TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Statistika treninga

Pretečeno: 714 km

Pohodništvo: 290 km

Kolesarjenje: 392 km

Končno lahko spet napišem eno maratonsko poročilo.

Na dvajseto obletnico svojega prvega maratona sem namreč pretekla petnajstega – na Ljubljanskem maratonu. Če bi bilo vse “po planu” in brez presenečenj – bi bil to 20. maraton. Pa ne bodimo pikolovski.

Tokrat je bila pot do maratona zelo dolga – celih pet let. Vmes se je zgodila korona in še marsikaj. Ko se z mojim najboljšim maratoncem peljeva na start razmišljam o vsem mogočem. Vzponi in padci. Veselje in bolečina. Žalost in sreča. Ko si sam – v vsem. Od starta do cilja.

Pa hiter skok čez teh dobrih 42. km. Če sem jih jaz pretekla, jih boste pa vi prebrali.

1. km

Stojim v boksu, ogrnjena v pet let staro rumeno polivinilasto pelerino, katere je nekega davnega maratona delil Interšport na startu, ker je deževalo. Ta pelerina se me drži… tudi zadnji polmaraton tu v Ljubljani 2021 je bila z mano.

Sama sem. V množici. Pelerino kmalu slečem, tekaška telesa oddajajo toploto zato je ne potrebujem. Komajda slišim start, počasi se pomikamo in predno pridemo na startno črto mine celih deset minut.

Pelerino zvijem v rumeno žogo. Gledam, kje je moj Fric. Danes ima pomembno nalogo maratonske podporne ekipe – spremlja namreč mene, Nino in Clementa ter Nininega kolega ter njegovo punco. Predvsem na slednjo mora dobro paziti.

Zagledam ga, hiter objem in poljubček, pustim mu pelerino za naslednji maraton in končno počasi stečem. Stroj mašina tolče in zavija ampak tokrat se je energija nekam izgubila. Ni mi padla v srce.

Tempo 6:34 min/km.

2. km

Paziti moram na čas, da ne bom prehitra. Nimam dovolj treninga v nogah, paziti moram, da v drugi polovici ne crknem. Zadala sem si cilj 7 minut na kilometer ampak ne gre. Pazim, da ne grem hitreje od 6.30 in se nasmehnem, kako sva se s Fricem pred 20 leti, ko sva svoj prvi maraton pretekla skupaj, ves čas opozarjala: ne smeva hitreje kot 6 minut na kilometer.

Tokrat je bil 6:32 min/km. Hitreje bi bil samomor ali bolje precej verjeten odstop in trpljenje po nepotrebnem.

3. km

Gledam pod noge in na sotekače pred in ob sebi in predvsem pazim, da tečem po ravnem. Izogibam se nagibom. Seveda je asfalt relativno raven ampak nagib cestišča lahko kasneje povzroči težave. Tiste, ki se jih najbolj bojim – krče. Tekaški zid? Ne, tega me ni strah. Morda nimam več hitrosti ampak vztrajnosti mi ne bo zmanjkalo. Mislim na Frica. 6:37 min/km.

4. km

Lepo je teči dol po Slovenski cesti, v daljavi Kamniške Alpe in jaz v pisani reki tekačev. Letos sem si kupila nove tekaške hlače in ob kraju imajo žepe. V njih imam štiri gele. V zapasnem žepku pa Ventolin. Če me slučajno zvije. Letos mi je astma hotela malce ponagajati. Ampak sem jo ubila s tekom. Spet. Na zahodu nič novega, bi rekel Erich Maria Remarque*, jaz pa grem 6:48 min/km.

5. km

Nikjer nisem opazila Braneta z belimi brki… on pa mene tudi ne, ker nisem slišala nobenega navijaškega krika. Tam pri Ruskem carju pa zagledam sestro, mojo Ireno. Stoji ob redarju, v beli jakni in rdečih laseh – dobro vidna. Oddirjam do nje (oddirjam je bolj prispodoba) in jo objamem. Kar nekaj časa sva objeti. Ni samo zaradi maratona. 6:35 min/km.

6. km

Ja, “Ježca moja vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta” je ostala zadaj moje misli so pa še kar tam. Pri Ireni, nečakih, moji mami, ki je leta in leta hodila z nami, navijala, pazila na Nino in Urško. Letos je praznovala 90. rojstni dan in je še vedno prava korenina, jasnih misli in dobrega srca. Kot je vedno bila. Gor po Slovenčevi letim z “nadzvočno hitrostjo” 6:30 min/km.

