zaradi vremenskih razmer smo se odločile, da zadeva odpade.
Škoda. Mislim, da smo ga “pihnile”. Pa čeprav ni pihalo.
Dan je bil prečudovit.
Proti Prevalu
Grem ven! V hrib!
Pograbila sem pohodne čevlje in palice in jo mahnila kar od doma gor v hrib na pot, po kateri smo včasih samo tekli, dandanašnji pa tam hodim in tečem ter se še vedno občasno izgubljam.
Pohodništvo
Govorim o tekaškem krogu Brdo. Tekaške trase različnih daljin vodijo okoli, na, pod in vse povsod naokrog Klobuka, Stražnega vrha in Utika.
Tekaška pot
Jaz sem jo mahnila po zahodni strani in prišla do Prevala, prečila cesto in mimo ukradenega kipa kurirčka odkorakala po markirani poti na Toško Čelo.
Banditi na delu!
Na Toško Čelo
Izbrala sem daljšo, manj poznano pot, ob kateri zelo rade rastejo marele in tudi ostale gobe. Včasih ti pomežikne tudi kakšen jurček. Žal pa je v poletni mesecih tudi veliko klopov. Kaj več o lokaciji vam pa ne izdam, ker ne bi rada ostala čisto brez gob.
Tudi jesen je lepa
Pot je bila mokra, mestoma drseča, vendar ni bilo prehudo zato sem se ves čas malce jezila sama nase, da se nisem pridružila dekletom, ki so skočila na zajtrk na Veliki Zvoh. Napačna odločitev. Sicer se pa občasno tudi sama rada potepam po hribih.
pohodništvo
Na vrhu hriba me je pričakal lep razgled.
Vrh Peštota
Če sem točnejša, vrh Toško Čelo ne obstaja. Toško Čelo je vas. Najvišji vrh vasi Toškega Čela pa se imenuje Peštota. Vrh je v zasebni lasti, obkrožajo ga visoke smreke, katere je zasadil lastnik. Ni navdušen nad obiskom pohodnikov zato se tja ne vračam več.
Pogled na Kamniško savinjske alpe
Skok na Stražni vrh
Vračala sem se po drugi poti vse do kurirčka, nato pa sem se na Prevalu odpravila po tekaški poti proti Klobuku. Sredi poti se odcepi potka proti vrhu Stražnega vrha, kjer sem se pofočkala in naredila kar nekaj lepih fotografij.
Stražni vrh
pohodništvoKuža je izgubil darilo!pod Stražnim vrhom
Sledil je spust in ob izstopu iz gozda me je čakalo presenečenje na travniku. Živali! Kravice, bik, kozice.
Živalice
Kmetija Pr` Adam
Odločim se, da skočim še do kmetije Pr` Adam po nekaj zelenjave. Stročji fižol za dobro kosilo. Prijazni gospod mi podari še domači sir za žar. Jutri ga preizkusim.
Kdo ga najde?
Rezime
Domov sem se vrnila po prijetnih treh urah hoda. Prehodila sem 10 km in naredila 250 višincev ter osvojila dva že velikokrat osvojena vrhova. Toško Čelo in Stražni vrh. Nekaj je pa le bilo.
Rožica z mravljico.
Pa še “spremna beseda”
Sprva sem imela namen napisati tekaško analizo vezano na nedeljski polmaraton. Res me zanima, koliko kilometrov mi je sploh uspelo preteči kot pripravo na tekmo. Bo počakalo.
Pa sem ga pihnila!
Na koncu pa še opozorilo: v prihodnosti imam na tej strani namen zapisovati utrinke pohodnih tur. Tekaških nasvetov bo bolj malo. Če pa bodo – bodo bolj penzionistično obarvani. Toliko v vednost in opozorilo.
Grem. Tek je vedno bil del naše družine. In tako bo ostalo naprej. Saj smo vsi. Le ti si prisoten drugače. V naših srcih, mislih … vidva oba.
Prijavila sem se. Najprej kar na cel maraton, nisem polovičarka. Sploh ne vem kdaj. Enkrat, ko sem imela glavo kot centrifugo in sem iskala izhod. Tek. Itak. Velikokrat je pomagal. Ne pa vedno.
Dober mesec dni pred dogodkom pa se spomnim. Sploh nisem plačala startnine! Plačam jo, odločena, da grem in prepričana, da sem se prijavila na polmaraton. Saj nisem skoraj nič tekla. Predvsem sem hodila v hribe. Dolge ture. Bom pa hodila, če ne bo šlo! Grem. Moram iti. Bolje bo zame in za vse nas.
A ti šment!
Še isti dan ko sem plačala startnino in si zapisala plan, kako bom tekla, začutim ostro bolečino v peti. Na desni nogi. Sploh ne morem stopiti nanjo. Ojoj! Sledilo je 14 dni počitka, tudi v hribe nisem mogla. Predno sem prišla na vrsto za RTG se je na srečo zadeva toliko umirila, da sem lahko začela tudi teči. Bolj po malo.
Izvid je pokazal, da je vse v redu, ni trna v peti. In ker se “klin s klinom zbija” grem na daljši tek, testni, 18 km in …. preživim. In razbijem tisto bolečino v prafaktorje.
Dvig startne številke
Moram priznati, da ne prenašam dobro gneče. Tisto gomazenje okoli štantov, po hodnikih, ponujanje artiklov, storitev … uf, uf, uf. Nastavim si “konjske plašnice” in skušam v čimbolj direktni liniji odvijugati do pulta s startnimi številka. Pošljejo me na reklamacije, kjer nekako uredimo mojo startnino. Popolna Zmešnjava, kakršna sem pretežni del leta, sploh nisem več vedela na katero razdaljo sem se prijavila in katero prijavnico sem plačala.
No, prijazne prostovoljke so uredile vse zelo hitro. Za polmaraton. Letos bom polovičarka :).
Namesto testeninke
Skoraj zbežim iz Stožic, k tebi in domov. Pripraviti vse potrebno, avtobusne linije, iti pravočasno v posteljo.
In nato se vržem v posteljo s knjigo v rokah in kmalu zaspim.
Jutro pred tekmo
Zjutraj me zbudita dva kosmata prijatelja. Lačna. Potrebna božanja. Tejko maratonec na dolgih nogah, ki je pri meni v mačjem vrtcu in Feliks – moj muc.
Ko se nahranimo in prebožamo jima pomaham in grem.
Hitrejši od LPP
In tako sem stala v nedeljo zjutraj prvič sama na avtobusni postaji. Čakala avtobus, ki ga ni bilo. Štopala. Nič. Kdo bo pa ustavil stari babi, čeprav maha s startno številko. Naročim taksi. Prileti mimo kot sekira in se ne ustavi. Leti naprej v napačno smer.
V tistem od nekod pride avtobus, skočim gor in me na križišču skoraj kap, ker zavije na avtocesto. Križana gora, ne Kriška gora. Kaj pa zdaj. Zavije na Celovško, hvala palčkom in se peljemo dve postaji ko je spet popoln zastoj. 20 minut do starta.
Kliče taksist, ja, navigacija ga je peljala narobe, bog pomagaj, jaz ne morem, palčki so pa že utrujeni.
Gneča zaradi zapore ceste, tečejo na 10 km.
Prisilno ogrevanje
Tekači se zapodimo iz avtobusa, mimogrede še navijamo tekaškim kolegom in se s tekom ogrevamo do startnih boksov. Trudim se, da grem čisto počasi, da ne bom na tekmi crknila. Res da imajo mišice spomin, ampak dvomim da tako dobrega. Ne vem kako je z demenco v tem pogledu.
Končno v svoji coni
Poiščem svojo cono in se zbašem med tekače. Lepa, lepa Ljubljana. Čudovita energija.
Himna. Letos je na tej prireditvi tudi državno prvenstvo za polmaraton.
Predno počasi pridemo do startne črtne mine več kot 10 minut.
Spomnim samo sebe, da moram tokrat res teči počasi, z užitkom. Kot bi šla v hribe gledat rožice in lepe razglede. Pridem do mobitela in skušam posneti Stroj machine. Kasneje ugotovim, da sem slikala. Spet. A uspela sprožiti Garminčka.
Tekaška veselica
Tečem v reki tekačev in pogledujem po navijačih, tam med njimi bi moral biti ti. Prikličem si občutek in si z mano.
Veš, ugotavljam, da je veliko bolj zabavno teči zadaj. Več se dogaja, ljudje se bolj zabavajo. Tukaj tekači nismo tako zaposleni s kontrolo tempa, dihanjem, tisti strogi tekaški fokus je vedno bolj spredaj.
Zaslišim harmoniko in že vriskam. Kakšen hec! Kot bi bila na vaški veselici. Se spomniš predvečera 2023 v Bovcu? No, tako nekako.
Goveja župca
Spomnila sem se na najino ohcet. Izbor glasbe “za ubit se”. Dobesedno. Džizs. Od takrat sem bila leta alergična na zvoke harmonike in to samo zato, ker smo tistega davnega leta poslušali samooklicanega eksperta na harmoniki, ki je znal samo dve kitici. Hvala bogu, pozabila sem katere takte je že ves čas vlekel. In prisežem, da mi je občasno ob tej glasbi kar malo slabo. Kot bi se prenajedla goveje juhe.
Ni vsaka narodnozabavna glasba dobra. Dobro tudi jaz rada poslušam.
Rock koncert s harmoniko
Ampak tole, na maratonu, je bilo pa vrhunsko. Golice nisem slišala, gotovo je bila na repertoarju. Sem se jih skušala čim dlje držati, ampak tile fantje so bili prehitri zame, ušli so mi. Sem jih pa uspela posneti z mojim vriskanjem vred.
Na našem ovinku “O Ježica, draga vas domača” sem se zamotila ravno zaradi harmonikarjev. Sicer bi bilo pretežko, draga mami. Ampak v resnici si bila tudi ti z mano.
Živalski vrt na Ljubljanskem maratonu
Na Slovenčevi cesti sem komaj ušla dinozavrom. Grozni so bili. Vsako leto jih je več.
Imela sem tudi velikansko srečo, da me niso opikale čebele. Cel roj jih je bil. Čebelar Marko je vestno pazil nanje. Mislim, da ni bil bos. Sem jih skušala slikati pa so tako rojile, da mi ni uspelo.
Navijači
In nato moji navijači v Kosezah. In kasneje pri Tehnološkem parku. In pred ciljem. In sem bila grozno vesela, da so prišli. Sama verjetno ne bi odšla na pivo. Sem pa še dolgo navijala maratoncem. S kepo v grlu. Podoživljala občutke utrujenosti, vznesenosti, sreče.
Spet doma
Ja, polovička maratona je hitro minila. Počasi, pa vendar hitreje kot sem mislila.
In doma, čudovit občutek, ko daš dobesedno vse štiri od sebe. Po vsakem Ljubljanskem maratonu se počutim izpolnjeno, pa sploh ni važno katero razdaljo odtečem! Se tudi vam to dogaja?
Se pripravljate na Tek trojk? Letošnja “zmagovalna” majska sobota pride na 11. dan v mesecu. Letos bo to že 66. izvedba.
Če mene vprašate, je to najbolj ljudski tek. Dolga leta je bil popolnoma brezplačen. Ko je bil Ljubljanski maraton še v plenicah je bila prireditev odlična vaba za bodoče maratonce, kateri smo imeli ob udeležbi na teku trojk, brezplačno startnino za maraton v Ljubljani – Ljubljanskemu maratonu.
Ja, lepi časi so to bili. Ne le zato, ker smo bili mlajši, tekači smo bili nekako bolj spoštovan “narod”. Zakaj le ;)? Beri naprej!
S taktiko brezplačne startnine se je število tekačev na kraljevski razdalji na t.i. Ljubljanskemu maratonu – počasi povečevalo. Vse dokler – ups – se ni organizatorju zazdelo, da nas je dovolj.
Ljubljanski maraton so zavzeli pretežno tekači na krajših razdaljah. In ker se v demokraciji očitno gleda samo še skozi “dolarska” očala, smo pričeli s plačevanjem startnine vsi po vrsti.
In slednja raste, raste v nebo… Ljubljanski maraton je vse manj ljudski in tekači bežimo, bežimo v hosto, kot nekoč partizani.
Glavni organizator prireditve Pot ob žici v okviru katere poteka tudi tek trojk na 12,5 km ali 29 km dolgi razdalji, je Mestna občina Ljubljana. Prireditev ni več čisto brezplačna, je pa v primerjavi s startninami drugih tekaških prireditev, startnina na Teku trojk v Ljubljani resnično samo simbolična – 10 € / trojko.
Kako pa je s pripravami?
Glede na sporočilnost prireditve, ki je predvsem v tovarištvu in ekipnem duhu, prevladuje predvsem vzdržljivost. Torej – ne glede na katero razdaljo ste se prijavili, pomembno je, da tečete skupaj ter da ste sposobni preteči npr. 12, 5 km v vsaj dveh urah ali 29 km v štirih urah. Takšni so bili približni najpočasnejši časi v letu 2023.
In kako do vzdržljivosti?
S tekom in vmesno hojo. Vztrajno, počasi. Predlagam vsaj trikrat tedensko. Čeprav vem, da nekateri vse skupaj zmorete kar tako, malo za hec. Pa vendar tega ne priporočam, da se vam vse skupaj ne priskuti zaradi morebitnih poškodb.
Moj letošnji cilj je preteči traso 29 km. Če ne bo šlo ves čas v tekaškem koraku – pa v navadnem. Ampak cilj je – preteči.
Tekaški plan
Tečem trikrat na teden. Enkrat tečem neobremenjen tempo, drugič se igram s hitrostjo (intervali, tek v klanec) in tretjič je na vrsti dolgi tek, katerega povečujem do 25 km (2 tedna pred dirko). Če bi se pripravljala za 12,5 km traso pa bi bil najdaljši tek dolg 11 km.
Torej, če še niste začeli sistematično teči je sedaj skrajni čas. Če že vsaj malo tečete, boste hitro notri. Samo ne popuščajte, vztrajajte.
Tek trojk 2024
Predlagam, da z ekipo občasno tečete skupaj. Tako boste tudi drug drugega motivirali in prav kmalu bomo tik pred dogodkom.
Kaj pa takrat?
Zadnji teden pred tekom trojk
V zadnjem tednu pred tekmo ne moremo več nadoknaditi morda zamujenih ali preslabih treningov, vendar kljub temu lahko še veliko naredimo za uspešen nastop in predvsem čim boljše počutje med samo tekmo in po njej.
V zadnjem tednu je predvsem pomembno, da se spočijemo. Zadnji torek pred tekmo je nekje še zadnji dan, ko lahko malo konkretneje treniramo, vendar prav težkega treninga ne priporočam več. Tek, ki si ga boste v tednu pred tekom trojk še privoščili naj bo predvsem lahkoten, takšen, da se boste po njem počutili dobro in čutili tekaško vznesenost ter naslednji dan ne boste čutili posledic treninga.
Pazite na pravilno prehrano. Naj bo uravnotežena in ne pretežka. Predvsem zadnja dva dni pred tekmo ne uživajte premastne ali presladke hrane. Priporočam testenine, riž, zdrave ogljikove hidrate.
Pazite na zadosten vnos tekočine, hidrirajte se preko celotnega dne. Osebno imam najraje navadno vodo, morda nesladkan čaj. Izogibajte se alkoholu.
Tek trojk 2024
Prav tako si privoščite dovolj spanca preko celega tedna. Predvsem zadnji dan pred tekmo, torej v petek, pojdite kmalu v posteljo. Še predno se odpravite spat pa si pripravite vse potrebno za tek naslednjega dne. Najpomembnejše so startne številke za celotno ekipo, čip in superge. Priporočam še, da imate s seboj nekaj vode. Zgodi se, da jo na okrepčevalnicah zmanjka. Vsa ostala navlaka je pogrešljiva.
Idealno je, če je vaša trojka čimbolj enotna in sicer tako, da je tekaška pripravljenost vseh članov približno enakovredna. Vedite pa, da ima vsaka trojka vedno nekoga, ki je na dan tekme najšibkejši. To ne pomeni, da je najslabše pripravljen, lahko ima samo slab dan. Zato poslušajte drug drugega in se prilagajajte in spodbujajte med seboj.
Pred tekmo oz. najbolje že med skupnimi treningi se dogovorite za taktiko teka. Tek namreč ni lahek, od tekačev zahteva precej napora. Ne glede na razdaljo.
Vizualizacija trase 12,5 km
Krajših trojk sem se udeležila le dvakrat. Enkrat še v prejšnjem stoletju na “šverc”, ker sem ostala brez ekipe in je bil štart na Urhu, kamor so nas pripeljali z avtobusi in leta 2008, kjer me je dobesedno ubil vzpon iz Fužin na Rožnik. Sem astmatik in tek kmalu po startu v drevored cvetočih lip in nato precej strm vzpon – kako smo prispeli do tja se tudi ne spominjam dobro. Osebno raje odtečem več in se v tistih 15 km ravnine lepo utečem in mentalno pripravim za vzpon Urh in naprej gor in dol čez Golovec v center Ljubljane.
Se opravičujem za podnaslov, ker ni vizualizacije, so bolj prividi in slabi spomini. Z veseljem objavim vizualizacijo, samo pošljite mi jo.
Vizualizacija trase 29 km
Začnite počasi v pogovornem tempu. Prvih 15 km je ravninskih zato se nikar ne iztrošite že tukaj. Pod Urhom se namreč prične klanec, približno štiri kilometre. Zdržite. Uživajte med tekmo in se zavedajte, da to ni tekma kazanja mišic in moči. To je predvsem tekma povezanosti in tovariškega duha. Vsi za enega, eden za vse. Tecite skupaj s svojo trojko pa naj stane kar hoče. Nikar ne pobegnite svojim tovarišem naprej, ker lahko to vsi skupaj plačate z odstopom. Na Orlah vas bo, upam, pričakala postaja in dobra volja. Okrepčajte se in pijte prav na vsaki postaji. Skrbite, da bo vaša trojka ostala povezana, prav vsak član mora skrbeti za druga dva. Tek čez Golovec je lep, ste sicer utrujeni vendar je to prijetna utrujenost. Tečete po gozdu in pazite na svoj korak. Kar naenkrat ste mimo Observatorija. Makadamsko cesto kmalu zamenjajo kocke, vsaj zdi se mi, da so še. Bodite zelo pozorni kam stopate saj je ta podlaga izredno nevarna za padec ali zvin. Predvsem, če je mokro. Ko pritečete po klancu navzdol, na ravnino, bo spet malce težje ampak v daljavi se že slišijo zvoki iz cilja. Glasba in navijači so vedno glasnejši. Tecite skupaj vsi trije, skoraj ste že zmagali. Tek ob Ljubljanici, še malo, slišite že napovedovalca. Nikar ne izpustite duše v zadnjih 500 metrih. Raje se primite za roke in stecite v skupno zmago. In ne pozabite: skozi cilj mora trojka priteči skupaj.
Kaj pa tempo?
Toliko raznoraznih napotkov, kako izbrati tempo – pa nič. Tempo mora ekipa izbrati glede na najšibkejšega tekača. Idealno je, da ste kakšen tek opravili skupaj, ni pa to vedno izvedljivo. V tem primeru uporabite trik v naslednjem odstavku.
Nadvse pomemben je počasen začetek! Dodajte svojemu povprečnemu času na zadnjem pretečenem maratonu od 30 – 45 sekund, če tečete 29 km oz. na polmaratonu ali kakšni krajši tekmi v primeru, da se pripravljate na krajše trojke. Vsaj prvo tretjino tekme ne tecite hitreje! Bo težko, morda vas bodo vsi prehitevali. Ampak verjemite. Ubije te prehiter začetek. Videli boste, kako bodo vsi tisti, ki so se precenili in jih je vzdušje poneslo – shodili v zadnji tretjini.
Ko boste imeli pred seboj še tretjino tekme, naredite pri sebi “inventuro”, koliko moči še imate in tempo prilagodite temu. Seveda je “predsednik inventure” najšibkejši tekač.
Za konec: NA JURIŠ!
Na koncu nam vsem skupaj želim odličen nastop. Brez poškodb. Z obilo dobre volje. Če boste med tekom postali utrujeni in si želeli, kdaj bo že vsega konec, kdaj bo cilj, se spomnite, da tečete na že 66. Teku trojk deloma po poti okupirane junaške Ljubljane. Mesto je kljub temu, da je bilo ločeno od zaledja celih 1171 dni z bodečo žico dolgo 29.663 metrov in med katerimi je bilo 69 bunkerjev in praktično spremenjeno v koncentracijsko taborišče, uspelo po skrivnih prehodih skrbeti za ranjence, partizane in prebivalce. Delovale so skrivne tiskarne, oddajal je radio Kričač. Ljubljana se ni nikoli vdala. Zato je po vojni postala simbol kljubovanja in upora okupatorju.
S to prireditvijo praznujemo dan zmage in prav vsaka trojka, ki bo pritekla skozi cilj, bo zmagovalna.
Razpis za trojke je dosegljiv na povezavi: TEK TROJK 2024.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Zadnjič sem pisala o pozdravljanju med tekači in moram priznati, da sem na današnjem teku opazila, da bo potrebno še veliko pisanja in opozarjanja, da se bo zadeva popravila. Ni pa brezupna. Predlagam: čeprav se vam zdi neumno, da pozdravljate, vseeno pozdravite. Tako se bo morda nivo dvignil vsaj na tistega izpred desetih let.
Danes pa bi rada napisala nekaj o obnašanju tekačev na progi, na teku v naravi, v parku, gozdnih poteh. Ne le tekačev, morda tudi sprehajalcev, kolesarjev. Kajti tudi tukaj naj bi veljala nekakšna pravila kulturnega obnašanja. Poleg dejstva, da ne smetimo, seveda.
Tečemo (kolesarimo, se sprehajamo…) tako, da ne motimo drugih. Veliko nas je, ki smo radi v naravi: prehajalci, pohodniki, kolesarji. Ves čas pa moramo biti pozorni na okolico saj se lahko hitro zgodi kaj nepredvidljivega.
Po mestu teči ni najbolj primerno, pa vendar so nekateri tekači primorani vsaj del poti preteči, da pridejo na teren, kjer je za tek bolj primerno in varno okolje. Na primer iz centra mesta moraš priteči nekam na obrobje ali v park. Temu vrste teka se reče potovalni tek, ko praktično potuješ iz ene točke na drugo. Tečemo previdno, pazimo na promet, someščane… Če je gneča, je občasno potrebna tudi hoja. Ne pozabimo – najprej smo pešci in šele potem tekači.
Spominjam se članka izpred let, v katerem se je avtorica razpisala o tekačih in o tem, kako zelo moteči so. Medtem, ko si nekdo ogleduje izložbe ali sedi s prijatelji na kavici, mu gredo mimo tekajoči enostavno na živce. Zato moramo dejansko biti obzirni ter da sprehajajoče in sedeče osebke zaobidemo. Če pa nekatere moti že samo pogled na nas, je pač njihov problem.
Tekači smo lahko moteč element v prometu. Zato je pomembno, da upoštevamo cestno prometne predpise. Tecimo po pločnikih in skrajno desno oz. izven naselij po levi strani cestišča.
Bodimo vidni. Oblečeni v pisana oblačila, predvsem ob slabem vremenu ali v mraku in ponoči ne pozabimo na odsevna oblačila in dodatke ter seveda lučko.
Ne tecite s slušalkami v ušesih, to je lahko smrtno nevarno!
Večkrat se zgodi, da pelje kolo ali avtomobil čisto mimo mene.
Tek po parkih je že prijetnejši in bolj svoboden. Pa vendar je ob določenih urah in dneh tudi na teh poteh lahko veliko ljudi. Sprehajalci, mlade družinice z otroki, kolesarji, skiroji, celo na kakšen motocikel lahko naletiš.
Smiselno se je “prometnim uram” izogniti. Žal se jih veliko tekačev ne more. Bodisi zaradi delovnika ali drugih obveznostih.
V takih primerih mora biti tekač pozoren na svojo varnost in na varnost drugih. Lepo bi bilo, če bi se ljudi vsaj deloma držali svoje desne strani poti, tako da je srečevanje lažje in varnejše. Tako nas bodo hitrejši lažje prehitevali in mi bomo lahko lažje in varneje prehitevali počasnejše. Tukaj naj omenim še nekaj: ko menjujete smer preverite, da ne boste skočili pred nekoga za seboj (škarjice). Podobno velja za ustavljanje. Če si želite npr. zavezati vezalko, se umaknite na stran in se šele nato ustavite. Lahko pride do naleta. Si predstavljate nalet tekačev in sprehajalcev?
Veliko ljudi, žal, hodi po sprehajalnih poteh vštric in tako zasedejo celotno pot, tako da jih je zelo težko zaobiti. Lepo bi bilo, če bi bili vsi skupaj sposobni misliti tudi na druge in biti uvidevni do vseh.
Nekateri sprehajalci, svoje ljubljenčke ne vodijo na povodcih. Psi prosto tekajo naokoli, ovohavajo, lulajo, kakajo, se igrajo in tudi tečejo.
Predlagam, da mimo spuščenih psov tečete previdno, počasi. Po potrebi se ustavite in bodite sproščeni. Strokovnjaki odsvetujejo očesni kontakt v primeru, da je pes agresiven. Od tu naprej pa žal lahko samo še upamo, da je lastnik v bližini.
Najlepše je, če lahko tečete izven mesta. Zunaj, v naravi. Med polji, travniki, po gozdovih. Potrebna je sicer večja previdnost zaradi tekaške podlage, morda je posledično tudi hitrost manjša – ampak glava nam bo hvaležna saj tečemo v miru in ne nazadnje, ni nam potrebno skrbeti za “tekaški promet”. Ni se nam potrebno ukvarjati z analiziranjem sprehajalcev v smislu, kam bo kdo zavil, se bo morda ustavil, nas sliši in ali je pes na povodcu ali se ga le ne vidi.
Tekaške skupine
Ker je tekaških skupin vedno več, se moram dotakniti tudi teh saj močno posegajo v tekaško okolje.
Tek v skupini je lahko prijeten, zabaven. Hitro mine in lahko daš tudi več od sebe, saj te sotekači nevede motivirajo, da greš hitreje, da tečeš dlje. Vzdušje je lahko veselo, veliko se govori, smeji … in človek hitro pozabi na okolico. Prevlada nekakšen čredni tekaški nagon in ljudje hitro pozabijo, da niso sami na tekaški trasi. Hitro je ves svet njihov. Tečejo strnjeno, eden ob drugem, prevečkrat tako, da jih je težko zaobiti ali se srečati. Pač, pozabijo. Od sreče in tekaške vznesenosti.
Veliko je odvisno od trenerja. Trener je vodja, kot direktor v podjetju ali učitelj v razredu, če hočete. On določa klimo in postavlja pravila obnašanja. Pravi trener vodi in opozarja: “Tecimo po desni, nismo sami!” ” Bodimo pozorni do drugih”. Takšne tekaške skupine imam rada. Uvidevni so, pozdravljajo, odzdravljajo, vidijo, slišijo in so prijazni.
Tistih drugih se pa kar malo bojim. Tistim drugim pravim sama pri sebi: tekaške horde. Kot praljudje, ki se podijo za plenom. Povsod so. Slepi in zavarovani v svoj svet. Tečejo mimo, brez pozdrava. Ojej, si mislim.
Bodimo uvidevni in prijazni drug do drugega. Se vidimo na terenu.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Vsak tekač bi moral poznati osnove tekaškega bontona. In najpomembnejši je prav gotovo: tekaški pozdrav.
Bontón (iz francoščine, pomeni dober ton) je skupek pravil spodobnega vedenja v družbi (vir: wikipedija, 5.3.2024 ob 20.00).
Vsekakor v družbi obstajajo določena pravila, katerih se ljudje držijo v družbi in v vsakdanjem življenju. Vsi poznamo splošno znane čudežne besede, ki so osnova vsakega bontona: prosim, hvala, oprostite. Pozdrav in odzdrav. In katerih se vsi skupaj poslužujemo premalo. In na katere tudi premalo opozarjamo otroke.
V knjigarnah je na voljo več vrst bontonov od tistih za otroke do poslovnih bontonov.
Nisem pa še zasledila tekaškega bontona, čeprav smo s tekači v Tekaškem forumu o tem že na veliko razpravljali. Zaslužili bi si ga, pa kakorkoli to že vzamemo.
Pozdrav – osnova kulturnega obnašanja
Kakšnih sedem let sem imela, ko sem se s svojim novim kolesom vsaj že desetič peljala mimo sosede in jo pozdravila z glasnim: “Dober dan”. In soseda mi je vedno glasno odzdravila z “Dober dan, Mojca!” No, enajstič mi je prijazno dejala: “Mojca, ni ti treba vsakič pozdraviti, ko se pripelješ mimo!” Dvanajstič nisem šla mimo, ker se mi je zdelo čudno, da se peljem mimo brez pozdrava zato sem zavila v drugo smer.
Spominjam se tudi neprijazne gospe, katero sem dolgo časa pozdravljala in sva se na koncu po “bojnem” posvetu s prijateljico odločili, da dotične gospe ne pozdraviva več, ker nikoli ne odzdravi. Gledali sva jo v oči in šli mimo. Mislim, da gospa ni opazila ničesar.
Ljudje smo občutljivi na pozdrav, saj je osnova bontona. Pozdravimo, ko pridemo v službo, urad, trgovino. Na obisk, domov, kamorkoli. Pozdrav je dolžnost in osnovna vljudnost. Pozdrav in odzdrav, seveda. To sta nerazdružljiva dvojčka, vsaj tako bi moralo biti. Kdor ne vrne pozdrava je enostavno neolikan.
Tekači se pozdravljamo
Se tekača, ki ti priteče nasproti ali tekača, katerega prehitiš – pozdravi ali ne?
Absolutno, DA! Tekači smo pleme, ki se med seboj pozdravlja.
Ima pa tekaški pozdrav več variant, odvisno od situacije in stanja tekača. Lahko je to glasen “zdravo”, “živjo”, “dober dan”, “hojla”, “crkcrk”. Lahko je vzpodbudna beseda kot “dober tempo”, “bravo” ali kaj podobnega. Lahko je pozdrav z roko, pa tu ne mislim rokovanja, ker za kaj takega med tekom navadno ni časa. Z roko nakažeš pozdrav, dvigneš dva prsta ali palec (sredinec odsvetujem – ali pač), lahko celo salutiraš, če želiš. Pomežikneš. Včasih pa vse to predstavlja prevelik napor ali motnjo med tekom. Tedaj zadostuje očesni stik, nasmeh, kimljaj z glavo. Kar nekaj variant in gotovo je še kakšna, ki je tu nisem omenila. In ki ti ne vzame preveč moči.
Gotovo se strnjate z menoj, da vam vsak odzdrav doda nekaj moči in motivacije. Morda celo občutka pripadnosti in razumevanja. Podobno kot te ignoranca pozdrava nevede tudi razjezi.
Tekaška teleta
Mene dobesedno razkuri situacija, ko tečeš, pozdraviš, osebek pa ob očitnih znakih, da je priseben in te je opazil, teče naprej oz. mimo brez pozdrava. Nekateri še prav začudeno gledajo. Kot teleta.
Odkar sem postala starejša tekačica se mi zdi to res idiotsko. Še posebej, če je “tekaško tele” moškega spola. Ob takih primerih si rečem, moških ne pozdravljam več prva. Zakaj?
Prvič, ker sem ženska in drugič, ker sem starejša od večine moških osebkov, ki ne odzdravijo.
Vidite, tukaj pa ne pride v poštev samo poznavanje Tekaškega bontona ampak tisti tistih drugih.
No, vsem tem osebkom je namenjen ta sestavek in prosim, da si shranite nekam v male ali velike možgane: ČE TE NEKDO POZDRAVI, SE ODZDRAVI!
V hribih je to nekaj čisto normalnega. V hribih se pozdravlja. No, tekači se tudi pozdravljamo. In to ni le normalno – to je osnovna vljudnost.
Sem pa opazila še nekaj zelo zanimivega. Kadar tečem zgodaj zjutraj, to so navadno dolgi teki, smo tekači bolj redki. Tu mislim na res zgodnje ure ob sončnem vzhodu, ko se dan šele prebuja in večina še spi. Takrat se, čudežno, pozdravljamo vsi. Prav vsak tekač pozdravi ali odzdravi. In pozdrav je res iskren. V jutranjem mraku se vsakega tekača iz srca razveseliš, ker veš, da bo pozdrav PRISTEN.
In potem, po treh urah teka, nekje od devete ure, ko počasi končuješ s treningom in se večina tekaškega sveta šele prebuja, je stanje povsem drugačno. Na primer na kakšni tekaški prometnici kot je ljubljanska PST. Takrat pozdrav postane instanten kot Vegeta, iskren pozdrav redkost in takrat komaj čakam, da svoj tek zaključim. In si rečem: naslednjič grem še bolj zgodaj.
Opravičljiva stanja za tekaško nepozdravljanje
Kadar tečem, vedno pozdravim. Razen takrat, ko ne. Enačba drži.
Tekaški trans
Tekači dobro veste, kaj je to “tekaški trans”. To je nekakšno nadnaravno stanje, ko si sam s tekom, ko padeš sam vase in okolica izgine. Včasih je to posledica tekaškega navdušenja kot “runners high”, visoke osredotočenosti na sam tek, tekaški teren, hitrost, tehniko. Če padem sama vase na terenu, kjer ne pričakujem tekačev in sem v tekaškem transu se včasih zgodi, da tekača enostavno ne vidim oz. registriram. Takrat ne pozdravim in verjamem, da tudi odzdravim ne. Ali bolje. Odzdravim z zamikom potem, ko lahko vdihnem in ko je tekač, kateremu bi pozdrav morala vrniti, že daleč stran od mene.
Tekaška otopelost
To je stanje, ko je tekač popolnoma utrujen, otopel, brez energije, moči, na robu kolapsa. Izgubljen sam v sebi. Ja, se zgodi. Navadno takrat, ko se preceniš ali narobe oceniš razmere. Praktično si na robu preživetja. Tečeš in dihaš, da preživiš do konca in maksimalno hraniš moči. Ja, moč ti lahko vzame tudi osredotočenost na okolico, na ljudi okoli sebe … Zadeva je nevarna, verjetnost padcev visoka. Pozdrava sotekača ne opaziš ali pa enostavno nimaš moči in/ali volje, da bi se odzval.
Fizične omejitve posameznikov
Poleg zgoraj naštetega pa seveda obstajajo tudi zdravstvene omejitve posameznih tekačev. Od slabovidnosti do nagnjenosti za padce ter še kaj. Tako se mi je večkrat zgodilo, da sem že od daleč nekoga navdušeno pozdravljala a se je izkazalo za zmoto, ko se je oseba približala. Pretirano mahanje in kričeče pozdravljanje sem tako raje opustila.
Tekaška toleranca
Zaradi morebitnega tekaškega transa ali otopelosti in morebitne slabovidnosti sem glede pozdravljanja zelo razumevajoča. Navadno takšno stanje na sotekaču lahko opaziš tudi sam, če si pozoren. Če bi se želeli glede tega bolje podučiti predlagam, da tekače opazujete na kakšni dolgi tekaški tekmi, v zadnji četrtini maratona, na primer. Takrat se lepo vidi. Kdo je padel sam vase, kdo leti kot v transu in kdo je na robu preživetja, otopel sam s seboj. Če je hudo, se takemu človeku ponudi pomoč.
Dragi tekači in ostali morebitni bralci! Prav lepo vas pozdravljam! Do naslednjič.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Leto 2023 je bilo tekaško zadovoljivo, saj mi je končno spet uspelo preteči maraton. Pa čeprav prav potihoma mislim, da si ga nisem ravno “zaslužila”, glede na malo število pretečenih kilometrov.
Vendar stvari niso več take, kot so bile nekoč.
Skušam teči bolj z glavo. Zakaj? Da bom lahko še dolgo tekla, brez poškodb oz. s čim manj bolečinami. Tek potrebujem kot hrano in vodo. Je praktično del telesne in mentalne higiene. Hrana in voda mi omogočata fizično preživetje, tek pa mentalno. Prinaša mi nekakšno ravnovesje. Na nek način me prizemlji in hkrati osvobodi, prežene nepotrebne strahove, pomaga videti stvari jasneje, pomaga živeti.
Tek mora biti. Brez njega nisem prava jaz. Maraton pa lahko pogrešam.
Tek je smešen. Če ne tečem me vse boli. Vključno z dušo. Če tečem, me tudi kaj boli ampak na dober način. In kasneje se bolje počutim.
V letu 2023 sem pretekla 705,21 km v povprečnem tempu 7:20 min/km kar mi je vzelo vsega skupaj samo 86 ur, 11 minut in 11 sekund. Ob tem sem naredila za 6.139 m vzpona.
Marsikomu ta številka ne pomeni nič ali pa zelo malo. Kakorkoli pa vam lahko zatrdim, da številka ni visoka. Vendar mi takšna količina teka v zadnjih nekaj letih povsem ustreza. Ob predpostavki, da starejši tekači potrebujemo več regeneracije, je to čisto v redu. Stvar deluje.
V letu 2023 sem zabeležila tudi dve tekmi. Polmaraton v Bovcu in maraton v Ljubljani. Na obeh sem dosegla osebni rekord “v obratnem smislu”. Letos sem namreč tekla obe tekmi najpočasneje. Ampak cilj je bil – preteči maraton. Preteči maraton je že samo po sebi zmaga.
Poleg teka beležim še vožnjo s kolesom in planinarjenje.
Kolesarskih kilometrov se je nabralo gotovo več kot 320 zabeleženih in so predvsem posledica kolesa kot prevoznega sredstva.
Na koncu pa dejavnost, ki sodi ob bok teku. Gorništvo, planinarjenje, potepanje po naših prečudovitih hribih.
Gore, planine, hribi. Ko se čas ustavi, če si le dovolimo. Tam gori je drug svet. Najlepši. Čist. In jasen tudi kadar dežuje.
Pohodniških kilometrov se je nabralo 265 km v daljino in 14.120 metrov v višino. Precej približne številke.
Spodaj navajam nekaj nepozabnih planinskih tur, ki sva jih opravila s Fricem sama, še večkrat pa skupaj z najinimi dragimi prijatelji.
Iz poti na Polhograjsko Grmado (898 nm), 4. 2. 2023
Štartala sva v Dvoru mimo Kuclja proti Lovski koči na Malo Grmado in nato naprej na Polhograjsko Grmado. Povratek po drugi strani nazaj do Lovske koče in nato po isti poti nazaj na obvezen postanek Pr Andrejcu.
Gradišče, Velika planina, 10.2.2023
Super zimski izlet, midva z derezami in v pohodnih čevljih, Bojan pa je imel s seboj še turne smučke. Ko se je iz vrha Gradišča pognal navzdol sva samo še slišala: “Jodldudldiiii…”
Iz poti na Utik, 23. 2. 2023
Tole je bil bolj tekaški izlet v solo izvedbi. Krožna pot okoli Utika in Klobuka, mestoma markirana pot. Ampak moje skrite stezice so prijetnejše. Sedaj veste zakaj se naselje pod Utikom imenuje Podutik.
Pogled iz stolpa na Orlah, 26. 2. 2023
Prijeten pohod s prijateljema z Iko od Sv. Urha na Orle. Razgled iz vrha novega stolpa je vreden ogleda.
Sivka, 4.3.2023
Tura od Pasje ravni do Sivke in nazaj, križem kražem v snegu po gozdu in med smrekami.
Pasja ravan, 4.3.2023Peštota – najvišji vrh Toškega Čela, 10.3.2023
Leta 2023 je posebno tudi po tem, da sem v tem letu prvič osvojila najvišji vrh Toškega Čela. Vedno smo samo vedeli, da je tam nekje… 10. marca 2023 pa sem ga le odkrila in ovekovečila.
Štefanja gora, 18.3.2023
Leta 2023 sva bila tudi prvič na Štefanji gori. Luštno!
Pogled proti Kočni in Grintovcu iz poti na Štefanjo goro, 18.3.2023Potepanja po Kamenjaku, 15.4.2023
Kamenjak ni hrib, je čaroben polotok v hrvaški Istri katerega sva z najinima dragima prijateljema prehodila po dolgem in počez, praktično v vseh letnih časih. Neprecenljivo.
Planina Prevala – Bornova pot, 6.5.2023
Tudi na Planini Prevala sem bila v letu 2023 prvič. No, vsaj po poti tunelov – Bornovi poti.
Jelovica – iz poti na Vodiško planino, 21.5.2023
Jelovica in njeni temni gozdovi… mestoma sva se malce zgubljala ampak kdor išče – ta najde. Tudi midva sva.
Jamnik, 21.5.2023Na Toško Čelo, 15.7.2023
Jp. Ni bil jurček!
Potepanja po Polhograjskih dolomitih, 23.7.2023
Kadar ne veš kam – Polhograjci so vedno pri roki. No, pri nogah.
Iz poti na Malo košuto, pot precej izpostavljena, slabo markirana oz. markacij sploh ni. 29.7.2023.Mala košuta, 1790 nm, 29.7.2023
Mestoma grozljivo. Markirano? Uf!
Slap Gorejca, 6.8.2023
Toliko fantastičnih poti!
Pravljične poti Loga pod Mangartom, 6.8.2023
Ali je sploh še kje lepše?
Iz poti na Nemške glave (1597 nm), 7.8.2023
Adrenalin… brezpotje … včasih se je potrebno obrniti tik pod vrhom.
Slap Zaročenca, 7.8.2023
Slap Zaročenca sva pa le našla. Čeprav sva Poročenca.
Iz poti Od Mlinča na Mangartsko sedlo (2055 nm), 8.8.2023
Dobro sva se nahodila in prav hvaležna sem, da sva šla na Mangartsko sedlo enkrat še v pohodnih čevljih. Super tura, čudoviti razgledi.
Velika korita Soče, 9.8.2o23
Itak vemo, da je to ena sama čarobna pravljica.
Krožna pot Loške Koritnice, 10.8.2023
Prijetna pot, lepi razgledi, mir in tišina.
Pragozd pod Jalovcem in Mangartom, 10.8.2023
V tem gozdu pa prav čakaš, da se prikaže kakšna vila ali pa vilinec. Čarobno.
Od Sedla pod Mangartom do vznožja vzpona na Mangart, 11.8.2023
Prvoten plan je bil vrh, vendar je vzpon preprečilo slabo počutje. Sva pa vneto čakala na najina junaka. “Tam gor sta! Ju vidiš?”
Mangart je padel! Bravo!Razgled iz Velikega Selišnika (1952 nm), 14.8.2023
Veliki Selišnik se nahaja poleg bolj znanega Viševnika. Je pa pot na Veliki Selišnik toliko bolj zahtevna. Ženski del odprave je bil (beri: sem bila) kar malo siten.
Dom na planini Korošica, 10. september 2023
Kako lepo! Lepo je bilo biti tukaj skupaj s prijateljema in z Iko.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Ste kdaj pomislili, da bi pretekli maraton? Večina, ki to bere, seveda je. In ga je tudi že pretekla. Pa vendar: zakaj?
Teči dlje …
Vsakega dolgoprogaša očitno nekoč tozadevno ” nekaj zadene”. Mene osebno je ideja o daljšem teku dobesedno zadela na moji “šverc tekmi” -na teku trojk konec 80.ih prejšnjega stoletja. Če sem čisto iskrena je botrovalo celo malo … zavisti.
“Zakaj nekateri lahko in zakaj drugi ne moremo. Ali celo ne smemo. Zakaj mislimo, da ne smemo? Zakaj mislimo, da ne moremo, če sploh nismo poskusili?!”
Sanjarjenje ali bolj po tekaško: nekakšna pred vizualizacija, kako (tudi) jaz pretečem 28. kilometrov in si dokažem, da zmorem! Tudi jaz. Da zmorem morda še več – še dlje od 28. km!
Misel o maratonu se je zasidrala vame! Z vsakim letom in z vsakim nadaljnjim Ljubljanskim maratonom, ki sem ga (živim v Ljubljani) je postajal “virus Circus” v meni močnejši, agresivnejši. Danes je kroničen ;).
“Če bi bila prepričana, da je varno tudi za ženske. Če bi imela nek tekaški program. Čas za trening.”
Ja, včasih do informacij ni bilo tako lahko priti. Danes pa nas bombardirajo že z vsem mogočim, tako da imamo povsem drugačen problem.
Ampak danes vemo: ja, ženske lahko tečemo maraton, že dolgo to vemo. In treniramo lahko po identičnem planu kot moški. In zaradi tega ne bomo prekmalu umrle in vseeno bomo lahko rodile.
Letos so ukinili eno od odličnih prilog Dela – Polet. In mnogo danes že starejših tekačev smo ravno v njem našli to potrditev. Ter našli tekaški plan za trening maratona. In krajših razdalj.
Marsikdo, ki se je takrat okužil s tem virusom ga nosi v sebi celo življenje. Virus Maraton Circus.
»Ste kdaj pomislili, da bi enkrat v življenju pretekli maraton? …
»Maraton je čarobna beseda. Marsikomu spremeni življenje, …«
Dandanes je polno tekaških nasvetov, revij, knjig in filmov.
Priporočam ogled ogled kultnega švicarsko-francosko-belgijskega dokumentarnega filma o teku: “Free to run” , oz. naslovljeno v Slovenščini “Maraton!”. Leta 1972 je v Švici pričela izhajati švicarska mednarodna tekaška revija SPIRIDON. Takrat je bil tek čisto nekaj drugega, sama se spominjam. Predvsem privilegij moških. Od tu tudi ta neumna zakoreninjenost v ženskih glavah, da me ne zmoremo.
Spiridon je podiral meje. Ni bil samo revija. Bil je gibanje. Pomagal je ženskam, da svobodno stečemo. Tek na dolge proge, pravica do maratona, je ženskam pomagala tudi pri emancipaciji. Spiridon je podiral predsodke. Preselil tek ven, med ljudi.
Danes skoraj ne moremo verjeti, da včasih tek ni bil samoumeven in da je bil le privilegij moških.
In prav tek na kraljevski razdalji, to je dvainštiridesettisočstopetindevetdeset metrov, najbolj navdušuje.
Kar poglejte okoli sebe
Vse teče, nori…. in tudi vedno več ljudi na takšen ali drugačen način, živi od teka. Toliko kot je danes tekaških trgovin, klubov, tekaških skupin, trenerjev, svetovalcev in ostalih bolj in manj potrebnih “spremljevalcev teka”, jih ni bilo še nikoli. Vsi obljubljajo pomoč pri pripravi na tek v maratonski razdalji. In podobno kot si vsak želi vsaj enkrat v življenju priti na Triglav, si želi vedno več ljudi preteči maraton vsaj enkrat v življenju.
Pa poglejmo nekaj tekaško maratonski mejnikov, katere povzemam po kultnem filmu:
Sedaj čakamo novega rekorderja in sicer kdo bo tisti, ki bo maraton pretekel pod dve uri.
Sicer se je to že zgodilo 12. oktobra 2019, ko je aktualni nosilec rekorda Kenijec Eliud Kipchoge, na tekaški prireditvi INEOS 1:59 Challenge, ki je potekala na Dunaju, dosegel čas pod dvema urama, natančno 1:59:40.2. Vendar se zaradi posebnih okoliščin prireditve, rekord uradno ni priznal. Pred tem je Eliud Kipchoge na posebnem tekaškem dogodku Breaking2 maja 2017 v Italiji tekel čas 2:00:25.
Pa pustimo profesionalce in razmislimo sami pri sebi, zakaj ravno maraton.
Jaz drugega odgovora kot to, da mi maraton predstavlja vrhunec teka, ki me napolni s samo dobro energijo, nimam.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Članek je bil objavljen 8. oktobra 2014 na spletni strani Preberite.si.
Za veliko večino tekačev se približuje DAN D – udeležba na tekaški prireditvi Ljubljanski maraton, ki bo 26. Oktobra 2014.
Osebno se tekaških prireditev preko leta ne udeležujem prav pogosto, a gotovo je ena izmed obveznih tekem, ki se je udeležim, kakšen mesec dni pred maratonom oz. izbrano prireditvijo. Testna tekma namreč spodbudi tekmovalni adrenalin in je tudi odličen pokazatelj tekaške pripravljenosti.
Letos sem tekla kot testno tekmo polmaraton na 2. Konjiškem maratonu. Zadnja nedelja v septembru je primerna za testno tekmo za glavni maratonski nastop konec oktobra ter naravnost idealna za nastop na Ljubljanskem maratonu , ki poteka v zadnjem vikendu meseca oktobra. Letos je to že 19. po vrsti.
Za testno tekmo se pripravljam po podobnem scenariju kot za glavni nastop na maratonu:
Zadnji teden pazim na prehrano in skrbim za zadostno hidracijo
Zadnjič preverim superge, v katerih bom tekla maraton ter izberem celotno tekaško opremo
Odločim se za okvirno taktiko teka na testni tekmi, ki naj bi jo uporabila tudi na maratonu
Tak scenarij sem izvedla tudi testni tekmi za maraton v Slovenskih Konjicah.
Prihod v Slovenske Konjice je naznanjal lep dan ter odlično organizacijo. Brez problema sva našla parkirišče ter prireditveni prostor. Stari del Slovenskih Konjic, spremenjen v startno – ciljni prostor, me je naravnost navdušil.
Prevzem startnih številk zgledno urejen, vse je teklo kot namazano. Poleg startne številke in čipa je predvsem mojega navijača razveselila slastna salama, hlebček domačega kruha ter žlahtna vinska kapljica.
V vrečki najdem celo gel za masažo mišic.« To bom pa gotovo potrebovala po tekmi«, pomislim.
Predno se odpravim na start skočiva še na kavico in obvezno na WC. Tam srečam razpoložene sotekačice, malce pokramljamo od odličnem vzdušju v Slovenskih Konjicah. Pade še anekdota o pričetku tekme kar direktno iz stranišča čez start na cilj. Trema pač naredi svoje. Potem, ko počasi »odkapljamo« ena za drugo ven, si zaželimo še veliko užitka na tekmi. Tekači smo si na tekmah tako konkurenti kot zavezniki.
Sledi nekaj razgibalnih vaj in potem počasi odtečem proti osrednjemu delu prireditve. Bliže kot sem, bolj me »stiska tekaška mrzlica« ko nenadoma zaslišim…
… ne morem verjeti lastnim ušesom! Kot bi bila na rock koncertu. Dva dobra komada, bilo jih je še več, zame dovolj! Ob obilici pretežno »postane muske«, ki se je sliši na podobnih prireditvah, sem neskončno hvaležna prirediteljem za vsak dober komad. Kapo dol.
To rabimo na maratonskih tekmah, dragi prireditelji! Tek in Rock´N´Roll gresta z roko v roki!
Foto: Mali konjiški maraton
Sledi razgibavanje in ogrevanje z rahlim tekom. Ob tem se razgledujem po startnem prostoru. Zadevo ocenim popolnoma napačno, zmotim se za ravno 180 stopinj. Deset minut do starta mi končno postane preveč sumljivo, da od 700 prijavljenih tekačev ni še nobenega na startu.
Povprašam redarja. Ta mi prijazno razloži, da ne startamo od »tule dol« ampak »kule gor«. V tistem zagledam startni boks: čisto poln, nabasan poskakujočih, smejočih, veselih, zaskrbljenih, nekaterih celo malce prestrašenih sotekmovalcev.
Uf! Prav hitro se »odsmukam« med navijači do ograje za boks, iščem prehod in ga končno najdem. Vem, da ne smem biti preveč zadaj, vsaj na sredino moram priti, da bom vsaj približno lahko pričela tek v svojem tempu. Na začetku so nas namreč prireditelji opozorili na ozek prehod na začetku trase.
»Nalimam« se še enemu zamudniku za hrbet in odsmukam za njim med poskakujočimi tekmovalci nekje do sredine boksa. Po obrazih okoli sebe presodim, da bi to lahko bilo to. In to je tudi to bilo.
Foto: Mali konjiški maraton
Še tri minute do starta!
Napetost narašča, spodbudne besede, poskakujemo. Bend nažiga v ritmu srčnega utripa.
Odštevamo in že tečemo!
Proga konjiškega polmaratona poteka v dveh krogih s tem, da se na četrtini celotne razdalje ali polovici drugega kroga naredi pentlja za manjkajoče metre. To mi je všeč, ker je lepo razvidno, kdo je pred tabo in kdo kmalu za tabo. Potem pa se grem svojo tekaško igrico, ki ji pravim: lovim – bežim! Mislim, da podrobnejša razlaga kako to gre, ni potrebna. Je pa včasih kar naporna.
Foto: Mali konjiški maraton
Začetek je bil res upočasnjen, ozko grlo namreč tolikšnega števila tekmovalcev ne more spustiti mimo tako, da bi vsak tekel v želenem tempu. Prvih dvesto metrov se potrpežljivo zadržujem, kolikor se pač lahko, kasneje začnem smukati mimo počasnejših tekačev. Na prvem kilometru preverim čas, nisem preveč izgubila. Sicer je pa tako, da je gneča na začetku tekme lahko celo dobrodošla, saj marsikomu prepreči prehiter začetek. To je vsekakor slabša opcija kot izguba nekaj tekaških sekund ob končnem rezultatu. Govorim seveda za rekreativne tekače.
Potem, ko se gneča porazgubi, normalno stečem in uživam v teku na testni tekmi. Tako zelo, da spregledam prvo postajo z vodo. Hitro se oštejem: «Pazi vendar, že drugi kiks danes!« Res je. Dan bo vroč in tudi sicer priporočam vsem, pijte vodo na vsaki postaji! Voda je najpomembnejša, ostali prigrizki in napitki na 21km dirki so manj pomembni. Voda pa je nujna!
Načeloma nisem pristaš uživanja raznih prehranskih in športnih dodatkov. Vendar na maratonski razdalji vzamem kakšen gel. Na tekmi vzamem enega na 10, 20 in 30 km ter preko njega popijem vodo. Več kot tri na 42 kilometrov mi ne odgovarja. Sem pa skoraj prepričana, da bi zelo podoben rezultat dosegla s koščkom banane ali čokolade. Vendar je vrečko gela veliko lažje prenašati s seboj v žepkih, saj se na ponudbo na tekaških stojnicah maratonci ne smemo zanašati. Glikogenske zaloge je pametno nadzorovati in jih maksimalno polniti oz. podaljševati trajanje zaloge glikogena.
Priporočam vam, da ne vzamete gela prvič na tekmi, saj vam je lahko slabo. Preizkusite ga že na kakšnem od treningov. Danes je ponudba gelov ogromna zato preverite na embalaži vsebino. Vseeno je bolje odteči tekmo brez vsega kot vnašati v svoje telo neznane in morda celo škodljive substance.
Sem na dobri poti, da opustim tudi gele ter pričnem tekati naokoli z bananami za pasom. Vedno bolj sem prepričana, da geli in ostali športni prigrizki ter pijače bolj kot tekačem koristijo kapitalistom. Čim večja razlika v ceni je nova vrednota sodobnega sveta. Žal tudi za ceno zdravja sočloveka. Kaj se dogaja s poštenjem? No, pa ne bom tukaj o volitvah.
Prvi krog tečemo polmaratonci in tekači na deset kilometrov skupaj. Ob približevanju cilja prvega kroga, tekmovalci na krajšo razdaljo prično stopnjevati hitrost. Naj vas – dolgoprogaše – to ne zavede. Vztrajajte v lastnem tempu kajti vas čaka še en isti krog.
Drugi krog je bil sicer speljan po popolnoma isti poti a vendar je bilo doživetje popolnoma drugačno.
Foto: Mali konjiški maraton
Če so se mi klanci prvotno zdeli blagi ali se mi je celo zdelo, da jih ni, so se mi v drugem delu postavili skorajda navpično ter pojavili tudi tam, kjer naj jih ne bi bilo. Čudež se je zgodil tudi s kilometrskimi razdaljami, ki so bile kar naenkrat daljše. Vsaj meni se je tako zdelo.
Spremenila se je tudi situacija ob progi, podobno kot na Ljubljanskem maratonu v drugem krogu. Navijači čudežno izginejo, poskrijejo se v hiše, na vrtove in na polja. Ostanejo le tisti najbolj zvesti in srčni.
In take srčne navijače bi včasih najraje kar objela.
Drugi konjiški krog je bil zame resnično veliko težji. Hitrost mi je grdo padla. Sem kljub vsemu pričela prehitro?
Še sreča, da mi je občasno najzvestejši navijač izza kakšnega ovinka zakričal: »Dajmo, Mojca!« Potem je šlo lažje. In potem: »Pazi desno roko!« Kadar zaslišim to, vem, da sem res že »načeta«. To je tekaški izraz za stanje, ko ti počno pojemati moči. Meni so. Sonce je neusmiljeno žgalo, veter je nesramno pihal v prsa in klanec pod nogami nikakor ni hotel izginiti. Kilometer pa se je vlekel in vlekel v neskončnost.
Ampak, ker prijetne stvari vedno hitro minejo, morajo miniti tudi manj prijetne. In tako je tudi bilo.
Pritekla sem na svoj nekje 15 kilometer, ko sem celo ugotovila, da sem tu nekoč že tekla. Vse je bilo tako znano. Pred leti sem res pod Zreškimi termami tekla svoj dolgi tek in delala šest kilometrske kroge v hudem nalivu, ki ni in ni pojenjal. Na cesti ni bilo nikogar, samo jaz ter kakšen avtomobil. Občasno smo se srečali z ekipo nogometašev, katere je trener neusmiljeno gonil v klanec. Pa so tudi oni kmalu omagali.
Foto: Mali konjiški maraton
Naslednji kilometri so bili lažji, moč se mi je nekako povrnila in do cilja sem lahko tekla v dobrem tempu. Občasni klici in spodbude redkih navijačev so to še spodbudili.
Kmalu sem zaslišala vse močnejše zvoke in ciljnega prostora in noge so letele kar same. Še malo. Pred ciljem s strahom preverim še čas nad ciljem in se kar malce oddahnem in pospešim.
Foto: Mali konjiški maraton
Zadovoljna. Spodim glas, lahko bi pa…še malo hitreje…. Zakaj nisi raje… Polmaraton sem pretekla v neto času 1:42:40, absolutno sem bila 7. in 2. v svoji kategoriji… Utihni!!! Dobro je bilo. Slovenske Konjice – hvala!
Tako. Testna tekma je za mano.
Sedaj pa po pameti do maratona. Čaka me še podrobna analiza stanja in postavitev tekaške taktike. In ne smem pozabiti paziti na telesno težo in na spodbujanje tekaške hitrosti. Z daljinci je pa do maratona nepreklicno konec.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Končno lahko spet napišem eno maratonsko poročilo.
Na dvajseto obletnico svojega prvega maratona sem namreč pretekla petnajstega – na Ljubljanskem maratonu. Če bi bilo vse “po planu” in brez presenečenj – bi bil to 20. maraton. Pa ne bodimo pikolovski.
Tokrat je bila pot do maratona zelo dolga – celih pet let. Vmes se je zgodila korona in še marsikaj. Ko se z mojim najboljšim maratoncem peljeva na start razmišljam o vsem mogočem. Vzponi in padci. Veselje in bolečina. Žalost in sreča. Ko si sam – v vsem. Od starta do cilja.
Pa hiter skok čez teh dobrih 42. km. Če sem jih jaz pretekla, jih boste pa vi prebrali.
1. km
Stojim v boksu, ogrnjena v pet let staro rumeno polivinilasto pelerino, katere je nekega davnega maratona delil Interšport na startu, ker je deževalo. Ta pelerina se me drži… tudi zadnji polmaraton tu v Ljubljani 2021 je bila z mano.
Sama sem. V množici. Pelerino kmalu slečem, tekaška telesa oddajajo toploto zato je ne potrebujem. Komajda slišim start, počasi se pomikamo in predno pridemo na startno črto mine celih deset minut.
Pelerino zvijem v rumeno žogo. Gledam, kje je moj Fric. Danes ima pomembno nalogo maratonske podporne ekipe – spremlja namreč mene, Nino in Clementa ter Nininega kolega ter njegovo punco. Predvsem na slednjo mora dobro paziti.
Zagledam ga, hiter objem in poljubček, pustim mu pelerino za naslednji maraton in končno počasi stečem. Stroj mašina tolče in zavija ampak tokrat se je energija nekam izgubila. Ni mi padla v srce.
27. Ljubljanski maraton, foto: getpica.com
Tempo 6:34 min/km.
2. km
7. Ljubljanski maraton, foto: družinski arhiv
Paziti moram na čas, da ne bom prehitra. Nimam dovolj treninga v nogah, paziti moram, da v drugi polovici ne crknem. Zadala sem si cilj 7 minut na kilometer ampak ne gre. Pazim, da ne grem hitreje od 6.30 in se nasmehnem, kako sva se s Fricem pred 20 leti, ko sva svoj prvi maraton pretekla skupaj, ves čas opozarjala: ne smeva hitreje kot 6 minut na kilometer.
Tokrat je bil 6:32 min/km. Hitreje bi bil samomor ali bolje precej verjeten odstop in trpljenje po nepotrebnem.
3. km
Gledam pod noge in na sotekače pred in ob sebi in predvsem pazim, da tečem po ravnem. Izogibam se nagibom. Seveda je asfalt relativno raven ampak nagib cestišča lahko kasneje povzroči težave. Tiste, ki se jih najbolj bojim – krče. Tekaški zid? Ne, tega me ni strah. Morda nimam več hitrosti ampak vztrajnosti mi ne bo zmanjkalo. Mislim na Frica. 6:37 min/km.
4. km
Lepo je teči dol po Slovenski cesti, v daljavi Kamniške Alpe in jaz v pisani reki tekačev. Letos sem si kupila nove tekaške hlače in ob kraju imajo žepe. V njih imam štiri gele. V zapasnem žepku pa Ventolin. Če me slučajno zvije. Letos mi je astma hotela malce ponagajati. Ampak sem jo ubila s tekom. Spet. Na zahodu nič novega, bi rekel Erich Maria Remarque*, jaz pa grem 6:48 min/km.
Nikjer nisem opazila Braneta z belimi brki… on pa mene tudi ne, ker nisem slišala nobenega navijaškega krika. Tam pri Ruskem carju pa zagledam sestro, mojo Ireno. Stoji ob redarju, v beli jakni in rdečih laseh – dobro vidna. Oddirjam do nje (oddirjam je bolj prispodoba) in jo objamem. Kar nekaj časa sva objeti. Ni samo zaradi maratona. 6:35 min/km.
6. km
Ja, “Ježca moja vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta” je ostala zadaj moje misli so pa še kar tam. Pri Ireni, nečakih, moji mami, ki je leta in leta hodila z nami, navijala, pazila na Nino in Urško. Letos je praznovala 90. rojstni dan in je še vedno prava korenina, jasnih misli in dobrega srca. Kot je vedno bila. Gor po Slovenčevi letim z “nadzvočno hitrostjo” 6:30 min/km.
7. km
Letos je bolje po Slovenčevi, ni listja in ne drsi, čeprav je potrebno ves čas paziti na bele črte. Fric me je na njih večkrat opozoril. Gledam in poslušam, če slučajno uzrem vztrajnostnega navijača Jureta iz Litostroja ampak ga ni videti. Mogoče so šle glasilke ali pa je prišlo kaj drugega vmes. Kasneje izvem, da je navijal za sodelavce. Tekli so desetko. Jure bo moral svoje sodelavce nekako spraviti k pravim razdaljam. Vodo pridno pijem na vsaki postaji. 6:27 min/km.
8. km
Razmišljam, če nisem morda prehitra… že ves čas se okoli mene podita dva zajca za tempo 4:45. To ni tempo na kilometer, žal ga ne zmorem več, včasih je pa letelo še hitreje. Sedaj moram žal dodati dve minuti. Pa nič hudega. Samo da gre. Počasi se daleč pride, kajne? Aja: 4:45 je čas maratona. Jaz pa v tempu 6:18 min/ km – kriva sta zajca – tečem glede na svojo pripravljenost, prehitro naprej.
9. km
Ti novodobni zajci so drugače naštelani. Sama sem bila “zajklja” enkrat v Radencih na polovički (21 km) in za to izkušnjo bom do smrti hvaležna Urbanu. HVALA!!! HVALA!!!!! No, naj se vrnem k novodobnim zajcem. Oni divjajo “prvi krog” (beri: prvo polovico maratona) in drugo grejo počasneje. Ok. Saj je smiselno. Po svoje. No, po njihovo. Po moje pa ne. Ker na ta način bo vsak tekač, ki ni sposoben preteči maratona v cca 4 urah, crknil v drugi polovici. Fasal bo krče. Izgorel. In čez tekaški zid tudi ni tako enostavno preplezati. Z zajcem ali brez. 6:32 min/km.
10. km
Hitro tečem, prehitela sem Barbike… juhu, uau, uau, uau, kakšen face. Največji štos pa dva tekača, ki jih ogovarjata, kako fletno je gledati takšne luštne punce. Mislim, da je bila večina “punc” fantov! So bili …. vsakoletne face. Vitezi dobrega teka. Bravo punce in fantje! Super ste. Obšla sem vas v nadzvočni hitrosti 6:38 min/km.
27. Ljubljanski maraton, foto: družinski arhiv
11. km
Se že malo veselim, mogoče bom videla Urško in Klemna. Moram dobro gledati, če kje stojita. Se spomnim, kako me je nekoč presenetila Manca. Nisem pričakovala, potem pa: Bravo Mojca! Jaz sem malo tudi Manca in malo je tudi Manca Mojca, ker najina imena najini domači (beri mama Vika) ves čas zamenjujemo. Hitrost: 6:33 min/km.
12. km
Prečkamo Celovško, gremo v Dravlje, v tisti del, kjer je “krona navijaškega stvarstva”. Pozorno gledam naokoli, tukaj bi lahko bila moja Urška s Klemnom in cimra Vjeka… pa jih kar ni in ni. Tam blizu Kluba 300 pa evo URŠKA in KLEMEN! “Dejmo mami” in letim, letim in prileti še Vjeka in letim po petko kot na krilih naprej pa pod draveljskimi zastavami proti Kosezam.
27. Ljubljanski maraton, foto: družinski arhiv
Pogrešam Frica. Pred dvajsetimi leti so naju navijači v Dravljah “vrgli na rit”. Tempo: 6:30 min/km. Ampak prosim – klanček čez nadvoz.
13. km
Dajem petke vsem otroškom ob progi, če je le mogoče. Letim še pod draveljskim vtisom mimo koseške tržnice in se spominjam, kako sva skupaj prav tu tekla pred dvajsetimi leti. Tam, kjer letos ni nikogar, jih je bila cela gruča. Podpornikov. Fricovih kolegov… ja, dvajset let je dolga doba. Nekateri so preseljeni, z drugimi smo izgubili stik, pa itak, Frica ni z menoj. In ne nazadnje: nekateri so celo obljubljali, kako bodo sami pretekli maraton. Ampak saj vemo, besede in dejanja – niso v sorodu. Tempo: 6:25 min/km.
14. km
V tem času sem pojedla en gel. Pojem ga vedno pred vodno postajo, da ga lahko nato poplaknem z vodo. Včasih se mi je zgodilo, da sem ga izpustila, pa se je vedno izkazalo, da to ni pametno. Tečem 6:34 min/km
15. km
Vreme je zanimivo. Malce sončka, oblačkov in predvsem preveč vlage. Sama obožujem mraz in sneg na maratonu. O, kako sem letela 2012! Takrat sem si pritekla osebni rekord: 3:26:31. Vsako leto sem bolj ponosna na ta dosežek. Ker ga vsako leto bolj cenim. Tokrat se zna zgoditi, da dodam 2 uri. Ampak, nič hudega. Samo, da mi uspe. Samo, da pridem skozi. Ker če to dokažem – potem je vse mogoče. Presenečeno vidim, da tečem že 1 uro in 38 minut. Čas s katerim sem včasih že bila na cilju polmaratona ali pa bila vsaj že zelo blizu. Tempo: 6:23 min/km.
16. km
V redu se počutim. Nič me ne boli, dihanje zadovoljujoče. Imam moč, nimam hitrosti, ampak vse je v redu in pod kontrolo. Zadnjih pet let me je namreč dajalo vse mogoče. Od bolečin v križu, zvitega gležnja, natrganih ramenskih vezi. Če bom po tem maratonu preveč “razštelana” v smislu razno raznih poškodb in bolečin v mišicah in sklepih – bo to žal moj zadnji. Tempo: 6:32 min/km.
17. km
Tečem proti Vrhovcem, v redu je. Malce se spuščamo. Prečkam prehod s PST po kateri tečem že več kot trideset let in letimo proti Tehnološkemu parku. Na križišču s Cesto na Brdu zaslišim “Mojca, bravo, gremo, gremo…” in zagledam Ano z navijaško druščino. Danes imajo veliko dela. Glavnina tistih, za katere navijajo je že davno mimo in hvaležna sem jim, da so počakali še na mene počasnelo. Sem pa ta kilometer lepo odletela v drncu 6:23 min/km.
18. km
Križarimo po Rožni dolini. Ni preveč luštno, mokra tla in na belih črtah in oznakah na cestišču zelo nevarno drsi. Pomislim, da na to nisem opozorila Clementa, ki teče tam nekje daleč pred menoj svoj prvi maraton. Številke tempa: 6:25 min/km.
19. km
Tečemo iz Rožno-dolinskega labirinta. Nastal je zato, ker so morali organizatorji nekje “doštukati” tisti del trase, ki so jo vzeli zaradi premaknjenega starta iz Kongresnega trg oz. izpred Drame na Ajdovščino. Ob vse glasnejšem skandiranju zavijačev, glasbi in ciljnega prostora pritečemo na Tržaško. Polmaratonci pospešujejo, nekateri pa smo se le dobro ogreli in moramo paziti, da nas ne potegne. Tečem z glavo: 6:33 min/km.
20. km
Spet srečam svoje zajce. Nekje so čakali, ker so bili v prvem delu zelo prehitri. Tečemo skupaj in spet izmenjamo par besed, ko zaslišim tisto znano: “Dejmo Mojca!” in moj Fric. Pridrvi še pravi paparazi Alen, to leto maratonec na počitku. Alenka navija, Meta fotka kot profesionalec. Hvala! Tečem proti polovici maratona in trasa se že loči na softiče in hardiče… Podelim petko mojim navijačem ob poti in dirjam veselo naprej. V mir in tihoto druge polovice maratona.
27. Ljubljanski maraton, foto: družinski arhiv
Tempo: 6:22 km, tečem pa že dve uri in enajst minut.
21. km
Maratonci odvijemo iz Tržaške stran. Na tisto polovico maratona, katere večina udeležencev kateregakoli Ljubljanskega maratona ne bo nikoli spoznala aktivno, kot tekač. Ker če to postaneš nisi samo tekač – si maratonec. Fino se mi zdi. Vedno, ko odvijem stran, ko izločim polmaraton, se počutim nekako svobodna in bolj jaz. Kot bi našla nekakšen mir. Pričakovano je navijačev manj. Zanima me, kakšen čas bom imela na polovici maratona in kmalu izvem: 02:18:27m, tempo v tem kilometru pa 6:35 minut.
22. km
Tečemo čez Mestni log, nirvana. Občasni navijači, hvaležna osnovnošolskim organiziranim skupinam. Delim petke. Počutim se dobro. V desni nogi čutim nekakšno dogajanje ob palcu. Vesela sem, da sem si preventivno nalepila obliže za žulje na predvidena in občutljivejša mesta. Zanima me, če bom ponovno izgubila kakšen noht ali pa vsaj pridelala črnega. Bomo videli. Malce prši, vesela sem svojega šilta. Tempo: 6:37 min/km.
23. km
Zajci so pričakovano nekam mrknili. Najbolje, da jih dam na “ignor”. Sicer bo od njih več škode kot koristi. Če so prvi krog divjali, nato čakali in stali, morajo kot so povedali, sedaj prav počasi teči. Meni takšno menjavanje hitrosti ne odgovarja. Slabo vpliva na psiho in še slabše na mišice nog. Na tak način se hitreje pojavijo krči. Jaz sem pa še vedno ok in vesela, da grizem v drugo polovico maratona s tempom 6:48 min/km. Malce sem upočasnila, vse je v redu.
24. km
Noben kilometer Ljubljanskega maratona ni dolgočasen. Ampak, če bi ga le morala izbrati bi bil to ta del… raaaavniiinaaaa…redki navijači … samota. Kljub množici ljudi okoli sebe, si v resnici čisto sam. Erich* tega ni vedel. Prepričan je bil, da si resnično sam le tik pred blaznostjo in samomorom. Preteči bi moral maraton. Ah ja, kljub temu sem pred več kot 40. leti prebrala vse njegove knjige. Še predno sem pretekla svoj prvi maraton. Ja. Maraton je življenje in tek je kri … in tempo spet 6.48 min/km.
25. km
Iz transa me zbudi glas “Mojca!!!” in zagledam svojo “cimro” Nado. Dobila me je v trenutku, ko sem padla vase. Zbudila me je, da sem spet padla v svoj tempo in hvaležna do neba odmahala in odtekla naprej … noge so se vrtele 6:55 min/km.
