Največji cilj našega potovanja sta bila dva vrhova – Vihren in Musala.
V zadnjih dveh letih se je nabralo toliko izgub, da imam občutek, da žalovanje sploh nima več konca. Tik pred odhodom sta nas pretresli še dve izgubi in resno sem razmišljala, da bi potovanje odpovedala. Danes vem, da je bila odločitev, da grem, prava.
Čeprav Vihren in Musalo loči le enajst metrov višinske razlike, sta si geološko povsem različna. Vihren je pretežno marmorna gora z izrazitim kraškim reliefom, Musala pa granitni velikan gorovja Rila. Prav zato imata tako različen videz in značaj.
Če bi me pred letom dni kdo vprašal, kaj vem o bolgarskih gorah, bi bil odgovor precej kratek. Potem pa sem se nekega julijskega jutra znašla pod Vihrenom, nekaj dni pozneje pa še na najvišjem vrhu Balkana – Musali. Bolgarija me je presenetila bolj, kot sem pričakovala.
Ko pomislimo na Bolgarijo, večina najprej pomisli na Črno morje, sončne plaže in zgodovinska mesta. Tudi sama sem pred odhodom vedela o tej državi presenetljivo malo. Šele med pripravami na treking sem odkrila, da je skoraj tretjina Bolgarije gorata in da jo prepredajo mogočna gorovja Rila, Pirin, Rodopi, Stara planina in Vitoša. Prav tu se skriva pravi raj za pohodnike – ledeniška jezera, granitni vrhovi, bogata flora in favna ter številne planinske poti, ki so pri nas še vedno precej manj znane kot alpske.
Vihren – gora kamna, gamsov in velikih razgledov
Na Vihren smo krenili z istega izhodišča kot dan prej. Takrat smo si zaradi napovedane nevihte ogledali le del ledeniških jezer pod vrhom, čeprav se je pozneje izkazalo, da dežja sploh ni bilo. Pred odhodom smo se ustavili še pri približno 1300 let starem boru, enem najstarejših dreves v Evropi. Če je preživel trinajst stoletij, potem zagotovo ve, da se v življenju ne splača hiteti.
Vihren (2914 m), najvišji vrh gorovja Pirin in drugi najvišji vrh Bolgarije.
Na pot nas je odšlo približno dvakrat po petinštirideset (dva avtobusa, vsak avtobus en slovenski vodič!). Na Vihren sta nas spremljala dva vodnika – slovenska vodička in bolgarska gorska vodnica Mila. Mila je bila res mila. Hodila je na čelu skupine, tempo je bil odličen, med potjo pa se je večkrat sklonila in pobrala kakšen odvržen papirček. Takšne drobne geste veliko povedo o človeku.
Pot proti Vihrenu vodi čez značilno belo-sivo marmorno pokrajino severnega dela gorovja Pirin.
Nekaj časa sem hodila tik za njo. Želela sem izvedeti čim več o gorovju Pirin in o Bolgariji. Pogovor je hitro stekel, še bolj pa me je presenetilo, kako dobro pozna Slovenijo. Večkrat jo je obiskala z avtomobilom in rekla nekaj, kar mi je ostalo v spominu.
Na pobočjih Vihrena uspeva bogato visokogorsko rastlinstvo.
Na pobočjih Vihrena uspeva bogato visokogorsko rastlinstvo.
Na pobočjih Vihrena uspeva bogato visokogorsko rastlinstvo.
»Ko prečkaš hrvaško-slovensko mejo, se vse spremeni. Vse je bolj zeleno, čistejše in bolj urejeno.«
Za trenutek sem obstala. Vedno sem mislila, da Slovenijo tako vidim predvsem zato, ker je moja domovina. Lepo je bilo slišati enako mnenje od nekoga, ki nanjo gleda od zunaj.
Pot se je kmalu postavila pokonci. Ni bila prepadna ali posebej nevarna, zahtevala pa je zbranost. Veliki kamni se radi premaknejo, utrujene noge pa hitro naredijo napačen korak. V gorah nesreča nikoli ne počiva.
Ob postankih smo iskali gamse. Najlažje jih je bilo opaziti na zaplatah snega, kjer so njihove temne silhuete lepo izstopale. Niso bili tako blizu, kot bi si želela, a dovolj blizu, da sem jih z veseljem opazovala. Tako sem se zatopila v iskanje naslednjega gamsa, da mi je Mila z glavnino skupine neopazno ušla naprej.
Balkanski gamsi so ena najbolj značilnih živali Narodnega parka Pirin in endemična podvrsta Balkanskega polotoka.
Na približno 2600 metrih sem začutila nekaj znanega.
Rahlo hropenje.
Podoben občutek sem imela že pod Toubkalom v Maroku. Najprej sem pomislila, da je vzrok le redkejši zrak. Potem pa me je prijateljica spomnila na nekaj, na kar sama sploh nisem pomislila.
»To je verjetno astma.«
Seveda.
Ventolin sem imela v nahrbtniku, vendar ga – kot že tolikokrat – nisem uporabila. Odločila sem se, da bom naslednji dan na Musali naredila preprost poskus.
Do vrha sem prišla brez večjih težav. Med hojo sem se celo pošalila sama s seboj. Ko sem trenirala za maratone, sem si pogosto govorila, da imam doma kar svojo kenijsko planoto in zato izvrsten višinski trening. Edina težava je bila, da ta moja »kenijska planota« nikoli ni izginila.
Na vrhu Vihrena se je odprl veličasten razgled na Pirin. Ostre stene iz belega triasnega marmorja so se lesketale od bleščeče bele do temno sive barve. Ob igri svetlobe pod hitro menjajočimi se oblaki so sence spreminjale kuliso praktično iz sekunde v sekundo.
Najbolj pa me je nasmejal kup kamenja, zložen v obliko križa in ovit z zaščitno mrežo. Na njem je visela cela gruča planincev, ki so iskali najboljši kot za fotografijo.
Vihren, 2914 nmv, BolgarijaKriž na vrhuPogled na pogorjeObeležje, ki je obstalo ;), Vihren, 2014 nmv, Bolgarija
V glavi sem že videla naslov časopisa:
»Sto Slovencev zrušilo vrh Vihrena.«
Na srečo je vrh ostal tam, kjer mora biti.
Sestop je bil dolg in je zahteval več zbranosti kot vzpon. Utrujenost naredi svoje in prav pri sestopu moraš paziti na vsak korak. Pod Vihrenom nas je čakala planinska koča.
Punce smo naročile pivo.
Sedle smo na klop, pogledale proti vrhu in skoraj hkrati izrekle:
Kljukica.
Vihren je bil osvojen.
Musala – dva vpiha in kosmati varuh
Naslednji cilj je bila Musala, s svojimi 2925 metri najvišji vrh Bolgarije in celotnega Balkanskega polotoka. Njeno ime naj bi izviralo iz turškega izraza Mus Allah – »blizu Boga«. Ko jo opazuješ od daleč, hitro razumeš, zakaj.
Tokrat smo začeli skoraj v središču smučarskega letovišča Borovec. Prvi del poti je potekal z gondolo.
In potem …
… smo čakali.
Čeprav se nas je pod postajo zbralo skoraj sto pohodnikov, se gondola ni premaknila niti minuto prej.
Vozni red je bil ob 8.30.
Ob 8.30.
Ne ob 8.29.
Red je red.
Ko smo le sedli v rdečo gondolo, smo hitro ugotovili, da ima vsak svojo nalogo. Trije so sedeli obrnjeni proti vrhu in so bili »šoferji«, trije pa smo gledali proti dolini in smo se razglasili za »zavore«.
Gondola iz Borovca močno skrajša vzpon na Musalo.
Obujali smo zgodbe o žičnicah, ki so se nekoč nekje pokvarile ali celo padle, zato je vožnja minila precej živahno. Potem pa se je gondola za nekaj trenutkov ustavila. Na vmesni postaji se vrata ene od kabin niso hotela zapreti in šest pohodnikov je moralo izstopiti.
Za hip sem pomislila na Kanin.
Potem sem si rekla, da je bolje, da ne razmišljam preveč.
Začetek poti proti Musali je nezahteven, višje pa postane teren vse bolj kamnit.
Nekaj minut pozneje smo se že smejali in nadaljevali pot proti vrhu. Vrh nas je opazoval v daljavi. Temen. Masiven. Surov.
Od zgornje postaje gondole vodi lepo urejena pot proti Musali. Ob poti smo šli mimo treh planinskih koč in več ledeniških jezer. Pri enem izmed njih me je najbolj nasmejala tabla.
Prepovedano kopanje.
Stala je še preden smo jezero sploh zagledali.
Eno izmed ledeniških jezer ob poti na najvišji vrh Balkana.Musalsko jezero ob poti – Spodnje jezeroTabla s prepovedjo kopanja stoji še preden zagledamo jezero – nasmejala je marsikaterega pohodnika.Musalska jezera – ledeno jezeroMusalska ledeniška jezera sodijo med najlepše naravne znamenitosti gorovja Rila.
Izredno zanimivo se mi zdi, da je tudi Musalskih jezer natanko “pravljičnih sedem”. To sem izvedela doma, ob pisanju te treking zgodbe. Mislim, da smo videli štiri, morda tudi več.
Višje ko smo prihajali, bolj kamnita je postajala pokrajina. Ruševja ni bilo več. Ostale so skale, veter in nebo.
Naš bolgarski vodnik je bil miren, nasmejan in zelo prijazen. Med krajšimi postanki si je z očitnim užitkom prižgal cigareto, mi pa smo v tem času lovili sapo, občudovali razglede, naredili kakšno fotografijo in, kot se za planince spodobi, poiskali kakšno primerno grmovje. Njegov umirjen pristop je bil pravo nasprotje nenehnemu priganjanju, ki smo ga bili vajeni s strani slovenske vodičke. Poleg tega nas je naučil nekaj osnov bolgarščine. Presenetilo me je, kako zelo je podobna slovenščini – celo bolj, kot sem pričakovala. V nekaterih besedah sem našla več podobnosti kot v srbohrvaščini.
Nekje pod vrhom se je ponovno oglasilo znano hropenje.
Tokrat sem bila pripravljena.
Ventolin.
Dva vpiha.
In čez nekaj minut sem vedela, da je bil poskus uspešen.
Dihanje je postalo lažje.
Končno sem razumela, da na višini ne odpove moja kondicija, ampak se oglasi astma. To je bilo pomembno spoznanje. Na kondiciji lahko še vedno delaš. Astme pa ne odpraviš samo z dodatnimi treningi.
No, saj ni tako hudo.
Sem vendar še med mlajšimi upokojenkami.
Ššš …
Na vrhu je bilo živahno. Planinci iz vseh vetrov, veliko jezikov in še več fotoaparatov. Musala je očitno zelo priljubljen cilj.
Ob pogledu na množico sem se spet pošalila.
»Sto Slovencev zrušilo še Musalo.«
Na vrhu Musale (2925 m), najvišjega vrha Bolgarije in Balkanskega polotoka.
A tudi tokrat se vrh ni dal.
Morda tudi zato ne, ker ga čuva njegov najbolj znani prebivalec – maček Muri. Podobno kot Garf pod Toubkalom.
Maček Muri, neuradni varuh vrha Musale, odstranjevalec odvečne hrane iz bližnje meteorološke postaje in ljubljenec pohodnikov. Po potrebi odstrani tudi vašo hrano iz nahrbtnika.
O njem nisem našla skoraj nobenih informacij. Očitno ga poznajo predvsem pohodniki, ki pridejo na Musalo. Med ljudmi se sprehaja popolnoma mirno, kot da je vrh že od nekdaj njegov.
In če dobro pomislim …
Na sestopu sta se zgodila tudi dva padca. Na srečo nobeden ni bil hujši, sta pa nas oba opomnila, da je treba ostati zbran vse do konca poti. Gora ne odpusti nepazljivosti, tudi ko se zdi, da je najtežje že za nami.
Domov z Musale nisem odnesla le fotografij in enega kamenčka za spomin.
Odnesla sem veliko pomembnejše spoznanje.
Včasih za težje dihanje ni kriva slabša pripravljenost.
Včasih sta dovolj že dva vpiha Ventolina, da se odprejo pljuča.
In z njimi tudi nova potovanja.
Nekaj številk za konec
Musala – 2925 m – najvišji vrh Bolgarije in celotnega Balkanskega polotoka (gorovje Rila).
Vihren – 2914 m – najvišji vrh gorovja Pirin in drugi najvišji vrh Bolgarije.
Razlika v višini med vrhovoma znaša le 11 metrov.
Borovec leži na približno 1350 m nadmorske višine in je najstarejše bolgarsko gorsko letovišče.
Bansko leži na približno 930 m nadmorske višine in je eno najbolj znanih izhodišč za pohodništvo in smučanje v gorovju Pirin.