7. km

Letos je bolje po Slovenčevi, ni listja in ne drsi, čeprav je potrebno ves čas paziti na bele črte. Fric me je na njih večkrat opozoril. Gledam in poslušam, če slučajno uzrem vztrajnostnega navijača Jureta iz Litostroja ampak ga ni videti. Mogoče so šle glasilke ali pa je prišlo kaj drugega vmes. Kasneje izvem, da je navijal za sodelavce. Tekli so desetko. Jure bo moral svoje sodelavce nekako spraviti k pravim razdaljam. Vodo pridno pijem na vsaki postaji. 6:27 min/km.

8. km

Razmišljam, če nisem morda prehitra… že ves čas se okoli mene podita dva zajca za tempo 4:45. To ni tempo na kilometer, žal ga ne zmorem več, včasih je pa letelo še hitreje. Sedaj moram žal dodati dve minuti. Pa nič hudega. Samo da gre. Počasi se daleč pride, kajne? Aja: 4:45 je čas maratona. Jaz pa v tempu 6:18 min/ km – kriva sta zajca – tečem glede na svojo pripravljenost, prehitro naprej.

9. km

Ti novodobni zajci so drugače naštelani. Sama sem bila “zajklja” enkrat v Radencih na polovički (21 km) in za to izkušnjo bom do smrti hvaležna Urbanu. HVALA!!! HVALA!!!!! No, naj se vrnem k novodobnim zajcem. Oni divjajo “prvi krog” (beri: prvo polovico maratona) in drugo grejo počasneje. Ok. Saj je smiselno. Po svoje. No, po njihovo. Po moje pa ne. Ker na ta način bo vsak tekač, ki ni sposoben preteči maratona v cca 4 urah, crknil v drugi polovici. Fasal bo krče. Izgorel. In čez tekaški zid tudi ni tako enostavno preplezati. Z zajcem ali brez. 6:32 min/km.

10. km

Hitro tečem, prehitela sem Barbike… juhu, uau, uau, uau, kakšen face. Največji štos pa dva tekača, ki jih ogovarjata, kako fletno je gledati takšne luštne punce. Mislim, da je bila večina “punc” fantov! So bili …. vsakoletne face. Vitezi dobrega teka. Bravo punce in fantje! Super ste. Obšla sem vas v nadzvočni hitrosti 6:38 min/km.

11. km

Se že malo veselim, mogoče bom videla Urško in Klemna. Moram dobro gledati, če kje stojita. Se spomnim, kako me je nekoč presenetila Manca. Nisem pričakovala, potem pa: Bravo Mojca! Jaz sem malo tudi Manca in malo je tudi Manca Mojca, ker najina imena najini domači (beri mama Vika) ves čas zamenjujemo. Hitrost: 6:33 min/km.

12. km

Prečkamo Celovško, gremo v Dravlje, v tisti del, kjer je “krona navijaškega stvarstva”. Pozorno gledam naokoli, tukaj bi lahko bila moja Urška s Klemnom in cimra Vjeka… pa jih kar ni in ni. Tam blizu Kluba 300 pa evo URŠKA in KLEMEN! “Dejmo mami” in letim, letim in prileti še Vjeka in letim po petko kot na krilih naprej pa pod draveljskimi zastavami proti Kosezam.

Pogrešam Frica. Pred dvajsetimi leti so naju navijači v Dravljah “vrgli na rit”. Tempo: 6:30 min/km. Ampak prosim – klanček čez nadvoz.

13. km

Dajem petke vsem otroškom ob progi, če je le mogoče. Letim še pod draveljskim vtisom mimo koseške tržnice in se spominjam, kako sva skupaj prav tu tekla pred dvajsetimi leti. Tam, kjer letos ni nikogar, jih je bila cela gruča. Podpornikov. Fricovih kolegov… ja, dvajset let je dolga doba. Nekateri so preseljeni, z drugimi smo izgubili stik, pa itak, Frica ni z menoj. In ne nazadnje: nekateri so celo obljubljali, kako bodo sami pretekli maraton. Ampak saj vemo, besede in dejanja – niso v sorodu. Tempo: 6:25 min/km.

