TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Vsak tekač bi moral poznati osnove tekaškega bontona. In najpomembnejši je prav gotovo: tekaški pozdrav.

Bontón (iz francoščine, pomeni dober ton) je skupek pravil spodobnega vedenja v družbi (vir: wikipedija, 5.3.2024 ob 20.00).

Vsekakor v družbi obstajajo določena pravila, katerih se ljudje držijo v družbi in v vsakdanjem življenju. Vsi poznamo splošno znane čudežne besede, ki so osnova vsakega bontona: prosim, hvala, oprostite. Pozdrav in odzdrav. In katerih se vsi skupaj poslužujemo premalo. In na katere tudi premalo opozarjamo otroke.

V knjigarnah je na voljo več vrst bontonov od tistih za otroke do poslovnih bontonov.

Nisem pa še zasledila tekaškega bontona, čeprav smo s tekači v Tekaškem forumu o tem že na veliko razpravljali. Zaslužili bi si ga, pa kakorkoli to že vzamemo.

Pozdrav – osnova kulturnega obnašanja

Kakšnih sedem let sem imela, ko sem se s svojim novim kolesom vsaj že desetič peljala mimo sosede in jo pozdravila z glasnim: “Dober dan”. In soseda mi je vedno glasno odzdravila z “Dober dan, Mojca!” No, enajstič mi je prijazno dejala: “Mojca, ni ti treba vsakič pozdraviti, ko se pripelješ mimo!” Dvanajstič nisem šla mimo, ker se mi je zdelo čudno, da se peljem mimo brez pozdrava zato sem zavila v drugo smer.

Spominjam se tudi neprijazne gospe, katero sem dolgo časa pozdravljala in sva se na koncu po “bojnem” posvetu s prijateljico odločili, da dotične gospe ne pozdraviva več, ker nikoli ne odzdravi. Gledali sva jo v oči in šli mimo. Mislim, da gospa ni opazila ničesar.

Ljudje smo občutljivi na pozdrav, saj je osnova bontona. Pozdravimo, ko pridemo v službo, urad, trgovino. Na obisk, domov, kamorkoli. Pozdrav je dolžnost in osnovna vljudnost. Pozdrav in odzdrav, seveda. To sta nerazdružljiva dvojčka, vsaj tako bi moralo biti. Kdor ne vrne pozdrava je enostavno neolikan.

Tekači se pozdravljamo

Se tekača, ki ti priteče nasproti ali tekača, katerega prehitiš – pozdravi ali ne?

Absolutno, DA! Tekači smo pleme, ki se med seboj pozdravlja.

Ima pa tekaški pozdrav več variant, odvisno od situacije in stanja tekača. Lahko je to glasen “zdravo”, “živjo”, “dober dan”, “hojla”, “crkcrk”. Lahko je vzpodbudna beseda kot “dober tempo”, “bravo” ali kaj podobnega. Lahko je pozdrav z roko, pa tu ne mislim rokovanja, ker za kaj takega med tekom navadno ni časa. Z roko nakažeš pozdrav, dvigneš dva prsta ali palec (sredinec odsvetujem – ali pač), lahko celo salutiraš, če želiš. Pomežikneš. Včasih pa vse to predstavlja prevelik napor ali motnjo med tekom. Tedaj zadostuje očesni stik, nasmeh, kimljaj z glavo. Kar nekaj variant in gotovo je še kakšna, ki je tu nisem omenila. In ki ti ne vzame preveč moči.

Gotovo se strnjate z menoj, da vam vsak odzdrav doda nekaj moči in motivacije. Morda celo občutka pripadnosti in razumevanja. Podobno kot te ignoranca pozdrava nevede tudi razjezi.

Tekaška teleta

Mene dobesedno razkuri situacija, ko tečeš, pozdraviš, osebek pa ob očitnih znakih, da je priseben in te je opazil, teče naprej oz. mimo brez pozdrava. Nekateri še prav začudeno gledajo. Kot teleta.

Odkar sem postala starejša tekačica se mi zdi to res idiotsko. Še posebej, če je “tekaško tele” moškega spola. Ob takih primerih si rečem, moških ne pozdravljam več prva. Zakaj?

Prvič, ker sem ženska in drugič, ker sem starejša od večine moških osebkov, ki ne odzdravijo.