Če bi me danes kdo vprašal, kateri vrh mi je bil ljubši, odgovora ne bi imela. Vihren me je navdušil s svojo divjostjo, Musala pa s svojo odprtostjo in mističnostjo. Vsaka gora mi je podarila nekaj svojega. Musala pa še eno pomembno spoznanje – da je včasih rešitev veliko preprostejša, kot si predstavljamo. V mojem primeru sta bila to dva vpiha Ventolina, ki nista odprla le dihalnih poti, ampak tudi vrata novim gorniškim izzivom.
Oba vrhova sta osvojena. Eden iz marmorja oz. apnenca, drugi iz granita. Vsak na svoj način. In oba bosta ostala med tistimi gorami, kamor bi se nekoč z veseljem vrnila.
Razgled iz vrha Musale: najvišji vrh Balkana in Bolgarije, 2925 nmv
Za konec pa še eno vprašanje za vas 😊. Ste za to, da v naslednjem članku napišem tudi bolgarsko legendo o nastanku Vihrena in Musale? Meni je bila zelo všeč, saj na prav poseben način razlaga, zakaj sta si ti dve gori tako različni. Vesela bom vašega mnenja v komentarjih.
Ko sem po koncertu Pop zbora v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma prišla domov, sem vedela, da moram napisati ta zapis.
To je zgodba o teku, glasbi, ljubezni, izgubi in ljudeh, ki so mi pomagali in mi še vedno pomagajo, da po najtežjih letih svojega življenja grem naprej.
V življenju imam dve veliki ljubezni. Tek in glasbo.
Na prvi pogled nimata veliko skupnega. Ena potrebuje noge, druga glas. Ena se dogaja v naravi, druga v dvorani.
Pa vendar sta si podobni bolj, kot bi si človek mislil.
Obe zahtevata vztrajnost.
Obe zahtevata disciplino.
Obe zahtevata srce.
In obe te naučita, da moraš včasih narediti naslednji korak tudi takrat, ko misliš, da ga ne zmoreš.
Tek je moj sopotnik že več kot štiri desetletja.
Mama je bila tista, ki mi je nevede približala ljubezen do teka, čeprav sama ni pretekla veliko več kot nekaj korakov, kadar se ji je kam mudilo.
Ko sem bila še šolarka in sem se utapljala med knjigami, mi je večkrat rekla:
»Kar pojdi malo za Savo. Malo poteci. Potem se boš lažje učila.«
Takrat nisem vedela, da mi je dala nasvet za vse življenje.
Tek me spremlja od osnovnošolskih let, spremljal me je skozi mladost, materinstvo, službo, veselje in žalost. Ostal je z menoj tudi takrat, ko se mi je podrl svet.
Glasba pa me spremlja še dlje.
Od čisto zgodnjega otroštva, od maminih pesmic do zvonkega soprana stare mame. Potem pa »moj fotr« in njegove gramofonske plošče od swinga Glenna Millerja prek lahkotne orkestralne jazz glasbe Billyja Vaughna do nežnih ritmov bossa nove in druge glasbe, ki sva jo s sestro navdušeno poslušali na starem radiu Triglav, ki je imel na vrhu gramofon.
Vse je škripalo, pokalo in hreščalo, a če si porinil glavo čisto blizu, se je slišalo čudovito.
In potem sem odkrila rock.
Ure in ure sem poslušala glasbo, odkrivala nove komade, prevajala besedila, sanjarila. Borno žepnino in kasneje štipendijo zapravljala za gramofonske plošče.
Bila sem Mick Jagger in s svojim počenim glasom pela Waiting on a Friend.
Bila sem Bob Dylan in se izgubljala v njegovih fantastičnih besedilih.
Bila sem Janis Joplin in jokala ob njenih pesmih.
Bila sem Joan Baez in občudovala njen čisti glas.
Tekla sem ob zvokih rocka in včasih kar med tekom malce zapela. Sreča!
Vedno sem rada pela. Pa čeprav moj glas ni čisto nič posebnega.
Z možem sva delala načrte, kaj vse bova počela po upokojitvi. In eden od mojih planov je bil, da se bom priključila kakšnemu pevskemu zboru.
Osebni arhiv
Pa je življenje odločilo drugače.
Da bom spremljala človeka, ki ga ljubim, skozi bolezen.
Da bom verjela v čudež vse do zadnjega njegovega diha.
Da bom izgubila moža.
Da bom izgubila mamo. Le en dan pred njim.
Tekla sem v hrib in klicala njegovo ime.
V avtomobilu do hripavosti kričala:
»Rak, ti prasec! Življenje, ti prasica!«
Mislila sem, da človek toliko žalosti ne more preživeti.
Žalovanje ni mirno.
Ni dostojanstveno.
Ni takšno, kot ga včasih vidimo v filmih ali beremo v knjigah.
Je razburkano morje.
Niham od nemoči do besa.
Od slepe jeze do globoke žalosti.
Pogrešanje pa je ostalo ves čas.
Tiho.
Vztrajno.
Vedno nekje v ozadju.
»Kje si, ljubezen moja?«
Ja, mislila sem, da toliko žalosti človek ne more preživeti.
Pa, do sedaj, nekako sem.
Če sem se izkopala iz teme, se res nisem sama.
Ob meni sta bili in sta še, moji hčerki.
Ena drugi smo bile največja opora.
In vedela sem še nekaj.
Postaviti se moram nazaj na noge. Ne samo zaradi sebe. Tudi zaradi njiju.
Izgubili sta očeta pri istih letih, kot sem ga jaz. Potrebujeta mamo, ki bo v redu. Takšno, ki zna objeti, poslušati, pomagati.
Ki ne bo dodatno breme v času, ko ga je bilo že tako preveč.
Vlekle smo se naprej, vsaka po svojih močeh.
Vsaka takrat, ko je zmogla.
Pomagali so mi ljudje.
Družina.
Sorodniki.
Prijatelji.
Sosedje.
Pomagajo mi hribi.
Pomaga mi tek.
Pomaga mi Fricov muc Feliks. Z menoj spi na postelji. Ves čas.
Osebni arhiv
Pomaga mi Pop zbor.
V Pop zbor nisem vstopila zato, ker sem se upokojila.
Vstopila sem vanj po moževi smrti.
Iskala sem način, kako preživeti dneve.
Kako priti iz hiše.
Kako med ljudi.
Kako vsaj za nekaj ur utišati bolečino, ki me je spremljala na vsakem koraku.
Kako prepoditi misli iz glave.
Petje ne dovoli istočasnega razmišljanja!
Nisem iskala odra.
Nisem iskala nastopov.
Iskala sem dih.
In našla sem pojočo sebe.
Našla sem ljudi.
Celo skupnost ljudi!
Našla sem ponedeljke in srede, ki so me prisilili, da sem vstala s kavča, se uredila in odšla med ljudi tudi takrat, ko mi ni bilo do ničesar.
Takrat še nisem vedela, da ne vstopam samo v pevsko skupino.
Vstopala sem v obdobje svojega življenja, ki mi bo pomagalo preživeti najtežje čase.
In pomaga mi glasba.
Korak za korakom.
Pesem za pesmijo.
Dan za dnem.
Na eni od vaj nam je Nikola pred pesmijo I Don’t Want to Miss a Thing rekel:
»To je vesela pesem.«
Jaz pa sem v njej slišala nekaj povsem drugega.
Slišala sem naju.
Videla sem sebe.
»Pogrešala sem ga celo takrat, ko je bil še ob meni.«
Vedno sem se tako zelo bala zanj.
Slišala sem vse tiste večere, ko sem sedela ob njem in si želela ustaviti čas.
Da bi ostal.
Da bi zdravila prijela.
Da bi se zdravniki zmotili.
Na vaji sem jokala.
Na koncertu pa mi je uspelo.
Glas se mi je tresel.
Duša tudi.
Tistega večera sem stala na odru razprodane Gallusove dvorane Cankarjevega doma kot članica Pop zbora pod vodstvom Nikole Nikolića na koncertu Dan najlepših sanj.
Potem sem pogledala v dvorano.
Vedela sem, da so tam moji ljudje.
Videla sem ljudi, ki so prišli zaradi mene.
In pomislila tudi na vse tiste, ki jih ni bilo.
Na ljudi, ki so navijali zame od daleč.
In potem se je zgodilo še nekaj.
Za drobec sekunde sem si zaželela, da bi bila tam tudi on in mama.
Dva človeka, ki ju neskončno pogrešam.
Dve lučki.
On bi po koncertu zbral vso družbo in ne bi dovolil, da bi kdo odšel domov.
Mama pa bi se samo nasmehnila in rekla:
»Lepo je bilo. Res je bilo lepo.«
Potem pa sem si rekla:
»Nehaj sanjati, Mojca. Poj!«
In vendar …
Morda ni bilo treba, da sta sedela v dvorani.
Morda je bilo dovolj, da sta bila v mojem srcu.
Ker sta bila z menoj v vsaki noti, ki sem jo odpela.
In v vsakem koraku, ki me je pripeljal do tistega odra.
Ko danes razmišljam o tem koncertu, vem, da ni šlo samo za petje.
Bil je še en maraton.
Ne tisti na asfaltu.
Ampak eden tistih življenjskih maratonov.
In tako kot pri vsakem maratonu pride trenutek, ko misliš, da ne zmoreš več.
Potem pa narediš še en korak.
Pop zbor
Še en dih.
Vdih.
In počasen izdih.
In še enega.
In še enega.
Dokler ne ugotoviš, da si prišla dlje, kot si si kadarkoli predstavljala.
Ta koncert ni bil cilj.
Bil pa je dokaz, da življenje po veliki izgubi še vedno obstaja.
Pohod na Kranjsko reber in Kašno planino iz Črnivca. Opis poti, razgledi, višinski metri, fotografije in zabavna zgodba o rdečih zajcih.
Iščete idejo za nezahteven pohod s čudovitimi razgledi? Tokrat vas popeljem na Kranjsko reber in Kašno planino. Poleg opisa poti vas čakajo še skrivnostni rdeči zajci.
Kam smo se odpravile?
Kam bi šle? Kakšna planina! Ja, Kašna planina.
V nedeljo je bil en tak lep, lahkoten in predvsem zabaven dan. S prijateljicama Beti in Ireno, pohodnicama, smo se odpravile na planinski potep — na Kašno planino. Ja, prav ste prebrali: Kašno planino. Ne “kakšno planino”. Mene je to ime dolgo pošteno begalo. Vedno sem imela občutek, da me nekdo nekaj sprašuje: »Na kakšno planino pa greste?«
In jaz vsa zmedena: »Pa saj ravno to sprašujem!«
Kadar grem v hribe grem najraje tja, kjer še nisem bila. Juhuhu! To bo to!
Že doma sem se vestno namazala s sončno kremo, predvsem po nosu, ki se na soncu obnaša kot skandinavski turist v avgustu — v petih minutah postane rdeč in skrb vzbujajoč. Kadar iščem primerna sončna očala za na morje ali gore vedno pomislim, zakaj vendar ne delajo takšne s zaščito nosu. Kot na primer potapljaške maske,
Črnivec – kažipot za planinske smeri
Startale smo iz Črnivca, meni že večkrat obiskanega izhodišča, vreme res idealno, razpoloženje pa tudi. Jaz pa vsa navdušena, ker sem bila prepričana, da grem nekam, kjer še nikoli nisem bila. Rada odkrivam nove hribe, nove poti, nove razglede. To je tisti občutek male raziskovalke, ki še vedno živi v meni.
Kašna planina ali kakšna planina?
Hodimo, klepetamo, občudujemo tisto mehko zeleno podrast pod smrekami, ki izgleda kot luksuzna gozdna preproga iz Ikee za gorske vile. Seveda je nisem fotografirala. Zakaj bi človek slikal nekaj lepega, če lahko doma ugotavlja, da bi moral?
Na Kranjsko reber – pogozdeno področje
Potem pa nekje proti vrhu začnem dobivati čuden občutek. »Čakaj malo …« »Tamle za tisto skalo je imel radioamater svojo postajo!« »Točno vem, kje je žig!«
Ko ugotoviš, da si tukaj že bil
In v tistem me zadene resnica: Jaz sem tukaj že bila.
Ne enkrat. Večkrat.
Kranjska reber – ob poti
S prijateljema in Iko ter mojim dragim možem. Kako lepo smo se imeli. Nekoč nas je ujel naliv, zavijala sem se v danes že trikrat premajhen anorak. Skratka — očitno sem se z velikim veseljem podala na raziskovanje popolnoma “novega” hriba, ki ga poznam bolje kot pot do najbližjega Mercatorja.
Sama pri sebi sem se začela krohotati, saj sem ugotovila, da sem bila popolnoma ista že kot otrok. Takrat sem iz domačega okna ves čas gledala en majhen hribček tam daleč čez polja in na drugi strani Save. Kot druga celina!
Staremu atu sem težila skoraj vsak teden: »Ataaa, a greva enkrat na oni hrib?«
On pa je zamahnil z roko: »Ah, to ni nič.« »To je ena gmajna.«
Jaz pa resno: »Kakšna gmajna? A ima ime? A je to Triglav?«
Stari ata se je smejal in obljubljal, da bova enkrat pa res šla. In ko je enkrat končno rekel: »No, pa pojdiva,« sem bila prepričana, da odhajava najmanj v Himalajo.