14. km

V tem času sem pojedla en gel. Pojem ga vedno pred vodno postajo, da ga lahko nato poplaknem z vodo. Včasih se mi je zgodilo, da sem ga izpustila, pa se je vedno izkazalo, da to ni pametno. Tečem 6:34 min/km

15. km

Vreme je zanimivo. Malce sončka, oblačkov in predvsem preveč vlage. Sama obožujem mraz in sneg na maratonu. O, kako sem letela 2012! Takrat sem si pritekla osebni rekord: 3:26:31. Vsako leto sem bolj ponosna na ta dosežek. Ker ga vsako leto bolj cenim. Tokrat se zna zgoditi, da dodam 2 uri. Ampak, nič hudega. Samo, da mi uspe. Samo, da pridem skozi. Ker če to dokažem – potem je vse mogoče. Presenečeno vidim, da tečem že 1 uro in 38 minut. Čas s katerim sem včasih že bila na cilju polmaratona ali pa bila vsaj že zelo blizu. Tempo: 6:23 min/km.

16. km

V redu se počutim. Nič me ne boli, dihanje zadovoljujoče. Imam moč, nimam hitrosti, ampak vse je v redu in pod kontrolo. Zadnjih pet let me je namreč dajalo vse mogoče. Od bolečin v križu, zvitega gležnja, natrganih ramenskih vezi. Če bom po tem maratonu preveč “razštelana” v smislu razno raznih poškodb in bolečin v mišicah in sklepih – bo to žal moj zadnji. Tempo: 6:32 min/km.

17. km

Tečem proti Vrhovcem, v redu je. Malce se spuščamo. Prečkam prehod s PST po kateri tečem že več kot trideset let in letimo proti Tehnološkemu parku. Na križišču s Cesto na Brdu zaslišim “Mojca, bravo, gremo, gremo…” in zagledam Ano z navijaško druščino. Danes imajo veliko dela. Glavnina tistih, za katere navijajo je že davno mimo in hvaležna sem jim, da so počakali še na mene počasnelo. Sem pa ta kilometer lepo odletela v drncu 6:23 min/km.

18. km

Križarimo po Rožni dolini. Ni preveč luštno, mokra tla in na belih črtah in oznakah na cestišču zelo nevarno drsi. Pomislim, da na to nisem opozorila Clementa, ki teče tam nekje daleč pred menoj svoj prvi maraton. Številke tempa: 6:25 min/km.

19. km

Tečemo iz Rožno-dolinskega labirinta. Nastal je zato, ker so morali organizatorji nekje “doštukati” tisti del trase, ki so jo vzeli zaradi premaknjenega starta iz Kongresnega trg oz. izpred Drame na Ajdovščino. Ob vse glasnejšem skandiranju zavijačev, glasbi in ciljnega prostora pritečemo na Tržaško. Polmaratonci pospešujejo, nekateri pa smo se le dobro ogreli in moramo paziti, da nas ne potegne. Tečem z glavo: 6:33 min/km.

20. km

Spet srečam svoje zajce. Nekje so čakali, ker so bili v prvem delu zelo prehitri. Tečemo skupaj in spet izmenjamo par besed, ko zaslišim tisto znano: “Dejmo Mojca!” in moj Fric. Pridrvi še pravi paparazi Alen, to leto maratonec na počitku. Alenka navija, Meta fotka kot profesionalec. Hvala! Tečem proti polovici maratona in trasa se že loči na softiče in hardiče… Podelim petko mojim navijačem ob poti in dirjam veselo naprej. V mir in tihoto druge polovice maratona.

Tempo: 6:22 km, tečem pa že dve uri in enajst minut.

21. km

Maratonci odvijemo iz Tržaške stran. Na tisto polovico maratona, katere večina udeležencev kateregakoli Ljubljanskega maratona ne bo nikoli spoznala aktivno, kot tekač. Ker če to postaneš nisi samo tekač – si maratonec. Fino se mi zdi. Vedno, ko odvijem stran, ko izločim polmaraton, se počutim nekako svobodna in bolj jaz. Kot bi našla nekakšen mir. Pričakovano je navijačev manj. Zanima me, kakšen čas bom imela na polovici maratona in kmalu izvem: 02:18:27m, tempo v tem kilometru pa 6:35 minut.

