TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Po petih letih sem spet stala na startu Bovškega polmaratona. In če sem si pred petimi leti rekla, da naj me koklja brcne, če ne bom prihodnje leto tekla v Bovcu tudi na maratonski razdalji moram priznati, da me je koklja dobro zgrešila.

Udarila mimo za pet let in zgrešila tudi razdaljo.

Pet let je tudi moja doba brez maratona. Kar verjetni ne morem! In letos skrajni čas, da to obdobje presekam. Pred dvajsetimi leti sem namreč pretekla svoj prvi maraton v Ljubljani in sama sebi bi se zdela zelo velika zguba, če ga letos ne bi pretekla ponovno. Pa čeprav čisto počasi. Pa čeprav pridem čisto zadnja na cilj – ampak najprej moram priti do starta. Zdrava in cela.

Zato sem torej v soboto, 16. septembra 2023 stala na startu Blitz Bovec maratona. Bolj zadaj. Počasna kot polž. In odločena, da se na tej tekmi stestiram na polmaratonski razdalji, če sem sploh za na start maratona v Ljubljani.

In kako sem trenirala? Veliko manj kot pred dvajsetimi leti. Tečem le trikrat na teden in vključujem veliko hoje v hrib oz. pohodništva. Tistih dvajset let žal ni čisto brez veze. Potrebujem veliko več regeneracije, veliko manj hrane, ker se kar redim oz. ne morem shujšati ter predvsem več vaj – pretežno razteznih – za celotno telo. Dva teka med tednom sta krajša in sta predvsem “igranje po tekaško” s hitrostjo ali bolje počasnostjo. Ob nedeljskih jutrih pa je čas za moje daljince, ko se izgubljam po poteh PST-ja.

Kmalu po uvedbi daljincev nad 20 km sem ugotovila, da moj plan, ki vključuje število kilometrov, ki bi jih morala preteči, ne deluje. Sem prepočasna! Z grozo sem namreč ugotovila, da sem bila v času, ko sem na primer pred desetimi leti pretekla polmaraton – šele na 14. kilometru. Tako je sedaj moj plan za maraton koregiran iz kilometrov na čas. Daljince v nedeljo tečem npr. “tri ure”. Zaskrbljujoče. Zaskrbljujoče je tudi to, da za 30 kilometrov potrebujem toliko časa kot sem pred desetimi leti potrebovala za cel maraton. Še malo več.

Ogrevamo se. Ogrevanje vodi znanec iz resničnostnih šovov Matic. Žal je vsaj polovica vaj zame neprimernih. Delam po svoje.

Postavim se zadaj, moj najljubši maratonec mi vlije moč kot po navadi. Brez njega me naj tej tekmi ne bi bilo. Hvaležna sem mu. Vedno je z menoj na startu in na cilju. In včasih se pojavi tudi kje na trasi. Nikoli ne vem, kdaj ga bom kje zagledalo.

Počasi stečemo.

Odločena sem, da na začetku ne bom tekla hitreje kot sedem minut na kilometer. To je “hitrost” s katero imam namen opraviti z maratonom. Če mislite, da je to tako počasi, da to sploh ni tek vam moram zatrditi, da se motite. Tečeš lahko še počasneje.

Prva polovica trase polmaratona je hitra, saj se teče navzdol. Zato je bil tudi moj tempo hitrejši vendar sem ves čas pazila in kontrolirala hitrost. Kar sploh ni bilo težko predvsem potem, ko se je trasa zravnala.

Lepo je bilo teči tam med gorami. Občutek sem imela, da je bilo ljudi precej manj kot pred petimi leti. Morda le lažni občutek, ker sem startala med zadnjimi. Pred petimi leti namreč še nisem bila takšna počasnela.

Tekači smo tekli lepo narazen, nobene gneče, gosposko. S še dvema tekačicama smo kljub temu tekle skoraj ves čas skupaj. Na postajah z vodo smo se izgubljale in kasneje spet srečavale.

V vasi Srpenice smo odvile med hiše, ena od njih kar po telefonu razlaga nekomu, da bo danes moral pač sam skuhati kosilo, ker je šele v Srpenicah! V tej simpatični vasici nas je pričakalo kar nekaj navijačev. Skušam suvereno in strumno teči. Otroci, babice, vaščani … pa me vpraša gospa ob poti: ” Ali ste ve zadnje?” Verjetno mi je padla čeljust čisto nekam dol ampak nekako mi ji je uspelo odgovoriti, da upam, da ne.

