TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Zmešnjava. Kolebanje. Padci. Vzponi. Predvsem žalost, jeza, obup, občasna vzhičenost, zaupanje.

Iti ali ne iti – to je zdaj vprašanje

Grem. Tek je vedno bil del naše družine. In tako bo ostalo naprej. Saj smo vsi. Le ti si prisoten drugače. V naših srcih, mislih … vidva oba.

Prijavila sem se. Najprej kar na cel maraton, nisem polovičarka. Sploh ne vem kdaj. Enkrat, ko sem imela glavo kot centrifugo in sem iskala izhod. Tek. Itak. Velikokrat je pomagal. Ne pa vedno.

Dober mesec dni pred dogodkom pa se spomnim. Sploh nisem plačala startnine! Plačam jo, odločena, da grem in prepričana, da sem se prijavila na polmaraton. Saj nisem skoraj nič tekla. Predvsem sem hodila v hribe. Dolge ture. Bom pa hodila, če ne bo šlo! Grem. Moram iti. Bolje bo zame in za vse nas.

A ti šment!

Še isti dan ko sem plačala startnino in si zapisala plan, kako bom tekla, začutim ostro bolečino v peti. Na desni nogi. Sploh ne morem stopiti nanjo. Ojoj! Sledilo je 14 dni počitka, tudi v hribe nisem mogla. Predno sem prišla na vrsto za RTG se je na srečo zadeva toliko umirila, da sem lahko začela tudi teči. Bolj po malo.

Izvid je pokazal, da je vse v redu, ni trna v peti. In ker se “klin s klinom zbija” grem na daljši tek, testni, 18 km in …. preživim. In razbijem tisto bolečino v prafaktorje.

Dvig startne številke

Moram priznati, da ne prenašam dobro gneče. Tisto gomazenje okoli štantov, po hodnikih, ponujanje artiklov, storitev … uf, uf, uf. Nastavim si “konjske plašnice” in skušam v čimbolj direktni liniji odvijugati do pulta s startnimi številka. Pošljejo me na reklamacije, kjer nekako uredimo mojo startnino. Popolna Zmešnjava, kakršna sem pretežni del leta, sploh nisem več vedela na katero razdaljo sem se prijavila in katero prijavnico sem plačala.

No, prijazne prostovoljke so uredile vse zelo hitro. Za polmaraton. Letos bom polovičarka :).

Namesto testeninke

Skoraj zbežim iz Stožic, k tebi in domov. Pripraviti vse potrebno, avtobusne linije, iti pravočasno v posteljo.

In nato se vržem v posteljo s knjigo v rokah in kmalu zaspim.

Jutro pred tekmo

Zjutraj me zbudita dva kosmata prijatelja. Lačna. Potrebna božanja. Tejko maratonec na dolgih nogah, ki je pri meni v mačjem vrtcu in Feliks – moj muc.

Ko se nahranimo in prebožamo jima pomaham in grem.

Hitrejši od LPP

In tako sem stala v nedeljo zjutraj prvič sama na avtobusni postaji. Čakala avtobus, ki ga ni bilo. Štopala. Nič. Kdo bo pa ustavil stari babi, čeprav maha s startno številko. Naročim taksi. Prileti mimo kot sekira in se ne ustavi. Leti naprej v napačno smer.

V tistem od nekod pride avtobus, skočim gor in me na križišču skoraj kap, ker zavije na avtocesto. Križana gora, ne Kriška gora. Kaj pa zdaj. Zavije na Celovško, hvala palčkom in se peljemo dve postaji ko je spet popoln zastoj. 20 minut do starta.

Kliče taksist, ja, navigacija ga je peljala narobe, bog pomagaj, jaz ne morem, palčki so pa že utrujeni.

Gneča zaradi zapore ceste, tečejo na 10 km.