22. km

Tečemo čez Mestni log, nirvana. Občasni navijači, hvaležna osnovnošolskim organiziranim skupinam. Delim petke. Počutim se dobro. V desni nogi čutim nekakšno dogajanje ob palcu. Vesela sem, da sem si preventivno nalepila obliže za žulje na predvidena in občutljivejša mesta. Zanima me, če bom ponovno izgubila kakšen noht ali pa vsaj pridelala črnega. Bomo videli. Malce prši, vesela sem svojega šilta. Tempo: 6:37 min/km.

23. km

Zajci so pričakovano nekam mrknili. Najbolje, da jih dam na “ignor”. Sicer bo od njih več škode kot koristi. Če so prvi krog divjali, nato čakali in stali, morajo kot so povedali, sedaj prav počasi teči. Meni takšno menjavanje hitrosti ne odgovarja. Slabo vpliva na psiho in še slabše na mišice nog. Na tak način se hitreje pojavijo krči. Jaz sem pa še vedno ok in vesela, da grizem v drugo polovico maratona s tempom 6:48 min/km. Malce sem upočasnila, vse je v redu.

24. km

Noben kilometer Ljubljanskega maratona ni dolgočasen. Ampak, če bi ga le morala izbrati bi bil to ta del… raaaavniiinaaaa…redki navijači … samota. Kljub množici ljudi okoli sebe, si v resnici čisto sam. Erich* tega ni vedel. Prepričan je bil, da si resnično sam le tik pred blaznostjo in samomorom. Preteči bi moral maraton. Ah ja, kljub temu sem pred več kot 40. leti prebrala vse njegove knjige. Še predno sem pretekla svoj prvi maraton. Ja. Maraton je življenje in tek je kri … in tempo spet 6.48 min/km.

25. km

Iz transa me zbudi glas “Mojca!!!” in zagledam svojo “cimro” Nado. Dobila me je v trenutku, ko sem padla vase. Zbudila me je, da sem spet padla v svoj tempo in hvaležna do neba odmahala in odtekla naprej … noge so se vrtele 6:55 min/km.

26. km

Na desni me pozdravi znan pogled na PST in zadnji del trase mojih letošnjih daljincev. Na tej točki se ob zadnji oznaki obrnem in ko pritečem pred hišo je za menoj točno 25 km. Prava čarovnija. Drevo, kamor sva pred dvajsetimi leti s Fricem ob treningih skrivala plastenke z vodo, še vedno stoji. Danes imam pitnike. Tempo: 6:50 min/km. Če bo šlo tako, me maratonska metla ne bo pometla. Ampak….. pot je še dolga.

27. km

No, pa sem prišla sem, ko se odvije gor na levo in potem imaš občutek, da je samo še gor. Gor in gor. Veliko ljudi hodi, jaz lepo počasi tečem. Hoja pride v poštev le v primeru sile. In tega nimam v planu. Tokrat ne. Niti slučajno! Pomagam si z rokami in tečem, tečem, ko pred seboj zagledam gručo ljudi. Občutek imam, da stojijo. Gledam, kaj se dogaja, ampak ni videti ničesar. Nekateri tekači se borijo s krči, hodijo, se raztegujejo… previdno tečem po sredini in si prisluhnem. V redu sem. Tempo: 7:06 min/km.

28. km

Pri tej razdalji se veliko ljudi zaleti v zid. V milejši obliki se mi je zgodilo pred leti. Hitrost je čisto padla in nekaj metrov sem celo hodila. Ampak je šlo. Če si trma, si trma in iskreno, tistega tako “opevanega” in strašnega tekaškega oz. maratonskega zidu še nisem doživela. Veliko hujši so krči. Bolečina. Energijo se vedno lahko potegne nekako iz pet. Iz asfalta ven. Iz tiste maratonske trme. Zato pa treniramo, kaj ne? Čez “prulske klance” tečem v tempu 6:54 min/km.

29. km

Čez te dolge klance nas spremlja mavrica… v tem času je tiste v centru dobro opral dež. Pravljično je! Mavrično. Tečem svoj mavrični maraton in tečem še za mojega najljubšega maratonca v nespremenjenem tempu 6:54 min/km.

30. km

Ojoj! Kakšen klanc! Mokro cestišče. Drseče črte. Prehodi. Občutek imam, da vsi hodijo. Jaz puzam dalje gor v strmino. Džizus, dušo bom izpustila ampak – hodila ne bom! Vem, da me za to strmino čaka spust v dolino … čuha puha čuha puha in Natalijin navijaški krik me požene do vrha. Klanca. 7:13 min/km.