26. km
Na desni me pozdravi znan pogled na PST in zadnji del trase mojih letošnjih daljincev. Na tej točki se ob zadnji oznaki obrnem in ko pritečem pred hišo je za menoj točno 25 km. Prava čarovnija. Drevo, kamor sva pred dvajsetimi leti s Fricem ob treningih skrivala plastenke z vodo, še vedno stoji. Danes imam pitnike. Tempo: 6:50 min/km. Če bo šlo tako, me maratonska metla ne bo pometla. Ampak….. pot je še dolga.
27. km
No, pa sem prišla sem, ko se odvije gor na levo in potem imaš občutek, da je samo še gor. Gor in gor. Veliko ljudi hodi, jaz lepo počasi tečem. Hoja pride v poštev le v primeru sile. In tega nimam v planu. Tokrat ne. Niti slučajno! Pomagam si z rokami in tečem, tečem, ko pred seboj zagledam gručo ljudi. Občutek imam, da stojijo. Gledam, kaj se dogaja, ampak ni videti ničesar. Nekateri tekači se borijo s krči, hodijo, se raztegujejo… previdno tečem po sredini in si prisluhnem. V redu sem. Tempo: 7:06 min/km.
28. km
Pri tej razdalji se veliko ljudi zaleti v zid. V milejši obliki se mi je zgodilo pred leti. Hitrost je čisto padla in nekaj metrov sem celo hodila. Ampak je šlo. Če si trma, si trma in iskreno, tistega tako “opevanega” in strašnega tekaškega oz. maratonskega zidu še nisem doživela. Veliko hujši so krči. Bolečina. Energijo se vedno lahko potegne nekako iz pet. Iz asfalta ven. Iz tiste maratonske trme. Zato pa treniramo, kaj ne? Čez “prulske klance” tečem v tempu 6:54 min/km.
29. km
Čez te dolge klance nas spremlja mavrica… v tem času je tiste v centru dobro opral dež. Pravljično je! Mavrično. Tečem svoj mavrični maraton in tečem še za mojega najljubšega maratonca v nespremenjenem tempu 6:54 min/km.
30. km
Ojoj! Kakšen klanc! Mokro cestišče. Drseče črte. Prehodi. Občutek imam, da vsi hodijo. Jaz puzam dalje gor v strmino. Džizus, dušo bom izpustila ampak – hodila ne bom! Vem, da me za to strmino čaka spust v dolino … čuha puha čuha puha in Natalijin navijaški krik me požene do vrha. Klanca. 7:13 min/km.
31. km
Življenje je lepo, pršeči dežek me je osvežil, tečem po rahlem klancu navzdol v Štepanjsko naselje. Imam nekakšno maratonsko moč v sebi in grem, jem in požiram kilometre…. Pritekla sem v daljino, katere letos še nisem pretekla. Najdaljši daljinec je bil dolg samo 30 km. Zato grizemo in letimo navzdol 6:45 min/km. Pred enajstimi leti sem bila pa že v cilju. JP.
32. km
Letim mimo Štepanjca in “elegantno” odpuzam mimo sodelavke, ki teče z menoj in me spodbuja. Hvala Nataša. Dobila sem krila in super je šlo… tečem čez Ljubljanco proti Kajuhovi kjer me spet čaka VZPON! Tempo: 6:49 min/km,
33. km
Uf. Poznam ta del. Tukaj moraš stisniti zobe in zdržati. Samo še 9 km do cilja! Samo še 9 km do cilja. Samo še 9 km do cilja…. ljudje hodijo ob meni…. puzam v klanc, klanc ni žganc, poštevanka – izštevanka – Čumalungma, Kilimandžaro, cigumigu, mačkastrigu, cigu migu mjau… takrat pa: “Dejmo MAMI!!!!” O moja Urška. Moja navijača Urška in Klemen sta se prepeljala iz Dravelj in navijata, dejmo mami, še mal, dejmo Mojca in sedaj pa moram teči vsaj približno, da bo izgledalo. Hvala vama, nadela sta mi krila in po Kajuhovi je šlo… ualalala …tempo 7:13 min/km.
27. Ljubljanski maraton, SUPERVIZOR 😉
34. km
Pleh muska na Šmartinki ne špila pa jim zavpijem “Dejmo no mal igrat! Mi mormo skos tečt, 5 al pa 6 ur, če bo treba!”… “Bomo, bomo…” sem še slišala in čez čas so res spet zaropotali. Pa sem nekako spet lažje premikala svoje krake in metala eno nogo pred drugo čisto po sredini, da me ne bi usekal kakšen krč. Nekaj sumljivega sem začutila. Tempo vrhunski: 7:08 min/km.
35. km
Diham in štejem in tečem… in glej jih moji zajci. Spet pridrvijo nekje od zadaj. “Bomo tekli skupaj do konca?” sprašujejo, nekaj odmrmram, taki zajci te ubijejo, naj tečejo po svoje si mislim… oddrvijo naprej jaz pa čakam na moje zajce, tiste za 5 ur. Ko me bodo pa tisti prehiteli bo alarm, da me kmalu čaka maratonska metla. Kar vidim se, kako se zavihtim na smetarski voz in se slovesno pripeljem v cilj. Tempo: 6:53 min/km , tečem pa že 3 ure in 56 minut. “Ajde, stara”, si rečem “še 7 kilometrčkov, pravljičnih” ter si odvrnem “Ma dej nehi, no, pod noge glej in ne sanjaj pa zajce pri miru pust!”
36. km
“Danes bom popila dve pivi”, si mislim in zadovoljno tečem naprej, saj gremo malce navzdol. Končno. Ampak ne dolgo. Kmalu se spet obrne trasa na levo in fiju fiju navzgor proti Vojkovi. Pridno jem gele. Vse hodi. Jaz sem v redu. Spomnim se na Ventolin in pomislim, da povsem v redu diham samo moči nimam več. Navadno na tej razdalji skušam pospešiti. Kadar mi seveda še ostane kaj rezerve. Tokrat si ne upam. Pojedla sem vse gele. Moram počakati in tečem v tempu 7:05 min/km.
37. km
Pritečem na Dunajsko, tokrat tečemo proti centru. Zdi se, kot bi spet tekli navzgor ampak nekateri pravijo, da se teče “dol v mesto”. Nimam pojma ampak v primerjavi z zadnjim Ljubljancem na tem kilometru veliko lažje tečem. Nimam nobenih izrazitih bolečin, samo tiste splošne, maratonske. Maratonci veste o čem govorim. Ves čas tečem po sredini in pazim, da ne padem. Škoda bi bilo, da se mi sedaj kaj pripeti. Tempo je malce počasnejši. Verjetno se je res teklo navzgor: 7:15 min/km.
38. km
Še dobre štiri kilometrčke in za menoj bo 15. maraton. Večino njih sem pretekla v Ljubljani. Razmišljam, kje so sedaj moji tekači. Fric me bo verjetno čakal na Ajdovščini, ker gre tam trasa v levo proti centru in se kasneje po njej tudi spet vračamo. Ali sta Ivo in Clement uspešno odtekla maraton? Verjetno sta oba že v cilju. Za Nino vem, da je ok. Upam da tudi Taxi Alexi. Lepo se bo ustaviti in iti na pivo in žal mi je, ker Urške in Klemna ne bo. Sicer bi bili kompletni. Tempo: 7:17 min/km.
39. km
Tečem navzdol v železniški podhod in naprej proti Ajdovščini, ko zagledam Aleša na kolesu… gremo zavpije. Od daleč se slišijo glasovi iz cilja in glasno vpitje “Dejmo Mojca!”. Skušam se ustaviti in dati petko Fricu in Ani ampak ne, vpije, “Ne še, ni še konec, teci, teci…!” in odtečem v levo po Tavčarjevi naprej. Tukaj je vse nekako zapuščeno, nekaj redarjev na križiščih ampak sem tako zmedena, da kljub usmerjanju skoraj ne vem, kam naj grem. Fotografov se ustrašim, ampak, hvala, hvala maham in grizem proti 40. kilometru. Tempo: 7:17 min/km.
40. km
Potem, ko odvijem na Resljevo zagledam čudovit razgled na Ljubljanski grad. Razkošje je teči maraton. Razkošje, razmišljam. Dragoceno darilo. Skušam hitreje ampak ne gre. To je to, kar zmorem. In dobro je tako. Vem, da se v cilj ne bom pripeljala z maratonsko metlo. 7:07 min/km.
41. km
Tečem čez Krekov in Mestni trg. Kocke. Blešči se mi. Pazim na vsak korak.
27. Ljubljanski maraton, osebni arhiv
Maham z rokami. Prešeren z Julijo. Težko je. Navijači pa glasno vzpodbujajo. Pomaga. Spomnim se Teka trojk s Fricem. Ubije me klanec na Miklošičevo. Tečem mimo gostov v restavraciji kako srkajo pivo in si mislim, tudi jaz ga bom kmalu. In grizem, grizem Fric, zate grizem in vem, da me čakaš tam za ovinkom. 7:19 min/km.
42. km
Res je bil tam skupaj z Ano sta se drla kot “jesharja”. Naredili smo cel žur tako, da so bili še bobnarji ob trasi primorani bolj nabijati. Hudo! Pomislim, da bi pa res rada pretekla še enega. Tečem po Slovenski ali Dunajski, včasih je bila Titova. Vse prehitevam! In nihče me ne prehiti. Ker ni nikogar!!! Tekaška pista je moja. Pritiskam na plin, vedno rada “prišprintam” v cilj. Zavijam na Kongresni trg, napovedovalec, zvočnik, navijači, “Dejmo Mojca” za bežen trenutek vidim Meto, Natalijo….Tempo: 6:56 min/km.
Kraljevskih 195 mt
27. Ljubljanski maraton, osebni arhiv
Uživam to ciljno ravnino … slavolok pred menoj. Dvignem roke visoko v zrak, zmaga! Pivo! Pica! Sem že v ciljnem prostoru, ki je prazen, dolg in prostran. Uspelo mi je. Ustavim uro. Ej, nisem še za v staro šaro. Bravo Fric, odlična sva.
Skoraj pozabim, da potrebujem medaljo. Kje je kdo? Mi bo sploh kdo čestital? Od organizatorjev nikogar, župana so očitno tudi že začele boleti noge, saj ga spet ni nikjer. Najdem medaljo in finisher majico.
In mojega Frica. In moje ljudi. Te čestitke, dobre želje in stiski rok veljajo največ.
Zaključek
Maraton sem pretekla nad svojimi pričakovanji v času 4:47:45. Osebni rekord najpočasnejšega maratona. Pridelan en majčken žuljček in skoraj prepričana sem, da bom obdržala vse nohte. Mogoče ostanejo celo vsi naravne barve.
Po krajšem raztegu in počitku sem lahko skoraj normalno hodila. Naslednji dan sem se počutila odlično. Nobenih bolečin nikjer. Ne v rami, križu, hrbtenici, gležnju, nič. Kot bi se resetirala. Očitno je, da moram s tem nadaljevati.
* Erich – Erich Maria Remarque (nemški pisec)
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Ob pogledu na belo-zelen transparent mi srce vedno začne divje razbijati. Pa čeprav je reklama za kakšno drugo »zeleno« zadevo v barvah Ljubljanskega maratona. Ali ljubljanskih trojk. Ne glede na mojo udeležbo.
Je maraton lahko rutina?
Po prvem pretečenem maratonu me je skrbelo, če bom vztrajala. Postavljala sem si cilje: preteči maraton pri 42-ih, preteči pri 50-ih… Zato je maraton na nek način je postal obvezen dogodek vsaj enkrat letno. Kot novo leto ali rojstni dan.
Nekaterim dogodkom se živ človek ne more izogniti. Pa vendar nekako ne smatramo praznovanje rojstnega dne ali novega leta za rutino. Prav tako ne maratona.
Čeprav, roko na srce, to z leti lahko postane. Če postanemo apatični, melanholični, naveličani vsega. Tega si ne smemo dovoliti. Moramo najti način, da se iz tega izvlečemo.
Navadno pomaga prav tek. In še bolj tekaški cilji kot je na primer maraton. Sama z motivacijo nikoli nisem imela problema. Tek oz. gibanje v naravi potrebujem skoraj toliko kot zrak. In vsak maraton je vedno bil ne nekakšna nagrada za redne tekaške treninge.
Maraton. Res je sicer, da je vsak maraton dolg 42.195 metrov. Nekateri jih v življenju pretečejo ogromno. Ker je prav vsak drugačen. Pa čeprav bi bil vedno enak, na istem kraju in ob isti uri ter enakem vremenu in pripravljenosti. Vsak maraton napiše povsem drugačno zgodbo. In poti (beri: treningi) prav tako.
Možganov in naših občutij ter doživljanja pač ni mogoče okolupiti.
Slab teden do maratona. Čas za dobro psihično predpripravo. Pregled tekaške trase, pripravo tekaške taktike, opreme, priprava prehranskega načrta pred maratonom…
Čeprav želimo in se trudimo vse organizirati in pripraviti kar najbolj optimalno, nas bo gotovo kaj presenetilo.
Če dobro pomislim je vsako leto isto. Čas gre vedno nekako narobe – ali se vleče ali pa prehitro mine. Zakaj bi ga torej zapravljala po nepotrebnem?
Če bom pripravila kratke tekaške hlače, bo snežilo. Če bom pripravila dolge, bo pretoplo. Navadno se mi zgodi še kaj s supergami, podobno kot danes, ko sem na popoldanskem teku skoraj do kolen zagazila v gnojnico med tekom čez polje.
Superge sem oprala, sedaj se sušijo. Pa bodo v redu ali se bo oblika deformirala? Jaz res ne vem. Vi tudi ne.
Nagaja mi ura, če ji je verjeti, imam utrip kot slon ali želva. Samo še to se manjka, da uničim šilt na kapi.
Gotovo je le eno: panika v zadnjih dveh dneh. Obvezno. Ali bolje – trema. In še bolje: tremopanika!
Čudovito bi bilo to »tremopaniko« razporediti na vsaj deset zadnjih dni pred maratonom.
A ne gre. Kot bi odmrli možgani.
Saj je še dovolj časa. Ne da se mi razmišljati…
In seveda je to tudi čas, ko moramo paziti na hrano. Kaj jesti.
Kako poskrbeti za zadostne zaloge glikogena, hidracijo…
Vsako leto pripravljam prehranski načrt, zbiram informacije, brskam po člankih… na koncu pa naredim kar nekaj po svoje misleč, da se držim reda in dogovora, ki sem ga sklenila sama s seboj, a v resnici je polno nekih prekrškov in izjem.
Grozna sem! Če sem se sposobna zbrcati v superge kadarkoli s taktiko »ne poslušaj tistega glasu« je pri kršitvah s hrano podobno. Le da tu ne poslušam pravega glasu.
Po glavi mi brnijo sami recepti, kaj bi skuhala, spekla… na Kulinariki sem že skoraj abonirana. In še lačna sem ves čas! Saj vem, temperatura pada – apetit pa raste.
Rit pa tudi.
Čisto brez veze, da zaradi požrešnosti pokvarimo strikten tekaški trening in se še zredimo pred nastopom.
Že tako in tako nisem tam, kot bi pravzaprav želela biti.
Teh 14 dni bomo pa že še zdržali in jedli tako kot je treba, kaj ne? Ampak – kako že?
Prehranske finte ali kako pripraviti telo na učinkovitejše kurjenje maščobe
Zadnji teden pred maratonom bi morala preteči 30 kilometrov, da izpraznim vse glikogenske zaloge.
Navadno se to ne priporoča, zadnji dolgi tek naj bi se pretekel vsaj 3 tedne pred maratonom. Tokrat pa en teden?
Razmišljam, da bi to pač šlo. Greš ven, obuješ superge in odtečeš 30 km. Lepo mirno… zmeren tempo. To bi šlo.
Ampak po tem treningu ne bi smeli pojesti prav nič ogljikovih hidratov. Nič ! Samo beljakovine, zelenjavo, sadje … Pa saj to mi je všeč! Ogromna skleda solate in riba. Ogromna skleda solate in velik naraven zrezek… Ampak to je vse! Nobenih izletov v hladilnik in omaro več!
Fino bi bilo, da tudi kavice ne (auč!) ter seveda nič alkohola (ni panike – pivo bo po maratonu še slajše).
Lepši del pa pride na vrsto zadnje tri dni pred tekmo – ko pride na vrsto »carbo loading«. Navali na bele makarone, riž, palačinke …. Predvsem slednje bi šlo brez problemov! Zrezkov in rib bi se pa do tedaj lahko najedla že preko glave!
Najhujša zadeva pri tem načrtu je strah, da se pregrešim in z enim grižljajem uničim vse. Ja, res! En grižljaj uniči vse! Tako pravijo strokovnjaki. In jaz jim deloma verjamem. To je isto kot zgodba o čokoladi in pršutu: bom en košček – na koncu izgine – vse!
In potem bom na startu premalo spočita in brez glikogenskih zalog!
Pa je to sploh zdravo za petdesetletno babnico? Kaj petdesetletno… kmalu šestdesetleno?
Ne vem, res ne vem, bom razmislila. Za tak načrt moraš biti resnično psihično trden, odločen, neomajen!
“Ne! Ne bom čokolade! Ne, hvala! Ne bom poskusila te slastne, čudovite sočne torte! Ne, hvala!” Oh joj, ne vem če zmorem! Mi letos manjka motivacija?
Ah, nehaj, no!
Najbolje se je držati preverjenih zadev in ne eksperimentirati.
Pred maratonom se je potrebno predvsem dobro spočiti. Se naspati. Dovolj piti in primerno jesti vsaj zadnje tri dni.
Še pomembneje pa je: ostati zdrav! Le zdravi bomo na polno po maratonsko uživali!
Konec oktobra je navadno veliko prehladov, viroz, grip in podobnih obolenj. Pazite se tudi poškodb!
Če vas ujame kaj od navedenega priporočam, da se predvsem dobro pozdravite. Maraton je predolga preizkušnja, da bi se je lotevali na pol bolni. Nastop je lahko problematičen že samo zaradi pred kratkim prebolene bolezni, saj telo potrebuje kar nekaj časa, da si opomore. Če boste rinili z glavo skozi zid (in to ne tistega na 30 km) se vam lahko hudo maščuje. In potem res še dolgo ne boste mogli teči.
Brez teka pa ni maratona, kaj ne?
Na koncu naj vam zaupam še eno idejo. Mogoče bo pomagala tudi vam, da čas pred maratonom preživimo kar najbolj optimalno (beri: pametno!)
Poiščite si svojo predmaratonsko mantro!
Tako kot tisto spodbudno misel, ki vas v težkih trenutkih maratona žene naprej. Naj obstaja še ena za čas pred maratonom.
Jaz jo imam!
Originalni članek je bil objavljen na spletni strani Preberite.si
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Po petih letih sem spet stala na startu Bovškega polmaratona. In če sem si pred petimi leti rekla, da naj me koklja brcne, če ne bom prihodnje leto tekla v Bovcu tudi na maratonski razdalji moram priznati, da me je koklja dobro zgrešila.
Udarila mimo za pet let in zgrešila tudi razdaljo.
Pet let je tudi moja doba brez maratona. Kar verjetni ne morem! In letos skrajni čas, da to obdobje presekam. Pred dvajsetimi leti sem namreč pretekla svoj prvi maraton v Ljubljani in sama sebi bi se zdela zelo velika zguba, če ga letos ne bi pretekla ponovno. Pa čeprav čisto počasi. Pa čeprav pridem čisto zadnja na cilj – ampak najprej moram priti do starta. Zdrava in cela.
Zato sem torej v soboto, 16. septembra 2023 stala na startu Blitz Bovec maratona. Bolj zadaj. Počasna kot polž. In odločena, da se na tej tekmi stestiram na polmaratonski razdalji, če sem sploh za na start maratona v Ljubljani.
In kako sem trenirala? Veliko manj kot pred dvajsetimi leti. Tečem le trikrat na teden in vključujem veliko hoje v hrib oz. pohodništva. Tistih dvajset let žal ni čisto brez veze. Potrebujem veliko več regeneracije, veliko manj hrane, ker se kar redim oz. ne morem shujšati ter predvsem več vaj – pretežno razteznih – za celotno telo. Dva teka med tednom sta krajša in sta predvsem “igranje po tekaško” s hitrostjo ali bolje počasnostjo. Ob nedeljskih jutrih pa je čas za moje daljince, ko se izgubljam po poteh PST-ja.
Kmalu po uvedbi daljincev nad 20 km sem ugotovila, da moj plan, ki vključuje število kilometrov, ki bi jih morala preteči, ne deluje. Sem prepočasna! Z grozo sem namreč ugotovila, da sem bila v času, ko sem na primer pred desetimi leti pretekla polmaraton – šele na 14. kilometru. Tako je sedaj moj plan za maraton koregiran iz kilometrov na čas. Daljince v nedeljo tečem npr. “tri ure”. Zaskrbljujoče. Zaskrbljujoče je tudi to, da za 30 kilometrov potrebujem toliko časa kot sem pred desetimi leti potrebovala za cel maraton. Še malo več.
Ogrevamo se. Ogrevanje vodi znanec iz resničnostnih šovov Matic. Žal je vsaj polovica vaj zame neprimernih. Delam po svoje.
Postavim se zadaj, moj najljubši maratonec mi vlije moč kot po navadi. Brez njega me naj tej tekmi ne bi bilo. Hvaležna sem mu. Vedno je z menoj na startu in na cilju. In včasih se pojavi tudi kje na trasi. Nikoli ne vem, kdaj ga bom kje zagledalo.
Počasi stečemo.
Odločena sem, da na začetku ne bom tekla hitreje kot sedem minut na kilometer. To je “hitrost” s katero imam namen opraviti z maratonom. Če mislite, da je to tako počasi, da to sploh ni tek vam moram zatrditi, da se motite. Tečeš lahko še počasneje.
Prva polovica trase polmaratona je hitra, saj se teče navzdol. Zato je bil tudi moj tempo hitrejši vendar sem ves čas pazila in kontrolirala hitrost. Kar sploh ni bilo težko predvsem potem, ko se je trasa zravnala.
Profil proge – polmaraton Bovec
Lepo je bilo teči tam med gorami. Občutek sem imela, da je bilo ljudi precej manj kot pred petimi leti. Morda le lažni občutek, ker sem startala med zadnjimi. Pred petimi leti namreč še nisem bila takšna počasnela.
Tekači smo tekli lepo narazen, nobene gneče, gosposko. S še dvema tekačicama smo kljub temu tekle skoraj ves čas skupaj. Na postajah z vodo smo se izgubljale in kasneje spet srečavale.
V vasi Srpenice smo odvile med hiše, ena od njih kar po telefonu razlaga nekomu, da bo danes moral pač sam skuhati kosilo, ker je šele v Srpenicah! V tej simpatični vasici nas je pričakalo kar nekaj navijačev. Skušam suvereno in strumno teči. Otroci, babice, vaščani … pa me vpraša gospa ob poti: ” Ali ste ve zadnje?” Verjetno mi je padla čeljust čisto nekam dol ampak nekako mi ji je uspelo odgovoriti, da upam, da ne.
Nauk za navijače: nikoli ne vprašajte nobenega tekača na tekmi, če je zadnji!
Seveda nismo bile zadnje! Kar nekaj jih bi moralo še biti za nami. Vsaj tisti, ki so se v prvi polovici polovičke maratona precenili in že tam praktično shodili. Pa tudi če bi bile!
No, na razburjenje sem raje hitro pozabila, saj smo pritekli na makedam, ki vodi proti Soči in je potrebno biti pazljiv. Gleženj imam namreč še vedno rahlo otečen in lepo zavit v bandažo. Pritečemo do stopnic, ki vodijo do brvi čez Sočo. Tokrat ni nobene gneče in lahko celo prav počasi stečem preko brvi… na sredini vseeno raje shodim, saj imam občutek, da me bo katapultiralo v zrak in nato v Sočo.
Pot po drugi strani vodi v Log Čezsoški, gneče ni nobene. Občasno koga prehitim, tečem enakomerno, ni mi hudega.
Na mostu ob slapu Boka sem na “domačem terenu”. Tu sem že večkrat tekla svoje jutranje teke, kadar sva bila pri prijateljih v Čezsoči. Občudujem Svinjak, njegov vrh smo osvojili julija 2020, super tura. Cerkev v Čezsoči se kar noče pojaviti sicer je pa to takooooo dooooooolga vas. Tokrat navijači niso tako ekstremni kot pred petimi leti v nalivu. Mogoče so se le naveličali, saj smo očitno med zadnjimi.
Foto: Blitz Bovec maraton Testna tekma, poročilo
Pritečemo do razkrižja, kjer se maratonci ločijo in gredo po svoje. Mi softiči pa gor v breg. Pomislim, da se že zaradi tega splača na cel maraton v Bovcu. “Bom šla drugo leto”, delam plane brez krčmarja. Nekam vroče mi postane in pljuča postanejo majhna, moči mi vlijejo fantiči, ki ob progi navijajo Chucka Berryja – Go, Johnny, go! Me je kar pognalo, celo toliko sape mi je ostalo, da sem fantičem zaklicala “Hvala fantje, super muska!”, kar me je sicer ubilo ampak sem v najpočasnejšem možnem tempu odpuzala do ovinka … in shodila.
Nagnjena naprej, maham in si pomagam z rokami… mislim, da nisem čisto nič počasnejša kot prej, ko sem mislila, da tečem.
Takrat pa , glej ga zlomka, kot po navadi, ko najmanj pričakuješ: “Gremo, Mojca !” “Ajde, še malo, gremo, Mojca!” In grem… in spet “tečem” in sopiham gor v klanec in upam, da ga bo konec in ko bi le bil še kje kakšen ovinek, da se skrijem za njim in vsaj za hipec spet shodim, ker mi bo razgonilo pljuča v prafaktorje.
Pa je že ob meni “DEJMO, MOJCA!” , pa dejmo Mojca si mislim in puzam gor, gor, gor v nebesa… nasproti pride ženska in mi reče, samo še malo, na vrhu je voda in res je na vrhu voda. Požirek. Voda se mi zaleti. Še malo poplaknem. In odpuzam dalje, mimo picerije, proti Bovcu, v križišču gre malce navzdol in potem spet navzgor. Fotograf me slika, hvala bogu slike nisem nikjer našla in potem je letelo do cilja.
Dobim medaljo, vesela sem… ampak ni nobenega mojega.
Vseeno sem hitreje tekla kot je moj Fric hodil. Ni trajalo dolgo, da mi je čestital rekoč: “Dobra si!” Kaj pa vem, si mislim. Prišla sem pa le. Tudi hodim normalno, nisem sesuta, čisto ok. Testna tekma za maraton je uspela. Za 22,3 km sem potrebovala 2 uri, 30 minut in 45 sekund. Za limit v drugi krog v Ljubljani bo dovolj.
Na stojnici točijo zastonj pivo! Spijem dva kozarčka in nič mi ni. “V Ljubljano grem!” se veselim. Kasneje izvem, da je bilo pivo brezalkoholno. Odličnega okusa.
Foto: osebni arhiv Bovški maraton – v cilju polmaratona
Sedaj pa po pameti do maratona.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Biti zdrav je največja vrednota. Starejši kot si, bolj se tega zavedaš. Človeško telo se z leti izrablja, peša. Če ga primerjamo z avtomobilom, starejši kot je, več težav imamo z njim. In prav tako je z našim telesom.
Veliko lahko storimo sami predvsem z zdravim načinom življenja. Z gibanjem, zdravim prehranjevanjem, učinkovitim obvladovanjem stresa.
Pa skočimo v tekaško telo. In ker vsako telo, tudi tekaško, držijo predvsem noge, se osredotočimo nanje. In ker teža celotnega telesa pritiska na tla preko podplatov, poglejmo torej podrobneje: tekaška stopala.
Pisala sem že o tegobah vsakega resnejšega tekača kot so žulji, otiščanci, izguba nohtov. To so sicer neprijetne zadeve vendar jih v relativno kratkem času lahko uspešno saniramo.
Danes pa bom pisala o tegobi, ki pesti veliko ljudi, ne le tekače. To je izkrivljen nožni palec, t.i. Hallux Valgus.
Pri ženskah se pojavi trikrat pogosteje kot pri moških. Večinoma razmeroma počasi napreduje.
Sama sem rahlo ukrivljenost palca opazila kmalu po dvajsetem letu svoje starosti. Pri štiridesetih pa je zadeva postajala moteča predvsem v estetskem smislu. Čez naslednjih deset let je zadeva postala boleča. Vse športne aktivnost pri katerih potrebuješ stabilnejše čevlje so postajale vedno bolj mučne. Pohodništvo, smuka, tek. Skušala sem si pomagati z masažo, opornicami, raznimi pripomočki, vajami. Vse le stran vržen denar.
In kakšno je torej življenje s to nadlogo?
Predvsem bolj boleče. Kvaliteta življenja se močno poslabša. Že navadna hoja lahko predstavlja problem. Hoditi normalno ni več mogoče, da o nakupu čevljev sploh ne govorim.
Zaradi bolečin estetika na vsem lepem sploh ni več pomembna. Črni nohti zaradi vsakoletnega maratona in prsti brez nohtov tudi ne. Človek bi dal vse, da bi le lahko nemoteno hodil in tekel.
Leta 2017 sem pretekla svoj zadnji maraton, katerega so spremljale hude bolečine v levi nogi zaradi ukrivljenega palca. V cilju sem se zavedala, da tako ne bo šlo več.
Odločila sem se za operacijo.
Na prvi sliki lahko vidite nogo pred operacijo in na drugi po operaciji v bolnišnici. Tretja slika prikazuje nogo tri mesece po operaciji.
Operacijo sem opravila v marcu 2019 v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Iskala sem najkrajši možen termin. Odločila sem se za klasično operacijo, čeprav je okrevanje po njej daljše.
Operacija je sicer rutinska – vendar konkretna. Bolečine prav tako. Pogled na operirano nogo dolgo časa ni bil prijeten in prav tako je bila bolečina dolgo prisotna.
Po operaciji HV je hoja praktično mesec dni nemogoča, ker so bolečine prehude. V nekaterih bolnišnicah zdravnik predpiše fizioterapijo že ob odpustu iz bolnišnice in vam s tem okrevanje konkretno skrajša. Sama nisem imela te sreče.
Po slabih dveh mesecih sem si jo predpisala sama. Šele nato je šlo počasi na bolje. Tri mesece po operaciji sem poskusila s tekom vendar ni šlo. Stopalo se je preveč razbolelo, zateklo, ni imelo smisla. Pol leta po operaciji sem poskušala s krajšimi teki. Tekla sem krajše razdalje, predvsem po gozdu, kjer je podlaga mehkejša. Zamenjala sem tip obutve in sicer od minimalno na maksimalno podložene tekaške copate.
Dve leti po operaciji sem končno lahko pretekla polmaraton, ki je potekal ves čas po asfaltu. To mi je dalo upanje, da morda lahko spet odtečem še kakšen maraton.
Žal so se mi po operaciji poslabšale ostale skeletne težave (bolečine v križu, hrbtenici, kolkih in kolenih). Sledile so številne fizioterapije po posameznih sklopih in danes praktično vsak dan delam vaje za hrbtenico, ramenski obroč, kolke…
Ampak lahko tečem. Upam, da bom letos lahko napisala, da sem končno spet lahko pretekla cel maraton.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Svojo tekaško pripravljenost za maraton je smiselno preveriti na polmaratonu ter opraviti analizo testne tekme.
Svojo pripravljenost za maraton je vsako leto priporočljivo preveriti na organizirani tekmi – polmaratonu. Tak nastop je”testna tekma”. Poleg tega, da preveriš svojo pripravljenost in hitrost, nastop pokaže tudi ostale pomanjkljivosti. Pa naj bodo organizacijske ali pa tehnično tekaške narave. Zato je smiselno nastop na testni tekmi čimbolj natančno analizirati. Še vedno imamo namreč nekaj časa, da odstranimo ali vsaj omilimo morebitne pomanjkljivosti z določenimi aktivnostmi.
Kam na testno tekmo
Po letošnjem tekaškem planu je prišla testna tekma na vrsto teden dni prej kot lansko leto, ko sem tekla na Konjiškem maratonu ter leto pred tem v Domžalah in na Ptuju.
Glede na to, da je tekaških prireditev zadnja leta v Sloveniji ogromno, me dolgo časa to sploh ni skrbelo. Dokler ni prišel čas za organizacijo tekaškega vikenda in prijavo.
Brskanje po spletu ni rodilo sadov. Nič. Neverjetno. Tekaških tekem in prireditev sicer veliko, vendar prav nobenega polmaratona na moj datum.
Pomoč sem poiskala, kot že mnogokrat do sedaj, na Tekaški forum. Spletna stran, ki si zasluži prav posebno obravnavo, zato tokrat čisto na kratko: forum tekačev, ljubiteljev teka od popolnih začetnikov do vrhunskih športnikov. Tu izveš praktično vse!
In tokrat je bilo tudi tako. Polmaratona v Sloveniji sicer nismo odkrili, sem pa dobila na izbiro dva tekaška cukrčka: Udine in Varaždin.
O Varaždinski polmaratonu je bilo že veliko lepega napisanega na forumu. Lep, srčen maraton, vedno odlično organiziran pod taktirko glavnega organizatorja – tekaškega kluba Marathon95 Varaždin, katerega poznamo tudi na Tekaškem forumu, že dolga leta. Na Varaždinskem polmaratonu je teklo že lepo število forumašev, zato je bila izbira dokaj enostavna: Varaždinski polmaraton!
Varaždin
Varaždin je staro srednjeveško mesto, vsega ima okoli 50.000 prebivalcev. To je mesto baroka, glasbe in cvetja, včasih glavno mesto Hrvaške in znano po svoji čarobnosti, zato se na prizorišče odpraviva že dan prej. Imela bova več časa za ogled mesta in še naspala se bom lahko dovolj. Odpadla bo namreč dolga vožnja pred tekmo! Tako bo za vse več časa. Zajtrk in ostale priprave pred tekmo.
Testna tekma za maraton
Namestitev sva dobila preko Booking.com. Krasen penzijonček. Berem, da se dobro spi, sobe so prenovljene, fen in sploh vse kar potrebujem. Idealno.
Na meji s Hrvaško ugotoviva, da je bilo res pametno iti dan prej. Zaradi beguncev naju namreč pošljejo na drug prehod. Če bi se to dogajalo naslednji dan zjutraj bi bila spet panika.
Sledi sporočilo od Booking.com, da je prišlo do pomote in premestitve drugam. Bo že moralo biti v redu.
Noč pred tekmo
Ležim v postelji, poravnana na hrbtu brez vzglavnika , lepo pokrita in skušam zaspati.
In nato se začno prave predpriprave za testno tekmo v Varaždinu.
…. Taram, taram… bum…. bum…. bum… odmeva iz bližnje diskoteke.
Preveriva, če so okna dobro zaprta. Zaprta so, kolikor so lahko. Žal ne tesnijo dobro zato skoraj poskakujeva po postelji v ritmu … bum, bum, bum …bam, param, bam, bam…
Glavo vtaknem pod blazino in se trudim zaspati… ne gre.
Skušam odmisliti zvok. Moram spati. Ura bo zvonila ob pol sedmih, ker moram pred tekom dovolj zgodaj jesti, sicer lahko pustim zajtrk kje ob poti. Proti svoji volji.
Sedaj me moti žimnica. V sredini je luknja, vleče me na desno. Ležim diagonalno. Moj sotrpin se besno vrti po postelji kot vrtavka.
Ko mu že skoraj zavidam, da je zaspal, ga odnese v zrak, kjer se nekako umetelno obrne in pade nazaj v posteljo. Usedem se in ga gledam. Deluje kot da spi. Pravi akrobat.
Spijem vodo in skušam dalje spati.
Mislim, da je hrup prenehal okoli treh, ob štirih sem zadnjič pogledala na uro. Torej sem tedaj nekako zaspala ali bolje zadremala, ker sem v snu bila že na startu in iskala vhod pa čeprav sva šla stadion pogledati že podnevi.
Jutro pred tekmo
Ob pol sedmih zazvoni budilka. Samo spogledava se skozi napol priprte oči : »Še pol urice!«
Skušam se maksimalno spočiti v teh tridesetih minutah, ko se mi prikrade misel: “Zakaj sploh rinem na to tekmo?”
Včasih se mi je zdelo naravnost trapasto hoditi na tekme in teči v tropu kot kakšen črednik in za to še plačevati? Tako se mi že dolgo ne zdi več. Sicer na tekme ne hodim veliko, ampak kakšne tri ali štiri na leto pa le odtečem. Tako: za dušo in veselje ter kot test pripravljenosti. Ter seveda obvezno en maraton na leto, za nagrado, ker sem pridna, da tečem. Da ne neham. Sicer, iskreno, samo med nami – maraton že dolgo ni več samo nagrada. Nagrada se je spremenila v potrebo. Rabim maraton! Hočem maraton!
Ležim v postelji in s strahom čakam, kdaj bo treba vstati. Čisto sem se potuhnila, da ga ne zbudim, da še malo traja tole poležavanje… torej, zakaj sploh rinem danes tja dol na start? Tudi enaindvajset kilometrov ni tako malo … lahko bi odležala tule še kakšni dve urici, počasi pojedla zajtrk, popila kavico in se odpravila malce po mestu. Na lenobni potep!
Samomotivacija
In potem? Nekaj bi manjkalo. Kot sta včasih rekli hčerki: vrhunec dneva. Ja, dan brez teka je izgubljen dan. Sicer pa … ni variante, da ne bi šla na tekmo, pa čeprav celo noč ne bi spala čisto nič.
Ne želim si takšnih dnevov in bog ne daj – življenja. Že tako ali tako se kdaj zgodi. Ah, to ni zame! To naj počno drugi, če želijo.
Veliko boljša je moja izbira: tekma in potem sprehod po mestu! In nato prisluženo pivo po tekmi na slikovitem trgu pred mestno hišo! To je življenje! In tisti čudovit občutek, ki te prevzame, v cilju. Ko je za teboj testna tekma in si še korak bliže maratonu: cilju tekaške sezone.
Čudovit je občutek zmage nad samim seboj!
Sem že v kopalnici. Na zajtrku. V opremi. Zunaj !
Pot na start
Ne boste verjeli: spet skoraj tečeva, tokrat na Stadion Sloboda, da dvignem startno številko. Z grozo ugotovim, da je vedno isto! Vedno zadno minuto! Kot v Amsterdamu. Le da je Varaždin manjši pa tudi točno poznava pot na stadion.
Dvignem številko. V vrečki me preseneti praktična tekaška majica, voda in… velikanski sendvič!
Na stadionu je živahno. Tečejo tudi otroci na 400 in 800 metrov zato jih hitiva gledati in spodbujati. Ugotavljava, da so deklice hitrejše in vztrajnejše od dečkov. Ena izmed njih vodi skoraj celi krog a se preceni. Na koncu je tretja!
»Tudi jaz ne smem začeti prehitro«, pomislim.
Start Varaždinskega polmaratona je pred stadionom, kar hvala bogu izvem pravočasno potem, ko se nama je vseeno zdelo čudno, da tako dolgo ni nikjer odraslih tekačev.
Vzdušje je prijetno, ogrevamo se ob dobri glasbi in pogledujemo na uro.
Tekma – Varaždinski polmaraton
Start ob 10.00 – pok pištole.
Tokrat nimamo čipov, samo štoparico. Torej bomo uvrščeni po bruto času. Skušam se postaviti bolj spredaj, da ne izgubim preveč časa zaradi gneče a se kmalu začnem pomikati ritensko nazaj. Sotekači ali bolje konkurenca deluje prav nevarno.
Pred menoj je sloka maratonka – pravi klon Paule Redcliffe.
»Kaj se rineš naprej« se oštejem. »Nazaj se spravi, te bodo še pomendrali!«
No, ko stečemo, kar gre. Nihče me ne pomendra.
Tempo
Idealen tempo je tisti v katerem lahko pretečeš celotno tekmo kar najbolj ekonomično in hitro. Pravzaprav ravno prav hitro, glede na svojo pripravljenost. Največkrat tekači naredimo to napako, da pričnemo prehitro. In čeprav so morda prvi kilometri hitrejši od planiranih je končen izračun slabši kot bi bil, če bi tekli enakomerno ali bolje, v ravno pravem tempu.
Prvi kilometer odtečem z lahkoto.
Na začetku tekme je tekač spočit, deluje tudi adrenalin, zato lahko hitro izgubiš realen občutek hitrosti in moči, ki jo vložiš v hitrost teka. Realen rezultat mojega občutka teka v prvem kilometru – lahkotnost – je bil v resnici samo prehiter tek glede na mojo pripravljenost in ostale dejavnike, ki vplivajo na sam končni rezultat teka na 21 kilometrov. Enostavno povedano: pretiravanje!
Pretiravam še naslednjih nekaj kilometrov misleč, da sem dovolj pripravljena. Da zmorem ter da sem v tem tempu sposobna preteči celotno testno tekmo.
Pa sem se grdo uštela. Pogrnila na polno pri tekaški taktiki.
Dodatno me je spodbudil še moj nekdanji sotekač, češ, da ne morem biti vsako leto hitrejša.
Želim dokazati, da ni tako. Lahko sem boljša! Zakaj ne bi za svoj šestdeseti rojstni dan, na primer, odtekla svoj najhitrejši maraton?! Ja, kaj? Zakaj pa ne?
»Nisi dovolj dobro pripravljena!«
To me jezi. Pa kdo sploh lahko ve, razen mene, kako dobro sem pripravljena in kako se počutim. Nihče! Samo JAZ!
Tako se podim prvih pet kilometrov iz mesta ven. Nato se zadeva nekako stabilizira, tečem malo pod pet minut na kilometer mimo polj in travnikov.
Da dosežem raven pod pet minut na kilometer, me vsako leto stane kar nekaj truda. Na Varaždinskem polmaratonu sem imela ves čas varljiv občutek: če se ne vidi petice (tečem pod pet) sem dobra, sem dovolj hitra.
In tako sem tekla prepričana, da bom v cilj pritekla v planiranem okviru.
Bežno pomislim, da bi bilo pametno preveriti čas na deset kilometrov in petnajst, a se mi enostavno ni dalo. Med tekom zelo nerada predolgo pogledujem na uro in še manj iščem podatke po njej. Pravzaprav je to izguba dragocenih sekund.
Sicer pa imam dober občutek. »Gotovo sem imela na desetem kilometru manj kot petdeset minut«.
To je bilo sicer res. A žal sem izračunala polovični čas napačno! V resnici bi morala imeti na desetem kilometru okoli petinštirideset minut!
Moje zadovoljstvo doseže vrhunec, ko zaslišim tam nekje okoli sedemnajstega kilometra sotekmovalca, kako sprašuje kolegico:
«Kakšen tempo je tole? Za koliko?!«
»Tamo nekje četrdestri«, sledi odgovor.
»Uau«, sem vesela in se sploh ne sekiram, ko mimo mene stečeta dve tekačici. Kar naj gresta, glavno, da jaz pridem v cilj tam okoli 1:42:00. Brez veze! Ne bom se podila kot zmešana, lepo, pokončno bom odtekla v krog stadiona. Čas bo soliden, če nadaljujem v tem tempu. To bo celo bolje kot sem načrtovala!
Trasa polmaratona
Varaždinski polmaraton v marsičem spominja na moj veliki lanskoletni maraton v Amsterdamu. Tehnično in doživljajsko.
Start in cilj na stadionu, prihod na start v zadnji minuti.
Potek trase deloma po mestu in nato pentlja ven, na podeželje ter nazaj. V Varaždinu po drugi strani ceste, v Amsterdamu po drugi strani reke. In še nekaj imata skupnega. NADVOZ!
Oba maratona sta zelo ravninska. In oba imata en nadvoz. Varaždinski čez avtocesto. Veselo ga pretečem v obe smeri. Tja in nazaj. Teka, teka… brez problema. Nazaj grede se zalotim, da si hočem nadeti »trpečo masko« v tistem trenutku, ko se spomnim nadvoza v Amsterdamu. Hitro se je znebim in se na silo potegnem usta v nasmeh. Deluje. Na osemnajstem kilometru testne tekme za maraton pač ni trpljenja! Ga ne sme biti!
Osemintrideseti kilometer maratona je povsem druga zgodba. Vzporedno vesolje, če hočete. Še posebej, če je sredi dolgega nadvoza nad reko vodna postaja ravno na najbolj strmem delu klanca. Deluje kot navpično postavljen zid. Dobesedno.
Ni prijetno ponovno steči v tisti »klanec«. Ker če želiš do vode na okrepčevalnici, se moraš bolj ali manj ustaviti, da sploh prideš do mize. Zaradi gneče namreč– maratonci visijo skoraj v grozdih okoli okrepčevalnic, veliko jih hodi ali celo stoji in se razteguje ob trasi. Ta okrepčevalnica je bila res nekaj posebnega. Kot šank v vaški gostilni!
Ko sem torej izvajala »hodotek« v tisti “nadvozni” hrib, sem upravičeno imela na obrazu ne ravno srečen in navdihujoč izraz. Pa ne bom napisala, da sem trpela. Le grizla sem maratonske muke.
Tega problema na varaždinskem polmaratonu ni. Tekačev je veliko manj, vodo lahko nemoteno vzameš ali pa ti jo prostovoljci podajo in jo piješ med tekom. Ker so plastični kozarčki dokaj prožni je pitje enostavno.
Vodo pijte na vsaki okrepčevalnici. Potrebujete jo. Poživlja in daje novo energijo.
V Varaždinu res ni bilo pretirane gneče. V samem mestnem jedru praktično ni bilo čutiti, da se le nekaj minut stran odvija maraton. Nekaj navijačev je bilo okoli stadiona, po mestu ob trasi teka ter ob okrepčevalnicah. To veselje, odkritje ali bolje razodetje, kaj takšna tekaška prireditev lahko vse dobrega prinese mestu, Varaždince še čaka.
Stadion Sloboda
Na vhodu na stadion Slobode zaslišim mojega najdražjega navijača: »Dejmo, Mojca!« Kot bi dobila brco v rit me odnese naprej, mimo njega in že tečem po stadionu.
Strašno mi je všeč občutek stika superg s stadionsko podlago, noge se lažje in hitreje premikajo. Prehitim še eno žensko in tečem naprej. Sotekača ob meni nekdo spodbuja in ta me prehiti. To me jezi in v tistim spet zaslišim od nekod mojega: »Prilimaj se mu za rit!« in se mu res najprej prilimam ter nato odlimam, ga prehitim in nato še enega.
Šprintam v cilj v pričakovanju odličnega časa!
Napovedovalec celo napove moje ime in med tekom si sramežljivo mislim: »Joj, pa ne, no!« in že sem pod slavolokom.
Ure še ne vidim. Skoraj takoj se spomnim, da moram ugasniti štoparico, ker nimamo čipov, da bi lahko kasneje videla svoj neto čas.
Nato zmagovalno pogledam na svojo uro: “Kaj?”
Pa še enkrat: “Kva?”
Ne morem verjeti: “Kuga?”
” Pa kva je zdej to?”
Če je bilo na 20. Kilometru 1:34 kako je lahko sedaj 1:45:22?
Pomislim, da se mi je pokvarila ura. Tudi kalorije mi narobe sešteva… ampak čas? Halo! In sedaj vidim tudi na slavoloku svoj bruto čas – 1:45:23. In nato na rezultatih!
Kasneje se domislim, da sem očitno pogovor na trasi narobe razumela. Tekačica ni rekla: 1: 34 ampak 1:43! »Trisčetri al četritris«… nekaj takega.
Peklenski načrt
Za maraton si bom pet kilometrske čase vsekakor napisala s črnim alkoholnim flomastrom na roko! Ker to je pa že preveč. In sploh me skrbi! Kakšen čas sploh lahko pričakujem na maratonu? Pod štiri ure bo že, ampak kaj boljšega si skoraj ne upam pričakovati.
V naslednjih tednih me sicer čaka še nekaj treningov moči in hitrosti. Če jih bom po pameti in pravilno ter redno izvajala, lahko svojo hitrost sicer še malček izboljšam.
In na koncu – a ne nazadnje: prehrana! Jesti moram pravo hrano ob pravem času.
Torej:
matematika
trening
prehrana
To je moj “peklenski načrt” , ki mi lahko pomaga do čim boljšega nastopa na maratonu. Ampak čudežev se pač ne da več narediti.
Ali pa?
Sicer je pa maraton že itak sam po sebi en velik čudež! Če ga le pretečeš!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Opomba: članek je bil objavljen na spletni strani Preberite.si dne 25. septembra 2015.
Se tudi vi med tekom kdaj zalotite, da bi morda morali biti nekje drugje, početi nekaj drugega? Se vam je kaj podobnega dogajalo ob vaših prvih tekaških korakih?
Sindrom “Kaj vse bi še lahko postorila”
Sama sem imela večkrat slabo vest. Predvsem takrat, ko sta bili hčerki mlajši in bi želela biti ves čas ob njiju. Ko sem tekla sem razmišljala o neobešenem in neopranem perilu. Pa tistem nezlikanem kupu in celi gori moških srajc. Ali ima moj še kakšno za jutri? O neodnešenih smeteh, pozabila sem jih odnesti spotoma. Pa spet o mojih srčicah doma, ves čas sta nekako tekli z mano! Ob teku sem se večkrat spomnila, da bi lahko v tem času naredila marsikaj drugega. Pomila ali posesala tla, pomila okna, kuhinjske omarice. Kopalnico je potrebno spet generalno počistiti. Spet bi kaj sešila, kar je moja druga obsesija. Presadila in zalila rože! Se igrala s hčerkama! Spet.
Sindrom “Kaj si bodo drugi mislili o meni”
Še posebno ženske imamo v sebi nekako prirojeno obsesijo, da zmoremo vse in še huje: da moramo narediti vse. In zato tisto pravo sebe prevečkrat postavljamo na zadnje mesto.
Ko danes pogledam nazaj so me resnično mučile same neumnosti. Od tega kaj bosta rekla tašča in tast, sosedje, morebitni znanci in prijatelji, ki bi lahko prišli na obisk in ugotovili, da nimam vse pospravljeno – ampak: ”Teči je pa lahko šla!”
Resnica pa je takšna, da to ne zanima prav veliko ljudi. Briga pa popolnoma nič! Če pa že – to ni moj problem! Naj govorijo karkoli že hočejo. To pove več o njih kot o meni.
Mama mi je večkrat rekla: “Kaj se sekiraš!? Saj imaš vedno pospravljeno. Če koga moti, naj pa stran pogleda!” No, tisto, da imam vedno pospravljeno sploh ni res. Gotovo pa je, da največkrat samo ti veš, da kaj ni na svojem mestu ali pa je malce več prahu kot običajno.
Tek je pravica
S tempom življenja, kot ga živimo danes ni čudno, da smo občasno preutrujeni od vsega. Od službe, gospodinjskih opravil, morebitnih dodatnih izobraževanj, raznih obveznosti in marsikdaj tudi od lastne nesigurnosti vase! Zavedati se moramo, da ima vsak pravico, da si vsaj pol ure na dan vzame čas samo zase. Da je na svetu tudi naš Jaz ter da nikakor ni v redu, da zaradi vseh teh obveznosti popolnoma pozabimo nase.
Se počutite kot bi bili na razpelu? Tista Slaba Vest na eni strani in na drugi Tvoja Vest, ko se zavedaš, da moraš narediti tudi nekaj zase in ostati zvest samemu sebi. Ne mučite se! Recite si: “Pol ure na dan je mojih, porabim jih lahko za karkoli!”
Jaz jih. Brez slabe vesti. Za tek. In zrak tam zunaj. Za občutek nekakšne svobode, vsaj za pol ure na dan. Ven! V superge!
Dan brez teka je izgubljen dan
Na tek se lahko odpravimo praktično kadarkoli, odvisno kakšne in kdaj imamo svoje vsakodnevne obveznosti.
Med tednom se sama najraje odpravim pred morebitnim kosilom oz. večerjo. Ko se vrnem iz teka sem po tuširanju kot prerojena. Imam več energije in tudi naredim neskončno več kot če ne bi tekla.
Na tisti dan, ko ne tečemo, ne naredimo popolnoma nič več. Utrujeni od službe obtičimo ob ždenju za mizo ob prebiranju časopisja in pregledovanju reklamnih letakov, ob pitju kavice, počivanju na kavču. Skratka – neproduktivno. In na koncu dneva vidimo, da smo naredili veliko manj, kot bi, če bi šli teči. Če že drugega ne: vsaj tekli bi! Naredili bi nekaj zase.
Tako kot otroci tudi odrasli delujemo po sistemu: “Več dela kot imaš – bolje ga razporediš in več narediš!” Če pa dela ni dovolj, se ti ne ljubi narediti niti tisto, kar je resnično potrebno opraviti.
Adijo slaba vest
Slabo vest imamo ljudje takrat, ko naše vrednote niso v skladu z našim ravnanjem in vrednotami oz. pričakovanji družbe. Takrat v sebi bijemo boj med svojo notranjostjo in tem, kako nas vidi zunanji svet. Včasih so te ljudje debelo in začudeno gledali, če si tekel. Danes ne več. Vse to se spreminja.
Spreminjamo se tudi mi sami, do neke meje. A kljub vsemu smo edino sami sebi eden in edini jaz. Zato je najbolj pomembno, da ostajamo zvesti sebi.
Tekači najdemo pot do sebe ravno preko teka. Zato sem s to vrsto slabe vesti že zdavnaj opravila. Čeprav jo še imam! In to takrat, ko že nekaj dni ne tečem.
Maraton bo vsaj posredno vplival na celotno družino.
Bi želeli preteči maraton vendar ste v dvomih kdaj? Nekateri pravijo, da za mlade maraton ni dober, da je prenaporen in nekako ni priporočljivo, da bi ga pretekli pred svojim dvajsetim letom. Takšen je navadno tudi starostni limit za to kraljevsko razdaljo. Gotovo ne brez razloga.
Dejstvo je, da mora biti telo trenirano in pripravljeno na večji napor. Starejši tekači, ki tečejo redno, so tu v prednosti. Mlajši pa morajo poskrbeti, da si zgradijo tekaško bazo in telo postopoma pripravijo na ta težek izziv.
Ko treniramo za maraton moramo temu cilju podrediti marsikaj. Prehranjevanje, zabavo, druženje. Pomembno je dovolj spanja.
Katero obdobje v življenju je torej tisto, ki naj bi bilo za “projekt maraton” najprimernejše? Praktično kadarkoli, če smo sposobni biti do sebe dovolj strogi in razsodni. Sami s seboj se lahko najbolje zmenimo.
Kaj pa, če imamo družino?
Tek in družina
Najdragocenejša je ugotovitev, da kljub temu, da imamo doma družino z morda še ne šoloobveznimi otroci, lahko še vedno najdemo čas za tek in to na tak način, da otroci ne bodo prikrajšani za vašo družbo. Ter da zaradi teka ne obremenjujete drugih.
Že davno sem ugotovila, da s tekom zmorem neskončno več! Več in bolje!
S projektom “maraton” je seveda kristalno jasno, da bo samo pol urice za tek – premalo.
In kaj storiti v tem primeru?
Pomembno je natančno planiranje časa. Čas za tek je lahko pred službo ali po službi. Nekateri si lahko privoščite trening morda celo med službo. Tečete lahko med tem, ko so otroci na različnih dejavnostih, na šolskih izletih. Ko so malce večji – pa med tem, ko pišejo domače naloge. Domače naloge naj otroci pišejo sami. Ko se vrnete iz teka, je čas za morebitna vprašanja.
Treninge za maraton morate vsaj občasno spremeniti v “maratonsko družinsko druženje” s tekom! Naj vas na teku spremlja cela družina, tudi vaš partner. Pojdite na tek vsi skupaj!
Seveda pa vztrajajte! Če ste otrokom povedali, da je vaš cilj postati maratonec ali maratonka, je to najbolj obvezujoče. Bodite vzgled svojim otrokom in z znanjem, resnostjo in vztrajnostjo otrokom pokažite, da lahko na tem svetu dosežete vse, če le hočete! Saj veste kako pravijo:“Človek je vreden toliko kot njegova beseda!”
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Tekači radi gledamo številke. Tiste tekaške. Koliko kilometrov smo pretekli v določenem obdobju, kakšna je bila hitrost, kakšno razdaljo smo pretekli, rezultati in razvrstitve na morebitnih tekmah, teža. Počutje.
Pred leti mi je to bilo v veliko veselje, zadnja leta malo manj. Malo manj tudi zato, ker so številke meni ne preveč všečne.
Pa jih poglejmo.
Številka naše starosti je praktično edina na katero nimamo vpliva. A kaj, ko ima ta številka vedno večji vpliv na naše ostale številke.
Hitrost: s starostjo tekaška hitrost pada. Žal. Potrudimo se, da se to zgodi čim kasneje.
Razdalja: hitrost pada, razdalja bi po neki logiki lahko rasla saj počasneje lahko tečemo dlje. Poskusimo.
Rezultati: se spreminjajo. Morda smo res počasnejši ampak… na tekaških tekmah so nam v pomoč kategorije, v katerih lahko tekmujemo s sebi enakimi.
Teža: leta gor, teža gor. Ni pa nujno. Le bolj striktni in pazljivi moramo biti in paziti kaj in koliko bomo vtaknili v usta.
Počutje: tako kot tekaške superge tudi naše telo ni ves čas novo, stara se. Le da superge lahko zavržemo stran in si kupimo nove, telesa oz. našega zdravja pa ne moremo. Počutje je glavni faktor. Počutje je zdravje, kamor spadajo tudi poškodbe.
Iz svojega tekaško rekreativnega dnevnika sem potegnila podatke za leto 2022. Številke so mojemu počutju primerne. Kljub temu, da je večina številk prenizkih (le ena je občutno previsoka) sem relativno zadovoljna. Gibala sem se, trudila sem se, da bi morda spet lahko pretekla maraton.
Iz razdalj po posameznih mesecih prav lepo vidim, kdaj se mi je kaj “zgodilo”.
Zadnjih nekaj januarjev pričenjam z mislijo, da do pomladi malce shujšam. Nisem kaj prida uspešna, uspe me za kakšen kilogram in ko mi ravno nekako gre, ko že začenjam čutiti tekaško moč in ko malce spet začnem pridobivati na hitrosti, se mi nekaj zgodi.
Marca 2022, kar se lepo vidi na grafu, se mi je zgodil padec “skok na ploh”. To je vrsta padca, ko se spotakneš in letiš po zraku kot puščica naprej. Kot bi želel skočiti na glavo, vendar pristaneš na trebuhu, torej skočiš “na ploh”. Podrobnosti sem opisala v članku BREZBRIČNOST. Posledice čutim še danes. Natrgala sem si dve tetivi, poškodovala kost ob narastišču mišice in fizioterapevtke in fizioterapevt v ZD Center so postali že skoraj moji najboljši prijatelji. Super so. Res pomaga. Naučila sem se cel kup vaj. Za hrbtenico so me že naučili, sedaj jih znam tudi za ramo in celo telo.
Že štirinajst dni po padcu, ko je bolečina malce popustila, sem se vrnila k teku. Tekla sem previdno, rama me ob teku skorajda ni bolela, le pasti nisem smela. Zelo previdna sem bila, pazila na vsak kamenček, vdolbino na cesti, korenino na poti.
Veselila sem se prihajajočih dolgih tekov, 25 km sem lepo pretekla in se veselila treninga. Rada tečem npr. 2/3 treninga malce hitreje in zadnji del počasi. Posledično imam ves čas podoben srčni utrip in to mi res odgovarja. Paše mi.
Junij je bil čudovit mesec, ko sem pri prijateljih na morju odtekla en res prijeten tek. Saj veste: morski zrak, borovci… in potem zaplavaš… Prijetno je bilo na Puljski tržnici vse do trenutka, ko me je pričelo “nekaj” boleti v hrbtenici… kar na lepem. Komaj sem prišla do avtomobila, doma sem bila že skrivljena, zverižena. Ne prvič, večkrat se mi to zgodi. Iz neznanega vzroka. Pojma nimam. Baje sploh ni pravega vzroka.
Je pa to bil potem vzrok, da spet nisem tekla. Tokrat daljše obdobje. Fizioterapija za ramo mi je sovpadla z bolečino v hrbtenici, tako, da sem takoj dobila terapijo. Rama bo počakala, sanirati smo pričeli hrbtenico. Kmalu mi je bilo jasno, da z maratonom ne bo nič. In septembra, da tudi s polmaratonom ne bo nič.
Sledil je čas počasnega uvajanja teka po mehki podlagi. Striktno ogrevanje pred tekom. Raztezne vaje po teku. Vaje za hrbtenico vsako jutro… in tako se je leto končalo in pričelo novo.
V letu 2022 sem pretekla 700 km, prehodila 430 km po naših gorah in hribovju ter prekolesarila 550 km. Tekem nisem pretekla nič. Najbolj uživaški tek pa je bil 15 km trail tek po Dugem otoku v solo izvedbi.
Tek ni ekipni šport. Tudi sama največkrat tečem sama in roko na srce: to mi najbolj odgovarja. Razen takrat, ko je z menoj še tekel moj mož. Pa čeprav mi je šel včasih pošteno na živce. To je bilo takrat, ko sva se skupaj pripravljala na maraton.
PRIPRAVE NA PRVI MARATON, TEK IN PARTNERSTVO
Najlepše je, če sta življenjska partnerja kompatibilna do te mere, da se podpirata tudi na področjih, na katerih morda ne delujeta skupaj. Tu imam v mislih službeno področje in prosti čas. Da človek lahko resnično uživa v življenju in tudi v svojem morebitnem hobiju ali rekreaciji, potrebuje razumevanje in podporo partnerja.
Tek je oblika rekreacije, katere se lahko loti praktično vsak zdrav človek. Če vaš partner nad tekom še ni navdušen, ga boste morda nad njim navdušili prav vi.
Tek poglablja partnerstvo. Neskončno. Najbolje tekača lahko razume samo tekač. Če vaš partner teče, poskusite še sami. Saj ste z njim zato, ker ga imate radi? Naredite to zanj. Vztrajajte vsaj mesec dni. Kmalu boste vedeli, zakaj mu je tek tako zelo všeč. Istočasno boste tudi sebi naredili velikansko uslugo.
TEK IN PARTNERSTVO; Photo by Jou00e3o Vu00edtor Heinrichs on Pexels.com
Potem se vam morda zgodi to, kar se je dogajalo meni. Ko sem postajala nevzdržno sitna, me je mož s supergami vred zaklenil pred vhodna vrata rekoč: “Čez pol ure se vidiva!” Takrat je bilo resnično prijetno odteči tisti “najin” krog, sama. Vrnila sem se kot prerojena. In mu bila seveda neskončno hvaležna. Točno je namreč vedel, kaj potrebujem po napornem dnevu ali celo dnevih. Počitek s tekom.
Čeprav je človek utrujen od službe, gospodinjskih opravil in obveznosti, mu bo tek povrnil izgubljeno energijo. Preverjeno se boste prenehali mučiti z raznimi vprašanji in nesmiselno slabo vestjo. Človek ne more ves čas gledati samo na druge ali celo na cel svet. Najprej mora gledati nase in potem lahko vsem ostalim daš veliko več.
S TEKOM DO RAZSODNOSTI IN SAMOZAVESTI
Pridobili boste razsodnost, jasnejše misli, samozavest. Izboljšali svoje organizacijske sposobnosti, kreativnost in dobro počutje. Ter še marsikaj.
PRIPRAVE NA PRVI MARATON KOT PARTNERSKA AVANTURA
Če tečete s svojim življenjskim partnerjem je to čudovita skupna avantura. Tek vaju bo povezal na prav poseben način.
Pretecite svoj prvi maraton skupaj. Zato boste potrebovali redne treninge. Preteči morata določeno količino kilometrov na teden. Ali še bolje: niso važni toliko kilometri kot je važen čas preživet na teku. Skupen čas. In ne hitrost teka!
Ko trenirate za prvi maraton morate svoje telo namreč počasi pripraviti na napor. Daljši napor. Sposobni morate biti teči dolgo. Pred prvim maratonom morate biti sposobni teči zdržema vsaj tri ure in pol. In če na začetku ne zmorete brez prekinitve teči niti pet minut – naj vas nikar ne skrbi. Počasi se daleč pride! Celo dlje od maratonske razdalje. Samo odnehati ne smete.
Spoznali boste, kaj vse zmore vaše telo. In še pomembnejše: kaj vse zmorete VI in vaša psiha. Ob doseženih manjših ciljih boste vedno bolj zadovoljni in motivirani za še več. 10 km, 20 km, 30 km pa vse do 42.195 m in še dlje. Če le tako hočete.
Še enkrat: vztrajajte! Ne odnehajte! Boste videli kako čudovito se boste počutili, ko boste nenadoma ugotovili, da ste iz prvotnih pet minut teka napredovali do cele ure! Noro!
TEK IN PARTNERSTVO;Photo by RUN 4 FFWPU on Pexels.com
TEK Z VAŠIM ŽIVLJENJSKIM PARTNERJEM JE DARILO
Neskončno lažje boste vztrajali, če vas bo ob tem podpiral partner in vas razumel. In seveda daleč najbolje je, da sta tekača oba ter da skupaj trenirata za prvi maraton. Na ta način bosta drug drugega motivirala. Če se vam ne bo ljubilo teči vas bo vzpodbudil partner. In bosta šla! In nihče ne bo ostal doma sam. Nobeden od vaju se ne bo počutil nekako izdan in bog ne daj – osamljen.
Kadar bosta utrujena si bosta občasno šla tudi na živce. Morda si boste zaželeli še en tek po teku, da si odpočijete od tečke ali nergača. Nič hudega. To je povsem normalno. Poleg tega je to dodaten psihološki trening, da zdržiš in v sebi ostaneš trden brez nepotrebnih besnih izlivov. Po teku se vse te neumnosti takoj pozabijo. Sicer pa se pogovorimo kaj je bilo tako strašansko groznega 😉 !
Je šel prehitro? In še huje, seveda, če je šla! Ona, seveda. Bi rada, da ga infarkt?!
Ja, včasih moški ego neskončno trpi. In ženska tekmovalnost postaja že skoraj neokusna. Ampak naj vam bo v tolažbo. Poznam VELIKO tekačic, ki so hitrejše od svojih partnerjev in to ni prav nič nenavadnega.
Sicer smo pa ženske tudi grozne. Zavedati se moramo, da so tudi naši moški utrujeni (čeprav neradi priznajo) in niso vsak dan najbolje razpoloženi za tek. In poslušanje našega čebljanja. Če se teče – se teče. Če se čveka – se pa čveka.
Če vaš partner občasno pogleda kakšno tekačico ni to nič hudega. To je normalno, tako so narejeni in baje si ne morejo pomagati. Če pa le ves čas samo prodaja zijala potem pa resnično ni normalen. In tu smo našli spet velikanski plus teka, saj nam pomaga prepoznati oz. ločiti cepca od normalnega moškega. Nobeni tekačici ne privoščim, da bi bil njen partner nekakšen “usekanec”. No, na tak način se jih morda celo lahko nekoliko testira.
Seveda velja tudi obratno. Če vaša partnerica ves čas bulji in deli dovtipe tekačem ter vas skuša nato prepričati, da je to čisto normalno … opa! Ni normalno. Moram pa priznati, da kaj takega zaenkrat še nisem opazila.
TEK IN PARTNERSTVO; Photo by Andrea Piacquadio on Pexels.com
TECIMO SKUPAJ
In tisti, ki tečete skupaj, cenite to. Skupen tek je nekakšen dar. Darilo! Uživajta v njem. In bodita strpna drug do drugega. Tekaški plan si spišita skupaj. Za prvi maraton sploh ni večjega problema, saj morata delati predvsem na tekaški bazi. To je nabiranje kilometrov, postopno podaljševanje. Tu hitrost ni važna, glavna je postopnost, enakomernost, vzdržljivost. Cilj prvega maratona naj bo – priti skozi cilj. Z nasmehom. Če ne bo šlo ravno z nasmehom – pa vsaj brez poškodb!
In skupaj vama bo uspelo. Če sta prava dva skupaj – uspe vedno 😉 !
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Odločili ste se, da boste tekli. Mogoče se želite udeleževati različnih tekaških tekem. Ali pa ste si za cilj postavili, da pretečete svoj prvi maraton. Odločitev, da boste pretekli maraton pa ne zadeva le vas ampak tudi vaše bližnje. Družino. Vaše otroke!
V kolikor imate otroke je to lahko še en velik plus za lažje doseganje cilja. Prvega maratona. Zavedati se morate, da trening tekača, ki ima družino z malimi otroki ne more biti identičen treningu nekoga, ki družine in/ali otrok nima. Kar pa ni nujno, da predstavlja večji problem. Lahko postane prednost.
Tek in otroci, osebni arhiv
Tek je dejavnost preko katere otroci lahko spoznajo, da je trud vedno poplačan. Zato morajo biti tudi otroci vključeni v projekt “Prvi maraton”. Morda bodo nad vašo idejo in odločitvijo še bolj navdušeni kot vi sami. Vključite jih aktivno v oblikovanje svojega treninga.
Kako? Pogovarjajte se, planirajte skupaj. Na ta način vas bo otrok podpiral, ko se boste odpravili na svojo dolgo tekaško turo, saj se ne bo čutil odrinjenega. Podpiral vas bo in vas ob koncu teka spraševal, kako je šlo. Treninge in tekme bo podoživljal z vami in vas skušal posnemati. Če ne v teku – v vztrajnosti.
Kaj je lahko za starše večja motivacija kot iskreni ponos lastnih otrok? Otrok, ki so neskončno ponosni na vas? In nase?
Tek je namreč tako zelo pošten kot le malo stvari v našem življenju. Kolikor vložiš – toliko dobiš. In prav ničesar ne moreš izsiliti in prigoljufati. Tek je maraton življenja. Poln vrhuncev in padcev, bojevanja samih s seboj in z okolico, smeha in solz … Tako v življenju kot pri teku ne gre brez truda. Moraš se potruditi. Moraš napeti svoje moči, stisniti občasno zobe, obuti superge tudi takrat, ko se vsi ostali poskrijejo v hiše in zavijejo v tople odeje.
Kako naj tečejo otroci
Tek in otroci, osebni arhiv
Ne silite svojih otrok v dolge neprekinjene teke ali resne treninge. Otroško telo se namreč še razvija. Otroci naj tečejo v okviru igre. Tekaška abeceda je idealna za kaj takega. Sicer je pa tek dobra podlaga za celo vrsto športov.
Otroci se lahko z vami udeležujejo tekaških tekmovanj. Na večini so namreč tudi otroške kategorije. Tu naj bo predvsem vodilo udeležba in ne uvrstitev.
Brezplačni tekaški trener(ji)
Vpišite otroke na atletiko ali kakšno podobno dejavnost. Če bodo otroci trenirali atletiko izkoristite zadevo in naj otroci novo znanje in vaje prenašajo na vas. Na tak način imajo otroci podvojen trening ter so še dodatno motivirani. Preizkusijo se lahko še v vlogi trenerja. Vi pa imate brezplačnega tekaškega trenerja! Gotovo se boste naučili česa novega. Tudi naju sta ravno hčerki naučili tekaške abecede. Skupaj smo delali tekaške vaje, tekmovali in se na veliko “kecali”. In kakšno veselje je to šele za otroke! In motivacija za vse!
Naložba za prihodnost
Otroci bodo spoznali tek. Morda ne bodo ravno tekli z vami in se udeleževali tekmovanj. Vendar pa bodo vedeli kaj je to “tek”! Vedno je na razpolago, da pomaga rešiti kakšen problem. Vsak problem je namreč s tekom – ali še bolje: po teku – manjši.
Tek in motivatorji
Zapomnite si. Otroci so naši največji motivatorji. Veliko večji kot vsa znana imena tega sveta! Samo tega se moramo zavedati najprej odrasli in jim to dopustiti biti. Nikoli jih ne odrivajte stran od sebe! Vključite jih! Tecite s svojimi otroci. Obveščajte jih o svojem napredku. Bodite jim vzgled.
Zavedajte se, da vaša uvrstitev na tekmi ni tako pomembna kot sledi, ki ste jih s svojimi tekaškimi treningi pustili na otrocih in družini. Ne pozabite: najpomembnejši so otroci, pomembni so vaši partnerji, pomembna je družina in šele nato vse ostalo. Postavite si prave prioritete. In ne bodite obsedeni! Saj veste: ljudje odhajajo, le stvari ostajajo.
Tako. Potem, ko imamo za naš prvi maraton resnično vse urejeno in poskrbljeno, ko smo v svojo odločitev prepričani in vemo, da delamo edino pravilno ter povsem brez škode za družino in naše zdravje, potem vemo, da smo na pravi poti do maratona. Prišel je čas, da resnično pljunemo v roke. Ups! Pod noge.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Čas, ko ne morem teči zaradi poškodb ali bolezni, vedno izkoristim za prebiranje tekaške literature. Predvsem mojih domačih tekaških knjig. Sem malce obsedena s tekaškimi knjigami. Vse bi imela rada. Knjige. Prave knjige, ne elektronske. Tekaške knjige z listi, te so najboljše! Imam jih kar nekaj, vse imam rada. Čeprav so nas učili, da se po knjigah ne čečka, so moje polne zaznamkov, opazk, klicajev, smeškov ! Ob knjigah se smejim, krohotam, jokam, se navdušujem, tudi jezim in se celo razburjam. Ampak ne tako zares! Tako, po tekaško! Ker so pač tekaške knjige!
