TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

________________________________________________________________________________________________

Kdor pleza na najvišje gore,
se smeji vsem tragedijam, resničnim ali izmišljenim.
Friedrich Nietzsche

________________________________________________________________________________________________

V sredo 17. oktobra 2025 pozvoni mobitel. Bojan.

Bojan je leksikon

za obiskovanje gora. Iskanje destinacij. Preverjanj vremena… karkoli. Če kaj ne vem, vprašam njega. Če kaj nisva vedela, sva vprašala njega.

Pravi: “Grem na Zvoh”. In jaz odgovorim: “Grem s tabo.”

Odpeljeva se na planino pod Krvavcem, na Planino Jezerca, kjer je plačljivo parkirišče. Trenutno je potrebno plačati 5 € za cel dan.

V taki sestavi hodiva prvič na Zvoh. Morali bi biti vsaj trije. Vsi trije. Jaz bi hodila zadnja.

Bojan okreva po težki smučarski poškodbi. Zlom medenice. Upa, da bo še smučal. Presrečen je, da spet lahko hodi. Vedno več.

Če sem mislila, da bo to počasen sprehod, sem se prekleto zmotila. Štartala sva kar korajžno v breg. Potruditi sem se morala, skoraj bi mi ušel. Odličen trening za decemberski treking na maroški Toubkal.

Greva mimo Kriške planine, gor po uhojeni poti. Mimo Hotela Krvavec in radijskega stolpa. Vzpon na sam vrh je kar strm.

Hladno je in megleno. A vseeno prijetno.

Kmalu sva na zgornji postaji žičnice, katera žalostno čaka zimsko sezono. Bazen je prazen. Pretoplo je še.

Greva proti vrhu Velikega Zvoha kjer vidim, da so postavljene nekakšne energetske točke. Sumljivo blizu so nagnetene, precej skeptična sem do tega. Če vas pa zanima kaj več, si lahko preberete na tej povezavi: Energetski park.

Pomislim: “Vse za obiskanost”.

Ustaviva se pri platoju, udariva petke. Bojan pozna čisto vse vrhove. Razlaga mi in kaže in prav za vsak vrh ima svojo zgodbo. Obhodil in preplezal je praktično vse naše hribe. Veliko tudi v tujini in Himalaji.

S Fricem naju je ogromno naučil o gorah. Z njim sva osvojila najlepše vrhove.

Iščem žig vendar ga ne najdem. Nič hudega. Šteje le osvojen vrh. Sicer pa sama sebi verjamem, da sem bila na vrhu. Doma se vedno vestno zapišem vsak osvojen vrh v letošnjem letu. Všeč mi je ta navada za katero me je navdušila pohodniška družba.

Precej hladno je in piha.

“Vidiš, tam sva pa s Fricem ruševje nabirala”, mi pokaže.

Kar vidim ju.

Vršički ruševja so namreč odlični za pripravo sirupa. Veliko okusnejše je od smrekovih vršičkov. In zdravo. Vendar to ve le malokdo.

Mahneva jo navzdol in se ustaviva Pr˘Florjan še na odličnih štrukljih. Res so dobri, najboljši letos.

Ko se vračava proti parkirišču sva zmenjena, da bova še šla. Morda tudi smučati pozimi. Krvavec imamo praktično pred nosom.

Na tale vrh grem lahko tudi sama. Tako, za trening. Na hitro.