31. km

Življenje je lepo, pršeči dežek me je osvežil, tečem po rahlem klancu navzdol v Štepanjsko naselje. Imam nekakšno maratonsko moč v sebi in grem, jem in požiram kilometre…. Pritekla sem v daljino, katere letos še nisem pretekla. Najdaljši daljinec je bil dolg samo 30 km. Zato grizemo in letimo navzdol 6:45 min/km. Pred enajstimi leti sem bila pa že v cilju. JP.

32. km

Letim mimo Štepanjca in “elegantno” odpuzam mimo sodelavke, ki teče z menoj in me spodbuja. Hvala Nataša. Dobila sem krila in super je šlo… tečem čez Ljubljanco proti Kajuhovi kjer me spet čaka VZPON! Tempo: 6:49 min/km,

33. km

Uf. Poznam ta del. Tukaj moraš stisniti zobe in zdržati. Samo še 9 km do cilja! Samo še 9 km do cilja. Samo še 9 km do cilja…. ljudje hodijo ob meni…. puzam v klanc, klanc ni žganc, poštevanka – izštevanka – Čumalungma, Kilimandžaro, cigumigu, mačkastrigu, cigu migu mjau… takrat pa: “Dejmo MAMI!!!!” O moja Urška. Moja navijača Urška in Klemen sta se prepeljala iz Dravelj in navijata, dejmo mami, še mal, dejmo Mojca in sedaj pa moram teči vsaj približno, da bo izgledalo. Hvala vama, nadela sta mi krila in po Kajuhovi je šlo… ualalala …tempo 7:13 min/km.

34. km

Pleh muska na Šmartinki ne špila pa jim zavpijem “Dejmo no mal igrat! Mi mormo skos tečt, 5 al pa 6 ur, če bo treba!”… “Bomo, bomo…” sem še slišala in čez čas so res spet zaropotali. Pa sem nekako spet lažje premikala svoje krake in metala eno nogo pred drugo čisto po sredini, da me ne bi usekal kakšen krč. Nekaj sumljivega sem začutila. Tempo vrhunski: 7:08 min/km.

35. km

Diham in štejem in tečem… in glej jih moji zajci. Spet pridrvijo nekje od zadaj. “Bomo tekli skupaj do konca?” sprašujejo, nekaj odmrmram, taki zajci te ubijejo, naj tečejo po svoje si mislim… oddrvijo naprej jaz pa čakam na moje zajce, tiste za 5 ur. Ko me bodo pa tisti prehiteli bo alarm, da me kmalu čaka maratonska metla. Kar vidim se, kako se zavihtim na smetarski voz in se slovesno pripeljem v cilj. Tempo: 6:53 min/km , tečem pa že 3 ure in 56 minut. “Ajde, stara”, si rečem “še 7 kilometrčkov, pravljičnih” ter si odvrnem “Ma dej nehi, no, pod noge glej in ne sanjaj pa zajce pri miru pust!”

36. km

“Danes bom popila dve pivi”, si mislim in zadovoljno tečem naprej, saj gremo malce navzdol. Končno. Ampak ne dolgo. Kmalu se spet obrne trasa na levo in fiju fiju navzgor proti Vojkovi. Pridno jem gele. Vse hodi. Jaz sem v redu. Spomnim se na Ventolin in pomislim, da povsem v redu diham samo moči nimam več. Navadno na tej razdalji skušam pospešiti. Kadar mi seveda še ostane kaj rezerve. Tokrat si ne upam. Pojedla sem vse gele. Moram počakati in tečem v tempu 7:05 min/km.

37. km

Pritečem na Dunajsko, tokrat tečemo proti centru. Zdi se, kot bi spet tekli navzgor ampak nekateri pravijo, da se teče “dol v mesto”. Nimam pojma ampak v primerjavi z zadnjim Ljubljancem na tem kilometru veliko lažje tečem. Nimam nobenih izrazitih bolečin, samo tiste splošne, maratonske. Maratonci veste o čem govorim. Ves čas tečem po sredini in pazim, da ne padem. Škoda bi bilo, da se mi sedaj kaj pripeti. Tempo je malce počasnejši. Verjetno se je res teklo navzgor: 7:15 min/km.

