Navadno leto ima 365 dni, prestopno 366.
Če ste si kot tekač zadali dva glavna cilja v letu, enega morda v prvi polovici in drugega v drugi polovici leta, je to skupaj dva dni. Samo dva dneva “X”, ne glede na vrsto leta. Ali je prestopno ali ne. Ni važno. In kar 363 oz. 364 dni možnosti, da gre kaj narobe. Skoraj 100% možnost, da gre lahko naš nastop po zlu oz. da ne bo maksimalen oz., da bo zanič! In še huje: skoraj 100% verjetnost, da vašega nastopa sploh ne bo!
Sploh ni potreben cel dan, včasih je dovolj ura, minuta ali celo stotinka sekunde in je tu bolezen, poškodba in prisilni počitek. Zaradi naše krivde ali pa tudi ne. Sranje nikoli ne čaka! Razen v smislu slabe prebave. Žal. Itak.
Saj ni res, pa je …
Stati po 364 ali 363 dneh na startu želene tekme je praktično čudež. Vino namesto vode! Sreča! Evforija!
Postaviti se zdrav na start maratona … pa saj ste že zmagali! Skoraj! Se vidite… tam naprej, čez 42195 metrov tečete v cilj. In ne želite si vina namesto vode. Ne sedaj! Mogoče le kakšen požirek piva… na stojnici pri Mravljetu.
In če je ciljna dirka maraton je pred nami dobrih 42 kilometrov, ko se lahko zgodi marsikaj. Velikansko različnih zadev in situacij, na katere kljub še tako skrbnemu treningu in pripravam, nimamo vpliva. Pa naj bo to vreme, obutev, krema, vnetje oči, otiščanci, prebava, promet, zobobol, sotekači, mušica v očeh ali grlu, rob tekaškega dresa, spregledana luknja v nogavici ali asfaltu, kamen ob poti, pes ob cesti, črna mačka v izložbi, podivjan navijač, rolkar, kolesar brez kolesa, vonj zažgane čebule iz bližnje hiše…
Priteči v cilj maratona je spet neke vrste čudež. Hoja po vodi ali celo novo rojstvo. Za marsikoga! Sreča! Navdušenje. Zmaga!
Dva tedna do maratona…
Počutje odlično. Treningi opravljeni. Zadnji dolgi tek uspešno pretečen. Manjka le še zoževanje, skrb za prehrano, opremo. Skrb za glavo. Vizualizacija. Zadnje priprave kot češnjica na tortici maratonskih priprav. Občutek, da ne more iti nič več narobe. Prav nič.
Napaka!
Vse gre lahko narobe. Ali bolje: skoraj vse! Potrebujete le malce smole. Biti na nepravem mestu ob nepravem času. Lahko jo srečate in gre mimo vas. Brez škode. Neopazno. Lahko pa se vas dotakne. Čisto malo. Bežno. Žal je hitro dovolj. Preveč! Mali, majceni, nevidni … Nekje prežijo na vas. V dvigalu, trgovini, na cesti, kjerkoli.
Hop! Zagrabi vas in ne spusti. Zažre se v vas in noče stran. Pa čeprav morda sploh ne veste več kaj je to vročina, povišana temperatura… hja, kmalu vam je spet kristalno jasno.
In sedaj se je tej druščini pridružil še hudobec COVID-19. Le kako nas je našel?
Ste se trkali po prsih, kako pa vi res nikoli ne zbolite? “Ko začutim, da nekaj ni v redu, obujem superge in grem tečt. Med tekom se prepotim in skurim vse viruse in bacile!” Ste pozabili potrkati na les? Kako ste lahko pozabili!?!?
Ali pa ste se tistega deževnega četrtka pustili pregovoriti in kljub temu, da je bil v vas “ta občutek”, niste skočili v superge, niste odtekli planirane razdalje in niste pokurili virusov in bacilov, ki so se spravili na vas!? Gospa Lenoba s kolegico Nedoslednostjo vam bo sedaj dala vetra! In vi se boste v postelji prenažrli zarečenega kruha.
Bolezen vas pokori, spravi na tla, v posteljo, pod odejo. Ena ne zadostuje. Dve odeji, dve blazini pa vas še kar tresete. Telo vam hoče sežgati, gorite … nemočno ležite, kar tako. Skorajda v hipu. Kot največji neodporni revček!
Ugotavljate, da ni kriv le naporen teden, polna luna ali mlaj. Ali morda slab dan … ne ! Nekaj drugega je. Skuša vam sežgati možgane, raznesti glavo … obnemoglo ležite nesposobni se zvleči iz postelje do wc-ja. V glavi doni in razbija. Toplomer bo razneslo! Stopil se bo…
Vi, naivnež, se pa še kar tolažite: “Dan, dva, pa bo vse v redu. Še vedno je bilo. Vročina bo izginila. Morda je le zastrupitev s hrano”.
Ha, ha! Kakšna neumnost! Naivnost! Ni zastrupitev s hrano. To je napad! Napad na vaše zdravje! Prava invazija! Bolezen ne popušča. Četrti dan še ravno tako intenzivno kot prvi. Poleg vsega se vas loti še kašelj. Kašljate pa kot star, skurjen mornar. Priznajte si! Bolezen. Zboleli ste. Celo vi…
Vročina ne pada…
Peti dan je jasno. To ni le nekaj prehodnega. Tu bodo ostale posledice. Nore bolečine v mišicah, sklepih in hrbtenici… samo zaradi ležanja v postelji? Ne.
Prav potihoma se vas loteva panika. Virus lahko povzroči marsikaj. Prebudi kakšno drugo že dolgo dremajočo bolezen v vas katero ravno s tekom držite na vajetih. Kaj če…. Pridno ležite in počivate. Pijete čaj. Si merite vročino. Mižite – skoraj na silo! Hektolitri popitega čaja ne pomagajo. Tone preznojenih pižam in posteljnine prav tako ne. Po dobrem tednu, če imate srečo, stojite na trhlih nog, brez moči in energije. Izprani in še vedno kašljajoči! Poraženi. In na prisilnem počitku.
Kaj lahko naredi tekač? Je sploh še kakšna rešitev ?
Vedno je rešitev: “Prodaj startnino”. Potem pa v jok in na drevo…
Startnina prodana…
Sedaj je pomembno le še temeljito okrevanje, ostalo ni važno. Tudi to ne, koliko dni še manjka do maratona. Nič več. O tem naj sedaj razmišljajo drugi. Tečemo namreč za zdravje! Za dobro počutje. Zato zdravja zaradi teka nikoli ne žrtvujte. Niti malo. Ni vredno.
Tekli boste kasneje, na kakšni drugi tekmi ali pa celo na tej, a neko drugo leto! Tekme sploh niso važne! Tekem je kot gob po dežju. Takšnih in drugačnih. Boljših in slabših. Nepomembne so. Pomembni ste le vi. Samo vi! Vi in vaši najdražji.
Z zdravjem je vse mogoče, brez zdravja pa prav nič. Zato se nikar ne jezite! Konec koncev se vse zgodi z razlogom. Počakajte na razjasnitev …
Dodatek: VSAKA PODROBNOST S KORONCO JE ZGOLJ NAKLJUČNA.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 