Nauk za navijače: nikoli ne vprašajte nobenega tekača na tekmi, če je zadnji!

Seveda nismo bile zadnje! Kar nekaj jih bi moralo še biti za nami. Vsaj tisti, ki so se v prvi polovici polovičke maratona precenili in že tam praktično shodili. Pa tudi če bi bile!

No, na razburjenje sem raje hitro pozabila, saj smo pritekli na makedam, ki vodi proti Soči in je potrebno biti pazljiv. Gleženj imam namreč še vedno rahlo otečen in lepo zavit v bandažo. Pritečemo do stopnic, ki vodijo do brvi čez Sočo. Tokrat ni nobene gneče in lahko celo prav počasi stečem preko brvi… na sredini vseeno raje shodim, saj imam občutek, da me bo katapultiralo v zrak in nato v Sočo.

Pot po drugi strani vodi v Log Čezsoški, gneče ni nobene. Občasno koga prehitim, tečem enakomerno, ni mi hudega.

Na mostu ob slapu Boka sem na “domačem terenu”. Tu sem že večkrat tekla svoje jutranje teke, kadar sva bila pri prijateljih v Čezsoči. Občudujem Svinjak, njegov vrh smo osvojili julija 2020, super tura. Cerkev v Čezsoči se kar noče pojaviti sicer je pa to takooooo dooooooolga vas. Tokrat navijači niso tako ekstremni kot pred petimi leti v nalivu. Mogoče so se le naveličali, saj smo očitno med zadnjimi.

Pritečemo do razkrižja, kjer se maratonci ločijo in gredo po svoje. Mi softiči pa gor v breg. Pomislim, da se že zaradi tega splača na cel maraton v Bovcu. “Bom šla drugo leto”, delam plane brez krčmarja. Nekam vroče mi postane in pljuča postanejo majhna, moči mi vlijejo fantiči, ki ob progi navijajo Chucka Berryja – Go, Johnny, go! Me je kar pognalo, celo toliko sape mi je ostalo, da sem fantičem zaklicala “Hvala fantje, super muska!”, kar me je sicer ubilo ampak sem v najpočasnejšem možnem tempu odpuzala do ovinka … in shodila.

Nagnjena naprej, maham in si pomagam z rokami… mislim, da nisem čisto nič počasnejša kot prej, ko sem mislila, da tečem.

Takrat pa , glej ga zlomka, kot po navadi, ko najmanj pričakuješ: “Gremo, Mojca !” “Ajde, še malo, gremo, Mojca!” In grem… in spet “tečem” in sopiham gor v klanec in upam, da ga bo konec in ko bi le bil še kje kakšen ovinek, da se skrijem za njim in vsaj za hipec spet shodim, ker mi bo razgonilo pljuča v prafaktorje.

Pa je že ob meni “DEJMO, MOJCA!” , pa dejmo Mojca si mislim in puzam gor, gor, gor v nebesa… nasproti pride ženska in mi reče, samo še malo, na vrhu je voda in res je na vrhu voda. Požirek. Voda se mi zaleti. Še malo poplaknem. In odpuzam dalje, mimo picerije, proti Bovcu, v križišču gre malce navzdol in potem spet navzgor. Fotograf me slika, hvala bogu slike nisem nikjer našla in potem je letelo do cilja.

Dobim medaljo, vesela sem… ampak ni nobenega mojega.

Vseeno sem hitreje tekla kot je moj Fric hodil. Ni trajalo dolgo, da mi je čestital rekoč: “Dobra si!” Kaj pa vem, si mislim. Prišla sem pa le. Tudi hodim normalno, nisem sesuta, čisto ok. Testna tekma za maraton je uspela. Za 22,3 km sem potrebovala 2 uri, 30 minut in 45 sekund. Za limit v drugi krog v Ljubljani bo dovolj.

Na stojnici točijo zastonj pivo! Spijem dva kozarčka in nič mi ni. “V Ljubljano grem!” se veselim. Kasneje izvem, da je bilo pivo brezalkoholno. Odličnega okusa.

Sedaj pa po pameti do maratona.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.