Zadnjič sem pisala o pozdravljanju med tekači in moram priznati, da sem na današnjem teku opazila, da bo potrebno še veliko pisanja in opozarjanja, da se bo zadeva popravila. Ni pa brezupna. Predlagam: čeprav se vam zdi neumno, da pozdravljate, vseeno pozdravite. Tako se bo morda nivo dvignil vsaj na tistega izpred desetih let.
Danes pa bi rada napisala nekaj o obnašanju tekačev na progi, na teku v naravi, v parku, gozdnih poteh. Ne le tekačev, morda tudi sprehajalcev, kolesarjev. Kajti tudi tukaj naj bi veljala nekakšna pravila kulturnega obnašanja. Poleg dejstva, da ne smetimo, seveda.
Tečemo (kolesarimo, se sprehajamo…) tako, da ne motimo drugih. Veliko nas je, ki smo radi v naravi: prehajalci, pohodniki, kolesarji. Ves čas pa moramo biti pozorni na okolico saj se lahko hitro zgodi kaj nepredvidljivega.
Tek po mestu
Po mestu teči ni najbolj primerno, pa vendar so nekateri tekači primorani vsaj del poti preteči, da pridejo na teren, kjer je za tek bolj primerno in varno okolje. Na primer iz centra mesta moraš priteči nekam na obrobje ali v park. Temu vrste teka se reče potovalni tek, ko praktično potuješ iz ene točke na drugo. Tečemo previdno, pazimo na promet, someščane… Če je gneča, je občasno potrebna tudi hoja. Ne pozabimo – najprej smo pešci in šele potem tekači.
Spominjam se članka izpred let, v katerem se je avtorica razpisala o tekačih in o tem, kako zelo moteči so. Medtem, ko si nekdo ogleduje izložbe ali sedi s prijatelji na kavici, mu gredo mimo tekajoči enostavno na živce. Zato moramo dejansko biti obzirni ter da sprehajajoče in sedeče osebke zaobidemo. Če pa nekatere moti že samo pogled na nas, je pač njihov problem.
Tek po cestah in poteh
Tekači smo lahko moteč element v prometu. Zato je pomembno, da upoštevamo cestno prometne predpise. Tecimo po pločnikih in skrajno desno oz. izven naselij po levi strani cestišča.
Bodimo vidni. Oblečeni v pisana oblačila, predvsem ob slabem vremenu ali v mraku in ponoči ne pozabimo na odsevna oblačila in dodatke ter seveda lučko.
Ne tecite s slušalkami v ušesih, to je lahko smrtno nevarno!
Večkrat se zgodi, da pelje kolo ali avtomobil čisto mimo mene.
Tek po mestnih parkih
Tek po parkih je že prijetnejši in bolj svoboden. Pa vendar je ob določenih urah in dneh tudi na teh poteh lahko veliko ljudi. Sprehajalci, mlade družinice z otroki, kolesarji, skiroji, celo na kakšen motocikel lahko naletiš.
Smiselno se je “prometnim uram” izogniti. Žal se jih veliko tekačev ne more. Bodisi zaradi delovnika ali drugih obveznostih.
V takih primerih mora biti tekač pozoren na svojo varnost in na varnost drugih. Lepo bi bilo, če bi se ljudi vsaj deloma držali svoje desne strani poti, tako da je srečevanje lažje in varnejše. Tako nas bodo hitrejši lažje prehitevali in mi bomo lahko lažje in varneje prehitevali počasnejše. Tukaj naj omenim še nekaj: ko menjujete smer preverite, da ne boste skočili pred nekoga za seboj (škarjice). Podobno velja za ustavljanje. Če si želite npr. zavezati vezalko, se umaknite na stran in se šele nato ustavite. Lahko pride do naleta. Si predstavljate nalet tekačev in sprehajalcev?
Veliko ljudi, žal, hodi po sprehajalnih poteh vštric in tako zasedejo celotno pot, tako da jih je zelo težko zaobiti. Lepo bi bilo, če bi bili vsi skupaj sposobni misliti tudi na druge in biti uvidevni do vseh.
Tekaški pasji prijatelj
Nekateri sprehajalci, svoje ljubljenčke ne vodijo na povodcih. Psi prosto tekajo naokoli, ovohavajo, lulajo, kakajo, se igrajo in tudi tečejo.
Predlagam, da mimo spuščenih psov tečete previdno, počasi. Po potrebi se ustavite in bodite sproščeni. Strokovnjaki odsvetujejo očesni kontakt v primeru, da je pes agresiven. Od tu naprej pa žal lahko samo še upamo, da je lastnik v bližini.
Tek po gozdu
Najlepše je, če lahko tečete izven mesta. Zunaj, v naravi. Med polji, travniki, po gozdovih. Potrebna je sicer večja previdnost zaradi tekaške podlage, morda je posledično tudi hitrost manjša – ampak glava nam bo hvaležna saj tečemo v miru in ne nazadnje, ni nam potrebno skrbeti za “tekaški promet”. Ni se nam potrebno ukvarjati z analiziranjem sprehajalcev v smislu, kam bo kdo zavil, se bo morda ustavil, nas sliši in ali je pes na povodcu ali se ga le ne vidi.
Tekaške skupine
Ker je tekaških skupin vedno več, se moram dotakniti tudi teh saj močno posegajo v tekaško okolje.
Tek v skupini je lahko prijeten, zabaven. Hitro mine in lahko daš tudi več od sebe, saj te sotekači nevede motivirajo, da greš hitreje, da tečeš dlje. Vzdušje je lahko veselo, veliko se govori, smeji … in človek hitro pozabi na okolico. Prevlada nekakšen čredni tekaški nagon in ljudje hitro pozabijo, da niso sami na tekaški trasi. Hitro je ves svet njihov. Tečejo strnjeno, eden ob drugem, prevečkrat tako, da jih je težko zaobiti ali se srečati. Pač, pozabijo. Od sreče in tekaške vznesenosti.
Veliko je odvisno od trenerja. Trener je vodja, kot direktor v podjetju ali učitelj v razredu, če hočete. On določa klimo in postavlja pravila obnašanja. Pravi trener vodi in opozarja: “Tecimo po desni, nismo sami!” ” Bodimo pozorni do drugih”. Takšne tekaške skupine imam rada. Uvidevni so, pozdravljajo, odzdravljajo, vidijo, slišijo in so prijazni.
Tistih drugih se pa kar malo bojim. Tistim drugim pravim sama pri sebi: tekaške horde. Kot praljudje, ki se podijo za plenom. Povsod so. Slepi in zavarovani v svoj svet. Tečejo mimo, brez pozdrava. Ojej, si mislim.
Bodimo uvidevni in prijazni drug do drugega. Se vidimo na terenu.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 
Komentiraj