Ob Savi sva šla vse do železniškega mostu in prečila Savo. Ta most je imel v moji mladosti zelo veliko vlogo! In potem sva šla do Črnuč, ki so praktično na drugi strani in potem kmalu v hrib. Na Tabor! In od tam naprej po gozdi proti tako imenovani Gmajni. Hrib res ni bil ravno visok. Takrat pa je bil to zame skoraj Everest. Med potjo sem izgubila svojo rdečo pleteno jopico — tisto pravo, mamino, ročno štrikano. Ko sem ugotovila, da je ni več, sem se na lepem na ves glas razjokala. Jok. Panika. Iskalna akcija. Stari ata pa je mirno hodil sem in tja kot izkušen gorski reševalec jo je kmalu potem našel med šmarnicami kot največji planinski zaklad stoletja. Ups! Tisočletja.
Rdeči zajci iz otroštva
Kranjska reber, Kašna planina – ob poti
Potem me je še dodatno psihično uničil z zgodbo o “rdečih zajcih”. Gozd je bil namreč senčen, temen, rastlinje se mi je zdelo zelo nenavadno, skoraj čudežno.
»A so tukaj medvedi?« sem vprašala. »Ne.« »Volkovi?« »Ne.« »Lisice?«
On pa popolnoma mirno: »Ne. Tukaj so samo hudi rdeči zajci.«
Naslednjih dvajset minut sem hodila skozi hosto v popolni bojni pripravljenosti. Vsak list je bil sumljiv. Vsaka veja hudobna roka začaranega drevesa. V moji glavi so bili rdeči zajci ogromne gozdne pošasti z gorečimi očmi, ki jedo majhne otroke in verjetno še planinske čevlje. Stari ata pa se je potihem zabaval bolj kot se danes upokojenci na mobitelu.
Na poti nazaj sva šla še po njegovi znameniti “bližnjici”. Kar je pri njem pomenilo: daljša pot, več blata, trnja, kopriv in bistveno več možnosti za poškodbo kolen. Spotoma je stopil na njivo, izpulil repo, iz žepa potegnil svoj legendarni nožiček — tisti nožiček, s katerim je rezal vrvice, lupil jabolka, popravljal stvari, mi izrezljal pohodno palico ali piščalko ter s katerim bi po potrebi verjetno lahko popravil še traktor ali pregnal medveda. Repo je olupil v dolgih spiralnih trakovih, mi jo rezal na koščke in jo jedla sva kar med hojo. Še danes se mi zdi, da je bila to najboljša repa na svetu. Mogoče zato, ker je bila malo sladka in gotovo zato, ker mi jo je dal ata. Pa tudi narabutana je bil. Skoraj malo ukradena. Ali pa zato, ker je bil ob starem atu vsak navaden dan videti kot pustolovski kavbojski film brez konjev, kavbojev in indijancev.
In očitno se do danes ni veliko spremenilo. Še vedno grem v hribe z isto otroško radovednostjo: da odkrijem nekaj novega. Samo zdaj se mi redno dogaja, da sredi poti navdušeno ugotovim: »Joj, tukaj sem pa jaz že bila!«
Tako da trenutno še raziskujem, ali gre za: – planinsko nostalgijo, – pretirano ljubezen do hribov, – ali pa za tisto simpatično življenjsko obdobje, ko lahko isti hrib petkrat odkriješ na novo in si vsakič enako navdušen.
Razgledi s Kranjske rebri
Za zdaj bomo rekli, da so krivi hribi. In mogoče malo leta. 😄
V prijetnem sproščenem tempu smo dosegle najvišji vrh izleta, to je Kranjska reber, 1435 nmv. In res — vse sem vedela. Le skrinjica z žigom je bila nova.
Kranjska reber in planinska birokracija
Na vrhu je bilo že nekaj pohodnikov, vsi pa smo občudovali čudovit razgled na Kamniško-Savinjske Alpe. Iz te smeri so vrhovi videti povsem drugače, zato smo jih nekaj časa skoraj ugibali kot pri kaki planinski različici kviza “Kdo je kdo”. Večina teh vrhov je bila že osvojenih, nekateri pa še čakajo na svoj trenutek. Vedno večkrat pa človek pomisli tudi: »Dajmo čim prej, dokler noge še tako lepo služijo.«
Potem, ko smo se opremile z žigom in se pofočkale v Planinc.si, smo v tišini občudovale razgled. Pojedla sem jabolko in vrgla obgrizek v travo, ko spet zagledam spomin in skoraj zaslišim Meto: “Ne! Ne metati obgrizkov. Ika bo vse pojedla in potem dobi drisko!” Danes pa Ika težko hodi v hribe, čeprav je bila še nekaj let nazaj pravi planinski pes! Ljubiteljica skodranih kužkov.
Odpravile smo se naprej in ko smo se spustile proti Kašni planini, mi je postalo kristalno jasno: jaz sem bila tukaj že večkrat. Ne enkrat. Večkrat. Mi, stara klapa. Samo ne spomnim se, da bi se spustili čisto do pastirske koče.
Pastirska koča in turška kava
Kašna planina – pastirska koča
Tokrat smo izlet še malce podaljšale in prišle vse do koče. Tam nam je prijazen gospod skuhal pravo turško kavo, nazdravile pa smo še z “domačimi” borovničkami, katere smo prinesle s seboj. To so tisti majhni planinski trenutki, ki naredijo dan popoln. Sledi obvezno slikanje kozarčkov, selfi. Pa spet Planinc.si. Obvezna hribovska administracija.
Smrekovi vršički za domov
Nazaj smo se vračale po cesti in naredile lepo polkrožno pot. Pod planinsko kočo smo nabrale precej smrekovih vršičkov, nabiranje pa se je nato veselo nadaljevalo še ob poti navzdol. Očitno dan ni bil samo pohodniški, ampak tudi mini nabiralniški projekt.
Kašna planina – krožna pot
Zdaj me čaka trgovina, kjer bom kupila sladkor, da pripravim smrekove vršičke za sirup. Nekaj pripravka bo končalo domači “smrekovec” oziroma naš mali planinski “gripohin” za zimske dni. Po kakšnem mrzlem pohodu res lepo sede. Za vse generacije bo – od vnučkov do starih staršev.
Podatki o turi
🥾 Kranjska reber (1435 m)
📍 Izhodišče: Črnivec
📏 Dolžina: približno 11 km
⛰️ Višinska razlika: okoli 700 m
⏱️ Čas hoje: približno 4 ure
⭐ Zahtevnost: lahka do srednje zahtevna
Naredile smo prijeten, nezahteven planinski izlet na Kranjsko reber ter naprej do Kašne planine. Predvsem pa ogromno vršičkov, klepeta in ugotavljanja, da včasih človek “odkriva” kraje, kjer je v resnici že bil — samo besede so drugačne.
Zaključek
VaK pohod prinese nekaj svojega. Prijetna družba, čudoviti razgledi, morda zgodba, ki ti ostane e dolgo v spomini po vrnitvi domov.
Kranjska reber in Kašna planina sta meni podarili vse troje.
Ste bili že na Kranjski rebri ali Kašni planini? Imate tudi vi kakšen hrib, za katerega vedno znova ugotovite, da ga “odkrivate” na novo? Vesela bom vaših zgodb v komentarjih.
Je cestni tek res varen? Na prvi pogled tek kot šport sodi med bolj varne aktivnosti. Toda asfalt skriva svoje pasti – od prometa do nepričakovanih srečanj z vozniki. V članku delim nekaj resničnih izkušenj in tudi nekaj humorja.
Zakaj je cestni tek drugačen?
Pa podrobneje poglejmo cestni tek. Za cestni tek je značilno predvsem, da se teče po trdni podlagi kot je asfalt, beton, utrjene tlakovane poti. Navadno so ti teki bolj ravninski z zložnimi dvigi in spusti. Sicer ne vem kam bi sodil tek po PST (ljubljanski sprehajalni obroč), ki poteka pretežno po makadamu.
Če boš dejal, da greš na cestni tek pomeni tudi, da ne boš naredil več tisoč metrov višincev, ne bo prepadov, ekstremnih spustov in ekstremnih dvigov, prav tako ne bo nevarnih krokodilov in razjarjenih levov. Kot bi se to lahko zgodilo na trail tekih? Prav tako ne pomeni, da boš tekel med samimi avtomobili po avtocesti. Švigal med kamioni in sredinsko prehiteval po “reševalnem pasu”. Če boste to poskušali, boste kmalu zaslišali sirene. Naložili vas bojo in “fiju…” na psihologijo. Pa plačilni nalog boste tudi dobili.
Sama sem se svojega prvega uradnega cestnega teka, ki je bil tako tudi kategoriziran, udeležila v Mokronogu. Brez skrbi. To je bil organiziran tek in avtomobili v času tekme niso smeli voziti. Žal tega teka ni več, ker je tudi glavni sponzor šel v franže. Zgodovina. Nekateri se verjetno še spomnite Tom teka v Mokronogu. Teklo se je 10 km, 5 km v eno smer in nazaj, po prijetnih in slikovitih dolenjskih gričkih. Vsekakor to ni bil ravninski tek, kot smo ga vajeni na mestnih maratonih, kjer ti glavno preglavico navadno predstavlja nadvoz, ampak hribčki in dolinice.
Cestni tek – Tom tek
Tečeš torej po lepi varni in ravni podlagi, varen naj bi bil skoraj tako kakor doma, kjer se ti sicer še vedno lahko kaj zgodi. Nerodno padeš in z glavo udariš ob pločnik, doma v rob omarice. Si pregrizneš ustnico, pogoltneš žvečilko ali pa se zadaviš z mandeljnom. Ampak pustimo to.
Največja nevarnost ni asfalt
Pri cestnem teku je potrebno izpostaviti poleg slabo vzdrževanih bankin oz. robnikov cest, ki lahko povzročijo, zvin, zlom ali praske okončnin in bog ne daj glave, predvsem promet. Motorji, kolesarji, skiroji, avtomobili. Večkrat se zgodi, da pelje kolo ali avtomobil tako blizu mimo mene, da začutim piš vetra in da me obide mrzel pot ter se nasrši koža. Zadržim sapo, stisnem zobe in zamižim. In preživim. No, do sedaj sem. Trening bi se marsikdaj lahko končal na haubi kakšnega avta ali motorja, v jarku ali pa bi postala namaz na asfaltu.
Predvsem pri avtomobilistih imam občutek, da bi si marsikdo želel, da bi me kar povozil.
Domžalski polmaraton – državno prvenstvo
Kot da ne vidijo tekačice, ampak premično oviro. Znajdejo se v video igrici in jaz postanem sovražnik ali dodaten bonus: »Delete! Bonus Extra!« In to kljub temu, da tečem čisto ob robu ceste, skoraj že po koruzi, če je sezona prava.
In da ne boste mislili, da ste varni na pločniku. Nikakor. Ta varnost je le optična prevara. Pločnik je šele pravo bojno polje in preživi le najbolj fizično in psihično izurjen bojevnik. Mimogrede ti lahko odnesejo komolec nindje na električnih skuterjih, dostavljalci na kolesih in da ne boste mislili, da ste varni pred pešci. Brezglavo cikcakajo iz pločnika na kolesarsko stezo in gledajoč v svoje mobitele spominjajo na Zombije. Verjetno rešujejo svetovno krizo, vojne v svetu, iščejo popuste za čevapčiče. Predlagam, da se cestnemu teku, ki zajema tudi pločnike oz. preveč naseljena področja, v čimvečji meri izognete.
Previdnost ne bo odveč tudi na makadamskih poteh. Srečanje s traktorjem je lahko pravo adrenalinsko doživetje. Še posebno, če ima priključek, ki veselo opleta sem in tja. Predlagam, da se ob srečanju raje ustaviš ter odmakneš čisto na stran. Malce počakaš in šele nato globoko vdihneš tri kilograme prahu. Če preživiš, si avtomatsko pripravljen za puščavski ultramaraton. Na našem koncu je kultura traktoristov bolj na psu. Pa naj mi psi oprostijo.
Tekaški copati – znanost ali marketing?
Cestni tek res ni kar tako. Za cestni tek, po najnovejših smernicah, ki nekako veljajo od leta 2002, potrebuješ superge za cestni tek. Za cestni tek. Ne za trail tek. Cela znanost! Ne smeš na tek v napačnih supergah. Zapomni si to! Odpadle ti bodo noge, nohti se ti bodo obrnili navzdol, meča se ti bodo vnela, ahilova tetiva bo začela štrajk kot učitelji 2017, ki je trajal predolgo. Odriv bo napačen. Vse bo narobe. Kajti!
Superge: pripomoček ali filozofija
Superge za cestni tek imajo poudarek na hitrosti, enakomernem tempu in preživetju srečanj z vozniki, ki menijo, da je smernik za reve. Uporabljajo se lahki copati z gladkim profilom, ker je edina prava ovira na asfaltu običajno človeška neumnost.
