TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Ilmil je ljubka majhna vasica in leži na nadmorski višini 1800 metrov v visokogorskem delu Atlasa.

Večina odprav na Toubkal se praktično odpravi kar od tukaj. Do vrha potrebuješ dobrih pet ur hoda. Veliko agencij vodi svoje pohodnike iz Ilmila do koče pod Toubkalom in od tam je še tri ure do vrha. Je pa to precej hiter vzpon in marsikomu lahko ponagaja višinska bolezen.

Naš treking je zastavljen drugače. Praktično obkrožili bomo najvišji vrh Maroka in se šele nato povzeli na sam vrh.

Naš prvi pohodni dan je bil lep, sončen. Precej toplo.

Potem, ko je prispela mula smo končno videli, kako bo vse skupaj izgledalo. Mi, pohodniki, bomo nosili le dnevne nahrbtnike z vodo, malico, rezervnimi oblačili, mule pa nam bodo nosile tiste vsaj 10 kg težke torbe. Preko hrbta mulam vržejo posebna sedla, ki imajo ob straneh nekakšne velike košare. Bilo me je kar malo sram. Enostavno je takole hodit, ko ti vso težo nosijo drugi.

Mule seveda ne gredo same. Spremljati jih mora še nekdo.

Revico sem skušala malce potolažiti ampak te živali so vajene garanja. Pa sitnih in vsiljivo slinastih turistov oz. pohodnikov imajo verjetno tudi že vrh glave.

Ajoub je dal znak in skrenili smo na pot. Povedal nam je, da bomo imeli kosilo kasneje, najprej pa se moramo povzpeti na sedlo.

Hoje sem se lotila zelo resno, kot bi šla na Triglav.

Sprva smo hodili po makadamski cesti in nato zavili na po, kjer smo zagledali ogromno čredo koz. Nasproti pa nam je prišlo kar lepo število mul in njihovih spremljevalcev. Mule imajo prednost. Zato se moraš kar hitro umakniti.

Ta del poti je bil še zelen, iglavci, grmičevje, trave ter rdeča prst.

Pot se vijugasto vije do sedla, Vedno manj je drevja, pokrajina postaja odprta, občudujemo to maroško prostranstvo.

Namenjeni smo na sedlo oz. prelaz Tizi NˇTamatert, 2279 nmv, v Visokem Atlasu kamor vodi tudi cesta. Videli smo kar nekaj kolesarjev na navadnih in električnih kolesih.

Čas za postanek. Na prelazu je nekakšna okrepčevalnica. Imajo tudi stranišče “na štrbunk”, lahko kupiš čips, čokoladice … ali pa samo uživaš v razgledu na dolini Imlil in Imnan v tem delu Atlasa.

Vse je skromno, privajamo se na preprostost. Enostavnost. Živost.

Razmišljam o sami današnji etapi. Zadeva je krajša in enostavnejša, kot sem pričakovala. Praktično nas čaka le še kakšni dve uri hoda. Vendar to še nič ne pomeni. Prepričana sem, da nas čaka še marsikaj.

Postanka je kmalu konec in gremo naprej. Čez dobro uro smo že na mestu, kjer bomo jedli. Naši sopotniki, vodič in dva kuharja, že vneto režejo, lupijo, sekljajo.

Jedilnica pa je tudi že pripravljena.

Kmalu nas postrežejo s čajem. Čaj je zeliščni, grenek in dišeč. Vedno postrežejo tudi kocke belega sladkorja.

Nad pogrinjkom smo navdušeni.

Kmalu začne dišati in želodčki se nam oglašajo. Prinašajo nam krožnik za krožnikom. Kruh, zelenjava, priloga, meso ali jajca oz. ribe. Ampak pozor: mesa je praktično za vzorec. In ni dnevno na jedilniku.

Torej: če nočeš ostati brez beljakovin, moraš ostati “buden”. Malce drugačni časi so, kot so bili včasih. NO MERCY! Samo: ZAGRABI!

Uf, kakšno razkošje barv. Kako lepo naložen krožnik. Vabeč. “Saj bomo samo jedli,” pomislim. Domov bom prišla prav lepo porejena.

Po resnično zdravem kosilu smo se odpravili naprej. V vasico, kjer bo naša naslednja nočitev.

Opazujemo lepo urejene terasaste vrtove. Sadna in mandljeva drevesa.

Ob prihodu v vas nas pozdravijo živali.

Stavbe oziroma hiše v vaseh so betonske, veliko jih je narejenih iz blata in kamna. Kombinirajo tudi glino in slamo. Zato so vse te vasice v rjavo rdečkasti barvi, kar se lepo zlije z okolico.

Strehe so običajno ravne, morda rahlo poševne, da lažje odteče voda. Oblike so kvadratne ali pravokotne, veliko jih ima notranja dvorišča.

Prispeli smo do svojega prenočišča, gorske hiše v vasici v dolini Tachird, ki leži le nekaj nadmorskih metrov nad 2000. Majčkeno me zaskrbi ta naša aklimatizacija za 4000 nadmorskih metrov.

Ta stavba je večnadstropna, s teraso in balkonom. Krstimo ga s svojim gripohinom. Limonce!

Počutimo se spočito, nismo lačni, dan pa je še dolg. Zato se odpravim še na dodatno raziskovanje okolice, pridruži se mi še ena od popotnic. Greva do konca vasi ter naprej gor v breg, kjer srečava dva možakarja v tradicionalnih berberskih oblačilih, djellabah. Sedita zadovoljno na tleh ob poti in kadita. Midve pa se vrneva nazaj ugibajoč, kje je stezica, po kateri bomo pot nadaljevali jutri.

Potem ko si privoščimo tuš, kar je navadno izredno adrenalinsko, sledi večerja.

Življenje tu je skromno. Ljudje pa se mi zdijo zadovoljni. In prijazni. Na zgornji sliki lahko vidite inovativen način sušenja perila. Treba se je pač znajti.

V vsakem od naših prenočišč smo imeli podobno sobo. Sedišča s centralno mizo. In prav vsakič sem bila navdušena, kako lepo je. Pa če je bilo še tako preprosto. Vse je tako drugače.

Po okusni večerji, katere del je bila obvezno berberska enolončnica, nas je vodič prav vsak večer seznanil, kaj nas čaka naslednji dan.

Pred spanjem smo si zagotovili dovolj odej ter se toplo zakomotali vanje. Vse do jutra.

Pa še malo pohodniške statistike iz mojega Garminčka: 23 km v dolžino, cca 1000 mt v višino, cca 8 ur počasne hoje.