TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Ob pogledu na belo-zelen transparent mi srce vedno začne divje razbijati. Pa čeprav je reklama za kakšno drugo »zeleno« zadevo v barvah Ljubljanskega maratona. Ali ljubljanskih trojk. Ne glede na mojo udeležbo.

Je maraton lahko rutina?

Po prvem pretečenem maratonu me je skrbelo, če bom vztrajala. Postavljala sem si cilje: preteči maraton pri 42-ih, preteči pri 50-ih…  Zato je maraton na nek način je postal obvezen dogodek vsaj enkrat letno. Kot novo leto ali rojstni dan.

Nekaterim dogodkom se živ človek ne more izogniti. Pa vendar nekako ne smatramo praznovanje rojstnega dne ali novega leta za rutino. Prav tako ne maratona.

Čeprav, roko na srce, to z leti lahko postane. Če postanemo apatični, melanholični, naveličani vsega. Tega si ne smemo dovoliti. Moramo najti način, da se iz tega izvlečemo.

Navadno pomaga prav tek. In še bolj tekaški cilji kot je na primer maraton. Sama z motivacijo nikoli nisem imela problema. Tek oz. gibanje v naravi potrebujem skoraj toliko kot zrak. In vsak maraton je vedno bil ne nekakšna nagrada za redne tekaške treninge.

Maraton. Res je sicer, da je vsak maraton dolg 42.195 metrov. Nekateri jih v življenju pretečejo ogromno. Ker je prav vsak drugačen. Pa čeprav bi bil vedno enak, na istem kraju in ob isti uri ter enakem vremenu in pripravljenosti. Vsak maraton napiše povsem drugačno zgodbo. In poti (beri: treningi) prav tako.

Možganov in naših občutij ter doživljanja pač ni mogoče okolupiti.

Slab teden do maratona. Čas za dobro psihično predpripravo. Pregled tekaške trase, pripravo tekaške taktike, opreme, priprava prehranskega načrta pred maratonom…

Čeprav  želimo in se trudimo vse organizirati in pripraviti kar najbolj optimalno, nas bo gotovo kaj presenetilo.

Če dobro pomislim  je vsako leto isto. Čas gre vedno nekako narobe – ali se vleče ali pa prehitro mine. Zakaj bi ga torej zapravljala po nepotrebnem?

Če bom pripravila kratke tekaške hlače, bo snežilo. Če bom pripravila dolge, bo pretoplo. Navadno se mi zgodi še kaj s supergami, podobno kot danes, ko sem na popoldanskem teku skoraj do kolen zagazila v gnojnico med tekom čez polje.

Superge sem oprala, sedaj se sušijo. Pa bodo v redu ali se bo oblika deformirala? Jaz res ne vem. Vi tudi ne.

Nagaja mi ura, če ji je verjeti, imam utrip kot slon ali želva. Samo še to se manjka, da uničim šilt na kapi.

Gotovo je le eno: panika v zadnjih dveh dneh. Obvezno. Ali bolje – trema. In še bolje: tremopanika!

Čudovito bi bilo to »tremopaniko« razporediti na vsaj deset zadnjih dni pred maratonom.

A ne gre. Kot bi odmrli možgani.

Saj je še dovolj časa. Ne da se mi razmišljati…

In seveda je to tudi čas, ko moramo paziti na hrano. Kaj jesti.

Kako poskrbeti za zadostne zaloge glikogena, hidracijo…

Vsako leto pripravljam prehranski načrt, zbiram informacije, brskam po člankih… na koncu pa naredim kar nekaj po svoje misleč, da se držim reda in dogovora, ki sem ga sklenila sama s seboj, a v resnici je polno nekih prekrškov in izjem.

Grozna sem! Če sem se sposobna zbrcati v superge kadarkoli s taktiko »ne poslušaj tistega glasu« je pri kršitvah s hrano podobno. Le da  tu ne poslušam pravega glasu.

Po glavi mi brnijo sami recepti, kaj bi skuhala, spekla… na Kulinariki sem že skoraj abonirana. In še lačna sem ves čas! Saj vem, temperatura pada – apetit pa raste.