Sama sem v življenju uničila že kar lepo število tekaških superg: za cestni tek! Le kaj bi mi povedale? Ker so bile nekatere zelo zvite. Namesto, da bi mi držale nogo za dober in varen tekaški korak, so mi ravno tiste “najbolj profesionalne” naredile največ škode. Črn i nohti, žulji, bolečine… Najbolje pa so se izkazale tiste, v katerih sploh ne bi smela več teči. Stare 6 let, strgane, zlizane.
Saj veste, kaj sedaj svetujejo strokovnjaki: menjavo klasičnih superg za trening po cca 800 km teka ali dveh letih (dotrajan material). Včasih sem letno delala od 1500 do 2000 km. Nikoli me niso bolela kolena, imela vneto ahilovo tetivo. Le po vsakem maratonu sem si pridelala vsaj en črn noht. Kot lepotno piko na i za dosežek. In nikoli nisem menjala superg po 800 pretečenih km in prav tako leta niso bila moje merilo. Pač pa stanje superg. Vse ostalo je marketinški nateg in to v 90 %! Sorry! In kako naj superge vedo, kdaj prične teči časovni limit za rabo le – teh? Če so bile že prej morda tri leta v skladišču? Pametni telefoni – pametne superge? Ha. Ha. Ha. Trgovci z mano na ta račun ne morejo zaslužiti.
Kaj sem se naučila po letih teka?
Tek je torej eden najbolj varnih športov. Tako pravijo. Jaz dodajam – tudi eden bolj adrenalinskih! Samo pravo opremo potrebuješ. Prave superge za pravo podlago. Malo sreče. Dobre reflekse. Oči na pecljih. Psihično stabilnost astronavta ali izkušenega tekača. In sposobnost, da v manj kot sekundi odskočiš pred avtom, skirojem, kolesarjem, traktorjem ali zombijem z mobilcem.
Potem pa res ni nobene nevarnosti.
👟 Moja filozofija teka
Tek me je naučil, da pogum in previdnost nista nasprotnika. Najlepši teki niso tisti, na katerih postavljamo rekorde, temveč tisti, po katerih se srečni in zdravi vrnemo domov.
Mojca ❤️
Kako pa ti doživljaš cestni tek? Si imel ali imela kdaj neprijetno izkušnjo z avtomobili ali pa imaš raje gozdne poti? Vesela bom tvojega komentarja.
🌿 Še nekaj za konec
V tem članku delim svoje osebne izkušnje, opažanja in spoznanja, ki sem jih nabrala skozi leta teka, pohodov in aktivnega življenja.
Nisem športna trenerka, fizioterapevtka ali zdravnica. Kar pomaga meni, morda ne bo ustrezalo tudi vam. Zato vedno poslušajte svoje telo in svoje zmožnosti.
Če imate zdravstvene težave, bolečine ali dvome, se posvetujte z ustreznim strokovnjakom.
Želim si predvsem, da bi vas moje zgodbe spodbudile k gibanju, veselju in aktivnemu življenju. ❤️
Zbudili smo se še v zadnje naše maroško jutro. Malce zmedeni, dobro naspani in odločeni, da izkoristimo čas do zadnje minute za ogled kaosa Marakeša, predno nas izpljune nazaj v “civilizirano” Evropo in Mercatorjeve shoping centre.
Ves čas potovanja sem imela tiho željo, da se preizkusim čisto sama tudi v raziskovanju tujega mesta. V Imlilu me je bilo tega strah a sem videla, da bi šlo tudi v popolnoma solo izvedbi.
Sedaj pa me je tam za vrati čakal prav Marakeš. V moji glavi je že dolgo obstajal kot mesto nevarnosti, kriminala, zmede, vsiljivih trgovcev, ugrabiteljev. Nekakšna mešanica Indiana Jonesa in Igre prestolov.
Ugrabitev me pravzaprav ni pretirano skrbela. Kdo bi si prostovoljno naložil na grbo eno utrujeno babo z bolečo peto in še brez Wi-Fi-ja?
Pred leti sta hčerki potovali po Maroku skupaj s fantom starejše. Prevozili so praktično ves Maroko, raziskovali Atlas, puščavo, obiskali Marakeš. Takrat sem živela v neprestanem strahu, da se jim ne bi kaj zgodilo. Predvsem zato, ker se je v tistem obdobju, ko je bila senca Islamske države še zelo prisotna tudi v Severni Afriki, se je veliko govorilo o umoru dveh tujih študentk na območju narodnega parka Toubkal.
Bila sem skoraj v vojaški pripravljenosti. Kot nočna mora sem visela nad njimi s prošnjo :”Javljajte se mi,” in res sem redno dobivala slike ter nagajiva sporočila v smislu “Še smo živi”!
Varnost je danes zelo resna stvar.
Sta me pa prav onidve oborožili z veliko koristnimi nasveti, ki so mi prišli še kako prav. Otroci, predvsem naši lastni, nas učijo vse do smrti. Smiselno je, da dovolj kmalu prepoznamo, kdaj je čas, da utihnemo z nasveti. Lepo je, ko nas sami vprašajo zanje. Takrat se pa le potrudimo.
Pogumno sem torej stopila ven, v ta “nevarni arabski svet”, z mobitelom v roki in samozavestjo prekaljene osnovnošolske tajnice. Odpravila sem se po glavni ulici navzdol in občasno slikala pogled nazaj, kar mi bo pomagalo ob povratku. Pravljice so res poučne. Hvala Janko in Metka. Pogled v nasprotno smer navadno izgleda resnično čisto drugačen – osnovni zakon orientacije in življenja.
Bilo je še zgodaj. Mesto se je šele prebujalo. Trgovine so bile zaprte, ulice skoraj prazne, mir in umirjenost povsod.
Po nekaj križiščih sem preverila telefon.
Nič. Brez interneta. Brez zemljevida. Brez orientacije. In z zanič SIM kartico. Pa tako vešče sem si jo naložila, da sem bila celo občudovana iz strani IT-jevca.
Pot sem si skušala čimbolj zapomniti, večkrat sem se po kakšni ulici sprehodila v obe smeri, skušala obdržati orientacijo. Si zapomniti napis na vratih (kasneje so bila odprta), spečega črnega mačkona (ki se je čez pol ure prestavil na drugo stran), arabesko na fasadi (ki je postala nevidna pod kasneje razobešenim blagom), štukaturo nad vrati, vonj po cimetu (ki se je kasneje spremenil v sladkobni marakeški vonj) …
Mesto se je začelo čudežno spreminjati.
Iz nekaj ljudi jih je nastalo veliko, kmalu preveč. Pojavili so se motoristi, osli z vozovi, vozovi kar tako, trgovci so odpirali svoje trgovinice, premikali zaboje, obešali blago, razstavljali artikle, vabili.
Ozke in mirne ulice so postajale vedno bolj polne in glasne, vedno bolj žive, vedno bolj pisane in kaotične.
V nekem trenutku sem zavila v ulico za katero se je zdelo, da vodi na cilj moje ekspedicije. Do mene je pritekel starejši gospod. Gospod, kakršnega bi se pri nas marsikdo na prvi pogled prestrašil: manjkajočih zob, v starih, prašnih oblačilih, utrujenega obraza. “No, no, this direction!” mi je prigovarjal in kazal v drugo smer, ki se je izkazala za pravo.
Smer je bila res prava, saj je bila gneča že skoraj nepopisna. Vse je bilo na tej poti. Od kur, mačk, psov, trgovcev, otrok, turistov, domačinov na motorčkih, oslovskih vpreg, mul, koles… In vse se je prepletalo in križalo po nekakšnem redu, ki je deloval bolj kot nered, a je delovalo. Nekajkrat sem že pomislila na katastrofo, pa ni bilo tako. Berberi pazijo na turiste. V Ljubljani bi me v podobni situaciji, ko sem napačno prečkala uličico ali hodila ob strani, vsaj nekajkrat poslali “saj veste kam”. Bili so zaščitniški, resnično. Potrpežljivi in prijazni ter kljub vsej tej naglici in dinamiki, mirni.
Marakeška tržnica, Jemaa el-Fnaa, je poseben svet, ki obstaja skoraj tisoč let. Nekoč prostor trgovcev, pripovedovalcev zgodb, glasbenikov, akrobatov, zdravilcev in popotnikov iz karavan, ki so prihajali čez Saharo. Prevod “Jemaa el-Fnaa” naj bi pomenil “zbor mrtvih”, ker naj bi tu nekoč javno izvrševali kazni in razkazovali glave upornikov. Danes pa je ta prostor poln stojnic s čajem, začimbami, glinenih izdelkov, berberskih oblačil … Človek ima občutek, kot da stopa čez več stoletij hkrati.
In mucki, povsod me najdejo. Sedeli so pred mojo najljubšo trgovinice, kjer sem kupila začimbe in bila odrešena z wifi-jem, vsi nekako elegantni, inteligentni, suvereni mačkoni. Urejeni. Ne nekakšni ubogi potepuški sestradanci. Le rahlo nezaupljivi a mirni. Kakšno božanje neki! “Počasi, ženska. Nismo se še odločili, če si vredna našega zaupanja”. Mačke obvladajo mesto do potankosti.
Na trgu Jemaa el-Fnaa so nekoč sloveli krotilci kač, ki so bili simbol starega Marakeša. Danes jih je precej manj tudi zaradi zaščite živali. Nekateri sopotniki so jih uspeli videti, meni žal ni uspelo.
V nekem trenutku, ko se je ura bližala mojemu povratku na mesto odhoda do letališča, pa šok! Kje sem? Vse je isto. Zmedeno sem gledala v telefon. Pristopi prodajalec, mi vnese geslo v mobitel in – skoraj rešena! Zemljevid se je naložil. V zahvalo sem kupila začimbe, katere imajo tudi zaradi tega malce bolj eksotičen okus.
Ja, Marakeš ni isto mesto ob sedmih zjutraj ali ob desetih zvečer. To sta skoraj dva različna svetova.
Predčasno sem se vrnila na dogovorjeno mesto in ker ni bilo še nikogar, sem si ogledala še bližnje ulice, kjer ni bilo toliko turistov, predvsem domačini. Ta del mi je bil najbolj všeč.
Opazovala sem domačine, kako kupujejo zelenjavo, tehtajo, polnijo košare, se pogovarjajo. Občudovala sem ogromne sadeže in način, kako umirjeno in naravno je teklo njihovo vsakdanje življenje.
Ko smo se peljali na letališče, smo skozi okna taksija opazovali ravnino in gore v ozadju. Začela me je grabiti tista tiha žalost ob koncu potovanja ter istočasno veselje, da se vračam domov.
Na letu domov sem razmišljala o naši “razviti” Evropi, kjer imamo praktično vse. Polne trgovine, omare, hladilnike in prepolne glave. Pa ljudem še vedno nekaj manjka. Vedno bi še nekaj imeli. Nekaj kupili. Nekaj dosegli. Nekam hiteli.
Zakaj vsi tako zelo rinemo v ta svet, kjer imamo vedno več stvari, vedno manj pravih vrednot in vedno manj časa drug za drugega. In ravno drug drugega lahko tako hitro izgubimo. Vse ostalo pa ostane in je nadomestljivo.
Z mano si bil, veš.
“Kaj boš rinila v Maroko? Mar niso naši hribi najlepši?”
In jaz bi ti odgovorila: “Ja, naši hribi so najlepši. Ampak ali ne bi rad videl, kakšne so tiste rdeče skale, kako se hodi po njih, kakšni so hribi tam nad Saharo?”
Včasih sva si bila zaradi tega tako različna in ravno to je bilo lepo. Drug drugega sva znala prizemljiti in en drugega vleči in cone udobja.
Na tej poti sem bila prvič zares sama brez tebe. Nisi me pospremil. In nisi me pričakal.
In bala sem se. Kako bom brez tebe. Da bom sedela nekje med samimi pari in se počutila kot odvečna prtljaga. Izgubljen kovček na letališču življenja.
Pa je šlo. Zmogla sem. Ponosen bi bil name. Tako kot po vsakem maratonu. Ko si kričal in me bodril: “Dejmo, Mojca!”
Kot da si z mano in istočasno na drugem koncu sveta. In tako čudno je, da te res nekako ni, da te ne vidim. In slišim le na posnetkih, tistih, ki si jih naredil največ: “Dejmo, Mojca!”
Ljubezen ne izgine samo zato, ker človek ostane sam. Samo obliko spremeni.
V tistem trenutku, ko sem zapisala, da je zgodbica Treking Maroko – vzpon na Toubkal zadnja o tem podvigu, že pišem čisto novo. Ne morem kar pustiti vnemar naš povratek v civilizacijo in moje prvo samostojno potepanje po tujem mestu. Narediti to pri 60-ih ni kar tako. Vsaj tako sama sebe rada pohvalim.