Ob eni takšni tekaški pavzi sem kot strela iz jasnega dobila v dar novo tekaško knjigo – popolni tekaški vodnik: TEK in MARATON.
Še danes mi ni jasno, kako sem spregledala to informacijo o izidu. Pomislila sem, to bo nekaj takega kot Hočevarjeva Ustvarjen za gibanja ali Gallowayeva Od jogginga do maratona. Ljudje! Ni! In hkrati je! Le, da so informacije bolj strnjene.
Tek in maraton je resničen tekaški VODNIK praktičnega formata z nazornimi fotografijami ter še bolj praktične in predvsem konkretne vsebine. Na kratek in razumljiv način so predstavljeni različni segmenti povezani s tekom. Tudi taki, ki se mi jih navadno ne ljubi preveč natančno prebirati, ker mi je snov zaradi največkrat preveč strokovno podanih informacij pretežka (beri: dolgočas, douhcaj).
Najprej sem knjigo samo bežno preletela. Predvsem simpatično kazalo vsebine. Opa! In že bila odločena, da bom knjigo predelala temeljito od prve do zadnje strani.
Dobesedno padem v poglavje Tekaški laboratorij. Tekač, ki želi teči hitro in brez poškodb mora poznati vsaj osnove delovanja »tekaškega telesa«. Telo, mišice, notranji organi. Nazorno prikazano delovanje mišic jedra, kolka, kolena, gležnja in stopala pomaga razumeti kako zelo so ti deli telesa pomembni za zdravo tekanje. Hočete primer? Scott Jurek – ameriški ultramaratonec in fizioterapevt po izobrazbi, avtor tekaške knjige: Eat and Run (Jej in teci) je svoje strokovno znanje temeljito izkoristil za svoj tek.
Naslednja poglavja opisujejo tekaški cikel od odriva, zamaha, dotika do opiranja ter ekonomični cikel katerega omogoča dobra tekaška tehnika (drža, zamah, dotik stopal) kar vodi do učinkovitega tekača.
V knjigi boste našli nasvete o izboljšanju načina teka, ocenitvi tekaške zmogljivosti do postavitve tekaških ciljev, izbire superg in tekaške opreme do prehrane ter načrtovanja treninga z vzorčnimi tekaškimi programi različnih dolžin. Našli boste tudi programe za večjo vzdržljivost, moč in hitrost.
Predno nadaljujem pa vam še nekaj priznam. Zelo rada tečem. Ampak telovadbe, danes t.i. funkcionalne vadbe, pa ne maram! Fuj! Od nekdaj sem raje pretekla dodatnih deset kilometrov kot da bi delala vaje. Sploh ne za hrbet. Kar je zelo narobe in eden glavnih vzrokov za mojo slabo tekaško držo. In bolečine.
Izgovorov imam za debelo knjigo. Neverjetnih izgovorov. Nekatere sem že skorajda »znanstveno utemeljila«. Danes lahko rečem, da sem te izgovore »znanstveno ovrgla«. Tudi zaradi te knjige!
Raztezanje pred in po treningu je pomembno, tekač ga ne sme zanemariti sicer je lahko prav to vzrok za kakšno tekaško poškodbo. V knjigi so nazorno prikazane različne vaje, tudi vaje z valjem. In kar mi je najbolj všeč: ob vsaki vaji piše, katere so ciljne mišice posamezne vaje. Med vajami sem našla kar nekaj novih, ki jih že ali pa jih še bom izvajala.
Največji izziv mi predstavlja trening za jedro. Prikazane se odlične vaje. Če bom striktna lahko jeseni tečem bolje. Hitreje. Lažje in brez poškodb!
Predvsem začetniki bodo veseli nasvetov kako postaviti lastno tekaško strategijo na tekmi in praktičnih nasvetov o preprečevanju poškodb. Tale tekaški vodnik bi lahko imel v svoji lasti praktično vsak tekač. Začetnik ali izkušen maratonec.
Torej, če vas mika dobra strokovna tekaška knjiga, z nakupom knjige, ki jo je izdala Mladinska knjiga – TEK IN MARATON, ne boste zgrešili.
Stoječ v vrsti pred blagajno sem bila primorana poslušati pritoževanje treh mlajših žensk, ki so se pritoževale nad množico “tekajočih aktivnežev”, ki jih vsako leto na dopustu konstantno spravljajo v slabo voljo in budijo v njih slabo vest. “Na morju imam pravico imeti mir!” je bila glasna ena izmed njih.
Pa sem se spomnila, kako me je pred leti razburil članek prav na to temo, zato sem se razpisala. To moje pisanje spremenjeno spet objavljam spodaj. Ime avtorja sem namenoma izpustila, saj je od tedaj preteklo že preveč časa. Prav tako članka ni več mogoče prebrati, saj je umaknjen iz spleta. Obstaja tudi možnost, da ga ne najdem.
Ampak to sploh ni problem.
Vsake toliko časa se v medijih pojavi kakšen članek uperjen proti teku in tekačem. Verjetno je le slučaj, da sta dva, ki sta me najbolj, milo rečeno – začudila, izšla ravno v časopisu Delo.
Taisti časopis je namreč pred leti (2002) v okviru svoje priloge Polet s fantastičnim Primožem Kališnikom in Benom Piškurjem v frontnih vrstah, praktično obnorel Slovenijo s tekom ter hkrati ponudil že tekajoči populaciji prepotrebne informacije o pravilnem pristopu k temu zdravemu in lepemu športu.
Tako smo lahko v Delu 2014 brali sestavek z naslovom Maratonci.
Avtor je zgroženo ugotavljal, kako mu tekači celo ob sončnem vzhodu ter kolesarji, ki delajo kroge po otočku, vzbujajo slabo vest. Avtor se namreč v taki družbi počuti kot zguba.
Iz sestavka je mogoče razbrati, da avtor ni zadovoljen s seboj, saj dogajanje športnih aktivnosti okoli sebe doživlja kot osebnostni napad, diktat in zapoved družbe.
Citiram: “V tem seveda ni nič slabega, razen da človeku, ki morda ni tako zagnan, vzbuja slabo vest.”
Slaba vest je čustvo, ki nas opozarja, da nekaj ne delamo v skladu z našim globljim prepričanjem in lastno moralno odgovornostjo, ki je globoko v nas.
Soseda bi mi lahko vzbujala slabo vest, ker vsakih 14 dni pomiva okna. Zakaj? Ker so moja okna umazana in naj bi se počutila kot lenuh in slaba gospodinja.
Preostane mi torej:
Varianta A: vzeti vedro z vodo in krpo ter jih pomiti.
Varianta B: se jeziti na sosedo in skušati prepričati ostale, kako posega v mojo osebnostno integriteto in je poleg tega še neuvidevna in diktatorska.
Varianta C: iti na tek in se pomiriti s seboj.
Tekači navadno izberemo varianto C. Tudi zato, ker imamo po teku še več energije, celo za pomivanje oken.
Predlagam, da vsak netekač, ki se podobno kot avtor ali omenjene ženske, počuti nelagodno ob množici aktivnih soljudi, skuša svoje slabo počutje odpraviti s soudeležbo. Nelagodje oz. slaba vest je namreč potrditev, da si prav tako dejavnost v resnici želite opravljati tudi sami. Le nesramna ga. Lenoba je v napoto, ovita v stotine izgovorov.
Globoko v sebi smo namreč vsi tekači.
Z aktivno vključitvijo v tekaško oz. aktivno doživljanje prostega časa bi se tudi avtor na dopustu in nasploh veliko bolje počutil, hkrati pa bi lažje prepoznal zmedenost in nejasnost svojega prispevka.
Avtor bi tako na lastne oči uvidel, da ob sončnem vzhodu ni nikjer videti množice tekačev. Prav gotovo ne ob morju na naši zemljepisni širini. Še težje je opaziti kolesarja v kakšnem »neprebojnem skafandru«. Večina ljudi je žal še vedno prelenih, da bi se zgodaj zjutraj dvignili iz tople postelje pa naj bodo katerekoli narodnosti že. Nismo le Slovenci tisti, ki se trudimo biti aktivni.
Avtor naslavlja sestavek z : Maratonci. Beseda MARATON (in njene izpeljanke, katere ena je tudi naslov besedila) je namreč ena izmed najbolj izrabljenih besed zadnjih nekaj let. Vsak tekač ni maratonec a vendar je vsak maratonec tekač. Razlika je velika in tudi pristop do treninga je precej drugačen. Zato nestrokovno opletanje medijev s to besedo po dolgem in počez res ni na mestu.
V zadnjem času je dejansko opaziti več tekajočih posameznikov v poznih dopoldanskih in zgodnjih večernih urah, navadno v vrhunski in barvno usklajeni tekaški opremi in z obveznimi mobiteli. Tečejo. In kot dokaz vestno objavljajo svoje slike na socialnih omrežjih.
Gotovo bo kdo od njih postal resen tekač, triatlonec ali celo ultramaratonec, drugi se bodo le hvalili, da so tekli na dopustu. Odlično! Naredili so nekaj zase in se počutili kot heroji in ne kot zgube. Ker so premagali lastno lenobo. Pa čeprav zaripli v obraz. Nekaj truda pač mora biti in kot so včasih rekli: »Brez muje se še čevelj ne obuje«.
Pravzaprav so redki zaripli obrazi in obnemogla telesa tekačev kje pod kakšnim borovcev. Jaz jih nisem opazila. Tekači namreč vadbo zaključimo v morju in pod tušem ter ob raztezanju.
Morda je avtor zamenjal posameznike za ponočnjake, mogoče pa so se posvečali kakšni drugi aktivnosti, ki tudi povzroči podobne simptome. Kdo ve…
Aktivne počitnice so modna zapoved? Prej želja kot zapoved. Tek je sicer postal zelo popularen in že dolgo tekač ne velja več za čudaka. A človek ostaja po naravi len in aktivne počitnice bodo ostale samo izbira za malce bolj discipliniranega in gibanja žejnega posameznika ali manjše skupine ljudi.
Se pa strinjam z avtorjem, da je smisel rekreacije v tem, da v njej uživamo ter da si občasno povrnemo moči tudi z opoldanskim spancem. Prija tako tistim, ki že preko dne ne delajo nič oziroma počivajo kot tistim, ki so že navsezgodaj naredili nekaj zase. Se potili ob teku po bližnjem griču ali pa delali kroge s kolesi po otočku… ob sončnem vzhodu, medtem ko še vse spi…
Vsak tekač, ki je že pretekel maraton ali pa tekač, ki se ga trudi preteči že leta se zaveda, da je ena od zmag že ta, da se lahko postaviš na start.
Na startu maratona pa lahko stojiš le, če imaš za seboj dovolj tekaških kilometrov ali bolje: treninga za maraton.
Sama sem jih pretekla štirinajst. Štirinajst uradnih maratonov, štirinajst maratonskih razdalj. Zadnjih pet let pa ostajam brez kraljevske razdalje. Zato je bila letos želja po še enem maratonu toliko večja. Petnajst je pa tudi lepa številka :).
In kako kaže? Slabo. Še slabše postane, ko pogledam v svoj tekaški plan za maraton.
Ne smem teči. V bistvu, ne morem teči … dolgo. Telo ne pusti. Sama sebe sem sita, da spet začenjam s pisanjem kako sem na teku padla, si natrgala ramenski tetivi. O tem ste lahko brali. V marcu sem imela dvotedensko tekaško pavzo. Rama pa še vedno ni dobra. Ampak tekla sem vseeno. In prav dobro mi je šlo.
V juliju me je spet “usekalo v križu”. Lumbago. Postaja že moj stalni spremljevalec. Tokrat o podrobnostih ne bom, ker sem nekaj zgodb na to temo že napisala. Žal. Naj napišem le, da se me je lotilo na počasnem sprehodu na morju (nisem tekla, skakala, plezala).
Vse se mi je lepo poklopilo s fizioterapijo za ramo tako, da me je fizioterapevtka hitro spravila k sebi. Vzela si je tudi veliko časa in mi natančno pojasnila stvari, ki jih sama že leta vem in jih ne slišim rada. Očitno mi telo zaradi moje ignorance to tudi vedno pogosteje sporoča samo. In očitno lombaga s tekom ni mogoče pozdraviti.
Tekla nisem skoraj mesec dni. Sedaj tečem kratke razdalje, počasi, po mehki podlagi. Kot včasih. Pred tridesetimi leti.
Pridno delam vaje za ramo in hrbtenico. Nekatere še vedno iste kot pred vek kot štiridesetimi leti. Postopoma dodajam vaje za moč. In iščem pomoč. Zdi se mi, da mi sami ne bo uspelo ter da potrebujem pomoč strokovnjaka, ki se bo mojemu stanju znal posvetiti in ki ga ne bo zanimal samo denar. Takih pa je malo. Nekaj sem jih že preizkusila pa je bil vse skupaj le stran vržen denar. Malo me skrbi, da za EMŠO pač zdravnika ni. Ali pač.
Maraton mi je leta predstavljal predvsem “češnjico na tortici”. Nagrado za pridno tekanje preko celega leta. Vsaj tako sem mislila. Ostala bom pač brez češnjice. Itak imam raje torte. Ampak moram priznati, da mi maraton pomeni več kot le to. Maraton je tako zelo moj, našla sem se v tem.
Nekoč sem zapisala: “Maraton je življenje. In tek je kri.” Torej, dokler še lahko tečemo je vse v redu.
Ne vem kaj naj napišem na koncu. Z glavo skozi zid ne bom rinila. Se ne izplača, ker je na tak način poraz zagotovljen. Pa vendar. Ko tečem se počutim živo. Močno. In svobodno. Le kako naj potem preneham teči?
Dragi moji. Uživajte v gibanju in zavedajte se, da ni nič samoumevno.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Lepa reč. O vztrajnosti je bilo že ogromno napisanega. Odtipkajte v Google pa boste videli.
Kaj pa trma? Zadetek v Googlu bo precej skromnejši. In še tistih nekaj linkov se bo navezovalo na … otroško in seveda – žensko trmo.
Pa smo tam! Zato želim na vsak način nekaj o tej temi napisati tudi sama!
Ampak preden nadaljujem poglejmo, kaj pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ v nadaljevanju):
tŕma -e ž (ŕ) 1. nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja: ni mi bila všeč njegova trma; premagati trmo; otroška, ženska trma / ekspr. izbiti, iztepsti komu trmo; vztrajati v trmi / ekspr.: trma ga je držala bil je trmast; pasti, uganjati, zganjati trmo / vdati se očetovi trmi; ni popustil v svoji trmi / iz trme, zaradi trme ni šel ● obdobje trme pri otroku obdobje nasprotovanja, kljubovanja zahtevam drugih // ekspr. velika odločnost, nepopustljivost: v vsaki njegovi besedi je bilo čutiti trmo; delal je z občudovanja vredno trmo vztrajnostjo 2. ekspr. trmast človek: težko je sodelovati s tako trmo / huda trma je, kadar uveljavlja svoje mnenje zelo je nepopustljiv / kot psovka s teboj ni mogoče govoriti, trma trmasta
vztrájnost-i ž (ā) lastnost, značilnost vztrajnega:občudovati vztrajnost koga; ekspr. železna vztrajnost; vztrajnost pri delu, v iskanju / delo zahteva veliko vztrajnosti in pazljivosti; z vztrajnostjo se marsikaj doseže / ekspr. vztrajnost šumenja // fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti: zakon vztrajnosti; pren., ekspr. njuna zveza je trajala samo še po zakonu vztrajnosti ♦ elektr. vztrajnost luminiscenčnega zaslona lastnost luminiscenčnega zaslona, da svetlost točke na njem po prenehanju vzbujanja še nekaj časa ne pade na nič; vet. mlečna vztrajnost krav sposobnost krav, da določeno dobo dajejo približno enake količine mleka
Celotno geslo Sinonimni Kliknite, če želite geslo skopirati v odložišče
Definiciji sta različni. Cel kup podobnih besed, katere različni ljudje razumemo – različno. Vsak po svoje.
Pa vendar sta si ti dve lastnosti, trma in vztrajnost, tako zelo sorodni. Prepričana sem, da bi bil dovolj že pridevnik. Ampak potem bi slovenski jezik bil za eno besedico manj bogat. Očitno tega nočemo.
Vrnite se v otroštvo. Vi v vašega, jaz v mojega. Pa nič hudega, če nismo ista generacija. Otroci in starši smo globoko v sebi vsi enaki ali pa smo si vsaj zelo podobni.
Gotovo smo v otroški dobi neštetokrat slišali tisto: »Ne bodi tako trmast! Poglej kako je trmasta!« Ali celo kaj hujšega: »Izbij mu / ji to trmo iz riti!« In v odrasli dobi izrekli.
Ter slišali ali celo izrekli, ko je bila za podobno ali celo isto dejanje odrasla oseba nagrajena s stavkom: »Ta pa je vztrajen!«
In na določeni stopnji razvoja spoznali: »Halo! Če sem trmast sem torej vztrajen!« To je torej nekaj dobrega. Pozitivnega. Trma ni vedno nekaj slabega.
Zdrava trma in vztrajnost – kje je tu razlika? Obe lastnosti nam lahko pomagata v življenju. In to – zelo! In vedno se bodo našli ljudje, ki bodo eno ali drugo lastnost želeli izničiti, preoblikovati, izkoristiti sebi v prid.
Ampak jaz pišem o teku. In res je, da je tek življenje. Če tako hočemo. Če smo dovolj vztrajni in če smo dovolj trmasti. Ob predpogoju, da smo zdravi in nepoškodovani.
In, da! Maratonci rabimo oboje. Saj veste – včasih je treba tudi z glavo skozi zid. Še posebej tam okoli tridesetega kilometra.
Lahko smo vztrajni in se držimo tekaškega ali kakšnega drugega načrta pa vendar brez tiste tekaške trme ne bomo nikamor prišli. Včasih ne gre vse le na lepo, brez problema – včasih je treba stisniti zobe in velikokrat pridemo na cilj samo s tisto vrsto trme, ki so jo nam v otroštvu očitali odrasli. Ali pa smo jo morda prevečkrat sami očitali svojim otrokom.
Grem – in pika! Hočem do tja! Želim in bom to dosegel.
Kdo in kje je tisti, ki bo nekomu sugeriral kaj je dobro zanj ali za neko skupino ljudi? Kdo in kje je tisti, ki si mi dovoli oziroma upa ukazati kako naj treniram ali kako naj živim? Nihče ne more nikogar dovolj dobro presoditi, oceniti, poznati. Kje je ta brihtnež? Kdo je ta genij?
Kar je dobro zate morda ni dobro zame. Konec koncev vse izhaja iz naših želja. Praželja. In iz našega psihofizičnega stanja.
Vsi imamo v svojih prsih svoje edinstveno srce. V srcu je skrita duša. Naša. Edinstvena. Nihče je ne pozna. Še sami včasih ne. Ker si to ne dovolimo. Morda si ne upamo. Smo že preveč zavedeni, uokvirjeni, zaslepljeni?
Ja, res je. Jaz pišem o teku. In tek je življenje. In res je. Včasih malo preveč filozofiram. Ampak v življenju je tudi to včasih potrebno. Sicer pa nekateri od tega celo živijo. In zakaj ne bi? Na ta način nam včasih zapletene stvari postanejo čez noč kristalno jasne. Ali pa vsaj malo jasnejše. Ali pa ravno obratno.
Nisem psiholog. Sem preprosta ženska. Mama dveh odraslih hčera. Družina mi pomeni največ na svetu. In, da. Rada tečem. Tek bistri misli. Zato vem. Vem, da se tista lastnost, ki jo SSKJ opisuje kot “vztrajnost” rodi iz otroške trme! Zato je ne smemo zatreti. Nikoli!
Ne ubijte TRME v otroku! Ker jo bo v življenju še kako potreboval.
To seveda ne pomeni, da svojemu otroku dovolimo vse. Uporabljati je potrebno samo zdravo pamet! Nič ne bomo naredili, če svojemu otroku ne postavimo meja in ga vzgojimo v razvajenega “pamža”. Le ubiti ne smemo njegove kreativnosti in radovednosti!
Le tako bo namreč lahko kot odrasel človek ostal zvedav in kreativen. In kot takšen srečnejši in vedrejši v življenju.
Pravzaprav smo lahko takšni vsi!
Samo ozrimo se vase. Še več! Poiščimo v sebi tisto svojo otroško vnemo, trmo! Prisluhnimo ji! Vodila nas bo do naših skritih, zakritih in morda že pozabljenih želja. Saj veste! Kjer je želja – tam je pot! Če je želja pristna in dovolj velika, bo postala naš cilj in motivacija. In svojo željo bomo dosegli z vztrajnostjo. Trmo. Vnemo. Kakorkoli. Je težko. A vredno. In nikoli ni prepozno!
Včasih se je treba prebiti skozi zid. Skozi navidezno resničnost! Tako, da te to ne ubije. Da preživiš. Drugače! Kajti zidovi so. Visoki. Trdni. Predvsem v naših glavah. In v glavah večine okoli nas!
In ne! Ni samo tekaški zid. Včasih mora biti tudi kakšna buška. Čeprav jaz v resnici samo pišem o teku.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
V nadaljevanju objavljam trening za dva tedna in sicer do naslednje prelomnice, ko se bo tekaški plan za maraton spet nekoliko spremenil.
Tekaški trening za maraton
Ta faza treninga predstavlja nekakšen odskok v trening, ko bomo tekli dlje. Zadnji dolgi tek bo znašal “le” 13,5 km.
Glede na letni čas pa nas pričakovano čakajo visoke temperature. Letos je bil junij rekordno vroč, visoke temperature nas bodo po vsej verjetnosti spremljale še nekaj tednov.
Kako trenirati?
Vsekakor je potrebno tekaški trening prilagoditi ter ga morda celo izpustiti. Brez skrbi, zaradi tega nam maraton še ne bo ušel.
Sama sem svoje tekaške dneve prilagodila. Dolgi tek tečem med vikendom (sobota ali nedelja) in sicer dovolj zgodaj. Če vam ni preveč stresno vstanite res zgodaj, tako da boste nazaj vsaj do 8. ure sicer bo zadnji del treninga naporen in ga tudi ne boste mogli kvalitetno opraviti.
Izberite tekaške poti, ki so senčne. Tecite v gozdu, naravi. Izogibajte se asfalta in betona.
Kaj pa če zjutraj ne morete teči?
Potem je edina opcija zvečer, ko se že malce ohladi. Ker je dan poleti tako dolg vam še vedno ne bo potrebno teči samo ponoči. S seboj pa seveda obvezno naglavno lučko.
Poskrbite, da boste dovolj hidrirani in imeli možnost piti tudi med tekom. Oblecite se v tekaška oblačila v katerih se ne boste pretirano potili. Nekatere “švic” majice so namreč pregosto tkane in kljub visoki ceni in priznani blagovni znamki ne bodo nudile ugodja ob teku. Strokovnjaki odsvetujejo bombaž, vendar mi jih vsaj meni ni potrebno poslušati in tega nasveta se v vročih in soparnih dneh ne držim.
K sreči se ne potim zelo (ne teče iz mene v potokih) zato si v takem vremenu oblečem staro, široko, tanko bombažno majico brez rokavov. Pred davnimi časi so se dobile na tekaških prireditvah in na moje veliko veselje jih imam še štiri. Prav v nobeni drugi majici se ne počutim tako udobno kot v tej oz. teh.
Tekaški plan za maraton – trening v vročini in MOJA NAJBOLJŠA TEKAŠKA MAJICA
Obvezno imam na glavi šilt. Sončna očala mi ne odgovarjajo, ker se pod njimi preveč potim.
Ostala oprema pa po ponudbi vaše tekaške omare. Kratke, tanke hlače. Nogavičke. Superge.
Pa še nekaj pomembnih dejstev!
Kot vidite naš trening bazira na različnih območjih srčnega utripa. Opazili boste, da bo vaš tek počasnejši glede na pulz kot običajno. To je normalno in tako mora biti. Po potrebi oz. počutju tecite še počasneje, na nižjem pulzu.
V obdobju vročinskih valov pozabite na intervale in stopnjevanja. Jih bomo delali kasneje.
Po sami vadbi se vedno previdno raztegnite. Mišice se bodo hitreje pozdravile. Sama pa ugotavljam tudi, da izmenično tuširanje nog z zelo mrzlo in vročo vodo zelo pomaga ublažiti krče. Ta nasvet sem dobila letos od 80-letne gospe potem, ko je v zglednem času prehodila 35 km ljubljanske žice.
Tekaški plan za maraton – trening v vročini
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Zakaj človek pride na idejo, da bi sploh pretekel maraton?
Mogoče zato, ker je enostavno najprej bil tek.
ZAKAJ TEČEMO MARATONE Photo by Taryn Elliott on Pexels.com
Otroček ne shodi. Otroček steče. Prvi koraki so praktično tekaški. Tek nas torej spremlja čisto od najbolj rosnih let otroštva.
Če opazujemo otroke pri igri bomo kmalu opazili, da se premikajo s tekaškim korakom in ne hojo. Ves čas tekajo sem in tja. Skačejo, poskakuje, se lovijo, bežijo.
Pravzaprav okolje in vzgoja spremeni ta način gibanja.
»Bodi pri miru!«
» Ne skači!«
»Lepo mirno hodi ob meni.«
»Ne teci!!«
Vzgojna napaka? Verjamem, da do neke meje.
Če bi vsi tekali namesto hodili bi bilo gotovo manj bolezni, debelosti. Ljudje bi bili v veliko boljši fizični in psihični kondiciji. Ne nazadnje je tek naravnejša oblika človeškega premikanja kot hoja. In če človek ne bi s svojo »lenobo« ustavil telesnega razvoja človeka v dobrobit teka bi bili dandanes ljudje neskončno bolj zdravi. Maratonski časi pa še boljši.
Da, hoja je lenoba in človek je po naravi len. Fizično in mentalno. Zakaj sicer tečejo netekači le, kadar se jim mudi? Na avtobus! V službo! Na sestanek! Lahko bi ves čas zmerno tekali po opravkih.
Vedno bolj pogumno na tek
Bilo je nekoč … ne tako dolgo nazaj, ko se je le malokdo domislil, da bi šel kar tako na tek. Za sprostitev. Še tisti redki posamezniki, ki so to počeli, ki so se sploh upali teči, so bili večinoma na dnevnem redu vaških ali pa krajevnih klepetulj ter tarča posmeha lokalnih pijančkov v gostilnah. Ti prvi tekači so bili praktično heroji!
ZAKAJ TEČEMO MARATONE Photo by Roy Reyna on Pexels.com
V tistih še ne tako davnih časih, praktično nisem poznala ljudi, ki bi se sploh ukvarjali s kakšnim športom, kaj šele s tekom. Razen seveda v zimskem času takratni nacionalni šport “smučarija”. To so bili namreč časi Bojana Križaja in Mateje Svet, časi, ko smo bili Slovenci še smučarski narod. Enotni. Pa naj mi ostali smučarski asi oprostijo. Ampak jaz pišem o teku zato bom odtipkala nazaj na tek.
V svoji mladosti se spominjam le enega starejšega tekača. Redno je tekel za Savo. S svojim psom. Seveda ga je večina imela za čudaka. Pa to ni bil kasnejši ustanovitelj ŠD Ježica. Da ne bo pomote!
»Lej ga! Spet teče! A nima nobenga dela?«
Tudi jaz sem se na tek odpravljala kot kakšen kriminalec. Najraje bi si dala kar vrečo čez glavo, da me ne bi videli in da bi imela mir. Do Save sem hodila in ko sem se prepričala, da ni nikjer nikogar, ki bi me spraševal in ogovarjal, sem stekla.
Kljub svoji opreznosti, sem bila prepogosto deležna zanimivih ugotovitev ter vprašanj bolj in manj radovednih sosedov:
»Zakaj pa tečeš?«
»Ta je mal zmešana!«
»Ja, kva t pa je, no? Ustau se mau, ua kšno rekla!«
»A se nimaš nič za učit?«
»Nimate doma nič za delat? K nam prit, če ti je dolgčas! Lahko ves vrt opleveš, ha ha! »
»Ja, kdo te pa pudi?!«
»Ja, punčka! To pa ni zdravo za srce, da se tako naprezaš«, je bil včasih tudi kakšen bolj prijazen nagovor.
Redki so bili tedaj ljudje, ki so bili sploh pripravljeni do konca poslušati, zakaj! Zakaj tečem. Slišati moj odgovor. Zato sem se kmalu navadila preslišati takšna vprašanja. Sem že kaj zamrmrala, češ: »Ja, ja…« in pomahala ter tekla naprej.
»Zakaj neki? Zakaj pa ti ne?« sem si mislila in bila kar zadovoljna, da je tako, kot je.
Mir za Savo….
Takrat je še bil, danes ni več. Danes je tam sprehajalna pot, betonsko teniško igrišče, stezice so izginile. Skrivne potke prav tako. Moje drevo in bunker so podrli! ”Ni mi všeč, gospod Jankovič!” Za “mojo Savo” se valijo horde sprehajalcev, tekačev in cela armada “zacahnanih” s startnimi številkami enkrat letno v sredini oktobra na sedaj že tradicionalnem Teku za Savo. Ja, včasih sem bila tam sama. Iskreno, pod črto zapisano ali na ušesa povedano: bilo je prelepo, da bi trajalo!
Zmeden tekst do amena. Se oproščam. Grem nazaj.
Zakaj človek pride na idejo, da bi sploh pretekel maraton?
Ves čas tečem iz istega razloga. Ker rada in ker lahko. Kot večina tekačev. In da lahko tečem ne smem prenehati teči. Včasih sem se po teku lažje učila, danes lažje razmišljam, delam. Fizično ali umsko. Sem bolj zdrava. Tek je moje zdravilo! Ujeta sem vanj.
Ampak zakaj sem sploh hotela preteči maraton? Mislim, da predvsem zato, da preizkusim sebe, če zmorem. Mogoče tudi zato, ker so se mi maratonci vedno zdeli nekakšni nadljudje. TIsti pravi tekači. Čeprav je pravi tekač vsak, ki uživa v teku, ker ga osrečuje, izpopolnjuje, bogati.
Pravi tekač gre utrujen teči po službi, da se spočije. Pravi tekač odteče vsaj nekaj kilometrov, da se lažje loti hišnih, gospodinjskih opravil, pusti službene skrbi za seboj in se posveti družini. Pravi tekač si občasno plača startnino za kakšno tekaško tekmo. Maraton. In tako tekač postane maratonec. In potem teče, dokler lahko.
ZAKAJ TEČEMO MARATONE Photo by RF._.studio on Pexels.com
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Wings for Life World Run, tek, kjer tekači skupaj z udeleženci na invalidskih vozičkih, tečemo za tiste, ki tega ne morejo
Ste že slišali za Wings For Life? Letos smo nekateri že tretjič stali na startu teka za življenje – Wings for Life World Run. Tek, ki v svoji dobrodelnosti združuje cel svet.
Ni pomembna dolžina, tečeš tako dolgo, kolikor lahko oz. tako dolgo, da te ujame loveči cilj v obliki zasledovalnega vozila. Ne tečeš sam, tečemo tekači iz celega sveta oz. letos iz 34 držav, istočasno. Slovenci ob 13.00, Avstralci ob 21.00, Japonci pa ob 4.00. Vsi z namenom – pomagati. In z zavestjo hvaležnosti, da lahko tečemo. Startnina je namreč v celoti namenjena fundaciji Wings for Life za raziskave poškodb hrbtenjače.
Start je v Ljubljani. Vendar ne pričakujte podobne scene kot konec oktobra za Ljubljanski maraton.
Ko prideš v center Ljubljane se vprašaš, kaj je narobe. Kaj pa, če start ni ob 13.00 uri ampak je bil že mogoče ob… 11.00 ali celo 10.00?
Nikjer nikogar. Tekačev, mislim.
Šele ko prideš v bližino veleblagovnice Name jih je nekaj opaziti.
»Oh, hvala bogu« glasno pokomentiram mojima spremljevalcema, navijačema. V tistem tudi že zaslišim glasove iz prireditvenega prostora teka Wings for Life.
Letos je zadeva malce drugačna. Start je sicer na Kongresnem trgu, garderobe pa na Trgu Republike – pred hramom norosti. Morda so garderobe ostanek iz Teka Trojk, kakorkoli, Ljubljana ima sedaj dovolj prostorne trge za tekaške prireditve. Izpred Maximarketa in parlamenta smo pomedli pločevino in jo pospravili v klet. Všečno!
Letos sem se dobro organizirala. Imam že na sebi startno številko tako, da mi je panika v zadnjih desetih minutah tik pred startom prihranjena.
3000 nas teče v Sloveniji! Še enkrat več kot prvič. Lepo! In 130.000 vseh skupaj po celem svetu. Ni čudno. Zabavna prireditev pa še dober namen. Občutki po tem teku so krasni. Vedno.
Organizacija odlična. V startne cone nas spuščajo glede na oznako na startni številki. Tisti, ki želimo dlje in hitreje, gremo spredaj. Katera razdalje je za koga »dlje« in katera hitrost »hitreje« je pa druga zgodba.
Odštevamo in že tečemo. Ob progi veliko navijačev, ki nas bodrijo. Opazujem ljudi, tiste ob progi in predvsem tiste pred seboj. Veliko nas je. Gneča precejšnja, paziti je potrebno.
Vroče je, tempo imam malce prehud. Ampak kar ne gre počasneje. Prvih pet kilometrov se trudim upočasniti, vendar mi zavestno to ne uspe. Pomaga mati narava. Ko mi na glavo žge sonce in ko vročina dobesedno posesa vso energijo iz telesa že na osmem kilometru. Ne samo meni.
Tam se še borim. Misleč, da bo šlo. A sonce neusmiljeno pripeka. Skušam se dovolj hidrirati vendar ne gre. Kasneje vem, da bi se morala na okrepčevalnicah dobesedno ustaviti in spiti vsaj po tri kozarčke vode.
Pridružim se Indijancem in molim za dež. Naj se že enkrat usuje, si mislim. In nisem edina. Pripeka in pripeka, žge iz asfalta gor in iz neba dol, mi smo pa kot v žar pečici na 240. Saj veste – tisto na koncu, da se še malo zapeče. Potem kožica lepše zahrusta.
Čutim ramena, obžaluje majico brez rokavov, občutek imam, da bom vsak čas dobila mehurje ter pričela cvrčati kot filana kura v pečici.
Gledam v daljavo, nad asfaltom vročina kar lebdi in puhti, gledam, kje sta – moja dva! Mogoče imata vodo! Zagledam ju, od sreče pozabim na vodo in odmaham mimo misleč, saj bo kmalu kakšen oblak. Napoved je že taka in v daljavi vidim oblake, rada bi bila čimprej pri njih.
Tam, kmalu po 10 kilometru pa dobesedno – crknem.
Ampak kljub temu – je fajn! Ker vem. Trpim kot Kristus ampak lahko tečem. Med nami in z nami so ljudje, zaradi katerih in za katere tečem na Wings for Life. Oni ne morejo. Srčno upam, da raziskave prinesejo uspeh. Čimprej.
Tečem – počasi, pa vendar. Tečem za vse, ki ne morejo. Za vse tiste, ki jim to ne dopušča zdravje. Tek je blagoslov in hvaležni smo lahko vsi mi, ki lahko migamo. Čisto preprosto prestavljamo eno nogo pred drugo in gremo naprej, potujemo mimo hiš, vasi, polj, travnikov, gozdov, tečemo tja ven proti hribom. Pod oblake – v dež.
Wings for life
Kaj, ko bi se ustavila in malce hodila? Občasno me je prešinila ta misel pa je bila tako zelo neumna. Saj sem vendar tekla le malce hitreje od hoje.
Opustila sem misel na Kamnik, do Kamnika bom šla s kolesom ali pa avtomobilom. Mogoče bom tja pretekla neko drugo leto, letos pač ne bo mogoče. V to me prepriča še dvojec s krili na katerih piše ciljna daljina tempo teka – 20 km.
Adijo mare! Še sreča, da sem šla na Istrski polmaraton, pomislim. Letos bom pa res bolj kratka. Pa kaj! Glavno, da gre.
Ampak tista krila Wings for Life – 20 km – so me dejansko potolkla. Kot strel spoznanja v glavo – nič ne bo s Kamnikom. Odločim se, da drugo leto sploh ne bom gledala okoli za temi t.i. zajci. V bistvu me spravljajo ob pamet. Vedno. Ali so prehitri ali pa prepočasni in vedno mi predstavljajo nek pritisk. Ah! Naj grejo po svoje, razmišljam, ko začutim kapljico dežja na roki.
To! Še! Ko bi se vsaj ulilo! Pa se noče. Vendar je bolje.
Domžale polne navijačev, zabavam se z njimi, delim petke otrokom in maham naokoli. To mi da nekakšno moč.
Malce lažje mi spet gre. Če bi hitreje tekla, bi bila tudi prej v dežju. To je tako osvežujoče! Blagor tistim tam naprej, ker jih že moči!
Zagledam lanskoletno prizorišče, kjer so me čakali moji. Gostilnica malo pred Šmarco. Napeto gledam, kje sta moja dva! Odločena, da se ustavim in pozdravim. Ter jima popijem karkoli že bosta imela pri sebi.
Zagledam ju, gospod in gospodična, kot bi bila v loži. Od daleč mi kričita in mahata jaz pa njima nazaj in oddirjam diagonalno direktno čez cesto, da ju pozdravim (beri: vse popijem).
»Je težko, bo šlo?« sprašujeta, jaz pa vidim v enem kozarcu še malo piva in ga takoj – dobesedno požrem.
»Še tole bom!« ko zagledam še malček Radlerja v drugem kozarcu, katerega tudi v hipu izpraznim. Za nameček dobim še bidon z vodo, s katero obe prejšnji tekočinci lepo zalijem. Mmmmm….
»Zdaj bo pa šlo«, še povem, medtem ko mi kričita: »Hitro še malo teci, zasledovalna vozila Wings for Life so že blizu« in že tečem in maham njima ter gospe na drugi strani ceste, ki se smeji, češ – pivo je bilo najboljše!
Končno mi gre spet dobro, kar smeji se mi – pa ne samo zaradi piva, energija se je vrnila, ozračje je hladno, kaplje pa vedno gostejše. Hvaležno pogledam v nebo in spet tečem s normalnim tempom. Končno me več ne prehitevajo vsi po vrsti, prehitim fanta, s katerim se zadnjih pet kilometrov izmenično prehitevava in kateri ves čas govori sam s seboj: »Dej, pejt no! Še mal! Pa kaj se greš!«
Zavpijem mu, naj zdrži, ker nas že lovijo. Kmalu se bomo ustavili.
Zanimivo je, ampak nikoli ti ni potrebno pogledati nazaj, da bi ugotovil, če so zasledovalna vozila že blizu. Čuti se v zraku. Elektrika! Kljub temu, da niso električna vozila.
Mimo mene gre prvi motor. “Ja, sedaj pa bo kmalu”, si rečem in tečem. Ne razumem sama sebe zakaj sedaj lahko tečem s tako lahkoto. Lahko bi tekla še dvajset kilometrov. Tako prijetno je!
Mimo mene gre drugi motor! Srce mi razbija, usta imam do ušes, skoraj na glas se smejim. Ne vem kako ostali, ampak mene to resnično zabava. Ta beg! Še malo!
Avto je za mano jaz pa se podim. Tekačici ob sebi zavpijem: »Dejva še mal´!« in vidim, da je tudi ona vsa nasmejana. Letiva! Avto prehiteva, jaz se pa še ne dam in kar tečem, ker se spomnim, da v bistvu ne vem kje je na avtomobilu naprava za čip. Mogoče je pa na zadnjem blatniku!
Mimo je prvo zasledovalno vozilo Wings for Life World Run in drugo in še naslednja! Mahamo eden drugemu!
Krasno se počutim! Dežuje vedno bolj! Tečem nazaj, proti mojima … in kar verjeti ne morem, da ne čutim več dežja pač pa – točo!
Kaj v takem primeru preostane tekaču? Šprint pod najbližjo streho!
Rezervirajte si prvo nedeljo v maju – v letu Takrat bo spet Wings For Life – zabaven tek, ko smo lahko ponovno malce otročji in tečemo za tiste, ki ne morejo.
Kot vsak pošten tekač ali tekačica vsake toliko časa tudi padem. Po tleh. Nekoč bom napisala “venček tekaških padcev”, ampak to še ne bo danes. Danes me bolj žuli kot boli nekaj drugega.
V petek sem tekla. Planiranih 8,5 km v zmernem tempu po tisočkrat pretečeni trasi, kjer praktično poznam skoraj vsak kamen. Lovila sem dan tam nekje na repu.
Moj najdražji mi reče: “Vzemi si lučko!”
“Ah, kaj mi bo lučka”, odgovorim. “Saj je še dan!”
Moj najdražji se še enkrat oglasi: “Pa vzemi mobitel!”
“Ah, kaj mi bo mobitel,” odgovorim. “Saj je polno ljudi!”
In sem šla. Kratko ogrevanje in počasen uvod v tek. Tam izven naselja ravno pri znaku omejitve 30 km/uro sem že v svojem drncu, ujeta v tek, vase, rešena v svobodo.
Pihlja, dan beži čez polje, mrak mu je tik za petami, jaz pa med obema. Razmišljam, da bom nazaj ravno še pravšnji čas, dovolj se bo še videlo.
Tečem mimo prve kmetije na moji desni strani, kjer občasno kupujem zelenjavo in božam mačkone, če ne tečem. Nato tečem v levo mimo potke, ki vodi v gozd in na mojo priljubljeno tekaško traso nad Podutikom. Nadaljujem mimo bivše asfaltne baze in previdno tečem po makadamu polnem nevarnih lukenj, ki jih je izdolbla deževnica, na most nad avtocesto. Previdno se spustim navzdol ter desno po kolovozu čez polje in že sem na PST.
Pot je dobro oskrbovana, morda še preveč. Posuta je z drobnim kamenjem, ki se mi pod nogami spodmika in malce otežuje tek. Pomislim, da je to toliko bolje zame saj bo tekaški traning zahtevnejši. Na tretjem kilometru stečem čez mostiček, kmalu prečkam cesto in tečem naprej proti četrtemu kilometru. Kmalu bom na polovici.
Razmišljam, kako lepo se držim začrtanega treninga in se prav veselim naslednjega, ko bom tekla dolgi tek, planiranih 16 km. Tekla bom po PST-ju proti Viču in ravno tam nekje pri Barjanski cesti se bom obrnila in tekla nazaj. Super bo. Tja bom skušala tako kot danes teči v zmernem tempu nazaj grede pa bom malce pospešila nikakor pa ne popustila. V primeru sile si bom prižgala svojo mantro “brez popuščanja”, pa bo šlo.
Veliko ljudi je, sprehajalcev ter precej psov. Spuščenih, nekateri na vrvici. Jaz in psi tečemo, ostali se sprehajajo.
Pridem do ovinka pred poljem do Biotehnične fakultete in previdno zavijem desno po PST do “prvih stopnic”, kjer je točka vrnitve oz. polovica treninga in kjer se bom obrnila.
Brezbrižnost, Pixabay Chemid
Ta zadnji ovinek pred obratom mi ni nikoli bil všeč. Po tleh so nekakšne kocke, postavljen betonski blok, kjer se ljudje radi zadržujejo, posedajo in pasejo svoje kužke po travniku in sprehajalni poti. Tukaj mora biti tekač previden, ker ljudje dandanašnji bolj kot okoli sebe gledajo v svoje mobilne aparate.
Lepo že izpeljem ovinek, previdno tečem po zunanjem robu poti in se elegantno ognem sprehajalcem na desni in psom na svoji levi strani. V daljavi že vidim točko svojega obrata, ko leva noga zadene ob tisti edini kamen, ki ga še ne poznam, in že letim po zraku kot natančno izstreljena puščica vodoravno nad tlemi s pred seboj iztegnjenima rokama v stilu Supermena in zaglisiram po makadamu. Padec bi bil lahko podoben skoku v vodo. Ali pa pristanku letala. Ne vem še kako bi to tehniko poimenovala. Bom premislila.
Naj se vrnem nazaj. Torej – kljub počasnemu teku letim kot izstrelek vodoravno nad tlemi z obema rokama naprej in silovito pristanem na tleh in zaglisiram… po pesku.
Nisem imela časa, da bi s svojimi možgani, ki so očitno zaspali po preboleli koroni, dala napotke telesu in okončinam, kako naj se telo vrže. Ne na desno. Na levo! Tako pa je vse šlo avtomatično in očitno bom na tem morala še veliko delati.
Kakor koli. Ob stiku s tlemi sem od udarca najprej ostala brez sape, nato sem začutila močno bolečino v desni rami in sekundo za tem še v predelu med desnim kolkom in križem. Ko sem se ustavila sem ležala na tleh z raztegnjenimi rokami predse. V šoku. Kar ležala sem. Pomislila sem: “Rama je šla. Poškodovala sem si hrbtenico. Ne bom mogla vstati”.
Ljudje hodijo mimo. Ženska zatopljena v mobitel gre mimo.
Po prvem šoku se skušam previdno pobrati. Obsedim na kolenih, na tleh. V ustih pesek. S strahom pogledam nove tekaške pajkice, ki sem jih dobila od sestre za rojstni dan in jih imam danes prvič na sebi – izgledajo cele. Prisluhnem bolečinam po telesu. Križ je takole sede na tleh v redu, rama boli.
Pasji sprehajalci gredo mimo. Z zlatim prinašalcem se spogledava. Tudi on gre mimo.
Počasi in previdno vstanem. Naredim prvi korak. Vse me boli. Skušam se raztegniti. Roka boli. Pomislim, da bo še huje, ko se ohladim. Izpljunem pesek in se skušam malo očistiti. Izgledam, kot bi ravnokar vstala iz kopeli s polnozrnato moko.
Pred tremi meseci sem končala svojo terapijo za ramo pri fizioterapevtu. Ramo skušam raztegniti z dvema od osnovnih vaj. Skušam steči. Gre. Počasi. Do doma.
Nikjer ni nikogar. Mrak je že dobro ujel dan. Če bi potrebovala pomoč, ne bi mogla poklicati na mobitel, ker ga nisem imela. Dobro, da sem lahko na lastnih nogah počasi “odpuzala” domov kamor sem prišla že v temi.
Med potjo razmišljam kaj se mi je pravzaprav zgodila. Pač, padla sem. Ne morem pa dojeti, da ob vseh ljudeh, ki so tedaj šli mimo mene ni bilo niti enega, ki bi pristopil in me vprašal, če sem v redu. Niti enega. Samo en pes me je pogledal. “Še sreča, da me še ta ni poscal”, grenko pomislim. Še nikoli se mi ni kaj takega zgodilo. Vedno je bil kdo, ki je priskočil. Ljudje so me celo med tekom, ko sem okrvavljenih kolen tekla domov, spraševali, če sem v redu, če rabim pomoč. Celo, če sem se samo ustavila. Sedaj pa nič. Slepi. Apatični. Egocentrični. Prestrašeni. Brezbrižni.
Brezbrižnost. Brezbrižnost ljudi. To je tisto, ki me najbolj boli.
Kmalu bo teden dni, kar ne morem teči. Med tem časom sem bila na urgenci, kjer so me slikali in videli, da ni nič polomljenega. Boli me zapestje, komolec in levo koleno. Rama še vedno boli, ne morem je dvigniti naprej in v stran za več kot 90 %. Spet grem na fizioterapijo, verjetno me čaka še ultrazvok. V črnavkah jemljem protibolečinske tablete in še vedno ne morem dojeti, kaj se mi je zgodilo. Še pes me ni poscal!
“Naj leži tam, baba stara. Saj se še malo premika.” Ne morem si pomagati ampak prepričana sem, da če bi nekdo pritekel mimo, bi mi gotovo pomagal.
Sem se pa od vsega skupaj naučila nekaj pomembnega: tekla bom z lučko in z mobitelom, ker se ne moreš zanesti prav na nikogar kot le sam nase. Pa saj to že ves čas vem. Ampak saj veste: samo vedeti ni dovolj. V skladu s tem je potrebno še ravnati.
Pa varen korak. In ne bodimo brezbrižni. Do nikogar. Svet je že tako v enem velikem:
Tekmovalnost je osebnostna lastnost. Imamo jo v genih. Vsi. Zaradi manjvrednega položaja žensk tekom zgodovine hočemo ženske ves čas dokazovati sebi in drugim, da smo dobre in še boljše tudi v športu. V teku.
Tekaška genetika
Osredotočila se bom na tek in na osebne izkušnje, ki sem jih bila deležna od otroštva pa do danes.
V družini nismo imeli vidnejšega športnika. Stari oče je rad plaval v Savi. Plaval je mrtvaka od zgodnje pomladi do pozne jeseni in ko so ljudje iz Črnuškega mostu pričeli kričati: »Utopljenec v vodi!« jim je veselo pomahal. Oče se je kot otrok rad smučal na sosednjem hribu ter izvajal smučarske skoke iz domače strehe in ob tem svojo mamo spravljal ob pamet, ko ga je videla leteti nad oknom. Pravzaprav vidim, da izhajam iz zelo športne družine. Predvidevam, da je tudi moj oče moral dobro teči, da ga takrat ni dobila mama v roke. Znala je biti precej huda!
Definicija tekača
To so bila sedemdeseta leta. Čas Trefaltovih kaveljcev in korenin. Redki tekači. Še redkejše tekačice. S tekom sem se srečevala pretežno med telesno vzgojo v šoli. Počasi mi je zlezel pod kožo.
Podobno tako kot danes, smo imeli osnovnošolci in osnovnošolke ločeno telesno vzgojo.
Meni razne akrobacije, stoje, premeti in podobne zadeve nikoli niso šle preveč dobro rok in nog. Plavati se še danes učim pravilno in tako bo do smrti. Od skokov pa obvladam predvsem tiste tekaške, ki se končajo s padcem. Pri igrah z žogo sem bila prav tako nerodna. Žoge enostavno nisem videla in je kar priletela od nekje vame ali pa name.
V sedmem razredu osnovne šole so imeli fantje učitelja telesne vzgoje, ki je bil že takrat uspešen maratonec. Rad je imel tek. V učno uro je želel vključiti čim več teka. To mi je bilo zelo všeč. Občasno je namreč imel tudi punce, na veliko žalost večine sošolk.
Učitelj je oblikoval skupine fantov in z njimi vedno več tekel. V glavi se mi je prižgal alarm! Zakaj samo fantje in zakaj ne punce?
Zaradi očitnega negodovanja nekega lepega dne vpraša mene in Ksenijo, če bi trenirali tek, dolgi tek, za maraton? Danes vem, da sem bila od takrat zastrupljena s to besedo. S Ksenijo sva odpeli v en glas: »Jaaaaa!!!!» »Vprašajta doma in mi povejta. Treningi so popoldan, dvakrat na teden«, je dejal. Doma pa je moj oče odločil: »Neeeee!!!! Če hočeš teči, pojdi za Savo! Kaj boš tekla med samimi fanti! Tej maratonci so itak sami norci!«
Rečeno, storjeno. Vedno pogosteje sem tekla, sama in občasno srečevala enega in edinega tekača, ki je tudi redno tekel. Gospod Metod je za tekaške nevedneže, ki so bili tam okoli kar na gosto posejani, veljal za nekakšnega čudaka. Češ, glej ga, spet teče. A nima drugega dela? Zame je bil vzornik. Izoblikovala sem si svojo definicijo tekača: “Pravi tekač je tisti, ki se s tem ne hvali. Ampak tako živi”.
Včasih se mi je pridružila Ksenija. Večinoma sem tekla sama. Po poteh, ki sva jih včasih prehodila s starim očetom. Mimo barak, hipodroma in v drugo smer pod železniškim in Črnuškim mostom ter naprej mimo škarpe, kjer so včasih taborili cigani. Praktično po današnji trasi Teka ob Savi. Pa včasih po drugi strani Save skoraj do Tacna.
In sem kar tekla in tekla. V čevlji, kadar nisem imela superg. V trenirkah ali pa hlačah, ki mi jih je sešila mama. Pozimi v volnenem doma spletenem puloverju. S pikajočo kapo na glavi.
Ženske nimamo meja! Smo neskončna premica!
Včasih so bili prepričani, da tek za ženske ni primeren. Maraton ni za ženske. Da ženska ne bo mogla imeti otrok. Da bo zbolela, umrla. Do leta 1970 je bilo namreč ženskam prepovedano nastopati na maratonski razdalji. Le kdo bi se lahko kaj takega spomnil, če ne moški?
Ženske so nastopale naskrivaj in tako dokazovale, da smo vzdržljive, da zmoremo in danes dokazujemo, da smo iz leta v leto boljše. Prvi ženski olimpijski maraton je bil šele leta 1984, zmagovalka je bila Američanka Joan Bonet s časom 2:24:52. S tem istim časom bi lahko do danes zmagovala na kar nekaj moških maratonih. Nosilka ženskega rekorda na maratonu Paula Radcliffe s časom 2:15:25 pa je itak nedosegljiva za večino moških tega sveta.
Globoko v sebi sem imela problem, ker sem bila prepričana, da kot ženska ne morem teči tako dolgo kot moški in niti približno ne tako hitro. Da dlje časa trajajoč tek za ženske morda res ni zdrav. Samo-diskriminacija žensk?
Ženske zmoremo!
To svoje prepričanje sem postopoma spremenila kasneje, ko sva pričela teči skupaj z možem in njegovimi prijatelji. Vsako leto so fantje trenirali za tek trojk – 28 km in občasno sem se jim pridružila na kakšni krajši razdalji. Kar dobro mi je šlo, njim pa odlično.
V novem stoletju sem se udeležila prve uradne tekme. Videla sem, da sem hitra in da neskončno uživam v teku. In tekmah. Cel kup moških je ostalo za menoj. Kakšno veselje jih je bilo prehitevati, tudi ženske, kar norela sem. Tekme so mi postale všeč. Moji teki so postali bolj ciljno usmerjeni, biti močnejša, hitrejša, na naslednji tekmi doseči boljše mesto. Prehiteti čim več tekmic in tekmecev. Kako dobra sem, mi pove skupna rezultatna lista. Ne le ženska. Danes mi rezultat ni več tako pomemben. Je le merilo v kakšni kondiciji sem. Veliko pomembnejši mi je tek sam. Doživetje teka.
Tek žensk v 21. stoletju
Danes je praktično celo pozimi kakšna tekaška tekma, ki se je lahko udeležiš. Če ni pandemije, seveda. In če so včasih prevladovali predvsem moški, morda še deset let nazaj, danes daleč ni več tako. Če samo pogledamo statistiko Ljubljanskega maratona vidimo, da število žensk v primerjavi s številom moških udeležencev stalno narašča glede na prejšnja leta v prid šibkejšega spola. Tudi če pogledaš rekreativne tekače na naših tekaških poteh, parkih in gozdnih stezicah vidiš, da je žensk neprimerno več.
Tekaška tekma moški : ženska
Moški in ženske smo si gensko različni, kar se kaže v sestavi telesa, psiholoških značilnostih in ostalih od narave nam danih razlik. Moški so hitrejši in močnejši. Lovci. Ženske smo vzdržljivejše nabiralke. Morda ženske res nikoli ne bomo tako hitre kot moški, mogoče smo celo manj vzdržljive. Dejstvo pa je, da ženske neprimerno hitreje napredujemo.
Na prvem uradnem maratonu, na katerem so ženske lahko prvič tudi tekmovale, je znašala razlika med moškim zmagovalcem in žensko zmagovalko uro in 50 minut. Razlika se je do leta 1985 hitro manjšala, nato je šlo malo počasneje. Danes je razlika le še 12 minut in 2 sekundi. Mogoče je to tista meja, ki je ne bomo mogle nikoli preseči zaradi razlik, ki jih navajam v članku. Ali pa tudi ne 😉 ? Verjamem, da ni nič nemogoče…
Ženske nimamo meja! Smo neskončna premica!
Ženske danes smo cenjene. Kot športnice, matere, žene, sodelavke. Spoštovane. Enakopravne. Lahko tečemo. Tudi maratone. Zavedati pa se moramo, da ni nič samoumevno. In da je žal še vedno preveč izjem in preveč držav, kjer so ženske še vedno manj vredne, prezrte, trpinčene, nevidne.
Ne pozabimo! Potreben je bil boj pogumnih žensk, da smo dosegle to, kar imamo danes. 8. marec – Dan žena je pomemben praznik. Vendar na lovorikah ne smemo zaspati. Kar danes imamo, lahko v trenutku izgubimo. Saj vidite, da je svet padel na glavo.
Danes sem šla na dopoldanski tek. Nase sem navlekla tekaške pajkice, zimske superge, šilt. Tekaško uro za penzioniste. Naj mi “penzionisti”oprostijo, to niste upokojenci! Moji uri rečem tako samo zato, ker je taka bolj navadna, za počasnele. Čeprav je ura -nima časa. Večina penzionistov se premika bolj počasi. Počasi hodijo in počasi vozijo. Samo zato.
2022 – leto tekaških čudežev Foto: Mojca Vesel
Do nedavnega sem imela pravo mašino. Dobila sem jo za rojstni dan od mojega najljubšega maratonca. Garmin Xp960, neka taka silna številka. Kazal je vse živo. Samo tehtnica ni bil. Uro sem poimenovala Moj Garminček. Kmalu sem ga vzljubila tako zelo, da mi je bil ljub skoraj kot naš maček Feliks.
Ves čas me je preganjal s podatki. Na teku sva postala nerazdružjiva. Če nisem imela Mojega Garminčka na zapestju sem se počutila skoraj golo. Lažje bi odtekla brez superg kot brez Mojega Garminčka. Ko je bilo pa tako lepo slediti podatkom: “O, celih sedem sekund sem bila hitrejša!” ipd.
Pa je prišel dan, ko je utihnil. Mrknil. Zaprl oči. Crknil v totalo. Nisem ga pokopala, imam ga lepo spravljenega v omari, če se zgodi kakšen čudež.
Naslednjo tekaško prijatejlico sem si nabavila sama. Hotela sem imeni najcenejšo uro, ker sem tistega leta odtekla maraton v prepočasnem tempu in sem si, jezna sama nase, rekla, da tako profesionalne ure kot je bil Moj Garminček pač ne rabim. Za puzanje je vse dobro. Hotela sem kupiti tako, ki meri samo pretečeno razdaljo in čas. Samo takih sploh ni, tako da je tudi ta penzionerska več kot odlična. Ime ji je Garminčica. Med tekom občasno preverim pretečeno razdaljo, občasno se tudi z Garminčico pogovarjava predvsem o tem, kdaj se bo trening prevesil v drugo polovico. Takrat naj bi namreč pohodila na plin in odbrzela z nadzvočno brzino proti domu in tik pred ciljem (pred hišo) zadnjih dvesto metrov še silno pospešila kot kakšno reaktivno letalo. Za dober občutek odlično oddelanega treninga.
Aja. Zakaj treniram? Ja, za maraton, seveda.
Lep sonček je bil danes, ko sem tekla. Z Garminčico na roki. Obuta v moje “sedem palčkov” stare zimske superge.
Takrat me je udarilo. Letos! Letos se piše leto 2022. Pa to je točno 20 let! Pred dvajsetimi leti sem se odločila, da bom pretekla maraton! Uau!
Foto: Pixabay – leto tekaških čudežev
Spominjam se, kot bi bilo danes. 3. januar 2002! Četrtkovo jutro. Kopalnica. Tehtnica. Šok!. Oblečem kavbojke in jih…. komaj zaprem! Tudi šok. Na omarici nova priloga časopisa Delo, Polet in tista naslovnica Kult 42.195.
Lepo puzajoče tečem dalje, ko me spet spreleti! Pa te moje tekaške gate, ki mi ves čas lezejo iz riti so vendar stare že tudi deset let! Joj! Pa to je čudež! Da sem spravila svojo velerit v te čudežne pajkice.
Letos! Pa letos imam tudi obletnico osebnega rekorda na maratonu! Pred desetimi leti nisem tekla – letela sem, ne tekla! Ti šment! Ne morem se nehati čuditi! Kako sem lahko takrat tekla tako hitro!
Skušam si predstavljati samo sebe 2002, kako prehitim samo sebe 2022. Fiiiiiju…..! Ali pa: Švrrrrk!
Pospešim, zdi se mi, da gre hitreje ampak Garminčica kaže: “Puzaš!” Rada bi ulovila samo sebe izpred desetih let! Podoživeti želim tisti občutek, ko tečeš z močjo, ko se odrivaš in si praktično več časa v zraku kot na tleh. Fantazija. Tekaška čarovnija! In se spomnim Mojega Garminčka, ki je kazal čisto lepše številke! Mogoče je pa s Garminčico kaj narobe. Tako kot s tehtnico. Obe kažeta previsoki številki.
Tekaška čarovnija in čudeži Photo by Aidan Roof on Pexels.com
Garminčica končno pove, da se lahko obrnem. Lepo počasi zmanjšam hitrost, kar praktično pomeni, da se ustavim. Se obrnem in tečem nazaj, od koder sem prišla. Lepo zmerno tečem in skušam ugotoviti, koliko moči mi je še ostalo. Počutje je v redu, lahko bi šlo hitreje. Ja. Lahko bi šlo hitreje ampak ne gre. Maham z rokami in skušam malo hitreje teči. Malo hitreje mi pa le uspe. Ampak res, čisto malo. Čisto majčkeno.
Ja. Včasih sem potrebovala samo malo spodbude, da sem se odločila, preteči maraton. In sem ga. Letos potrebujem eno konkretno brco v rit.
Nasproti mi prihajata dva starejša gospoda, res starejša gospoda. Lepo počasi in preudarno hodita, mršita obrvi in vneto debatirata. Med njima zagledam vrvico, ki se vleče za njima. Ne vidim, kaj je na koncu.
Tekaški čudeži Photo by Lamar Belina on Pexels.com
V glavi se prižge znak za alarm! Pozor! Stoj! Sprehajalec na levi strani potke in pes na desni strani potke. Vmes ni nič ali pa ni nič. Lahko je tanka vrvica. Ja, mi starejši tekači tudi vidimo ne več tako dobro, kot smo nekoč. Izkaže se, da to ni to. Le daleč za njima se nekdo prav tako počasi in preudarno sprehaja. Starejši kuža, dobro rejen gospod Pes, ki pametno in razmišljujoče gleda v tla. Jaz ga ne zanimam.
200 metrov pred koncem treninga naj bi strašansko pospešila, kar se ni zgodilo. Se je bilo pa fino ustaviti. Ja, pred dvajsetimi leti in pred samo desetimi, je bilo marsikaj drugače.
Zvečer me je razveselila 60-letna tekačica, kako je pretekla svoj najhitrejši maraton v času 3:33:00. Torej se da. Pregledala sem še rezultate 60+ maratonk na Ljubljanskem maratonu. Čas več kot odličen: 3.39:00 s tem, da je tekačica v mlajših letih tekla tudi počasneje. Zelo obetavno.
Tekaški čudeži Foto Pixabay
Kakorkoli. Za tako vrhunski rezultat moraš biti res z glavo pri zadevi. Še nekaj časa imam, da glavo ponovno “naštelam”. Potem pa samo še vztrajati. Do novega tekaškega čudeža.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Most of us come home from our job pretty late. In winter, it’s usually dark. But we still want to run.
We have to choose a safe route to run at night. You can run in a nearby stadium or in the illuminated streets. My favorite running routes are in almost total darkness. There are usually no lights in the forest, fields, non-traffic roads, and paths.
It seems that running on your favorite running paths is impossible. But with the right running gear, it is. With certain compromises, of course. Above all, the terrain must be safe and well known. Let’s see what you need to run safely at night.
Don’t forget your visibility if you run at night. Headlamps and reflectors are mandatory. I use a safety vest which is obligatory equipment for car drivers.
When you are running at night is very important that you are focused on the running surface and surroundings. Watch, watch, and listen! It’s a mind-training session.
I do not recommend running at night with headphones in your ears. This can be very dangerous. You may notice a car, wildlife, or some other danger, too late.
Speed and power training doesn’t belong on the streets. If you meet a car on narrow roads or streets, it is better to stop than to take the risk of slipping or falling.
Before you go running, tell your loved ones where you will be running and how long you will be gone. Bring your cell phone with you at night. In case of an emergency, you may need it.
Running at night has its traps. But it also has its advantages.
Enjoy the running. Stay safe.
Running at night, Ljubljana Tivoli Photo by Vesel family
WARNING: This article was not written by a self-proclaimed running expert. I’m just a runner who loves to write and wants to inspire you to run and live an active life.
Najbolje sem tekla, ko sem tudi veliko kolesarila. Sedaj sem kolo zamenjala za pohodne čevlje, se pa spominjam tistega poletja, ki smo ga pričakali po dveh zelo kilavih. Deževnih, hladnih. Brez vročinskih valov.
Takrat sem si rekla: “Naj pripeka… žge… trideset stopinj, petintrideset… nažgi do petdeset, če hoče … meni paše! Jaz bi se končno rada pogrela,” upajoč, da bo trajalo vse tja do oktobra.
Tekač na kolesu vedno malo misli tudi na tek. Morda ob pogledu na okolico, kako lepo bi bilo tudi tam teči. Po tistih stezicah, gozdu, kjerkoli. Našla sem zapis, kako mi je končno neko nedeljo uspelo potešiti tekaško lakoto. Tekaško lakoto najbolje potešiš z dolgim tekom.
Tisto nedeljo sem torej šla, namesto ob sedmih šele ob osmih zjutraj vedoč, da sem ga že polomila. Davek prepoznega odhoda v posteljo. Zaspan in neprespan tekač je slab tekač!
Nedelje so bile navadno namenjene daljšim tekom. Tokrat je bilo dvajset kilometrov, vendar: teči sem morala čim bolj pravilno! Postavljanje stopal, delo rok, drža, pogled… cela znanost, cela filozofija! Kot nekakšen test, če sem kaj napredovala! Ko opazim, da tečem spet “po starem” se ustavim, poravnam držo in spet stečem. Baje naj bi se na tak način tudi teklo hitreje. Sami superlativi! In z vztrajnim ponavljanjem in odpravljanjem napak bi mi moralo uspeti.
Ustavila sem se natanko štirikrat. Enkrat zaradi rdeče luči na semaforju (postanek sem izkoristila za razteg), dvakrat zaradi pitja vode na vodnjaku in tretjič zato, ker sem opazila, da tečem spet kot “po svoje”. Torej – le enkrat zaradi pravega vzroka. Ni čudno.
Po več kot dvestopetdesetih kilometrih na kolesu v tem tednu sem bila naravnost … žejna teka. Samo teka, brez …. znanosti in filozofiranja. Cap cap… v supergah po asfaltu, makadamu… kjerkoli. Potrebujem “čisti tek”. Skoraj tako kot čisti zrak! Tistega, naravnega, sproščujočega. Da tečeš… nekam naprej, daleč.
Jutro je ob osmih relativno pozno za tek, a vendar je bila moja tekaška trasa … prazna. PST je še vedno osvobojena reke sprehajalcev, tekačev, kolesarjev. Koseški bajer skorajda deviški, race glisirajo in naspidirano prehitevajo ena drugo v boju za morebiten prigrizek vržen iz brega s strani do sedaj še redkega jutranjega sprehajalca.
Tekač na kolesu, Koseški bajer, foto: M. Vesel
Tečem v skoraj novih supergah. Lahkih, rumenih. Korak v njih je kot skok po trampolinu. Bolje se počutim kot v trdih kolesarskih čevljih.
Tečem in se zadovoljno smehljam, ko po pretečenih nekaj kilometrih že pijem vodo na pipici ob plaži Koseškega bajerja.
Pretekli teden sem bila zelo pridna glede rekreacije, čeprav sem pretekla le dva kratka pet kilometrska teka v tempu »preudarnih želv«. In vaje.
Sem pa zato prekolesarila razgibanih dvestopetdeset kilometrov. Praktično sem diagonalno prekolesarila skoraj celo Slovenijo in to ne ravninsko, precej je bilo vzponov in seveda spustov. Hvala bogu… brez padcev. Pretežno primorsko-kraške regije. Lepo. Zabavno. Super sem se imela!
Ko tekač sede na kolo… postane tekač na kolesu.
Tekač na kolesu ali tekaško kolesarski tekač, ne komplicira. Uživa v pihljanju vetrca okoli ušes, hitrejšega spreminjanja pokrajine okoli sebe, počitku ob spustih. In svobodi! Zakaj?
Mediji so prepolni raznoraznih nasvetov o tekaški tehniki, drži, opremi, prehrani, treningih, organiziranih vadbah… Pa veste kaj ! V redu, marsikaj drži. Verjamem. Da. Res je. Bo že držalo. Drži pa kot pribito, da je v vsem tem pompu in rompu ogromno pretiravanja. In namen ni vedno najbolj pošten!
“Ko sedim na trdem sedežu s čelado na glavi in v neudobnih kolesarskih čevljih na nogah pomislim: »Klinc pa tekaška tehnika!«
Tekač na kolesu, ob Soči, foto: M. Vesel
In ko se trmasto zaganjam v strmi klanec in ko mi v možganih skorajda utripa moja na maratonih pridobljena mantra: »Brez popuščanja!« skorajda istočasno pomislim: » Klinc te gleda Tekaška Drža!« Na kolesu mi ne moreš nič. Sedim na riti in poganjam pedala. To je to. Sedim na riti in se spustim po klancu navzdol. Amen.
In ker sem “tekaški kolesar” se s kolesarsko tehniko ne ukvarjam. Le toliko, kot je nujno potrebno za udobno vožnjo s kolesom in kakšen zmeren napad na klanec.
In vrhunec? Pivo ob postanku. Najslajše je tisto na kakšnem gričku. Višji kot je hrib, bolj kot je strm klanec… slajše je pivo. Pa čeprav je čisto navadna unionska ali pa laška…. s……a. “Isto sranje – drugo pakovanje”, smo včasih rekli v Jugi.
Tekač na kolesu, rt Kamenjak, Foto: M. Vesel
Pa da ne bo pomote. Ne kolesarim zaradi piva na vrhu grička ali na koncu ture… všeč mi je to … kolesarsko gibanje. Počivajo kolena in nekatere ostale tekaške mišice. In moj tekaški del možganov. In potujem. Kilometri pa letijo tako hitro mimo!
Ugotavljam, da je pretirana preokupacija s tekaško tehniko, tekaško prehrano, tekaško držo, tekaško oremo, tekaškimi supergami, … tekaško…blabla…tekaško blablabla… tekaško bla bla bla bla blablablablabla … že prav nadležno! Že vsaka trač revija ima kakšen sestavek o teku.
»Pa dejte nehat! Dost mam! Puste me tečt! »
Tek in kolesarjenje je dejansko krasna kombinacija. To ne pišem, ker sem nekje prebrala, čeprav piše že vsepovsod. To lahko preberete skoraj v vsakem vsaj delno tekaško kolesarsko obarvanem glasilu. To sem preizkusila in doživela.
Kolo in tek: kot levi in desni korak! Super gresta skupaj pa vendar vsak po svoje! In rezultat je lahko eno odlično počutje. Zdravje. Užitek.
Tekaško kolesarska kombinacija s poudarkom na teku, mi je prinesla najboljši maratonski čas: 3:26:31. Kar zgodilo se je.
Kaj pa na kolesarski dirki? To pa ne vem. Me še ni bilo zraven…. vam bo povedal kakšen kolesar v tekaških supergah. Verjamem pa, da je raznovrstna športna aktivnost gotovo dobra.
Doprinos kolesarjenja k maratonskemu teku
A za na koncu naj še nekaj dodam. Ugotovila sem , da je kolesarjenje lahko odlično nadomestilo za trening vzdržljivosti. Zapeljite se do morja, obkrožite Polhograjske Dolomite, prekolesarite Prekmurje, zapeljite se iz Ljubljane čez Vršič in drugič preko Mosta na Soči do Bovca… in brez škode lahko izpustite kakšen dolgi tek.
Tekač na kolesu, foto: M. Vesel
Ko pa boste s kolesi zagrizli v hrib, bo to odličen trening za moč. Vzpon na naše številne prelaze, vrhovi… Ko boste naslednjič tekli svojo priljubljeno tekaško traso, morebitnih klančkov sploh ne boste zaznali ali pa se vam bodo vsaj zazdeli veliko nižji. Kar leteli boste preko njih.
In teka se ne boste nikoli naveličali …
In tudi tekaške poškodbe boste minimalizirali …
“Vroče je in kmalu bo za menoj dvajseti kilometer. V supergah. Pretekla sem jih popolnoma brez problemov, z enim “pedagoškim” postankom. Tistih nekaj klancev praktično nisem občutila. Vidim pa, da nimam prave hitrosti. Ne letim. Ne drvim. Noge kar ne morejo hitreje, obračajo se prepočasi, kot bi bile na nek način zarjavele. Kot bi zakrknila.”
Nekaj manjka. In vem. Mislim, da vem, kaj je to.
Ko tekač zamenja tekaške kilometre s kolesarskimi izgublja hitrost. S kolesarjenjem vzdržuje vztrajnost, sposobnost teči dolgo časa, enakomerno. Kolesarjenje po hribovitem terenu pripomore tudi k boljšemu teku v hrib, grizenju v klanec. Ne pripomore pa k hitrosti. Ni hitrega teka… brez teka. Z menoj je že tako.
Zato je smiselno, da obdobje, ko tekač kolesari, oplemeniti s tekaškimi treningi baziranimi na tehniki hitrosti.