38. km

Še dobre štiri kilometrčke in za menoj bo 15. maraton. Večino njih sem pretekla v Ljubljani. Razmišljam, kje so sedaj moji tekači. Fric me bo verjetno čakal na Ajdovščini, ker gre tam trasa v levo proti centru in se kasneje po njej tudi spet vračamo. Ali sta Ivo in Clement uspešno odtekla maraton? Verjetno sta oba že v cilju. Za Nino vem, da je ok. Upam da tudi Taxi Alexi. Lepo se bo ustaviti in iti na pivo in žal mi je, ker Urške in Klemna ne bo. Sicer bi bili kompletni. Tempo: 7:17 min/km.

39. km

Tečem navzdol v železniški podhod in naprej proti Ajdovščini, ko zagledam Aleša na kolesu… gremo zavpije. Od daleč se slišijo glasovi iz cilja in glasno vpitje “Dejmo Mojca!”. Skušam se ustaviti in dati petko Fricu in Ani ampak ne, vpije, “Ne še, ni še konec, teci, teci…!” in odtečem v levo po Tavčarjevi naprej. Tukaj je vse nekako zapuščeno, nekaj redarjev na križiščih ampak sem tako zmedena, da kljub usmerjanju skoraj ne vem, kam naj grem. Fotografov se ustrašim, ampak, hvala, hvala maham in grizem proti 40. kilometru. Tempo: 7:17 min/km.

40. km

Potem, ko odvijem na Resljevo zagledam čudovit razgled na Ljubljanski grad. Razkošje je teči maraton. Razkošje, razmišljam. Dragoceno darilo. Skušam hitreje ampak ne gre. To je to, kar zmorem. In dobro je tako. Vem, da se v cilj ne bom pripeljala z maratonsko metlo. 7:07 min/km.

41. km

Tečem čez Krekov in Mestni trg. Kocke. Blešči se mi. Pazim na vsak korak.

Maham z rokami. Prešeren z Julijo. Težko je. Navijači pa glasno vzpodbujajo. Pomaga. Spomnim se Teka trojk s Fricem. Ubije me klanec na Miklošičevo. Tečem mimo gostov v restavraciji kako srkajo pivo in si mislim, tudi jaz ga bom kmalu. In grizem, grizem Fric, zate grizem in vem, da me čakaš tam za ovinkom. 7:19 min/km.

42. km

Res je bil tam skupaj z Ano sta se drla kot “jesharja”. Naredili smo cel žur tako, da so bili še bobnarji ob trasi primorani bolj nabijati. Hudo! Pomislim, da bi pa res rada pretekla še enega. Tečem po Slovenski ali Dunajski, včasih je bila Titova. Vse prehitevam! In nihče me ne prehiti. Ker ni nikogar!!! Tekaška pista je moja. Pritiskam na plin, vedno rada “prišprintam” v cilj. Zavijam na Kongresni trg, napovedovalec, zvočnik, navijači, “Dejmo Mojca” za bežen trenutek vidim Meto, Natalijo….Tempo: 6:56 min/km.

Kraljevskih 195 mt

Uživam to ciljno ravnino … slavolok pred menoj. Dvignem roke visoko v zrak, zmaga! Pivo! Pica! Sem že v ciljnem prostoru, ki je prazen, dolg in prostran. Uspelo mi je. Ustavim uro. Ej, nisem še za v staro šaro. Bravo Fric, odlična sva.

Skoraj pozabim, da potrebujem medaljo. Kje je kdo? Mi bo sploh kdo čestital? Od organizatorjev nikogar, župana so očitno tudi že začele boleti noge, saj ga spet ni nikjer. Najdem medaljo in finisher majico.

In mojega Frica. In moje ljudi. Te čestitke, dobre želje in stiski rok veljajo največ.

Zaključek

Maraton sem pretekla nad svojimi pričakovanji v času 4:47:45. Osebni rekord najpočasnejšega maratona. Pridelan en majčken žuljček in skoraj prepričana sem, da bom obdržala vse nohte. Mogoče ostanejo celo vsi naravne barve.

Po krajšem raztegu in počitku sem lahko skoraj normalno hodila. Naslednji dan sem se počutila odlično. Nobenih bolečin nikjer. Ne v rami, križu, hrbtenici, gležnju, nič. Kot bi se resetirala. Očitno je, da moram s tem nadaljevati.

* Erich – Erich Maria Remarque (nemški pisec)

OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.