Uf, kakšen dan! 12. oktober 2025. Čudovit za skok na kakšen dva tisočak.
Pa vendar, če nisi dovolj vztrajen in optimističen, ga lahko zamudiš. No, midve s prijateljico ga nisva.

Tolsta Košuta je predzadnji vrh v grebenu Košute na meji z Avstrijo, v gorovju Karavanke. Na samem koncu je samo še Mala Košuta, skrita v ruševju in ni tako zelo izrazit vrh. Posledično prejme precej manj obiska pa tudi sicer je pot malce slabše vidna.
Startali sva v megli iz parkirišča Pod krnico in bili v pol ure pri Planšariji Dolge njive, kjer so naju pozdravili trije veseli oslički. Ostale živali so planino že zapustile.
Najprej sva si rezervirali kosilo. Prazen žakelj ne stoji pokonci in to bova obe ob povratku.
Kreneva naprej po poti, razgled slab, povsod megla, ki postaja vedno gostejša. Ampak midve greva na vrh odločeni, da prebijeva megleno zaveso. Pot je kljub megli dobro vidna, na poti ni večjih nevarnosti in tudi podlaga je relativno suha.
Skušam se orientirati po železnih stopnicah, tam nekje je potrebno zaviti v levo, gor po travi, proti grebenu. Vendar ne vidim nič.
Nasproti primahajo tri planinke in beseda da besedo. Pravijo, da je brez veze nadaljevati naprej. Zgoraj samo še gostejša megla. Pokažem sliko, katero sem pred nekaj minutami prejela iz vrha Ojstrice. Šajba! Prepričava jih in vse tri se obrnejo in gremo skupaj na vrh. Pet žensk se odločno usmeri na Tolsto Košuto.
Hodimo in se počasi vzpenjamo v vedno gostejšo meglo. In že ob poti zagledamo kažipot za Tolsto Košuto in kmalu zatem tudi megleni obris železnih stopnic. Pot je prava!
Megla pričara nekakšno skrivnostnost in čarobnost. Zdi se, kot bi hodile skozi akvarel gorske sivine.

Po kakšni ure hoje postaja megla vedno redkejša in skoraj že na grebenu nas pričaka nepozaben razgled.

Megla praktično pri naših nogah a glave v soncu.
Vrhovi gledajo iz megli kot majhni otočki. Kvarner. Pravi mali slovenski gorski kvarner.

Kakšen privilegij imava danes. In povsem po najini zaslugi. Ker sva šli.
Najprej pridemo vse skupaj na Vzhodni vrh Tolste košute, kjer se pofočkamo, fotografiramo in opravimo s planinsko birokracijo. Saj veste kaj je to. Vpisi, žigosanje, slikanje …

Odločiva se, da podaljšava pot še do sosednjega vrha – vzhodnega vrha Tolste Košute. Posloviva se od pohodnic in greva naprej na manj obiskan vrh Tolste Košute vendar je pot do tja vredna vsakega koraka. Vsakega vdiha. Vsakega pogleda.
Ob poti zagledava v megli na avstrijski strani glorijo. Tega pojava še nisem videla. Je pa dokaj pogost, kadar je sonce za vami in sije skozi meglo ali oblake. Torej je glorija nekakšna sestrična mavrice, ki nastane po oz. ob dežju.

Razgledi so osupljivi. Skrivnostni. In mestoma grozljivi. Odsekane pečine, skale, brezna … ki se končajo nekje v neznani, megleni globini.

Človek bi se usedel in samo gledal in užival… samo na slovensko stran. Avstrijska je še vedno v megli … le v daljavi se kažejo posamezni vrhovi.

Pomalicava in nahraniva še gorsko kavko.

In nato počasi navzdol, nazaj do planšarije, kjer naju pričakajo kolegice in častijo pijačo. Navdušene, da sva jih pregovorili.
Ja, včasih je potrebno vztrajati samo še malo, čisto malo, da smo nagrajeni.
To je bila ena od najbolj slikovitih tur letošnjega leta.






Prehodili sva 9 km, naredili cca 900 višincev in preživeli čudovitih šest aktivnih ur v naravi. Bolj kot vse te številke pa je vredno to, da sva se imeli čudovito in preživeli res prelep dan.
Po takem dnevu si samo še želiš, da se tja gor spet vrneš, čim prej. In upaš na dobro vreme.
Vsa podrobnejša navodila glede pohoda boste našli na spletni strani hribi.net.
Planinski pozdrav!







Komentiraj