Intervali. Različnih dolžin. Ter tempo teki. Igre hitrosti. Stopnjevanja. Šprinti.
Tako sem včasih trenirala, lastnim izkušnjam najbolj verjamem. Čeprav je včasih problem ali morda celo prava umetnost prepoznati lastne izkušnje in jih tudi s pridom uporabiti.
No, kot sem že na začetku zapisala, je ta čas za menoj. Sedaj hodim in tečem. In tečem, hodim, hodim, hodim in tečem. Sedaj sem bolj “tekač v pohodnih čevljih”. Všeč mi je. A o tem kaj več prihodnjič.
Vzletišče Vogar, foto: M. Vesel
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Since the mini weather station hangs in our living room, I got used to check the temperature from outside. Then I go to my closet and choose my running clothes. What should I wear for today`s weather?
Weather station
As our body warms up during the run, it is necessary to dress as if the temperature were ten degrees higher. We should feel a little chilly and cold before we begin the run.
When it rains I wear a windbreaker anorak or running jacket with a hood. You can tie it around your waist if it stops raining during the run.
My hands and head are protected by gloves and earmuffs in the cold. In the rain, I wear a cap with a visor or a visor only if there is a combination of snow and rain.
Equipment for run in cold and wet weather
In the list of equipment, the visor takes the top spot. Additionally to protect the runner’s head from cold and moisture, the visor also protects the eyes from sunlight, wind, flies, raindrops, and snowflakes.
Sunglasses are essential when it is very sunny or if there is a combination of snowy surroundings and sun.
Storms with rain can occur while running. In this case, salt from the sweat can directly get into the eyes, which is not very agreeable. Visors prevent this very well.
There are also certain types of running headbands that are meant to prevent this. Try them, they may suit you.
Equipment for run in cold and wet weather / Ljubljana marathon 2003
WARNING: This article was not written by a self-proclaimed running expert. I’m just a runner who loves to write and wants to inspire you to run and live an active life.
Veselim se letošnjega leta. Ponovno želim preteči maraton. V želji, da se pripravim čim bolje ter predvsem na najbolj primeren način, sem pričela iskati informacije. Saj veste, znanja ni nikoli dovolj.
Našla sem zanimiv članek na spletni strani “wikiHow” katerega soavtor je Tyler Couville, ambasador blagovne znamke Salomon Running ter zmagovalec Kristalnega gorskega maratona 2018. Tekel je na ultra in gorskih tekih po ZDA in Nepalu. Je profesionalni tekač. Sicer pa imamo v Sloveniji že med rekreativci veliko “Tyler Couville”-jev. Vsaj zdi se mi tako.
Odločila sem se, da vseeno preverim njegove napotke ter jih skušam spojiti z mojimi izkušnjami. Mogoče izvem kaj novega.
Gremo skupaj?
Dejstvo je, da je maraton velika zadeva in se je ni mogoče lotiti z levo roko. Sicer vsi vemo, da pri maratonu najbolj trpijo noge pa čeprav tečemo z glavo. Vsaj morali bi. Priprava je dolgoročen proces ne glede na to kakšen tekač ste. Začetnik ali pa profesionalec. Couville priporoča 3 – 6 mesečno delo na vzdržljivosti ali dlje, če še niste v dobri tekaški formi. Ne vem, kaj je po Couvillovo dobra tekaška forma.
Sama sem se maratona lotila potem, ko sem prvo leto konstantnega in načrtnega celoletnega teka pretekla pol maratona in nato naslednje leto maraton. Seveda pa tek na organizirani tekaški dirki ni pogoj. Če ste večletni tekač, ki je sposoben zdržema teči vsaj uro in pol ter ste zdravi in brez poškodb si upam trditi, da se v treh mesecih lahko pripravite na maraton. Če pa tega niste sposobni je bolje, da si vzamete več časa.
Vendar vas prosim, ne postanite obsedeni s treningom. Uživajte v teku, v treningu. Ne popustite ob prvi prepreki. Bodite fokusirani, pozitivni in veseli.
Couville pravi: “Bodite ponosni nase, ker ste se odločili za tako težek izziv!” No, malce pretirava. Pred leti sem se odločila, da bom pretekla GORSKI MARATON 4 OBČIN – GM4O, da bom nekoč pretekla 100-tko, osvojila Kilimanjaro, pa samo zaradi tega še ne morem biti ponosna nase. Ponosna bi bila lahko, če bi zadevo realizirala.
Zagotavljam pa vam, da bomo še kako ponosni, ko bomo maraton resnično pretekli. Pa če bo to prvič ali pa stotič. Za začetek bodimo navdušeni in vztrajni.
Pred začetkom
Couville: začnite trenirati vsaj 16-24 tednov pred maratonom.
Se strinjam. Vzamem 24 tednov.
Odločila sem se, da pretečem maraton oktobra. Torej moram pričeti s treningom marca. Včasih sem se takoj, ko so bile prijave odprte tudi prijavila na tekmo, služilo mi je kot dodatna motivacija. Tega ne počnem več, ker si raje pustim več manevrskega prostora. Sploh v teh “covid” časih. Zadnji trenutek lahko namreč spremenite lokacijo ter si prihranite stres zaradi nepovrnjene plačane startnine, kot se je leta 2020 zgodilo tekačem na Istrskem maratonu.
Če boste trenirali z mano moramo imeti podobno izhodišče. Torej tečemo vsaj trikrat na teden, sposobni smo preteči zdržema vsaj 16 km. Tedenska razdalja naj bi bila med 20 do 40 kilometrov.
Če niste redni tekač ter dolgih razdalj (nad 10 km) še niste tekli priporočam, da se pred resnejšim delom treninga za maraton posvetujete z zdravnikom. Dolge razdalje so namreč za telo velik zalogaj in se mora na napore postopoma prilagoditi.
Prihodnjič bom objavila svoj tekaški program. Primeren bo za starejše tekače (nad 50 let) in bo dopuščal tudi kakšno drugo aktivnost (planinarjenje). Predvsem pa to ne bo izčrpavajoč trening. Temeljil bo predvsem na mojem lanskoletnem treningu za polmaraton, ki je bil točno to, kar hočem od teka.
Me prav zanima, koliko stičnih točk bom sploh našla pri Couvilleu.
Se beremo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Konec leta je čas, ko radi pregledamo svojo športno rekreativno statistiko.
Preverimo število pretečenih in prekolesarjenih kilometrov, osvojenih vrhov, preštetih korakov.
Pridelanih poškodb in mogoče tudi kilogramov.
Nekateri bolj in drugi manj zadovoljnjo kljukamo svoje dosežene cilje, jih morebiti prestavljamo na prihodnje leto, si postavljamo nove izzive.
Vse v okviru svojih zmožnosti.
Letos nam je leto spet zagodlo. Mogoče je bilo to leto tudi leto tekaške resnice.
Ste opazili upad tekačev? Trend iz leta 2020 se nadaljuje.
Vsako normalno leto je bilo zanimivo opazovati porast tekačev ob približevanju tekaškega vrhunca, katerega se želi udeležiti praktično vsak tekač: udeležba na Ljubljanskem maratonu. Letos temu ni bilo tako. Standardne tekaške proge so bile večinoma prazne.
Pa vendar smo lahko tekli na Ljubljanskem maratonu. Za razliko od leta 2020.
Ne samo tekači, veliko ljubiteljev narave se je preselilo v gozdove, hribe in planine. Na samotne poti. Mnogi preobuti v pohodne čevlje. Premnogi pa še skrivajoči se v zavetju svojih domov.
Ljudje različno prenašamo ukrepe, ki nam jih je prinesla pandemija novega koronavirusa imenovanega Covid-19 in proti kateremu se svet bori z bolj in manj delujočimi ukrepi. Nekaterih je preveč strah, drugih spet premalo. Za vse nas pa gotovo velja, da imamo vsega dovolj. Ampak potrebno bo zdržati. Da boste lažje zdržali in prišli čez to zoprno obdobje kar najbolje priporočam, da se nam pridružite. V supergah ali pohodnih čevljih. Zunaj, na zraku. Narava postavi stvari v glavi na pravo mesto. Poskrbi za boljše počutje.
Danes me je razveselilo elektronsko sporočilo. Avtomatizirano sporočilo aplikacije Strava. Všečna zadeva. Ne uporabljam je dolgo. Dodala sem jo po zrušenju spletne aplikacije Garmin.
Zanimivo je pogledati svoje “športne” dosežke. Koliko sem pretekla, prehodila, prekolesarila. Ob vsem tem pogrešam svojo staro Excelovo preglednico s katero si se lahko igral s podatki po mili volji. Vse te spletne zadeve pa so veliko preveč toge.
V letu 2021 sem pretekla 763,50 km, prekolesarila 367 km, prehodila hribe in doline. Vse skupaj je zneslo 28.841 v/m. Od tega je narejenih višinskih metrov v gorah 25.900. Razlika torej odpade na tek in kolesarjenje. V primerjavi z letom 2020 sem bila uspešnejša. Več tekaških in več višinskih kilometrov.
Leto 2021 mi je bilo všeč. Končno sem tekla na tekaški tekmi na polmaratonski razdalji. Odlično počutje ob teku in po tekmi pa prižgalo zeleno luč za maraton v letu 2022. Letos me torej spet čaka češčnjica na tortici. Ampak samo, če bom tekaško razdaljo podvojila. Voljo imam. Torej je tudi pot.
Maraton – češnjica na tortici teka
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Poznojesenski in zimski dnevi so tako nesramno krajši, da bi včasih človek najraje še tiste urice, ki so na voljo za kakšno dejavnost, kar prespal v postelji. Ali pa obsedel spodvitih kolen pred televizorjem ter ob grizljanju hrustljavih piškotov užival ob gledanju TV programa.
Bolj ali manj… slabega ali bolje: vedno istega. Ponavljajoči se filmi in sami bolj in manj »resničnostni« šovi. Tudi sama sem enega ravno “odgledala”, ker je bil pač športni in pozor: prvič v Sloveniji. Všeč mi je bil. Sem se jokala in jezila zraven. No, proti koncu vedno manj. Proti koncu sem navijala skoraj za vse.
Če bi obstajal Senior Exatlon bi se takoj prijavila! Tekmovalci bi seveda morali imeti vsak po vsaj dva “fellerja” kot npr: umetni kolk ali koleno, artritis, revmo ali kaj podobnega. Tako bi bili praktično na istem kot nastopajoči v 1. Exatlonu Slovenije po dveh mesecih poligoniziranja oz. tekmovanja.
Boljša opcija od TV je vsekakor dobra knjiga. Leže na kavču in poslušajoč ogenj v kaminu. Lepo na toplem.
Verjamem, da se take »nedejavnosti« človek hitro navadi. In verjemite: ni dobro. Nobeno pretiravanje ni dobro.
Po letošnjem maratonu sem vzela “počitek po maratonu” kot kategorijo treninga skorajda smrtno resno in ne boste verjeli: še vedno traja. Teku sem se odrekla za dober mesec dni čisto zavestno nato pa še malo po sili razmer. Sprva mi je bilo težko in nato je bilo vedno lažje. Nedejavnost me je pričela srkati vase, v tisto lenost, telesno in umsko zaprašenost.
To »grozno« obdobje sem uspela preživeti s pomočjo fizioterapije. Sanacija okostja. Hrbtenica je trenutno kar v redu, upam, da mi je uspelo sanirati tudi ramo. Tistim mlajšim moram povedati, da je vse res. Tisto veste, ko “ta stari” govorijo: “Boš že videla, ko boš stara, ko boš v mojih letih!” Ali pa: “Nič se ne paziš, boš že videla, ko boš starejša!”
Še huje pa je to, da enostavno ne veš, kdaj si postal star.
No, sedaj sem “ta stara” in spadam med “stare prdce” kot nas mlajša generacija včasih poimenuje. In veste kaj vam povem: že starejša generacija iz moje mladosti je imela prav! Res je! Če se mlad ne paziš, star kasiraš. Vsaka malenkost se pozna. Nezdravljen zvin gležnja, padec na ramo, na pol prebolela viroza. In potem obiskuješ zdravnike, fizioterapevte in iščeš pravo formulo, da boš spet isti. Pa ne boš.
Če ste starejši od pol stoletja verjemite ali bolje, da se kar sprijaznite, da ne boste nič več hitrejši in močnejši. Lahko pa ste pametnejši in modrejši. Saj poznate rek: “Mlad in neumen!” To še nekako gre. Star in neumen je pa precej huje. Še pregovora nimamo.
Je pa zato Hemingway lepo povedal, da imamo mladost zato, da delamo neumnosti, a starost, da te neumnosti obžalujemo.
Veliko ljudi ima v teh kratkih in mračnih dneh težavo z motivacijo. Praktično za kar koli. Ljudem se nekako ne ljubi. Že pogled čez polje in na ljubljansko PST pove vse. Množični tekači so praktično izginili. Samo še tisti najvztrajnejši so ostali.
Z mano vred. Vztrajali bomo – čez zimo – tja v pomlad. Kajti ta letni čas – je čudovit za tek, če verjamete ali ne. Problem je le v krajšem dnevu. A ker nam narava ravno preko zime sporoča, da je čas za počitek, je pravzaprav vse v redu.
Na tek se odpravimo preko vikenda ali pa med tednom opravimo krajši tek z obvezno zimsko nočno opremo. Saj veste: lučka, svetleča oblačila, odsevniki. Glavno je, da se razgibamo, nadihamo, prevetrimo glavo. V teh časih s tekom veliko lažje ohranimo razsodnost.
Motivacija, ja, potrebuješ jo, da se brcneš v rit! In skočiš v superge. Čeprav je zunaj mraz, morda sneži, piha … ampak verjemite: bolj kot je zoprno vreme… več truda kot boste vložili v tek… bolj boste uživali! Občutili naravo! Ne samo videli. Videli morda kakšno živalco več kot običajno. Oh! S kakšno srečo in zadovoljstvom je potem človek nagrajen, ko ima za seboj svoj uživaški tek.
Topel tuš! Čaj! In v takem stanju, prijetno utrujen, stuširan in v udobnih oblačilih ter mehkih toplih nogavičkah na nogah, je užitek sesti na kavč še toliko večji. Verjemite, kavč ne more nikamor! S tistimi lesenimi nogicami ne more hoditi sam. Počaka. Meni je sicer kavč v naši dnevni sobi najbolj všeč takrat, ko je prazen.
In kaj sploh je motivacija?
Iz Wikipedije, proste enciklopedije: “Motivacija je psihološki element, ki spodbuja organizem, da ravna v skladu s svojimi cilji, željami, potrebami in notranjo kontrolo. Nanjo lahko gledamo kot na gonilno silo, ki nas prisili, da ravnamo v skladu z nekim ciljem, ali pa to vedenje še dodatno okrepi. Npr. lakota je motivacija, ki v nas vzbudi željo po tem, da bi jedli.”
In naj torej v tem slogu nadaljujem:
Slabo počutje je motivacija, ki v nas vzbudi željo po dobrem počutju.
Bolezen je motivacija, ki v nas vzbudi željo po zdravju.
Depresija je motivacija, ki v nas vzbudi željo po sreči in dobri volji.
Debelost je motivacija, ki v nas vzbudi željo po vitkosti.
Tečnoba je motivacija, ki v nas vzbudi željo po dobri volji in radosti.
In tako naprej … Noro! Neskončno morje samih “motivacij”! Jupi! Kje potem sploh je problem?!
Motivacija je torej tista gonilna sila, da dosežemo svoj cilj! In večji kot je cilj, želja ali potreba – močnejša je motivacija. Pa vendar motivacija še ni dovolj, da bo cilj dosežen! Večina definicij je itak nepopolnih. Vedeti moramo, kdo ali kaj oziroma katera je tista pot, ki vodi do cilja. Potrebujemo »recept«, če hočete. In če izberemo napačnega, se lahko od svojega cilja samo še bolj oddaljimo.
Slabo počutje je mnogokrat pogojeno s pomanjkanjem gibanja, rekreacije, napačnega prehranjevanja, preveč ali premalo spanja in stresa.
Rešitev je gibanje.
Tek v naravi, kjer se boste nadihali zraka, začutili veter, dež in sneg na obrazu, občutili hlad, vročino. Predramili boste svoje telo in čutila in začutili, da živite.
Ne zamenjujte občutek mraza na obrazu, vode v supergah, utrujenosti in napora ob teku za slabo počutje! To je le znamenje, da ste živi. Živite! Aktivno! Na čisto svojem poligonu. Ne v knjigi, na televiziji, v tujih zgodbah! Tam – obuti v svoje superge, na svoji tekaški trasi, ravnokar ste preskočili blatno lužo … videli poljskega zajca… Zvečer boste zaspali kot angelček, prijetno utrujeni.
Bolezen je vse prevečkrat posledica slabega počutja. Pa ne zato , ker vas je zeblo med tekom! Nasprotno: blažji prehlad bo ob teku izzvenel! Zaradi teka ne boste nikoli zboleli! Mogoče si boste zvili gleženj, če boste nerodni! In ob pretiravanju dobili kakšno drugo tekaško poškodbo. Tecite pametno in bolezni se v loku izognite obuti v superge in oboroženi s kondicijo. Tecite tako dolgo, da boste pozabili na težave, skrbi. Z vsakim tekaškim korakom bo stresa manj, skrbi manj pomembne ter rešitev mogoče že za naslednjim ovinkom. Ne pozabite: tek krepi in ne krepa 😉 ! Pa še nekaj: če ne morete teči tako dolgo, da bi pozabili na težave in skrbi, se prisilite. Včasih pomaga MP3, da spodite glasove iz glave. Če ne pomaga nič – se je potrebno težave lotiti še kako drugače. Ob teku se boste zagotovo spomnili kako!
Poiščite svoje zdravilo v naravi, bodite aktivni, tecite. Tek vam bo resnično pomagal. Vztrajajte v teku in nagrajeni boste z večjo samozavestjo, tekaško radovednostjo in veseljem ter srečo. Izognite se depresiji s tekom! Verjamem, da se veliki večini oblik depresije s telesno aktivnostjo in predvsem z rednim tekom, v celoti izognete.
Tek je motivacija. Photo by Ketut Subiyanto on Pexels.com
Debelost je praktično novodobna bolezen. S sedečim načinom življenja in hitrim ter predvsem napačnim načinom prehranjevanja je v porastu tudi v Sloveniji. Tek vam bo pomagal tako pri shujšanju kot vzdrževanju idealne telesne teže. Če boste tek vzeli za svojega, težav s težo v svojem življenju gotovo ne boste imeli. Pa pustimo tiste tri ali štiri kilograme, ki hodijo ves čas narobe, na miru. Debelosti, ki bi ogrožala vaše zdravje, boste s tekom praktično ubežali.
Tečnobo sem pustila za na koncu. Pogojena je namreč različnim stvarem. Na nek poseben način je celo koristna. Zelo! Če ste že tekač. Ker brez teka postanete tečni. Tečnoba pa se zdravi in hrani s tekom. Pa saj poznate recept: motivacija je tek!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka. Če vas kaj jezi ali moti odtecite kakšen kilometer. Lažje vam bom. Če pa vas jezi moje pisanje, ga enostavno ne berite.
Kako težko se je včasih spraviti v superge. Prav prisiliti se moraš in nekje iz svojih najglobljih globin privleči na površje vsaj kanček motivacije. Srce vsake motivacije je cilj, ki zraste iz želje. Če želite redno in dolgo teči, potrebujete svoj tekaški cilj. To velja tako za začetnike kot profesionalce. Brez cilja bo vztrajanje na tekaški poti težje in manj zanimivo. Hitro lahko skrenete iz tekaške poti ali tekaške rutine. Podobno kot človek, ki se brezciljno prebija skozi življenje.
Cilj je lahko maraton ali pa katerakoli krajša tekaška razdalja. Cilj je lahko hitreje pretečena določena razdalja. Cilj je lahko tudi sam tek. Tek zaradi teka.
Veliko ljudi ima željo, da bi vsaj enkrat v življenju pretekli maraton. Pravi tekaški cilji šele naredijo tek resnično zanimiv. Razburljiv. Avanturističen. Privlačen. Nepogrešljiv. Nor! Tako kot življenje samo.
Tekaški cilji so tisti, ki vlečejo naprej! Ki motivirajo!
Verjetno nisem edina, ki še med tekom pred ciljem maratona sanjari in planira nadaljnje tekaške podvige v prihodnje, za naslednje sezone. Seveda, če se ne mučiš in tečeš na pol mrtev proti cilju, kar ti ubije voljo. Ampak o tem kdaj drugič.
Po uspešno pretečeni tekmi se navdušenje v cilju in v naslednjih dneh stopnjuje. Najraje bi se kar takoj prijavila na kakšno tekmo. Pa kaj na eno, na deset in še več, kar tako, brezglavo!
A maraton je dolga razdalja in količino le-teh na leto je pametno omejiti. Osebno mi več kot dva maratona letno prineseta več škode kot koristi. Ni namreč vse v maratonu, v tekmi, glavnina je v pripravah in treningih, v poti do maratona. Ne le napor, tudi čas. Tega ljudje pač nimamo v izobilju in je odvisno tako od našega načina življenja kot življenjske etape v kateri se trenutno nahajamo.
Dolgoročni tekaški cilji
Dolgoročni tekaški cilji morajo izhajati iz naše goreče tekaške želje. Biti morajo vabeči in visoki a nikakor ne nedosegljivi! Želim si le, da bom lahko še dolgo tekla, da mi bo to zdravje omogočalo. Ni važna hitrost, ni važna dolžina. Le tekla bi rada, ker s tekom sem tista prava jaz. Brez teka pa se počutim težko, utrujeno, brez energije. Staro.
Ptujski polmaraton 2012
Kratkoročni tekaški cilji
Kratkoročni tekaški cilji naj bi se omejili na eno tekaško sezono ali na leto. Moje tekaško leto ima ali bolje: naj bi imelo, dva sezonska vrhunca; spomladi in jeseni. Glavni tekaški cilj je planiran na jesen. Seveda imate lahko glavni tekaški dogodek planiran kadarkoli v letu, odvisno od vašega časa in načina življenja. Meni vsekakor odgovarja jesenski čas, čemur podredim tudi trening.
Bistvo sezonskih tekaških ciljev je, da so realni, privlačni in dosegljivi. Ampak ne prelahki!
Še ne tako dolgo nazaj sem zapisala:
“V roku treh let bom tekla na Berlinskem maratonu skupaj s 40.000 maratonci iz vsega sveta. Vendar ne želim teči iz kateregakoli boksa. To me ne zanima, potem raje tečem doma, kar je tudi super. Tekla bom med elito! Da bom lahko med njimi, pa me čaka trdo delo. Potrebujem namreč dober, odličen čas! Za mojo starostno kategorijo moram preteči mednarodno priznan maraton v času 3:20:00! To je šest minut in pol hitreje kot sem tekla svoj rekord leta 2012. Tako, sedaj veste!”
Žal mi zadeve ni uspelo realizirati. Včasih se zgodi, da nam jo zagode zdravje, ki tovrstne zadeve postavi ob stran in ki na lepem postanejo popolnoma nepomembne.
Danes ne razmišljam več toliko o hitrosti kot o sami možnosti in sposobnosti, da odtečem še en maraton. Ni važno kje. In roko na srci: v Ljubljani, na Ljubljanskem maratonu, tečem najraje. Sicer pa so kilometri povsod enako dolgi. Pa naj bodo v Ljubljani, Berlinu, New Yorku.
V tem letu sem po treh letih pavze pretekla pol maratona. Lepo je bilo. Nostalgično. Kot bi se vrnila k sebi.
Za kratkoročni tekaški cilj v naslednjem letu si sedaj upam postaviti:
polmaraton spomladi s prijateljema v Grčiji in
klasičen maraton jeseni, v oktobru. Kje bom odtekla maraton ni pomembno, ker ni odvisno le od mene pač pa od mojih srčkov in situacije, ki nas od leta 2020 omejuje (beri: Covid),
tekaška kondicija “kadarkoli lahko odtečem maratonsko razdaljo”.
Tekaške začimbnice
Tistim vmesnim tekom, ki niso v sklopu tekaškega treninga pravim “tekaška začimbnica”. To so “padalske tekme”, ko se iz danes na jutri odločiš, da namesto dolgega teka tečeš na kakšni zanimivi tekaški tekmi. V sklop začimbnic spadajo tudi testne tekme za maraton (Konjiški maraton, Varaždinski polmaraton, Ptujski polmaraton ….). Začimbnica je bila tekaška prireditev “Wings for Life Run” s startom v Ljubljani. O, to pa res pogrešam. Že od leta 2017. Upam, da se prireditelji zbudijo in ojunačijo, da stvar spet “steče”, da se teče za tiste, ki ne morejo. Začimbnic je toliko, da si zaslužijo svoj zapis.
Tekaške želje
Nekateri so prepričani, da so človeške želje glavni krivec za vso problematiko tega sveta. Nekdo pa je napisal, da je na svetu 99% idiotov in preostali procent človeštva v stalni nevarnosti, da se tega idiotizma naleze.
Jaz pa pravim, da mora človek v življenju in teku imeti prave cilje. Tekaških želja imamo gotovo vsi veliko. Od tistih, ki se merijo v razdalji do tistih, ki se merijo v sekundah. Če bodo želje dovolj močne in goreče jih bomo spremenili v nove tekaške cilje. Od gorskih tekov, ki so veličastni že zaradi naših prečudovitih gora, do tekov daljših od 42 kilometrov. Od množičnih prireditev do tistih malce bolj individualnih. Doma ali v tujini. V tekaški družbi ali sami s seboj.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Parkirava. Noge hočejo hitreje tja do prizorišča. Pogrešala sem ves ta maratonski direndaj.
Ko prideva do drame in zaslišim Stroj machine se zjokam. Nabijajo. Tako nabijajo, da je za ponoret dobro vzdušje. Me moj potolaži in potem je bolje.
Spet mi je vse všeč. Ne vem kako sem lahko kdaj sploh pomislila, da sem se Ljubljanca naveličala. NO GO! Nemogoče. Najboljše mesto za maraton na svetu. Moja Ljubljana.
Sicer pa ne grem na maraton. Grem na polovičko, brez velikih pričakovanj. Navadno na Ljubljanskem maratonu tečem polovičke po kakšnih poškodbah, operacijah, boleznih. Tudi tokrat je tako. Testirala bom svojo nogo s tremi vijaki, kako bo šlo. Ker imam dovolj tega. Sicer pa grem na rekord! Najpočasnejši polmaraton. Pa da vidim, kako mi bo šlo.
Nazadnje sem odtekla maraton v Ljubljani 2017. Težko je šlo. Mučila me je astma, odvečna teža, preslab trening in bolečine v nogi zaradi kostnega palca (Hallux Valgus). Ta bolečina je bila praktično neznosna, tudi hodila sem že težko zato sem se odločila za operacijo, ki se je zgodila marca 2018. In od takrat sem v nekakšni tekaški pavzi. Saj tečem. Prvo leto po operaciji zelo malo, tudi drugo leto še ni šlo tako, kot bi si želela. Nato je sledilo koronsko leto, ki bi mi prineslo vsaj pol maratona, pa je prišlo do odpovedi.
Potem sem kolebala.
Pa je sledil velik preobrat. S prijateljema in mojim najljubšim maratoncem smo sklenili, da se letos vsi skupaj udeležimo maratona v Atenah. Edinega prvega, prvinskega maratona. Padla je odločitev, naredili smo tabelico v Excelu kamor bomo zapisovali kilometre teka ali hoje in štartamo na najpočasnejši maraton kar smo ga sposobni spraviti skupaj v Atenah.
A glej ga šment, lepega dne opazim, da edina vpisujem tekaške kilometre. Zadeva pade v vodo, skoraj dobesedno, saj Staša in Boštjan plujeta po svetu z jadrnico in tam dejansko ni vedno mogoče teči. Prostora ni dovolj niti za šprint. Moj najljubši maratonec pa se je zapičil v vertikale, zbežal gor v hribe.
In posledično tudi moj tek zapade spet v tisto “neplanskost”. Brez pravega cilja. Tečem. Ampak malo zmešano. Kakšen teden malo več in potem spet manj. Malo po poljih, cestah, gozdu, kakor se mi zazdi. Za bistrenje sebe, vzdrževanje kondicije, pobeg vase.
Dokler mi ne prileti pod nos novica in to spet direktno iz Poleta, da maraton v Ljubljani bo in pomislim, ti šment, pa jaz grem vsaj na polovičko.
In tako sem od septembra spet pridno in redno tekla, počasi, predvsem sem delala na bazi.
Zato danes stojim na startu. Pa poglejmo dejstva: spet preveč kilogramov, astma utišana in moj Hallux Valgus je odrezan, odpiljen, odstranjen. Vsi trije “šraufi” na svojem mestu, počutje ok. V zadnjem letu pretečenih 843 km.
In čisto tako iskreno povem: trening za polmaraton je…. kako bi rekla …. no, ni niti približne primerjave s treningom za maraton, kot sem ga delala v preteklosti. Vajena sem težkih treningov, intervalov, tekov v klanec, dolgih več urnih tekov, zgodnjih vstajanj, sopihanj v jutranji temi, ko še vsi spijo. Tokrat je šlo vse brez tega. V bistvu po sili razmer. Ali pa tudi ne.
Stojim na startu skupaj z razredčenimi tekači. Letos nas je vseh skupaj okoli 5100 in sicer na vseh tekih skupaj (10, 21, 42 km). Imam kar malo čuden občutek. Tri leta brez maratona, brez polmaratona, brez vsake tekaške tekme. Z “na hojladri” treningi. Ampak – grem lepo počasi, za hec. Za dušo.
Ob sebi imam Urško in Frica, počutim se skoraj popolno. Kaj bi jaz brez svojih navijačev, moje družine? Slikata me, snemata, jaz pa norim kot majhen otrok, tako sem vesela.
Postavim se čisto na rep. In stopim skoraj dobesedno na rep dinozavru. To pa bo borba, v tej napihljivi preobleki preteči toliko kilometrov. Ampak, zeblo ga ne bo.
Nase sem navlekla staro palerino, ščiti me pred mrazom, jaz pa norim, skačem, letim kot kakšen metulj ali bolje štorasta čebela.
Z dinozavrom startava skupaj, odnese me v poskakujočih korakih in krilečih rok od mojih dveh srčkov naprej proti startu.
Garminček malo nagaja, pa kar tako pritisnem štart, če bo meril bo, če ne bo pa nič. Itak grem po svojem počutju.
Stroj machine nabija, pomaham jim, tečemo ven iz Ljubljane. Kar precej navijačev, vendar se vidi, da nas je manj. Tečemo proti Stožicam, zaklepetam se s tekačico, ki kar noče nehati govoriti. Gre na maraton, prvi krog mora biti počasnejši, potoži, kako turoben je drugi del maratona, ko ni nikjer nobenega navijača in da se bo morda kar premislila.
Tečem naprej, kilometri se topijo, na Samovi cesti iščem okno skozi katerega je kar nekaj let donela navijaška glasba. Najdem tisto okno, za njim stoji malček in maha. Navdušeno mu pomaham nazaj.
Pred menoj je zajec s časom 4:45. Malce nostalgično pomislim kako sem včasih sledila tiste s časom 3:45 ali 3:30. Ampak kaj hočemo. Sem na tistem delu tekaške krivulje, kjer se glede na starost prične obračati navzdol. No, resnici na ljubo, že kar precej navzdol. Ampak nekateri vztrajamo in se ne damo. Če ne gre hitro, gre pa počasi. Po svojih zmožnostih.
Kar dobro mi gre, nekako dohitim zajca in vidim, da ga celo bežno poznam. Zdravkec iz Tekaškega foruma, tekaška korenina. Par besed o smešni prigodi izpred let, ko je zaradi moje prodane startnine za nekaj trenutkov postal najbolj vesela Mojca na Istrskem maratonu.
Pri Klubu 300 zagledam mojo okrepljeno navijaško skupino in vpitje “Dajmo Mojca” in jaz gonim (počasi po svoje), delim petke in letim proti draveljskim zastavam, kjer je leta najboljše navijaško vzdušje. Nekaj znanih obrazov, deljenje petk.
Sem že na večni poti in tam proti Tehnološkemu parku zaslišim Golico in spet “Dajmo Mojca”. Jaz pa kar tečem, nič mi ni, kilometrski čas je vedno boljši, kot bi naoljila svojo “tekaško mašino”. Oddrvim mimo mojih naprej proti Tržaški in proti cilju kjer še enkrat zaslišim “Dejmo Mojca” in jaz gonim, vidim da lahko vseeno tečem tudi pod 6 minut in kar gre mi, jaz bi še ampak odvijem na 21 ter že v cilju v silnem navdušenju usekam županu petko.
Srečna sem.
Ne bolijo me noge, sem zadihana, prijetno utrujena. Postavila sem rekord, sicer najpočasnejšega malega maratona ampak tega polmaratona sem res vesela: 2:07:43. Tempo mi je uspelo držati dovolj enakomeren oz. sem ostanek moči lahko porabila proti koncu tekme.
Verjetno ste glede na toliko besed o tem, kako “gonim” pričakovali celo uro krajši časa.
Ampak vseeno. ZMAGA! Očitno imajo mišice res spomin in moje morajo imeti zares zelo dobrega.
V cilju dobi župan petko, ker je bil dovolj vztrajen, da je pričakal tudi mene. Nato dobim jaz medaljo. In sledi odhod iz ciljnega prostora ter raztez. Iskanje znanih obrazov. Čestitke. Objemi. Pica. Pivo. Topel sonček. Tako lep dan.
In ob odhodu do avtomobila navijanje maratoncem ob prihodu v cilj. Ja. Maraton. To pa je povsem druga zgodba. Zapisana na obrazih prihajajočih v cilj. Vsak ima svojo. Tudi jaz jo bom spet imela. Prihodnje leto.
Ne veste kam na dopust? Od pozne pomladi do jeseni je odlična izbira otok Iž. Različne aktivnosti, pestra zgodovina, odlična kulinarika in nepozabna nastanitev – vse to boste izvedeli v nadaljevanju.
Otok Iž (Es)
Otok Iž leži med Dugim otokom in Ugljanom v velikosti približno 18 km2. Na otoku sta dva večja kraja Mali Iž in Veli Iž. Zgodovinsko je otok zelo star, na njem so najdeni predmeti iz rimske dobe. Da je bilo področje poseljeno že v antiki je razvidno iz starohrvaške arhitekture.
Otok Iž je praktično nedotaknjen. Občutek imaš, da življenje teče kot pred 1000 leti.
Otok Iž
Sicer pa je otok zelo miren. Morda je malce več dogajanja v Velem Ižu vendar je Mali Iž zaradi svoje slikovitosti, miru in nedotaknjenosti prav gotovo prva izbira.
Kraljevina Iž
Prebivalci Iža so zanimivi ljudje, imajo praktično svoj jezik ali pa tako močan dialekt, da ne razumeš skoraj ničesar. Iž je namreč kraljevina. Tako pravijo…
Upam, da boste imeli srečo in priložnost biti prisotni na tradicionalni Iški fešti. Prebivalci se takrat oblečejo v narodne noše in plešejo stare otoške plese. Pojejo ter pripravljajo domače tradicionalne jedi. Vrhunec pa je izbor Iškega kralja z mandatom enega leta.
Praznovanje se prične že popoldan, ko se mladi in mladi po srcu na čolnih in barkah povežejo skupaj z vrvjo ter kot pravo ladjevje odplujejo ob petju (in pitju) na Veli Iž.
Po pristanku na trgu v Velem Ižu so tokrat ob svečanem govoru, katerega je skoraj nemogoče razumeti, odstavili starega in imenovali novega kralja. Turisti smo ob huronskem smejanju in ploskanju uvideli, da se ob tem strahovito zabavajo. Nato je sledilo rajanje.
Mali Iž
Najbolj idilično mesto na otoku je mestece Mali Iž s 1000 let staro cerkvico in pokopališčem, ki je zaščiteno. Sicer pa je bilo včasih v okolici Malega Iža skrivališče piratov.
Že na prvi pogled sem se zaljubila v to slikovito, neokrnjeno vasico na hribčku. Kasneje izvem, da Mali Iž sestavlja več zaselkov: Porovac, Knež, Makovac, Komoševa in Muće.
Kmalu sem se prepričala, da so tudi prebivalci posebni. Prvotni občutek, da morda nisem ravno dobrodošla se je kmalu spremenil potem, ko so se domačini navadili, da že navsezgodaj pritečem od nekje, skočim v morje in odbrzim v trgovino po kruh. Po tednu dni sem bila njihova.
Mali Iž ima svoj praznik 15. avgusta. To je dan Marije zaščitnice vseh Maloižanov. Domačini se ob domačih specialitetah, ki so na voljo vsem, ob plesu in glasbi zabavajo vse do jutra. Tudi midva sva se.
Otok Iž – Fešta
Čarobni otok Iž
Z možem sva zagovornika aktivnega dopusta. Tako sva se odpravila na dopust s polno »bojno opremo«: kolesa s čelado in ostala kolesarska in tekaška krama, plavutke, maska, balinci, karte. Celo čoln (gumenjak) sva si izposodila pri prijatelju. Privoščila sva si namreč enega od najinih redkih tri tedne trajajočih dopustov na isti destinaciji. Otok Iž.
Otok Iž… o katerem se nisva pozanimala skoraj nič. Misleč, da je tudi ta jadranski otok kot vsi ostali otoki. Za naju je pomembno, da je čista voda, senca, sveža riba in samostojen apartma ali manjša hiša na mirni lokaciji z obveznim žarom za peko. To je sanjska destinacija.
Najboljša nastanitev
Za prijeten dopust je pomembna tako dobra nastanitev kot dobri sosedje.
Kdo je tip, ki stoji poleg najinih gostiteljev? Malce sumničavo naju je opazoval, midva pa njega. Lado je prijazen človek in je sosedom priskočil na pomoč ob oddaji apartmajske hišice.
»Če kaj ne vesta, vprašajta kar Ladota. On vse ve!«
Slovenski Ižan Lado Skok
Tako je tudi bilo. Neusahljiv vir informacij in dobre volje. Mislim, da ve veliko več o otoku Ižu kot sami prebivalci. Zgodovina, dogodki, prigode, anekdote, kulinarika, šport …. Sicer pa o njem veliko povedo tudi domačini, saj so ga vzeli za svojega in ga neizmerno spoštujejo.
»Vidva samo recita, da vaju pošilja Lado!«
In tako sva imela najboljšega soseda na celem Ižu.
Ne bo vam žal, če se boste odločili za apartmaje, katerih srce in duša je Slovenec Lado Skok. Poleg prijetnih apartmanov, bazena in okolice ter srčnosti gostitelja boste deležni prenekaterih koristnih informacij in anekdot, ki navadnim turistom niso dostopne. Pa še kakšne večje neumnosti vas bo obvaroval. Tako kot je naju.
Otok Iž je poln presenečenj in neštetih možnosti preživljanja prostega časa. Majhen na pogled – a neskončen po svoji raznolikosti. O različnih možnostih rekreacije in doživetij na pravljičnem otoku Ižu preberite v nadaljevanju.
Kolesarjenje
Kolesarjenje – otok Iž
Promet je redek, kolesar je varen saj na otoku skorajda ni cest. Domačini se vozijo s starimi neregistriranimi avtomobili. Kljub temu Iž premore prometnega policaja na motorčku, ki zna hitro napisati kazen za napačno parkiranje. Avtomobila, ne kolesa.
Prav dolgih avanturističnih kolesarskih popotovanj na Ižu ne boste mogli izvesti. Malce več izbire imajo srečneži z gorskimi kolesi.
Teren za kolesarjenje je precej strm in razgiban. Poleg asfaltne ceste in betoniranih poti, ki so si jih uredili domačini med nasadi oljk, lahko kolesarjenje združite z rekreacijo in raziskovanjem otočka. Priporočam nekaj kondicije in zdrave trme.⁸
ù
Drugače pa lahko kolesa uporabljate kot prevozno sredstvo. Če imate radi ribe, je odlična destinacija ribogojnica s svežimi brancini in oradami. Nahaja se kakšen kilometer pred Velim Ižem. Priporočam, da pedala zavrtite še do mesta, kjer vas v domači pekarnici čaka nebeško dober domači kruh.
Sicer pa je odlično tudi Ižko oljčno olje. Pridobivajo ga še na stari način, prav tako kot pred stotimi leti, brez kakršnekoli kemične ali industrijske obdelave.
Tek
Tek – otok Iž
Glede na izjemno majhnost otoka je razumljivo, da klasičnih dolgih tekov ni mogoče opraviti. Kar pa sploh ni slabo. Privoščite si drugačen trening po razgibanem terenu in različnih tekaških podlagah.
V zadnjem času je izredno priljubljen t.i. “trail running”, tek v naravi po planinskih poteh in hribovitem terenu, polnem dvigov in spustov. Zaradi samega terena sem bila na Ižu vanj praktično prisiljena in danes ga obožujem.
Tek po brezpotjih, kolovozih, kozjih stezicah, iz ene strani Iža na drugo stran… na obeh straneh pa slano nebeško sinje morje. Praktično ne srečaš nikogar, le kakšen radoveden osliček iz oljčnega nasada te pozdravi. Tudi izgubiti se ne moreš. Če pa se vam zazdi, da ne veste kje ste, odtecite pravokotno v hrib na vrh otoka. Vaša trenutna lokacija vam bo hitro jasna. Rešen problem.
Plavanje
Skok iz pomola v Malem Ižu
Z njim se dan lahko prične. Takoj po teku, seveda.
Mali Iž ima simpatičen pomol iz katerega se lahko kar v tekaški opremi poženete v morje. Idealno! No, superge pa vseeno sezujte.
Čez dan izkoristite vsak trenutek in plavajte čimveč. Plavanje je čudovita vadba za celotno telo in dušo.
Pohodništvo
Otok je prepreden s pohodniškimi potmi, katerih večina je primerna tudi za gorsko kolesarjenje. Poti so označene, na turistični agenciji pa so na voljo tudi kvalitetni zemljevidi z opisi posameznih znamenitosti in zanimivosti.
Otok Iž – Karta Trekking & biking
Potovanja
Lokacija Iža je primerna za obisk bližnjih Kornatov, Ugljana, Pašmana, Rave in Dugega otoka. Otok je namreč dobro povezan z Zadrom in sosednjimi otoki.
Dugi otok – plaža Sakarun
Otok Iž obdaja veliko slikovitih zalivčkov in malih otočkov. Če imate za to primeren čoln in znanje, lahko plovbo opravite sami. Drugače pa se pridružite kakšni od organiziranih skupin.
Avanturizem
Tu pa je vsak svoj avtor. Mi smo se lotili – vožnje s čolnom.
Že takoj drugi dan našega prihoda na otok Iž smo želeli z izposojenim čolnom gumenjakom obiskati bližnji zaliv Kamenjak.
Slovenski Ižan Lado Skok, katerega ste spoznali v v začetku članka, nam je prijazno svetoval, naj svoj prvi zagon čolna ne opravljamo spodaj v marini.
Mali Iž
»Zakaj bi se vam vsi smejali? Pojdite v zaliv s privezi ob trajektni luki.«
In smo šli. Čoln nam je uspelo sestaviti brez problema. Z manjšimi problemčki je uspel tudi projekt preverjanja vžiga motorja.
Nato smo odrinili čoln od obale, se nekako zvlekli v čoln in s kapitanom sva pričela navdušeno veslati. Ne bom podrobno o tem, kako smo se že takoj zapletli v bojo, ki me je spominjala na Wilsona (Brodolom, Tom Hanks v glavni vlogi). Ko nas je Wilson končno spustil iz svojih krempljev, sva s kapitanom še odločneje zaveslala, a v resnici smo se le vrteli … in se vrtela v krogu. Ostala posadka (hčeri), sta se vedno bolj smejali, midva pa kričala eden drugemu, da mora veslati ravno v nasprotno smer. Zmedo je presekal kapitan z odločitvijo, da bo vžgal motor.
Sedaj se je šele začelo. V tistem zalivčku gre resnično vse v nasprotno smer! Namesto ven, na morje, stran od čolnov in obale smo šli vedno hitreje nazaj na obalo med čolne in skale.
»Pazi! Zaleteli se bomo v čoln!« Kapitan samo stiska ustnice, punci se vedno bolj smejita, jaz pa gledam, kdaj bomo morali izskočiti, da se ne bomo razbili na skalah s čolnom vred. V strašni eksploziji! V tistem opazim nekoga na sosednjem čolnu, kako se zabava in se nam smeji! Mi pa še kar drvimo v obalo, kapetan še bolj stiska ustnice, punci utihneta ali bolje otrpneta. Za centimeter zgrešimo čoln, a naš kapitan je dobil občutek in se umetelno izognil naslednjemu ter nato nekako obrnil gumenjak ven na odprto morje. Rešeni!
Vse zadovoljne smo hvalile kapitana: “Kakšen manever! Sedaj bo pa šlo! Juhuuu!”
Šlo je kakšnih pet minut, zunaj zaliva je namreč pihalo, tok je bil premočan, valovi previsoki. Komaj nam je še uspelo obrniti čoln in se vrniti nazaj v zaliv.
Neznancu na čolnu, ki se nam je smejal, sta se pridružila še dva radovedneža.
“Nam že mahajo”, kar verjeti ne morem. Seveda, brezplačno »Pozorište na moru«.
Kapitan zmanjša hitrost, počasi gremo proti obali in mestu s privezom. Pametno smo izbrali smo lokacijo, kjer v bližini ni čolnov. Počasi, počasi gremo naprej. Kapitan ugasne motor.
»Vrzi sidro!« mi ukaže. »Daj, daj, hitro!«
Nekam vržem sidro.
»Primi vrv!«
Uf, dobro, da je povedal, sicer bi šlo že kar takoj oboje v paketu.
»Dobro, drži konec vrvi,« mi zabiča.
Držim vrv tako močno, da me boli zapestje.
Počasi lezemo proti obali…
Naenkrat spet panika.
»Prehitro gremo! Zaleteli se bomo v obalo!«
Kaj naj?! V roki držim vrv z vso silo, da je ne izgubim. Urška hrbtno čofne v morje z nahrbtnikom vred, Nina skoči v plitvino, jaz kričim: »Kje je Urška?!?!«
Ne vem kako, kdaj in zakaj, a nekako nam je uspelo zaustaviti čoln.
Kapitan spleza ven in ukaže: «Podaj mi vrv!«
Stegnem roko z vrvjo, da mu jo podam.
»Pa kje imaš vrv? Zakaj mi moliš roko?«
Pogledam v roko in jo razprem. Ni vrvi. Kar gledam, saj ne morem verjeti. Vrv skoraj še čutim v dlani, a je dejansko ni videti nikjer. Urška mokra kot miš se reži kot pečen zajec. Nina me nejeverno gleda misleč, da se hecam.
»Ni je!« ugotovim.
Kakšna morasta vožnja! Jaz se tega s čolnom ne grem več! Teorija in praksa sta res dva različna svetova.
Kulinarika na Ižu
Vedno se prileže dobro jesti. Vsak dan sveža riba na Ižu je zagotovljena. Iz bližnje ribogojnice orad in brancinov, jedilnik popestrijo tudi ulovi lokalnih ribičev.
Sardelice ala Skok
Ulovljene sardelice nekaj metrov od apartmaja je smrtni greh spraviti v hladilnik. »Takoj jih očistita in na žar z njimi!«
Sardelicam odstraniš glavo, odrežeš od vratu proti repu na trebuhu tanek podolgovat trikotnik, splahneš, dobro osušiš in hop na žar. Nikar jih ne solite.
Slika je simbolična
Dober tek! Boljših še nisem jedla.
Odhod
Otok Iž boste zagotovo zapustili z najkajsnejšim trajektom. Tudi midva sva ga in to z zelo težkim srcem. Ne samo, da je bilo konec dopusta, konec je bilo tega dopusta.
Še se bova vračala. Čez nekaj let. Zagotovo. In zagotovo brez čolna.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Pelješac kot izbira za aktivni dopust z vinogradi, vetrnimi elektrarnami. Ston, Žuljana, Trstenik … ter kristalno čisto morje.
Kam naj gre na dopust nekdo, ki bi rad malce lenaril, veliko plaval, tekel in kar nekaj kolesaril?
Včasih preveč načrtovanja in planiranja ni dobro. Sicer greste lahko na dopust že vsega siti, utrujeni in kar je najslabše: s pričakovanjem nečesa, česar ni.
Pustite se presenetiti. Da pa presenečenje ne bo preveliko, preverite kraj dopustovanja preprosto na spletu. Google earth – Street View. Preverite kraj, okolico, plažo…
Mogoče se odločite za …. Pelješac. Točneje…. Žuljana. Sicer pa imamo vedno vsi svoj izhod v sili: kar koli – tam okoli!
Ko izberete destinacijo je potrebno le še zmetati bolj in manj nepotrebno »navlako« v avto in …. gremo!
Vendar pozor! Nikar ne pozabite kolesa in superg. Morda pohodnih čevljev. Dokumentov in denarja oz. plačilnih kartic. Vse ostalo je pogrešljivo in nadomestljivo.
Nastanitev?
Če ste sami “veliki”, zdravi in odrasli: kje sploh je problem? Pojdite enkrat kar tako, na »blef«! Neobvezujoče. Na Pelješac!
Polotok v južni Dalmaciji. Iz Ljubljane je oddaljen dobrih 600 kilometrov, kar predstavlja okoli sedem ur in pol vožnje. Vendar – pozor! Otok je dolg 65 km in širok 6. Cesta na polotoku sicer ni slaba, vendar je precej hribovita in vijugasta med številnimi vinogradi zato je previdna vožnja priporočljiva.
Najvišja gora na Pelješcu sega v višino 961 mnm, Sveti Ilija. Med domačini imenovana Zmijsko brdo ali Monte Vipera. Verjemite, Pelješac je še kako poznan tudi plezalecem. Če želite osvojiti vrh se odpravite dovolj zgodaj.
Sv. Ilija
Kdaj na pot? Predlagam čim prej. In če želite dopust izkoristiti kar najbolje, je to seveda takoj po službi.
Zahvaljujoč se odličnim cestnim povezavam boste kot bi mignil na križišču, kjer se odcepite desno na Pelješac, smerkoz Ston.
Pogled na Ston
Prvo večje naselje na Pelješcu je Mali Ston in sledi mu Ston, imenovan tudi Ston Veli. Pravi mali Dubrovnik. Poznan je po solinah in čudovitih obalah za kopanje, predvsem Prapretna, preden so ga spremenili v trajektno luko.
Ston
Ston morate obiskati in preživeti tu vsaj en dan. Prehodite obzidje in se sprehodite po uličicah med kamnitimi stavbami. Ston so ustanovili Dubrovčani v 14. Stoletju. Mali in Veli Ston so povezali z obzidjem dolgim 7500 metrov z utrdbami, ki je služil obrambi, v obliki nepravilnega peterokotnika. Danes je zid obnovljen in je s 5500 metri najdaljši kamniti zid v Evropi.
Ston Veli
Ston je eden mojih najljubših krajev na zemlji. Pred leti kot skromna vasica z velikansko lipo na sredi trga, malo trgovinico pred cerkvijo in še manjšo gostilno, kjer so prodajali predvsem domače žganje. A od nekdaj ima Ston Veli nek poseben čar. Danes je idilični Ston pravo turistično mesto. Ogromno urejeno parkirišče, obnovljeno obzidje, zastave na stolpih, urejene zgradbe. Lipa je nekako izginila, cerkev je večja in obnovljena deloma zaradi obstreljevanja med vojno ter potresa izpred nekaj let. Ter mala množica kafičev, gostilnic, stojonic, trgovin, živilskim trgom s pestro kulinarično ponudbo. Vse vrvi.
Danes ima Ston še nekaj, kar v preteklosti ni imel. STON WALL MARATHON!Imam ga na svoji »wish listi«.
Slikovita vožnja čez Pelješac mimo Prapretna, nekoč enega najlepših avtocampov.
Prapretno, plaža
Včasih je bil že samo obisk stranišča prava mala avantura. Dolga vrsta pred enim in edinim samcatim straniščem. Neučakani čakajoči pa vseh vrst in narodnosti. Eni s toaletnim papirjem v roki drugi pa s steklenico vode. Če si predolgo odlašal z obiskom wc-ja si se lahko kar obrnil in odšel nazaj s še malce več prtljage. V hlačah, seveda.
Avtocamp Prapretno, Ston, Pelješac
Trstenik, slikovita ribiška vasica. Morda tu najdete nastanitev. Morda le za eno noč ali več. Ali morda v Orebiću. Orebić ni moja izbira. Žal. Morje ni prave barve, cesta je preblizu obale in plaže. Ga pa obožujejo “wind surferji”. Lahko imate srečo in vas čaka prijetno presenečenje. Čista soba, čista posteljnina… in zjutraj fige za zajtrk. Direktno iz drevesa.
Sončni zahod v enem od zalivov Žuljane
A naša izbira je Žuljana! Vas, manjše naselje ob slikovitem zalivu. Teren za tek, plavanje, kolesarjenje. Raj za mnoge potapljače. Ljubitelje narave in okusne zdrave hrane.
Žuljana
Tu je morje tako čudovite barve, peščena plaža s številnimi zalivčki, borovci, zelenje… tišina….pravljica. In odličen ambient za poletno branje.
Poletno branje
Z malo sreče in potrpljenja boste tudi v sezoni našli namestitev. Poklepetajte z domačini, sprehodite se med hišami. Verjemite, ponudbe se bodo na koncu kar vrstile.
Tudi teren za tek je odličen. Lahko tečete ob morju vse do slikovitega Trstenjaka. Lahko pa se odločite za tek v notranjost in v stari del naselja. Možnosti je praktično nešteto.
V nadaljevanju pa vam predstavljam še nekaj relacij za kolesarjenje:
Žuljana – Dubrava – Metohija-Ston-Žuljana
Dolžina: 52 km
Višinska razlika: 650 mt
Posebnosti: razgiban teren, vožnja ob vinogradih in vetrnih elektrarnah ter številnih vinskih kleti
Predlog: oglejte si kakšno od hribovskih vasic, npr. Zabrdje
Posebnosti: razgiban teren, vožnja preko celinskega dela Pelješca na vzhodno stran otoka, prijetna vožnja ob školjčiščih na vzhodni strani ter konkreten vzpon iz Brijeste proti Putnikovičem
Predlog: postanek v Brijesti, prijetno mestece, vendar obilo sreče pri iskanju gostincev. Vzemite s seboj dovolj VODE!
S kolesom po polotoku
Žuljana-Dubrava-Drače-Janjina-Trstenik-Žuljana
Dolžina: 24 km
Višinska razlika: 400 mt
Posebnosti: razgiban teren, vožnja preko celinskega dela Pelješca na vzhodno stran otoka in ogled mesta Drače
Predlog: predlagam postanek v Drači na pijači ter v Janjini, kjer lahko kupite ribe za kosilo ali večerjo.
Posebnosti: razgiban teren, vožnja ob zahodni obali Pelješca, strm dvig na vrh Dingača – zmagovalen razgled in vožnja preko tunela v naselje Potomlje ter ravninska vožnja po osrednjem delu Pelješca in spust proti Žuljani.
Predlog: predno zavijete v tunel lahko nadaljujete pot po asfaltni cesti in se spustite do morja in okopate. Ob vrnitvi predlagam postanek v naselju Potomlje na pijači, ker boste garantirano zelo žejni. Uživajte v senci in si privoščite kaj dobrega.
Kaj pa kulinarika?
Če spadate med ljubitelje rib – Žuljana je prava izbira. Med sedmo in osmo uro se sprehodite na obalo, kjer jih lahko kupite od lokalnih ribičev. Če boste zaspali oz. bo ponagajala burja in polna luna, pa zajahajte kolo ali vprežite jeklenega konjička in hop do Janjine, kjer je veeelikanska ribarnica. Sveže ribe zagotovljene!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Članek je v okrnjeni obliki objavljen na straneh preberite.si, 16. 7. 2015.
Lansko leto je Tek ob žici t. i. tek trojk zaradi ukrepov zajezitve novega korona viruse klasične “trojke” odpadle. Vendar smo jih kljub temu lahko tekli: virtualno. V vsakem primeru je bilo potrebno odteči 29 kilometrov, če smo se odločili za “hard” varianto. Kilometri pa so dolgi povsod enako, ne glede na lokacijo.
Letos pa ponovo lahko tečemo na klasičnem teku trojk. Predlagam, da vizualizirate klasično progo. Tako tudi v nadaljevanju.
Čakajo nas torej še zadnje priprave. V zadnjem tednu pred tekmo ne moremo več nadoknaditi morda zamujenih ali preslabih treningov, vendar kljub temu lahko še veliko naredimo za uspešen nastop in predvsem čim boljše počutje med samo tekmo in po njej.
V zadnjem tednu je predvsem pomembno, da se spočijemo. Torek je nekje še zadnji dan, ko lahko malo konkretneje treniramo, vendar prav težkega treninga ne priporočam več. Tek, ki si ga boste v tednu pred tekom trojk še privoščili naj bo predvsem lahkoten, takšen, da se boste po njem počutili dobro in čutili tekaško vznesenost ter naslednji dan ne boste čutili posledic treninga.
Pazite na pravilno prehrano. Naj bo uravnotežena in ne pretežka. Predvsem zadnja dva dni pred tekmo ne uživajte premastne ali presladke hrane. Priporočam testenine, riž, zdrave ogljikove hidrate. Razen seveda, če spadate med izbrance kot je Dušan Mravlje. V tem primeru ni ovir. Mastna pečenka, dunajski zrezki, vinček, pirček.
Pazite na zadosten vnos tekočine, hidrirajte se preko celotnega dne. Osebno imam najraje navadno vodo, morda nesladkan čaj. Izognite se alkoholu. Mogoče si lahko privoščite kakšen pirček, po možnosti s svojo ekipo. Istočasno se boste pomenili še o zadnjih podrobnostih za nastop.
Prav tako si privoščite dovolj spanca preko celega tedna. Predvsem zadnji dan pred tekmo, torej v petek, pojdite kmalu v posteljo. Še predno se odpravite spat pa si pripravite vse potrebno za tek naslednjega dne. Najpomembnejše so startne številke za celotno ekipo, čip in superge. Vsa ostala navlaka je pogrešljiva.
Idealno je, če je vaša trojka čimbolj enotna in sicer tako, da je tekaška pripravljenost vseh članov približno enakovredna. Vedite pa, da ima vsaka trojka vedno nekoga, ki je na dan tekme najšibkejši. To ne pomeni, da je najslabše pripravljen, lahko ima samo slab dan. Zato poslušajte drug drugega in se prilagajajte in spodbujajte med seboj.
Pred tekmo oz. najbolje že med skupnimi treningi se dogovorite za taktiko teka. Predvsem za trojke, ki tečemo na 29 km je to zelo pomembno. Tek namreč ni lahek, od tekačev zahteva precej napora.
Začnite počasi v pogovornem tempu. Prvih 15 km je ravninskih zato se nikar ne iztrošite že tukaj. Pod Urhom se namreč prične klanec, približno štiri kilometre. Zdržite. Uživajte med tekmo in se zavedajte, da to ni tekma kazanja mišic in moči. To je predvsem tekma povezanosti in tovariškega duha. Vsi za enega, eden za vse. Tecite skupaj s svojo trojko pa naj stane kar hoče. Nikar ne pobegnite svojim tovarišem naprej, ker lahko to vsi skupaj plačate z odstopom. Na Orlah vas bo pričakala postaja in dobra volja. Okrepčajte se in pijte prav na vsaki postaji. Skrbite, da bo vaša trojka ostala povezana, prav vsak član mora skrbeti za druga dva. Tek čez Golovec je lep, ste sicer utrujeni vendar je to prijetna utrujenost. Tečete po gozdu in pazite na svoj korak. Kar naenkrat ste mimo Observatorija. Makadamsko cesto kmalu zamenjajo kocke. Bodite zelo pozorni kam stopate saj je ta podlaga izredno nevarna za padec ali zvin. Predvsem, če je mokro. Ko pritečete po klancu navzdol, na ravnino, bo spet malce težje ampak v daljavi se že slišijo zvoki iz cilja. Glasba in navijači so vedno glasnejši. Tecite skupaj vsi trije, skoraj ste že zmagali. Tek ob Ljubljanici, še malo, slišite že napovedovalca. Nikar ne izpustite duše v zadnjih 500 metrih. Raje se primite za roke in stecite v skupno zmago. In ne pozabite: skozi cilj mora trojka priteči skupaj.
Na koncu nam vsem skupaj želim odličen nastop. Brez poškodb. Z obilo dobre volje. Če boste med tekom postali utrujeni in si želeli, kdaj bo že vsega konec, kdaj bo cilj, hočem svoje pivo, hočem svojo pico, se spomnite, da tečete na že 64. Teku trojk deloma po poti okupirane junaške Ljubljane. Mesto je kljub temu, da je bilo ločeno od zaledja celih 1171 dni z bodečo žico dolgo 29.663 metrov in med katerimi je bilo 69 bunkerjev in praktično spremenjeno v koncentracijsko taborišče, uspelo po skrivnih prehodih skrbeti za ranjence, partizane in prebivalce. Delovale so skrivne tiskarne, oddajal je radio Kričač. Ljubljana se ni nikoli vdala. Zato je po vojni postala simbol kljubovanja in upora okupatorju. S to prireditvijo praznujemo dan zmage in prav vsaka trojka, ki bo pritekla skozi cilj, bo zmagovalna. Pa naj bo ta cilj klasičen ali pa virtualen.
Razpis za trojke je dosegljiv na povezavi: TEK TROJK 2022.
Želim vam veliko užitka na teku – na teku praznovanja svobode.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Še ne dolgo nazaj se teku po Poti spominov in tovarištva (v nadaljevanju: PST) nisem približala niti v sanjah. Izjemoma v zelo zgodnjih ali poznih urah, da sem se izognila gneči. V času pred kakšnim večjim tekaškim dogodkom, kot sta Tek ob žici spomladi in Ljubljanski maraton jeseni, je bila gneča vedno precejšnja.
Pa dobimo Korono in … vse se spremeni.
Najprej so nas pozaprli v domove, prepovedali druženja in predvidevam, da smo se tekači razbežali gor po hribih in gozdovih. Nekateri so postali pohodniki, drugi gorski tekači, večina nas pa je že ves čas nekaj vmes. Meni mehkejša podlaga, zaradi mojih težavnih stopal, vsako leto bolj odgovarja, tako da me misel na 42 km asfalta kar malce straši.
No, na praznik OF pa sem se – pazi: kljub “spomladanskemu tekaškemu vrhuncu”, ki je pred nosom, podala na PST, da odtečem enega daljinca potem, ko sva naredila že krajši trening. Moj najljubši maratonec in prototip tekaškega trenerja se je vrnil k teku, trenira po Poletu iz leta 2002, program za začetnike. In odlično mu gre. Kmalu bova lahko skupaj zaokrožila po PST, tako, kot včasih. Komaj čakam.
Priznam, da me ob skupinskem teku večkrat zamika, da mu “kakšno” malo vrnem. V smislu: podaljšaj korak, kako držiš roko, tečeš kot crkovina… ampak sem tako vesela, da končno spet teče ob meni, da tega ne bom storila. Vem, kako je težko začeti in vem, da se ne bori samo s tekaškimi minutami in kilometri.
Z naloženimi leti in žal tudi kilogrami , kar sva pridelala oba, se mi zdi PST tak prijazen tekaški poligon. Večinoma je makadam, imamo pitnike, označbe. Carsko.
Potem, ko se po oddelanem začetniškem treningu posloviva, krenem v svoj tekaški podaljšek proti PST. Že od daleč pa me pogled na pot preseneti. Razmeroma prazna je. Skorajda nikogar. Redki sprehajalci. Kar verjeti ne morem.
Le kam ste vsi tekači šli? Kam ste se poskrili?
Priznam, da mi je prav prijetno teči. Bolj brez skrbi sem, ni se potrebno izogibati in odkar smo vsi skupaj “napsihirani” še z raznimi virusi, mi tudi po tej plati odgovarja.
Po tej trasi, od doma po PST…. do točke ali kar okoli… odvisno od mojega tekaškega apetita ali cilja, sem tekla že tisočkrat. Človek bi rekel, da poznam vsak kamen. Včasih sem si za daljinca nadela slušalke in ob dobri muziki bi lahko tekla “večno”. Pa so se mi pokvarile in potem ko sem jih zabrisala v grmovje, ker so me res že jezile, sem ostala brez slušalk, novega MP3 ali 4 pa si še vedno nisem usposobila. Bom. Moram.
V bistvu me moj tek malo skrbi. Zadnja tri leta manj tečem. Sem manj tekla. Odtekla nisem nobenega maratona. Letos pa bi ga. Virtualni me ne zanima, upam, da bodo zadeve toliko normalne, da bom končno spet stala nekje na startu in kasneje na cilju.
Ob vsem tem premišljevanju uzrem nekaj novega ob tisočkrat pretečeni poti. V bistvu opazim. Ob drevesih, posajenih ob Poti spomina in tovarištva, so vsake toliko časa postavljene kovinske plošče z različnimi napisi.
Prav razveselim se, kratkočasile me bodo med tekom. Preberem prvega, imena, letnice in tako naprej in pridem spet do naslednjega, katerega ne morem prebrati v celoti. Ne ker sem tako hitra ampak ker imam poleg let in kilogramov višjo tudi številko dioptrije.
V daljavi zagledam dva tekača, pozdravimo se. Sedaj, ko nas je manj, je vse skupaj spet bolj prijazno.
Ravno, ko ozavestim dejstvo, da praktično ni več videti tekaških skupinic, kakršne so npr. Urbanovi tekači in pri katerih sem daljnega leta 2008/09 tekla tudi sama, jih zagledam. V gosjem redu teka skupinica tekačev, eden za drugim po dva in dva.
Sem zelo počasna, kljub temu jih dohitim in se jim priključim na rep. Predstavljam si, da sem ena izmed njih. Pretežno ženske veselo čebljajo in tekljajo v počasnem tempu. Glej ga šment, si mislim, sem in tja pa je le še kdo počasnejši od mene. Tempo mi ne odgovarja zato jih počasi prehitevam po levi.
Kar veliko jih je, ne prepoznam pa nikogar. Sama sebe si ne predstavljam teči v taki skupinici, ni to zame. Ko tečem imam rada mir. Tek je moja meditacija.
Na točki, ki sem si jo določila za obrat se vrnem proti svojemu izhodišču. Na hitro še preračunam kilometre, moralo bi jih biti 18, vseh skupaj in to bo ravno prav.
Ko jih imam za seboj 15 se spomnim občutka izpred več deset let, ko se mi je zdela ta dolžina teka takooo dolga. Že rahlo boleče stegenske mišice me spomnijo na takratno “tekaško trpljenje”. Zaradi tega “trpljenja”, ki ga doživljaš ob pridobivanju dolgoprogaške kondicije, sem si takrat rekla, da nikoli več ne dopustim, da bi morala začeti teči od začetka. Pridobiti maratonsko pripravljenost je dolg proces in ni lahko, zato se res ne izplača, da bi popuščal in se prepuščal tekaški lenobi. Sicer si pa tega pravi tekači niti ne predstavljamo.
Vsaj nekajkrat na teden, vsaj trikrat pa je le potrebno skočiti v superge in se na tekaški način osvoboditi. In vsaj enkrat mesečno odteči daljšo razdaljo, da noge obdržijo občutek in ritem, da se ne pomehkuži celotno telo.
Večji problem za nas tekače je kakšna “višja sila”. Poškodba ali bolezen. Včasih razmišljam, če bi bilo bolje, da bi teči začela kasneje.
Obe najstarejši slovenski tekačici, kateri sem imela čast spoznati tudi osebno, modra Helena Žigon, ki je moja vzornica ter vedno nasmejana Kazimira Lužnik, sta pričeli razmeroma pozno teči a sta tekli globoko v 80. leta. Helena Žigon je svoj zadnji polmaraton pretekla pri 85. letih, pri teh letih ga je pretekla tudi Kazimira, ki še teče. Želim si, da bi to uspelo tudi meni.
Poleg volje in moči potrebuje človek za tek tudi razmeroma zdravo telo, sklepe. Kakorkoli upam, da vsi moji sklepi, “šraufi”, vezi in fibroze zdržijo.
In že sem na cilju svojega treninga. Ustavim uro. Počutje v redu. Noga v redu. Vse je v redu. Raztegnem se.
Zgoraj sledi pomembno opravilo. V Excelovo tabelco hitro vpišem čas in preverim, če so ostali člani ekipe vpisani. Fric je… aha… najina draga jadralca pa še ne… No, mirno morje, jima zaželim v mislih in hitro preverim na aplikaciji, če sta že pristala. Nista.
Naš maraton. Poseben. Zgodovinski.
Po posebnih pravilih. Vse bo šlo drugače. Limit v obratno smer. Nikakor ne smemo biti hitrejši od petih ur. No, moja hitrost bo kar pravšnja.
Upam samo, da nam ga vsem uspe preteči. In zase upam, da pretečem vsaj še enega. Potem se bom odločala naprej.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Danes bom napisala nekaj takega, kar se spodobi za konec leta. Rada bi napisala nekakšno analizo mojega športnega leta, število obdelanih kilometrov, pregled nastopov na tekaških tekmah, povprečen čas, tempo.
Hm. Pa poglejmo.
Pretekla sem natanko 698,40 km, povprečna hitrost 8,9 km/h ter povprečen srčni utrip 131 udarcev/minuto. Nastopila nisem na nobeni tekmi. Nam jih je odnesla Korona.
V primerjavi z zadnjima dvema letoma po moji maratonski abstinenci zaradi operacije na podplatu sem pretekla 30% več. Glede na to, da je december pretežno tekaško manj aktiven zaradi “spet usekalo v križu” se tolažim z mislijo, da bi bila razdalja vsaj kakšnih 20 km daljša.
Če pretečeno razdaljo primerjam s svojim normalnim “maratonskim” letom pa vidim, da sem naredila polovico manj kilometrov. Vseeno ostajam optimist, da se v letu 2021 spet vrnem na svoja dobra stara tekaška pota.
Prekolesarila sem 565 km, predvsem posledica kolesa kot prevoznega sredstva. V službo se namreč največkrat peljem s kolesom. Kolesarjenje kot rekreacijo pa sem nadomestila s pohodništvom. V letu 2020 mi je uspelo nabrati za 630 km horizontalno in 40 km vertikalno.
Ampak: podrobnejši pregled mojih športnih aktivnosti pokaže, da sem bila precej bolj pridna kot je to na prvi pogled videti. Hitrost je malce počasnejša kot leta pred tem, kar pa je posledica dejstva, da sem tekla pretežno po gozdu in ob tem naredila tudi kar nekaj višinske razlike. Sem tudi že “malo” starejša. Vračam se dobesedno nazaj h koreninam. V tekaškem in pohodniškem smislu, namreč. No, upam.
Uf. Resnici na ljubo, sem kar zadovoljna.
Všeč mi je tek po gozdu, obožujem šentviški hrib. Vsakič izberem drugo potko, stezico, kolovoz. Tek po včasih tako oblegani Poti spominov in tovarištva je bil le občasen. Torej, bom nadaljevala s tem. V letu 2021 si želim ponovno preteči maraton. Upam, da mi bo zdravje služilo. V januarju bom pričela podaljševati svojo najdaljšo pretečeno razdaljo v letu 2020, ki je bila 20 km.
V letu 2021 želim ohraniti svojo kolesarsko aktivnost s tem, da ob povratku skočim večkrat mimogrede še na Toško Čelo. Tako bom pridobila nekaj malega na treningu moči. Imam namreč željo, da se odpeljem s kolesom na Vršič. Tokrat samo iz Kranjske Gore.
Na koncu pa tisto, kar me je v letu 2020 po dolgih letih ponovno očaralo. Gore, planine, hribi. Hočem jih več ter osvojiti čim več dva tisočakov.
Foto: osebni arhiv – Montaž
Podrobnejše planiranje bom pa pustila za kdaj drugič. Trenutno sem samo pri željah. In tam se pravzaprav tudi vse prične.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
V današnjih dneh je enostavno priti do tekaškega plana. Veliko težje ga je realizirati v celoti.
Tekaški plan je nekakšen načrtovalnik treningov. Sestaviti ga je potrebno preudarno, pametno. Za vas ga lahko sestavi tekaški trener, morda izkušenejši tekaški prijatelj. Lahko si ga pripravite sami s pomočjo spletnih programov ali pa izključno na osnovi lastnega znanja in izkušenj. Kdo ve, kateri je tisti – zmagovalni ali bolje – najpametnejši.
Pameten tekaški plan je veliko več kot pameten telefon. Je pravi multipraktik. Zadovoljiti mora več potreb, zahtev, želja ter vse skupaj uskladiti z možnostmi in realnostjo ter brez nepotrebnega balasta.
Predpostavimo, da tečete po nekem planu, tekaškem planu, po katerem naj bi v določenem roku bili sposobni preteči neko razdaljo v določenem času. Na primer: maraton v treh urah in pol.
Plan določa tekaške dneve, vrsto teka, razdaljo, predviden čas. Načrtovan je na podlagi vaših tekaških pred dispozicij, fizične sposobnosti, zmožnosti, izkušenosti. Torej bi moral delovati. Verjamete vanj!