Zemljevid okolice Toubkala
Torej, potem, ko smo osvojili kralja Maroka in očeta Atlasa, smo se pričeli počasi in previdno spuščati nazaj do koče Toubkal, kjer smo si sneli dereze, se malček odpočili in nadaljevali pot nazvdol, ki je v teoriji zelo preprosta: “samo dol greš”. V resnici smo zelo previdno stopali po že znanih poteh, se izogibali zaplatam živega ledu, hrepeneli po “ta malih” derezah. Še dan prej smo odprtih ust občudovali okolico, danes pa bolečih nog in rahlo načetih kolen vseeno bolj pazili na gravitacijo.
Koča pod Toubkalom
Odhajali smo proti izhodišču v Imlil. Mislim, da je to ime edino, ki sem si ga zapomnila. Tu so imena namreč zasnovana tako, da jih človek prav hitro pozabi: višina, utrujenost, slab spom……, ah, pustimo to.
Nekje na polovici poti smo doživeli nepozabno srečanje.
Njegovo visočanstvo Atlasa
Naš stari znanec! Lokalna legenda! Oranžni maček iz koče pod Toubkalom, katerega smo želeli vsi prebožati, ga držati v naročju, on pa se je vedno nekako izrinil na klop in izbral najboljše mesto.
Mačkovo ime si bom izposodila od prijateljičinega mačka, kajti obema neskončno pristaja: Garf!
Garf v akciji: Imlil- Toubkal – Imlil – repeat 😉
Torej, Garf, nam je frajersko prikorakal nasproti, po sredini potke in vprašal: “Kdo ste pa vi? Ste vi mar tisti, ki mi včeraj niste privoščili zadnjega – sicer izredno redkega – koščka mesa? Kot maček, manjše rasti od vas ljudi, potrebujem VEČ beljakovin!”
Niti na kraj pameti mu ni padlo, da bi se umaknil. To smo spoštljivo naredili mi: “Izvolite Vaša Gnada, Vaše Visočanstvo, Častiti Garf Toubkalski!” Večina se nas je ob tem rahlo priklonila, kot je to v navadi pri Angležih. Ob srečanju s kraljico.
Garf je bil kar zadovoljen z nami in s seboj ter se še mimogrede podrgnil ob noge. Bila sem neskončno ponosna nase, da me je Garf sploh opazil in pustil šop oranžne dlake na mojih pohodnih hlačah.
Garf pa ni bil edina žival. Predvsem nasproti nam je hodilo veliko odprav z mulami. Na mule si moral biti zelo pozoren, saj si jih ob občudovanju okolice ter še bolj ob akrobatskem izmikanju ledenih plošč in blata, lahko kaj hitro spregledal.
Rešiteljica Treking Maroko – Toubkal – Imlil
Berberske mule imajo namreč očitno svojo prometno logiko. Imajo prednost. Težo. Malo tolerance za sanjarjenje teh čudnih dvonožnih nesposobnih bitij. Nesposobnih seveda zato, ker ne zmorejo nositi lastne prtljage. K sreči imajo mule vedno spremljevalce, vodiče. Slednje morajo celo vleči za seboj, saj se jih “nebodijihtreba” primejo za rep.
Nekje na polovici spusta je postala pot precej prometna. Veliko nas je šlo dol, še več gor. In potem nenadoma pretresljiv krik, več krikov, jok. In to ne človeški!
Mula z mentaliteto maratonca Treking Maroko – Toubkal – Imlil
Mula. Uboga nesrečnica je protestirala. Za ritjo ji je hodila druga mula in videti je bilo, da ji to ni prav nič všeč. Pritekli so vodiči in skušali stvar umiriti – ampak kot pri malih otrocih je manj posredovanj včasih več.
Mula je pa sedaj čisto zares imela dovolj! Pričela je ritati, kot maček Tinko, ko ima dovolj pestovanja, brcati z zadnjimi nogami v zrak – in kot bi mignil so košare s prtljago razvajenih pohodnikov ležale vse naokoli.
“Bravo, mula, kraljica!” sem si mislila. Faca. TO! UPOR!
Jaz sem naredila tisto klasično držo: rahlo upognjena kolena, švrk za okope! In v naslednjem trenutku – reševanje situacije!
“Come here! Dont stay there, it could be dangerous”! je kričal Ajoub in mi nato še povedal: “I am boss here, not you!” Ja, ja, seveda. O, sranje! Sami šefi. Sem se kar malo ustrašila. Sem ubogala. Vodiči v gorah ne govorijo zaradi lepšega.
V nadaljevanju smo vsi skupaj malo utihnili. Kot da rabimo čas, da prebavimo to, kar smo videli. Romantika osvajanja vrhov in tisto neprijetno: kdo v resnici koga vodi in nosi po teh poteh?
Po enajstih urah hoje smo prispeli v Imlil, se še zadnjič okrepčali, skušali vsrkati vse okoli sebe.
Potem je prišel taksi. In nato Marakeš.
In svet berberskih vasic, topline domačinov, svet mul in prahu, tišine in miru je zamenjal svet civilizacije. Kot bi preklopil TV kanal.
V Marakešu smo dobili skoraj luksuzno namestitev, katero ceniš in razumeš po šestih dnevih gora: topla voda, čiste rjuhe, mehka postelja, dišeče brisače, ogledalo. No, slednjega sem se bolj ustrašila kot ne.
Potem, ko smo se “ponovno rodili” – smo se odpravili na našo zadnjo večerjo. V strogi center Marakeša.
Čudovito je bilo sedeti na normalnem stolu in ne na tleh. Jesti iz mize in ne iz tal. Luksus! Vzdušje je bilo prijetno, zvoke Marakeša se podoživela skoraj pravljično … in potem hrana in lepih, čistih krožnikov, posod… vse pisano, slastno dišeče… njami ….
Nenadoma pa za mojim hrbtom močan, odločen, nerazumljiv glas in potem polno glasnih besed. Zazdelo se mi je, kot bi nekdo z zvočnikom zavpil direktno v restavracijo.
Žlice smo obdržali kar v zraku!
“To je muezin, iz minareta poleg restavracije kliče k molitvi,” pojasni popotniški kolega, ki je obiskal praktično že skoraj vse države tega sveta.
“Jezus,” avtomatično pomislim. “No, v bistvu je Alah!” Upss, seveda, to pa vem.
V tistem doživim še drugo presenečenje: zunaj smo! Ne notri.
“Da, zunaj smo, na terasi restavracije,” mi potrdijo ostali. “Ni čudno, da nisi opazila”, so me potolačili. Vse naokoli nas je namreč polno nekih zaves in tepihov – ozračje pa ima vsaj 20 stopinj celzija. Ne pa -5 kot tisto jutro in tista prej.
Ja, lepo je obiskovati druge kraje kjer vidiš, da je tudi zvok kraja del kulture in ne samo hrup.
Ob sprehodu nazaj v prenočišče nas je Marakeš posrkal v svoje uličice, tople, skorajda zatohle, živahne, polne vonjav, drobnih pisanih okraskov, lučic … saj ne znam opisati.
Nekateri pohodniki so se odločili še za znamenite marakeške palačinke. Jaz pa sem se odločila, da po obilni večerji poslušam svoje telo in sem “after party” preskočila z direktnim skokom na glavo v sveže postlano posteljo.
Naslednji dan me čaka nov podvig. Potep po Marakešu. V solo varianti.
Do vzpona smo prehodili še veliko kilometrov tako v daljino kot v višino. Ampak naj slike povedo svoje.
2. december – 4. dan
Datum ni več važen – 5. dan
6. dan, 7. dan
V koči je mrzlo. Čisto pri miru ležim oblečena praktično za pohod in zvita v spalno vrečo. Po vrhu pa še debela odeja. Ob štirih zjutraj imamo zajtrk. Ob petih startamo, gor. Na vrh 4167 metrov visokega Toubkala. Vrha v Atlasu, najvišje gore Maroka.
Končno čas za zajtrk. Pozajtrkujemo. Še zadnjič preverimo opremo za vzpon. Čelna svetilka, gamaše, dereze.
Zunaj, na mrazu, ki ga praktično ne čutim, se skoraj zjokam ob natikanju derez. “Tako grozno te pogrešam”. Nimam dovolj močnih prstov. Kolega in vodič mi pomagata. Končno nas je vseh pet pripravljenih.
Krenemo. Prvi je vodič, sledim jaz in nato ostali. Ves čas hodimo enakomerno. Tako kot prvega maratona sem se tudi tega podviga lotila s strahospoštovanjem. Moj največji strah je višinska bolezen ter astma. V žepu imam Ventolin.
Pogledam v nebo, prepolno zvezd. Pred nami migljajoče lučke manjših skupin, ki so že pred nami krenile proti vrhu.
Enakomerno hodimo. Prehiti nas hitrejša skupina, katero kasneje dohitimo in gremo naprej spet mi. Vse skupaj me malce spominja na prehiter začetek na maratonu. Neučakani tekači se zaženejo in potem crknejo, če ne prej že na polovici. Prehiter začetek je ključ za neuspeh. Kasneje smo izvedeli, da dva člana prehitre odprave nista dosegla vrha.
Naš Ajoub pa je vrhunski. Zelo mlad ampak tudi zelo strokoven, zabaven, prijazen, potrpežljiv. Pravi multipraktik.
Prispemo na sedlo pod vrhom in se malce ustavimo. Črno nebo deli rdeča črta. Sončna črta. Življenska črta.
Vrh je skoraj kopast. Pospeševati ne morem. Enakomerno grem. Kot lokomotiva. Kot Mojca na svojem zadnjem maratonu. In v zadnjih kilometrih maratona. Počasi – a vztrajno.
Trikotnik vrha.
Navdušenje.
Trud.
Svoboda.
Hvaležnost.
Da sem.
Tukaj.
Živa.
Ti pa si z mano – razpršen nekje vse naokoli … okoli mene, v meni.
Etapa je vodila čez visokogorska območja do Oukaimdena, najvišje ležečega smučišča v Maroku, nato pa po gorskih poteh navzdol do tradicionalne vasi Oussertek.
Ko sem se zjutraj zbudila sem opazila skozi gosto zaveso, sneg. Le kaj nam bo prinesel današnji dan?
Najprej zajtrk, priprava torbe in dnevnega nahrbtnika. Toplo oblečeni smo stopili ven, kjer nas je pričakal povsem drugačen razgled, kot smo ga videli prejšnji dan.
Rdeče skale so bile prekrite s snežno odejo. V zraku vonj po zimi. Mrazu.
Ta dan je bil v znamenju berberskih vasic in gostoljubja domačinov.
Pozor: delo na strehi!Hiša, kamor smo bili prijazno povabljeni na čaj – in dobili malico
Začeli smo se dvigati po poledeneli cesti, katero smo kmalu zapustili in se pričeli dokaj strmo dvigati v breg proti višje ležečim vasem.
Po ozki potki v vas – nad nami je mošeja
Nebo bleščeče modro, belino vrhov je dopolnjevala rdeča barva Atlasa, v snegu pa so se bleščali milijoni majhnih briljantov.
Videli smo ljudi, kako čistijo strehe svojih hiš. Hiše imajo ravne, betonske strehe. Ni strešnikov. Pomembno je, da se sneg očisti, sicer prične vlaga zamakati v notranjost.
Gospod ob poti nas povabi na čaj, naš vodič pa nam predlaga, da vstopimo. Tako bomo videli kako ta preprosta prebivališča Berberov izgledajo v notranjosti.
Berberi so avtohtoni prebivalci Severne Afrike. Preživljajo se s kmetijstvo in pastirstvom ter vedno več s turizmom. V Maroku je to ljustvo prisotno tisočletja, daleč pred prihodom Arabcev v 7. stoletju. Konflikte so imeli s Feničani, Rimljani in Kartaginci.
V 7. stoletju so Arabci prinesli islam, ki se je razširil med Berberi, kateri pa so uspeli ohraniti številne kulturne posebnosti in jezik.
Od 11. do 16. stoletja so berberska plamena ustanavljala močna kraljestva. Almoravidi so bili močna muslimanska berberska družina, kateri so ustanovili Rdeče mesto – Marakeš. Kraljestvo Almohadi je imelo velik vpliv na Španijo. Sicer so Berberi v Antiki znani tudi kot stari Libijci. Beseda “berber” pomeni “negrško-govoreči) in je v tistem času za Rimljane, Grke in Bizantince predstavljala ljudstva v Severni Afriki.
Naj nadaljujem z našimi prijaznimi gostitelji.
Prostor, kamor ponosno povabijo svoje goste … in v katerem lahko tudi spijo.
Ob vstopu v hišo smo se sezuli ter po prstih odšli v prostor, kamor nas je povabil gospod. Tla po hiši so betonska, stene neobdelane. Prostor, kamor smo bili povabljeni je podoben vsem prostorom tekom trekinga, kjer smo jedli. Po tleh pogrnjeni tepihi, naokoli divani in na sredini velika miza.
Naš vodič nam je simpotično prikazal, kako se pravilno nalije čaj. Od spodaj navzgor!
