TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Bliža se čas odhoda in mene vedno bolj daje trema. Ta treking je namreč eden od ciljev letošnjega leta. Sem dovolj dobro pripravljena?

Treking kot sredstvo za preživetje

Pravzaprav bolj sredstvo za preživetje, da ostanem fokusirana na življenje, da ne padem v temo, v obup. Da se ne vdam. Da tečem, planinarim in da ne odneham. Da vztrajam. Ker pri duševnih bolečinah vedno najbolj pomaga ravno narava. In gibanje.

Življenje je lepo kljub tragedijam, krivicam in bolečinam, ki nam jih prinaša. V to moramo verjeti.

Sem dovolj pripravljena?

Bom zmogla? Me bo spet “usekalo” v križu? Kdaj me bo začela boleti peta? Vem, da me bo. Ampak zaradi malce bolečine se pri svojih šestdesetih letih ne bom odpovedala nebesom, tam gor, nad 4.000.

Nimam časa

Čas je, da odživim svoje želje in uresničim sanje. Vsaj tiste, katere lahko dosežem sama. Pri mojih letih ni več časa za odlašanje.

In kaj najbolj pomaga pri tem? Akcija! Tako kot se klin izbija s klinom, ne moreš biti aktiven brez akcije. Ne danes, ne jutri. Nikoli.

Iskanje meja

Toubkal je vrh, ki mi bo povedal, koliko še zmorem. Do kam lahko še grem. Ali lahko sežem še višje? Morda je to limit in telesu tak napor ne bo odgovarjal. Če bo tako bom vedela in skušala uživati v coni udobja ali bolje – še vzdržnega neudobja.

Od nekdaj mi je namreč všeč fizična aktivnost, kjer se moraš truditi, malce trpeti, se potiti, kar je predvsem tek, maraton in tudi hoja v hribe. In kjer si na koncu vedno nagrajen. S srečo v sebi, ker si dosegel zadani cilj. In v gorah z najlepšimi razgledi.

In kakšen je bil moj trening?

Ker sem že dovolj velika in stara, sem si ga sestavila kar sama. Izkušenj imam veliko, svoje telo poznam najbolje in poleg tega je na voljo ogromno bolj in manj kvalitetnih tekaških knjig in člankov iz katerih znam izločiti zrnje od plev.

Tekla sem 2 – 3 krat tedensko. Dan za lahkoten tek, dan za kratke intervale v klanec ter dan za dolgi tek. Slednji je bil pogojen z dolžino oz. intenzivnostjo celodnevnega pohodniškega dne, ki je bil navadno med vikendom. En dan je bil namenjen tudi krajšemu skoku na bližnji hribček kot je Toško Čelo, Šmarna gora ali Polhograjska in Mala Grmada.

Vsak dan sem delala raztezne vaje ter premalokrat vaje za moč in preventivo:

• dvig pete na stopnici
• počepi na eni nogi ob steni
• vaje za kolke in stopala
• plank

Trudila sem se, da sem spala dovolj. Tu sem plan celo presegla.  In jedla kvalitetno. No, naj bi.

In kakšen je bil izplen?

Tek

Pri meni brez teka seveda ne gre. Tečem zmerno, počasi. Spomladi sem tekla s hčerko na 12 km trojkah in oktobra polmaraton v Ljubljani. Naj kot zanimivost dodam, da sem pred Ljubljanskim maratonom tekla resnično zelo malo. Nekoč bi to vsem odsvetovala. Ampak z leti stvari vidiš drugače. Mislila sem, če lahko hodim po hribih deset ur bom pa tudi odtekla teh 21 kilometrov. In sem jih res. Počasi, ampak je šlo. Porabila sem 2 uri in 22 minut. Moje mišice očitno še nimajo demence.

Gore in hribi

Veliko sem bila v hribih, osvojila sem kar nekaj dva tisočakov, tri tisočak v Dolomitih in nabirala kondicijo po Polhograjcih.

Poškodbe

Kakšnih posebnih poškodb nimam. Običajno telo šestdesetletnice, katero občasno pestijo bolečine v hrbtenici, zadnjih nekaj mesecev pa tudi bolečina v peti. Na srečo rentgen ni pokazal kaj posebnega.

Kaj me čaka?

V petih dneh bomo prehodili 75 kilometrov v 36 urah. Naredili bomo 4742 m vzpona in se spustili za kar 5374 m. Zadnji dan osvojimo Toubkal, ki je najvišji vrh Atlasa, Maroka in arabskega sveta. Po nekaterih podatkih meri 4165 m in po drugih 4167. Ampak jaz se zaradi teh dveh metrov ne bom preveč obremenjevala.

In kakšen je moj največji strah za treking?

Grem v okviru agencije, v skupini nas je vseh skupaj pet, ne poznam nikogar. Sem najstarejša. Predvsem se bojim, da bom prepočasna ter da se bom zaradi tega preveč utrudila. Posledično lahko dobim višinsko bolezen. Mogoče celo drisko. Pa še kaj. Morda se spotaknem in se odkotalim po bregu navzdol. Zaostanem, ko bom čepela za kakšnim grmom … in se izgubila. Me bodo na koncu natovorili na mulo? Uboga žival.

No, kako bo, bom napisala, ko se vrnem.

In takrat bo tudi čas, da si postavim nove cilje glede na izzid tega trekinga. Višje ali pa nižje.

Držite pesti!