TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Ponoči se zbudim. Premetavam se. Iz levega na desni bok, na hrbet in spet nazaj.

Kaj če ne bom zmogla? Lahko dobim grižo in višinsko bolezen.

Kdo sploh gre?

Bom ostala kje izgubljena na Atlasu? Med kamni? Ko bom šla za skalo lulat me bo odneslo dol po bregu. Morda celo kje obležim med kamenjem z usrano ritjo.

Mogoče sploh nihče ne bo opazil, da manjkam.

Skupina bo hodila in hodila ter po nekaj urah bo nekdo rekel: »Kje pa je ta stara? Ali ni bila še ena starejša ženska z nami?«

Samo pet nas je v ekipi. Kaj če so to štiri super fit osebe? Mogoče celo natrenirani prijatelji? In potem jaz – stara baba pri šestdesetih. S sivimi lasmi. Saj jih bo kap, ko me bodo zagledali!

Lahko me zagrabi astma. Ali pa izda hrbtenica? Si predstavljate, da zjutraj ne bom mogla več iz postelje, ker bom vsa razbolena? In bom revše tacalo vsa zvita in prepognjena v križu?

Me bodo naložili na mulo?

Zjutraj zaskrbljeno kličem agencijo. Izvem, da niso to štirje fit prijatelji in da tudi niso tako zelo mladi. Ena oseba je celo letnik 1965. Ko povem, da sem to jaz, sledi malce predolga tišina. Prijazna sogovornica me potolaži, da ni spet take hude razlike med nami. in da bomo imeli odličnega vodiča.

Kaj to spremeni?

V naslednjih dnevih do odhoda skušam še kaj narediti za kondicijo in nakupiti manjkajočo opremo. Pas za denar in dokumente. Ne smem izgubiti potnega lista.

Obiščem ambulanto za popotnike, kjer dobim zdravila v primeru višinske bolezni. Ko doma preberem navodila in vse stranske učinke se odločim, da jih vzamem res le v skrajni sili. Sicer pa saj ne grem na Everest.

Toubkal je res najvišja gora Atlasa in Maroka. In najvišja gora arabskega sveta. V višino pa meri “le” 4167 metrov nadmorske višine. Kakorkoli, tako visoko nisem bila še nikoli. Letalo ne šteje.

1. dan

Uf! Dan odhoda. Še zadnjič preverim opremo. V veliko torbo lahko natlačim do 10 kg robe. Pohodne palice, dereze, natikače, prvo pomoč, toaletne potrebščine, oblačila, spalno vrečo, tanko brisačo in kopalke ter dnevni nahrbtnik, ki ima previsoko hrbtišče, da bi ga lahko uporabila kot osebno prtljago za na letalo.

V primernejši nahrbtnik si nabašem malico in stvari, ki so presegle težo potovalnega nahrbtnika.

Obujem pohodne čevlje ter najtežja in najtoplejša oblačila, se poslovim od tašče in mačka, zaklenem vrata in adijo.

Imam strašno srečo, ker me bodo pobrali v naselju na parkirišču.

Hodim gor in dol in čakam. Brez očal ne vidim najbolje zato maham kar vsem kombijem po vrsti. Na srečo je že drugi pravi.

Pa sem jih končno spoznala, kdo bo z mano. Niso delovali kot noro naspidirani olimpijci ampak čisto solidni pohodniki, mlajši od mene. Ampak nekdo je vedno najmlajši in nekdo najstarejši in to sem bila sedaj jaz. In to je tudi vedno pogosteje. Upam, da bo tako še dolgo.

Moram reči, da smo se prav lepo ujeli. Nekateri med njimi so pravi popotniki, izkušeni visokogorci, osvojili so že Ararat, Kilimanjaro, hodili po Tibetu, Himalaji in še kje.

Kmalu smo ugotovili, da nimamo dovolj »razkužila« oz. gripohina oz. alkohola, po domače šnopca za ubijanje maroških mikrobov, bakterij in virusov. No, domača zdravila. Sledil je skok v letališko trgovinico, kjer pa se kaj močnejšega od Limoncella ni dobilo. Ampak v sili hudič tudi muhe žre. Mi bomo pa limonce pili.

Polet je bil prijeten, sedela sem ob oknu in ves čas opazovala luno in lučke na tleh. Poleg mene je bil mlad Maročan, prijazen in klepetav. Na lepem zagledam njegovo roko z mobitelom pred mojimi nosom in očmi. Ves navdušen. »Kaj mu je?« pomislim. Ko je to večkrat ponovil mi je bilo končno jasno. Slikal je razgled skozi okno. Saj bi se mu umaknila, morda je bil to njegov prvi polet z letalom. Vendar ni bilo potrebe, fant je bil kot na fedrih, ves čas je tekal gor in dol po letalu.

Spoznala sem, da je strašno moderno kupovati parfume na letalu. Mogoče samo na tej relaciji? Moj sosed si ga je kupil, ga takoj odprl ter se z njim obilno nadišavil. Na lepem spet pod nosom zagledam njegovo roko: »You like it?« »Oh, it smells very nice!« mu odgovorim. Videti je nadvse zadovoljen. Mogoče se pa vrača domov iz dela v Italiji, razmišljam. Tako iskreno srečen je.

Po dobrih treh urah in pol smo končno pristali. Sledile so malce obsežnejše letališke formalnostih, dobila sem celo žig v potni list in ob izhodu iz letališča spoznali našega vodiča. Ajuba.

Malce s strahom sem se vprašala (lahko zatrdim, da nisem bila edina), koliko je ta prijeten in čeden fant sploh star. Izkazalo se je, da je s svojimi 25 leti resnično vrhunski. Strokoven, prijazen, potrpežljiv. Moram priznati, da so se moje skrbi razpuhtele. Gotovo bo kmalu vedel, če kateri od nas morda ni primeren za osvojitev vrha. Vrh pride na vrsto šele peti dan hoje.

Ajoub nas je pospremil do naslednjega kombija s prav tako mladim voznikom, ki nas je vse skupaj ob spremljavi tehno glasbe odpeljal na izhodišče trekinga in sicer v cca 65 km oddaljeno vasico Ilmil.  Mislim, da je bila ura že blizu polnoči, ko smo prispeli.

Nad nastanitvijo smo bili navdušeni. Tako maroško, drugače, vse v njihovem stilu.

Dodelili so nam dve prijetni sobi. S kopalnico in toplo vodo. Klimo, ki je grela. Takrat še nismo vedeli, da je to luksuz.

Zaspali smo kot ubiti.

V pohodnih čevljih prehodili: 0 km, višincev pa ogromno. Žal ne vem, kako visoko smo leteli.

2. dan

Dobro sem spala. Zajtrk je bil pa fantastičen. Obožujem njihov kruh!

Po zajtrku smo se razgledali po hiši in okolici. Prijeten ambient je dopolnjeval tudi bazen z ležalniki. Samo kopalec se ni našel nobeden.

No, potem pa je počasi šlo zares.

Pograbili smo vsak svojo prtljago, kjer smo počakali svoj “taksi” za naslednjih 7 dni. Prišel je na štirih nogah.

Treking se je pričel.

…. se nadaljuje.