Vidite, tukaj pa ne pride v poštev samo poznavanje Tekaškega bontona ampak tisti tistih drugih.

No, vsem tem osebkom je namenjen ta sestavek in prosim, da si shranite nekam v male ali velike možgane: ČE TE NEKDO POZDRAVI, SE ODZDRAVI!

V hribih je to nekaj čisto normalnega. V hribih se pozdravlja. No, tekači se tudi pozdravljamo. In to ni le normalno – to je osnovna vljudnost.

Sem pa opazila še nekaj zelo zanimivega. Kadar tečem zgodaj zjutraj, to so navadno dolgi teki, smo tekači bolj redki. Tu mislim na res zgodnje ure ob sončnem vzhodu, ko se dan šele prebuja in večina še spi. Takrat se, čudežno, pozdravljamo vsi. Prav vsak tekač pozdravi ali odzdravi. In pozdrav je res iskren. V jutranjem mraku se vsakega tekača iz srca razveseliš, ker veš, da bo pozdrav PRISTEN.

In potem, po treh urah teka, nekje od devete ure, ko počasi končuješ s treningom in se večina tekaškega sveta šele prebuja, je stanje povsem drugačno. Na primer na kakšni tekaški prometnici kot je ljubljanska PST. Takrat pozdrav postane instanten kot Vegeta, iskren pozdrav redkost in takrat komaj čakam, da svoj tek zaključim. In si rečem: naslednjič grem še bolj zgodaj.

Opravičljiva stanja za tekaško nepozdravljanje

Kadar tečem, vedno pozdravim. Razen takrat, ko ne. Enačba drži.

Tekaški trans

Tekači dobro veste, kaj je to “tekaški trans”. To je nekakšno nadnaravno stanje, ko si sam s tekom, ko padeš sam vase in okolica izgine. Včasih je to posledica tekaškega navdušenja kot “runners high”, visoke osredotočenosti na sam tek, tekaški teren, hitrost, tehniko. Če padem sama vase na terenu, kjer ne pričakujem tekačev in sem v tekaškem transu se včasih zgodi, da tekača enostavno ne vidim oz. registriram. Takrat ne pozdravim in verjamem, da tudi odzdravim ne. Ali bolje. Odzdravim z zamikom potem, ko lahko vdihnem in ko je tekač, kateremu bi pozdrav morala vrniti, že daleč stran od mene.

Tekaška otopelost

To je stanje, ko je tekač popolnoma utrujen, otopel, brez energije, moči, na robu kolapsa. Izgubljen sam v sebi. Ja, se zgodi. Navadno takrat, ko se preceniš ali narobe oceniš razmere. Praktično si na robu preživetja. Tečeš in dihaš, da preživiš do konca in maksimalno hraniš moči. Ja, moč ti lahko vzame tudi osredotočenost na okolico, na ljudi okoli sebe … Zadeva je nevarna, verjetnost padcev visoka. Pozdrava sotekača ne opaziš ali pa enostavno nimaš moči in/ali volje, da bi se odzval.

Fizične omejitve posameznikov

Poleg zgoraj naštetega pa seveda obstajajo tudi zdravstvene omejitve posameznih tekačev. Od slabovidnosti do nagnjenosti za padce ter še kaj. Tako se mi je večkrat zgodilo, da sem že od daleč nekoga navdušeno pozdravljala a se je izkazalo za zmoto, ko se je oseba približala. Pretirano mahanje in kričeče pozdravljanje sem tako raje opustila.

Tekaška toleranca

Zaradi morebitnega tekaškega transa ali otopelosti in morebitne slabovidnosti sem glede pozdravljanja zelo razumevajoča. Navadno takšno stanje na sotekaču lahko opaziš tudi sam, če si pozoren. Če bi se želeli glede tega bolje podučiti predlagam, da tekače opazujete na kakšni dolgi tekaški tekmi, v zadnji četrtini maratona, na primer. Takrat se lepo vidi. Kdo je padel sam vase, kdo leti kot v transu in kdo je na robu preživetja, otopel sam s seboj. Če je hudo, se takemu človeku ponudi pomoč.

Dragi tekači in ostali morebitni bralci! Prav lepo vas pozdravljam! Do naslednjič.

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.