In ravno zaupanje, vera v vaš tekaški plan je ključen, da bo tudi deloval. Podobno, kot druge stvari v življenju. Vera in zaupanje v vse, kar počnete. To je predpogoj za uspeh!
Pa vendar se dogaja, da zadeve ne »tečejo« tako, kot bi si želeli. Vključno z vami ;)! Tekaške razdalje postanejo predolge, časi prepočasni.
Se vam dogaja, da treninga nikakor ne morete izvesti v okviru plana?
Tekaški plani imajo lahko več delov ali enot, omenila bom le glavne tri po znanemu dolgoprogašu Jeffu Gallowayu . Tekaški plan je oblikovan v nekakšno piramido: bazo, moč in hitrost.
Photo by Bich Tran on Pexels.com realizacija tekaškega plana
Nekje 50% treninga predstavlja baza. Prve mesece (odvisno kakšen tekač ste in kako dolgo že redno tečete) nabiramo kilometre, podaljšujemo razdaljo. Telo navajamo na več ur trajajoč napor. Konstanten. To je trening vzdržljivosti. Tek je sproščen, tempo pogovoren, enkrat tedensko ali vsaka dva tedna pa odtečete daljši tek, katerega dolžino postopoma povečujete. Večina tekačev s tem delom nima težav. Tekaški plan je realiziran praktično 100%. V kolikor se pojavlja težava je lahko psihične narave. Morda se vam zdi tek monoton, dolgočasen. Popestrite si trening z opazovanjem okolice, poslušanjem narave ali pa si nadenite slušalke in tecite ob svoji priljubljeni tekaški glasbi. In ne pozabite na vodo. Ob dolgih tekih je potrebno piti dovolj vode tudi med treningom. In še nekaj: postopnost! Postopno podaljševanje dolgih tekov vsakih 14 dni, vendar ne več kot 1,5 do 2 km.
Sledi trening moči, nekje 15%. Tu je tedenskemu planu dodan tek v klanec, različnih dolžin in ponovitev, ki se iz tedna v teden povečujejo. Tek navkreber je težak. Trening naporen. Vendar vztrajajte. Pazite, da se pred treningom dovolj ogrejete in na koncu raztegnete. Ne tecite v klanec neogreti. Napornejši kot je trening, večja je nevarnost poškodb. Nagrajeni boste z odličnim počutjem, čutili boste moč! Vsak naslednji dan treninga moči bo lažji. Garantirano vam med tem treningom ne bo dolgočasno. Če je kdaj preveč hudo, raje malce popustite v tempu kot v številu ponovitev predvidenih po vašem tekaškem planu.
Tretji del je trening hitrosti. Približno 35% vsega treninga. Vsi želimo teči hitreje, kaj ne? V tem članku želimo maraton preteči v treh urah in pol. Intervali, daljši in krajši, tempo teki različnih dolžin – to so glavne sestavine treninga hitrosti. Ki je najtrši oreh.
Če se nikakor ne moremo približati planirani hitrosti, gotovo nekaj ni v redu. Morda smo imeli prevelik tekaški apetit? Smo bili “tekaško požrešni?” Na tej točki, bo vsekakor potrebno vztrajati naprej in stisniti zobe. Planirano hitrost bomo poskušali ujeti z zamikom.
Kaj lahko naredimo, da bomo tekaški plan dejansko realizirali?
Pomagajte si z merilcem srčnega utripa ali enostavno preklopite na nižji nivo območja treninga. Vendar pazite, da ne padete v *tekaško nirvano*! Ne! Nikoli ne pozabite: pri treningu hitrosti in treningu moči ni cone udobja. Tu morate ven! Treba je trpeti! Po tekaško! Če ne znate stisniti zob, kar prenehajte brati in pojdite na sprehod ali lahkoten joging. Žal. Maraton ni za vse. In to ni nič slabega.
Če niste ljubitelj “tekaških tehnikalij” in nimate merilca srčnega utripa – nič hudega. Pravzaprav merilca srčnega utripa sploh ne potrebujete. Tecite tako, da pospešeno dihate ter da čutite »tekaško telo«. Da bi se s kom pogovarjali ob teku, kadar trenirate hitrost, ne smete niti pomisliti. Ker je to nemogoče! Ali pa tečete prepočasi. Morate loviti sapo, občasno celo hropsti, šteti metre pred seboj v pričakovanju, kdaj bo že konec, misleč, da ne morete več niti metra.
Trening boste končali zadovoljni. Utrujeni, zbiti, crknjeni … prešvicani, smrdljivi, posmrkani pa mogoče še kaj, kakor hočete … samo spočiti ne smete biti več. »Spočiti« pomeni v tem primeru biti normalno zadihani, prijetno utrujeni. Ob treningih hitrosti na višji frekvenci ni »prijetne utrujenosti«. Ko se ustavite, ste »čisto fuč«, »skurjeni«, »na smrt utrujeni«… in telečjih nog.
Pa brez skrbi. To kmalu mine. In potem, ko se boste dobro raztegnili in stuširali boste noro zadovoljni. Pa čeprav vas bodo bolele noge. Morajo vas! Če vas naslednji dan ne bo nič bolelo in če ne boste čutili nobene mišice potem to pomeni, da je bil vaš trening zanič! Potem se ne čudite, zakaj ne morete teči hitreje. Kjer ni truda tudi uspeha ne more biti.
DOSLEDNOSTI IN VZTRAJNOSTI DODAJTE ŠE: ZAUPANJE!
Bodite torej vztrajni in dosledni. Zaupajte vase in v svoj tekaški plan. Čez nekaj ponovitev treninga, morda že naslednji teden, bo viden rezultat. Hitrost bo prišla! Morda ne za to tekmo , za katero morda resnično niste imeli realnega ciljnega časa, zelo verjetno pa bo čas dosežen naslednjič.
Photo by Pixabay on Pexels.com – realizacija tekaškega plana
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Pa je tukaj. September. Mesec v katerem se ne smemo zafrkavati in prekomerno prilagajati tekaški trening ter ga zamenjevati za druge aktivnosti ali celo iskati izgovore z vremenom, češ: dežuje, piha! Celoten mesec namreč pade v sklop deset tedenskih priprav za maraton. Deset tedenski tekaški dril!
V tem obdobju vreme nima veze. Vreme je septembra in oktobra ves čas krasno! Tudi na dan maratona nikoli ne veš kakšno bo. Slabše kot je – boljše je! Bomo pa bolje pripravljeni in nas ne bo moglo presenetiti prav nič. Brez teka ni teka in brez teka ni maratona. Če se seveda nameravate udeležiti Ljubljanskega maratona konec oktobra.
Zadnjih deset tednov pred maratonom je namreč ključnih.
Enega od teh “desetih veličastnih” mi je “popapcal” dopust. Sicer sem tudi tekla, plavala, kolesarila, jedla fige ampak … to ni to. Čeprav je mogoče trening na dopustu celo bil kvaliteten- kot takšen ne bo zapisan v moji glavi in s tem je efekt treninga avtomatično zmanjšan in s tem … tudi tekaška samozavest. Te pa ni pametno zanemarjati.
Tistih pravih pogojev na morju ali kjerkoli pač ste na dopustu – namreč ni. Zato mi domače okolje še najbolje odgovarja. Domač asfalt, makadam, PST. Tu poznam skorajda vsako razdaljo, lahko kombiniram, krožim. Izbiram hribčke, klančke, proge. Takšne in drugačne. Lahko mi crkne Garminček – pa bom še vedno vedela približno dolžino teka in intenziteto tempa. Pa vendar – zadnjih deset tednov pred maratonom mora delovati vse tipi – topi. Garmin ter predvsem – telo in glava.
V septembru lahko veliko naredimo za uspešen nastop na maratonu. Pravzaprav največ! V septembru je tisti pravi “gušt” maratonskih priprav, tista tako opevana pot do cilja, ki je sicer najtežja, najbolj strma pa vendar najlepša, najžlahtnejša. Če ste preko leta redno in pridno tekli, potem se je lahko lotite. To pomeni, da imate dovolj tekaške baze. V nasprotnem primeru raje pozabite na maraton in se udeležite polovičke, če ste bili vsaj malo pridni. Ali pa se postavite ob traso maratona in navijajte. Vsak navijač posebej ob trasi maratona je en velikanski sonček.
September je tudi mesec, ko mi ob besedici MARATON naraste srčni utrip. Zagrabi me nekakšna trema, skoraj panika! Kako bo letos? Mi bo uspelo? Moj tekaški cilj v spomladanskem obdobju je ostal nerealiziran zaradi bolezni. Mrzlično sem iskala krivca. Tekaški program, prehrana, nedoslednost, izčrpanost, preveč napora za pomlad, zimski spanec. Mogoče so bili vsi skupaj čeprav naj bi bil glavni predvsem g. Virus.
Tako sem bila prisiljena izpustiti ciljno tekmo v prvi polovici leta – 2. Istrski maraton in poiskati substitut. Ki to pravzaprav ni bil saj bi se teka Wings For Life udeležila v vsakem primeru. Pa vendar je letos naneslo tako, da je Wings For Life 2015 ostala moja edina uradna tekaška tekma. Letos na tekaških prireditvah res ne tečem veliko. Očitno je to takšno leto.
Zato sem pa toliko bolj odločena, da realiziram vsaj jesenski cilj. Edini maraton letos (no, saj bi bil le eden več, več kot dva pa nikoli ne pretečem v enem letu).
Čim bolje se moram odrezati! Na hladilnik si nalepim tekaški plan. In odkljukavam. Trening za treningom. Okvirni časi so sicer dosegljivi – vendar se bo treba potruditi. Zelo. Gristi, delati, švicati. Po pameti. Ravno prav. Brez sanjarjenja in tolažbe – saj je še dovolj časa. Ga ni! Nič več! Čas beži kot vedno prehitro takrat, ko ne bi bilo treba in datum maratona je vedno bližje.
Tečem 4xtedensko, najmanj. Ostali dnevi so namenjeni počitku, regeneraciji. Skoku na kolo ali kakšen hrib.
Tekaški treningi v tem obdobju so ciljno usmerjeni k povišanju hitrosti in moči. Po premišljeno narejenem programu.
Tekaške vaje, tek, intervali, tempo tek, stopnjevanja, dolgi tek, stabilizacija trupa, valjčkanje, hidracija. In jutranje prisluškovanje telesu, kako se počutim, me kje kaj boli, je vse ok? Vse je ok, vedno bolj. In že leta se sprašujem zakaj hudiča se ne lotim takega treninga še kdaj med letom, ker bi na ta način morda postala hitrejša tekačica. Na tak način bi mi morda le uspelo še kdaj odteči maraton pod tremi urami in pol. Pač, stisneš zobe in “teraš svoj tempo”. In potem je super. Zmaga! Ah, kot bi ves čas ne vedela, da je “cona udobja” precenjena. Kaj precenjena! Sploh ni cenjena pa vendar se večina želi zadrževani ravno tam okoli.
Pa ne le to! Igračkanje s hitrostjo teka kot so stopnjevanja, intervali, lovljenje tempa in razdalje je sicer naporno, a po drugi strani neznansko zabavno! Kratkočasno in to kljub temu, da se ob visoki intenzivnosti teka vsakih sto metrov zdi kot cel kilometer. V bistvu je super! Res! Všeč mi je! Pravzaprav je naravnost noro, ker se potem počutim tako močno, trdno. In takrat se zavedam, da resnično napredujem.
Primerjam čase in se veselim izboljševanj.
Istočasno pa se še ves čas bojim, da me ne zanese in ne grem čez rob, da ne začutim kakšne mečne mišice, stegenskega vozla, da ne poletim v kakšen levji skok… skratka, da se ne poškodujem nekaj tednov pred maratonom.
Zato je jutranja samo-vizita nujna. In vključen zdrav razum in pozornost preko celotnega treninga, tudi.
Pa naj sedaj kdo reče, da tek na dolge razdalje ni adrenalinski šport!
Sicer pa se septembra teče drugače! Bolj hitro in razgibano. Navdušujoče zadihano. Malce v strahu… v pričakovanju… glavne tekme. Maratona!
Vklapljamo in izkljapljamo štoparice, primerjamo čase, se raztegujemo, delamo trebušnjake, sklece in se še in še sprašujemo … pa zakaj vendar tega ne počnemo večkrat preko leta. Ko se pa človek po vseh teh bolj intenzivnih treningih tako noro dobro počuti!
Ljudi, ki se uspešno uprejo ali izognejo prazničnemu prenažiranju je precej manj kot nas je tistih, ki nas dobrote praznično obloženih miz premamijo. Prekomerno.
Zavedajmo se, da količina ni edini problem ali greh. Torej ne le koliko pojemo, pomembno je tudi kaj. Niso problem le pridobljeni kilogrami, veliko bolj nevarno je slabo počutje, ker vodi v bolezen. Fizično ali psihično.
In vsem tem, kakršna sem tudi sama, so namenjene naslednje besede: postavite si mamljiv cilj za katerega veste, da se boste potem, ko ga boste dosegli, počutili dobro. Odlično! Cilj, ki ga boste želeli doseči za vsako ceno!
In takšen je tudi moj (ne samo tekaški) cilj. Visok in ambiciozen. Težko ga bo doseči, zato bo še toliko bolj dragocen. In eden izmed pogojev, da ga bom dosegla je tudi zmernost pri jedi. Verjemite, tek s polno in pretežko ritjo ter prenažrtim organizmom ni prijeten. Slabo in težko bom tekla še manj pa dosegla zastavljeni cilj.
Naj vas odriv odnese do neba!
Najbolj nevarni so dnevi brez teka ali brez kakršnegakoli gibanja. In več kot jih je, slabše je. Zato si ne dovolite, da ostajate neaktivni dalj časa. Že teden dni je lahko preveč. In starejši kot ste – bolj je to pomembno.
Telesni neaktivnosti se hitro pridruži še manj zdravo prehranjevanje. To je nekako povezano. Pri meni je tako, da če ne tečem redno, mi nezdrava hrana bolj tekne in prav hitro se na nek način zastrupim ali bolje: zasvojim. Sem kot zdravljena odvisnica. Čokolada tu, torta tam in kmalu sem obsedena – s sladkorjem.
Rezultat: počutim se obupno. Res slabo. V glavo in telo! Nobene prave energije nimam več, utrujena od in do negibnosti.
Gibanje zunaj, na zraku, potrebujem kot kisik! In od vsega gibanja tam zunaj najbolj potrebujem ravno tek.
Vsi skupaj smo v nevarnem času. Obdobje od november tja do 21. decembra, je že samo po sebi depresivno. Sivina, megla, vlaga pa še dnevi se krajšajo. Letos pa je še posebej zoprno, saj smo se vsi skupaj znašli v znanstveno fantastičnem filmu v katerem se borimo proti nevidnemu sovražniku. Virusu. In kot da to še ni dovolj imamo še zmedene voditelje. Ljudje smo sitni, zaskrbljeni, zamorjeni in nekateri še agresivni.
Polagam vam na srce: prav zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da se gibamo. Zunaj, v naravi. Verjemite, veliko je skritih stezic. Nikamor niso odšle, samo poiskati jih spet moramo.
Predihani in nadihani zraka, se bomo bolje počutili in lažje zmogli vsakodnevne aktivnosti. In se uprli naslednji razvadi, ki na nas preži ob praznikih: požrešnosti. V mislih imam tisto požrešnost, ki je povezana s prenažiranjem s hrano.
Gula
Žal sama na praznične dobrote nisem imuna. Vsako leto se borim proti tej razvadi. V prazničnem času leta na nas iz vseh strani prežijo same dobrote in prav vsako leto, vsako leto popustim! Enkrat malo več, drugič manj. Posledica je logična. Dodatni kilogrami in kot sem že rekla: slabo počutje, napihnjenost in ostale težave z zdravjem. Moje telo ne prenaša dobro sladke hrane, slaščic na osnovi bele moke, belega sladkorja, raznoraznih krem. Škodo sicer vedno skušam omiliti z manj predelanimi živili in s polnozrnatimi žiti. Žal pa je učinek majhen. Resnično pomaga le zmernost. In več gibanja.
V ljudeh je še vedno usidrano prepričanje, da se je preko zime praktično “normalno” ali “skoraj zdravo” zrediti. Trdim, da je to lahko nevarna miselnost saj marsikdo v tem “ustnem izročilu” najde uteho in opravičilo za prekomerno hranjenje in konstantno pridobivanje kilogramov. Kakšen dodatno pridobljen kilogram ali dva preko zime ni sicer nič strašnega. Vendar morate vedeti, kdaj je dovolj. Vsak zase bi moral vedeti, katera je tista meja, preko katere se ne sme. Ko si je treba odločno reči: DOVOLJ! Sicer lahko prav kmalu postanemo debelušni, predebeli. In spet bom napisala: starejši kot ste, bolj je to nevarno.
Decemberska čarobnost je resnično magična. Kot bi se dobre vile poskrile in to ravno tam okoli obložene mize. Pojavijo se tiste v službi požrešnice Gule, njihove zle misli se neslišno zasejejo v možgane.
“Pojej potičko, saj so prazniki. Neolikano je, da ne poskusiš. Bodo užaljeni. Poskusi še pehtranovo in tiste čokoladne kolačke. Saj lahko sedaj po maratonu. Telo se mora okrepiti.”
In verjemite, pridejo leta, ko mogoče maratona sploh ne pretečeš. A um bo vedno našel pot: “Pojej potičko, saj so prazniki. Nisi ŠE TAKO debela. Saj lahko sedaj pozimi. Telo se mora okrepiti.”
Bla, bla, pa ne s tako hrano in ne toliko! In nič “saj lahko…”, ne ti mene!
“Lahko, seveda lahko. Zima je čas za počitek. Nekateri sploh ne tečejo čez zimo, sploh nikoli, ti pa ves čas nekaj migaš, spočiti se moraš!”
Pajade! Dovolj sem pojedla in pozimi se teče. Zima je idealna za gibanje. Naj bom vsa zabuhla, napihnjena, tečna, z bolečo glavo in hrbtenico? In da pristanem na začetku. Ne! Pretežko sem prigarala svojo kondicijo, ne bom padla spet na nulo in začela od začetka.
“Mmmmm, kako je dobro! Recept rabiš! Še tisti košček te gleda, tam, na drugi strani mize. O bog, kaj me tako tišči v želodcu? Bom še malo moje pite, je lažje prebavljiva, ker je iz pirine moke in domačih jabolk ter z medom. Brez sladkorja! Tako, še en košček moje pite, da malce razredčim ostale sladice”.
Ej! Rit raste tudi po piri in medu! Si pozabila, kaj je med? Izloček žuželk, 70% sladkor. Barve pa kot dojenčkov mekonij. Zelo je zdrav, ampak ne v ogromnih količinah in v vseh možnih oblikah tekoče in trde hrane.
“Oh, kako paše tale odlična čokoladna torta brez moke”.
Jejhata. Oh, jej. O jej. Le jej, ja jej!
Kot nočna mora! Pisana množica raznovrstnih kolačkov, tortic, potičk, keksov, krem, zavitkov… vse to koraka proti meni in jaz se jim ne morem odpreti… usta polna sline…. Gnjampck….
Bolje tek v naravi, kot preveč teka za mizo.
Sladko mamilo
Sprašujem se, kaj se dogaja z mojo zdravo tekaško naravnanostjo, doslednostjo in vztrajnostjo v primeru slaščic? Prav tako, kot znam odgnati go. Lenobo, ko me želi odvrniti od teka, bi morala poslati k vragu tudi go. Požrešnost. A je včasih nesramna gospa močnejša. Prav začara me, obsede, hipnotizira. Coprnica! Nenadzorovano me odvleče v kuhinjo, medtem ko mi roka pograbi nož, da si odrežem nov kos, mi možgane dobesedno omrtviči… la la la …. kar ne slišim več svojega glasu.
Odrežem košček in ga z užitkom pojem. Tu bi se lahko končalo. Ampak ne! Hipnotizira me ponovno. Kot v transu spet vstanem, roka seže po nož in odreže nov košček peciva in gremo.
Hop! Pa ga ni! Medtem mi v glavi samo pridušeno nekdo nekaj prišepetava, češ nikar. Pa kar preslišim!
Tudi želodec se potuhne. Sploh mi ne sporoči, da nima več prostora. Ne!
”Požri vse, da boš imela enkrat dovolj!” in grem še po enega.
Pogled v pekač s kolačem je grozljiv.
”Da te ni sram!” potem kriči Slaba vest.
“Kaj se sedaj oglasaš?! Kje si bila pa prej! Po toči zvoniti je prepozno!” Vase sem spravila za tri maratone kalorij! In to v eni uri! Si predstavljate kakšna bi bila, če ne bi tekla? Omara, meh, kot tiste 300-kg Američanke, ki jih morajo dvigniti z bagrom ali pa se pod njimi podre strop hiše (živijo oz. ležijo ali bolje ŽREJO v prvem nadstropju – v pritličju ni prostora, ker sicer nihče ne more mimo).
Vsakega malo.
Požrešnost je nemarna beseda.
Požrežnost (Gula)! Peti od sedmih smrtnih (naglavnih) grehov po stari razvrstitvi v krščanstvu, ki pomenijo pogubo, če se v njih vztraja in se ne pokesa.
No, jaz se redno kesam. Takoj, ko pojem. Nato me žre me slaba vest, žre in žre in žre dokler od žalosti ne pojem še zadnjega koščka. Da bo mir.
Požrešnost in pohlep! Vse okoli nas je je polno! Še, še, še … Nikoli dovolj! Žrejo, grebejo, kradejo, lažejo…. pa ne le tortic in slaščic ! Žrejo lastno vrsto, raso, soljudi, narod! Žrejo lastna podjetja, državo! Žrejo sami sebe! Bi jim bila rada podobna? Mar je vse to vredno?
Osebki o katerih govorim, pa ne znajo nehati! Nikoli nimajo dovolj! Ničesar! Moči, stvari, denarja!
Ko enkrat začneš, pravijo, prideš na okus in ne moreš več nehati. Zasvojenost!
Nočem jim biti podobna! Niti malo!
Čimprej se moram spraviti v svoj “filling”. In to nikoli ni enostavno. Doseči tisti “filling”, ko mi nepravi glas v glavi ne more nič.
Dovolje je bilo. Oddahnimo si. Zaprite oči!
Skupaj si zamislimo, da tečemo lahkotno … a hitro. V želodcu nas nič ne tišči … čokolada nas ne mami. Čutimo moč, odriv je močan. Čutite veter na obrazu?
Letimo! Ne le tečemo. Letimo! Če ne tečemo, hodimo. Navkreber! Če ne gre navkreber pa naravnost. Samo ven v naravo pojdimo, ven v gibanje.
Naj prepolni krožniki ne bodo krivci zaradi katerih bomo izgubili tisti dober občutek moči v telesu in prav posebnemu tekaškemu užitku? Ni vredno.
Ne bom več, pa pika!
Gula! Adijo!
7 smrtnih grehov – SALIGIA
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Kako ohraniti tekaško kondicijo ter si istočasno privoščiti tekaški počitek preko zime je vprašanje, ki si ga zastavlja večina tekačev ob koncu sezone.
Sprašujemo se, kolikšna je tista prava mera tekaškega počitka, da kondicijo preko zime obdržim na zadovoljivi ravni in istočasno telesu in duši omogočim, da se na nek način odpočijeta. In seveda, kakšen naj bo ta počitek. Kaj sploh je tekaški počitek?
Tekači smo si med seboj različni. Sposobnosti tekaškega telesa se spreminjajo tudi z leti. Zato se moramo vedno osredotočiti predvsem nase. Kakšna je naša splošna fizična pripravljenost, kakšno je naše zdravje, starost, so prisotne kakšne poškodbe? Kako se počutite po zadnjem pretečenem maratonu? Naj dodam, da se jaz počutim slabo predvsem zato, ker ga že tri leta sploh nisem pretekla. Oh, kako pogrešam tisti občutek sreče in navdušenja od katerega živim vsako leto še vsaj tri mesece.
Popoln tekaški počitek brez vsake rekreacije po maratonu je dolg od enega do petih dni v primeru, da na tekmi ne stakneš kakšne posebne poškodbe. Sledi lažja oblika rekreacije kot je plavanje, ravninsko kolesarjenje, hoja v hribe in telovadba. Tekaški počitek namreč lahko predstavlja tudi kakšna druga športna aktivnost.
Utrujenost po maratonu nekako izzveni v treh tednih. V tem času naj bi se telo v precejšnji meri odpočilo, vezi in mišice opomogle in mikro poškodbe pozdravile. Sicer pa staro pravilo velja: kolikor kilometrov je dolga tekma, tako dolgo naj bi trajal tekaški počitek. 42 dni torej. Kar pa seveda ne pomeni, da ves ta čas ne smeš popolnoma nič teči. Lahkoten tek v krajših razdaljah in nižji inteziviteti je dovoljen, če ste ostali brez poškodb in ste sicer zdravi.
Za ohranitev splošne telesne kondicije preko zime je pogoj telesna aktivnost in seveda: tekaške kondicije brez teka ni. Je pa teka preko zime manj saj so tudi pogoji v tem času leta drugačni. Narava nas zna prisiliti k počitku, smiselno jo je poslušati, saj smo del nje.
Novembra ne maram, je znanilec turobnih sivih dni. Depresiven je s svojimi vedno krajšimi dnevi navadno odetimi v meglo, pršeč dež, oblake in smrdljivi zrak. Srečnežem izven večjih mest je glede slednjega prizaneseno. Bodite veseli!
December je že bolj optimističen, konec meseca se bodo začeli dnevi ponovno daljšati. Poleg tega je to mesec pričakovanj, lepih želja, praznovanj in veselja. Da bi le bilo tako za vse! Mesta in naši domovi so praznično okrašeni.
Lepo bi bilo napisati, kako se lahko odpravimo v bližnjo telovadnico ali se pridružimo kakšni vadbeni skupini. Žal ne gre. Zagodel nam jo je novi korona virus. Vadbe v zaprtih prostorih niso mogoče. Marsikomu to predstavlja velik problem.
Predlagam, da to situacijo vzamete kot izziv: vadbo lahko izvajate sami doma in istočasno vadite: moč volje! Na razpolago so razni spletni programi. Tudi preko spleta lahko na nek način vadite v skupini – in hkrati na daljavo.
Sama se tega ne poslužujem. Skušam telovaditi doma, vsakodnevne vaje za hrbtenico, ki so sestavljene prav zame ter dvakrat na teden “vaje za moč”. Nikoli nisem bila telovadna navdušenka. Samo tekaška. To pa ni ravno optimalno, tudi za tekaško pripravljenost ne. Baje. Meni trenutno tako kot je kar odgovarja. Vikend pa imam rezerviran za naše prelepe hribe. Letos sem si jih pošteno privoščila. Opažam, da tek vedno pogosteje ostaja v ozadju. Se bom odkupila spomladi.
Ampak kljub temu še vedno tečem. Le da se je moja tekaška rutina precej spremenila. Če sem včasih tekla dolge teke med vikendi in med tednom z lučko na glavi, tega enostavno ne počnem več.
Kot tekač sem se spremenila.
Tečem samo čez teden in ker je dan krajši sem si omislila direkten tek iz službe preko gozda domov. Lokacija mi to dopušča. Iskreno vam povem, da je to res odlično. Po drugi strani pa je to veliko premalo teka, če bi želeli preteči maraton v začetku prihodnjega leta.
Mislim, da je to za maratonca kar dober tekaški počitek, ki pa nikakor ne sme trajati predolgo v novo leto.
Past tekaškega počitka
Tek je aktivnost s katero lahko porabimo veliko kalorij. Z zmanjšanim obsegom teka ter tekaškim počitkom pa bi morali omejiti oziroma zmanjšati tudi vnos kalorij. S hladnejšim vremenom ter božično novoletnimi prazniki, katere spremljajo praznovanja za obloženimi mizami, pa je to prava umetnost in za mnoge velik problem.
Posledice so namreč kmalu vidne na tehtnici.
Pri meni so vidne že vsaj tri leta. Tri leta namreč tečem manj, občasno celo nisem zaradi zdravstvenih težav. In zanimivo: brez teka se veliko težje odpovem sladicam in ogljikovim hidratom, kar je moj največji problem. Pa čeprav so to “zdrave” sladice.
Ne razumem, zakaj se tudi pri tej zadevi ne uspem prepričati na način, kot se znam pri teku.
Če se mi namreč ne da v superge, ker je zunaj dež, led, mraz in megla, doma pa zakurjen kamin, sveže pečen kolač ali kakšna druga dobrota, se v 99% uspem zbrcati ven. Včasih je res hudo, dokler nisem zunaj. Potem je super. In ko se vrnem je še bolje. Zakurjen kamin je še bolj vabljiv, kolač tekne in počutim se vsaj 100% bolje, kot če bi se pustila zavesti ge. Lenobi. Pa vendar bi bilo bolje, da bi pustila pri miru tudi kolač, saj gotovo vsebuje vsaj približno toliko kalorij, kot sem jih porabila na teku. Si predstavljate kaj se zgodi, če se pustimo zavesti obema razvadama?
Recept za tek v še tako slabem vremenu imam čisto preprost. Ne mislim na to, da se mi ne ljubi na tek! Ne razmišljam negativno o mrazu, ledu, dežju, megli.… Takšne nesramne misli ignoriram in jih odločno preglasim z obratnimi. Svež in hladen zrak je odličen, zbudi te, predrami. Poživi! Težje razmere za tek so nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi! Tak trening oziroma tekaško doživetje te zbudi v življenje in ko je čas, pomaga premagati najtežje tekaške in predvsem maratonske kilometre.
Podobno bi se morala torej počutiti potem, ko ne bi pojedla cele škatle piškotov, peciva, čokolade. Tu se pa ne znam prepričati dovolj učinkovito. Želodec poln sladkorja in lima tega ne more prebaviti brez posledic, ki se kažejo kot slabo počutje, napihnjenost. Zakaj torej?
Vsem skupaj želim, da prebijemo ta čas s čim manj škode na račun našega zdravja in izgubljene tekaške kondicije. Ter brez dodatnih kilogramov.
PS: vzamem nazaj tisto o čokoladi. Po čokoladi se ne morem počutiti slabo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Spet nabiram kilometre. Sem v fazi izpred dvajsetih let, ko se mi je zdelo preteči sedemnajst kilometrov grozno daleč. No. Prosim. Prejšnji teden osemnajst, kar spada pod daljinca. In ker tokrat ne bom pretiravala in prehitevala dogodkov sledi naslednji daljinec, ki bo dolg približno 20 kilometrov, prihodnji teden. Pretiravanje za tekača po 50+ ne samo, da ni v modi, tudi pametno ni.
Danes pa moram resno premisliti in narediti plan glede moke za potico in predvsem bi bilo pametno narediti kaj z mojo hitrostjo. Tekaško. Ki je daleč od tega. Ampak po vseh tekaških zakonitostih potrebujem moč. Torej danes naredim 200-metrske intervalčke v klanec, šest ponovitev in spečem potico. Dovolj bo za začetek.
Ogrevanje je ravno pravšnja dolžina, da pritečem do želenega hribčka. Malce nostalgično pomislim na starega Garmina, revež je crknil v vodi. Imel je več funkcij, ampak vse je v glavi. Pred klancem se umirim, zadiham in pričnem teči sprva počasi in nato vedno hitreje v hrib. No, vsaj trudila sem se, da bi šla vedno hitreje v hrib. V resnici je zadeva izgledala podobno, kot bi z avtom v leru pritiskal na gas. Veliko hrupa in nič efekta. Hropla in puhala ter pihala sem proti koncu klanca, kjer me je odrešila ravnina.
Uf! Jajc. Pogledam okoli, pogledam za seboj, nikjer nikogar in grdo pljunem tisto čudno sluzasto belo slino. Saj veste. Nabere se od napora. Upam, da mi kakšen vladni uslužbenec ne bo napisal kazni.
Če med slino plavajo “Koronce” jim itak ne bo luštno. Spekle se bodo na vročem asfaltu, packe!
Sproščujoče stečem nazaj dol po bregu, utrip umirim, nadiham se. In ponovim še petkrat. Vsakič je bilo lažje. Rada bi verjela, da zato, ker se tako hitro izboljšujem pod pretvezo “mišice imajo spomin”. Vendar se imam na sumu, da predvsem zato, ker sem se vsako naslednjo ponovitev premalo borila, trudila. Ampak res nisem mogla dihat. Verjetno še vedno kaj cveti.
Cveti. Celo leto kaj cveti. Če ne drugega pa prah pod posteljo.
V bistvu sem grozna. Med zadnjo ponovitvijo se zalotim, kako mi iz malih možganov v zavest polzi trapasta misel, da med “korona situacijo” ni pametno preveč izmučiti svoje telo. Ker telo potrebuje moč za boj proti morebitnemu virusu. Hudobcu Covidu-19. Traparija! Kako pa naj drugače telo pridobi moč in imunsko odpornost kot z gibanjem na svežem zraku?
Prav vesela sem, kot je šest ponovitev konec. Prihodnjič jih naredim osem.
Glavni trening je za menoj, jaz pa malce v precepu po kateri poti proti domu. Ob avtocesti me moti hrup, po asfaltu me moti asfalt in korak me kar odnese proti gozdu gor v hrib. Sicer se že rahlo mrači ampak saj nimam daleč. To bo tak prijeten gozdno mehkoben in podplatom prijazen iztek.
Kadar človek teče v hrib ima precej zožen pogled na okolico. Na glavi imam še kapo s šiltom, ki stvar še poslabša. Prši namreč malček izpod neba. Zelenje se je od zadnjič tako razbohotilo, da je resnično temno v gozdu. Idealno za poleti, ko bo vročina.
Gozdna potka je blatna, drevesne korenine grdo drsijo in čof skočim še v blatno lužo s čimer moje skoraj nove superge grdo spremenijo barvo. Iz sivo roza so se spremenile v barvo čokoladno lešnikove file za potico.
Občasno prav obožujem sproščeni tek, ko tečeš kar tako, brez začrtane trase, tempa. Tam naprej se nekaj sveti, zavijem iz poti ven in pritečem na trato, ki jo prepoznam iz čisto druge perspektive.
Vrnem se na pot in tečem gor, proti vrhu. Kdo bi si mislil, da imam praktično pred nosom tak perfekten poligon? Ustavim se pred velikanskim blatom. Izgleda kot živo blato in skušam ugotoviti kje bi ga bilo najbolj pametno preskočiti ali zaobiti.
Nenadoma od zadaj iz svoje desne strani zaslišim čuden trušče, topot. Otrpnem in obstanem. Takrat izza grmovja zagledam ogromno glavo. Rjavo glavo. Ta glava potuje z velikansko hitrostjo na ogromnem trupu. Zdivja mimo mene. S kančkom očesa me ošvrkne. Zmrznem. Skoraj se pokakam.
Nisem videla še take živali. Brez skrbi, medveda bi spoznala. Ampak ni bil, ker medved nima kopit. To bitje pa je prikopitljalo in strašno hitro tudi odkopitljalo na kopitih.
Žival je izgledala kot gromozansko velik gams brez rogovja. In sivo temno rjave barve. Z rahlo sivimi zaplatami. Se komu sanja kaj bi to lahko bilo? Srn in srnjakov je v tem gozdu ogromno. Ampak kako bi kozorog in to brez rogov zašel v gozd nad Podutikom, točneje malo pod Klobukom ali Straškim vrhom? Ne vem. Res ne vem.
Ne, ne. Ni bila ta. Slika je zgolj simbolična 😉
Kakorkoli. Stečem. Hitreje stečem kar za njim, ki ga nikjer več ni. Priznam, da sem se ustrašila ampak strah je zamenjalo navdušenje.
Kako lepo, kako super, joj, kaj sem videla!
Tečem naprej gor, držati se moram desno, da me ne ulovi noč. Pot se razširi in že tečem ob potočku, ki je precej poln mimo našega “zvončkastega” področja in naprej po poti nad kmetijo nazaj v gozd.
Vidljivost je slaba, pomembna je varnost, zato tečem kar po lužah in kmalu se spet prikaže prvotna barva mojih superg. Tečem precej hitro. Za vsak slučaj. Da me ne ulovi tisti skrivnostni kopitljavec.
Še spust po klančku navzdol proti naselju, proti asfaltni cesti, kjer stečem s tako lahkoto, kot bi danes sploh še ne tekla. Pa še občutek varnosti me prevzame.
Sedaj vem. Najbolje, da jutri kupim drugo moko in se potrudim, da spečem še eno potico, ki bo vsaj približno bolj mehka. Tisto “poleno”, ki mi ga je uspelo speči iz mešanice ržene in polnozrnate pirine moke prav gotovo ne bo navdušilo sobotnih gostov na rojstnodnevnem pikniku.
Ampak – kaj naj naredim s torto? Mogoče izvem jutri na tempo teku.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Štartala sem kar od doma naprej proti hribu. Včasih sem tja gor hodila, danes pa le na tistih najbolj strmih odsekih. Gozd. Gozdne potke. Lepo je. Mehka podlaga. Prav uživam.
Na PST me zadnja leta ne vleče, preveč je gneče. V teh pandemijskih časih pa še toliko manj. Ukrepi o omejevanju druženja se me tukaj ne dotaknejo. Od nekdaj rada tečem sama ali v družbi meni posebno ljubih oseb.
Sprva je breg kar strm ampak skušam vztrajati do markirane tekaške poti, kjer se tudi prične položnejša pot. Včasih smo hodili do vrha, se tam ogreli in stekli. Tekla sem zadnja in nikakor si nisem mogla zapomniti poti. Strašno zakomplicirano se mi je zdelo in vse potke so bile videti enake. Še danes se včasih izgubim.
Lepo je teči v tem zelenju, svetlo zeleno listje, zelena podrast, ozka pot. Kar kičasto je.
V tistem se zavem, da tečem povsem normalno. Nič me ne boli. Tudi odrivam se pravilno, prsti sodelujejo. Tečem okoli Klobuka nad Podutikom. Ne srečam skoraj nikogar. Prav čarobno je!
Pa vendar je več ljudi kot navadno. Ko jih zaslišim, stečem na prvo potko stran od njih, naj ostane tako, da bom sama. Kot nekoč, v času brez korone. Pa še vladnemu dekretu bom ugodila.
Tečem po Fricovih stopinjah. Tu je tekel s svojimi prijatelji, treniral za tek trojk ali pa so tekli kar tako iz čistega veselja.
Čudni časi so. Kot bi se znašli v znanstveno fantastičnem filmu. Nevaren virus, smrtonosna bolezen. Vendar je videti, da je Sloveniji uspelo preprečiti najstrašnejši scenarij, ki se je odvijal v Italiji kjer je umrlo na stotine ljudi vsak dan. Lahko smo zadovoljni.
Sem pri oznaki, kjer so fantje zavili navzgor v klanec na Straški vrh (mislim, da takrat sploh niso vedeli, da tečejo nanj) jaz pa danes, kot največkrat tudi že takrat, tečem naprej, navzdol in potem navzgor v desno in obkrožim vrh Klobuka. Spominjam se dela poti, ki se rahlo dviguje in kako težko mi je bilo to včasih preteči. Tudi danes je bil vzpon, ampak mi je kar šlo, nisem se mučila tako zelo kot včasih. Tečem mimo Lovske koče navzdol in v desno. Ozek, strmo vsekan kolovoz, rekla sem mu “ror”, kjer sem izvedla svoj nepozabni levlji skok s pristankom na kolenih in kasnejši ožji del, kjer smo se navadno srečali s konji. Danes jih ni.
Ne vem kaj se je zgodilo s konji kot ne vem, kaj se točno dogaja nam. Zdi se, kot bi vse to ne moglo biti res. Si je nekdo vse skupaj izmislil in nas potegnil za nos? Ampak dejstvo je, da smo v nekakšni vojni z virusom. Dejstvo je, da imamo vojne dobičkarje. Male in velike. Vedno so bili in vedno bodo. Povsem nesprejemljivo pa je, kadar so te osebe izvoljene s strani ljudstva in da na račun tega istega ljudstva in svoje države, kateri so prisegli lojalnost, izkoriščajo izredne razmere, da nasitijo svoj primitivni pohlep po denarju, moči, oblasti. In to celo v tako zelo resni situaciji kot je pandemija in so na kocki življenja državljanov.
Kot hijene.
Kmalu sledi ovinek močno v levo in že tečem navzdol proti travniku. Včasih na moji levi ni bilo mlake. Spremenilo se je. Zdi se, da le to. V resnici se je spremenilo veliko več. In še več se bo.
Lepo je teči ob obronku gozda, opazovati drevje, travo, naravo. Pazim na svoj tekaški korak in sem presrečna, ker tečem kot včasih. Sploh ne čutim tistih treh vijakov v nogi. Že sem pri Piknik placu in tečem ob potočku najprej navzgor, ga preskočim ter ob njem spet nazaj vse do jase, kjer rastejo zvončki. Hčerki sta jih tu velikokrat nabirali s staro mamo. Celo morje jih je. In žafrana.
Sledim rdeči markaciji , preverjam traso, določeni deli so nespremenjeni in drugi povsem neprepoznavni. Ampak iz superg se vse vidi drugače. Najdem pot, tečem po čarobni gozdni poti, v senci, nad kmetijo. Kar prekmalu moram odviti ven na sonce, na travnik in po potki nazaj na cesto. Ampak saj imam samo še 500 metrov do doma.
Pred hišo se ustavim tako zelo zadovoljna. Lep tek je za menoj. Konjev sicer ni bilo, ampak tudi hijen ni bilo videti. Pa še dobro mi je šlo. Teki po Šentviškem hribu so se mi očitno obrestovali. Lažje spet tečem in čutim spet malček tiste tekaške moči.
Vem, da bo vse v redu. Vseeno bom zvečer pogledala dnevnik. Zgodb in teorij zarote je toliko, da je že smešno. In če so že konji pobegnili, še vedno lahko sedem na kolo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Včasih, ampak res samo včasih se mi še zgodi, da se mi enostavno ne ljubi obuti superg. Predvsem pozimi, ko so krajši dnevi. Vlaga, mraz, megla. Luže, plundra. Mokre superge. Na pol zmrznjen obraz. In težja tekaška oblačila. Zaprte pipe na pokopališčih ter vodnjakih. Klavrno. Človeka resnično mine.
Okoli ničle in gosta, temno siva megla. Tako je bilo zunaj, tisto nedeljo. Ko se mi ni in ni dalo. Nikamor.
Da sem premaknila rit se imam zahvaliti izključno svojemu zavedanju, kako klavrn občutek bi šele imela, če bi obsedela notri, na toplem. Navkljub obljubi, ki sem si jo dala. Da tisto nedeljo odtečem en daljši tek. Ne glede na vreme. Ta nedelja je bila namreč edina opcija za izvedbo daljšega teka.
Prežemal me je že znan, slab občutek, ki ga imamo tekači po daljši odsotnosti gibanja v naravi. Okornost, nekakšna napihnjenost v telesu ter zabuhlost v glavi. Tisti čuden pritisk zadaj za očmi. Ki se še stopnjuje ob vsakodnevnem stresu. Izrazi pa se skozi neko nejasno tečnobo in nezavedno sitnarjenje. Kar tako. Navadno čisto brez veze.
Čudovito je, če imaš ob sebi človeka, ki to v tebi prepozna. In te ob tvoji neodločnosti in izmikanju skoku v superge na pravi način podpre. In to tako, da greš. Da ne podležeš lastnim izgovorom.
Ob vsem tem sem tisto mrkobno nedeljo nekako navlekla nase tekaške cunje. Vse možne zadeve vključno s toplejšimi nogavicami. Rokavice, trak za ušesa in kapo s šiltom. Ker ves čas nekaj leti in pada iz megle. Najraje bi si nadela še smučarska očala, ker po dolgem teku navadno dobim otečene , zabuhle oči. Od mraza. Tudi tiste malo večje za plavanje bi bile mogoče dobre. Ali pa kar potapljaška maska…
Vodo bi skoraj morala vzeti s seboj. A sem se v tisti svoji sitnobi odločila, da ne. Ne vem, zakaj. Ker je ozračje že dovolj vlažno? Ali pa bom med tekom lovila redke kapljice iz dreves ter razpršenost vlage v megli? Dehidrirati sredi Ljubljane bi bilo pa tudi skrajno nenavadno. Vedno lahko tekač zavije v kakšno gostišče, bar ali bife ter spije vodo. Če ni ravno pandemije.
Tekaški ceremonijal se nadaljuje s supergami. Obuvam tiste zoprne, zimske. Težke, trde. Ampak edine primerne za vlažno tekaško podlago. Tekla bom po blatu, lužah, plundri in deloma mokrem asfaltu.
Kolebam še med vrati… ali ne bi šla kar nazaj?
Ampak , ko so superge enkrat na nogah – kdo se bo sedaj sezuval in ponovno preoblačil? Kot kakšna velezguba?
Stojim na cesti. Podobna kupu nesreče. Nikjer nikogar. Samo jaz in sivina. Nebo podobno tlem na katerih stojim. Se postavim na glavo?
Prisilim se v ogrevanje. Nekaj poskakujem, naredim malo klavrnih vaj. Odločim se, da se bom ogrela s počasnim tekom. Imam čas …
Stečem … ali bolje … porivam se naprej. Leva noga, desna noga, leva noga, desna noga… Oh, kakšen napor!
Odtekla bom dobrih dvajset kilometrov.
Dolga bo … ampak vse mine. Tudi teh dvajset bo. Tečem na silo … nato samo še tečem. Preskakujem luže, preko polja vlečem noge iz blata. Ponovno preskakujem luže in že sem na PST. Pot spominov je prazna. Siva. Meglena. V daljavi je opaziti redkega sprehajalca.
Tečem. Tečem počasi, tečem vztrajno. Avtomatično. Direktno preko luže… superge odrešim blata, a stopala so zaenkrat še dokaj suha.
Teža in neudobje superg sta s tem upravičena.
Včasih preteče nekaj kilometrov, da se telo navadi, psiha pa vda v usodo. Včasih se prične tekaška uživancija malo kasneje.
Tudi moja se je. Tam nekje po desetem kilometru, ko sem pretekla dobro polovico svojega načrtovanega treninga, je postal tek užitek. Glava lahka, noge poskočnejše. Dober občutek.
Opazim celo, da je postala megla svetlejša. Na poti je opaziti tudi več sprehajalcev. Ter sem ter tja kakšen tekač. Redek.
Ni čudno, si mislim. In sem vesela, da sama tečem. Jaz tečem. Kljub nešteto izgovorom, ki sem si jih izmislila.
Skušam teči zavestno. Malce hitreje kot prve kilometre. Bolj pokonci. Zdi se mi, da mi gre dobro. Padla sem notri. Celo več! Zazdi se mi, da prav lepo tečem. Postanem kar nekako prevzetna, malo važna. Kot bi mi stopilo v glavo, češ, ker sem pretekla že nekaj maratonov in še več polmaratonov in krajših tekov ter nešteto uživaških tekov po gozdu, za Savo in celo po mestu, pa znam. Teči. Znam teči pravilno. Ti kilometri se morajo nekje poznati, kajne?
Takrat zaslišim nekaj za seboj.
Siva megla postane spet gostejša, poloti se me spet nekakšna tesnoba. In hrup za menoj vedno bolj izrazit.
Kot bi nekdo vlekel železno kuglo, verigo, morda gorjačo.
Postane me strah. Nevede malce pospešim. V tej megli se nič ne vidi. Nobenega problema nimam več s tekom. Nič me ne moti. Še megla ne.
Hrup neznanega izvora pa, kot da je pritrjen na moja stopala.
Hrup je izrazitejši. Kot bi se kugla, veriga ali morda celo gorjača, vlekla za menoj. Vedno hitreje.
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
Postaja zlovešče.
Hrup imam čisto za seboj. A pazi! Hrup me skuša prehiteti? Po levi.
Skušam ostati mirna, enakomerno tečem naprej in skrivaj poškilim na levo, kaj to je…
Zagledam tipa, ki teče. Nenavadnega. Za moje pojme nenavadnega. Za tisto okolje. Tisto meglo. Za tek v megli, pozimi. Po blatu, lužah, ostankih snega.
Tip teče mimo mene. Deluje grozno! Oblečen v sprehajalca. Kavbojke, trendovski čevlji, usnjena jakna z žepi polnimi kovencev, ključev, dolg redek čop mu plapola kot zastava. Ne, ni bil Vid iz TV.
Prehiti me pravilno po levi in zavije nazaj na desno stran poti, direktno pred mano. Pred moj nos! Kot bi se mu zmešalo.
Popolnoma sem pozabila na svojo tekaško melanhonijo, lenobo!
Konkretno sem morala »zabremzati superge«, ker bi tipčka dobesedno pohodila.
To mi res ni všeč.
Na cesti sovražim izsiljevanje. Ko nekdo izsili prednost. In sploh sovražim prehitevanje. Ko te nekdo prehiti in nato zapelje pred tebe in pelje naprej POČASNEJE!
To je resnično nevarno za kakšno prometno nesrečo.
Tisto nedeljo sem imela srečo. Očitno tekaško izsiljevanje se ni tragično končalo s pohojenimi supergami, poškodbo ahilove tetive ali kakšnim padcem. Ne! Ker sem upočasnila superge.
Upočasnila sem superge ampak hitrost teka mi ni odgovarjala. Pa čeprav je bil tempo še vedno hitrejši kot do tistega trenutka, se mi je enostavno za malo zdelo, da bom sedaj tekla za »tem tipom v ta kmašni obleki«. Prevzetnost!
Zavijem levo in ga prehitim. Tečem dovolj dolgo po levi strani in se počasi vrnem na desno stran poti, pred tekača. Tako se pravilno prehiteva!
Pazim na tempo. Zadovoljna, da sem mu pokazala. Temu sprehajalcu! Nekaj minut je vse v redu a potem spet zaslišim:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
Sedaj vem, da za menoj ni kakšne grozeče verige, kugle ali gorjače. Za menoj je tisti model s čopom. Tip, ki misli, da je tekač. Kdo je že dejal: ne sodi, da ti ne bo sojeno?
Hrup je spet vedno bliže. Skušam teči enakomerno. Ne želim pospeševati. Konec koncev imam do doma še kakšnih sedem kilometrov. Ne želim jih prepešačiti. Če sem odšla na tek.
Zgodba se ponovi. Tip me prehiti po levi ter se mi parkira spet direktno pred nos.
Sedaj sem pa resnično jezna.
Najraje bi mu kakšno rekla v stilu:«Ej, pazi! Štor! Ne nastavljaj se mi pred nos!«
Pa sem se zadržala. Mislim, da predvsem zato, ker sem bila že preveč zadihana.
Ampak, očitno se me je polotila nekakšna »tekaška važnost ali prevzetnost« . Povsem neupravičeno, ker res nisem kakšen poseben tekaški biser! Odločno sem tipa še enkrat prehitela. Kaj se pa gre!
Tokrat sem v hitrejšem tempu tekla dlje, da ga pustim za seboj. Dovolj daleč za seboj! Da bom imela že enkrat mir!
Slab kilometer sem ves čas skrivoma prisluškovala, kdaj spet zaslišim tisti:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
Mir sem imela dobrih pet minut. Ravno toliko, da sem si oddahnila, misleč: »Tip je crknil, pregorel … he he!« Končno sem si malo odpočila in tekla v normalnem tempu naprej.
Resno sem pričela razmišljati, da bi zavila v gostišče ob poti na kozarec vode. Tole me je malo zdelalo.
Ko spet zaslišim:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
In vedno hitreje, vedno bliže:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
V glavi se mi je kar bliskalo, vedela sem, kristalno jasno mi je bilo, da se ne smem sprovocirati. Tekač na dolge proge se ne sme pustiti sprovocirati sotekačem in ostalim izzivalcem. Ne na tekmi, ne na treningu! Teči mora po svojih zmožnostih, po svojem planu. Po pameti!
Odločim se, da bom zrela in pametna… ko me dohiti in že prehiteva po levi strani. Ob meni je.
Možgani mi v trenutku blokirajo, zdrava pamet odpove. Noge se pričnejo vrteti hitreje. Odločim se, da grem na »izčrpavanje nasprotnika«.
Gotovo poznate to tekaško taktiko. Oceniš nasprotnika koliko časa bo zmožen teči v tvojem tempu, nato ga izčrpavaš na ocenjeni hitrosti ter na koncu elegantno prehitiš in pustiš za seboj. Pogoj pri tej taktiki je, da si vsaj približno tako dober kot nasprotnik.
Iz strani ocenim nasprotnika, da je načet. Jaz tudi. Torej bo boj. Razum mi skuša dopovedati, naj vendar ne bom otročja in bedasta. Pa spodim glas iz glave, češ, pa kaj! Tale me že ne bo prehitel.
Tempo je konkreten. Postaja vedno hujši. Izčrpavanje nasprotnika noče delovati tako kot bi si želela. Tečeva z ramo ob rami. Sprehajalec v kavbojkah, trendi čeveljcih in usnjeni šklepetajoči jakni s poskakujočim čopom las na glavi ter jaz, v popolni tekaški bojni opremi, v tekaških supergah, hlačah, nogavicah, tečeva in se boriva.
Tip pospeši in se ga držim. Drviva vsaj dobrih petsto metrov, tip ne popušča. Rahlo pospešim in se sprašujem, ali sploh lahko tečem hitreje. Tečeva. Tip sprva rahlo popusti vendar hitro pride k sebi. Še huje! Skuša me prehiteti. Teče že malce pred mano!
Besna sem! Kaj je zdaj to! Ne bo me prehitel! Napnem vse moči in tečem ob njem! Šprintam! Nič več ne gledam kam stopam. Vseeno mi je za luže, plundro, blato! Maham z rokami, se odrivam na vso moč, hropeva pa oba kot stara parna lokomotiva. Če bi prišel kdo nasproti bi ga verjetno kar pregazila.
Boj se nadaljuje, svojo hitrost naženem do skrajnosti, hitreje ne gre … jezi me, ampak ne gre! Noge in kolki, kot bi bili zarjaveli. Sploh se nočejo vrteti in premikati hitreje!
Nato se zgodi nekaj neverjetnega!
Tip dobesedno eksplodira!
Odnese ga dva metra naprej, me prehiti in teče, dvigne obe roki kot zmagovalec in nato, kako nenavadno, zavije levo ob pot in se… ustavi !
Besna sem bila kot ris. Najraje bi se ustavila in mu povedala, da je – no, saj veste kaj, in da je to moj petnajsti kilometer, njegov pa maksimalno drugi! In naj se gre solit! Lahko bi se poškodovala, ker sem pretiravala! Teči bi morala počasi. Kako bom sploh še prišla do doma? Po vseh štirih?
Odločim se za drugo taktiko. Delam se kot da ni nič in lepo naprej tečem. Tip še vedno krili z rokami v zraku kot zmagovalec in mi zmagovalno maha. Zaploskam mu in nato z roko pokažem naprej v smeri PST in skozi na silo raztegnjene ustnice v “kvazi nasmeh” zavpijem:«Bravo! Ampak cilj je na Bajerju!« in tečem dalje. Za trenutek opazim začudenje …
Tečem dalje in molim, da pridem hitro do nesrečnega ovinka, da se me ne bo videlo. V tem tempu me bo namreč pobralo.
Zadnjih pet kilometrov pretečem sprva jezna, nato hehetajoča se in na smrt žejna. V skrajno počasnem tempu ob katerem čutim čisto vse mišice.
Ne morem se načuditi lastni neumnosti, kako sem se pustila sprovocirati. In kako neumna sem še v resnici. Ker tip ni bil obut v superge in ker ni tekel v bolj všečni tekaški tehniki sem si naduto predstavljala, da pač ne more biti hitrejši. On pa ni tekač. Ne more teči hitreje od mene. Prav mi je bilo!
Včasih za sebe mislimo, da smo drugačni, boljši. Ugotovila sem, da obsojam. Sodim ljudi po zunanjosti. Izgledu. Neznanec mi je dobesedno šel na živce, ker je tekel normalno oblečen. Pa kaj mi je za božjo voljo? Saj sem to še sama pred kratkim počela! Še bolj mi je šel na živce, ker me je prehitel! Mogoče sem šla tudi jaz njemu na živce iz podobnega vzroka. Ker sem bila v popolni tekaški bojni opremi. On pa je z mano opravil, tako na ena, dva, tri, v »ta kmašnih čevljih«.
Nadutost je grda lastnost. Mar mislim, da je moja tekaška tehnika pravilna, lepa? Mislite tako vi za svojo? Pred leti sem si ogledala posnetek lastnega teka. Bil je milo rečeno: grozen. In kje piše, da danes tečem lepše? Pravilneje?
Sicer pa, čisto odkrito! Mislim, da je vsa ta tekaška filozofija in pametovanje okoli tehnike teka, treningov, opreme in ostalega napihnjena do milega konca! Večina teh stvari je puhlih, praznih, mehurčkastih. Le nekaj je tistih resničnih. Znanih od nekdaj. Položenih v naš praspomin. Instinkt! Sedmi ali osmi čut!
Včasih sem tekla drugače. Ne vem več kako, ampak gotovo drugače. Vsi ti teki, treningi, prebrana literatura je gotovo pustila posledice. Nekatere dobre, druge slabe in večinoma – v to sem prepričana – nepomembne.
Tekač je v svojem bistvu skromen. In ne nadut. In ne prevzeten. Pameten tekač ne sodi po izgledu, zunanjosti. Pameten tekač se briga zase. Za druge se briga le toliko, da jim pomaga. Če lahko in če zna. Takšna bi bila rada. In malo hitrejša…
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Tekaške poškodbe stopala, kot so žulji, otiščanci, črni in poškodovani nohti so nadloga vsakega tekača, ki malo več teče. Zadeve so izredno neprijetne, zato jih je bolje preprečevati kot zdraviti.
Priporočam, da ste pozorni na naslednje zadeve:
superge morajo biti za številko ali dve večji od običajne obutve oziroma je bistveno, da je pred najdaljšim prstom dovolj prostora in da stopalo pri teku navzdol ne drsi naprej. Superge prav tako ne smejo biti prevelike,
model superg mora ustrezati vaši obliki stopala in tehniki teka,
notranjost superg mora biti cela, stičišča naj bodo gladka, prav tako petni del,
za tekmo in dolge teke nikoli ne obujmo popolnoma novih nogavic ali izrabljenih,
pred tekmo in zahtevnejšim treningom si ne skrajšujte nohtov – to napravite vsaj tri dni prej,
nohti morajo biti ravno prav dolgi,
redno si odstranjujte trdo kožo z ostanki žuljev, saj se ravno na teh mestih stopala, žulji lahko ponovijo,
po vsakem treningu preverite stanje stopal in ukrepajte,
redno oz. po potrebi si delajte piling stopal z mešanico olivnega olja in drobno mlete soli,
priskrbite si dobrega pedikerja in ga tudi obiskujte,
na dopustu si privoščite veliko morja, naj ostanejo nohti naravni, brez laka, da se nohtnina utrdi,
če imate možnost, si privoščite bosi tek po mivki in bodite tudi drugače veliko bosi.
Vse lepo in prav, vsi vemo, kaj smemo in kaj ne, pa še vedno naredimo kakšno napako.
V prejšnjem članku sem pisala o izgubi nohta zaradi mehanske poškodbe oz. nastanka žulja pod nohtom, ki povzroči počrnitev nohtnine ter kasneje izgubo le-tega. Če boste tak primerek pokazali zdravniku, vam bo skoraj gotovo diagnosticiral glivice, ki so sicer zelo trdovratne, vendar vsaka obarvanost nohta še ni glivična bolezen. Sicer pa se dandanes ni potrebno bati, da vam bo zdravnik sploh kaj predpisal. Če pa že, obvezno preberite, kaj piše na škatlici. Nekatera sistemska zdravila imajo pomembne neželene učinke in niso za vsakogar, vendar so pri potrjeni glivični okužbi lahko povsem upravičena in učinkovita oblika zdravljenja. Previdni bodite pri prehranskih dodatkih, ki jih nekatera podjetja oglašujejo kot zelo primerna za zdravljenje te nadloge. V resnici pa so lahko celo škodljiva.
Noht, ki nam ponovno zraste, je občutljivejši in veliko bolj dovzeten za razne okužbe. Zraste lahko malo obarvan, neraven in se na koncu lahko plasti. V lekarni dobimo razna mazila in tekočine za utrjevanje nohtov, kar priporočam. Ne priporočam pa lakiranja sveže poškodovanih nohtov.
Na startu so superge lepe in nogavice čiste. Kaj bo v njih na cilju, je že druga zgodba. Foto: Pixabay.
Nekateri tekači si takšne nohte preventivno zaščitijo s pudrom za noge, kremo, obliži in silikonskimi kapicami za palce. Slednjih ne priporočam, ker nimam dobrih izkušenj. Predvsem je to slab občutek, ker je palec praktično hermetično zaprt v plastičen žep in ko boste zaščito sneli, bo ubogi palec dvakrat ubog, saj bo koža povsem zmehčana, bela in občutljiva. Vsak človek skuša napake, ki jih je nekoč storil, popraviti in se jim v prihodnje izogniti. Tudi jaz sem to poskušala potem, ko sem izgubila svoj prvi noht na palcu stopala.
Glavni krivec so bile napačne superge. Sicer vrhunske in z vsemi lastnostmi, primernimi za tekače dolgoprogaše.
Za enega od naslednjih maratonov sem si tako omislila širši model superg in večjo številko obuvala. Ter profesionalne tekaške nogavice. Pred startom sem si stopala tudi namazala s posebno kremo.
Na startu so superge lepe in nogavice čiste. Kaj bo v njih na cilju, je že druga zgodba. Foto: Pixabay.
Med tekom sem sicer delno čutila nekakšno sumljivo dogajanje, vendar tudi v sanjah nisem pomislila, da bo rezultat takšen, kot je bil. V cilj nisem pritekla s časovnim rekordom maratona, pač pa z rekordnim številom žuljev. Ta rekord še drži in ga nimam namena izboljšati.
Tistim s slabim želodcem prepovedujem branje nadaljevanja!
Po raztegu sem se usedla na betonski zid, da se bom sezula. Slutila sem katastrofo v supergah. Okoli mene družina ter cel kup prijateljev in naključnih firbcev. Najprej sem si odvezala vezalke in jih razrahljala. Dober občutek. Potem sem sezula desno supergo. Uf! Bele nogavičke so bile rdeče. Postopek ponovim na levi nogi, rezultat identičen. Najraje bi pustila nogavice na nogah. »Sedaj pa vsi stran pogledat!« Večina jasno ni ubogala. Ko sem sezula nogavice, je bil pogled neopisljiv.
Pozor: nazorno!
Nohta nad palcema obeh nog privzdignjena in obdana z ogromnim mehurjem, polnim sokrvice. Ponekod je iz mehurja tekla krvava tekočina. Ostali prsti so bili podobno napihnjeni, nohti dvignjeni, en ali dva nohtka sta mi celo stala pokonci. Nožni prsti so izgledali popolnoma deformirani. Nisem si jih upala niti dotakniti. Videti je bilo tako grdo, da me še bolelo ni. Bruce Willis bi bil ob meni mevža. Sploh ne vem, kako sem odkrevsala do avta. Končen rezultat je bilo slovo sedmih nohtov vključno s tistima na palcih. Slike namenoma ne objavljam.
Si predstavljate čudovit pogled na moja stopala čez nekaj mesecev, ko se je zadeva polegla? En del nohtov je že kar takoj manjkal, torej jih ni bilo. Drugi del nohtov je bil črn, en palec mi je delno rasel. Kako sem sanirala zadevo, si preberite tukaj: Črni nohti in prsti brez nohtov.
Sanacija poškodovanih stopal po nekaj mesecih še vedno ni dobra. Vsaj 10 mesecev je potrebnih, da je zadeva kolikor toliko prebavljiva, da ne izgledaš v stopala kot škrbasta coprnica v usta. Moreče. Pozimi še gre, kaj pa poleti? Kako sem sita zaprtih sandalov, mehkih čevljev, raznovrstnih “špagaric”… In na drugi strani vabečih novih sandalov in natikačev v omari, ki jih ne morem obuti. Ker se vidijo prsti!
Na srečo kozmetična industrija dela čudeže in nam pedikerji že nekaj let tudi na nogah naredijo umetne nohte, točno po navodilih in ne modnih zapovedih. Saj veste – tisto tekaško dolžino in obliko. Vendar svetujem, da se za umetne nohte odločimo le v skrajni sili. Dvomim, da je to zdravju prijazno.
Poskrbite za svoja stopala z rednim pregledom po vsaki aktivnosti. Foto: osebni arhiv
Na koncu pa še nekaj: najpogumnejši tekači se zadeve lotijo tako, da si nohte enostavno izpulijo. Citiram: »Osebno sem si izpulil že vse nohte razen enega palca. Nekatere več kot desetkrat«. Česar ni, ne more boleti! Auuuuč!
Zakaj tekačem nohti sploh počrnijo in kaj lahko storimo? O mojem prvem črnem nohtu in o tem, kaj sem se iz njega naučila, pišem v članku Črni nohti in prsti brez nohtov.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni, pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Da, najprej je bil tek. Pa saj v resnici vsi vemo, da človek prej steče kot shodi. Prvi človeški koraki so bolj podobni teku kot hoji.
Tek. Še sama ne vem kdaj sem ga tako vzljubila.
Kot pri večini se je tudi pri meni začelo že v osnovni šoli pa čeprav je bil takrat poudarek predvsem na športih z žogo. Imela sem to srečo, da je bil učitelj telesne vzgoje znani jugoslovanski maratonec, po rodu Črnogorec, ki nam je po svojih najboljših močeh skušal približati tek in predvsem tek na dolge proge.
Vsa slovenska srenja je sicer v tistih časih dihala in živela za našo takrat nadvse uspešno smučarsko reprezentanco. Praktično ni bilo Slovenca, ki ne bi smučal ali si to vsaj želel.
Jaz pa sem tekla za sprostitev.
Tek je bil moj odmor med učenjem. Med učenjem za maturo sem si postavila cilj: vsaj osem krogov na hipodromu v Stožicah.
Tekla sem za Savo, splezala pod železniški črnuški most, si prižgala cigareto – o sveta neumnost – ter opazovala skrivnostne vrtince v globoki reki. Meditacija. Če sem imela srečo, sem pričakala vlak, ki je temeljito pretresel železno konstrukcijo in povzročil pravi mali potres.
Tek za boljšo kondicijo, da bom lažje hodila v gore, višje in dlje. Do Triglava in še naprej. Pogled na Kamniške Alpe iz domačega dvorišča je bil tako zelo mamljiv.
Tekla sem za boljše počutje, zdravje. Brez teka sem se vedno počutila slabo in nekako prazno. Pogosto sem imela skoraj neznosne bolečine v hrbtenici ter glavobole. Da o slabšem razpoloženju ne govorim.
Tekla sem sama in kasneje z mojim Fricem.
Tekla sem, še vedno tečem in vedno bom. Tek je moj način življenja.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Planinarjenje …
S tekaško kondicijo je veliko lažje prilesti v naročje naših prelepih slovenskih gora. Pojdite jih obiskat! S možem sva osvojila praktično celotno Slovensko planinsko transverzalo. Od višjih vrhov nama manjka le Prisojnik. Po moji krivdi, zaradi slabega občutka. Imam močno razvito intuicijo in ta svoj notranji glas rada poslušam.
Kasneje s hčerkama so padli še celotni Polhograjski dolomiti in še marsikateri hrib in gora.
Zadnje čase spet več hodim v hribe. Predvsem v sredogorje. Pred leti sem se hribov v zimskem času izogibala, danes pa jih na novo odkrivam v sneženi preobleki. Pogrešam pa gore, visokogorje. Predvsem meni najdražje Julijce. Vsak dan me vleče tja gor v skale. Visoko. Še višje.
Planinarjenje in hoja v hrib je krasna kombinacija s tekom. Tudi tečem najraje po gozdu, gor in dol, kros tek. Obožujem Polhograjske dolomite, čudoviti so. Primerni tako za hojo kot za tek ali kombinacijo. Na položnejših predelih lahko poizkusite počasi teči. Ni tako hudo. Malce se poigrajte! Če tečete počivate od hoje in ko hodite počivate od teka.
Tek po izletu v hribe pa je itak vedno izreden. Preizkusite.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Kolesarjenje …
Ste se tudi vi v otroštvu podili s kolesom po okolici? Z veseljem se spominjam svojega temno zelenega ponija, ki sem si ga kupila v drugem razredu osnovne šole iz lastnih prihrankov. Kot smrklja sem bila med najhitrejšimi vrstniki. S svojim zelenim ponijem sem praktično prevozila bližnjo in daljno okolico doma vključno s zasavskim prodom in črnuških hribovjem. Doma tega seveda niso vedeli.
Kasneje mi je kolo dolgo časa služilo le še kot prevozno sredstvo.
Moj pravi športni rekvizit je postal šele v drugi polovici leta 2008.
Moj najljubši maratonec se je moral žal zaradi zdravstvenih razlogov napornejšemu teku odpovedati, kar pa je uspešno nadomestil s kolesarjenjem ter istočasno postal moj prototip tekaškega trenerja, ki jih je danes že za cel ocean. Dobrih in slabih. Moj pa je itak najboljši.
Ljudje, ki se imamo radi moramo skrbeti za to, da preživljamo svoj prosti čas čim več skupaj. S tem smo tudi medsebojno bolj povezani in se imamo še raje. Tudi midva nisva nobena izjema.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Zato sem se mu pri kolesarjenju z veseljem pridružila. Število tekaških kilometrov se je sicer zmanjšalo za približno 30%, vendar pa so treningi postali bolj razgibani.
Prav tako sem prepričana, da sem svojemu telesu naredila uslugo, saj sem določene dele telesa razbremenila in se na ta način morda izognila tudi kakšni kasnejši resnejši tekaški poškodbi.
Tako je prvi kolesarski podvig vpisan pod datum 10/8/2008.
Svoj tekaški program sem delno prilagodila. Kolesarjenje je dosti manj naporno kot tek, nekje v razmerju 1:4. To pomeni, da bi bil ekvivalent dolgega teka (vsaj 30 km) nekje 120 km kolesarjenja. So pa kolesarski kilometri v družbi resnično prava sprostitev, dogodivščina ter istočasno raziskovanje in potovanje po naši lepi domovini. In tujini. Lepo nadomestilo za vzdržljivostni trening.
Kolesarjenje v hrib pa krasen trening moči.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Kljub manjšemu številu tekaških kilometrov ni bil moj čas na naslednjih maratonih nič slabši. Obratno. Moj najboljši čas maratona sega v leto 2012, ko sem na Ljubljanskem maratonu dosegla zame odličen čas – 3:26:31. Zelo se bom morala potruditi, da bom ta svoj osebni rekord še izboljšala.
Plavanje …
Kako čudovit občutek je skok v morje po sicer navdihujočem a napornem teku. Nebeško!
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Plavanje je bilo moja šibka točka. A sem se odločila, da ga izboljšam zato sem se vpisala v plavalni tečaj. V zimskem obdobju veselo plavam v zaprtih bazenih in se trudim izpopolniti svojo tehniko plavanja. Delfina ne bom nikoli odlično obvladala, skok na glavo se mi še nikoli ni prav posrečil, tudi obrati so pojem zase. Ampak Kravl mi pa že gre mnogo bolje…
Foto: PIXABAY
Občutek po plavanju je vedno odličen. V poletnih mesecih mi kar malo manjka plavalnega drila, saj se dejansko raztegneš in razbremeniš vse mišice v telesu. Pa tudi konkretno nadihaš in s tem izboljšaš tehniko dihanja, ki je pri teku spet zelo pomembna.
Mislim, da na nek način aktivno plavanje delno odtehta masažo, ki je za tekače tudi priporočljiva. In to je spet odlična dopolnitev teku.
TELOVADBA
Uf, dolgo je trajalo, da sem vzljubila telesne vaje. No, vsaj na nek način. Vedno sem šla raje kakšen kilometer dalj odteči, kot pa malo več telovaditi. A ravno z leti se je pokazalo, kako zelo pomembna je. Hvaležno nam bo celotno telo in predvsem sklepi.
Predlagam, da se še v postelji najprej temeljito raztegnete ter nato naredite nekaj vaj za:
hrbtenico,
trebuh,
noge,
zadnjico.
Poleg boljše gibljivosti boste utrdili mišice in s tem posredno tudi izboljšali svojo tehniko teka. Za dober tekaški slog so izredno pomembne močne hrbtne in trebušne mišice.
Foto – PIXABAY
Idealno je, da vsaj trikrat tedensko namenite malce več časa telesni vadbi. Izvajate jo lahko sami doma, v fitnesu ali pa se pridružite kakšni skupini. Vaje lahko obogatite tudi z različnimi vadbenimi pripomočki.
Naj prišepnem:
– mišice rok krepim z dvigovanjem pol-kilogramskih ročk kar ob gledanju večernega dnevnika.
Zelo pomembne pa so raztezne vaje. Priporočam, da jih delate vsak dan.
Triatlon …
Ob teku, kolesarjenju in plavanju so se mi utrnile nove ideje in želje. Izboljšati plavalni slog in se morda nekoč podati na kakšen triatlonček v sprint razdalji (750 m plavanja, 20 km kolesarjenja, 5 km teka).
