TREKING MAROKO – VZPON NA TOUBKAL – TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE

Do vzpona smo prehodili še veliko kilometrov tako v daljino kot v višino. Ampak naj slike povedo svoje.

2. december – 4. dan

Datum ni več važen – 5. dan

6. dan, 7. dan

V koči je mrzlo. Čisto pri miru ležim oblečena praktično za pohod in zvita v spalno vrečo. Po vrhu pa še debela odeja. Ob štirih zjutraj imamo zajtrk. Ob petih startamo, gor. Na vrh 4167 metrov visokega Toubkala. Vrha v Atlasu, najvišje gore Maroka.

Končno čas za zajtrk. Pozajtrkujemo. Še zadnjič preverimo opremo za vzpon. Čelna svetilka, gamaše, dereze.

Zunaj, na mrazu, ki ga praktično ne čutim, se skoraj zjokam ob natikanju derez. “Tako grozno te pogrešam”. Nimam dovolj močnih prstov. Kolega in vodič mi pomagata. Končno nas je vseh pet pripravljenih.

Krenemo. Prvi je vodič, sledim jaz in nato ostali. Ves čas hodimo enakomerno. Tako kot prvega maratona sem se tudi tega podviga lotila s strahospoštovanjem. Moj največji strah je višinska bolezen ter astma. V žepu imam Ventolin.

Pogledam v nebo, prepolno zvezd. Pred nami migljajoče lučke manjših skupin, ki so že pred nami krenile proti vrhu.

Enakomerno hodimo. Prehiti nas hitrejša skupina, katero kasneje dohitimo in gremo naprej spet mi. Vse skupaj me malce spominja na prehiter začetek na maratonu. Neučakani tekači se zaženejo in potem crknejo, če ne prej že na polovici. Prehiter začetek je ključ za neuspeh. Kasneje smo izvedeli, da dva člana prehitre odprave nista dosegla vrha.

Naš Ajoub pa je vrhunski. Zelo mlad ampak tudi zelo strokoven, zabaven, prijazen, potrpežljiv. Pravi multipraktik.

Prispemo na sedlo pod vrhom in se malce ustavimo. Črno nebo deli rdeča črta. Sončna črta. Življenska črta.

Vrh je skoraj kopast. Pospeševati ne morem. Enakomerno grem. Kot lokomotiva. Kot Mojca na svojem zadnjem maratonu. In v zadnjih kilometrih maratona. Počasi – a vztrajno.