TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

»Kolikokrat sem že bil razočaran v dolini.
V gorah še nikoli!«
Tone Svetina

Draga prijatejica, ne vem, kje pobiraš ideje, ampak neskončno sem hvaležna, da sva se spoznali. S teboj in zaradi tebe sem živa prišla v nebesa. Čisto zares. Zgodilo se je 3. oktobra 2025. Bil je nepozaben dan.

Destinacija

Tri planinske navdušenke smo se tistega oktobrskega petka odpravile v Julijce. Lovimo vrhove visokogorja, predno zapade sneg. Sama si želim osvojiti čim več dvatisočakov.

Cilj: Jezerski Stog. To je 2040 m visoka gora, ki leži v vzhodnem delu Julijskih Alp. Skupaj z grebenom in sosednjimi vrhovi predstavlja naravno mejo med Fužinsko planino in Triglavskim naravnim parkom.

Na vrh lahko pridete iz več izhodišč, me smo izbrale Planino Blato, ki je kategorizirana kot delno zahtevna neoznačena pot. Točen opis poti najdete na Hribi.net.

Planina Blato

Pohodne čevlje smo pognale okoli 9. ure. Obetal se je lep, jasen dan. Iz parkirišča do Planine Blato smo se malce ogrele ter se po manjšem vzponu obrnile in občudovale razgled. Planina Blato res ni od muh. Ampak za nas tri je to šele dober začetek.

Jutro je bilo hladno. Opazovale smo umetniške stvaritve, ki jih ustvari narava. Trave, rože, trnje, grmičevje… Prav vsaka čisto navadna zel je postala umetnina. Opazujem in razmišljam, kako bi vso to lepoto pretopila s svinčnikom in barvicami na papir. Kako bi to opisala z besedami. Sem namreč ponovno študentka, tokrat – UTZO, Univerze za tretje življensko obdobje.

Prijetna pot čez gozd, mestoma strma, nas je pripeljala do lovske koče, kjer nas pričakajo ponovno osupljivi razgledi na naš cilj, okoliške hribe, gore. Meni do tedaj neznana pokrajina.

Ta čudež sva odkrila skupaj …

…ko sva pred davnimi leti z mojim dragim možem prišla na Kriške pode. Zadelo naju je v srce! Kot bi bila na drugem planetu. Obljubila sva si, da bova “gor” hodila čim večkrat. Midva in hčerki. Lepo je bilo.

Želim si obiskati prav vsak vrh, ki ga objame pogled.

Planina Krstenica

Sama lepota. Ogradi, Krn, Debeli vrh, Ablanca, Tošč, Prevalski Stog, Adam in Eva, Verner….

Krenemo naprej in občudujemo cvetje, ki ga je kljub jeseni, še veliko. Prispemo do Planine Krstenica in nadaljujemo naprej. Ob vračanju se bomo tu ustavile za dalj časa.

Planet Gora

Od nekdaj sem imela rada znanstveno fantastiko in v gorah jo živim.

Planet Gora je čudežen. Tu bi lahko kar ostala in hodila večno. Dan za dnem. Hvaležna sem, da sem. Da lahko hodim. Da vidim. Čutim te gore, to pokrajino. Da sem to sploh sposobna čutiti. Niso vsi.

Planina Jezerca

Hodimo pod pobočjem Krsteniškega in Jezerskega Stoga in pridemo do Planine Jezerca. Pravijo, da je ta planina zapuščena. Kakorkoli, živali ni, je pa še korito in manjše jezerce, ki bolj spominja na mlako. Lepo je. Slikovito.

Nekoč sem imela idejo…

… predno sem spoznala ljubezen mojega življenja, pustiti vse in živeti sama ravno na eni od takšnih planin. V miru. Žal v nobenem primeru ne bi bilo združljivo z naslednjo nenavadno željo: imeti s seboj močne zvočnike in poslušati rock. Na glas. V miru. Brez butanja po vratih : “Daj bolj potiho!”