Rit pa tudi.

Čisto brez veze, da zaradi požrešnosti pokvarimo strikten tekaški trening in se še zredimo pred nastopom.

Že tako in tako nisem tam, kot bi pravzaprav želela biti.

Teh 14 dni bomo pa že še zdržali in jedli tako kot je treba, kaj ne? Ampak – kako že?

Prehranske finte ali kako pripraviti telo na učinkovitejše kurjenje maščobe

Zadnji teden pred maratonom bi morala preteči 30 kilometrov, da izpraznim vse glikogenske zaloge.

Navadno se to ne priporoča, zadnji dolgi tek naj bi se pretekel vsaj 3 tedne pred maratonom. Tokrat pa en teden?

Razmišljam, da bi to pač šlo. Greš ven, obuješ superge in odtečeš 30 km. Lepo mirno… zmeren tempo. To bi šlo.

Ampak po tem treningu ne bi smeli pojesti prav nič ogljikovih hidratov. Nič ! Samo beljakovine, zelenjavo, sadje …  Pa saj to mi je všeč! Ogromna skleda solate in riba. Ogromna skleda solate in velik naraven zrezek… Ampak to je vse! Nobenih izletov v hladilnik in omaro več!

Fino bi bilo, da tudi kavice ne (auč!) ter seveda nič alkohola (ni panike – pivo bo po maratonu še slajše).

Lepši del pa pride na vrsto zadnje tri dni pred tekmo – ko pride na vrsto »carbo loading«. Navali na bele makarone, riž, palačinke …. Predvsem slednje bi šlo brez problemov! Zrezkov in rib bi se pa do tedaj lahko najedla že preko glave!

Najhujša zadeva pri tem načrtu je strah, da se pregrešim in z enim grižljajem uničim vse. Ja, res! En grižljaj uniči vse! Tako pravijo strokovnjaki. In jaz jim deloma verjamem. To je isto kot zgodba o čokoladi in pršutu: bom en košček – na koncu izgine – vse!

In potem bom na startu premalo spočita in brez glikogenskih zalog!

Pa je to sploh zdravo za petdesetletno babnico? Kaj petdesetletno… kmalu šestdesetleno?

Ne vem, res ne vem,  bom razmislila. Za tak načrt moraš biti resnično psihično trden, odločen, neomajen!

“Ne! Ne bom čokolade! Ne, hvala! Ne bom poskusila te slastne, čudovite sočne torte! Ne, hvala!” Oh joj, ne vem če zmorem! Mi letos manjka motivacija?

Ah, nehaj, no!

Najbolje se je držati preverjenih zadev in ne eksperimentirati.

Pred maratonom se je potrebno predvsem dobro spočiti. Se naspati. Dovolj piti in primerno jesti vsaj zadnje tri dni.

Še pomembneje pa je: ostati zdrav! Le zdravi bomo na polno po maratonsko uživali!

Konec oktobra je navadno veliko prehladov, viroz, grip in podobnih obolenj. Pazite se tudi poškodb!

Če vas ujame kaj od navedenega priporočam, da se predvsem dobro pozdravite. Maraton je predolga preizkušnja, da bi se je lotevali na pol bolni. Nastop je lahko problematičen že samo zaradi pred kratkim prebolene bolezni, saj telo potrebuje kar nekaj časa, da si opomore. Če boste rinili z glavo skozi zid (in to ne tistega na 30 km) se vam lahko hudo maščuje. In potem res še dolgo ne boste mogli teči.

Brez teka pa ni maratona, kaj ne?

Na koncu naj vam zaupam še eno idejo. Mogoče bo pomagala tudi vam, da čas pred maratonom preživimo kar najbolj optimalno (beri: pametno!)

Poiščite si svojo predmaratonsko mantro!

Tako kot tisto spodbudno misel, ki vas v težkih trenutkih maratona žene naprej. Naj obstaja še ena za čas pred maratonom.

Jaz jo imam!

Originalni članek je bil objavljen na spletni strani Preberite.si

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.