Najprej smo dobili njihov tipičen zeliščni čaj, katerega ena od sestavin je gotovo tudi meta. Poleg ponudijo kocke sladkorja. Naš vodič pa nam je pokazal, kako se pravilno natoči čaj v kozarčke.
Medtem, ko smo se greli s čajem, nam je prijazna gospodinja spekla kruh.
Same dobrote!Kruh je bil tako vroč, da smo morali kar malce počakati …
Ponudili so nam orehe, olive ter olivno olje. Prvič sem poskusila tudi sir, ki je nekaj med kozjim sirom in skuto. Zelo okusen. Vse domače, iz njihovih polj in vrtov ter domačih koz.
Betonska tla, barvne stene in radoveden mačkon!
Presenečeni nad prijaznostjo in gostoljubjem smo diskretno pustili nekaj napitnine.
Berberska gostoljubnost je namreč ena najglobljih in najbolj cenjenih vrednot tega ljudstva. Ima dolgo zgodovinsko in kulturno ozadje.
Gostoljubnost temelji na načelu časti, skupnosti in preživetja v zahtevnem okolju (Atlas, Sahara…). Popotnik oz. gost ni breme, temveč blagoslov.
V tradicionalni berberski kulturi velja, da je gost poslan od boga. Zavrniti gosta ali ga slabo sprejeti velja za veliko sramoto. Gost je nedotakljiv.
Čaj je simbol dobrodošlice in ponudba metinega čaja nekakšen obred, kar smo večkrat doživeli. Zavrnitev čaja velja za nevljudno. O tem nas je vodič predhodno opozoril.
Čeprav gospodar morda nima hrane in je resnično reven, bo vedno ponudil kar hiša premore. Pa čeprav to pomeni, da bodo domači jedli manj.
Ta pregovorna berberska gostoljubnost je še vedno živa predvsem v vaseh v Atlasu, na podeželju ter med starejšimi generacijami. Lahko potrdim. Res je.
Ti ljudje so resnično skromni in spoštljivi. Ves čas so mirni, prijazni in potrpežljivi. Pa čeprav jih je zunaj čakalo delo. Streho je bilo potrebno še očistiti snega. In sneg se je vedno bolj neusmiljeno topil.
Kasneje sem izvedela še malce več o tem, kako se moraš kot gost obnašati v berberski hiši. Vedno pozdraviš Azul ali Salam, se rokuješ, sezuješ in nikoli ne smeš stopati čez hrano. Čaja ne zavrni, spij vsaj požirek. Vedno se je z desno roko, hrano se jemlje le iz dela posode, ki je najbližji tebi. Sediš na odkazanem mestu, podplatov ne smeš razkazovati proti ljudem in nikoli ne prekinjaj starejših. Starost ima pri Berberih velik pomen in starejše ljudi zelo spoštujejo. Nezaželene teme so politika, verske kritike, primerjanje “boljšega življenja” v Evropi. Poslušanje cenijo veliko bolj kot govorjenje.
Če sprejmeš povabilo v hišo, ne smeš ponujati denarja, lahko pa pustiš majhno darilo (čokoladice za otroke, čaj, sadje…).
Ob odhodu se zahvališ s Tanemmirt (berbersko) ali Šukran (arabsko). Tudi čisto navaden hvala z nasmeškom je dovolj.
Posneli smo nekaj fotografij v hiši in s prebivalci, vendar smo jih vedno vprašali za dovoljenje. Nikoli ni bilo problema.
Gospodar se je z vsakim od nas rokoval. Poslovili smo se kot prijatelji.
Kar lep del poti sem bila pod vtisom tega lepega doživetja. Veliko sem razmišljala tako o sebi kot o naši družbi. O naših predsodkih, ki so največkrat posledica nevednosti. Obsojanja. Strahu pred drugačnostjo.
Močan veter na vrhu prelaza
Okrepljeni s hrano in toplino domačinov smo se pognali naprej, v hrib, na preval. Od tu naprej bom po berbersko. Naj govorijo slike zase.
Počasi in vztrajno po vedno globljem sneguPogled nazajMednarodna markacija – možici so razpoznavni povsodOb vstopu v narodni park nas pozdravi napis v arabskem, berberskem, francoskem in angleškem jaziku.“I can buy myself flowers, write my name in the sand… ” POP ZBOR tudi v Maroku!Proti smučišču …Berberska vas v sneguLeva, desna … do konca in še malo naprej!
Preko prelaza, kjer sva s sopohodnico navdušeno prepevali slovenske pesmi (upam, da ostalih niso preveč bolela ušesa) in se je vodič ves čas hehljal in skušal še sam kaj zabrundati, smo se spustili do pravega visokogorskega maroškega smučišča, kjer so nas že čakale mule in kuharja.
Kuha se kuha – berberska juha!Zdravo in slastno … Miza je pogrnjena.Pogled iz jedilnice …Neskončna modrina, neskončna belina. Le kadar je zima.“Spet so me otovorili. Komaj čakam, da jim spet pobegnem!”Področje edinega maroškega smučiščaČrna, rdeča, modra, zelena? Bela.Maroška Kranjska Gora
Po počitku smo šli naprej do jezera, ki je prava turistična atrakcija, naselje ob smučišču pa eden večjih in turistično bolj obleganih krajev v zimskem času.
Kapučin iz bifeja na štirih kolesih je bil odličen.
Pasji prijateljPasja družinica se sonči na skalah. Poleg so apartmaji.
Nato smo spet morali prestaviti pohodne čevlje v višje prestave. Naprej, gor, na naslednje sedlo, mimo kričeče oranžno rdeče vasice na sedlo, kjer so razgledi jemali sapo. Pa ne le zaradi razgledov na vrhove, igra megle, oblakov in svetlobe je bila nezemeljska.
Fascinantni ogromni kamni pisano rdeče barveBerberska vasOsupljivi razglediTam je Toubkal, nad mojo roko, tisti piramidasti vrh!… ko so besede odveč …Meglena kulisaMirAtlas. Afrika.
In sledil je spet spust. V povsem drugačno okolico. Sneg je izginjal izpod nog. Naj omenim, da tu skale skorajda ne drsijo. Kamenina je bolj groba, hoja lažja in dozdeva se mi, da morda bolj varna kot v naših Alpah.
Ni je večje umetnice od Narave.
Bela kulisa se je spreminjala v rdečo. Tisto afriško. Tudi topleje je bilo.
Zemlja je rdeče do oranžno rjave barve zaradi velike vsebnosti železovih oksidov. Prav tako je tu veliko gline (glineni izdelki!) in peščenjaka, ki je bogat z železom. Veliko je vulkanske in sedimentne kamenine, kar smo videli med potjo, saj so nas očarali tako možno zeleni, beli kot rdeči kamni.
Pastirji ženejo ovce v dolino. Dan gre h koncu.Kozice bi rade še malo ostale.Kdo me najde? Sprašuje koza. Ne, jaz nisem koza!Tukaj sem!Tudi koze morajo v dolino. Ponoči so tu volkovi in divji psi.… tudi vi slišite afriške bobne?“Putka, skrij se!” Nekateri pogrešajo piščančje meso ;/Pogumnica. Izzivalka.Spet v vasi.
Živali, koze, ovce, kure, osli … Najbolj v nevarnosti so bili piščanci. Nekateri sopotniki so zelo pogrešali beljakovine. Jaz ne prav dosti.
To je bil dan, ki je bil za tri dni. Od doživetij do popolnoma različnih okolij.
Presrečni smo bili, ko smo prišli do prenočišča. Gorska hiša. Kjer nas je čakalo še eno presenečenje. Dve kopalnici s toplo vodo. Idealen balkon za pitje našega gripohina. Čudovite modre tople odeje. Neskončno smo bili hvaležni.
Berberska pojedina: od ogljikovih hidratov in beljakovin do predvsem ogromno zelenjave.
In dobra hrana v prostorni jedilnici z nekdaj tudi pri nas zelo popularnimi plastičnimi stoli.
Free Man
Znamenje, katerega smo videvali praktično povsod. To ni uradni simbol, je pa simbol, ki se nanaša na idejo svobode, neodvisnosti in pripadnosti Berberom. Identificirajo se kot “svobodni ljudje”.
Spodaj pa še nekaj statistike. Ja, dobro smo hodili.
Ilmil je ljubka majhna vasica in leži na nadmorski višini 1800 metrov v visokogorskem delu Atlasa.
Večina odprav na Toubkal se praktično odpravi kar od tukaj. Do vrha potrebuješ dobrih pet ur hoda. Veliko agencij vodi svoje pohodnike iz Ilmila do koče pod Toubkalom in od tam je še tri ure do vrha. Je pa to precej hiter vzpon in marsikomu lahko ponagaja višinska bolezen.
Ecolodge Ridad
Naš treking je zastavljen drugače. Praktično obkrožili bomo najvišji vrh Maroka in se šele nato povzeli na sam vrh.
Naš prvi pohodni dan je bil lep, sončen. Precej toplo.
Potem, ko je prispela mula smo končno videli, kako bo vse skupaj izgledalo. Mi, pohodniki, bomo nosili le dnevne nahrbtnike z vodo, malico, rezervnimi oblačili, mule pa nam bodo nosile tiste vsaj 10 kg težke torbe. Preko hrbta mulam vržejo posebna sedla, ki imajo ob straneh nekakšne velike košare. Bilo me je kar malo sram. Enostavno je takole hodit, ko ti vso težo nosijo drugi.
Mule seveda ne gredo same. Spremljati jih mora še nekdo.
Revico sem skušala malce potolažiti ampak te živali so vajene garanja. Pa sitnih in vsiljivo slinastih turistov oz. pohodnikov imajo verjetno tudi že vrh glave.
Ajoub je dal znak in skrenili smo na pot. Povedal nam je, da bomo imeli kosilo kasneje, najprej pa se moramo povzpeti na sedlo.
Hoje sem se lotila zelo resno, kot bi šla na Triglav.
Sprva smo hodili po makadamski cesti in nato zavili na po, kjer smo zagledali ogromno čredo koz. Nasproti pa nam je prišlo kar lepo število mul in njihovih spremljevalcev. Mule imajo prednost. Zato se moraš kar hitro umakniti.
Ta del poti je bil še zelen, iglavci, grmičevje, trave ter rdeča prst.
Pot se vijugasto vije do sedla, Vedno manj je drevja, pokrajina postaja odprta, občudujemo to maroško prostranstvo.
Namenjeni smo na sedlo oz. prelaz Tizi NˇTamatert, 2279 nmv, v Visokem Atlasu kamor vodi tudi cesta. Videli smo kar nekaj kolesarjev na navadnih in električnih kolesih.
Čas za postanek. Na prelazu je nekakšna okrepčevalnica. Imajo tudi stranišče “na štrbunk”, lahko kupiš čips, čokoladice … ali pa samo uživaš v razgledu na dolini Imlil in Imnan v tem delu Atlasa.
Vse je skromno, privajamo se na preprostost. Enostavnost. Živost.
Razmišljam o sami današnji etapi. Zadeva je krajša in enostavnejša, kot sem pričakovala. Praktično nas čaka le še kakšni dve uri hoda. Vendar to še nič ne pomeni. Prepričana sem, da nas čaka še marsikaj.
Pozor: elektrika, smrtno nevarno!
Postanka je kmalu konec in gremo naprej. Čez dobro uro smo že na mestu, kjer bomo jedli. Naši sopotniki, vodič in dva kuharja, že vneto režejo, lupijo, sekljajo.
Jedilnica pa je tudi že pripravljena.
Kmalu nas postrežejo s čajem. Čaj je zeliščni, grenek in dišeč. Vedno postrežejo tudi kocke belega sladkorja.
Nad pogrinjkom smo navdušeni.
Kmalu začne dišati in želodčki se nam oglašajo. Prinašajo nam krožnik za krožnikom. Kruh, zelenjava, priloga, meso ali jajca oz. ribe. Ampak pozor: mesa je praktično za vzorec. In ni dnevno na jedilniku.
Torej: če nočeš ostati brez beljakovin, moraš ostati “buden”. Malce drugačni časi so, kot so bili včasih. NO MERCY! Samo: ZAGRABI!
Uf, kakšno razkošje barv. Kako lepo naložen krožnik. Vabeč. “Saj bomo samo jedli,” pomislim. Domov bom prišla prav lepo porejena.
Po resnično zdravem kosilu smo se odpravili naprej. V vasico, kjer bo naša naslednja nočitev.
Opazujemo lepo urejene terasaste vrtove. Sadna in mandljeva drevesa.
Ob prihodu v vas nas pozdravijo živali.
Stavbe oziroma hiše v vaseh so betonske, veliko jih je narejenih iz blata in kamna. Kombinirajo tudi glino in slamo. Zato so vse te vasice v rjavo rdečkasti barvi, kar se lepo zlije z okolico.
Strehe so običajno ravne, morda rahlo poševne, da lažje odteče voda. Oblike so kvadratne ali pravokotne, veliko jih ima notranja dvorišča.