Prisilno ogrevanje

Tekači se zapodimo iz avtobusa, mimogrede še navijamo tekaškim kolegom in se s tekom ogrevamo do startnih boksov. Trudim se, da grem čisto počasi, da ne bom na tekmi crknila. Res da imajo mišice spomin, ampak dvomim da tako dobrega. Ne vem kako je z demenco v tem pogledu.

Končno v svoji coni

Poiščem svojo cono in se zbašem med tekače. Lepa, lepa Ljubljana. Čudovita energija.

Himna. Letos je na tej prireditvi tudi državno prvenstvo za polmaraton.

Predno počasi pridemo do startne črtne mine več kot 10 minut.

Spomnim samo sebe, da moram tokrat res teči počasi, z užitkom. Kot bi šla v hribe gledat rožice in lepe razglede. Pridem do mobitela in skušam posneti Stroj machine. Kasneje ugotovim, da sem slikala. Spet. A uspela sprožiti Garminčka.

Tekaška veselica

Tečem v reki tekačev in pogledujem po navijačih, tam med njimi bi moral biti ti. Prikličem si občutek in si z mano.

Veš, ugotavljam, da je veliko bolj zabavno teči zadaj. Več se dogaja, ljudje se bolj zabavajo. Tukaj tekači nismo tako zaposleni s kontrolo tempa, dihanjem, tisti strogi tekaški fokus je vedno bolj spredaj.

Zaslišim harmoniko in že vriskam. Kakšen hec! Kot bi bila na vaški veselici. Se spomniš predvečera 2023 v Bovcu? No, tako nekako.

Goveja župca

Spomnila sem se na najino ohcet. Izbor glasbe “za ubit se”. Dobesedno. Džizs. Od takrat sem bila leta alergična na zvoke harmonike in to samo zato, ker smo tistega davnega leta poslušali samooklicanega eksperta na harmoniki, ki je znal samo dve kitici. Hvala bogu, pozabila sem katere takte je že ves čas vlekel. In prisežem, da mi je občasno ob tej glasbi kar malo slabo. Kot bi se prenajedla goveje juhe.

Ni vsaka narodnozabavna glasba dobra. Dobro tudi jaz rada poslušam.

Rock koncert s harmoniko

Ampak tole, na maratonu, je bilo pa vrhunsko. Golice nisem slišala, gotovo je bila na repertoarju. Sem se jih skušala čim dlje držati, ampak tile fantje so bili prehitri zame, ušli so mi. Sem jih pa uspela posneti z mojim vriskanjem vred.

Na našem ovinku “O Ježica, draga vas domača” sem se zamotila ravno zaradi harmonikarjev. Sicer bi bilo pretežko, draga mami. Ampak v resnici si bila tudi ti z mano.

Živalski vrt na Ljubljanskem maratonu

Na Slovenčevi cesti sem komaj ušla dinozavrom. Grozni so bili. Vsako leto jih je več.

Imela sem tudi velikansko srečo, da me niso opikale čebele. Cel roj jih je bil. Čebelar Marko je vestno pazil nanje. Mislim, da ni bil bos. Sem jih skušala slikati pa so tako rojile, da mi ni uspelo.

Navijači

In nato moji navijači v Kosezah. In kasneje pri Tehnološkem parku. In pred ciljem. In sem bila grozno vesela, da so prišli. Sama verjetno ne bi odšla na pivo. Sem pa še dolgo navijala maratoncem. S kepo v grlu. Podoživljala občutke utrujenosti, vznesenosti, sreče.

Spet doma

Ja, polovička maratona je hitro minila. Počasi, pa vendar hitreje kot sem mislila.

In doma, čudovit občutek, ko daš dobesedno vse štiri od sebe. Po vsakem Ljubljanskem maratonu se počutim izpolnjeno, pa sploh ni važno katero razdaljo odtečem! Se tudi vam to dogaja?

Na tak dan lahko človek lenuhari po mili volji.

Jaz sem. Z mojim Feliksom v naročju.