In če se lotimo triatlona bomo morda želeli oddelati polno razdaljo (ultra ali Ironman), ki je sestavljena iz 3860 m plavanja, 180 km kolesarjenja in 42,195 km teka. Posamezne panožne razdalje niso problematične, vendar vse skupaj? To zna biti problem. Ali bolje: nov izziv.
Foto – PIXABAY
Ja, življenje je res zanimivo… zakaj si ga ne bi še malce bolj začinili, da bo še bolj? Sicer pa življenje samo poskrbi za začimbe za katere ni vedno rečeno, da nam bodo všeč. Zato cenite sedanjost. Sposobnost gibanja. Izkoristite svoje telo. Sedeč na kavču vam ne koristi najbolje.
Namesto konca…
pa predlagam, da kar začnete. Nekaj od zgoraj napisanega vam bo gotovo ugajalo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
V življenju se zgodi, da gredo stvari čisto po svoje in precej drugače, kot bi si morda želeli. Še danes so lahko stvari idealne, a že jutri povsem drugačne. Žal svojih življenj ne moremo imeti povsem pod kontrolo, usoda nas lahko večkrat preseneti.
Trening za maraton – nov začetek
Leto 2010 je bilo v znamenju okrevanja. Vsi moji načrti iz cilja maratona v letu 2009 so izpuhteli, prioritete so postale drugačne. V tekaški sezoni 09/10 sem tako pretekla le 545 km in prekolesarila 2.425 km. Ocenila sem, da sem pripravljena za polovico maratona na Ljubljanskem maratonu.
Tekaški praznik je otvorila Urška z rekreativnim tekom. Ne ravno navdušena nad zgodnejšo uro starta se je pričela nagibati k možnosti, da odteče na prihodnjem Ljubljancu tudi sama raje polovičko in tako malce potegne dremuckanje v postelji.
Sledil je start, nas softičev in maratoncev. Polovičko sem odtekla skupaj z Nino, ki me ni in ni hotela pustiti same. To je bil njen prvi polmaraton. Tekla je lahkotno in hitro, moje noge pa kot bi bile v kolkih betonske. V cilj sva pritekli ob huronskem navijanju. Nina je višek energije delila z navijači in jih spodbujala ter se šalila. Ob tem sem jaz komaj lovila sapo. V ciljni ravnini me je pograbila za roko in me v ovinek proti cilju skoraj odnesla po zraku, kot balon!
V cilj sva pritekli presrečni in bila sem odločena, da bo maraton v sezoni 10/11 odtečen.
Resno sem se lotila treninga, vsaj tako sem mislila. Vendar sem spet veliko premalo tekla.
V sezoni 2010/2011 sem poleg kolesarjenja dodala še planinarjenje. Teči dan po planinarjenju je vedno odlično. Noge so lahke in tečeš lahkotneje. Držala sem se sistematičnega treninga “baza-moč-hitrost”, tekaške tekme se nisem udeležila nobene saj sva dneve z možem raje preživela skupaj na kolesu. Tek in moja hrbtenica sta precej trpela, kolesarski podvigi pa so naju z možem oba prevzeli.
This slideshow requires JavaScript.
Tako se je v tej sezoni nabralo samo 553 tekaških, 2280 kolesarskih kilometrov ter nekaj planinskih podvigov.
Zadnji dolgi tek sem opravila sredi septembra, na katerem se mi je nekje na dvajsetem kilometru pripetila poškodba. Počila mi je desna mečna mišica. Bolečina se mi je javljala že nekaj časa, ampak sem jo vedno uspela nekako utišati. Tokrat je udarila res z vso močjo, tako da sem do doma praktično odskakljala po eni nogi. Vedela sem, da se mi je to zgodilo zaradi nediscipline pri izvajanju tekaškega treninga. Prevečkrat sem daljše teke nadomestila s kolesom. Kombinacija teka in kolesarjenja je dobra vendar tek je tek. Tu ni nadomestkov.
This slideshow requires JavaScript.
Preostalo mi je le nekaj dni do maratona. Bolečina je le deloma popustila. Za menoj je bilo dolgo kolesarsko potovanje. V zadnjih dveh letih pa nisem pretekla nobenega treninga, ki bi bil daljši od 21 kilometrov. Že drugo tekaško sezono mi ni pripadala čast, da se lotim maratona. Na startu sem se počutila na nek način nesrečna a odločena, da si naslednje leto spet pritečem maraton.
2011 sem pol maratona pretekla dve uri skupaj z Nino, ki se po preboleli gripi očitno ni opomogla. Iz te izkušnje sva se naučili, da nima smisla teči poškodovan in prehitro po bolezni. Ni vredno. Svoje zdravje je potrebno paziti in poskrbeti, da telo ne poškodujemo po nepotrebnem.
Urška pa je suvereno opravila z rekreativnim tekom kot se za tekača spodobi.
Prihod v cilj je bil bolj klavrn. Saj si vesel in zadovoljen ampak z občutkom, da si s tem morda telesu naredil več škode kot koristi, ni dober. Skušala sem ostati in navijati maratoncem! Pa je bilo tudi to tako težko! Ne moreš spodbujati, se jeziti sam nase in objokovati pretekle odločitve, istočasno. Kar je bilo, je bilo. “Grem in gledam naprej in se iz teh dveh “tekaško usranih” let čim več naučim” sem si rekla. “Bom videla iz kakšnega testa sem v resnici. Se bom pobrala?”
Analiza in načrt “kako naprej”
Pričela se je sezona 11/12. Čas je bil, da potegnem črto.Usedla sem se za mizo, preverila številke in dejstva. Vedela sem, da sem nekaj delala močno narobe in tudi to sem vedela kaj je bilo narobe. Mišica mi je počila iz enostavnega razloga, ker sem veliko premalo tekla, se premalo in prepovršno ogrevala in raztegovala ter po veliko prekratkih tekih želela za svojo tedanjo pripravljenost veliko prehitro odteči daljšo razdaljo. Želela sem bližnjico do maratona. Take bližnjice pa ni. Dejstvo je tudi, da smo vsak dan starejši. Tega ne smemo ignorirati.
Kje sem s svojim tekom in kako naprej? Tekaška vznesenost je nekam poniknila. V teh dveh letih sem pridobila nekaj kilogramov, pravo počutje se ni vrnilo. Skrajni čas, da dodobra preučim svojo endometriozno izkušnjo o kateri lahko več preberete na povezavi: TEK IN ENDOMETRIOZA in naredim vse, da se nikoli več ne ponovi. Teči moram več, ker mi tek koristi in se bolje počutim in ker veliko lažje tečem lažja, moram izgubiti pridobljene kilograme. Kolesarjenje mi bo pomagalo ohranjati ravnotežje obremenjenosti mišic. Okrepiti moram svoje jedro ter se striktno ogrevati in raztezati po teku. Biti pa moram predvsem DISCIPLINIRANA!
Pa mi bo uspelo? Si dovolj želim? Sem dovolj vztrajna? Bomo videli.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
To je zgodba o kateri se zdi, da se je dogajala že zelo daleč nazaj.
Pravzaprav je to pravljica o paru, ki je rad tekel. In ker je eden od njiju rad tudi pisal, se je zapisalo to, kar boste lahko prebrali spodaj.
Nekoč, še predno se je pojavilo morje tekaških skupin in društev, strokovnjakov, trenerjev, svetovalcev in podobnih -alcev in ostalih -njakov. Še v časih, ko ni bilo pomembno, da se tvoje superge skladajo s tekaško uro in so tvoje pajkice prave znamke in odtenka. Ko tekač ni razmišljal o najnovejši tekaški “fensi šmensi” švic majici in super hudih tekaških nogavičkah, ki naj bi kar se le da sramežljivo kukale izza ultra modernih tekaških čevljev, ki bodo kmalu “prišvicane” na najnovejši nožni tatu. Pravega odtenka seveda. To je bilo še takrat, ko so imeli tetovaže le bivši zaporniki in JNA-ši. Saj veste, številke, kakšno sidro, ime ali pa kakšen del navadno ženskega telesa.
To je bilo še v tistih davnih časih, ko nikjer nisi mogel kupiti tekaške majice, primernih športnih nogavic. V bistvu je bil to čas, ko je bila vsaka majica in kolikor toliko udobna obutev primerna za tek. Ja, takrat je to bilo. Takrat veste, ko je šla lahko cela družina na tekaško tekmo in ob tem ni skoraj bankrotirala. Ja. Takrat, ko je bil tek poceni. Ko si lahko tekel brez najnovejše tekaške ure. Mobitela. Slušalk v ušesih. In je bilo to normalno. Še v časih, ko so ljudje za tekačem kričali: “Norc! Butara! Al`nimaš nobenga dela? Lenuh babji!” in je tudi to bilo normalno. Ja! To so bili tisti davni časi, tukaj, ne za devetimi gorami in devetimi vodami. Tukaj v Sloveniji. Časi, ko je še vsak znal teči. Sam. Brez tekaškega trenerja. In ljudje niso bili nič bolj poškodovani ali manj zdravi. Prej bi rekla, da obratno.
Ja, dragi moji. Takrat je to bilo. Ko marsičesa ni bilo. Veste, jaz sem pa že takrat imela svojega OSEBNEGA TEKAŠKEGA TRENERJA. Pravi prototip! Ha!
Moj prototip osebnega tekaškega trenerja je nastal iz mojega sotekača. Nastal je skoraj kot nekakšen stranski produkt. Kar ratal je! In nekega dne je dobil svoje poimenovanje: Moj Osebni.
Zadeva pa je potekala nekako takole. V začetku prvega obdobja mojih sedmih pravljičnih maratonov, sem pričela s sistematičnim treningom za Ljubljanski maraton. Moj dragi mož se je odločil, da po priporočilu zdravnika na maratonu ne bo sodeloval. Veste, zelo težko je kar odrezati tek. Zato se je vneto in zagnano lotil treniranja svoje ženičke (to sem jaz). Naredil mi je tekaški program natančno in lično na podlagi mojih rezultatov in testov vse na bazi pulza, razdalje, želenega končnega rezultata in tako dalje in tako naprej. Program je lično in natančno spravil v Excel in to tako, da bo zadeva funkcionirala 100/h. Sledil je preizkus tekaškega programa v živo ali bolje, na terenu:
1. dan
Soparca, odpraviva se skupaj na počasen tek z nizkim pulzom, vse lepo, vse v redu. Moj Osebni teče z menoj. Trening opravljen.
2. dan
Na sporedu imam tempo tek, samo 3 km “Do DARS-a in nazaj”, utrip od 155 – 160, mi je predpisal. Tekla bom sama. Lepo se obujem v superge in se začnem ogrevati.
Kar zaslišim nekakšen vik in krik na dvorišču, nekakšen čuden prepir, ki se z zadovoljnim brundanjem kmalu poleže. Pojavi se Moj Osebni z otroškim kolesom, gume prazne. Ogrevam se naprej in si mislim: “O fino, bo kolo popravil”. Vidim ga zvoniti pri sosedu. “Pumpa za kolo ne dela”, ga slišim in sosed mu posodi svojo. Moj Osebni pumpa in pumpa kot v transu, občutek imam, da gre ves zrak mimo ventila.
Pa mu rečem:« Ok, grem. 155-160, ne?«
»Počakaj, te bom spremljal na kolesu.«
Hčerki je obljubil novo kolo, če ga polomi.
No, pa sva šla. Ne naredim še treh korakov, ko se je že začelo.
»Hej, punca, takole pa ne bo šlo. Pojačaj tempo. Si si pogledala plan, kakšen pulz moraš imeti?«
Pojačam tempo, tečem dalje in si mislim, da je takle “psihofizični trening” lahko zelo koristen. Za karkoli. Človek mora biti optimist.
»Pazi na držo,« ga slišim.
Kar hitro grem, vroče je kot hudič. Občutek imam, da bo tole odličen trening.
»Nepravilno se odrivaš. Pazi na odriv,« ga spet zaslišim. Prekolnem vse slaščice, ki sem jih pojedla na morju. »Kakšen pulz imaš?«
» 158,« iztisnem med zobmi.
»Prepočasi za takšen pulz – malo pojačaj«.
Pojačam.
»Kakšen pulz imaš?«
»163 pa mir mi daj, ne morem govorit s tem tempom,« iztisnem nekako in porabim ogromno moči za ta stavek. On pa nič. »Pojačaj, pojačaj, teci hitreje. Pulz spravi na 165 – 170« , delegira iz majčkenega koleščka. Kolena ima skoraj pri bradi.
Hudiča! Začnem teči na vso moč, kolikor se le da. Rada bi šla tako hitro, da me na tistem kolescu ne bi mogel ujeti, ampak kolo sploh ni tako slabo, kar nese ga. Ves čas nekaj govori. Kar naj govori, si mislim.
»Kakšen pulz imaš?« kriči.
»Kaj te briga!« si mislim in skušam teči čim hitreje, da bo človek vsaj s časom na koncu zadovoljen.
»Pazi levo roko! Držiš jo kot bi te kap! Ali ti je odmrla!« pametuje.
Ni potrebno, da bi ga pogledala saj ga vseeno kar vidim, kako navdušen je sam nad sabo. Pritečem do konca.
»Ustavi štoparico!« slišim povelje.
Ustavim štoparico.
»Kakšen je čas?« kriče sprašuje.
»14,16!« zavpijem nazaj.
»Zanič, hudiča! Prepočasi. Lani si imela veliko boljši čas …«.
Tečem dalje lepo počasneje, da se malo »iztečem« in oddahnem, ne od teka ampak od mojega »trenerja«. Slišim, kako me kliče, a mu zbežim med hiše in lepo odtečem počasi še kakšen kilometer. Takle tek s komandirjem za vratom je prava nočna mora. Občutek imam, da sem več govorila kot tekla. Mislim si, da me eno figo briga rezultat za tako ceno, da od teka nimam nič. Ali pa da bom po »teku« morala še na tek, da se pomirim.
Ko se vrnem, me moj trener še vedno čaka pred hišo ob kolesu s prazno gumo in se navihano reži. Videti je TAKOOOOO zadovoljen.
Sem prav zadovoljna tudi sama vendar vem, da mu ne smem tega preveč očitno pokazati. Sicer bo naslednjič še hujši. »Nehaj!« rečem in grem na videz užaljeno, hitro mimo. Ni mi do poslušanja litanij o odmrli roki, prekratkih korakih in prepočasnem tempu.
»Nikamor ne greš,« me ustavi in spodi nazaj delati raztezne vaje. OK, saj ima prav, se potihoma strinjam in ubogam. Naj ima veselje. Jaz pa razglabljam o situaciji.
Če se mi je včasih zdelo, kako fino bi bilo imeti osebnega trenerja kot tisti vrhunski tekači, se mi tokrat to ni več zdela tako krasna zadeva. Ne vem, kako sploh zdržijo. Komaj čakam, da moj trener spet postane moj sotekač. Ampak on je videti tako zelo zadovoljen v novi vlogi. Malo me skrbi. “Mogoče bom pa do Ljubljanca le vztrajala, tako, za foro”, sem si mislila.
3. dan
No, me zanima, kako se bo obnesel Moj Osebni na dolgem teku sedaj, ko je ostal brez kolesa. Na rolerjih do sedaj še ni stal, tako da globoko upam, da si danes ne bo sposodil hčerinih.
Torej, po planu bi morala trening daljšega treninga opraviti v nedeljo, a smo se oglajali v pravljični smaragdni Soči. S trenerjem sva se izmenično vozila s kajaki pretežno z glavo navzdol in občudovala razgled pod Sočo, lovila čoln in veslo, praznila čoln, se obračala, objemala skale, pila bistro Sočo in si krepila tako moč volje kot ramenske mišice in lovljenje ravnotežja. Rezultat je bil odlično počutje kljub številnim modricam, ohlajena glava in strašen »muskelfiber« naslednji dan.
Ker iz zgoraj navedenih razlogov trening daljšega teka nisem mogla realizirati v nedeljo, sem ga opravila v ponedeljek takoj po tem, ko smo pospravili 10 metrov drv.
Ob 19.00 sem bila končno pripravljena, da grem. S seboj povabim še Urško in Nino, a sta bili še preveč pod vtisi drv. Gospod Osebni pa je sedel na kavču ob pivu in nekaj računal.
»Grem. Torej, 24 km, pulz 125-140,« kot je po planu.
Hudobno pomislim »THE COACH – THE KAUČ«, a se ugriznem v jezik. Mojega Osebnega namreč uradno “neskončno jezi”, da ne sme ali da ne more teči, sicer pa prizna, da se mu ne da preveč. Skupno se torej odločiva, da glede na pozno uro, delam 6 km kroge. Čakal me bo na 16. km s pijačo. Spijem še kozarec vode in grem močno zadovoljna.
Ko sem odhajala, je še vedno povsem neprizadeto sedel na kavču.
Zunaj se ogrevam in njega še vedno ni od nikjer. Obeta se mi lep in miren dolg počasen tek, take imam najraje.
Vžgem štoparico in grem. Čudovit občutek! Že po treh minutah sem zunaj, na polju. Travniki in gozd okoli mene, osamljeni sprehajalci, kakšen kolesar. Mir, tišina, svoboda. Čisti užitek. Ni prevroče, sonce je že precej nizko. Razmišljam, kako lepo bi bilo, da bi dolgi poletni dnevi trajali večno.
Tečem mimo kmetije, krave me veselo pozdravljajo in jaz se jim nasmehnem. Oh, kako smo osladni – ampak, če je pa res! Pes me že pozna. Priznam, da je bil v začetku hudo vztrajen. Kakšno leto je trajalo, da se je naveličal besno lajati in se zaganjati, kadarkoli naju je zagledal. Zdim se mu čisto nezanimiva, še naprej leno leži na tleh kot nemarno vržena cunja. Za prah, me stisne v želodcu. In misli se mi sprehodijo po stanovanju, kako bi bilo potrebno temeljitega čiščenja. Ampak vse se pač ne da, pa saj mi bosta punci pomagali.
Saj veste, najstnice so nasploh navdušene za kakršnokoli hišno pomoč. No, potem, ko mi bosta zavijajočih oči obrazložili kako onidve sploh nimata časa saj imata s prijateljico tako bujno domišljijo in vse te ideje je potrebno tudi realizirati kajti domišljija brez realizacije ne šteje praktično nič, potem so to samo neuresničene sanje in potem, ko mi bosta obrazložili že “nevemkaterič” pravice otrok in njihovo izkoriščanje in tako naprej in tako nazaj, potem, šele potem, bom prišla do besede in jima “ženevemkaterič” obrazložila, da sem jaz njuna mama in mi družina ter da sem ju kot starš dolžna usmerjati in učiti v življenju in tudi naučiti preživeti, za preživetje pa je še kako potrebno poleg šolskega znanja, matematike, jezikov, zemljepisa …. tudi znanje priprave hrane, čiščenje, likanje, pranje, pospravljanje “intakonaprej in takonazaj”, potem znata v skladu svoje bujne domišljije resnično presenetiti .
Hopla!! Skoraj skočim čez kosmato kepo – simpatični radovedni mali kužek. In se zavem, da sem že pri koseškem bajerju. Prav luštno je, senčka, precej sprehajalcev.
Temni se.
Nasproti mi prihaja gospod z velikansko dogo, neprivezano, brez nagobčnika. Doge so mi všeč, ocenjujem, če mi je tudi ta. Občutek imam, da gre blazno resno in pametno mimo mene in istočasno deluje veliko pametnejša od svojega lastnika. Doge so mi res všeč. Sicer imam pa rada vse živali le “nekateri lastniki nekaterih psov” mi gredo na živce.
Misli v moji glavi je vedno manj, vedno bolj budno opazujem okolico, oprezam za smrekami, ko tečem po kolesarski poti ob Večni poti. Bojim se psov . Tam je že temno kot v rogu. Čudno poka v gozdu, vse nenavadno šumi. Le kako mi bo uspel še en krog, saj bo že popolna tema . Jezi me, ker sem že precej utrujena pa je za menoj šele 14 km . Čutim mišice ob desnem kolku dol po stegnenici (še od kajaka) in levo koleno se mi oglaša. Odmislim vse skupaj in podzavestno pohitim. Malce me je strah.
Nasproti mi priteče tekačica, zdi se mi, da so tudi njene oči široko odprte. Razumevajoče se nasmehneva ena drugi in tečeva dalje vsaka v svojo smer. Pomislim, da sva obe zmešani, lahko bi tekli skupaj, obeh naju je strah.
Strah me je!
Žalostno oprezam po parkirišču, če je kje moj trener, pa ga ni . Kako fino bi bilo, da bi malo zavpil: »Dviguj noge, vlečeš se kot crkovina!« Sama sem kriva, sprva se je ponudil, da bi prišel že prej pa nisem hotela. Trapa zmešana! Pogledam na pulz: prehitra sem. Kako naj nalašč počasi tečem, če me je strah. Prisilim se, sicer me pa že vse boli.
Dohitim dva znanca. »Kje je pa tvoj?« »Naprej me čaka z vodo,« in že me ni. Lepo ju je bilo srečati .
V daljavi v mraku se od klopi izlušči senca. Vsa vesela že od daleč maham. Človek me začudeno gleda. Ni bil pravi.
Kje hudiča pa je? Preklinjam, ker slabo vidim.
Spet zagledam znano senco, a se zadržim. Ne morem vendar napadati in mahati neznancem v mraku. Bil je pravi. V natikačih. Upala sem, da bo v supergah in da me bo spremljal zadnji krog. Malo morgen!
Pijem.
»Ne greš še en krog!« Misel, da ne bi pretekla teh 24 km se mi zdi obupna. Ni šans! No, na to tudi g. Osebni ni pomislil. »Tekla boš 1,5 km kroge okoli Darsa.«
Super! Vsaj hiše so . Odpodim se med polji do Darsa, kjer me že čaka Moj Osebni. Do tja ni pritekel, prikolesaril ali celo priloral. Kar lepo z avtom se je pripeljal. Tečem lepo umirjeno. Luštno je. Hvala trener, hvaležna sem. Hiše so, sicer je temno, kakšna luč pa le sveti. Pri neki hiši imajo piknik. Lepo diši.
Tečem v drugi krog, ko prične g. Osebni vpiti: »Pospeši na pulz od 140-150«. Se trudim, pa ne gre . Noge so kot iz betona, moči so mi precej pošle in pri tisti hiši tako grozno lepo diši. Po čevapčičih.
Tečem v tretji krog.
Osebni vpije: «Nisi me ubogala. A me boš ubogala, al´ ne?!! Kaj se pa to pravi! Red mora biti! Madona!!!«
Potrudim se, res mi gre bolje. Pod lučjo na križišču stoji velikanski spuščen nemški ovčar. Tečem proti njemu, hropem kot hudič in maham z okončinami. Debelo me gleda, stisne rep med noge in se umakne v temo. Tečem mimo in tudi sama stiskam rit od strahu, občutek imam, da me bo ugriznil vanjo . Ni me. Pulz imam 155! Uspeh.
“Aleluje, nič me ne boli!”
Grem kot torpedo mimo bajte s čevapi . “Le naj jejo ! Jaz pa tečem in super mi gre”, navdušeno tečem.
Prinorim mimo mojega, ki me pohvali in že kriči za menoj: »Ta krog moraš spet počasi!« Med tekom ugotavljam, da se izraža zelo ukazovalno. MORAŠ, BOŠ. TAKO BO IN PIKA. NI ODSTOPANJ. Pa všeč mi je to.
Tečem zadnjič mimo piknikarjev, ki se smejijo in kričijo, naj se ustavim. Jaz pa jih povabim naj se mi pridružijo in že sem pri Mojem Osebnem.
Še 1,5 km do doma. Všeč mi je. Čista tema, za mano v avtu pa mi Moj Osebni trener z dolgimi lučmi osvetljuje pot pred menoj. Počutim se varno.
Krave so šle že spat, pes je tiho. Še 200 metrov.
“Hvala bogu, naredila sem trening”, zadovoljno ustavim štoparico. Moj Osebni mi čestita. “Dobra si”, pravi. Vse me boli ampak sem noro navdušena.
Začelo se je! Pozdravljeni dolgi teki. Čez 14 dni pa 28 kilometrčkov! Hura!! Ljubljanc prihajam!!!
Zgoraj je bilo pa ultra presenečenje. Pospravljeno stanovanje in sadni koktajl. Moji dve srčici!
To je torej pravljica o prototipu osebnega tekaškega trenerja, ki se je lahko dogajala pred davnimi ali pa ne davnimi časi. Morda se celo ravnokar dogaja.
Pravljično je teči in biti skupaj z ljudmi, ki jih imamo radi.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Ko tečem je to čas, da sem sama s seboj, s svojimi mislimi, da na nek način padem sama vase. Tiste redke tekme, katerih se vse redkeje udeležujem, pa so nekakšen dodatek za popestritev in tekaško vzdušje. Čeprav se mi zdi, da tudi to ni ravno to. Tudi na tekmah tečem zase. Pomagam komu v težavah z vzpodbudno besedo ali gelom, se pošalim. Ampak za nobenega drugega ne morem teči kot le zase. Pustimo dobrodelne teke – seveda tečemo tudi za tiste, ki tega ne morejo tako, da pomagamo zbirati finančna sredstva. Ampak govorim le o teku kot teku.
Večkrat po kakšni tekaški prireditvi slišim tekače govoriti: jaz tečem zase in ne za rezultat. Seveda zase. Za koga drugega le? Vsi tečemo zase. Kot bi hoteli s tem prikazati sebe kot boljšega človeka in / ali celo kot opravičilo, da ni hitrejši. Seveda. Nekateri tekači smo počasnejši in drugi hitrejši ampak prav vsak na koncu doseže nek rezultat izmerjen v nekem času, kar mu spet prinese določen rezultat: zadovoljstvo. Večje ali manjše.
In tukaj se boste vsi tisti, ki “ne tečete na rezultat” oglasili: to smo mislili! Mi ne tečemo na čas! Mi tečemo za zabavo, dobro počutje, da se družimo med seboj.
Komaj verjamem. Večina med vami ima na zapestju po možnosti najmodernejšo tekaško uro ali pametni telefon, večina vas hodi na vodene vadbe, tekaške tečaje in to ne samo zaradi druženja. Prebirate tekaško literaturo. Tudi zato, ker hočete biti boljši in hitrejši. Želite doseči boljši čas. Zato vas, za božjo voljo lepo prosim, nehajte se obremenjevati! Tečete za rezultat, za dober čas! To ni nič slabega. Vsi tečemo zase za rezultat! In priznajte kakšno zadovoljstvo vas zajame, ko resnično z lahkoto pritečete skozi cilj hitreje kot morda na prejšnjih tekmah. Leteli ste, dragi moji, leteli! Ne le tekli. Po tekaško ste leteli!
Veste, nihče v zadnjem času noče priznati, kako je v resnici z njim. Vsi se kar sprenevedajo in nočejo priznati, da bi radi bili boljši, kot da je s tem kaj slabega. Za dober rezultat pri čemerkoli je potrebno tudi veliko vložiti in če ne je najlažje poiskati izgovor. Ampak eni ne morejo, ne zmorejo, ne znajo, mogoče tudi nimajo pogojev kar je povsem razumljivo. Ni vsak čas v našem življenju naklonjen striktnemu treningu za maraton. Dolgi teki vzamejo veliko časa, potrebna je možnost in volja, da vstaneš ob 5. uri zato, da imaš kasneje čas postoriti še vse ostale zadeve. Večina pa nima volje! To je resnica. Ampak itak normalno, če je pa človek že po naravi len!
Najbrž se v zadnjem času premalo družim z ljudmi, ki tečejo. Imam pa srečo, da mi je v roke prišla knjiga Zagret za tek, dolgoprogaša Marka Robleka. Saj veste, to je tisti našemljeni tekač, ki je na enem od Ljubljanskih maratonov nagnal zmagovalca skozi cilj. Knjiga je praktično zbirka člankov avtorjevega bloga Minimalist. Kakorkoli. Nisem je še prebrala do konca, ker je ni potrebno kar takoj pojesti. Lepo jo “jem” po malem. In včeraj sem naletela na res dober kos, ki me je kar privzdignil. Po odličnem Tekaškem dnevniku čisto navadne gospodinje, Natalije Pavlič, spet nekaj zame!
No, v enem od svojih 42 spoznanj bosonogi vitez Marko pravi:
Teči za veselje in dobro počutje, ne pa toliko za rezultate, se že samo po sebi sliši zelo romantično, a lahko vam zatrdim, da še zdaleč ni tako. Prava tekaška romantika se ustvari, ko sem na polnih obratih, ko se ženem, ob tem pa počutim, kot da letim, ne pa da se mučim.
No, to je to! Poslušajte njega, če meni ne verjamete.
Nikoli ne bom pozabila svojega najhitrejšega maratona, ko sem letela! 42 km sem letela, vmes sem imela rahel spust ampak sem se dvignila naprej, gor vse do cilja. Nepozabno. Tekla sem z lahkoto, v cilj pritekla pol ure prej kot ponavadi in bila spočita! Spočita po maratonsko. Še si želim tako teči! Ne vem, če bom še kdaj. Ampak rada bi! In da tak tek dosežeš moraš biti v top formi in potem si dovolj hiter, da lahko letiš (pa naj bo definicija hitrosti kakršnakoli).
Ja, ja, tako je dragi moji. Kar priznajte si. Prijetneje je priteči skozi cilj hitreje kot počasneje in ob tem biti manj utrujen. To je dober rezultat.
In izjeme, ki potrjujejo pravilo? Seveda so. Tudi jaz sem že bila in gotovo še bom med njimi. Vsi tisti tekači, ki jim je v resnici vseeno kdaj bodo pritekli skozi cilj so tisti, ki jim zapestje ne krasi štoparica ampak pentlja.
Se vidimo v supergah.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Ljudje strašno radi pametujemo. Žal večkrat tudi takrat, ko se nam o določeni zadevi samo približno sanja. Majčkeno sveti. Kot se je na primer meni tistega leta, ko me je ujel Abraham.
V enega od takratnih člankov Praznovanje Abrahama, sem vsa evforična zapisala sledeče:
“Tako! Draga moja generacija! In ostale prav tako. Prvih petdeset let je samo ogrevanje. Sedaj prihaja najboljši del … uživancija… kot maraton med desetim in osemintridesetim kilometrom. Ciljna ravnina je še zelo daleč. Končno smo dovolj stari, da lahko pričnemo brez skrbi tekati, migati in uživati: življenje!”
Lepo, navdušena sem sama nad seboj. Ampak danes vem, da je pisanje kakršno je zgoraj eno navadno natolcevanje.
Jupi! Fino smo ogreti, 50 let ogrevanja in zdaj gremo na polno! Malo morgen, punca.
V en kratek odstavek sem uspela natlačiti cel kup neumnosti.
Me prav zanima, kdo se ogreva 50 let. Segreva zemlja, človeško bitje pa nikakor. Motor bi že zdavnaj crknil in mi z njim.
Seveda, pisala sem v tekaškem smislu: veselo tečemo že petdeset let, dajmo še naprej.
Škoda, da ni vse tako preprosto. Škoda, da nismo ustvarjeni za 5000 let, v tem primeru bi ta moja trditev celo držala. Tako pa ne.
Po petdesetih letih življenja smo, dragi moji, že načeti. Eni bolj in drugi manj. In še nekaj. Tisti trenutek, ko dopolniš petdeset let se pripravi, kajti procent možnosti dogajanja “sranja” se bliskovito poveča. Tebi osebno in tistim okoli tebe, ki jih imaš rad. Tako pač je.
Če si prej petdeset let brezskrbno tekal po poljih in stezeh, po gozdnih livadah in mestnih uličicah, obstaja velikanska verjetnost, da se bo to končalo. Brezskrbnemu teku se bo priključila Skrb, katero boš sicer s tekom na trenutke rahlo omilil, ampak izginila ne bo. In tej Skrbi, ki ti visi nad glavo, se po petdesetih letih ogrevanja zelo rado pridruži še kakšna sitna, tečna, teta Poškodba. Nič posebnega. Ampak ves čas malo boli v križu. Desni ali levi kolk. Stopalo. Noben športni copat na lepem več ne odgovarja. Korak ni tako siguren, klen. Moč hitreje izpuhti, utrujenost se ne poleže tako hitro kot včasih.
Klančki se tudi preko sezone nočejo spustiti, tako kot včasih. In moč ter hitrost sta ostali nekje daleč.
Zelena solata je postala super kalorična, človek ima občutek, da se redi že samo, ko zavoha hrano.
Ogljikovi hidrati te skušajo že samo s tem, da jih pogledaš, spremeniti v okroglo žogo Marogo. Napihovalko.
Mišice. Mišice. So na lepem samo še spomin. Če bi jih človek želel ohraniti, bi moral vaditi z utežmi kot obseden 28 ur na dan. Pa vsi vemo, da toliko ur dan niti nima.
In pravijo: kjer je volja tam je pot! Po petdesetih letih in več ogrevanja, si naveličan teh floskul. Kjer je volja tam je pot.
Imam voljo. Pa vedno močnejšo dioptrijo tudi. Je mogoče zato pot bolj zamegljena?
Petdeset let ogrevanja prinese kar nekaj izkušenj. Doseženih in preseženih ciljev. Izzivov. Na lepem se človek vpraša: zakaj? Nenadoma določene stvari postanejo manj pomembne. Iz preprostega razloga, ker v resnici niso tako zelo pomembne. Ni več dovolj časa za vse. Prednost je potrebno dati pravim stvarem. Ali bolje: ljudem. Ker nismo večni.
Videti je, da nekako ni naključje, da so starejši tudi videti nekoliko sitni in godrnjavi. Sitnarjenje in godrnjavost vodi v zdolgočasenost in depresijo. In vse to skupaj v razne bolezni. Take v telesu in v duši. Povem vam, da to pa sploh ni v redu.
Veliko bolje je zbrati vso svojo voljo in kreniti proti megli dokler se ne pokaže pot. Ko jo najdemo, bo že bolje. Potem bomo vedeli kam. In največkrat tudi kako.
Potrebno je pogledati na uro. In se ne pretvarjati, da je dvanajst opoldne, če manjka le še pet minut do polnoči. Ne bomo celo življenje vedno močnejši, hitrejši, boljši. Lahko smo pa modrejši. In najdemo pravo merilo za prave vrednote. In tudi v drugi polovici, ko postanemo zreli tekači (50 +), še naprej uživamo v življenju. Izzivih, tekih, tekmah, sprehodih, pohodih. V čemer koli kar nas osrečuje ali radi počnemo. Vendar moramo ostati realni. Sicer nam bo telo samo pokazalo, koliko je ura.
Sicer pa tekači vemo, kako to gre. Sprva je težje, ko pa enkrat pričneš in vztrajaš, potem je pot najdena. In čudovito je, če smo tudi v tem obdobju življenja toliko zdravi, da lahko tečemo. Zunaj. V naravi. Narava stvari vedno postavi na pravo mesto.
Če ne moremo teči – pa lahko vsaj hodimo. Migajmo. Kakorkoli. Samo ne obsedimo.
Ampak, kaj sploh paničarim!
Saj imamo cel kup tekaških knjig, tujih in domačih avtorjev. Menda bodo pomagale, da razjasnimo to čudno skrivnost.
Kajti, roko na srce, tam zunaj je še vedno polno hitrih in močnih ter motiviranih tekačev, ki so že močno v drugi polovici proti stotki. In še vedno na polno uživajo v teku.
Življenje je kot maraton. Le da življenje po petdesetem niti približno ni kot maraton med desetim in osemintridesetim kilometrom. Polovica maratona je za večino nas že krepko za nami.
Zato bodimo modri tudi ko tečemo. Čeprav je včasih težko. Vendar gre. Samo teči je potrebno s srcem.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Lovim dan. Tisti del, ko je še svetlo. Danes bom preizkusila. Končno. Tek, ki ga že tako dolgo čakam. Z derezami.
Službene cunje letijo dol, tekaške gor. Rokavice, kape, buf okoli vratu. Nimaš kaj. Zima je. Zaščititi se je treba. Spijem kozarec vode. Pozimi še hitreje dehidriraš.
Garminko si navežem kar med potjo po stopnicah. Garminka je moja nova lahkotna prijatejica. Kupila sem si jo potem, ko je težkokategornika Garminčka pobralo. Podlegel je vodi. Revež. Zalilo ga je preko grla pa je bil baje pravi potapljač. Triatlonec. Ah, ta tehnika. Manj kot je je, bolje je! Ampak če je ni nič, je pa skoraj že zanič.
Superge. Na noge gredo težje, za zimo. Nimam jih preveč rada. Trde so. Bolijo občasno. Več kot 10 kilometrov zelo težko pretečem v njih. Pa niso one krive. Kriva sem jaz in moja trapasta stopala. In ker je zunaj ledeno, končno lahko preizkusim še dereze.
Imam jih že vsaj tri leta. In to nepreizkušene. V živo se spomnim, kako smo šli neko mrzlo in zaledenelo nedeljo z družino po šentviški strani gor na Toško Čelo. Po tleh je bil živ led. Pametovala sem, da je prenevarno za tek, preveč drsi. V tistem je nasproti pritekla tekačica, suvereno, z varnim korakom. Ja. Na nogah oz. preko superg si je navlekla dereze. Prvi trenutek zadeve sploh nisem ozavestila. Šele kasneje mi je kapnilo.
Seveda lahko vedno tečeš. Tudi po ledu. Na noge si natakneš dereze in greš.
Po tistem pohodu na Toško Čelo sem imela kmalu rojstni dan in od mojih dveh Veseličk sem dobila dragoceno darilo. Verigine dereze Ice Track. Za nizkogorje.
Nizkogorje je vse kar je nižje od visokogorja in nikjer ne piše, da so samo za pohodne čevlje. Lahko so tudi za tekaške. In najbolj mi je všeč, da so slovenski proizvod. Domače je najboljše. Lokalno pridelano. Od krompirja do derez. Sedaj si jih natikam na superge. Ni preveč zakomplicirano. Elastične so, lepo gredo gor. Čedne barve. Nebeško modre. Kot zunaj nebo. Pomislim: “Opremljena v nulo!”
He, he! Led prihajam!
Nerodno se od kobacam po stopnicah ven, sprva hodim in končno stečem. Samo kje je kaj ledu?
Po naselju se je preko dopoldneva vse odtalilo! Le na robu ceste je ponekod še nekaj snega, ostanka ledu. Iščem te ostanke in jih skušam pohoditi.
Ropotam kot kot kakšna aluminijasta kanta za smeti. Stiskam zobe, ker imam občutek, da bom uničila vse tiste zobčke. Izven naselja se zadeva malce izboljša. Lahko tečem ob strani po blatu in snegu. Ko končno pritečem do PST-ja se mi oddahne. Led! Ledeno in drseče. Juhuhu!
Fino gre. Nič ne drsi, nič ne spodrsavam. Veliko varneje se počitim kot bi se, če bi tekla brez derez.
Po kakšnih petih kilometrih postanejo noge težke. Dereze me nekako zabijajo v tla. Oglašajo se posamezni sklopi mišic po nogah, predvsem stegenske. Pazim na tehniko teka. Pomagam si z enakomernim tempom, držo in rokami.
V hipu se navdušim, da po resnično dolgem času spet enkrat tečem z utežmi na nogah. To je fino. Spominjam se, kako prijetno je steči šele po tem, ko uteži snameš. Kar poletiš! Podobno kot takrat, ko po celodnevni smuki snameš pancerje. Najlepši del dneva! No, skoraj.
PST je mestoma resnično čisto poledenela. Jaz pa tečem kot težak štirikolesnik z verigami in se tudi tako počutim. Težko. Ampak fino. Kar nekaj sprehajalcev je na poti. Lep dan je in veliko ljudi je pokukalo na plano. Kot spomladanski zvončki in trobentice.
Zrak je super in vse je v redu. Po dolgem času se mi zazdi, da je vse tako, kot mora biti.
Pritečem spet nazaj na asfalt. Na nadvozu nad avtocesto se ustavim. Najprej pogled proti gorenjski, nato proti primorski. Pod menoj reka avtomobilov. Navzgor pa hribi, bele gore, modro nebo. Lep je ta svet. Prelepa je naša dežela.
Snamem uteži. Ups. Dereze. In z vsako v svoji roki stečem naprej, proti domu. Neskončno zadovoljna, da po dolgem času tečem tudi z utežmi na rokah.
Ja, včasih sem vse to pogosteje počela. Izvajala raznolike treninge. Se po tekaško igrala.
Sedaj pa bolj po tekaško uživam. Ampak malo igre in otroškega veselja je vedno dobrodošel dodatek.
Le kakšen tek me čaka jutri? Bo dež, sneg, sonce? Blato ali led? Ni važno. Važno je, da smo zdravi. Živi. Samo to dvoje potrebujemo pa je vse ostalo mogoče. Tudi tek. Kajti tudi slednji ni samoumeven. Pa če nam je to všeč ali ne. Zato se obuj in steci!
Tek in sneg
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Ni čudno, da se vse vrti in obrača, če je pa svet okrogel. Zato tudi tisti rek o zarečenem kruhu ni nastal čisto brez veze.
Vam napišem nekaj o tem, kako je bilo in kako se je začelo … ja, tekaška tehnologija.
Včasih sem takim tekačem rekla: “ožičeni” tekači. To je bilo kakšnih 15 let ali celo kaj več nazaj, ko je Slovenijo zajel cunami Polet in naplavil ogromne količine tekačev. Pa ne le tekačev. Cunami tekačev je povzročil pravi cunami ponudbe tekaških artiklov. Pojavil se je pravi “tekaški trg”.
Naj se osredotočim samo na “ožičene”.
Žička kortuzija pri tem nima nobene povezave
Bili so ali bili ste pravi NLP-jevci. Pritekli ste ovešeni z žicami, gromozanskimi napravami pripetimi na zapestje ali nadlakti. In čez čas so se pojavile še slušalke in “ožičeni” so postali prava moderna ikebana obdana z žicami štrlečimi izza zapestja, nadlakti, hrbta, podpazduhe in celo ušes! Priznam, zdeli ste se mi malo čudaški.
“Le kaj jim bo ta navlaka, če tečeš, tečeš. In slušalke!” Boh vam daj po dejli lun – sem si mislila. Sicer pa: živi in pusti živeti!
Pa se je nekega dne naša tekaška familija udeležila tekme in glej ga zlomka: vsi smo zadeli nekakšne “žičnate tranzistorje” kot sem jih sama poimenovala. Reč je delovala tako, da je lovila radijske valove in si lahko ob obilju motečih šumov ujel kakšen radijski program in če si imel srečo celo slišal kakšno pesem. Srečo si moral imeti seveda gromozansko, da si ujel komad, ki ti je bil tudi všeč.
No, malce pod vtisom “ožičenih” sem se tudi jaz odpravila na “poskusni” žičnati tek, s tem – vsaj zame “prototipom MP3-ja”. Želela sem preizkusiti, kaj je tako dobrega na teh igračkah. Rezultat je bil sledeč: ogromna izguba časa, izredno malo teka in morda pol minutke teka ob pogojno užitni glasbi z obilo spremljajočega hrupa.
Očitno je bilo pa le dovolj, da sem se, nevede, malo, čisto majčkeno, zastrupila.
In kdo te bolje pozna kot tvoja družina? Nihče. Za rojstni dan tako dobim od hčerk: MP3. Moj, lasten.
Ob obilni pomoči sem usvojila igračko toliko, da mi je uspelo “napeči” meni ljube komade. In sem šla.
O! Kakšna sprememba! Tek ob taktu, ob dobri muziki! Pa to je “two pack”! Double luck! Tek & Rock n Roll! Prava uživancija! Kar tekla bi in tekla! Še malo! Še ta komad! Potem mi je začel MP3 nagajati, motile so me žičke slušalk, mi padati iz ušes… zadevica je škripala … me vedno bolj jezila. Slušalke so se dokončno uničile, očitno se je izrabila tudi baterija.
Pa sem prišla do informacije, da obstajajo napravice prav za tekače, takšne brez žičk. Samo zatakniš si jih v ušesa in okoli glave in … “here I come and here I go!” Na Tekaškem forumu (TF v nadaljevanju) sem našla dobavitelja in si za malo denarja nabavila zadevo.
Priznam, bilo je noro. Teči in teči in čakati na naslednji komad. Ko ti je padel tempo te je rock n roll pognal naprej.
Občasno sem se spozabila celo tako daleč, da sem pozabila na varnost. In le več sreče kot pameti me je rešilo, da me ni zgazil kakšen avtomobil.
Moj novi “brezžični” je z menoj tekel na Ljubljanskem maratonu. Pretekla sem ga enostavno in tudi najhitreje. Verjamem, da so mi izdatno pomagali The Rolling Stones v finišu. Čeprav mi je še danes žal, da vsaj ob prihodu v cilj nisem snela slušalk! Potem nebi preslišala bučnega navijanje ob finiširanju.
Pa je tudi ta zadevica pričela nagajati. Po divjem pomenkovanju in modrovanju na TF smo uporabniki ugotovili, da “stroj” le ni tako odličen, kot je na začetku kazalo. V mrazu je enostavno “umrl”. Prav tako na teku v dežju. Malo je igral in prenehal. In spet .. in spet .. in spet. In tek je postal: MUKA!!!
Sledilo je pregovarjanje z dobaviteljem. Kakšna garancija! Tip je ves čas trdil, da je MP3 odličen, da ne polnim pravilno baterije in podobne nebuloze. Počasi so se mi lasje postavljali že v irokezo, ušesa pa pridobivati obliko oslovskih. Saj veste, v smislu: “BABŠE NEUMNO!”
Pa me je odrešil prekajen tekaški maček elektronik – “ožičeni tekač” torej – in to s pojasnilom, da so vezja tega izdelka slaba, posledično zadeva ne deluje kot bi morala in deluje točno tako, kot se je dogajalo meni.
Lepega tekaškega dne, bil je blaten in deževen, sem zadevo v trenutku, ko je crknila sredi meni najljubšega komada, zabrisala iz glave direktno v grmovje in odspidirala domov. V hudi jezi se mi ni posvetilo, da bi odstranila pomnilnik s komadi. Tistemu pomnilniku se verjetno reče MP3, a je bil vgrajen v “okoliglavne” slušalke.
Tako sem naslednji dan obupano brskala za njim po grmovju. Pa ga žal ni več bilo. Očitno ga je nekdo v prepričanju , da je našel zaklad, že odnesel domov na varno. Upam, da se je (ne)srečni najditelj zavedal, kako “fajn muska” je na oz. v njemu.
Sledili so nekako pusti dnevi. Celo na tek me ni več tako zelo vleklo. Pravo zdravljenje odvisnosti.
Prišla sem tako daleč, da se mi je zazdelo, da je tek brez glasbe na ušesih – brez veze! Postala sem nekakšen odvisnik. Na srečo tudi odvisnik od teka in pravzaprav me je to rešilo, da sem se vrnila nazaj med ptičje petje, šelestenje dreves in poslušanje prometa okoli sebe.
Ozdravljena
V predalu imam svojo tekaško glasbo. Po tem “bolečem” pripetljaju sem si spet nabavila MP3 ali 4 – nekaj “bolj kvalitetnega”, kar je občutila tudi denarnica. Še vedno ga imam. Nepreizkušenega.
Ni ga namreč čez “Rock n Roll” gozdnih in poljskih ptic, šelestenja dreves, oglašanja narave. In kadar nekje na pol izgubljen v daljavi zaslišiš zvok civilizacije, celo zvok prometa postane “uau”!
Tekaški nasvet malo drugače
Sčasoma sem ugotovila, da zadevo lahko uporabljam tudi drugje. Ne le na teku. Ali – bog ne daj – na kolesu.
Zadeva se odlično obnese kjerkoli. Tudi med pospravljanjem ali čakanjem na sprejem v zobno ordinacijo. Ali pa kar na domačem kavču.
Da bo užitek popoln pa si izberite izdelek, ki bo deloval. In naj bo udoben. Naj bodo tudi slušalke vašega izdelka – kvalitetne. A nikoli, res nikoli ne pozabite na svojo varnost in varnost drugih.
Ne vem, kako boste vi. Jaz si jutri nasnamem nove komade. Moram spet preizkusiti kombinacijo “TEK IN ROCK`N`ROLL” !
Ampak v mejah normale.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Gledam skozi okno avtomobila in opazujem pokrajino, ki drvi mimo mene. Polja, travniki, gozdovi. V ozadju gore.
Sedim zadaj, nepripeta, v rumeni stoenki. Gledam ven in si predstavljam sebe, tam zunaj. Tečem vzporedno z avtomobilom, enako hitro. Ne smem zaostajati. Preskakujem potoke, ograje, tečem med hišami, po pločniku. Tečem v svetlo rožnati obleki z belimi pikami. Izogibam se prometnim znakom, ostalim avtomobilom, kolesarjem, pešcem… težko je. Ne vem, kaj imam na nogah. Mislim, da tečem v svojih rožnatih plastičnih sandalah za vodo. Očetova stoenka se ustavi, nekdo me ogovori in jaz preneham sanjariti. Imam enajst let. Mojca sanjačka. Potem se je zgodil moj prvi mali tek.
»Danes bomo tekli na 60 metrov,« nam je sporočila učiteljica Marija Kržič v 4. razredu osnovne šole. Panika! Doma sem pozabila športno opremo.
Od vseh stvari pri telovadbi je bil samo tek tisti, ki mi je nekako šel. Žoge sem se bala. Ko sem končno vzljubila med dvema ognjema, smo prešli na odbojko, kjer sem bila ves čas v napoto. Prav tako pri košarki. Pod košem sem navadno dobila žogo na glavo, nerodna do konca, vedno na napačnem mestu. Prava sramota, pa takšno zlato košarkarsko reprezentanco imamo! V gneči se nikoli nisem znašla. Rokomet mi je šel za odtenek bolje. Ampak če doživljaš žogo kot atomsko bombo, nikakor ne moreš z njo dovolj dobro rokovati. Podzavestno se ji izmikaš. Na jezo ali pa v veselje soigralcev.
Pa to ni nič. Moja nočna mora so bili skoki čez skrinjo ali kozo. Le enkrat sem slednjo preskočila! Od samega navdušenja, da končno letim prek, sem pozabila stegniti noge in sem tako pristala na golenih in bila vseeno presrečna! Res ne morem verjeti, da sem hodila h gimnastiki! Pri atletiki namreč ni bilo več prostora. Nekoč sem se tako globoko zarila z glavo med debele blazine, da so me le s težavo za noge povlekli nazaj ven!
Vsem se je zdelo zabavno in smešno, samo meni ne. Dolga, suha, štorasta! Bog se me usmili! Premeta nikoli nisem znala narediti. Stojo ob steni pa šele v poznih tridesetih s pomočjo hčerke Nine in Urške. Lahko se pa pohvalim z veso nad dvema minutama.
Je torej čudno, da sem tistega davnega leta v prejšnjem stoletju vse upe polagala v tek?!
Hitrejša polovica zadnjega para
»Tršica, doma sem pozabila športno opremo!« sem se opravičila. »Potem pač ne boš tekla,« je odločila. Šmorn! Tako sem bila samo opazovalka. Sošolke in sošolci so tekli v parih, zunaj, po tistem bodečem rdečem pesku, od katerega se je kar kadilo. Razdalja je bila kratka, verjetno je bil sprint na 60 metrov. Nekateri so se resnično borili in jaz sem stoje ob strani sanjarila, kako hitro bi lahko tekla jaz. Tekla bi hitro kot blisk in prehitela vse!
»Mojca!« na lepem zaslišim svoje ime. Zbudim se iz sanjarjenja vsa zmedena, ker nisem sledila dogajanju. »Bolje punca kot nobeden,« je rekla sošolcu Marku in gledala mene. Učiteljica me je potrebovala za zadnji par. »Pridi, tekla bosta z Markom!« je odločila. Marko se je pritoževal, da s punco pa že ne bo tekel, da hoče teči s fantom. »Vsi fantje so že tekli, tekel boš z Mojco!« je bila odločna učiteljica. Pa sem se lepo postavila na start ob Marku. V svojih sandalcah, belih dokolenkah in sestrini oblekici z napihnjenimi rokavčki iz nekakšnega bledo vijoličnega tvila sem se na startu počutila kot popoln bedak. Postrižena na fanta s štrlečimi ušesi, zobnim aparatom, razbitimi koleni do krvi, hodila sem malce na noter … najraje bi se udrla v zemljo. Sramota. Stala sem tam na startu in vsi so gledali vame in se režali.
Marko je bil oblečen v popolno športno opremo in obut v čisto prave superge. Brezskrben in samozavesten me je posmehljivo pogledal. V glavi mi je pričelo bučati, v ušesih šumeti. »Tri, dva, ena, zdaj!!!« Sprint! Pesek pod sandali se je spodmikal, bodlo me je v podplate, frfotajoča obleka mi je bila v napoto. Tekla sva vzporedno, nato me je v nekem trenutku skušal prehiteti. »Bolje punca kot nobeden,« me je prešinilo in spomin na njegov posmehljivi pogled. To je bila prava motivacija! »Punce nismo nič manj vredne!« me je prešinilo, vseeno mi je bilo za boleče podplate in frfotanje obleke, tekla sem na vso moč, na vse ali nič! »Mojca, zdrži! Samo še malo! Prehitela ga boš!« In prehitela sem ga!
Kakšna zmaga. Veličastno! Kakšna medalja, kakšen pokal – ta zmaga je bila veliko več. Potrditev, da zmorem. Jap! Pridobila sem kanček samozavesti. Zaradi teka.
Pridobila sem nekakšen tekaški apetit. Včasih sem malo za hec tekla za Savo. Takrat, v času Trefaltovih Kaveljcev in korenin. Srečevala pa le enega in edinega pravega tekača (tisti drugi je bil ponaredek). Takrat se mi je zdel zelo star. Danes bi rekla, da je moj letnik. Tekel in brigal se je zase. Tekel za svojo dušo in zdravje. Ni mu bilo mar za ogovarjanje ter pripombe iz soseske. In mislila sem si, če lahko on, lahko tudi jaz.
Na naši osnovni šoli smo imeli dva učitelja telesne vzgoje. Prav zaradi teka pa sem si zapomnila predvsem enega: Svjetlan Vujasin! Maratonec! To je tudi večkrat povedal. »V vrsto!« še danes slišim njegovo kričanje, leta kasneje sem ga prepoznala na Žaku, po glasu. Natančneje – kričanju. Punce smo se postavile v vrsto. Tudi po petkrat smo se morale vrniti v garderobo, razmisliti in se preobleči. Pa spet ven in v vrsto, vse dokler ni bil zadovoljen. Biti smo morale tiho, stati poravnano in gledati naravnost naprej. Ampak pri njem se je tudi teklo. Pri njem je bila disciplina. In to mi je bilo všeč. Ni pa mi bilo všeč, da je treniral predvsem fante. In oni so tekli veliko. Punce pa smo ostajale notri v telovadnici in … saj veste, kar nekaj!
S Ksenčo naju je to vedno bolj jezilo. Zakaj oni lahko in zakaj me, punce, ne smemo? Ampak tu ni bilo nobenih »me«, bili sva le midve. Učitelj je vedel, da radi tečeva, opazil je, da imava radi dolge teke, in lepega dne nama je predlagal, da bi se udeležili treningov. Za maraton. »Vprašajta doma in mi povejta. Treningi so popoldne, dvakrat na teden,« je dejal. Navdušeni!
Igranje tekaške igre
Doma pa: »Maraton? To ni za ženske! Boš tekla s samimi fanti? Tej maratonci so itak sami norci!« Hitro sem bila utišana. Žal moj oče nikoli ni izvedel, da sem kasneje postala »norka«. Jaz pa sem se odločila, da bom tekla sama, teči moraš itak sam in med tekom nikoli nisem rada govorila. Če tečeš – tečeš. Če hočeš čenčati, se pa ustavi in se nagobezdaj do nezavesti. Na besedico maraton pa nisem pozabila. Tako je tek je postajal moj vedno močnejši zaveznik. Pomagal mi je urediti zmedo v glavi v najbolj občutljivih letih, bil je moj zaveznik ves čas. Igrala sem se nekakšno tekaško igro. Tek me je naredil močno. Če sem tekla, sem se počutila skorajda nepremagljivo.
Matura? »Če pretečem od doma ter na hipodromu osem zunanjih krogov in potem spet nazaj – bom naredila maturo!« Delovalo je.
Tek je rasel z menoj skozi življenje, se mi prilagajal v določenih obdobjih. Bil z menoj intenzivneje in spet malo manj. Brez teka bi bilo vse težje. Pa čeprav je teči včasih prav tako težko, kot je tudi lepo. Prišla je ljubezen in prvič sem dobila tudi pravega tekaškega partnerja. Nekoč mi je dejal: »Veš, jaz bom vedno tekel, tudi ko bom star. Nikoli ne bom eden tistih, ki obsedijo pred TV-jem.« Hvala bogu, sem si mislila. Bil je pravi.
Sprva sva redko tekla skupaj. Bil je prehiter zame. Imel je družbo prijateljev in so tekli skupaj. Jaz pa – volk samotar – svojo pet- do šestkilometrsko traso. Počasi je uvidel, da nisem tako grozno »pobabšena«, in mi je milostno dovolil, da sem šla občasno poleg. Ne morem pomagati. Res sem precej tekmovalna. Ti fantje so bili trd oreh, priznam. Sčasoma mi je nekako uspelo enega od njih prehiteti v finišu. Samo ga nisem le prehitela – prepodila tudi. Ni ga bilo več na spregled. Na to temo je bilo na tone izgovorov in pojasnil, češ da v resnici nisem bila hitrejša in oh in sploh. Pa sem bila! Kako čudovit občutek!
Ti junaški fantje so namreč trenirali za tek trojk. 28 kilometrov. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi to lahko pretekla tudi jaz. Pravzaprav ne! Lažem! Mi je padlo – nekam zadaj v možgane predvsem potem, ko sem videla, da tečejo tudi ženske. Zakaj ne bi tudi jaz?
Pa sem šla neko leto poleg, kar tako. Brez trojke, brez številke. Hotela sem teči več. In sem. Takrat sem spoznala gospo Heleno. »Saj boš pretekla, samo ne smeš prehitro začeti,« me je potolažila ob mojih pomislekih. Obe sva namreč iskali trojko. Ona jo je našla. Jaz sem se pa v hlače in ostala brez. Življenje je čudovito. Tako polno in raznoliko. Prav v vsakem obdobju človeškega življenja je posebno. S tekom pa še bolj pisanih in intenzivnih barv.
Ja, moj tek. Spominjam se bolečine v hrbtenici, utrujenosti po neprespanih nočeh, naporni službi, kupih umazanega in nezlikanega perila in mojih malih punčk, srčic, ko sem se zavedala prav vsakega dneva posebej, kako hvaležna moram biti prav za vsak trenutek, ker bosta prehitro zrasli. Na trenutke sem povsem pozabila nase, to je bilo obdobje, ko me praktično ni bilo. Pa se je pojavil moj princ, opazil mojo stisko, mi potisnil superge v roke in rekel: »Čez pol ure se vrni!« Osladno povedano, ampak kaj! Tečna sem bila kot driska, pa človek enostavno ni več zdržal in me dobesedno zaprl pred vrata. Fino, da s supergami vred. In res. Bilo je božansko. Tisto obdobje sva izmenično tekla. Gibanje te prebudi, napolni z energijo. In nato lahko narediš neskončno več.
Leto 2002. KULT 42.195!
Nekega oktobra so mimo naše ulice pritekli maratonci. Stali smo na pločniku in jih bodrili. Bila sem očarana, zadeta! S cmokom v grlu, solzna! Zdeli so se mi nadljudje. Bom to razdaljo jaz sploh kdaj sposobna preteči? Navadno sem na tak dan odšla na popoldanski tek in sanjarila, da tečem že trideseti kilometer. Kakšen hec! Maraton je prihajal k meni. Naslednjič je prišel kar s poštarjem v obliki prvega izvoda Poleta. Članek KULT 42.195! V roke sem ga dobila minutko po tehtanju. Tehtnica je pokazala preveč, hlače so tiščale! Požrla sem tisti tekst! Kriče pridivjala za mojim, ki je že odhajal po stopnicah na poti v službo: »Prijavila se bom! Prijavila se bom!« In sem se. Ter bila izžrebana. To se je dogajalo že v tem stoletju, leta 2002.
In to je leto, za katero pravim, da sem pričala »načrtno teči«. S svojim žrebom sem v sistematičen tek potegnila vso družino. Mož je bil navdušen: »Tudi jaz bom treniral s tabo!«, da o hčerkah ne govorim. Saj veste, otroci so naši najboljši motivatorji. In najboljša vzgojna metoda je dober zgled.
Kot članica 1. Poletove tekaške ekipe sem se naučila ogromno. Od tekaške tehnike, prehrane, obutve do sistematičnosti treniranja. Največ pa mi je Polet dal s potrditvijo, da zmorem. Sama sem bila namreč že dodobra prepojena z »maratonom« in po drugi strani s staro miselnostjo, da je tek nevaren, in to predvsem za ženske. Potrebovala sem samo potrditev: »Da, zmoreš. Teci!« S pomočjo Poletovih strokovnjakov in odličnim tekaškim programom sem tisto leto … skoraj pretekla maraton. Sem pa pretekla celo vrsto tekaških tekem. Nepozabni Mali maraton v Sežani, Tom tek, Tek trojk in še mnogo drugih. Najbolj doživeta prireditev je bil ravno Ljubljanski maraton, ki je bila sklepna prireditev naše ekipe. Nekateri sotekači so namreč pretekli maraton. Celoten maraton – 42.195 metrov. Nekateri od njih prvič. Mene ni bilo med njimi. Oddelala sem polovičko in pristala med »softiči«.
Po navdušenju, ko sem pritekla v cilj, me je zajela cela paleta občutij ob spodbujanju sotekačev! Kako rada bi bila med njimi! Od vseh teh čustev bi se skoraj zadušila. Brez solz ni šlo, pa ne nalašč, češ, babe vse izsilijo s cmihanjem, ampak fino je pa bilo, ko je moj najljubši bodoči maratonec ponovil obljubo izpred nekaj dni: »Glej, za maraton je treba trenirati v takem tempu, kot si sedaj, vsaj dve leti. Ga bova pretekla drugo leto, skupaj …« In sva ga. Kakšno bi bilo moje življenje v tistem obdobju brez teka? Dolgčas! Prepričana sem. Tako pa je bilo – noro!
To je bilo eno najbolj čudovitih let mojega življenja. S človekom, ki ga imam najraje na svetu, sva trenirala skupaj. Resno. Redno. S pomočjo najinih punc. Dvanajstletna Nina in devetletna Urška sta tudi trenirali atletiko. Pridno sta hodili na ŽAK in trenirali pri Urbanu in Primožu. Nato sta naju učili tekaško abecedo. Tega midva nisva znala. Super je bilo! Tekli smo kot račja družina: spredaj racak ati, račka Nina, račka Urška in raca mami. Kar smejalo se nam je! Na koncu treninga smo finiširali in tekmovali, kdo bo prvi doma, pred hišo. Navadno sem bila zadnja.
Veste, zaradi vaše obsedenosti s čimer koli (maraton, služba, košarka, glasba …) ne sme nikoli trpeti vaša družina: vaš partner in vaši otroci. Če ste se odločili, da boste imeli družino, potem je družina vaša prva skrb in odgovornost. Predvsem otroci! Srce se mi trga, ko gledam karieriste v njihovi namišljeni pomembnosti, kako zanemarjajo svoje drage. Takšni otroci bodo vse življenje trpeli posledice zanemarjanja staršev. Denar in materialne dobrine so pomembne veliko manj, kot to želi prikazati današnja družba.
Zato mi gredo izjave, da nekdo ne more teči, ker ima premajhne otroke, na živce! Prilagodi si trening. Teci počasi. Prikaži tek kot igro. Poveži se z ostalimi starši in izmenično tecite. Danes je možno vse! In tako je od nekdaj. Tudi midva sva trening maksimalno prilagajala otrokom. Dolge treninge sva navadno opravila ob nedeljah tako zgodaj zjutraj, da sva punci še našla v postelji.
Z roko v roki
Ti dolgi treningi so bili božanski! Tekla sva po poti okoli Ljubljane (PST) in ker še ni bilo pitnikov, midva pa brez izkušenj iskanja vode po pokopališčih, smo dan prej vsi skupaj nastavili plastenke z vodo in jih poskrili v grmovje ali na drevesa.
Uf! Spomnila sem se, kako grozno so me sprva bolele noge tam od 26. kilometra. Nisem bila navajena! Danes sploh ne doživim več podobne bolečine. Saj čutiš mišice, ampak čisto drugače. Zato je res popoln nesmisel, da ne bi ves čas ohranjal svoje pripravljenosti na nekem nivoju. Jaz za sebe pravim: »Vedno moram biti tako fit, da lahko kadar koli odtečem na Bled na kremšnito!« Ali: maraton lahko odtečem kadar koli. Si predstavljate, da mi kdo podari npr. startnino za Bostonski maraton skupaj z avionsko karto, ki bo čez dva dni? In da odgovorim: »Ne morem, nisem pripravljena!« Sramota! Jaz sem vedno pripravljena. Meni lahko vedno podarite startnino na katerem koli maratonu! Ne bom ga pretekla najhitreje, pretekla ga pa bom.
Za prvi maraton sva resnično trenirala sistematično. V oporo sta nama bila Polet in Gallowayeva knjiga Od joginga do maratona. Pazila sva na cikluse treninga: baza, moč, hitrost. Tekla sva kratke intervale v hrib, na poti med Toškim čelom in Topolom je primeren klanček. Ponovitev je bilo nekje do 12, na koncu si imel noge težke, kot bi bile iz betona. Pa trening intervalov na stadionu. Včasih sva čakala, da končata svoj trening Nina in Urška, midva sva pa odtekla svoje 1600 mt intervale. Od 8 do 12 ponovitev. Tekla sva izmenično, vsak je bil en krog prvi, tako sva ohranjala tempo. Kako sva bila utrujena! Ampak srečna in zadovoljna. Treningi so naju povezovali, pa čeprav sva se včasih prepirala zaradi taktike, izbire proge in podobnih zadev. Tek naju je še dodatno povezal.
Tudi dolgi teki so bili resnično dolgi. Zadnji dolgi tek, ki naj bi bil od tri do štiri tedne pred maratonom, je bil dolg kar 45 kilometrov. Si predstavljate najino počutje v nedeljo ob deveti uri zjutraj? Sedeč na terasi z nogami, dvignjenimi na sosednjem stolu, sva pila vsak svojo vodo in omamno dišečo kavo! Takrat še ni bilo »must drink« po vadbi pripravkov. Pa tudi če bi bili. No, vidite. To dela tek. Res bi bilo dolgočasno brez teka. Nikoli ne bi pretekla svojega prvega maratona! In to s svojim možem. Z roko v roki sva pritekla v cilj. In vsak od naju je doživljal tistih zadnjih 200 metrov popolnoma drugače. Nikoli ne bi pretekla nepozabnih trojk s svojima hčerkama, ekipa Veseličke, 29 km, nora zgodba! Nepozabna, srčna zgodba. Nikoli ne bi doživela teka v sneženju, ponoči, ob polni luni! Romantika na vrhuncu! Tisti mehki, novozapadli sneg. Pa tek v burji, ledu, toči, ko skoraj ne moreš dihati, razen tako, da tečeš zadenjsko.
Tek v dežju, kot je bil na primer letošnji Bovški maraton. Ni deževalo, lilo je, bliskalo in grmelo, Soča divja in smaragdno zelena, ogromna in Polovnik in Svinjak s Kaninskim pogorjem skrit v meglo in dež. Voda v supergah, očeh, ustih, nosu, povsod. Ampak tako FAJN! Pa sneženi maraton v Ljubljani! Letela sem, letela. Še danes ne morem verjeti, da nisem imela niti enega žuljčka in da mi je uspelo odteči maraton pod tremi urami in pol. Sedaj lovim ta čas, in on mi beži. Jaz pa se ne dam! Do smrti imam še nekaj časa. Všeč mi je ta igra. Joj, koliko je tega! Moja amsterdamska grozljivka, kakšno doživetje, kakšno dogajanje. In ostalih trinajst maratonov, tekov trojk, neznanega števila polmaratonov ter krajših tekem! Štafet!
Moj tek je moje zdravilo
In vedno moji srčki v cilju. Sedaj včasih kakšen manjka. Ampak jaz vidim vse skupaj tam, čeprav je kakšen med njimi kje daleč na potepu. Jaz vedno tečem malo še za tiste, ki jih imam rada.
Osebno mi je tek vedno predstavljal tudi mersko enoto. Kako? Potem ko pride človek tekač iz službe, z glavo, polno raznih problemov in službenih »neumnosti«, gre navadno odteč nekaj kilometrov, da se sprosti in »spuca«. Moja enota je bila pet kilometrov, nato deset. Ko se je začelo dogajati, da tudi po dvojni dozi teka ni bilo miru v glavi, sem uvidela, da je čas za zamenjavo službe ali korenito spremembo na sebi! Oboje sem že izvedla. Imam pa nasvet! Če ste na delovnem mestu preobremenjeni ali celo šikanirani, skušajte to obrniti sebi v prid. Tecite. Ampak ne z jezo. In delo ter odnose uporabite kot mentalni trening za maraton. Pomaga. Uspešni boste. Tekaškega zidu morda ne boste nikoli občutili. Včasih so celo nemogoči predpostavljeni ali sodelavci pravi blagoslov. Obrnite vso slabo energijo, ki jo oni uperjajo v vas, v dobro energijo zase. Potrebovali jo boste in še kako vam bo prišla prav. Kjer koli in kadar koli v življenju.
Moj tek je tudi moje zdravilo. Prepričana sem, da bi bila brez športnega in aktivnega življenja veliko manj zdrava. Tek mi pomaga praktično pri vseh zdravstvenih težavah, razen »podplatnih« zadevah, kot so žulji in podobne zadeve. Priznam: tek mi je vzel že nekaj nohtov! Ampak tudi podaril nove.
Tek je energija. Nekakšen antioksidant. Zdravilo za različne bolezni. Tek je moje zdravilo! Astmo sem ubila s tekom ali bolje: držim jo na vajetih. S tekom sem premikala mejo dušenja in si nekako širila pljuča. Sprva me je začelo dušiti po prvem, nato petem kilometru. In lepega dne šele po desetem. Vztrajala sem in kot po čudežu – po neki magični meji, naporu in izpljuvani sluzi – lahko ponovno zadihala s polnimi pljuči. Res je bilo prav čudežno. Na desetem kilometru te duši, piska in potem, kot bi odrezal. Konec dušenja, piskanja. Zadihaš na polno, kot bi dobil dodatna pljuča. Kot bi v motor dotočil ekstra gorivo. Uf! Raketa! Zato rada tečem dolgo in daleč. Podoben občutek doživiš v hribih, v planinah. Tam nad 1000 metri nad morjem. Ko pocrkajo pršice! In više kot greš, laže dihaš.
Tudi prehlad uspešno saniram s tekom, le pravočasno moram odteči »zdravilni tek«. To je tisti trenutek, ko je nos poln, vendar pred fazo pridobivanja vročine. Če boste odtekli pravi čas, vam bo uspelo očistiti nos in prehlad bo samo še spomin ali pa še to ne. Sicer pa mi je tek dolgo zadostoval pri »hrbteničnih« težavah. Danes vem, da je tek premalo. Treba je tudi telovaditi, plavati. Pravzaprav – migati!
Tek resnično dela čudeže. Ne le zunanje dogajanje, ki ga lahko kdo opiše v obliki nekakšnega tekaškega poročila, glavnina dogajanja je v tekaču. V duši. Kaj ti naredi! Čustva, doživljanja, občutenja! Od ljubezni, hvaležnosti, jeze, trme, bolečin, navdušenja … ne morem opisati vsega. Sem že napisala, da bi človek včasih kar razjokal med tekom od vseh teh čustev? Ali pa zavriskal? Kot sem letos v Čezsoči. Tek in maraton sta življenje. Maraton je življenje. In tek je kri.
Če na koncu še enkrat na hitro pogledam na svoj tek prek celotnega življenja, zagledam tiste drobne tekaške trenutke, ki sem jih doživela kot otrok v osnovni šoli. Kako zelo pomembni so učitelji in starši! Nisem omenila svoje mame, kako me je nevede spodbujala, naj tečem. »Pa pojdi za Savo in malo poteci, se boš lažje učila!«
Tek z možem in otroki, vztrajanje v teku tudi po tem, ko se je moj sotekač spremenil v spremljevalca na kolesu in v pravi »prototip tekaškega trenerja«, kakršne poznamo danes. Petnajst let teka vse leto z vsakoletno tortico, ki se ji reče Maraton. Ves ta čas se spreminjam sama, s tem moj tek, okolje in ves svet. Vendar vztrajam in tečem. Dobivam nove ideje in želje. Umikam se nekam gor v gozd, v samoto. Tam je mir. Izogibam se gneči na poti okoli Ljubljane, predvsem v končnicah tekaških dogodkov, kot sta Tek ob žici in Ljubljanski maraton.
Punca, ki je tudi Forrest Gump
Ni mi všeč gneča. Velike tekaške skupine. Naj kar bodo, saj me ne motijo. Luštni so! Občasno se jim rada pridružim, ampak res občasno. Ker to nisem jaz. Jaz neskončno raje tečem sama. V miru. Šla bi gor v gozd ali pa za Savo. In tekla dolgo, neskončno, kot Forrest Gump.