Jezerski preval

Od tu nadaljujemo strmo v breg na Jezerski preval. Pot je vijugasta, občasno se ustavimo in občudujemo razglede, ugibamo imena vrhov.

Ob poti nam pomežiknejo zmrznjeni kristali majhnega potočka, ki nam preči pot. Hladno je. A ne če hodiš v breg! Uživamo v vsakem koraku, čeprav je potrebno kar nekaj napora.

Na vrhu Jezerskega prevala ostanemo brez sape. Pa ne zaradi napora. Od lepote! Sem mar umrla?

Saj to so vendar nebesa!

Piha kot pri norcih, vendar sploh ni pomembno. Nase navlečemo anorake, kape, rokavice in uživamo, uživamo, žive v nebesih.

Očak z belo kapo …

Kar zagledam je neopisljivo. Raj na zemlji. Pogled na očaka, imamo ga pred nosom.

Ta vikend bi morala iti na Triglav z večjo skupino žensk, vendar smo zaradi napovedi slabega vremena zadevo odpovedale. Kasneje se je izkazalo, da res upravičeno.

Sedaj pa ga takole gledam, kot bi se mi malce posmehoval. Kar v dvomih sem, morda bi pa le lahko šle. Vidljivost je tako dobra, da vidimo Aljažev stolp, Dom Planiko pod Triglavom in Vodnikov dom.

Proti vrhu

Poigravamo se z mislijo, da skočimo še na Adama in Evo. Imele bi tri dvatisočake v žepu in to na en mah. Žal se časovno ne bi izteklo. Nas bosta počakala do prihodnjič.

Ko pridemo malce k sebi od vse te lepote okoli nas, gremo proti vrhu po lepem, razglednem a vetrobnem grebenu.

Dvatisočak osvojen!

Lepa grebenasta pot nas privede na kopast vrh, kjer nas pričaka Možic.

Opravimo vso planinsko birokracijo ter obvezno fotografiranje. Sledi malica.

Izgubljena v vesolju

Ob povratku na sedlu srečamo izgubljeno pohodnico. Gospa je iz Nizozemske in ne ve, kje je. Prišla je po zaprti poti iz Vodnikovega doma. Pravzaprav še sama točno ne ve od kje, ker tudi ne ve, kje je. Ve pa, da mora priti do Bohinjskega jezera.

Povabim jo, naj se nam pridruži, saj gremo v isto smer.

Tujci so nad našimi hribi res navdušeni, gospa se z družino redno vrača že več let. Zdi se mi pa strašno neodgovorna, da takole pohajkuje sama naokoli.

Na planini Krstenica napravimo malce daljši postanek in nadaljujemo do parkirišča pod planino Blato.

Slap Suha

Ustavimo se še ob slikovitem slapu Suha. Najdete ga ob sedaj asfaltirani cesti, ki vodi na parkirišče na Planini Blato. Vidna je manjša potka na enem od ovinkov. Slap je dolg približno 40 metrov, v poletnih mesecih težko viden, sicer pa kraljevski.

V Stari Fužini odložimo hvaležno turistko. No, vsaj morala bi biti hvaležna. Rešile smo jo pred temo in morda celo pred čim hujšim. Ali pa se motim. Smo ji prekrižale račune in če se malce pošalim, prikrajšale za brezplačen prevoz s helikopterjem?

Planinska analiza

Uf, kako paše sezuti planinske čevlje. Pa čeprav sem v njih doživela toliko lepega.

V Bohinjski Bistrici si privoščimo odlično kavico in minimalistične štrukeljce. Polne načrtov kaj vse še moramo osvojiti.

Dan je bil resnično nepozaben. Tako lep dan, sončen, brez oblačka, da je bilo skoraj nepredstavljivo, da bo že naslednji dan snežilo… in plazilo.

Srečno v hribih in lep planinski pozdrav!