Prispeli smo do svojega prenočišča, gorske hiše v vasici v dolini Tachird, ki leži le nekaj nadmorskih metrov nad 2000. Majčkeno me zaskrbi ta naša aklimatizacija za 4000 nadmorskih metrov.
Gite Dar Tanzoughte
Ta stavba je večnadstropna, s teraso in balkonom. Krstimo ga s svojim gripohinom. Limonce!
Počutimo se spočito, nismo lačni, dan pa je še dolg. Zato se odpravim še na dodatno raziskovanje okolice, pridruži se mi še ena od popotnic. Greva do konca vasi ter naprej gor v breg, kjer srečava dva možakarja v tradicionalnih berberskih oblačilih, djellabah. Sedita zadovoljno na tleh ob poti in kadita. Midve pa se vrneva nazaj ugibajoč, kje je stezica, po kateri bomo pot nadaljevali jutri.
Potem ko si privoščimo tuš, kar je navadno izredno adrenalinsko, sledi večerja.
Življenje tu je skromno. Ljudje pa se mi zdijo zadovoljni. In prijazni. Na zgornji sliki lahko vidite inovativen način sušenja perila. Treba se je pač znajti.
V vsakem od naših prenočišč smo imeli podobno sobo. Sedišča s centralno mizo. In prav vsakič sem bila navdušena, kako lepo je. Pa če je bilo še tako preprosto. Vse je tako drugače.
Po okusni večerji, katere del je bila obvezno berberska enolončnica, nas je vodič prav vsak večer seznanil, kaj nas čaka naslednji dan.
Pred spanjem smo si zagotovili dovolj odej ter se toplo zakomotali vanje. Vse do jutra.
Pa še malo pohodniške statistike iz mojega Garminčka: 12 km v dolžino, cca 750 mt v višino, cca 4 ure počasne hoje.
Ponoči se zbudim. Premetavam se. Iz levega na desni bok, na hrbet in spet nazaj.
Kaj če ne bom zmogla? Lahko dobim grižo in višinsko bolezen.
Kdo sploh gre?
Bom ostala kje izgubljena na Atlasu? Med kamni? Ko bom šla za skalo lulat me bo odneslo dol po bregu. Morda celo kje obležim med kamenjem z usrano ritjo.
Mogoče sploh nihče ne bo opazil, da manjkam.
Skupina bo hodila in hodila ter po nekaj urah bo nekdo rekel: »Kje pa je ta stara? Ali ni bila še ena starejša ženska z nami?«
Samo pet nas je v ekipi. Kaj če so to štiri super fit osebe? Mogoče celo natrenirani prijatelji? In potem jaz – stara baba pri šestdesetih. S sivimi lasmi. Saj jih bo kap, ko me bodo zagledali!
Lahko me zagrabi astma. Ali pa izda hrbtenica? Si predstavljate, da zjutraj ne bom mogla več iz postelje, ker bom vsa razbolena? In bom revše tacalo vsa zvita in prepognjena v križu?
Me bodo naložili na mulo?
Zjutraj zaskrbljeno kličem agencijo. Izvem, da niso to štirje fit prijatelji in da tudi niso tako zelo mladi. Ena oseba je celo letnik 1965. Ko povem, da sem to jaz, sledi malce predolga tišina. Prijazna sogovornica me potolaži, da ni spet take hude razlike med nami. in da bomo imeli odličnega vodiča.
Kaj to spremeni?
V naslednjih dnevih do odhoda skušam še kaj narediti za kondicijo in nakupiti manjkajočo opremo. Pas za denar in dokumente. Ne smem izgubiti potnega lista.
Obiščem ambulanto za popotnike, kjer dobim zdravila v primeru višinske bolezni. Ko doma preberem navodila in vse stranske učinke se odločim, da jih vzamem res le v skrajni sili. Sicer pa saj ne grem na Everest.
Toubkal je res najvišja gora Atlasa in Maroka. In najvišja gora arabskega sveta. V višino pa meri “le” 4167 metrov nadmorske višine. Kakorkoli, tako visoko nisem bila še nikoli. Letalo ne šteje.
dan
Uf! Dan odhoda. Še zadnjič preverim opremo. V veliko torbo lahko natlačim do 10 kg robe. Pohodne palice, dereze, natikače, prvo pomoč, toaletne potrebščine, oblačila, spalno vrečo, tanko brisačo in kopalke ter dnevni nahrbtnik, ki ima previsoko hrbtišče, da bi ga lahko uporabila kot osebno prtljago za na letalo.
V primernejši nahrbtnik si nabašem malico in stvari, ki so presegle težo potovalnega nahrbtnika.
Obujem pohodne čevlje ter najtežja in najtoplejša oblačila, se poslovim od tašče in mačka, zaklenem vrata in adijo.
Imam strašno srečo, ker me bodo pobrali v naselju na parkirišču.
Hodim gor in dol in čakam. Brez očal ne vidim najbolje zato maham kar vsem kombijem po vrsti. Na srečo je že drugi pravi.
Pa sem jih končno spoznala, kdo bo z mano. Niso delovali kot noro naspidirani olimpijci ampak čisto solidni pohodniki, mlajši od mene. Ampak nekdo je vedno najmlajši in nekdo najstarejši in to sem bila sedaj jaz. In to je tudi vedno pogosteje. Upam, da bo tako še dolgo.
Moram reči, da smo se prav lepo ujeli. Nekateri med njimi so pravi popotniki, izkušeni visokogorci, osvojili so že Ararat, Kilimanjaro, hodili po Tibetu, Himalaji in še kje.
Kmalu smo ugotovili, da nimamo dovolj »razkužila« oz. gripohina oz. alkohola, po domače šnopca za ubijanje maroških mikrobov, bakterij in virusov. No, domača zdravila. Sledil je skok v letališko trgovinico, kjer pa se kaj močnejšega od Limoncella ni dobilo. Ampak v sili hudič tudi muhe žre. Mi bomo pa limonce pili.
Polet je bil prijeten, sedela sem ob oknu in ves čas opazovala luno in lučke na tleh. Poleg mene je bil mlad Maročan, prijazen in klepetav. Na lepem zagledam njegovo roko z mobitelom pred mojimi nosom in očmi. Ves navdušen. »Kaj mu je?« pomislim. Ko je to večkrat ponovil mi je bilo končno jasno. Slikal je razgled skozi okno. Saj bi se mu umaknila, morda je bil to njegov prvi polet z letalom. Vendar ni bilo potrebe, fant je bil kot na fedrih, ves čas je tekal gor in dol po letalu.
Spoznala sem, da je strašno moderno kupovati parfume na letalu. Mogoče samo na tej relaciji? Moj sosed si ga je kupil, ga takoj odprl ter se z njim obilno nadišavil. Na lepem spet pod nosom zagledam njegovo roko: »You like it?« »Oh, it smells very nice!« mu odgovorim. Videti je nadvse zadovoljen. Mogoče se pa vrača domov iz dela v Italiji, razmišljam. Tako iskreno srečen je.
Treking Maroko Foto: osebni arhiv
Po dobrih treh urah in pol smo končno pristali. Sledile so malce obsežnejše letališke formalnostih, dobila sem celo žig v potni list in ob izhodu iz letališča spoznali našega vodiča. Ajuba.
Malce s strahom sem se vprašala (lahko zatrdim, da nisem bila edina), koliko je ta prijeten in čeden fant sploh star. Izkazalo se je, da je s svojimi 25 leti resnično vrhunski. Strokoven, prijazen, potrpežljiv. Moram priznati, da so se moje skrbi razpuhtele. Gotovo bo kmalu vedel, če kateri od nas morda ni primeren za osvojitev vrha. Vrh pride na vrsto šele peti dan hoje.
Ajoub nas je pospremil do naslednjega kombija s prav tako mladim voznikom, ki nas je vse skupaj ob spremljavi tehno glasbe odpeljal na izhodišče trekinga in sicer v cca 65 km oddaljeno vasico Ilmil. Mislim, da je bila ura že blizu polnoči, ko smo prispeli.
Nad nastanitvijo smo bili navdušeni. Tako maroško, drugače, vse v njihovem stilu.
Dodelili so nam dve prijetni sobi. S kopalnico in toplo vodo. Klimo, ki je grela. Takrat še nismo vedeli, da je to luksuz.
Naša prva nastanitev Foto: osebni arhiv
Zaspali smo kot ubiti.
V pohodnih čevljih prehodili: 0 km, višincev pa ogromno. Žal ne vem, kako visoko smo leteli.
2. dan
Dobro sem spala. Zajtrk je bil pa fantastičen. Obožujem njihov kruh!
Po zajtrku smo se razgledali po hiši in okolici. Prijeten ambient je dopolnjeval tudi bazen z ležalniki. Samo kopalec se ni našel nobeden.
Bazen za goste, Ilmil Foto: osebni arhiv
No, potem pa je počasi šlo zares.
Pograbili smo vsak svojo prtljago, kjer smo počakali svoj “taksi” za naslednjih 7 dni. Prišel je na štirih nogah.
Bliža se čas odhoda in mene vedno bolj daje trema. Ta treking je namreč eden od ciljev letošnjega leta. Sem dovolj dobro pripravljena?
Treking kot sredstvo za preživetje
Pravzaprav bolj sredstvo za preživetje, da ostanem fokusirana na življenje, da ne padem v temo, v obup. Da se ne vdam. Da tečem, planinarim in da ne odneham. Da vztrajam. Ker pri duševnih bolečinah vedno najbolj pomaga ravno narava. In gibanje.
Življenje je lepo kljub tragedijam, krivicam in bolečinam, ki nam jih prinaša. V to moramo verjeti.
Sem dovolj pripravljena?
Bom zmogla? Me bo spet “usekalo” v križu? Kdaj me bo začela boleti peta? Vem, da me bo. Ampak zaradi malce bolečine se pri svojih šestdesetih letih ne bom odpovedala nebesom, tam gor, nad 4.000.
Nimam časa
Čas je, da odživim svoje želje in uresničim sanje. Vsaj tiste, katere lahko dosežem sama. Pri mojih letih ni več časa za odlašanje.
In kaj najbolj pomaga pri tem? Akcija! Tako kot se klin izbija s klinom, ne moreš biti aktiven brez akcije. Ne danes, ne jutri. Nikoli.
Iskanje meja
Toubkal je vrh, ki mi bo povedal, koliko še zmorem. Do kam lahko še grem. Ali lahko sežem še višje? Morda je to limit in telesu tak napor ne bo odgovarjal. Če bo tako bom vedela in skušala uživati v coni udobja ali bolje – še vzdržnega neudobja.
Od nekdaj mi je namreč všeč fizična aktivnost, kjer se moraš truditi, malce trpeti, se potiti, kar je predvsem tek, maraton in tudi hoja v hribe. In kjer si na koncu vedno nagrajen. S srečo v sebi, ker si dosegel zadani cilj. In v gorah z najlepšimi razgledi.
In kakšen je bil moj trening?
Ker sem že dovolj velika in stara, sem si ga sestavila kar sama. Izkušenj imam veliko, svoje telo poznam najbolje in poleg tega je na voljo ogromno bolj in manj kvalitetnih tekaških knjig in člankov iz katerih znam izločiti zrnje od plev.
Tekla sem 2 – 3 krat tedensko. Dan za lahkoten tek, dan za kratke intervale v klanec ter dan za dolgi tek. Slednji je bil pogojen z dolžino oz. intenzivnostjo celodnevnega pohodniškega dne, ki je bil navadno med vikendom. En dan je bil namenjen tudi krajšemu skoku na bližnji hribček kot je Toško Čelo, Šmarna gora ali Polhograjska in Mala Grmada.
Vsak dan sem delala raztezne vaje ter premalokrat vaje za moč in preventivo:
dvig pete na stopnici
počepi na eni nogi ob steni
vaje za kolke in stopala
plank
Trudila sem se, da sem spala dovolj. Tu sem plan celo presegla. In jedla kvalitetno. No, naj bi.
In kakšen je bil izplen?
Tek
Pri meni brez teka seveda ne gre. Tečem zmerno, počasi. Spomladi sem tekla s hčerko na 12 km trojkah in oktobra polmaraton v Ljubljani. Naj kot zanimivost dodam, da sem pred Ljubljanskim maratonom tekla resnično zelo malo. Nekoč bi to vsem odsvetovala. Ampak z leti stvari vidiš drugače. Mislila sem, če lahko hodim po hribih deset ur bom pa tudi odtekla teh 21 kilometrov. In sem jih res. Počasi, ampak je šlo. Porabila sem 2 uri in 22 minut. Moje mišice očitno še nimajo demence.
Gore in hribi
Veliko sem bila v hribih, osvojila sem kar nekaj dva tisočakov, tri tisočak v Dolomitih in nabirala kondicijo po Polhograjcih.