Ja. Nekoč sem imela enajst let. In nikoli nisem imela rožnate obleke z belimi pikami. Mogoče si jo bom nekoč kupila. Tečem pa. Tek ni ostal del mojih sanjarij. Tukaj je zdaj in ob meni, od nekdaj, del mene in mojega življenja. In hote ali nehote tudi del ljudi, ki jih imam najraje. Očitno smo si usojeni!
Članek objavljen v posebni prilogi Dela in Slovenskih novic : Maraton, 19. 10. 2017.
Pametnejši, izkušenejši in izobraženejši ter “šekajnejši” so napisali že na tone člankov, knjig, listkov in podlistkov. Tako, da tisti, ki se odpravljate na svoj prvi, drugi, tretji … ali katerikoli že maraton, veste. Vsaj lahko bi, če ste se vsaj malo pobrigali. Če ne praktično – vsaj teoretično.
Kako se lotiti teka
Kako pripraviti svojo tekaško taktiko. Kako… prvi kilometer, dan pred tekmo, teden prej, sekundo po startu. Od opreme, tempa, prehrane, prebave, obleke, treninga, maže, superg, ur, kap, rokavic, gelov in še vsega drugega. Kaj delati in kaj ne.
Večine vseh teh informacij naj bi se človek zapomnil ampak resnica je ravno obratna. Pozabimo. Malo panike in treme in… puf!
Ampak – ko gre zares, ko vrag vzame šalo, takrat se ozavestimo. Se spomnimo! Če imamo srečo, ko še ni prepozno.
Kaj bi s taktiko, če imam trike!
Letos nimam posebne taktike. Sem se pa domislila natančno dveh trikov. Za vsak slučaj: če bo kriza. Najverjetneje zaradi krčev. In prav tako verjetno zaradi izgube energije.
Krči zaradi pomanjkanja čokolade
Obstaja velika verjetnost, da se me lotijo. Trpim namreč za pomanjkanjem magnezija. Tega ne vem le zato, ker krče začutim ponoči in preko dneva! Ves čas trpim za strahovitim pomanjkanjem čokolade. Moje telo zahteva čokolado. Moj organizem ne zdrži dneva brez čokolade. V neki zelo tuji in zelo priznani reviji je bil objavljen članek prehranskega strokovnjaka, da lahko nekontrolirana želja po čokoladi in to predvsem – PAZI – črni čokoladi, pomeni, da dotičnemu osebku primanjkuje v telesu magnezija. Priznam, da mi je resnično odleglo, ko sem prebrala članek. Črna čokolada je meni najboljša! Torej nisem odvisnica – ampak pacient!
Čokolada je tudi moje zdravilo
Črna čokolada z rižem. Črna čokolada z lešniki. Velikim! Malce sem se razvadila. Sicer je črna čokolada brez polnila tudi dobra ampak opažam, da mi morda v telesu primanjkuje še kakšen drug element, ker telo zahteva črno čokolado s polnilom. Občasno si pomagam s sendvičem. Košček …ups, kos črne čokolade skupaj z navadno mlečno. Je tudi v redu. Mlečna čokolada ubije grenkobo in črna ubije sladkobo.
Medved na Golovcu?
Ob zadnjem dolgem teku sem ugotovila, da mi na letošnjem maratonu ne kaže dobro. Ob izgubljanju po Golovcu so me v polmraku zagrabili krči. Ker magnezijeve tabletke pridno jemljem je jasno kot beli dan. Premalo čokolade. Ob razmišljanju o črni čokoladi je tisti dan, ki to ni več bil, postajal dejansko vse bolj črn. In misel, da se medvedi sprehajajo po Rašici in Šmarni gori, ni bila prijetna. Zakaj jim Golovec ne bi bil všeč? Golovško gričevje je praktično en hud gozd. Temen. Črn. In prostran. Tistega v noč izginjajočem dnevu ga ni bilo konca. Golovca. Dneva pa. In še konec je bil dvakrat napačen. Prvič Bizovik namesto Rudnik.
To praktično pomeni, da se moraš obrniti in teči hitro nazaj proti vrhu in se usmeriti v pravo smer, ki pa to spet ni bila. In tako sem z grozo ugotovila, da sem pritekla na Orle namesto v Rudnik. In se naenkrat znašla na izgubljeni potki iz konca aprila 2014 po kateri naj bi takrat pritekle svoj trening Veseličke! Ja, če je človek dovolj vztrajen, vedno najde. Včasih takrat, ko ne išče. In večkrat bi bilo še takrat bolje, da ne bi. No, ampak sem vsaj vedela, da tečem spet v povsem napačno smer. V takih primerih je pametno, da se človek ustavi in prisluhne, če se kje kaj sliši. No, v tem primeru to ni bilo pametno, ker me je v meča desne noge grdo usekal krč. Uf! Pomislila sem, da sedaj res ni časa še za to. Kje me bodo pa našli, če še sama točno ne vem kje sem. Sicer sem imela s seboj mobitel ravno zaradi svojih izkušenj izgubljanja po Golovcu. Ampak kaj ti bo mobitel, če ne veš kje si? Poskusila sem narahlo steči, pa ni šlo. Skušala sem si raztegnili podplat tako, da sem z vso težo stala na iztegnjeni desni nogi. Malo je popustilo ampak ne za dolgo. Sem se že videla, kako bom prespala v gozdu. Če je pozimi nek gospod preživel celo noč z zlomljeno nogo brez da bi zmrznil ter ga požrl medved, bom tudi jaz, sem se tolažila. Skušala sem spet malo steči . Tokrat je šlo. Ampak počasi, previdno. Tekla sem narahlo, enakomerno, počasi naprej. Srečala sprehajalko, ki me je usmerila ven na asfalt in prijazno ponudila, da me zapelje. Malce naprej ima parkiran avto. Kje pa! Ne morem prešpricati enega izmed najpomembnejših treningov pred maratonom.
Krčotrik
Po asfaltni cesti dol proti Dolenjski cesti je šlo lažje. Ravna podlaga, krč je popuščal. Trening bo uspel. Le tekla bom drugje, kot sem prvotno načrtvala, sicer bom za vsaj deset kilometrov predolga.
No, to je ta trik! Če bodo krči, teci počasi enakomerno naprej. Samo naprej. Samo ne ustavi se. Premikaj se počasi naprej proti cilju, enkrat bom že prišla.
Trik “adijo Ljubljana”
Mislim, da kaj drugega ne bi smelo iti narobe. V primeru prevelikega popuščanja pri hitrosti zaradi izgube energije, se bom poslužila drugega trika. Nekateri boste pomislili, saj ni važen čas, lahko greš počasi do cilja. Se strinjam. Ampak jaz raje pridem prej. Si manj zmatran. Pa bolj fino se mi zdi. Vsaj pod štiri urice. No, samo toliko. Sem skromna. In tudi zato imam letos v rokavu ta dodaten trik. Ker me drugo leto na maratonu v Ljubljani ne bo! He, he! Mogoče bom tekla polovičko, ampak maraton pa ne! In tako bo še vsaj eno leto naprej. In mogoče potem še eno. Brez ljubljanske dvainštiridesetice. Ker jo bom odtekla drugje.
No, in tako si bom lahko prepevala, malce z nostalgijo, ravno tako kot na letošnjem koncertu Pankrtov: ” Adijo Ljubljana, adijo Kodeljevo, adijo prjatli, zdej čas je za slovo!” Tam, kjer bom tekla mimo “mojega” vrtca. Proti Kajuhovi gor!
Samo za tisti drugi del maratona, saj veste, za drugo polovico, potem, ko softiči odvijejo v svoj cilj. Bom med njimi drugo leto. Ali pa še to ne.
Sicer je pa to vse.
Malce razmišljam, da obudim svoj MP-3 za drugi krog. “Za tempo. Za fajn musko. Da bo bolj letel … do cilja.”
Zaključek
Naprej, enakomerno, brez popuščanja – za čokolado v roki naprej!
Adijo Ljubljana, vem, da mi bo težko, če me res drugo leto na maraton ne bo!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Do maratona nas loči še nekaj tednov. Čas, ko lahko naredimo več stvari narobe kot prav. In kaj je to?
Trening
Naj vas ne zagrabi panika! Ne spreminjajte tekaškega plana! Držite se svojega začrtanega tekaškega programa in ne nasedajte idejam, da ste storili kar ste in da za kaj več ni časa. Časa je še ravno prav, da stvari dodobra pokvarite ali pa izboljšate.
Ne izpuščajte treningov in ne pretiravajte z njimi. Lepo po pameti, prosim!
Superge
Ne tecite v pravkar kupljenih novih supergah! Nekje nenapisano pravilo velja, da je zadnji čas za nakup novih superg tri tedne pred dogodkom imenovanem maraton. Vendar to pravilo velja le pogojno! In sicer, da kupite superge, ki vam resnično pašejo na noge. Torej nek model, ki ga dobro poznate in na katerem proizvajalec ni nič spremenil. Praktično preizkušen, “star” copat. V nasprotnem primeru vas neprevidnost in neučakanost lahko staneta dirke. Zakaj?
Smiselno je namreč, da zadnji dolgi tek (cca 35 km) opravite najkasneje tri tedne pred maratonom. Priporočljivo je, da tečete v tekaški opremi od nogavic do kape ter v supergah, katere boste nosili tudi na dirki. Na tem treningu namreč preizkušate kompletno tekaško opremo vključno z morebitno “tekaško hrano” kot so razni geli, izotonične pijače in podobne “ične” zadeve.
V kolikor boste namreč po neumnosti staknili žulj se lahko celo poslovite od maratona. Seveda govorimo o žulju in ne o žuljčku.
Torej: superge za letošnji maraton bi morali kupiti že vsaj pred enim mesecem! Tecite v starih ali pa vsaj v starem modelu. Časa za ekspirementiranje pa res ni več.
Podplati
Tekač mora skrbeti za svoje tekaške podplate bolj kot kdorkoli drug. Zaradi obremenitve smo namreč bolj podvrženi raznim poškodbam kot so žulji, otiščanci in trda koža. Občasen obisk pedikerja je skorajda nujen, vendar pazite kdaj. Pomembno je kaj počnete s podplati v zadnjem mesecu pred maratonom. Obisk pedikerja v tem času ni najbolj genialna ideja.
Teža
Ne zredite se! Kontrolirajte svojo težo vsak dan.
Maratonci vemo, da je vsak dodaten kilogram telesne teže, ki jo nosimo na dirki vseh 42.195 metrov, na koncu težja od cele tone! Veliko lažje tečemo, če smo kakšen kilogram lažji kot težji. In če ne tečete samo zaradi tega, da maraton pretečete pač pa tudi zato, da ga pretečete dobro ali celo odlično, vam lahko zatrdim sledeče: vsak dodaten kilogram telesne teže pomeni vsaj pet minut slabši rezultat na celotni maratonski progi. In neskončno več vloženega truda na poti do cilja!
Bodite striktni pri prehrani in treningih! Le tako se boste izognili dodatnim kilogramov, ki se na nas tako hitro naložijo. Predvsem v tem času leta, ko se je ozračje malo ohladilo, zunaj dežuje nas pa nezadržno vleče v hladilnik in še kam drugam.
Tace proč!
Prehrana
Ne lotevajte se shujševalnih diet! Ne bodite površni pri prehranjevanju. Jejte zdravo in raznoliko. Potrebujete vse: od ogljikovih hidratov do maščob. Pa vendar ne vse po vrsti! Poskrbite za zdravo hrano. Sama se izogibam vsemu kar je belo, ker mi ne paše. Bel kruh, testenine in raznorazne slaščice me napihnejo in utrudijo. Neskončno več energije in dobrega počutja boste deležni po polnozrnatih in nepredelanih živilih. Čim manj soli in sladkorja. Meso pa naj bo kvalitetno in domače. Veliko zelenjave in sezonskega sadja. Sem ribe omenila? Preverite pri trgovcu, kdaj imajo dostavo in jih jejte vsaj enkrat tedensko – čim bolj sveže.
Hidracija
Telo ima spomin. Pijte dovolj vode in ne zamenjujte žeje za lakoto. Alkoholu pa se raje izognite saj veste, da alkohol dehidrira telo in na splošno zmanjša delovanje funkcij v telesu. Ne pretiravajte z praškastimi napitki. Jabolčni sok razredčen z vodo je zakon!
Spanec
Pojdite pravočasno v posteljo in poskrbite za miren in sproščujoč spanec. Branje in gledanje televizije pozno v noč naj počaka na čas po maratonu, če že.
In ne jejte prepozno zvečer. Sicer boste zamudili noč za dober spanec. Telo ima namreč preko noči preveč dela s prebavo, da bi se lahko temeljito spočilo.
Naša glava
Ne cincajte! Vizualizirajte svoj tek, prepričani bodite v svoje odločitve. Če ste dovolj trenirali boste zmogli. Če niste – potem pozabite na maraton. In prestavite svoj izziv v prihodnost. Na takrat, ko bo vaša glava to hotela. Saj veste: vse je v glavi. Vse- ali pa nič.
Krvodajalske akcije
Počakajte! Imejte radi svoje telo zato ga ne izčrpavajte po nepotrebnem. Čas za darovanje krvi bo mesec dni po maratonu. Nič prej!
Od starta do cilja
Torej: trening, zdrava prehrana, hidracija, preizkušena tekaška oprema, skrb za telo in počutje.
Ter užitek na treningih ali bolje – teku. Bolj kot maraton sam je pomembna pot do maratona. Srečno!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Naj me koklja brcne, če to ne bo moj maraton prihodnje leto!
Ne bom napisala klasičnega članka z uvodom in opisom prireditve, z nekaj zgodovine in statističnimi podatki.
Ne bom, ker je brez veze.
Dež celo noč. Prekrita z dvema zguljenima palerinama za 3 eure, ki sem ju kupila za hčeri pred kakšnimi desetimi leti sta tudi najboljša tekaška oprema zadnjih desetih let. Ščitita me pred dežjem in mrazom.
Vse se je dogajalo zelo hitro. To se zgodi, če prideš na start med zadnjimi, kar je pravzaprav v tako mokrem vremenu še najbolj pametno.
Ni bilo časa niti za ogrevanje. Ko bovški zvonček naznani start, si slečem zgornjo palerino, saj je dež skoraj ponehal. Iz previdnosti drugo pustim na sebi.
Stečemo!
Navijači nas bodrijo in mi tečemo čez vas Bovec. Navzdol. Tek je lahkoten, cesta se ves čas spušča skoraj 6 kilometrov mimo Boke vse do Srpenice. Temu primeren imam tudi tempo. Z vsakim kilometrom močneje dežuje ampak videti je, da prav nikogar dež niti malo ne moti.
Tečemo po cesti, ki je med letom polna motoristov ter prikoličarjev in kombijev naloženimi z rafti in kajaki. Tudi danes je videti kar nekaj “čolnarjev”. Le zakaj ne, voda je mokra pa naj bo v obliki kapelj ali pa reke.
Dobro poznam vse te kraje, najbolj iz perspektive kolesarja. Zato je teči tu, kjer je med sezono nemogoče, še toliko večji užitek. Zelenje vsepovsod, kaninsko pogorje, Polovnik na drugi strani, vendar vse to gorovje je bolj čutiti kot videti.
V vasi Srpenica se poslovimo od asfalta in stečemo preko vasi do Soče. Tek po poti tekače razvrsti v dolgo vrsto, tečemo praktično eden za drugim. Že davno sem se prenehala izogibati lužam, superge so že davno čisto premočene. Pazim le na teren, ker drsi. Zemlja je razmočena, previdni moramo biti.
Soča. Previdno tečemo, mestoma hodimo po potki do visečega mostu. Da, pod tem mostom je prijeten tolmun, kjer sva se poleti hladila. Bilo je tako vroče, da se ni bilo težko na hitro potopiti v vodo in potem poskušati znova in znova.
Danes bi bil to samomor.
Soča je namreč neprepoznavna. Ne znam si predstavljati kajakašev na takšni vodi. Soča je ogromna! Tako velike še nisem videla. In tudi ne v takšni belo zeleni barvi ne. Mogočna je. Magična. Pravljična! Grozeča? Mogoče na trenutke, ko nekje sredi mostu začutim, kako močno se zibljemo.
Tek preko mostu je namreč prepovedan. Redar ob mostu nas opozarja, naj ne tečemo. Pomislim, da se morda nekoč lahko zruši. Raje ne pomislim, kaj bi se zgodilo.
Pogledam okoli sebe, po strugi navzgor in navzdol. Noro!
“Uauu!” slišim sebe in ostale. Vzklikamo od navdušenja! Kakšna narava! Dež pa lije kot nor ampak nam je vseeno.
Sledi tek po planinski poti vse do vasice Log Čezsoški. Levo in desno od nas so hribi, tečemo ob strugi smaragdne divje Soče! Široka je, ogromna. Niti sledu soških belih kamenčkov.
Mestoma se malce razjasni, za nekaj trenutkov se razgrnejo meglice in oblaki ter postrežejo z dih jemajočim razgledom.
Prelepo je.
“Kakšna sreča, da sem lahko tu in tečem”, pomislim.
Malce pred vasico opazim, da je od moje palerine ostalo bore malo. Desni rokav in ovratnik, leva stran plapola za menoj kot zastava.
Zazdi se mi, da ne bo več dežja. Palerino zvijem v klopčič in jo zabrišem v smetnjak ob poti.
Spet smo na asfaltu, lažje je teči.
Navijači so čudoviti. Ko stečem mimo možakarja s slovensko zastavo pa se ponovno ulije.
Dežna kaplje padajo tako močno, da praktično ne vidiš nič pred seboj. Samo tla, ki se spremenijo v strugo potoka. Mestoma je voda preko gležnjev, ampak gremo naprej.
Moja preljuba kapa s šiltom je že zdavnaj kapitulirala. Šilt komajda še služi svojemu namenu. Voda je našla pot mimo šilta preko tkanine direktno v moje oči. Komaj gledam. Ampak sol, ki se je nabrala med tekom je že zdavnaj izginila. Obraz mi dež dobesedno centrifugira.
Težko gledam, trepalnice mi je skoraj obrnilo navznoter.
Spet imamo Sočo čisto blizu, ljudje iz rafta nam vzklikajo, mi jim mahamo nazaj. S kajaki verjetno po tej ogromni vodi ne bi šlo. Če bi, bi si bili že preveč podobni – le da imamo tekači danes noge v vodi vsaj toliko kot nekoč nekdo s katerim sva se pred leti skupaj vozila po Soči – glavo pod vodo.
Čakam, da pritečemo ven iz goščave na polje. Tam me čaka moj nesojeni Svinjak s 1653 mt nadmorske visine. S svojo tipično razpoznavno podobo je pravi zaščitni znak Čezsoče in Bovca.
Lije noro, lije tako močno, da med kapljami, ki tečejo v oči, nos in usta, komaj diham. Pijem vodo kar iz neba.
Svinjaka ni nikjer. Nemogoče ga je videti.
Pri cerkvi v Čezsoči smo deležni pravega orkestra, igrajo kot za stavo. Stare slovenske pesmi! Stojnice s hrano! Številni navijači! Občudujem jih, ne nam, njim je potrebno ploskati! Vztrajajo tam stoje, v mrazu in dežju.
V mrazu in dežju je veliko lažje teči kot stati. Garantirano.
Pri mostu pritečemo na razkrižje, kjer se ločijo polmaratonci in maratonci. Softiči stečemo v klanec proti Bovcu, za vse tiste, ki to niso, pa se začne še lepša polovica maratona.
Klanec je strm, vendar gre. Vztrajno tečem naprej, zavedajoč se, da me do cilja loči še dobra dva kilometra.
Dežuje, lije, grmi in bliska. Prava nevihta, pravi sodni dan.
Pritečem mimo dveh fantov, dekle v sredini ni videti dobro. Povprašam jih, če kaj potrebujejo. Da, sladkor, glukozo, karkoli.
Zadeva je resna. Nenadoma tek ni več pomemben.
V žepu najdem dve tabletki Enervita, celo pot se nisem spomnila nanju.
Tekačica je videti izmučena, poje tabletko. Ne morem verjeti, vendar ji prav nič ne pomaga.
“Ima kdo vodo?” Pri vsem tem dežju, nihče nima vode. Nihče nima mobitela.
Položimo jo na tla, ne more več stati, povsem je obnemogla. Gledam, kje je kakšen suh kos tekstila, nekdo ponudi vrečo, ki je služila kot palerina in jo pokrijem. Itak nič ne pomaga. Na lepem se zavem, da nimam pojma. Pa imam vsaj tri tečaje prve pomoči.
Držim jo za roko in sprašujem, če je kaj bolje in ona odšepeta: “Saj sem v redu, kar pojdite,” ampak ni. Sploh ni. Komaj govori. Leži tam na mrzlih tleh v vodi in … tek je postal čisto nepomemben. Brez veze! Pomislim, lahko bi bila moja hči, vsakdo od nas je lahko nekoč na njenem mestu …
Tekača, ki sta ji prva priskočila na pomoč, sta končno dobila mobitel. V vsem tem dežju je problem, ker tudi mobitel noče delati takoj.
Razmišljam, naj stečem navzdol ali navzgor, ampak, nekdo je že stekel, tekači, ki so tekli naprej bodo obvestili reševalce.
Končno, rešilec prihaja. Občutek imam, da bo v redu. Ob njej so znanke, pritekle so mimo.
Stečem naprej, gor v klanec, neverjetno lahko mi gre, polna sem adrenalina, rada bi bila čimprej na vrhu, bojim se, da morda ne bo rešilca, želim priteči do kakšnega redarja.
V tem zagledam avto, ki pelje navzdol. Maham mu, morda je njen znanec. Nato sledi še rešilec. “Vse bo v redu,” pomislim in tečem naprej, umirjeno, noben tek ni vreden poškodbe. In včasih si v svojem navdušenju nevede delamo škodo. Veliko. Sebi in svojemu zdravju. In zdravje je nad vsem.
Do cilja je slap vode, ki teče po meni, drugotnega pomena. Mislim na deklico, tam na asfaltu, v dežju. Sedaj je že v rešilcu, sedaj je v redu.
“Dejmo Mojca,” zaslišim in istočasno zagledam svoje navijače. Tečem skozi vodni slap v cilj.
V cilju srečam fantiča, ki jo pozna. Njeni znanki … vse je videti v redu.
Maraton je življenje. Včasih lepo, polno presenečenj in drugič tako predvidljivo, pa spet skrivnostno in že v naslednjem trenutku čisto sranje.
Dobesedno.
Nekdo leži, na tleh, nemočen.
Ostali pa tečemo mimo, kot da ni nič.
Lahko bi bilo tudi tako. Včasih smo ljudje tako egoistični! Čemu?
Dobim medaljo okoli vratu.
Jaz pa sem z mislimi še vedno tam dol, na asfaltu. Držim pesti za punco, da čimprej pride k sebi. In da se iz te izkušnje kaj nauči. In popolnoma jo razumem. Zgodi se, da se nevede izčrpaš do konca, ker vztrajaš, ker nočeš odnehati, ker postaneš birič sam sebi. In to ni prav. Zdrava pamet je prva. Zaradi zdravja. Vse ostalo pride kasneje…
Ja, bili so časi, ko sem se tudi jaz bala sama sebe. Pa sem pritisnila na bremzo.
Bovški maraton, v dežju in bliskih. Grmenju in divji, zeleni Soči.
Ljudje smo res čudni! Nikoli zadovoljni. Enkrat prevroče, drugič premraz in tretjič – premokro. Vreme je vedno pripraven izgovor – pa naj bo še tako odlično. Le malce domišljije potrebujemo. Resnica pa je ta, da je zunaj vedno tekaško vreme.
Problem je le naš – lenoritis. Baje je lenoba človeku podana v zibelko.
Dež. Dežuje. Misel na mokro obleko, kaplje, ki tečejo za vrat, vodo v supergah … človek bi ostal kar notri.
Tako sem praktično celo popoldne preživela v cincanju. Najprej je bilo potrebno skuhati kosilo. V resnici bi lahko odtekla svoj trening predno sem se lotila kuhe. Potem je sledilo kofetkanje in saj veste, s polnim želodcem resnično ne moreš teči.
Medtem zunaj skoraj popolnoma preneha deževati, idealen trenutek za skok v superge. Ampak, ne. Potrebno je pospraviti še malo po kuhinji, pa po predalih v dnevni sobi.
Ura pa teče naprej. In septembra je dan že občutno krajši. In ker teče ura, pričnejo teči še dežne kaplje.
“Pa ravno zdaj,” se sprenevedam, kot bi ne vedela že prej, da bo slej kot prej pričelo deževati. Pa saj rada tečem v dežju! “Ampak prijetneje je, če malce manj dežuje. Prijetneje je, da te dež ujame med tekom”, čemerno gledam ven in napenjam možgane, kako se izogniti teku in to tako, da bom vseeno tekla. Misija nemogoče!
Na pol oblečena v tekaško opremo hodim po stanovanju in godrnjam, kako dežuje. Mogoče bi dobila odpustek? “Joj, kako dežuje!” začnem pri hčerki, ki se odpravlja ven. “Ja, kaj je mami?” “Ne ljubi se mi iti tečt”, bolj potihoma izdavim. Kot da ne velja, če rečem bolj potiho. Želim si, da bi mi rekla, naj ostanem doma ter da prehudo dežuje, da se lahko prehladim, zbolim. “Saj ti ni treba iti, glej kako dežuje!” Sanjsko. In že se slišim: “Ah, bom kar šla!” Ampak majčkeno pa vseeno kolebam, da pa res ne bi šla. Ampak potem …
Poskusim z na moč žalostnimi očmi še pri mojemu, ki me začudeno pogleda: “Pa kaj ti je! Temno bo, kaj pa čakaš?” “Dežuje …ful dežuje … kaj pa …” skušam narediti tiste globoko žalostne oči, saj veste, tiste iz risanke. Napenjam oči, skušam jih potegniti nazaj v očesne jamice in potem spet ven, ampak ne gre. “Pa saj si že v hujšem tekla!” se čudi in me debelo gleda.
Saj vem.
Saj vem, da bom šla tečt. Itak. Moram. Ljubljanc se bliža. In Bovec čaka. In ne počutim se v redu, če ne tečem. Več kot dva dni presledka je preveč.
Iščem anorak. Kolesarski je že čisto porozen, vzamem navadnega, rdečega. Kupljen je bil pred četrt stoletja za v hribe. Material je čudno trd. Moram ga preizkusiti, če sploh še služi svojemu namenu.
Obvezna je še kapa s čim daljšim šiltom. Ta je malce mlajša. Moj mi jo je milostno odstopil, ker je dobil novo. In sploh ena izmed redkih kap, ki jih lahko poveznem na svojo debelo bučo.
“Itak bom vsa blatna,” razmišljam.
Da bom v stilu, si navesim še svoje najstarejše tekaške pajkice kupljene za namen najinega prvega maratona. Žolna šport. Ko tečeš ves čas lezejo navzdol, so pa fenomenalne, ker so od razkoraka do pasu vedno daljše. Raztegujejo se kot zvečilna guma. Razmišljam, da bom iz njih kmalu lahko naredila tekaški pajac. Potem, ko bom pas lahko potegnila do vratu, bom naredila samo še dve luknji za roke, okoli vratu pa zategnila vrvico. No, v resnici bodo letele v smeti. Mogoče. Malo sem pa tudi čustveno navezana na njih. Tiste luknje po kolenu me spominjajo na moje številne tekaške levje skoke. Ah, nekaj časa jih bom še kar imela. Mogoče si jih nekoč zavežem vrh glave in izrežem še dve dodatni luknji za oči. Tekaški pajac z obrazno masko. Zakaj ne?
Superge bodo pa kar nove. Naj se navadijo tudi na dež. Letošnji Bovškoti maraton bo najverjetneje postregel z dežjem. Prilika, da preizkusem čofotekaško opremo.
Nekaj vaj za ogrevanje sem naredila kar notri, tako da lahko takoj tečem. Pazim, da okoli hiše stečem počasi, ker sem si na tak način že poškodovala koleno. Naredila sem nenavaden gib, začutila bolečino, ki je sicer tekom teka popustila, vendar sem imela otečeno koleno kar nekaj dni.
Kapuco anoraka sem si poveznila čez kapo, precej dežuje. Ampak zrak je super. Ni premrzlo, ravno pravšnje vreme za tek.
Asfalt se blešči, v lužah se rišejo oblaki.
Globoko vdihnem in tečem. Super občutek, ko se srečaš sam s seboj, tam zunaj, v dežju. Ničesar ni, le kaplje. Na nebu, na tebi in po tleh. Ter tišina. Le zvok podrsavanja kapuce ob kapo in lase: “Szzzk, szzzak, szzzk, szzzak …” In topot nog ob asfalt:” Čofa, čof, čofa, čof …”…
Izpod šilta imam precej slab razgled. Kljub temu na polju opazem štiri nenavadne količke. Opazujem jih in razmišljam, čemu služijo. Takrat eden od količkov poleti in se spremeni v velikansko ptico. Čaplja.
Prvih nekaj kilometrov še pazim na luže. Na superge, da ne bodo prehitro mokre. Vendar je to misija nemogoče. Pa vendar je čofotek posebne vrste trening. Podobno kot tek po hribih, ko moraš paziti kam stopiš, v trenutku prilagoditi in sprejeti odločitev – kam in kako, da ne bo nesreče! Zlom, zvin, padec.
Pri čofoteku je pa podobno. Tek nikakor ni enakomeren, saj tempo prilagajaš tlem. Bodisi vzameš zalet, da preskočiš lužo, morda zmanjšaš hitrost, stečeš po prstih čez mokro travo. Ampak: kaj narediti, ko v tistem delčku tekaškega koraka – ko letiš – lebdiš nad tlemi – ugotoviš, da boš prekratek. Ugotoviš, da si se uštel. Luže ne bo mogoče preskočiti. Morda si to vedel že prej.
Če tečeš, tečeš. Ne moreš se ves čas ustavljati, ker ne boš nikamor prišel in poleg tega se boš podhladil in s tem prehladil.
Vrnimo se v zrak! Odriv in … letiš nad tlemi. Približuješ si vodni povržini luže. Problem je večji, če je luža blatna. Ne vidiš podlage. Morda je luža globja kot presojaš. Morda je polna kamnov, skal, karkoli je lahko pod vodno gladino.
Predlagam sledeče. Malce nad vodno površino poravnaj nagib stopala z vodno površino in v trenutku, ko je do vodne površine nekje od 10 – 5 cm, močno plosko čofneš v lužo. In kaj se zgodi?
Sila udarca odmakne vodo od superge in če luža ni pregloboka in vi dovolj hitri ter vaš pritisk stopala ob tla dovolj močan, bodo superge praktično ostale suhe. Če boste to počeli počasi, ne bo nič. Vaše superge bodo čisto navadna goba. Če boste na tak način tekli dovolj hitro – bodo superge veliko manj prepojene z vodo kot sicer.
In v primeru, da se je v vodi skrival neraven predmet? Na ta način, torej s ploskim udarcem noge ob tla, boste gotovo bolj stabilni kot če bi doskočili na prste ali kakor koli drugače.
Ob primerih, ko preskakujete razne ovire, se izogibate raznim predmetom na svoji tekaški poti, bodite pazljivi na pozicijo svojih sklepov. Gležnji, kolena. Če boste namreč doskočili postrani se kaj hitro zgodi poškodba.
Pa vesel čofotek! Vreme je pravo. Nikar ne prenehajte teči. Saj veste: začetek je vedno najtežji. Torej: nadaljujte!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Le kaj naj bi počel tekač na dopustu, če je vendar na dopustu? Naj bi tekel? Potem to ne bo dopust. Ali pač. Če si tekač rekreativec. Mi namreč tečemo zato, da se spočijemo. Torej brez teka na dopustu ne gre.
Foto: osebni arhiv
Večina nas gre za glavni letni dopust na morje. Nekam na obalo. Ni lepšega, kot lep tek v hladnem jutru in nato zamahi v ravno prav hladno morje. Nebeško. Tak dan je za tekače že skoraj popoln. Brez tekaškega uvoda je to veliko težje. Dan nekako ni pravi, dokler se to ne zgodi. Tek.
Zamudiš jutranji tek in potem nekako slabe vesti čakaš večer, da se malce shladi.
In nikoli ni rečeno, da se spet ne bo kaj zgodilo, ko ne boš imel možnosti odteči svojo dozo. In tako ostaneš brez svojega “obroka” teka. In v to besedico se vrine črka Č in postaneš teČka.
In potem padeš notri. V luknjo brez teka. In ta je vedno globlja. Vsako leto se borim, da zmagam na dopustu. Tek pred lenobo.
Prvi teden dopusta
Na dobro vidnem mestu imam list s tekaškim planom. S seboj ga nimam zato, da se ga bom čisto držala. Bolj tako – orientacijsko in za boljši občutek. Tečem redno, skoraj vsak dan. Spoznavam novi kraj, zanimivosti, plaže kar pride še kako prav za kasneje. Preštejem število trgovin, pošt, lekarn. Ob vsakem teku dobivam nove ideje kam teči naslednji dan. Trudim teči raznoliko, kakšen dan malce hitreje predvsem tam, kjer je to možno.
Dan 1
Zjutraj vstanem brez problema, iščem superge, uro. Stvari še niso na svojim mestih, preveč ropotam. Končno sem zunaj. In spet nazaj notri. Pijem vodo. Spet zunaj. Odtečem svoj prvi raziskovalni tek na novem terenu. Navadno pozabim na ogrevanje. V počasnem tempu prodajam zijala in se čudim ter skušam zapomniti od kje sem pritekla, da se bom znala vrniti. Istočasno iščem primerno plavalno mesto blizu doma, da bom lahko odpešačila mokra gor. Na kofe!
Dan 2
Vstanem, se opremim, spijem vodo in kmalu sem zunaj. Malce ogrevanja in zadovoljno stečem. Skušam malce hitreje, vse mi je že bolj poznano, zato tečem bolj sproščeno in navadno malce hitreje. Po teku zadovoljno zaplavam in že grem gor na kavo.
Dan 3
Noč tako hitro mine, lepo sem se navadila spati. Paše! Še malo mižim. In zaspim. Ok. Dan za počitek. Mogoče bom šla zvečer.
Dan 4
Iz tistega mogoče ni bilo nič. Vstanem malo jezno. Tečem. Malo dlje. Gor. V vas nad morjem. Vroče je. Vstajati bom morala prej. Razgled iz vrha vasice je nor! Lepo! Zadovoljno pritečem nazaj. Vroče! Vržem superge iz nog in že plavam. UF! Super je bilo!
Dan 5
Dan za počitek. Ne morem vsak dan. Imam pravico do spanja!!!
Dan 6
Strop nad glavo je krvav! Ponoči smo bili krvavi boj s komarji! Od utrujenosti spim do … ne povem.
Dan 7
… je gospodov dan.
Drugi teden na dopustu
Počutim se že čisto domače, razdalje so mi poznane. Če želim 5 km tek tečem v levo, če želim 10 pa desno. Nato lahko seveda tudi kombiniram. Navdušena, da imam na poti tudi zastonj pitno vodo sanjarim o dolgem teku.
Dan 8
… je bog ustvaril ROCK! Ja. Morala bi vstati in iti teči. Že tri dni nisem tekla. Ne smem imeti toliko presledka! Samo malo zamižim. Zavezujem si superge in tečem… ko se zbudim in vidim, da se mi je samo sanjalo. Mmmmmm….. zajtrk me čaka!
Dan 9
Ugotavljam, da bi bilo bolje, če bi nama sonce svetilo skozi okno direktno v glavo. Sem mislila, da je ura šele sedem in ne devet! Čisto prevroče za tek! Lahko bi me zbudil!
Nisem jaz kriva. Tečna. Tečna tudi popoldan. Zvečer me podi v superge – ampak nočem!
Dan 10
Slaba vest in pravi sram pred mojim mi pomaga v superge. Tečem kot lenivec. Seveda zavijem na levo. Komaj se premikam. Najraje bi hodila. Včasih priteče kakšen tekač, to pomaga. Skušam se vsaj delati, da tečem. Potem nekako gre… komaj zdržim. Usranih pet kilometrov. Voda se mi zdi mrzla, čeprav jih ima skoraj 30! Zaplavam tri zamahe. In grem gor. Kot potolčeni kramoh.
Dan 11
Vstanem in grem tečt brez razmišljanja, da lahko ne bi šla, ker sem šla že včeraj. Pomaga. Super mi gre. Odločim se za novo smer, desno in naravnost gor, katero obžalujem. Kmalu moram shoditi v tako strm breg, da je še hoja naporna. Ampak moram gor, na vrh! Mogoče je na drugi strani kaj videti! In je! Neprehodno grmovje. Misija iskanja nove sanjske plaže ni uspela. Bova ostala na stari. Ampak kilometrčkov je bilo malček več.
Dan 12
Mislim, da sva spala kakšni dve uri in to proti jutru. Vročina! Ubijalska vročina. Teči ne moreš, če nisi naspan!
Dan 13
Vročina ne popušča, nič ne pomaga. Poleg tega so v bližini neki razgrajači. Požrta od komarjev jih v temi pobijava in upava, da bova kaj spala.
Dan 14
Vstanem in se oblečem v tekaške hlače. Obsedim ob obuvanju superg, se slečem in grem nazaj spat. Pa kaj!
Tretji teden dopusta
Čisto sem notri. Premiki ne smejo biti prehitri, sicer ti je še bolj vroče. Točno vem, kje je najboljša senca. Ob kateri uri zapustiti plažo. Do kdaj je še znosno teči. Če. Sploh … Lenoba leze vame.
Dan 15
Rada bi odtekla en res dolg tek tukaj na morju. To je bila misel v postelji.
Dan 16
Z nadčloveškimi napori vstanem in se odšlepam ven tečt. Ko začnem teči se sprašujem kaj mi je! Če tečeš vendar pihlja okrog glave. Bolje je, kot če sediš in se ne premikaš. Ko se ustavim, me zalije pot. Še v morju se ne morem prenehati potiti. Purpurno rdeča v obraz sem skoraj cel dan. Ampak je pasalo. Teči.
Dan 17
Tako pregreto je vse, da dobim prepoved! Danes ne smem teči! Sem kar zadovoljna.
Dan 18
Pogrešam gozd. Zjutraj. Ko pridem domov …
Dan 19
Mogoče bom tekla zvečer. Ampak zvečer je že tako pregreto, da je to misija nemogoče. Poleg tega – mar bomo samo tekli? Imam se na sumu, da iščem izgovore.
Dan 20
Vstanem kot bi me katapultirali! Zadnji dan! Jaz pa moram, moram še enkrat odteči gor v tisto vasico s pravljičnim razgledom. Tečem in uživam. Malce bolj na plitko diham, ko tečem mimo kozje farme. Ampak zgoraj je tako lepo! Diši! In plava se super! Voda je “nadodlična”!
Dan 21
Potem, ko zapuščava najin počitniški kraj se vedno spomnim še na kakšno tekaško varianto. Mogoče pa še kdaj prideva. Bom pa takrat. Sicer je pa povsod lepo teči.
Zaključek
Na koncu naj dodam, da je tri tedne dopusta na morju absolutno preveč! Vsak teden si bolj len in bolj mediterantsko začinjen. Počasi … s čim manj gibanja 😉 !
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Kolesa, čelade, kolesarski čevlji, rokavice, nogavice, anorak, dva para kolesarskih hlač in majic. Mini nahrbnik. Lučka. Bidon. In potem glavno: tekaške superge, nogavičke, vsaj dvojne tekaške hlače in nekaj majic. Šild. In obvezno: pohodni čevlji, večji nahrbtnik, pohodne nogavice, ki so malo debelejše in pohodne palice. Kratke hlače, dodatne majčke. Kapa. Sončna očala. Tista bolj šrot. Imam jih za “kao športne”. Tiste prave športne sem izgubila ali založila že vsaj dvakrat zato sem se kaznovala tako, da si ne kupim več nobenih novih. Ker za izgubljanje so dobre vsake. Pardon! Dobre so tiste slabše. Trenutno imam tiste, ki sem jih dobila od hčerk. Ker so čudne barve. Pa sta jih sicer po robovih malo pobarvali na sivo tako, da so sedaj res čudne. Ali pa ravno obratno. Posebne!
Kopalke, plavalna očalca in plavutke.
Pa obvezno Garminček. Pa njegov HR. Konc. Pika.
To je vse od športa.
Adijo pamet.
No, sedaj pa inventura uporabljenosti teh pritiklin.
Letos je praktično vsa kolesarska oprema ostala nerabljena. Razen koles! Brez koles nikamor! Rabila sva jih za vozarjenje ob obali, gor in dol. Za iskanje samotnih plaž, skoka do trgovine.
Energije za konkreten kolesarski podvig, žal, letos nisva zmogla ali premogla. Pride kakšno leto takšno. Upravičeno. A človek si kar ne prizna, da ne bo šlo, misleč – mogoče pa bo. No, se je pa vsaj oprema nekako napojila morskega zraka.
Tekaška oprema je bila izrabljena v celoti. Zaradi nesrečne nastanitve, katere nikoli več ne bova ponovila, sem imela dejansko skoraj premalo kosov. Ampak me je rešila nekakšna čudna “utrujenost”, ki se ji reče lenoba. V drugem tednu. Lenoba je bila celo malce opravičena, saj je bilo spanje, resnično, otežkočeno. Zelo!
Tako sem v večini juter le odprla oči: “O, kako bi šla rada tečt,” in se obrnila na drugo stran ter zaspala kot dojenček. Ampak, saj veste! Potem dan kar ni to, kar bi moral biti. In odhod domov je bil tudi zaradi tega nekoliko lažje. Domača postelja. Spanec. Občutek naspanosti. Tek! Ja. Brez dobrega spanca tudi tek ni to, kar naj bi bil.
In potem: pohodni čevlji. Gojzdarji! Čisto majčkeno, čisto malo je manjkalo, pa bi ostali nerabljeni.
Pred nosom se nama je namreč bočil vrh. “Tja gor greva!” sem si vsakič rekla, ko sem ga pogledala. Pa je nekako naneslo letos, da nisva šla gor na vrh, vrh pa tudi ni hotel priti dol k nama. Ampak – evo! Alternativa. Izlet z avtom se je končal tako, da je bil dostop na razgledno točko veliko varnejši v gojzdarjih kot v opankah. Pa sva jih prezračila !!!
Kopalkam pa sva dala vetra! Če se je le dalo, jih nisva imela. Zahvaljujoč kolesom namreč vedno najdeva svojo skrito čarobno malo intimno plažo. Čudovit občutek svobode, ko zaplavaš osvobojeno v morje! Kaj pa ostala plavalna oprema? Očala so bila uporabljena – zelo! Plavutke pa le enkrat. Ravno toliko, da so bile upravičene do tega, da so šle v prtljago.
Naj tule napišem še zaključek. Od vse silne športne opreme bi letos zadostovala kolesa, superge, tekaške hlače in majice z nogavičkami, gojzdarji, plavalna očala in plavutke. Gojzdarji in plavutke pogojno.
Hm. Saj sploh ni tako malo!
Bom vseeno popravila seznam za prihodnjič. Da ne vlačiva krame naokoli. In tako prihraniva čas, živce, prašek, prostor v avtomobilu, energijo v telesu, obrabo kovčkov ipd. Bova eko in bio hkrati. Zelena. Osveščena. In ozaveščena. Kar hočete.
Kakšno leto pač pride tako.
Malo drugačno. Ampak vseeno fajn. In lepo! Vedno je lepo v pravi družbi.
Ampak kaj, ko sploh ne veste, kje se je vse to silno športanje dogajalo! Pa naj vam bodo slike v pomoč. Grem stavit, da boste uganili!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
“Ja, to bo pa težko,” je razumevajoče potrdila sogovornica. “Radenci so vroči. Težko boš tekla v kožuhu!”
“Pa ne!” se ne morem prenehati smejati.
Ampak misel je zabavna, kar vidim tempo tekače našemljene v zajce. Kožuščki, repki, ušeska, zobki! Jaz bi imela rada tak puhast in mehak kožušček. Pod vratom in v ušeskih bi bil rahlo rožnat. In imela bi veeeeeliiiiike bele zobke! Luštkano bi mi štrleli izpod rožnatega smrčka s štrlečimi dolgimi brčicami, ven, čez spodnjo ustnico. In imela bi bel luštkan repek in bele tačke, ki bi izgledale kot bele tekaške nogavičke. I!!! Kako lepo!!!!
“Ne bom tak zajec v kostumu kot maskota! Jaz bom pravi zajec!”
Prazen pogled sogovornice.
“Pravi zajec – mislim, tempo tekač! A veš! To so tisti, ki tečejo z baloni. Na njih je napisan predviden čas! A veš?”
Ob novici, da bom ravno jaz zajec na Maratonu treh src v Radencih, me je kar odneslo v superge! Od same sreče in navdušenja! Trenirat, trenirat, tempo teki, tempo teki. Takoj sem popravila tekaški plan in preskočila na hitri del. Življenje je lepo in predvsem polnejše, če imaš pred seboj cilje! Izzive! Vedno znova si jih moramo postavljati. In pred menoj je bil nov izziv: TEMPO TEKAČ. KAKŠNA ČAST! IN ODGOVORNOST!
Tečem, treniram, telovadim in se raztezam. Tako zelo sem resna, da se ne pritaknem čokolade, ki je doma, v omari. Črna. Gorenjka!
Potem pa na lepem: sprememba vremena! Puf !!! Nova novica: Mogoče pa ne bom!
Prav počasi si obujem superge, si jih zavežem in se s prav počasnim, resnično počasnim korakom odpravim ven. Razmišljujoč, da je pa res škoda, ker sem se tako veselila! In kako otročja sem! In nadalje, kako odlična izkušnja bi to lahko bila. Še nikoli nisem bila zajec. Mogoče sploh nikoli ne bom.
Ko sem tisti dan opravila s treningom po polžje sem se že zmenila sama s seboj.
“Vsaka stvar je za kaj dobra!”
Itak! Že mora tako biti! Sicer sem pa prepočasna. Kako naj držim 21 km tempo 5 minut/km, če sem tekla Wingse prepočasi. Morala bi odteči vsaj dva kilometra več. Čisto prav bo tako. Tudi te zadnje treninge sem le s težavo opravila v zadovoljujoči hitrosti. Potolažila sem se še s svojo alergijsko astmo, cvetenjem, žugajočim kazalcem pulmologinje in prešpricanih vdihov Fosterja. Da ne govorim o dveh grozljivih nastopih na Radencih. Polmaraton, ki se je končal na Ventolinu in maratonu, kjer sem izgubila dušo na WC-ju in se le še s pomočjo trme prišlepala v cilj. U.F.!
Tekaški plan sem popravila spet nazaj. Na veliki finale v oktobru. In pojedla čokolado. Celo. Do bridkega konca.
In življenje je teklo dalje po ustaljenih tirih in jaz po tekaških poteh do naslednjega obiska gmaila!
“Izbrani ste tisti, ki ste odebeljeni in povečani!” je pisal Urban. Pogledam malo nižje in zagledam:
1:45
MOJCA VESEL
Odebeljena Mojca, tako in drugače!
Hura, ful vesela, noro! Nazaj popravim tekaški plan, odtečem trening, čokolade pa itak ni več. Vesela, vesela! Moj me miri in trezni: “To je odgovornost! Sedaj pa le glej, kako boš tekla! Ne prehitro, ne prepočasi!”
“Ampak jaz pa itak tečem včasih hitr in včasih počas,” razmišljam. Tokrat bom pa morala teči enakomerno. Potrudila se bom. Da ne naredim drugim in sebi sramote.
Ponoči sanjam o zajcih. Tistih – pravih!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Poznate občutek, ko nekako nimaš neke prave energije, veselja, zanosa do teka, dela, življenja? Vsakdo se kdaj v življenju sreča s tem. So obdobja, ko je to pogosteje in so obdobja, ko tega enostavno ni. Ko je FAJN! Dogaja se sto in sto stvari, pred seboj vidiš polno izzivov, ciljev!
Pa ne bom o ničemer drugem kot samo o teku. To, da je tek pravzaprav nekakšen sinonim odnosa do življenja, pa nas večina tako že ve.
Življenje je zanimivo. Otroštvo, ko se še niti ne zavedaš tega velikega darila. Mladostna leta, zgodnja leta odraslosti, ko je še vse pred teboj. Ko se ti zdi, da je ves svet tvoj. In to resnično ni samo občutek. To je res! Ves svet je tvoj na nek način! Ves čas!
V tekaški preslikavi je to obdobje, ko pričneš na polno uživati v teku. Morda se preizkušaš na tekmah, napreduješ v hitrosti, preizkušaš se v novih razdaljah.
Potem pa pridejo zrela leta ali leta, ko si praktično že marsikaj izkusil. Izzivov nekako zmanjkuje. Pretekel si maraton, triatlon, postavil željene rekorde, tekel sam, tekel v družbi. Doma in v tujini. Bosonog in obut v superge. Kaj še? Morda si zmagoval, doma imaš polno pokalov, medalj, priznanj. Sčasoma se ti ne zdijo nič več posebnega. Pač. Še eno priznanje.
Človek na tak način, kot pišem zgoraj, lahko postane tekaško apatičen. Pade v tekaški spanec. Marsikomu se kaj takega zgodi. In to je hudo. Celo zelo hudo. Duša postane nekako žalostna in telo vedno bolj utrujeno. In na lepem se zavemo, da se … staramo.
In to ugotovimo z neko žalostjo. Zakaj le? Seveda, da se staramo. Starati se začne novorojenček. Že naslednjo uro po rojstvu je starejši in se stara in stara …in staramo se vse do smrti. Torej, kaj je tu groznega?
Grozno ni pravzaprav nič, žalostno in predvsem škoda pa je, da se na vsem lepem ne znamo več veseliti življenja. Izzivov. Sprememb. Presenečenj. To je tisti pravi žmoht v življenju. Prav tako kot rutina s katero se moramo naučiti opraviti na tak način, da nam bo v izziv.
V neskončen kup papirja pred seboj sem se vedno zagnala kot v pripomoček za moj psihološki trening na maraton. Vztrajno – do konca. Tudi tega kupa bo zmanjkalo prav tako, kot zmanjka vsakega kilometra.
Vse to je življenje!
Če se v tem trenutku smilite samim sebi in ne veste kaj s seboj … vzemite list papirja in to napišite nanj in si kasneje to na glas preberite. In si priznajte: je res tako grozno? Ali smo morda samo smešni, otročji?
Morda bo tisto, kar boste napisalo res slišati težko. Hudo. Problem, resničen problem. Tokrat si napišite, kaj je najhujša verzija tega problema. In zavedajte se, da se za stvari, ki se še niso zgodile ni vredno sekirati, ker se morda nikoli ne bodo.
Kadar se boste spet tako počutili samo vstanite in pojdite ven. Ni važno kam. Lahko tudi samo odnesete smeti in potem naredite en krog po cesti, med hišami, kamorkoli.
Dihajte in poglejte okoli sebe.
Mar ni vse skupaj čudež? Vse tole okoli nas? In mi sami? Ko takole stojimo pod tem širnim nebom in gledamo gor, ven iz sebe, skozi svoje oči, morda čutimo na obrazu kaplje, veter, sonce, morda nam je padlo kaj v oči?
Če še ne pomaga, zamižite in prisluhnite svojim čutilom. Mar ni lepo?
Kup problemov, skrbi, tesnoba, strah.
Vem. Hudo je včasih. Težko. Krivično. Ampak vseeno. Živi smo in vse kar imamo je samo to naše edino življenje. Za enkrat. Živimo ga pošteno do sebe in drugih.
In v supergah nam bo šlo tudi življenje boljše od nog.
Foto: Pixabay – Tek in življenje
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Pravijo, da so edine stalnice v današnjem, modernem času – spremembe. Zato je najbolje, da nas le teh ni strah! In da smo pripravljeni nanje, da znamo odreagirati in si morda že tudi v naprej pripraviti rezervne scenarije.
Tudi jaz sem naredila tako. Če sem naredila pametno, bomo pa še videli.
In o čem govorim?
O planiranju. O tekaškem planiranju. O planiranju udeležb na tekaških prireditvah. Kje. Kdaj. Kolikokrat.
Imela sem čudovit, ekonomičen, skromen plan za leto 2017:
VARIANTA:
Wings for life – cca 25 km
Ljubljanski maraton – 42 km
Wingsi bi bili vrhunec tekaške sezone v prvem delu in Ljubljanc v drugem delu tekaškega leta. Dopuščala sem možnost teka trojk na 29 km Ob žici ampak le, če bi imela svojo tekaško ekipo. Veseličke.
Prijetnega popoldneva nekje na gorenjskem se je zgodila prva sprememba. “Boš tekla na Istrskem?” Pa sem se skoraj še tisti moment premislila in si rekla, zakaj pa ne? Istrski maraton mi je všeč. Sploh, ker ga še nisem odtekla. Lahko bi šla vsaj na 21 km, treniram pa za 42 in se potem odločim tik pred zdajci.
In nastal je popravek.
2. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km
Wings for life – cca 25 km
Ljubljanski maraton – 42 km
A glej ga šmenta. Ne dolgo za tem se je zgodilo. Spet nekje na gorenjskem. Dobro bi bilo imeti eno fino žensko trojko za dolgo razdaljo na Teku ob žici. In evo, MUS. In kar je mus – je mus. Čudovito krasno ime s čudovitimi sotekačicami. Sploh me ni bilo potrebno veliko prepričevati: takoj sem bila ZA! In že je bil tu popravek 2. variante:
3. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km
Tek trojk – 29 km
Wings for life – cca 25 km
Ljubljanski maraton – 42 km
9. aprila 2017 realiziram 1. točko. V krajši razdalji. Sledi miren in zadovoljen teden, približujejo se prvomajski prazniki, ko kot strela iz jasnega udari prebujenje in streznitev. Kako bom v dveh zaporednih dneh lahko odtekla dve tekmi: Tek trojk v soboto in Wings for Life v nedeljo? Travmatično. Rahlo panično. Pa sem našla rešitev. Trojke počasi in Wingsi maksimalno. Ta kombinacija tekem mi je sicer dala veliko misliti ampak na koncu mi je postalo ravno to všeč. Izziv. Pravi izziv.
V življenju pa se človek prej ali slej nauči, da se ni vredno sekirati in komplicirati v naprej za stvari, ki se sploh še niso zgodile. Kajti nihče ne more vedeti, če se sploh bodo kdaj.
In res se niso.
Prvomajski prazniki so stvari obrnili na glavo.
Na lepem spoznam, da me v času Teka trojk in Wingsov po vsej verjetnosti ne bo v Sloveniji! In to je bilo dejstvo. Spremembe – ne pridejo v poštev.
Pred očmi se mi je zarisala spet nova varianta tekem 2017 ali bolje Mojčin pušeljc 2017, kot temu rečem sama.
4. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km: realizirano
Ljubljanski maraton – 42 km
Ojej! Žalostno in puščobno. Ugotavljam, da ne bo pravega vrhunca v prvem delu tekaškega leta. Iščem rešitve ampak Teka trojk ne morem rešiti.
Žalostno kapituliram in se predam. Tekaška ženska trojka MUS se spremeni v mešano trojko BUS. Tudi BUS je super, ime je optimistično. Če ne gre peš, greš na BUS. Pa jim ni bilo treba. Uspešno so opravili svoj nastop. ČESTITKE!
Sama žalobno brskam po internetu, gledam razpise, Radenci so že konec prijav, poleg tega me draga startnina ne zanima. Uf! Radenci! Tam sem pretekla svoj najtežji in najpočasnejši maraton. Posebna zgodba. Spet. In svoj dolgo časa najhitrejši polmaraton. Tudi ta je bil poseben in si zasluži svoj zapis. V Radencih tečem zelo dobro ali pa zelo slabo. Izziv!
Iščem dalje, polmaratoni v juniju…. konec maja…. opazim Urbanovo obvestilo, da išče zajce oz. tempo tekače za Radence. Javim se! Kolebam – 2 uri ali 1:45? Napišem 1.45 – zadeva mora imeti v sebi nek izziv! Sicer pa letos pridno jemljem tablete za astmo in jem tudi tiste za alergijo. Torej bi moralo iti na polno. Oddam torej prijavo in se pofočkam za 1.45 polmaratonskega zajca in … pozabim. Za nekaj dni.
Prazniki pa letijo mimo in že je tu sobota, ko lahko pošljem SMS čestitko trojki BUS. Istočasno pade odločitev, da bom doma dan prej, kot sva predvidevala sprva. In pred očmi zagledam spet spremembo mojega pušeljčka!
4. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km – realiziran
Wings for life – cca 25 km
Ljubljanski maraton – 42 km
Dejansko že naslednji dan stojim na startu in tečem za tiste, ki ne morejo! Nora tekma! Z vsem, celo točo in solidno razdaljo. 21 km. Potem so me ujeli.
Tistega dne sem imela za seboj prijeten in sproščujoč tek. Zvečer sem preverila svojo elektronsko pošto in zagledala Urbanovo obvestilo. Zajec sem!
Noro! Mene je izbral! Kar norela sem, sem ter tja, imela ponovno noro veliko volje za trening. Takoj si spišem popravek tekaškega plana, rabim hitrost! Na Wingsih sem bila prepočasna. Tečem tempo teke, intervale. Uf! Kakšna motivacija! In spet imam novo varianto!
5. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km – realizirano
Wings for life – cca 21 km – realizirano
Maraton Treh src – 21 km – ZAJEC
Ljubljanski maraton – 42 km
Danes smo 17.5.2017 in zadnja veljavna varianta je peta po vrsti. Bo tudi zadnja? Čisto potihoma razmišljam o Bovcu in Lozani. Da grem ponovno na obisk tja kamor me vleče srce – saj je tam eden od mojih srčkov. Letos ali prihodnje leto. No, to je pa okvirno planiranje.
Krasne so te tekaške tekme. Nekatere so dobile tudi svojo pisno obliko. Letošnji Wings for life – žal še ne.
Gotovo pa bo zajčja zgodba nekaj posebnega. Še nikoli nisem bila zajec. Tempo tekač le sama s seboj ali v izmenjavi na 1600 mt izmenjavah. Leta nazaj.Vedno sem bežala pred zajci ali jih lovila. No, tokrat bom lahko bežala le pred samo seboj. In se lovila. V sebi. Bom zmogla? Bom zmogla letos? Trenutno molim za dež. Kot indijanci. In ni vprašanja. Zmogla bom. Ker moram.
Parkiram. Naporen dan… vsi so znoreli. Pozdravi me razmetano stanovanje. Takoj moram ven! Dokler je še svetlo. Skoraj planem čez vrata! Stene bi me skoraj zadušile. Prav na hitro se ogrejem, tako – čisto iz navade in stečem. Končno svobodna.
Tek je beg. Pobeg k sebi. Vase.
Tečem. Vdih, izdih… ena noga, druga noga. Zrak… vetrc. Globlje zadiham … po pomladi že diši. In ko stečem čez polje preskakujoč blatne luže si moram pravzaprav priznati, da smrdi. Pač. Vonj pravkar pognojene njive. Tako konkreten, da se mi kar zasolzijo oči.
Skušam dihati čim bolj plitko. Problem pravzaprav ni v smradu… vonj je tako rezek in oster, da se dejansko ustrašim, da bom imela težave z dihanjem. Amonijak. Včasih so ga izdelovali iz kameljega dreka. Lepše: iztrebkov. Kje je moja »pumpca«?
Sčasoma smrad nekako izzveni, izgine in tek postane prava uživancija. Ptički že pojejo, prav tekmujejo med seboj kdo bo glasnejši, narava se prebuja … Kot naš Capl, kadar uporabljam stepalec – mikser, da ne bo pomote.
Že dolgo časa nisem šla na tek, kar tako. Za dušo.
Kakšna neumnost! Za dušo vedno tečem! Z leti sem postala samo malce bolj resna tekačica. Omislila sem si malce konkretnejše tekaške cilje. Trenutno je tak cilj maraton v začetku aprila. In za tak cilj nujno potrebuješ tekaški plan. Načrt. Jaz ga imam! Pritrjen je na hladilnik. Že vem, zakaj je tam!
Malce me stisne, mogoče slaba vest? Kakšen naj bi bil že današnji tek? Tempo tek, intervali, počasen tek? Danes to ni pomembno. Včasih je potrebno tekaške plane tudi malce spremeniti, prilagoditi in celo kakšen tek izpustiti. Sicer postanemo ujetniki samih sebe in tek lahko kar hitro postane nekakšen stres. Mogoče celo obsedenost.
Tekaški plan, tekaški načrt… Danes jih je vse povsod polno. Različnih. Skoraj kot shujševalnih diet. V revijah, na spletu. V številnih tekaških knjigah. Ampak: le kateri je tisti pravi?
Vas zanima? Kateri tekaški plan je tisti, ki je ravno za vas najprimernejši?
Imam odgovor: nobeden! Noben tekaški plan, tekaški načrt ni za vas najprimernejši! Iz čisto preprostega razloga, ker ni napisan za vas! Napisan je za nek povprečen vzorec, za neko statistično sredino, povprečje nekih tekačev. Bolj ali manj: hokus – pokus.
Na spletu boste našli raznorazne programe za izdelavo tekaškega načrta v katere predhodno vpišete starost, hitrost zadnje dirke, želeni čas in podobno. Potrdiš in izpiše se ti ličen tekaški program… Izgleda lepo, barvno, morda celo pregledno. A gotovo ni tak program najprimernejši za vas. Sem jih kar nekaj preizkusila. Je pa lahko osnova iz katere izhajate pri izdelavi lastnega tekaškega plana. Vendar se potrudite in skušajte poiskati takega, ki bo za vas najbolj realen.
Kaj pa kakšen osebni tekaški trener? Lahko si najamete osebnega tekaškega trenerja, da bo za vas napisal idealen tekaški plan. S tem ni čisto nič narobe. Mogoče celo postanete nov rekorder v maratonu, kdo ve? Dokler je človek živ je pravzaprav vse mogoče. Pred leti sem celo sama imela “prototip osebnega tekaškega trenerja”, a več o tem kdaj drugič.
Že nekaj let je tek zelo popularen in vsi bi radi hodili na “maratone” in potem podobni dialogi sploh niso redki: «Ej, posluš! Sm bla na maratonu, a veš? Ful kul, ej!« »Aja! Bravo! Kako hitro si ga pa pretekla?« »Ma, ful hitr, so mi ful ploskal veš. Eno uro pa četrt sem rabla, ej špica!« No, po takem odgovoru ti je hitro jasno, da je bila tekačica na rekreativnem teku. Lepo, da je šla in je vesela. Samo! Za božjo voljo! Ni vse kar se začne s startom in ciljem: MARATON!
Svojo tekaško znanje lahko zelo obogatite, če se pridružite kakšni tekaški skupini. Lahko tudi le za krajši čas. Družili se boste s somišljeniki, si izmenjevali izkušnje hkrati pa vas bo vaditelj usmerjal v pravilno tehniko teka, ki je zelo pomembna in ključna, da se izognete nepotrebnih tekaškim poškodbam. Še danes sem hvaležna Poletu in njihovi ekipi, ki je sedaj že daljnega leta 2002 slovenski prostor dobesedno okužila s tekom in mene osebno z maratonom. Žal te ekipe danes ni več, so se pa zato pojavila številna tekaška društva z dobrimi, odličnimi vaditelji teka. In na drugi strani tudi številna društva z manj dobrimi vaditelji teka. Predlagam, da izberete tiste prve.
Res pa je, da brez vaše volje in ljubezni do teka ne bo pravih rezultatov. Tu vam ne more pomagati prav noben trener, program, društvo. Pa naj bodo rezultati merjeni v sekundah, razdalji ali pa dobri volji in počutju. Brez želje ni ciljev in brez ciljev ne potrebujete nobenega načrta ali plana, da bi jih dosegli.
Misli, ki jih pišem so namenjene predvsem rekreativnim srčnim tekačem, ki tečete, pa tudi tistim, ki kolesarite, planinarite, smučate, rolate, drsate, plezate ter plešete ali kakorkoli drugače migate za dušo. Ki ne iščete bližnjic in pomoči za vsako figo. Ki ne jokate in stokate za vsak ubogi žuljček. Pišem za tiste, ki stisnete zobe in greste naprej! Ki ne goljufate. Ker niste mevže tudi ne potrebujete poživil in raznih nedovoljenih substanc. Zato se ne bojite dopinške kontrole. Tekmujete. Pošteno. Kjerkoli. S komerkoli, morda celo le s seboj. Ni nujno, da ravno na kakšni organizirani tekmi. In ni tudi važna razdalja. Lahko kar lepo okoli domačega griča. Zmagujete, saj daste vedno vse moči od sebe, se borite, trudite, maksimalno. Pa čeprav pridete zadnji skozi cilj nikoli ne odnehate. In večina vas takšnih ni le pri teku.
Tekaški plan
Spoštujem določena tekaška načela, ki jim želim biti zvesta. To so moja pravila, ki niso nujno tudi vaša, lahko pa to postanejo:
Moja družina je moje srce zato tek prilagajam situaciji (ostali športi, počitek, praznovanja)
Tečem iz veselja čim hitreje in čim dlje (daljinec, intervali, tempo)
Poslušam svoje telo, da preprečim poškodbe (ne rini z glavo skozi zid a ne ustavi se pred odprtimi vrati)
Jem zdravo, kar mi da moč in prepreči poškodbe (proč s sladkarijami, belo moko, predelano hrano, zmerno z mesnimi izdelki: manj je več)
Pravila so kratka in preprosta. Bolj kot jih upoštevam, večje je moje zadovoljstvo in na koncu tekaška pripravljenost in rezultat želene tekme oz. maratona.
Tak naj bo tudi vaš tekaški načrt. Izoblikujte si ga po lastnih načelih, pravilih, željah in sposobnostih. Skušajte se ga držati in odstopanja nadomestiti. Brez teka namreč ni teka.
Izdelava tekaškega plana za maraton
Seveda je prvi maraton in s tem tekaški načrt za prvi maraton najbolj delikaten.
Sama sem sprva sledila predvsem napotkom znanega tekaškega trenerja Jeffa Gallowaya in njegovi knjigi Od joginga do maratona in sicer trideset tedenskemu programu s ciljem: preteči maraton. Ta program ni težek, možnost poškodb je minimalna saj ne zajema težjih treningov kot je tek v hrib in intervalov. S pomočjo tega programa boste pridobili tekaško samozavest, da ste sposobni zdržema teči več ur.
Od tu dalje boste gradili, nadgrajevali in popravljali vse svoje nadaljnje tekaške plane. Prilagajali jih boste na podlagi svojih izkušenj, napak, pričakovanj, sposobnostim, dopustovanju in počitnicam, rojstnim dnevom, slavjem, službenim potem in upam, da čim manj poškodbam.
Knjigo toplo priporočam in sicer ne toliko zaradi samega tekaškega plana kot zaradi splošnih tekaških informacij, ki so še kako dobrodošle. Sicer pa berite čim več, sprašujte in se tekaško izobražujte. Tako boste ves čas odkrivali tekaški eldorado.
Tek namreč ni tako zelo enostaven, kot se morda zdi na prvi pogled. Teči je potrebno z glavo. In seveda: s srcem.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Po šestih letih sem se spet udeležila Teka trojk na daljši razdalji z novo ekipo, ki jo sestavljamo mama in hčeri. Obe sta redno tekli na teku trojk že v osnovni šoli, gimnaziji in sedaj kot študentki. Letos z menoj sta prvič tekli veliko razdaljo. Celo otroštvo sta poslušali zgodbe o teku trojk na dolgi razdalji ter o čudovitem vzdušju pred startom, ko nas je pok pištole ob spremljavi partizanskih pesmi pognal v napad. O tovarištvu med tekači med celotno tekmo, harmoniki na Orlah in vznesenem pozdravljanju navijačev ob prihodu v cilj.
10. maj 2014 je bil fantastičen. Že s prihodom na Kongresni trg se je začel odlično. Od daleč zagledamo mamo Viko! Mama Vika je kot kakšen prokurist v naši tekaški družini, goreča navijačica in močna organizacijska podpora.
Hodila je z nami na tekme in nas spodbujala ter seveda skrbela, da smo se na koncu vsi našli. Brez nje se marsikatere tekme ne bi mogli udeležiti, saj za varstvo otrok takrat še ni bilo tako dobro poskrbljeno kot marsikje danes. In le kdo bi lahko bolje poskrbel za njih kot moja mama.
Moža tako lahko pustim v varnih rokah in podamo se na start. Pozne smo, ograjo kar preplezamo. Jaz precej nerodno, zataknem se in skoraj obvisim na ograji. Hčeri me rešita in zatrjujeta, da imam hlače cele, jaz pa imam ves čas teka občutek, da se mi vidi rit. Za višek vsega se spomnim moževe zgodbe, kako je pred njim nekoč tekel tekač, ki je bil dobesedno posran od belih tekaških hlač vse dol po nogah prek peta mu je »izdelek« curljal v superge.
Tako stojimo skupaj pred startom kot trojka Veseličke in veselo pričakujemo start ob deveti uri. Opazujem ostale trojke in razmišljam o tem, kakšna vez jih povezuje. Sodelavci, prijatelji, znanci. Trojke sestavljene po naključju. Veseličke pa mama in hčeri. UF! Moram kar globoko zadihati, da se mi ne prično »potiti« oči. Naša trojka je najmočnejša. Ponosna sem, da me bo kar razneslo. Celo. Ne le hlače.
Ekipi razlagam, kako je bilo včasih in koliko več trojk na dolgo razdaljo teče danes. Nazadnje, ko sem tekla trojke jih je bilo 132, letos pa 183.
Prva ugotovitev ekipe pa: »Pa to so sami starejši! Sploh ni nobenega mladega!« In nato:»To so sami maratonci!« »Večina je gotovo maratoncev in ultrašev. Dvomim, da bi kakšen od njih šel na kratko razdaljo, razen, če je poškodovan ali brez trojke«, ugibam in gledam vse te mlade ljudi okoli sebe. V resnici smo bili sami mladi!
Med opazovanjem sotekačev opazimo, da jih ima veliko s seboj bidone, nahrbtnike z vodo in okrepčila. Navlaka, pomislim. Ne maram namreč, da med tekom karkoli visi in binglja ter se prijemlje name.
Dan je lep, zrak herojske Ljubljane je poln dobre tekaške energije. Le ob startnem traku stoji ljubljanska maskota s svojim »poker face« nasmeškom in spet nabira točke za bližajoče se volitve.
Pok pištole! Tek se je začel. Smo nekje v sredini množice pred startom in imamo še čas, za svoj pozdrav: » Oooooopa! Veseličke!« Počasi stečemo. Navijači mahajo, nas pozdravljajo. Ob progi dobesedno tulita mama Vika in Fric. Za spremembo od starta na tekmi Wings for life je tempo teka v začetku veliko bolj umirjen, ugotavljam. Veseličke tečemo v dogovorjenem tempu in pazimo, da nismo prehitre.
Napoveduje se vroč dan in kilometri kar bežijo mimo. Odštevam v obratni smeri. Samo še 26 kilometrov! Samo še 25 kilometrov! »Mami, nehaj! Kdaj bo voda?« Tečemo mimo Žal in poznavalsko odgovarjam, da bo takoj za ovinkom. Sem pod vtisom predhodno pretečenih tekem, ki so bile odlično organizirane in voda razporejena na manj kot pet kilometrov.
Pošteno smo že žejne in sedaj še mene prične skrbeti, kdaj bo voda. Končno, na približno sedmem kilometru, zagledamo postajo z vodo. Napenjamo oči ali vidimo prav ali narobe ampak strmimo lahko le v prazno mizico. Žal ni fatamorgana. Vode res ni! Opazim zavitek plastenk z vodo, vendar punca kriči, naj tečemo naprej, da je vode zmanjkalo in da so naročili novo. Kdo bo čakal novo vodo? Danes ne. Nimamo časa. Misleč, da je za ovinkom še kakšna miza z vodo odtečemo, vendar mizice ni in obide me zla slutnja ali medel spomin, da bo lahko naslednja postaja šele pred Urhom. Na polovici trase.
Tek trojk 2014 se je spremenil v Tek za vodo.
Ja, včasih je bil to partizanski marš, s puško in težko opremo na rami, v vojaških čevljih se je teklo 34 kilometrov.
Prepričana sem, da ni bilo takrat nobenih postojank z vodo. So imeli pa zato vsi nahrbtnike in v nahrbtnikih vodo, mi prebije. In mimo mene bolj priskaklja kot priteče trojka s tekaškim nahrbtnikom. Zdaj vem zakaj bidoni in nahrbtniki. Očitno se je tudi to spremenilo. Zaskrbljeno gledam sotekačici. Nujno potrebujeta vodo. Jezim se nase in na svojo naivnost. Kaj me še vedno ni izučilo, da se lahko zanašaš le sam nase! Na Istrski maraton sem hotela vzeti vodo, pa sem tekla le polovičko. In vode ter celo piva je bilo v izobilju, hrepeneče pomislim. Svoji mladi hčerkici vlečem na dolge trojke brez vode. Saj nisem normalna.
»Grem prosit za vodo,« jima oznanim in hočem zaviti iz poti na vrt ob poti, kjer vidim gospo z motiko v roki.
Takrat zagledamo mobilni barček postavljen za pohodnike. Odtečemo tja. Vode iz pipe nimajo, lahko le kupiš plastenko vode. S seboj nimam denarja. V obupu gledam okoli sebe, če koga poznam. Prijazni tekač nam podari dva evra. Spijemo polovico vode in polovico oddamo trojki za seboj. »Hvala neznani darovalec v zeleni majici!« Rešil si žejo ekipi Veseličke in še vsaj eni neznani trojki.
Rešene najhujše žeje tečemo naprej in komentiramo dogajanje. »Če naj bi bil to partizanski marš naj bi nam vsaj kakšno Na juriš zapeli!« Ja, res. Na startu sploh ni bilo nič. Nobene brigade niso hitele, le tekači smo tekli. Če bo šlo tako naprej, bo v cilju samo še mrmranje Bilečanke. »Res je bilo čudno turobno na startu!« Očitno je mestni blagajni zmanjkalo denarja za vodo, se hudujemo. Kar je po drugi strani odlično za gostince v okolici, ugotavljamo. Prodali bodo vso svojo zaležano zalogo »uplasteničene vode«, se režimo. Le kam nas je pripeljal kruti kapitalizem.
Dragi tekači, naslednjič par evrov v žep, tek okoli Ljubljane ni zastonj, če hočeš priteči zdrav. Potem, ko se del ekipe navdušuje nad naštevanjem pretežno političnih imen, katere bi nagnale na tek okoli Ljubljane brez vode, Urška resno spregovori: »Hranita jezo za klanec! Tam vama bo pomagala!«
Tečemo, kilometri bežijo, vroče je, v glavi pa misel »kje bomo dobile vodo«. Ljubljana – Polje. Iznajdljivi tekači zavijemo na pokopališče in se dodobra odžejamo. Do Urha je še daleč, razglabljamo upajoč, da tam voda tudi dejansko bo.
Opazujem Nino in Urško. Delujeta v redu, malce nam je padel tempo. Nič hudega, vseeno nam gre odlično. V daljavi zagledam rešilec in pospešim, rabimo vodo. Odpelje, jaz pa maham in kričim za njim:«Ej, vodo rabimo! Počakajte!« Rešilec vključi sireno in odpelje. Neham kričati, nekdo potrebuje rešilec bolj kot me.
Na cesti stoji policaj, hočem mu reči za vodo, pa si premislim. Ima le motor. Od kje naj dobi vodo, se sprašujem. Tečemo, ko nas nekdo ob cesti nagovori: »Ali potrebujete vodo?« Dva gospoda nama ponudita ogromno petlitrsko plastenko z vodo. Voda je najboljša pijača na svetu. Hvala! »Naprej je postaja z vodo!«, še kriči za nami. Res je bila. Kar naenkrat smo imele vode še preveč, vzamemo celo plastenko za na pot od katere se ne ločimo skoraj do cilja. Za vsak slučaj!
Bližamo se Urhu, prične se strm vzpon do Cerkvice Sv. Urha. Počasi tečemo, drobimo. Nekateri hodijo enako hitro. Na ravnini pred spomenikom Timing meri vmesni čas. »Bo katera vodo?« vprašam. »Ja! Ampak po merjenju«. Stečemo preko kablov, piip, piip, piip. Ustavimo se in pijemo. »Kako sta?!« »OK, samo lulat me!« »Nič lulat, če ni vode!« Vseeno gremo, saj imamo s seboj rezervno plastenko. Orle me menda ne bodo razočarale. Tam je vedno postaja, harmonika, priboljški, smeh.
Tečemo po gozdu in opazujemo, kje za vraga smo se zadnjič izgubile, da smo pritekle iz gozda na popolnoma drugem koncu. No, danes se ne bomo izgubile, saj nas je veliko. Z nekaterimi tekači se ves čas srečujemo, se bodrimo. Dohitimo tekača, teče brez majice, zelo je utrujen. Nina mu ponudi vodo, neskončno je hvaležen. Anglež ali kaj drugega. Bodrimo ga, sedaj bo senca, še malo naprej, levo in smo na Orlah. In smo na Orlah, ampak nobene glasbe ne slišim, nobene postaje ne vidim.
Mali fantič sredi ceste je postavil vejo katero mora vsak preskočiti. Priteče do nas in nam da petko. Vejo sonožno preskočimo. Tečemo, oprezam za postajo, nikjer nič. Reditelja nas usmerita desno navzdol, nižje spodaj je voda.
In je bila. Mala postojanka, ki so jo postavili člani Tek.si. Čokolada in sveža voda v velikih kozarcih. Zelo dobra. Svojo skoraj že zavrelo vodo v plastenki skrbno čuvamo. Naprej je še voda.
Pa je bila res. Samo 300 metrov naprej je bila velika postojanka z vodo in priboljški. Ampak nam je voda po trebuhih že kar klokotala. Za vsak slučaj vseeno spijemo nekaj požirkov in gremo naprej čez Golovec.
»Sta v redu?« Vidim, da je Nina v redu, Urška tudi. Molči. Pripovedujem prigode iz Tekov trojk s Fricem. »Mami, a si lahko malo tiho?« se oglasi Urška. Razumem. Težko je. To ni lahek tek. In tudi težko sem tiho. »Tukaj v klanec lahko hodimo, da si pretegnemo noge«. »Mami, a bi bila že tiho, prosim!« Tiho tečemo. »Pazita na noge, polno korenin je, da se katera ne spotakne«, mi spet uide. »A moraš ves čas nekaj težiti, res si lahko malo tiho«, se oglasi še Nina. Sedaj bom pa res tiho, si obljubim. Tečemo. Naenkrat zakrilijo roke po zraku in Urška izvede skoraj trojni ritberger vzvratno in se ujame na nogah. Malo grdo gleda in teče naprej. Čez kakšen kilometer ponovi skok, Nina jo umetelno ujame. »Je vse v redu?« strahoma vprašam. »Vse je v redu!« Počasi a vztrajno gremo naprej.
V daljavi zaslišimo navijaške glasove. Do cilja je vsaj še šest kilometrov. »To so pa glasovi iz cilja«, ugotavljamo in kar lažje nam spet gre. Za ovinkom pa nas čaka najlepše presenečenje tega teka. Kakšnih 60 otrok, malih otročkov z rumenimi rutkami je prišlo s svojimi učiteljicami na Golovec bodriti tekače. In s kakšnim žarom so navijali. Prav vsakemu tekaču posebej. »Najboljši ste, bravo, hvala!« smo kričale in prav vsakemu dale »petko«. Ko smo že skoraj mimo, zaslišimo: »Počakajte, še meni« in pritekel je še en fantek, ujel Urško in ji dal petko. Mislim, da je Urška s to petko dobila energijo vse do cilja.
Observatorij, klanec po kockah, rahlo izboljšan, vendar še vedno nevaren s svojimi občasno izbočenimi zabetoniranimi kamni. Ravnina, tek ob Ljubljanici. Tabla – 28 kilometrov. Urška ugotovi »Včasih je bil tukaj že cilj – na 28. kilometru«. Ja, res je, me pa bomo zdržale še enega. Nina se vrti okoli znaka in poskakuje, jaz se borim z navalom čustev, Urška pa bije svoj boj z zadnjim kilometrom. »Kako krivično, da je ravno vsak zadnji kilometer najdaljši!«
V daljavi slutim Zlato ladjico, ko zaslišimo: »Dejmo, punce!! Dejmo, dejmo!« Tak krik lahko izvede samo Fric. Iz drobovja se mi izvije krik kot v smrtnem krču: »Dej, per naroč!« Malce že bolj redki navijači, pretežno sedeč v bližnjih restavracijah, prično navijati in spodbujati. Nina bodri navijače, pravi motivator je.
Navijanje nas požene v malce hitrejši tek, še dvesto metrov do cilja. »Primimo se za roke!« kričim. Podamo si roke in Veseličke tečemo v zmago.
»Zmagale smo!« V cilju smo. Lahko se ustavimo.
Objamemo se in si čestitamo. Nekaj v meni se kar trese, ne boš se tukaj cmerila. Dobimo medalje!
Kmalu so ob nas prijatelji, različnih generacij, saj je tudi naša trojka večgeneracijska. Čas za pogovor, analizo, hrano in pijačo. Počitek. Naročim temno pivo, veliko. Vode imam dovolj.
Sem mislila, da bo to prireditev, na kateri bom vsako leto. Potem mi jo je zagodla bolezen in sem eno leto manjkala.
Letos pa bi spet šla prireditev mimo mene. Skoraj! Če me ne bi opomnila zagreta tekačica iz Gorenjske. Ji bomo rekli kar Staša.
»A s prjavlena?«
Me je nagovarjala že januarja za tisto »ta šparovno« varianto. Tako kot se za Gorenjko spodobi, seveda. Dva za enega ali enega za dva. Saj veste. Organizatorji so dobili idejo pri Mercatorju ali pa Lidlu, mislim, da je zadeva aktualna že tretje leto. Paketek startnin. Konjiški maraton + Ljubljanski maraton. Ali pa Mali kraški maraton + Istrski maraton. Prišparaš 10 €. Za nekoga malo, za drugega veliko.
Pa se nisem odločila… ali bolje: malo bi in malo ne bi. Cincadrij.. cincadraj. In dokončno pozabila.
Do vprašanja: »A s prjavlena? A grema?«
Ne bom vsega napisala, kar je rekla, ker »hudič babji« vse hitrej tudi teče!
Ne, nisem bila prijavljena. In ta poceni prijave so že davno potekle. Pošljem mail, če se bi dalo kaj narediti, pa so mi prijazno odgovorili, da se ne da.
»Ti Primorci so pa tudi ene mone«, sem bemtila in si rekla, da jih kar nekaj gleda! 50€ od mene ne bodo videli. Kar berite tole, samo hvalit vas pa res ne morem, če si ne zaslužite. In delat zastonj reklame. Halo!
Polmaraton – 4. Istrski maraton
To – kar se zadnjih deset let dogaja s startninami je namreč bolano. Ampak, ker je narod očitno to pripravljen plačevati, pa naj plačuje. Preplačujemo še vse kaj drugega. Vsak se na koncu sam odloči ali bo tekel ali ne bo.
Ravno zato me skoraj ni videti na nobeni tekmi. Vsako leto izberem nekakšen skromen šopek in to je to. Da se zdivjam. In skušam zadevo čim bolje in čim hitreje odteči.
Rožice v tekaškem šopku pa dodajam in odvzemam. In Istrski nageljc je bil kar nekaj časa pod vprašajem, dokler nisem od svojega FejstBuk prijatelja odkupila startnino. Po »ta pocen« varianti, seveda.
In … tako sem dobila svojo startno številko za polmaraton kakšnih štirinajst dni pred dogodkom. In nageljc Istskega maratona je v šopku Mojčin pušeljc 2017. Jap. Medalja že binglja v dnevni sobi.
In kako je bilo?
Kot vedno se je pričelo z navdihujočim vzdušjem v startnem prostoru. Staša in debitant na polmaratonu – Boštjan! Deloval je presenetljivo miren ampak verjamem, da se je v njemu dogajalo marsikaj. Tista zdrava trema, malce strahu, pričakovanje… V daljavi pa himna Istrskega maratona.
Bolj kot se je približevala ura starta – več tekačev je bilo v startni coni. Stali smo zadaj, predviden čas 6 minut/km. Ogrevanje, poskakovanje, pozdravljanje.
Končno start in pričnemo se pomikati proti startnemu balonu. Od nekje ful dobra muska.
Lej ga!
Vzpodbuja nas neugnani bobnar Ajk, poznan skorajda vsem tekačem, ki smo kadarkoli tekli na Istrskem maratonu.
Mislim, da je lansko leto bobnal ob cesti v Portorožu ter na 1. Istrskem maratonu nažigal nekje sredi ničesar sam z bobni.
Letos je deloval kot en mini THE STROJ MACHINE. Udarno, kot se spodobi za tekaško dirko!
Ja, AJK – EN BIG LAJK!
Ajk
In hvala za vso energijo, ki si nam jo vlil že na startu.
Gneča je bila ob startu precejšnja, kar je malce problematično, saj je startni prostor precej širši kot trasa po samem startnem balonu, ker se cesta precej zoži.
Zato je v takih primerih še toliko bolj pomembno, da so tekači disciplinirani in se vsaj približno pravilno postavijo po startnih boksih glede na svojo pripravljenost.
Meni je gneča odgovarjala, ker tako vsaj nisem pričela s prehitrim tempom. Verjamem, da je to botrovalo mojemu dokaj enakomernemu tempu skozi celotno tekmo.
Presenetljivo dobro mi je šlo. Vsi moji strahovi glede igranja harmonike med tekom so bili odveč. Skoraj. Nekaj kratkih akordov na orglice je sicer bilo, ampak nič pretresljivega.
Vse ostalo se je dokaj ujelo z mojo predhodno naštudirano tekaško taktiko. Počasen začetek, enakomeren tek prvih deset kilometrov.
Imela sem sicer namen pojesti tri Enervite pa se mi ni dalo. Pred odhodom na tekmo me je tehtnica razjezila in sem se odločila, da kurim zalogo iz špeha. »Itak sem pretežka,« me je skrbelo in še alergija me daje. »Tole bo en počasnejših polmaratonov« in ni panike.
Potem pa!
Istrski maraton me vedno navduši! In tek po sredini jadranske magistrale: F.A.J.N.!
In morje! Zrak! In reka tekačev!
Istrski maraton je pisan na kožo astmatikom. Vsem tistim, ki imamo težave z dihali. Pravi tekaški sanatorij!
Navijači kot vedno navdihujoči. Nekje na tretjem, četrtem kilometru zaslišim huronsko tuljenje. Neka ženska se dere na ves glas: »Ne daj se Ines! Ne daj se Ines! »
Najprej mi ni bilo čisto jasno, kaj .. kakšna Ines!!! Ha, ha…Šerbedžija bi bil ponosen nanjo!
Istrski maraton
Torej – model stoji ob zastavi, SLOVENSKI ZASTAVI, in se dere s fotoaparatom v roki, kot bi jo drli: »Ne daj se Ines! Dajmo tekači! Ne daj se Ines!«
Pa kdo je to, na videz mi je poznana!
Lej jo no, stara znanka tekaških prireditev, poznam jo iz Tekaške foruma, zdi se mi, da vem kdo je. Naslednjič se ustavim in jo kušnem. ZZ TOP-ka! Kapo dol!
Če se slučajno kdo ni do takrat smehljal se je gotovo od takrat naprej – smejal!
Ne bom pretirano hvalila organizatorje, kako dobro je bilo poskrbljeno na okrepčevalnicah, da se ne pokvarijo. Sicer nisem prav zahteven konzumator, ker potrebujem samo vodo, če je vse normalno. In bilo je.
Zdelo se mi je, da smo bili v Izoli kot bi mignil. Deset kilometrov se je hitro nabralo in veselo sem razmišljala, kako fino, ker je letos trasa polmaratona s startom v Kopru drugače speljana kot na 1. Istrskem maratonu, ko se mi je zdelo, da me bo UBILO. Lepa, ravninska zadeva. Preživela bom.
Včasih je dobro, da česa ne veš, ker ne veš, kaj te čaka. Ker ti tisto, kar te čaka, morda ne bo všeč. In potem se brez veze prekmalu sekiraš. Brez veze! Itak ne moreš nič pomagati. Zaradi mene ali tebe ne bodo prestavili trase.
Srčni navijači tudi v Izoli, godba, kričanje, navijanje. Občutek imamo, da smo »precikcakali« Izolo po dolgem in počez ter obkrožili Simonov zaliv.
»Aha, torej sedaj pa nazaj!« sem zadovoljno ugotovila.
Ja, res smo šli nazaj proti Kopru, ampak najprej smo še malo zavili na desno … in G.O.R.
Ampak, moram priznati, odlično in zvito je bilo vse tole speljano.
Ko si pogledal tja gor si sicer videl klanec z nekakšno zanko saj so se po drugi strani vračali tekači iz nasprotne smeri.
Tek ob slovenski obali
»No, tale klanec bomo že pregrizli, da bo zadovoljstvo v cilju večje. Malo klančka pa le mora biti!« sem si mislila in lepo enakomerno tekla, s krajšimi koraki, rahlo nagnjena naprej, pazljivi vdihi in izdihi.
Potem pa: »Glej ga šment, kaj pa je zdaj to!«
Na domnevni sredini taistega klanca smo zavili še bolj desno v drug klanec in potem v levo še v enega in tekli in tekli po soncu in vročini po cesti, kjer sva lansko leto veselo kolesarila in potem gor proti glavni cesti in tu mi je bilo kristalno jasno, da »klanček« klanec je postal.
Tako dolgo je trajalo, da sem že pozabila na tekaško pentljo in ko smo se le obrnili nazaj proti Izoli sem uzrla reko tekačev, ki je tekla proti nam.
»Aha. Šele tukaj smo!« Tale pentlja je cela kolobocija.
»Sedaj pa oči na peclje in glej pozorno, če koga poznam!«
Napenjam, buljim, včasih komu kaj bodrilnega zavpijem in tečem lepo navzdol. Reveži v nasprotni smeri imajo težje pogoje. Tečejo navzgor. In tečejo tako dolgo kot jaz. Tako, da so praktično na slabšem kot jaz. Vsi tečemo enako dolgo ampak oni bodo morali teči dalj časa. Razen, če me ujamejo.
Potem ju zagledam moja Gorenjca! »Dejmo Staša, dejmo Boštjan!« Zaslišim nekakšen nerazločen krik v odgovor in tečem z reko proti Kopru.
Potem nekje pojem Enervit. Spijem vodo.
In spet zaslišim tuljenje. Tam ob SLOVENSKI ZASTAVI! Modelka kriči in bodri ter navija kot nora.
Kasneje sem izvedela, da je z njeno zastavo v roki v cilj pritekel tudi zmagovalec maratona.
Tako se navija! Predlagam, da organizatorji pričnejo podeljevati tudi priznanja najsrčnejšim navijačem. Zmagovalko imamo!
V daljavi zagledam cilj. Tek ob koprskem zalivu me pospremi s precej močnim vetrom, ki me hladi. Paše.
Pričakovala sem več navijačev pa vendar so tisti, ki so bili, navijali tako močno, da so zalegli vsak vsaj za deset ostalih.
Tečem in se trudim, da bi se ne obremenjevala s časom. Med tekmo sem že tako in tako opazila, da si ure nisem pravilno nastavila. Posledično temu mi kilometrski čas ni bil znan, sem pa lahko spremljala hitrost km/uro. Kot da sem avto. Brmmm… brmmm…. tečem in sedaj je trenutek, ko lahko pričnem z opazovanjem, kje je moj najljubši in edini najbolj moj navijač!
V ciljnem prostoru
Kmalu zaslišim tisti znani: »Dejmo, Mojca!« in kot vsako leto me je tudi letos s tem svojim krikom skoraj skapultiral naprej proti cilju.
»Snemal me je, » sem še ugotovila, torej bom lahko pogledala, kako sem tekla. Da vidim, če preveč maham z rokami.
Tečem kolikor se da, ampak tako, da mi ne bo počila kakšna mišica ali kita. Ali da se ne spotaknem ob kakšno ploščo na tleh.
Prvi balon, še malo, slišim glas napovedovalca, ko napove moje ime.
Usta imam do ušes in CILJ!
Dobim medaljo, čestitke, ugasnem uro … in KONEC!
Gorenjski pušeljc
No, ne čisto. Sledilo je zbiranje “gorenjskih nageljnov”. Tekačev iz klene gorenjske tekaške naveze iz Bleda. Zalili smo s šampanjcem: krst novega polmaratonca, novi osebni rekordi, načrtovanje prihodnjih tekaških izzivov.
In na koncu naj povzamem besede novopečenega polmaratonca: “Takole tekaško preživet dan je boljši kot vsak piknik!”
V mesecu maju nas vsako leto čaka resnično edinstvena tekaška priredite Tek trojk in sicer v okviru prireditve POHOD – POT OB ŽICI. Tek trojk je sicer tekmovalni tek pa vendar ne v osnovi. Predvsem je to tek prijateljstva in tovarištva. Vsi trije tekači, ki sestavljajo trojko, so eden drugemu v oporo in pomoč. In v cilj morajo priteči skupaj.
Razdalji sta dve in sicer se lahko odločite za 12,5 km ali daljšo 29 km razdaljo. Za obe velja, da sta zahtevni predvsem zaradi razgibanosti terena, saj je potrebno premagati kar nekaj višinskih metrov.
Zemljevid s profilom proge po razdalji /km
Zato je v trening za Tek trojk potrebno vključiti kar nekaj takšnega treninga. Tek po gozdu z nekaj vzponi in spusti. Več kot idealna pa je proga, ki jo opisujem v nadaljevanju.
Od vas je odvisno, kje boste startali. Predlagam start pri cerkvi v Podutiku ali pa na končni postaji avtubusa št. 5.
Tečemo po Podutiški cesti proti Prevalu. Ob končni avtobusni postaji se prične strm klanec. Tečete mimo gostišča Kačji log.
V kolikor ste startali iz avtobusne postaje predlagam, da zaokrožite po Bike parku. Tik pred dolgim klancem, malce pod gostiščem Kačji Log zavijete levo in tečete po makadamski cesti vzporedno ob Podutiški cesti. Na ta način se boste nekoliko ogreli in pridobili dodaten kilometer. Startati direktno v klanec ni ravno priporočljivo.
Bike Park Podutik
Na vrhu klanca se držite leve smeri oz. naravnost (po prednostni cesti) in tecite mimo kamnoloma na vrh Prevala. Tu boste zagledali table in problema ne bo večjega. Zavijete desno in tečete naprej v klanec. Po kakšnih 200 metrih se cesta zravna in po ravnini boste kmalu pritekli do spomenika Kurirček.
Spomenik kurirčku pod Toškim Čelom
Tu imate dve opciji.
Lahko tečete naprej po asfaltirani cesti ali pa se odločite za gozdno pot ali bolje potko. Sledite markacijam.
V kolikor se odločite za gozdno varianto se boste po kakšnem kilometru ponovno priključili na asfaltno cesto in tokrat ji sledite.
Tečemo naprej v velik levi ovinek, ki se ponovno precej dvigne. Po nekaj sto metrih relativne ravnine se cesta ponovno vije levo malce bolj navzgor ter se na vrhu obrne močno desno.
Na levi se nam bo odprl pogled v gozdnato dolino, navzgor bomo videli precej ravno cesto, ki pa to ni. Noge bodo utrujene, klanec pa tudi ni tako zelo položen. Poleg tega je dolg zato nadaljujte z zmernim in enakomernim tekom, tekaški korak naj bo kratek. Kmalu boste pritekli do table Toško Čelo. Na desni boste čisto na ovinku zagledali gostilno, ki navadno ne obratuje. Pa tako lep razgled imajo.
Vasica Toško Čelo leži na 535 metrih nadmorske višine in nudi čudovit pogled na Podutik in Ljubljano. Pred seboj imate najlepši del tekaške proge od Toškega Čela do Katarine oz. Topola
Po nekaj deset metrih boste pritekli do križišča, kjer boste videli usmerjevalno tablo proti Lovski koči na Toškem Čelu. Vi ne tečete tja, pač pa se držite levo, naravnost in tečete naprej po prednostni cesti.
Tu se cesta malce spušča in kmalu iz asfaltne ceste pritečete na makadam.
Sedaj tečete proti vasi Topol.
Ves čas se držite te ceste oz. poti, ki je široka in prijetna za tek. Občasno vas bo prehitel kakšen kolesar zato bodite previdni in tecite ob strani, da se lahko pravočasno umaknete.
Tekaška proga Toško Čelo – Topol
Pot je razgibana, nekaj je sicer spustov, predvsem pa se vzpenjate.Ko boste pritekli v vas Topol, vas bo poleg turistične table »Pozdravljeni na Katarini«, pozdravil tudi asfalt.
Zavijete levo in tečete čez naselje Topol.
Pred koncem naselja zavijete desno proti cerkvici Sv. Katarina. Ta del je precej strm, neprijazen, ker je asfalt pa tudi utrujenost se bo že pojavila. Tečete mimo kolesarskega barčka.
Klanec je kar dolg in strm, tecite enakomerno s kratkimi koraki, rahlo nagnjeni naprej in dihajte. Jaz si pomagam s štetjem.
Pritekli boste do večjega števila zgradb in pred seboj opazili zgradbo z lesenim “gankom”. Poglejte podrobneje – to je gostišče Pr` Jur.
Gostilna Pr` Jur
Tecite mimo in naprej na makadam proti cerkvici, ki ste jo opazovali že nekaj časa. Pri cerkvi Sv. Katarine Aleksandrijske iz 17. stoletja se boste nahajali na 738 m nadmorske višine. Čaka vas samo še vrnitev po isti poti.
Tek navzdol je hitrejši, vendar morate biti zelo pozorni, kam in kako stopate.
Cerkev Sv. Katarine Aleksandrijske
Ko boste pritekli od Prevala in do odcepa, ki vodi navzdol po isti poti mimo gostišča Kačji Log, lahko naredite majhno spremembo. Ne tecite navzdol ampak stecite levo na neprednostno cesto.
S tem boste malce prizanesli svojim kolenom ter dodali še kakšen kilometer. Tekli boste čez vasici Dolnice in Glince. Čaka vas nekaj spusta in potem ponoven dvig. Na svoji levi strani boste zagledali majhno cerkvico, vi tečete naprej tokrat spet nekoliko navzdol in pri veliki kmetiji, ki bo na vaši desni strani, zavijte na desno. Tekli boste pod starim sadovnjakom in mimo pašnikov do Gasilskega doma v Podutiku. Tečete naprej po glavni cesti v ovinek in mimo kamnoseštva Vodnik. Pritekli boste pravokotno na Podutiško cesto pred trgovino Mercator.
In sedaj ?
Če ste startali pri cerkvi zavijete levo in do tja imate še slabega pol kilometra. Če ste startali na končni avtobusni postaji pa zavijete desno in po kilometru boste na svojem izhodišču.
Naredili boste približno 20 kilometrov po makadamsko-asfaltni poti s približno 580 mt vzpona in 490 mt spusta.
Ob besedni zvezi TRAIL TEK pomislim na višince, korenine, skale in napor. Moč. Bolečine v stegenskih in mečnih mišicah. Pa ni nujno tako.
Po kar nekaj letih teka po asfaltu in PST-ju, ponovno odkrivam tekaške poti po gozdu. Malce so se spremenile od mojih skoraj že davnih obiskov, zahvaljujoč kolesarskemu potepanju pa se je spremenil tudi moj pogled na okolico. Moja orientacija se je spremenila. Ne bom napisala, da se je ravno izboljšala. Spremenila. Tudi zato, ker je tisto, ki je nekoč bilo daleč – danes postalo blizu.
Za to se imam seveda zahvaliti maratonu.
Če hočeš preteči maraton moraš biti sposoben teči dolge razdalje. Razumljivo. To pomeni dvajset, trideset, štirideset kilometrov.
Stara pohodna pot (pred žledolomom) na Toško Čelo
In če tečeš maratone leta, desetletja – je kaj čudnega, če se rahlo naveličaš svoje tekaške trase?
Navadno dolge teke tečem po PST v kombinaciji z Rožnikom. Prikladno je zaradi podlage, ker je pretežno makedam in v zadnjem času predvsem zaradi pitnikov. S seboj namreč v času leta, ko so odprti, ni potrebno nositi vode. Nahrbnika za vodo. Opasnika za vodo. Plastenk za vodo. Vodnih uteži.
Na Toško Čelo
Včasih PST zamenjam za cestni tek po okoliških zaselkih, da razbijem rutino. In sploh ni lahko nabrati 35 km v neenoličnih krogih. Kot primer takega teka naj navedem traso: Podutik-Dolnice-Glince-Šentvid-Tacen-Šmartno-Gameljne-Črnuče-Ježica-Stožice…potem pa se že prične »kolobarjenje po Ljubljani« tako, da praktično pretečeš vse večje ceste od Dunajske, Slovenske, Slovenčeve,Celovške, Podutiške. S težavo “naštrikanih” 32 km. Seveda je pogoj za takšno tekanje primeren čas dneva. Zvečer ali pa zgodaj zjutraj, da se ne prenadihaš avtomobilskih izpušnih plinov. Da ne govorim o pešcih in kolesarjih, ki ti “skačejo pod superge”.
In ravno zahvaljujoč populizaciji trail teka mi je šinilo v glavo: zakaj pa ne bi daljši tek odtekla spet po gozdu? S seboj vzamem kolesarski nahrbtnik z vodo, karkoli. In tako se mi je zgodilo 21 km, katere mi nikakor ni uspelo raztegniti v 30 km. Ker ne poznam terena in ker me Z.J.B.V. tehnika! Sem pač bolj človek prakse kot teorije.
Kako torej 21 km raztegniti v 30 km in več? Po »mojih« hribčkih, gričkih in dolincah?
Ponovi vajo: nahrbtnik, voda, jabolko in gremo.
Dan je bil sanjski! Sonce! Modro nebo! Rahel vetrc.
Tečem po utečeni poti, katero sem pretekla že pred tednom dni. Torej v gozd nad Podutikom, kjer tečem del poti po tekaški poti Brdo (vodi okoli Klobuka) in se po kakšnem kilometru odcepim desno proti Prevalu. Prečkam Podutiško cesto in tečem del poti po asfaltu. Pri Kurirčku se usmerim v gozd in spet tečem po moji pohodniški poti in glej ga zlomka: danes odkrijem davno pot iz časa pred žledom. Malce bolj vijugasto in s tem položneje je speljana in to tako lepo, da naivno pomislim: morda mi uspe odteči do vrha.
No, mi ni. Mi je pa uspelo dlje.
Proti Šentvidu
Precej zasopihana tečem mimo Lovske koče na Toškem Čelu, nekaj ljudi sedi na klopeh in uživajo v soncu, jaz pa naprej čisto do vrha, kjer pri parkirišču nad Lovsko kočo zavijem desno, tečem mimo stanovanjske hiše skrite v gozdu in ob njej navzdol pritečem do gozdne poti, ki vodi do Šentvida.
Tako.
Danes bom raziskala to pot. Del poti dobro poznam, prehodili smo jo neštetokrat, v megli smo se uspeli tukaj tudi izgubiti, no, letos pa je bila ta pot tudi presankana. Uf! Je šlo po tistem ledu!
Vodno zajetje na šentviški poti
Teren je krasen, pod noge moraš gledati in malce paziti ampak ni panike. Pridem do odcepa za Šentvid in tu se ustavim.
Tako.
Sedaj pa raziskovalni tek! Kam me bo pripeljala ta pot? Kje v Šentvidu bom prišla ven? Mogoče v Mednem? Guncljah? Stanežičah? Bom prišla na pot, po kateri sem deloma tekla prejšnji teden?
Desno – prava smer?
Imam s seboj tudi svoj MAPS.ME – ampak, ne bom pogledala. Pojdimo na instinkt! Baje smo ga preveč zanemarili.
Tečem, res je prijetno, lepo, krasna pot. Nasproti mi priteče tekač, razveselim se, saj do takrat nisem srečala še nikogar, ki bi tekel. Bilo je nekaj pohodnikov, s katerimi smo se pozdravili. Normalno. Pozdravim tudi tekača, kateri me samo debelo pogleda in steče mimo brez pozdrava. Pomislim, kakšna tesla se najdejo tudi v supergah in besno tečem naprej odločena, da napišem TEKAŠKI BONTON!
Le kam bom prišla?
Primerki v supergah, ki ne pozdravljajo in predvsem – NE ODZDRAVLJAJO – saj ne vem, kaj naj napišem. Bolano. Neotesanci, nimam besed. Brez vsake olike. Pa pozabimo na to, da sem ženska. Gospa v zrelih letih, katero bi morali drugi pozdravljati. Sedaj se jezim nase: “Kaj pa pozdravljaš, butara!” Bolnikov je vseh vrst, bog ve, kaj si sploh mislijo, zakaj sem jih pozdravila!
Takšni in podobni primerki so me že pripeljali do odločitve, da ne bom več pozdravljala! Samo še odzdravljala! Ampak kaj, ko se zmotim!!!
Tečem po kolovozu in se na razkrižju odločim za levo smer. Podobno naredim čez dva kilometra.
Pot je res lepa, celo klopi opazim. Pot je markirana. Ptice pojejo kot nore! Avtomobilov sploh ni slišati, pa bi morala biti avtocesta čisto blizu. Pomislim, da morda tečem nad tunelom.
Tečem mimo nekakšnega zajetja vode in kmalu naprej naletim na križ s kažipoti.
Na Prevalu levo mimo križa navzgor
Odločim se za desno smer. Predvidevam, da je pot naravnost speljana do Mednega. Tečem torej desno navzdol vendar je tu ogromno malce širših in ožjih poti. Tečem po tistih, za katere se mi zdi, da bo lepše. Pritečem na nek vrh in se že ustrašim, da bom morala nazaj, saj je pot komajda vidna. Na srečo se moja potka priključi malce širši in sedaj že vidim, da sem precej nižje in prav zanima me, kam navzdol bom pritekla. Morala bi biti v okolici Šentviške cerkve.
Zagledam prve hiše, dvorišča in glej ga zlomka, moja potka se konča pri ograji preko katere nikakor ne morem. Saj veste. Nekateri si radi prisvojijo še malo polja, travnika ali pa gozda. Hodim levo in desno in na srečo opazim novogradnjo ob kateri pridem ven, na cesto.
Ustavim se in s pogledom iščem cerkev. Ni je. Ampak teren je znan!
Halo! Šele tukaj sem? Kar razočarana sem malo saj ugotovim, da sem pritekla na cesto Andreja Bitenca, ki povezuje Dolnice s Šentvidom.
Za menoj je tudi ubogih šest kilometrov in vem, da me čaka asfalt. Tečem torej po asfaltu, kakšnih pet kilometrov me loči do Prevala. Odločena sem, da odtečem nekakšno osmico. Nazaj v gozd hočem, tja, od koder sem prišla. Vendar bom naredila še krog okrog Klobuka.
Ko tečem po asfaltu se spomnim, da imam na ramah nahrbtnik. Tu me moti. V gozdu me ni. Tečem čez Glince in se že vzpenjam na Preval.
Proti Podutiku
Na vrhu se usmerim levo v gozd, navzgor, po markirani poti in nadaljujem naprej proti lovski koči. Pot je širša kot pred leti. Kmetje so jo razširili ob čiščenju gozda po žledolomu. “Saj je prava avtocesta”, pomislim.
Ta pot je mirna, lepa, polna je spominov. Včasih nas je tu teklo več, največkrat sva tukaj tekla skupaj. Spet bova! Ta pot je res lepa, praktično ravninska. Podlaga mehka, prijetna za tek. Kolena ne bodo bolela, gležnji tudi ne.
Avtocesta proti Klobuku
Tečem mimo kmetije, videli jo boste na desni strani. Označbe na drevesih so tukaj razločne. Že se približujem vrhu Klobuka in se odločim, da grem na vrh.
Ko pritečete od kmetije na razpotju zavijte skrajno levo! Naravnost pridete do Bokalcev, desno pa proti Srednji vasi!
Vrh Klobuka je travnata planota, z lepim razgledom na vse strani. Škoda, da ni malce višji. Razgled bi bil lepši, če ga ne bi zastirala bližnja drevesa.
Tečem naprej, proti Lovski koči. Lovsko društvo Dobrova je kočo lepo obnovilo, žal pa na vratih ni obvestila o odpiralnem času. Na bližnjih drevesih je opaziti veliko ptičjih hišic.
Tečem ob koči navzdol, naprej in se na križišču pri zeleni in rdeči markaciji tekaške poti odločim za levo varianto. Leva varianta je ves čas moj plan.
Koča pod vrhom Klobuka je last Lovskega društva Dobrova
Tečem praktično nazaj po isti poti, krog okoli Klobuka je sklenjen in opazim, da so tukaj markacije te prijetne tekaške poti, pogoste.
Na razpotju se odločim za desno, stran od smeri iz katere sem pritekla in tečem proti svoji izhodiščni poti. Presenetljivo je veliko markacij! Zasledujem rdečo, katera vodi proti Podutika. Zelena bi me pripeljala do Bokalcev.
Kmalu sem tam. Še navzdol in že so tu hiše… in konec mojega tekaškega potepanja.
Za menoj je slabih 16 kilometrov, za 16 kilometrov še nikoli nisem porabila toliko časa – ampak tudi višincev ne. Spustov je bilo za 650 mt in vzponov za 620 mt.
Prijetno. Imam idejo za naslednjič. Upam, da mi uspe »naštrikati« tistih ubogih 30. Raje še kakšnega več.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Včasih se ponudi priložnost, a je ne zagrabimo. Če imamo srečo, se ponudi večkrat. Zavedati pa se moramo, da se priložnosti ne ponujajo vedno. In vsakič je enkrat zadnjič.
O čem tokrat?
O tem, da navadno povsem prost dan, dan ko sem doma sama brez kakršnihkoli obveznosti, izkoristim za: generalno pospravljanje. No, saj ne drgnem cel dan po stanovanju (ajde- skoraj ), vzamem si tudi čas za kakšen običajen tek.
To je tek po mojih znanih, gotovo več kot stokrat pretečenih poteh. PST, Rožnik, krog okoli Klobuka, skratka – okolica mojega doma. Pa naj bo to tek od 5 ali pa do 35 km. Nima veze. In da ne bo pomote, všeč mi je!
Tiste skrite stezice
Ampak! Večkrat bi šla rada odteči vse tiste ne pretečene steze in potke, ki se prepletajo po gozdu. Da. Včasih tečem po krožni poti okoli Klobuka. Nekateri poznate te poti iz Hrčkovega teka, ki se odvija v Septembru. Markacije v modri, zeleni in rdeči barvi pomenijo dolžino tekaške poti, žal so bolj slabo vzdrževane, če sploh so.
Tekaška steza okoli Klobuka
Večkrat tečem na Toško Čelo. Po cesti. V supergah. V pohodnih čevljih pa pridem na Toško Čelo skoraj miže. Pa naprej na Katarino. Grmado. Tošč. Pograjci, pač. Rada bi tekla od doma na Šmarno goro. Pa od doma na Ljubljanski grad. Pa še in še.
In milijon krat vsaj sem že pomislila: »Enkrat bom šla teči samo po gozdu, pogledat kam peljejo tiste skrite, ozke stezice. In ker je vse tako lepo, bom enkrat tekla z mobitelom, da naredim nekaj teh lepih tekaških fotk!«
Ko bi vreme le vzdržalo …
Problem pri teh zadevah pa je, da nikoli točno ne veš, kako dolgo bo to tekaško potepanje trajalo. Teren ni poznan, dolžina tudi ne. Zato tistih stezic še nisem pretekla. Niti prehodila.
Ampak – imela sem srečo in spet se je ponudila priložnost. In tokrat sem jo pograbila!
Napoved je bila slaba, ampak ne preslaba. Če bo deževalo, imam s seboj anorak s kapuco in od vremena je odvisna dolžina moje krožne poti. Vsaj malo.
Prosim vreme! Zdrži!
Priznam, medtem, ko sem poslušala vremensko napoved me je resno zaskrbelo. In zjutraj po googlanju vremena, tudi. Potem sem odšla ven in pogledala v nebo. Ena stran čisto zastrta s temnimi deževnimi oblaki, druga malo manj. Ampak zrak! Zrak je dišal!
Grem, pa kaj!
V mali nahrbtnik vržem anorak, rezervno majico, jabolko in dve banani ter star zemljevid Okolica Ljubljane. Nikoli se ne ve. V hladilniku najdem še en podarjen gel iz Ljubljanskega maratona. Tudi ta gre z mano. Plastenka vode. Robci. Mobitel. Aha! Kajti danes ne bom trenirala na čas, danes se bom po tekaško potepala. Nekakšen trail tek. Pa saj trail tek je nekaj takega. Tečeš kjer lahko, hodiš kjer ne moreš teči. In seveda mora biti hrib, vzpetina, klanec. Pa kakšna korenina ob katero se lahko spotakneš. Za popestritev. Tako nekako sem si predstavljela.
Obujem malce bolj trpežne superge in že se znajdem pred dilemo: vzeti pohodne palice ali ne? Ne, ne bom jih vzela. Glede na mojo bolj nerodno naravo je bolje, da ne tečem z njimi, da se mi ne pripeti še kakšna nepotrebna nesreča.
In že stojim zunaj. Zmaga! Končno grem na to pot. Stečem ven iz naselja, tokrat ne zavijem na običajno pot prosti PST ampak gor – proti gozdu. Pot je tu precej široka. Hodim gor do že malce pozabljene tekaške krožne poti Podutik-Klobuk-Bokalce-Podutik. Nekatere redke markacije so še vidne, žal pa jo je žled izpred let, tudi tukaj precej zagodel in naredil zmešnjavo po gozdnih poteh.
Gremo v hrib!
Ko pritečem ali bolje pridem s tekaškim kvazi korakov malce pod vrh – na pot, sem že pošteno ogreta. Preveč sem oblečena, pomislim. Ozrem se navzgor v nebo in si mislim: »Naj ščije – al ne ščije: jaz zdaj grem! Pa naj ščije kakor hoče!« Grem naprej, tako je luštno, prijetno. Tek po gozdu je nekaj lepšega na tem svetu. Nič topotanja, trdih udarcev nog ob asfalt, samo mehka podlaga, na momente še preveč, saj je mestoma precej blatno.
Vse poti vodijo k ljudem!
Lepo je. Ta del gozda še ni ozelenel, gozdno cvetje se še ni prebudilo. Ta stran je precej senčna, tečem navzdol v globel.Dozdeva se mi, da smo tu nekoč nabirali gobe in tečem malce bolj levo, nisem prepričana, kam. Pa saj je vseeno in se takoj odločim za pot, za katero res ne vem kam pelje. V tem delu gozda se resnično ne moreš izgubiti saj je obdan iz vseh koncev z asfaltno cesto. In vrh tega gozdnega območja je Klobuk.
Tečem vedno bolj navzdol in pridem do asfaltne ceste, katere še nikoli nisem videla. Prisežem! Pa živim v Podutiku že 27 let!
Zelo sem zadovoljna ampak ne povsem prepričana, kam nekam sem to pritekla. Približno se mi že dozdeva. Nekam v okolico končne avtobusne postaje.
Fino. Če hočem gor, moram torej gor. Odločila sem se namreč, da najprej obdelam Toško Čelo in napadem del Šentviškega hriba in nadaljujem proti Medvodam, nekam. Ter nekje obrnem. Bom videla, kam me bodo peljale poti. Mogoče bom šla pa čisto narobe, tako, da se ne sekiram preveč.
Kmalu opazim pot, ki vodi nazaj v gozd. Tečem po njej kar nekaj časa, kmalu se razširi in zravna.Tečem naprej in se na razpotju odločim za desno varianto. Pot se spremeni v širok kolovoz, prijetno je teči, saj ni preveč blatno. SUPER! Kmalu vidim, kje sem. Na vrhu prevala, le da nisem pritekla po tekaški gozdni poti ampak po kolovozu podutiškega kmeta.
Na Prevalu
Kmalu zagledam križ na prevalu. Žal moram nadaljevati po asfaltu v smeri Toškega Čela. Pri spomeniku kurirčku se odločim, da je čas za požirek vode ter da se rešim nepotrebne majice. Na obrazu začutim nekaj kapelj dežja.
Že tečem naprej, tokrat po poti, po kateri navadno hodim. S palicami. Tokrat tečem v tekaških supergah in gre. Le da uporabljam stranske položnejše »obvoznice«, ker je glavna trasa tako blatna, da bi le s težavo prilazla po njej navzgor brez izkušnje blatne kopeli.
Kurirček
Srečam nekaj pohodnikov, precej sem zadihana. Lahko bi se ustavila in hodila pa mi nekaj ne da, če imam tekaške superge bom pač tekla. Ni prehudo.
Kmalu sem v rekordnem vrhu pri Lovski koči na Toškem Čelu. Tečem mimo. Naprej proti vrhu kjer je pot, ki vodi proti Šentvidu.
Vreme je resnično zanimivo. Nad menoj je temen deževen oblak, občasno me ohladi kakšna kaplja, ampak okolica Ljubljane, Šmarna gora in Rašica ter južni del Ljubljane se koplje v soncu.
Sonce se me izogiba!
Tečem naprej, pot gre navzdol. Še vedno ne vem, kaj bom naredila na razkrižju poti. Ko sem tam, takoj vem. Grem naravnost naprej, tja, kamor bi že zdavnaj rada šla, pa nekateri zakomplicirajo, ker pač: ne veš kje prideš ven, ne veš kakšna je pot, pa saj itak prideš v Šentvidu ven in še bi se našlo. Jaz pa pravim: ne vem in ne verjamem, dokler ne vidim.
Grem naprej!
In grem lepo pravokotno čez pot do Šentvida, gor, naprej in pritečem do ostankov meje med Italijo in Nemčijo v 2. Svetovni vojni. Zanimivo, kje se potepam. Ravno tam, kjer se je pred več kot 75 leti , kot šestnajstletnik skrival moj stric.
No, pa da ne boste mislili, da sem iz prejšnjega stoletja. Ja, no, saj sem res. Na mobilcu imam aplikacijo MAPS.ME, ki mi pomaga, če resnično ne vem, kje sem. Zato sem tudi bolj pogumna.
Moj trail tek
Tečem naprej po tisti poti, lepo je. Ptiči pojejo kot da grejo na Evrovizijo. Joj! Ne. Krivico jim delam. Ptičje petje je nekaj posebnega, veselega, navdušujočega, svobodnega, globokega, zvonkega … Ozka pot se dviga v hrib kjer se iz vrha prevesi spet navzdol. Tečem in pritečem do stičišča moje poti s širšo. Predvidevam, da je tista širša pot, ki vodi do Šentvida. Tja pa nočem, zato se odločim za drugo varianto. Tečem po poti, ki se izgublja v blato in poseko. Vse naokrog ležijo podrta drevesa, poti ni videti nikjer. Tečem med debli navzdol, vendar ne najdem poti.
Levo ali desno? To je zdaj vprašanje!
Čas je, da preverim, če MAPS.ME lovi satelite. Hm…. Očitno v tej smeri resnično ni nobene pametne poti, v bistvu ni sploh nič videti. Vrnem se nazaj na pot in do širše poti, katera resnično vodi do Šentvida, kot sem se ravnokar prepričala.
Po kakšnih dvesto metrih opazim nov odcep in se odločim ter stečem v smeri Medvod oz. Mednem. Zadeva je videti kot bolj slabo rabljen kolovoz, ki pa se kmalu kmalu spremeni v blatno brozgo, v katero se skoraj zalimam in le s težavo tečem. Gozd postane precej teman, zdi se mi, da se je pooblačilo. Še ptiči so utihnili.
Malo me zaskrbi in previdno gledam okoli sebe in v posekanem deblu že skoraj prepoznam medveda. Nevede tečem hitreje, res si ne želim srečati medveda in pravzaprav, kdaj me bodo tu našli, če me napade medved. Samo še oglodane kosti bodo ostale od mene, mogoče sem pa res malo preveč neprevidna, da sem se takole odpravila na tek. Sicer morda le lučaj od kakšnega naselja ampak tudi bratranec je končal na hruški zraven hiše in ni upal dol, ker je pod njim čakal medved. Ne sicer na bratranca ampak na hruške. Jaz pa nimam hrušk, razmišljam, kako bi morala odreagirati, če ga srečam. Naj ga pokličem prijazno, kot kakšnega mucka:« Medo, medo… cccc ….priden…« Baje, da moraš biti odločen. Gledati ga v oči in mu ukazovalno kričati:«Izgini mrcina, marš spat! Gremo stran! Boš šel!« In da bo zadeva še hujša se spomnim stričeve pripovedi, to je bil od taistega bratranca oče, kako je hodil čez gozd in na potki zagledal medvedovo zadnjo plat. In ker ni mogel mimo, ga je malo brcnil od zadaj, in ta naj bi se umaknil, da je lahko stric lepo nemoteno nadaljeval pot. No, jaz tega že nebi naredila. Na srečo kolovoz ni več tako blaten, dokaj položen je tako, da dokaj hitro tečem in pazim, da si ne zvijem noge ali kaj podobnega kajti v tistem se spomnim zgodbe sodelavke, kako je njeno mamo lovil medved v gozdu! In ona je bežala pred njim… v begu se je spotaknila in padla in se v tistem spomnila, da se mora narediti mrtvo. In se je. In ni bilo nič. Odločena sem, da je še najbolje, da v kolikor zagledam medveda, padem kot pokošena od strelov in obležim na tleh kot mrtvec. Odločim se še, da se bom zvila v klobčič in si zavarovala glavo ampak bom skušala iz-gledati čimbolj mrtva. Čeprav imam pomisleke, kajti medvedje so mrhovinarji! No, ampak toliko pa spet ne smrdim, čeprav sem že pošteno prepotena. Sicer, sem pa na lastne oči res že videla medveda, kako je bežal v breg. No, ne vem če je ravno bežal. Odločil se je, da se nima smisla ukvarjati z dvema čudnima bitjema na kolesu. Medvedi imajo resnično poseben učinek na športnike, predvsem tiste na kolesih in supergah, ker potem damo resnično vse od sebe. S kolesom je bil postavljen rekord v gonjenju v hrib, tale tek po gozdu pa postaja tudi vse bolj hiter … dokler nisem spet pritekla do dela kolovoza oranžne barve! Sama ilovnata brozga.
Čist usrana!
Bremzam.
Previdno grem povsem ob strani, kajti ni druge opcije. Ne upam se klatiti med grmovjem, če me tam lahko čaka medved, grem raje po brozgi navzdol po poti, ki je vedno bolj razvožena in shojena. Vse poti vodijo k ljudem, smer je torej prava a kaj, ko spet pridem do razpotja.
Med vejevjem na levi opazim vrhove. Tisto mora biti Katarina ali pa Jetrbeng. Ok. Desno ne grem, ker je tam verjetno cesta in sploh ni videti nobene poti. Dozdeva se mi, da desna pot vodi le do kmetije.
Nekam pa bom prišla …
In se držim leve poti, ki postaja lepša, spremeni se v lično pohodniško potko, ki me pripelje na nekakšno delovišče, polno podrtega drevja. Samo blago in svinjarija. S težavo se prebijem čez kolovoz na drugo stran, kjer je nekakšen travnik. Vsa blatna se uspem privleči do tja in od tam imam kaj videti. Kmetija in naprej asfaltirana cesta. Pojma nimam kje sem. Tu nekje bi moralo biti Golo Brdo in Slavkov dom, Jetrbeng. Pojma nimam.
Tekaške naravne uteži !
Bom videla, ko pridem tja.
Po asfaltu je prijetno teči, le da imam na vsaki nogi polkilsko blatno utež. Barva superg skoraj ni vidna, za seboj pa puščam sled kot kakšen traktor, ki je pravkar preoral njivo.
Same poti, levo in desno, kam naj grem. MAPS.ME je čisto zblojen. Moram najprej nekaj časa teči v eno smer, da mi puščica pokaže smer, kam sploh grem. Čez čas vidim, da narobe. Super. Torej nazaj in po tisti drugi poti, ki mi je bila že na pogled bolj všeč.
Prava idila. Makedamska pot med grički in travniki, ki me vodi v gozd in nad gozdom hribi. Lepo je in utrujenosti ne čutim prav nobene. Vseeno se odločim, za požirek vode in v pričakovanju pogledam na uro. Koliko kilometrov je za menoj? Fino bi jih bilo nabrati vsaj 25, 30 bi bilo odlično. Kaj?! Kar verjeti ne morem. Šele 9 km? Pa toliko se mi je že zgodilo! In čisto v drugem svetu sem!
Sicer pa, kaj se sploh čudim, si mislim in tečem naprej. Zadeva je v supergah podobna kot na kolesu. Na ta način sicer prideš daleč, ampak ker je naša deželica tako mala in gričevnata, si takoj v drugem svetu , samo da se prekucneš na drugo stran hriba.
Spomini na kolesarsko turo!
Tečem po makedamski poti v klanec in kmalu ugotovim, da sem pa tule že bila. Le da sem bila takrat s kolesom in bilo je težko! Tako zelo, da sem na enem od ovinkov celo stopila iz kolesa, kar pomeni POLOM! Ampak je bilo upravičeno. Kolo bi moralo biti gorsko, s trekingom po takšnem terenu enostavno ne prideš skozi. Preveč je strmo in teren se preveč spodmika poleg tega je pot razrita od hudournika.
Ko bi se vsaj že končalo!
Tečem dalje in razmišljam, kam bom točno prišla. Ker sva tudi ta del Slovenije prekolesarila praktično po vseh možnih poteh ne vem točno, katera od variant je tole bila.
Bom videla, ni panike. Kmalu sem na vrhu. Ali pa tudi ne. Še kar se vleče proti vrhu. Na drevesnih deblih opazim nekakšne markacije, puščice. Morda pa tu celo poteka kakšna dirka? Kolesarska ali pa tekaška? Tekmovanj se ne udeležujem prav pogosto. Ne da se mi. Iskreno. Sem v nekakšnem čudnem obdobju, ko mi gre gužva na živce. Sicer pa se ne morem spomniti, kdaj mi ni šla?
Kakorkoli … ne spadam med tekače, ki so vsak konec tedna na kakšni tekmi. Zato res ne poznam vseh prireditev. Poleg tega to sploh ni več poceni. Včasih startnina ni pomenila praktično nič, danes ni več tako.
Gozdna vijolica
In tega teka, danes, mojega zavestnega trail teka, trail tekaškega potovanja, ko sva samo midve Jaz in Mojca, ne zamenjam za nobeno od tekaških prireditev. Človek mora biti kdaj sam. In biti sam v naravi – to je nekakšno očiščenje, biti sam s seboj. Povsem drugače kot biti sam doma.
Narava – to je nekaj najboljšega! Ja, včasih mi je mama govorila, ko sem jo spraševala o bogu, kje je, kaj je, kje stoji, če je in kje naj vendar bile nebesa, če so zgoraj oblaki in luna in vse to… , da je bog narava. Res je. Če ji prisluhneš, govori. Dobiš odgovore. Prepustiti se moraš in se večkrat predati intuiciji. Žal je intuicijo v večini primerov zamenjala preračunljivost. To pa ni v skladu z naravo. Zato, dragi moji, nič ne štima!
Shodim… moram. Mečne mišice postajajo malo preveč trde, občutek ni obetaven. Hodim, precej sem zadihana. V tem času leta imam vedno tudi težave z dihanjem a na srečo, drevje še ne cveti. Moji alergeni še spijo. Na srečo, kajti svoj Ventolin sem pozabila doma. In na srečo se tega takrat nisem spomnila. Te stvari so namreč hudo psihološke. Zavedanje, da s seboj nimaš določenega zdravila, ki bi ga moral imeti, lahko privede do proženja lažnih simptomov. Ki pa tudi niso prijetni.
Končno se pot zdravna, počasi stečem, spet sem v redu in okolica je nora! Ob poti cveti teloh in žefran. V daljavi vidim vrhove, gozdove … pravljica!
Kakšen dan! In pred 26. leti sem prvič postala mama. Pošljem voščilo – dandanes ptički letijo daleč, daleč iz gnezda. In smeri menjajo tako na hitro in pogosto, da na trenutke skoraj ne vem, kje je katera ptičica.
Lupčka na lička !
Voščilu zadovoljno pripopam še SELFI! Znaaam! In ga pošljem še tistemu, ki je z menoj vred pred 26. leti postal starš.
Pot prepoznam, tu smo pred leti družinsko hodili. Prehodili smo celotne Polhograjske dolomite, da, tudi to pot.
Nekam dolgo se pošilja to sporočilo, pokličem! Lepo je slišati glas naše ptičice! Tam daleč!
Ko tečem naprej, se mi smehlja ob spominih, na čase, ko sta mali planinki raziskovali tukajšnjo okolico, nabirali rožice, občudovali deževnike, iskali markacije in spraševali: »Kdaj bo počitek?« »Kako daleč še?« Ena: »Lačna!« in druga:«Lulat!« Življenje je lepo, pestro a vse tako hitro beži, da tudi sama spet hitreje stečem saj me resnično zanima, kaj je za ovinkom. Razočaranje! Saj sem že na Katarini! Ne! Še bi malo tekla! Obrnem se in stečem nazaj in po poti, ki sem jo opazila le bežno. Prava odločitev. Vodi me proti Golemu Brdu, čisto pod Jetrbengom. Le 10 minut bi imela do vrha a se odločim, da ne grem, saj smo bli gor ravno prejšnjo nedeljo.
Jetrbeng pa še kaj
Na bližnji klopci imam počitek. Voda in jabolko! Grem naprej, da najdem Rog. Tu nekje bi moral biti še en vrh – Rog.
Iščem ga, tečem sem in tja ampak ni nobene oznake in poti za Rog, samo za vrh Katarine. Seveda. Vrh ima dva imena. Dilema rešena.
Ne stečem na vrh Katarine, malo pod vrhom se držim levo in tečem v neznano. Mislim, da v smeri Sv. Jakoba. Ponekod je še sneg, tečem po osojni strani hriba. Pritečem do travnatega pobočja, na vrhu zagledam čudovita drevesa, tja gor hočem. Po nekakšni potki, če se temu lahko tako rečem, odkrižkražkam do vrha, zadihana, zgoraj pa piha kot strela. Sicer bi tu sedla v travo in uživala na vrhu, pod redkimi drevesi in uživala na soncu, če bi se le hotel prikazati. Pa se je še vedno kazal vse naokoli, le name ni hotel posvetiti.
Voda.
Tečem naprej. Po občutku zavijem levo, nato desno in pritečem nad naselje Topol. Pohodniki. Cel kup pohodnikov. Izberem drugo, manj obljudeno pot in tečem okoli, navzdol. In že sem v naselju, tečem mimo gostišča Na vihri in naprej mimo druge gostilne Pr´Jur.
Pr` Jur je idej za cel koš!
Stečem proti cerkvi in mimo nje navzdol do ceste in do znane, stokrat pretečene poti proti Toškemu Čelu.
Kar malce žalostna sem ugotovila, da je očitno to – to. Za danes. Da zadevo še malce podaljšam, jo ucvrem desno v breg in se usedem na travo in v tistem se me usmili celo sonce. Tako, da banano pojem v soncu in si privoščim vodo. Uživam!
Proti domu
Do Toškega Čela sproščeno tečem, imam čisto dovolj moči, sem rahlo utrujena, ampak to ni nič. Naslednji teden moram izbrati daljšo pot. In jo bom!
V naselju Toško Čelo pomislim, da bi zavila proti Lovski koči. A si premislim. Nobenih gostinskih uslug danes. Zato pa se na ovinku z gostilno Bitenc ustavim. Seveda ne v gostilni, ki je kot navadno zaprta, ampak na drugi strani. Tam so skrite ovce in koze. Za crknit smešne! Skušam jih priklicati, pa niso za stvar. Čisto me zignorirajo. Nesramnice!
Ignorantske ovčice
V tistem se še usuje dež, kar me spodi v tek navzdol po klancu.
Tokrat me po asfaltu navzdol kar nese. Fino je, iz šilda kaplja, v supergah čofota in kako fino: oprale se bodo!
Žal ni deževalo dovolj dolgo, hitro je prenehalo zato v zmernem drncu nadaljujem mimo kurirčka do prevala, kjer ponovno kolebam – kam. Naprej gor v gozd ali … Ne! Lepo po asfaltu navdol, mimo gostišča Kačji Dol. Kajti naprej od Kačjega Dola, malce pred končno postajo avtomobila bom zavila strogo desno in tekla do starega dela kamnoloma. Ogledati si namreč želim kolesarski poligon.
Zadeva je popolnoma ne vzdrževana, del poti je odnesla voda, je pa zanimivo tudi teči po tistih stvaritvah. Tako, da niso brez veze. In obisk se je obnesel še zaradi nečesa – podaljšala sem svoj trening vsaj še za kakšen kilometer.
In potem tek po ravnino do doma. Do cilja. Zadovoljna! Zadovoljna takrat, in naslednji dan in potem še naprej. Odločena sem, da bodo od sedaj naprej dolgi teki bolj podobni današnjemu “hostatrailu”.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Živite v mestu in ne veste kje teči. Ne? Torej ne živite v mestu in ne veste kje teči. V bistvu – vi tako mislite. Je to res ali morda samo izgovor?
Kje teči? Kam pa danes na tek?
Včasih ni prav veliko izbire. Odvisno od časa, ki ga imamo na razpolago. Med tednom, ko je časa manj, bomo zavili na naše običajne tekaške poti. Tiste, ki so najbolj pri roki. Pardon! Pri nogi.
Živite v mestu?
Ne mislite, da če živite v centru mesta, da potem pa ne morete teči. Ker so prometne ceste, slab zrak in podobni izgovori.
Ljubljana – mesto tekačev
Ljubljana je sicer največje slovensko mesto. Po zadnjem javno objavljenem podatku naj bi bilo dne 1.1.2015 v Ljubljani 287.218 prebivalcev ( vir: SURS, 1.1.2015). In verjemite, lahko se teče brez problema. Jaz živim v Ljubljani, pretekla sem jo po dolgem in počez, v višino in globino. Zato vem!
Povejte mi za predel Ljubljane, ki je problematičen zaradi teka. Seveda ne morete pričakovati čudeža, da boste stekli ven v gozd in na polje, če živite nekje v centru ali kakšnem strnjenem naselju.
Ljubljanski park Tivoli – raj za rekreacijo
Lahko pa od tam odtečete v bližnji gozd in na obrobje mesta. Lahko odtečete v mestni park. Tivoli. Rožnik. Na grad. PST! Res je, da boste morda nekaj časa tekli po pločnikih – ampak v doglednem času boste v predelu, kjer so pogoji za tek optimalni ali vsaj optimalnejši.
Toliko o Ljubljani. O ostalih mestih in krajih ne bom izgubljala besed. Ker so vsa ostala mesta manjša, je problematika glede tekaških prog prav tako – manjša. In pogoji za tek – ugodnejši.
Tudi tek po mestu Brno je mogoč. Le previdni moramo biti!
Torej: ne iščite dlake v jajcu in se že spakirajte v superge in tecite!
Tek na podeželju
Imate problem? Cesta, ki pelje skozi naselje nima pločnika? In gost promet ter norci, ki divjajo skozi naselja. Razumem. Groza. NEVARNO!
In zakaj se potem sploh rinete teči po cesti? Zavijte v gozd, na polje, travnike!
Tek v naravi – tekaška nebesa
Kako? Ni ne gozda, ne polja, ne travnikov? Torej živite v nekakšni soteski.
Ne morete me prepričati, da ni nikjer nobene poti po kateri bi lahko tekli. So!
Oblecite oblačila v katerih boste vidni in odtecite torej po delu ceste, ki je morda res problematičen. Ne me hecat, da se ne da! Vse se da, če se hoče.
Tekaška proga Brdo – gremo v klanec!
Sicer pa, veste, obstajajo tudi gorski teki. Teče se torej tudi v klanec. In po klancu navzdol seveda tudi. In ni tako grozno! Po pravici – tek po ravnini je lahko en velik “dolgcajt”!
Zeham…
Predstavljajte si uboge Nizozemce, ki bi dali vse za en ubogi hribček. Zgradili so si celo najvišjo umetno plezalno steno na svetu – Excalibur, ki jo najdete v Groningenu, da se nekako potolažijo.Pač. Zdravijo svoj kompleks. Govori pa se, da bodo tokrat Hrvati njim zagrenili življenje. Zgraditi namreč nameravajo višjo!
Groningen – mesto z najvišjo umetno plezalno steno
Naj vam bodo torej Nizozemci v navdih. Vi imate to, kar si oni tako želijo. Hribe in neskončne klance! In gremo gor in dol in ena, dva, ena, dva … dihajmo, hop, hop, hop! Dajmo raztegniti pljuča! Vedno lažje bo!
Tekaški Eldorado
Marsikdo lahko na račun »tekaških prog«, ki naj bi jih ne bilo v njegovi bližnji okolici, najde izgovor, da ne more teči. Ker nima kje teči! Oh jej. To preprosto ni res.
Slovenija – tekaški raj
Tekaške proge so povsod in so lahko različnih oblik in barv. Cel planet zemlja je en velik tekaški poligon.
Vem, vem…
Nekateri, pač res ne morete! Sicer bi resnično radi tekli. Tako zelo bi radi tekli, ampak ne morete. Ker res ni nikjer mogoče teči.
Sicer bo nekaj časa še trajalo, vendar v »jAoaMERIKI« pripravljajo turistične izlete v vesolje. Mogoče se bo pa za vas tam kaj našlo?
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Preden se odpravimo na tek v posebnih vremenskih razmerah moramo poleg primerne tekaške opreme razmisliti tudi o tem, kje sploh je smiselno teči. Naša varnost je namreč na prvem mestu.
Dež
Voda po poteh, cestah, vsepovsod. Na razmočenih tleh navadno drsi. Tekaške proge so blatne in polne velikanskih luž. Če ni preveč hladno še nekako gre, poleti pravzaprav sploh ni večjega problema. Pozimi oz. v mrazu pa tek po lužah ni najbolj prijeten. Če tečeš po gozdnih poteh si še posebej v nevarnosti, da padeš. Mokra trava, zemlja in korenine dreves zelo drsijo. Poleg tega si ves zasvinjan z blatom od peta pa tja do vrha glave.
Lahko se odločite za tek po asfaltiranih cestah. Gotovo boste manj blatni, če vas bo stuširal avtomobil, ki bo zapeljal po možnosti s preveliko brzino v lužo ob kateri boste tekli. Naravni tuš! Prijetno bo kapljalo od vas. Ali pa malo manj prijetno.
Sicer je pa avtotuš manjši problem. V dežju je vidljivost slabša zato zlahka postanete tarča avtomobilskih odbijačev. Kot kakšna divjad. Če že tečete ob cestah si izberite takšne, ki imajo tudi pločnike ali pa so vsaj brez prometa. In poskrbite, da boste vidni.
In seveda – pozor! Tudi tekačem po mokrem asfaltu bolj drsi. Tako kot avtomobilom.
Veter
Tukaj spet preži nevarnost na tekača. Če tečete po gozdu ali terenu, kjer je veliko drevja, lahko postanete žrtev padajočih vej ali plodov. Drevje si namreč še vedno ni opomoglo po žledolomu iz leta 2014. Veje in drevesa se v močnem vetru rada lomijo. Ne dolgo nazaj me je v poletnih mesecih presenetil vrh smreke, ki se je zaradi močnega vetra odlomil in padel na tla ravno kakšen meter pred mene. Še sreča, da nisem bila hitrejša. Ali pa tudi ne. Bi imeli doma zastonj kurjavo ali pa ikebano.
Sicer je pa močan veter izredno neprijeten. Tecite po tekaških progah, ki so v zavetrju. Če je zelo hudo, je pač bolje ostati doma.
Sneg
Tek po snegu je nekaj najlepšega. Mehka podlaga – vendar pozor. Tudi snežnih podlag je več vrst.
V kolikor tečete po zelo mokrem snegu je zadeva čisto identična teku v dežju, le da je v tem primeru teren še bolj drseč.
Krasen je tek po pršiču in veliko manj krasen po zaledenelem terenu. Na snegu spodrsava, zato je trening največkrat veliko bolj efektiven. Naše telo potrebuje veliko več energije, kot v navadnih razmerah.
Led
Vam tekaška žilica ne da miru niti takrat, ko je zunaj vse ledeno? Poledica in zamrznjen sneg? Trening bo gotovo težek zato prilagodite dolžino teka oz. čas namenjen teku vremenskim pogojem. Za tek po ledu potrebujete dobre superge ampak v kolikor je zelo ledeno je najbolje, da si nadenete tekaške dereze ali pa kar nogometne superge. Kopačke!
Vročina
V zadnjih letih nas mediji ves čas obveščajo o vedno številčnejših vročinskih valovih, ko se temperatura bliža in vrti okoli štirideset stopinj. Tek v hudi vročini je lahko nevaren. Zato je potrebno teči ob primernem času in sicer zjutraj ali pozno zvečer. In pazite na zadostno hidracijo.
Poletne nevihte
Na nek način so lahko poletne nevihte vse zgoraj našteto. Močan veter, naliv in po možnosti še toča. Izredno neprijetno, kadar nas zaloti med tekom daleč stran od kakšnega zatočišča. Vsako leto so nevihte močnejše in nevarnejše. Udari strel pa vedno pogostejši.
Spremljajte vremensko napoved, opazujte nebo in se pravočasno umaknite besnenju narave. Ne le strele, nevarna je tudi sama toča!
Zaključek
Tek je lep v vsakem vremenu. Če pa je situacija le preveč IZREDNA, pa lahko naš trening tudi malce počaka. Tečemo zaradi zdravje. Tega ne smemo nikoli pozabiti.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Odkar nam na žeblju v dnevni sobi visi mini vremenska postaja sem se navadila preveriti zunanjo temperaturo. Šele potem se zakadim v omaro s tekaško opremo. Nato preverim vreme še zunaj. Sledi pogled v nebo in že razmišljam, kako se v tako slabem vremenu obleči za tek?
Ker se naše telo med tekom ogreje, se je potrebno obleči tako, kot bi bilo 10 stopinj višja temperatura. Pravzaprav nas mora pred pričetkom teka malce zebsti in mraziti.
Kadar dežuje oblečem anorak s kapuco, ki je nepremočljiv. V kolikor preneha med tekom deževati, si ga lahko zavežete okoli pasu.
V mrazu zavarujem roke z rokavicami in glavo s trakom za ušesa in kapo. V kolikor tudi dežuje dodam kapo s šiltom ali pa samo šilt.
Od vse naštete opreme ima kapa s šiltom ali natančneje predvsem šilt prav posebno mesto. Poleg tega, da kapa ščiti tekačevo glavo pred mrazom in vlago, varuje šilt oči pred sončno svetlobo, vetrom, mušicami in ostalimi morebitnimi tujki iz ozračja, motečimi kapljicami dežja oz. snežink v primeru sneženja.
Ob zelo sončnem vremenu in še posebej v kombinaciji zasnežene okolice in sonca je smiselno oči zavarovati z lahkimi sončnimi očali.
Izredno neprijeten pa je pot, ki lahko priteče v oči. Še posebej hudo je, če nas ujame nevihta. V takem primeru dobimo sol direktno v oči, kar res ni prijetno. Šilt to zelo učinkovito prepreči. Očala nikakor.
Obstajajo tudi nekakšni športni trakovi za glavo, ki naj bi to nevšečnost preprečevali. Lahko preizkusite, morda vam bodo odgovarjali.
V kolikor tečete ponoči ne pozabite na svojo vidljivost. Lučka in odsevniki so obvezni. Sama uporabljam kar varnostni brezrokavnik za v avto.
Pred tekom si obvezno namestim še trak za meritev srčnega utripa in tekaško uro, ki ji pravim kar multipraktik! Zna skoraj vse in nikoli ne laže.
Ena od opcij je tekaški nahrbtnik ali pas za vodo. Druga posebne ročke, katere lahko napolnite z vodo ali energijsko pijačo. Najbolj poceni varianta pa je manjša plastenka, ki naj služi še za utež.
MP3 predvajalnik pa je moj spremljevalec le občasno. Zvoki narave so navadno tisto, kar v zadnjem času bolj potrebujem.
Pa še nekaj. Brez vode ni življenja! Zato ob dolgih tekih razmislite, kje boste lahko pili. Pozimi so namreč pitniki zaprti. Ves čas prositi za vodo v gostiščih ob vaših tekaških poteh pa tudi ni ravno najbolj simpatično.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Danes sem tekla. Včasih gotovo ne bi. Temperatura okoli ničle, rahlo pršeč sneg in veter. Temačno in neprijazno.
Idealno za tek!
Če ne bi šla, bi se počutila veliko slabše. Tako pa sem svojim možganom privoščila prepotrebno hrano – KISIK!
Naj strnem nekaj dejstev o teku preko celega leta. Zmotno je namreč misliti, da pozimi ni potrebe po teku. O, pa še kako je!
Sama sebe si danes ne predstavljam, da ne bi tekla tudi pozimi. Enostavno ne gre! Že zdavnaj sem namreč spoznala, da zgodbice o prehladih, pljučnicah in anginah zaradi teka pozimi in ob slabših vremenskih pogojih – ne držijo! Niti približno ne.
Gotovo pa je, da je potrebno v mrazu in pozimi – teči drugače.
Podobno kot je potrebno vožnjo z avtomobilom prilagoditi situaciji na cesti in vremenu – no, čisto tako je tudi s tekom.
Nikar čez zimo povsem ne opustite tek. Lahko izpustite kakšen trening in tek nadomestite s kakšno drugo aktivnostjo. Škoda je, da bi težko pridobljeno tekaško kondicijo povsem izgubili preko zime.
Tekaška kondicija je namreč drugačna kot tista, ki jo pridobite s krožno vadbo in vajami v fitnesu. Idealno je, da vse to združite. Tako boste lažje tekli in bolje ter dlje telovadili.
Sama se izogibam predolgi tekaški pavzi, saj se že zaradi slabših pogojev treninga pozimi tekaška pripravljenost vsako leto poslabša. Pa lahko še tako vneto obiskujemo fitnes in telovadimo. Tek je tek in ni nadomestkov.
Tekaške kondicije brez teka ni, zato kar pogumno v superge. Ne glede na vreme. Sicer pa nudi tek v težjih pogojih prav posebne užitke.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 