Poškodbe
Kakšnih posebnih poškodb nimam. Običajno telo šestdesetletnice, katero občasno pestijo bolečine v hrbtenici, zadnjih nekaj mesecev pa tudi bolečina v peti. Na srečo rentgen ni pokazal kaj posebnega.
Kaj me čaka?
V petih dneh bomo prehodili 75 kilometrov v 36 urah. Naredili bomo 4742 m vzpona in se spustili za kar 5374 m. Zadnji dan osvojimo Toubkal, ki je najvišji vrh Atlasa, Maroka in arabskega sveta. Po nekaterih podatkih meri 4165 m in po drugih 4167. Ampak jaz se zaradi teh dveh metrov ne bom preveč obremenjevala.
In kakšen je moj največji strah za treking?
Grem v okviru agencije, v skupini nas je vseh skupaj pet, ne poznam nikogar. Sem najstarejša. Predvsem se bojim, da bom prepočasna ter da se bom zaradi tega preveč utrudila. Posledično lahko dobim višinsko bolezen. Mogoče celo drisko. Pa še kaj. Morda se spotaknem in se odkotalim po bregu navzdol. Zaostanem, ko bom čepela za kakšnim grmom … in se izgubila. Me bodo na koncu natovorili na mulo? Uboga žival.
No, kako bo, bom napisala, ko se vrnem.
In takrat bo tudi čas, da si postavim nove cilje glede na izzid tega trekinga. Višje ali pa nižje.
za obiskovanje gora. Iskanje destinacij. Preverjanj vremena… karkoli. Če kaj ne vem, vprašam njega. Če kaj nisva vedela, sva vprašala njega.
Pravi: “Grem na Zvoh”. In jaz odgovorim: “Grem s tabo.”
Odpeljeva se na planino pod Krvavcem, na Planino Jezerca, kjer je plačljivo parkirišče. Trenutno je potrebno plačati 5 € za cel dan.
V taki sestavi hodiva prvič na Zvoh. Morali bi biti vsaj trije. Vsi trije. Jaz bi hodila zadnja.
Bojan okreva po težki smučarski poškodbi. Zlom medenice. Upa, da bo še smučal. Presrečen je, da spet lahko hodi. Vedno več.
Če sem mislila, da bo to počasen sprehod, sem se prekleto zmotila. Štartala sva kar korajžno v breg. Potruditi sem se morala, skoraj bi mi ušel. Odličen trening za decemberski treking na maroški Toubkal.
Greva mimo Kriške planine, gor po uhojeni poti. Mimo Hotela Krvavec in radijskega stolpa. Vzpon na sam vrh je kar strm.
Hladno je in megleno. A vseeno prijetno.
Kmalu sva na zgornji postaji žičnice, katera žalostno čaka zimsko sezono. Bazen je prazen. Pretoplo je še.
Greva proti vrhu Velikega Zvoha kjer vidim, da so postavljene nekakšne energetske točke. Sumljivo blizu so nagnetene, precej skeptična sem do tega. Če vas pa zanima kaj več, si lahko preberete na tej povezavi: Energetski park.
Pomislim: “Vse za obiskanost”.
Ustaviva se pri platoju, udariva petke. Bojan pozna čisto vse vrhove. Razlaga mi in kaže in prav za vsak vrh ima svojo zgodbo. Obhodil in preplezal je praktično vse naše hribe. Veliko tudi v tujini in Himalaji.
S Fricem naju je ogromno naučil o gorah. Z njim sva osvojila najlepše vrhove.
Iščem žig vendar ga ne najdem. Nič hudega. Šteje le osvojen vrh. Sicer pa sama sebi verjamem, da sem bila na vrhu. Doma se vedno vestno zapišem vsak osvojen vrh v letošnjem letu. Všeč mi je ta navada za katero me je navdušila pohodniška družba.
Precej hladno je in piha.
“Vidiš, tam sva pa s Fricem ruševje nabirala”, mi pokaže.
Kar vidim ju.
Vršički ruševja so namreč odlični za pripravo sirupa. Veliko okusnejše je od smrekovih vršičkov. In zdravo. Vendar to ve le malokdo.
Mahneva jo navzdol in se ustaviva Pr˘Florjan še na odličnih štrukljih. Res so dobri, najboljši letos.
Ko se vračava proti parkirišču sva zmenjena, da bova še šla. Morda tudi smučati pozimi. Krvavec imamo praktično pred nosom.
Na tale vrh grem lahko tudi sama. Tako, za trening. Na hitro.
»Kolikokrat sem že bil razočaran v dolini. V gorah še nikoli!« Tone Svetina
Draga prijatejica, ne vem, kje pobiraš ideje, ampak neskončno sem hvaležna, da sva se spoznali. S teboj in zaradi tebe sem živa prišla v nebesa. Čisto zares. Zgodilo se je 3. oktobra 2025. Bil je nepozaben dan.
Destinacija
Tri planinske navdušenke smo se tistega oktobrskega petka odpravile v Julijce. Lovimo vrhove visokogorja, predno zapade sneg. Sama si želim osvojiti čim več dvatisočakov.
Cilj: Jezerski Stog. To je 2040 m visoka gora, ki leži v vzhodnem delu Julijskih Alp. Skupaj z grebenom in sosednjimi vrhovi predstavlja naravno mejo med Fužinsko planino in Triglavskim naravnim parkom.
Planina Blato
Na vrh lahko pridete iz več izhodišč, me smo izbrale Planino Blato, ki je kategorizirana kot delno zahtevna neoznačena pot. Točen opis poti najdete na Hribi.net.
Planina Blato
Pohodne čevlje smo pognale okoli 9. ure. Obetal se je lep, jasen dan. Iz parkirišča do Planine Blato smo se malce ogrele ter se po manjšem vzponu obrnile in občudovale razgled. Planina Blato res ni od muh. Ampak za nas tri je to šele dober začetek.
Čudesa narave
Jutro je bilo hladno. Opazovale smo umetniške stvaritve, ki jih ustvari narava. Trave, rože, trnje, grmičevje… Prav vsaka čisto navadna zel je postala umetnina. Opazujem in razmišljam, kako bi vso to lepoto pretopila s svinčnikom in barvicami na papir. Kako bi to opisala z besedami. Sem namreč ponovno študentka, tokrat – UTZO, Univerze za tretje življensko obdobje.
Prijetna pot čez gozd, mestoma strma, nas je pripeljala do lovske koče, kjer nas pričakajo ponovno osupljivi razgledi na naš cilj, okoliške hribe, gore. Meni do tedaj neznana pokrajina.
Ta čudež sva odkrila skupaj …
…ko sva pred davnimi leti z mojim dragim možem prišla na Kriške pode. Zadelo naju je v srce! Kot bi bila na drugem planetu. Obljubila sva si, da bova “gor” hodila čim večkrat. Midva in hčerki. Lepo je bilo.
Želim si obiskati prav vsak vrh, ki ga objame pogled.
Pot čez gozdOb poti
Planina Krstenica
Sama lepota. Ogradi, Krn, Debeli vrh, Ablanca, Tošč, Prevalski Stog, Adam in Eva, Verner….
Krenemo naprej in občudujemo cvetje, ki ga je kljub jeseni, še veliko. Prispemo do Planine Krstenica in nadaljujemo naprej. Ob vračanju se bomo tu ustavile za dalj časa.
Planina Krstenica
Planet Gora
Od nekdaj sem imela rada znanstveno fantastiko in v gorah jo živim.
Planet Gora je čudežen. Tu bi lahko kar ostala in hodila večno. Dan za dnem. Hvaležna sem, da sem. Da lahko hodim. Da vidim. Čutim te gore, to pokrajino. Da sem to sploh sposobna čutiti. Niso vsi.
Proti Planini Jezerca
Planina Jezerca
Hodimo pod pobočjem Krsteniškega in Jezerskega Stoga in pridemo do Planine Jezerca. Pravijo, da je ta planina zapuščena. Kakorkoli, živali ni, je pa še korito in manjše jezerce, ki bolj spominja na mlako. Lepo je. Slikovito.
Nekoč sem imela idejo…
… predno sem spoznala ljubezen mojega življenja, pustiti vse in živeti sama ravno na eni od takšnih planin. V miru. Žal v nobenem primeru ne bi bilo združljivo z naslednjo nenavadno željo: imeti s seboj močne zvočnike in poslušati rock. Na glas. V miru. Brez butanja po vratih : “Daj bolj potiho!”
Jezerski preval
Od tu nadaljujemo strmo v breg na Jezerski preval. Pot je vijugasta, občasno se ustavimo in občudujemo razglede, ugibamo imena vrhov.
Ob poti nam pomežiknejo zmrznjeni kristali majhnega potočka, ki nam preči pot. Hladno je. A ne če hodiš v breg! Uživamo v vsakem koraku, čeprav je potrebno kar nekaj napora.
Na vrhu Jezerskega prevala ostanemo brez sape. Pa ne zaradi napora. Od lepote! Sem mar umrla?
Saj to so vendar nebesa!
Nebeški razgledi
Piha kot pri norcih, vendar sploh ni pomembno. Nase navlečemo anorake, kape, rokavice in uživamo, uživamo, žive v nebesih.
Očak z belo kapo …
Kar zagledam je neopisljivo. Raj na zemlji. Pogled na očaka, imamo ga pred nosom.
Ta vikend bi morala iti na Triglav z večjo skupino žensk, vendar smo zaradi napovedi slabega vremena zadevo odpovedale. Kasneje se je izkazalo, da res upravičeno.
Sedaj pa ga takole gledam, kot bi se mi malce posmehoval. Kar v dvomih sem, morda bi pa le lahko šle. Vidljivost je tako dobra, da vidimo Aljažev stolp, Dom Planiko pod Triglavom in Vodnikov dom.
Proti vrhu
Poigravamo se z mislijo, da skočimo še na Adama in Evo. Imele bi tri dvatisočake v žepu in to na en mah. Žal se časovno ne bi izteklo. Nas bosta počakala do prihodnjič.
Proti vrhu
Ko pridemo malce k sebi od vse te lepote okoli nas, gremo proti vrhu po lepem, razglednem a vetrobnem grebenu.
Dvatisočak osvojen!
Lepa grebenasta pot nas privede na kopast vrh, kjer nas pričaka Možic.
Možic
Opravimo vso planinsko birokracijo ter obvezno fotografiranje. Sledi malica.
Na vrhu!
Izgubljena v vesolju
Ob povratku na sedlu srečamo izgubljeno pohodnico. Gospa je iz Nizozemske in ne ve, kje je. Prišla je po zaprti poti iz Vodnikovega doma. Pravzaprav še sama točno ne ve od kje, ker tudi ne ve, kje je. Ve pa, da mora priti do Bohinjskega jezera.
Povabim jo, naj se nam pridruži, saj gremo v isto smer.
Ob poti
Tujci so nad našimi hribi res navdušeni, gospa se z družino redno vrača že več let. Zdi se mi pa strašno neodgovorna, da takole pohajkuje sama naokoli.
Planina Krstenica
Na planini Krstenica napravimo malce daljši postanek in nadaljujemo do parkirišča pod planino Blato.
Slap Suha
Ustavimo se še ob slikovitem slapu Suha. Najdete ga ob sedaj asfaltirani cesti, ki vodi na parkirišče na Planini Blato. Vidna je manjša potka na enem od ovinkov. Slap je dolg približno 40 metrov, v poletnih mesecih težko viden, sicer pa kraljevski.
V Stari Fužini odložimo hvaležno turistko. No, vsaj morala bi biti hvaležna. Rešile smo jo pred temo in morda celo pred čim hujšim. Ali pa se motim. Smo ji prekrižale račune in če se malce pošalim, prikrajšale za brezplačen prevoz s helikopterjem?
Planinska analiza
Uf, kako paše sezuti planinske čevlje. Pa čeprav sem v njih doživela toliko lepega.
Analiza
V Bohinjski Bistrici si privoščimo odlično kavico in minimalistične štrukeljce. Polne načrtov kaj vse še moramo osvojiti.
Dan je bil resnično nepozaben. Tako lep dan, sončen, brez oblačka, da je bilo skoraj nepredstavljivo, da bo že naslednji dan snežilo… in plazilo.
Uf, kakšen dan! 12. oktober 2025. Čudovit za skok na kakšen dva tisočak.
Pa vendar, če nisi dovolj vztrajen in optimističen, ga lahko zamudiš. No, midve s prijateljico ga nisva.
Planšarija Dolga njiva
Tolsta Košuta je predzadnji vrh v grebenu Košute na meji z Avstrijo, v gorovju Karavanke. Na samem koncu je samo še Mala Košuta, skrita v ruševju in ni tako zelo izrazit vrh. Posledično prejme precej manj obiska pa tudi sicer je pot malce slabše vidna.
Startali sva v megli iz parkirišča Pod krnico in bili v pol ure pri Planšariji Dolge njive, kjer so naju pozdravili trije veseli oslički. Ostale živali so planino že zapustile.
Najprej sva si rezervirali kosilo. Prazen žakelj ne stoji pokonci in to bova obe ob povratku.
Kreneva naprej po poti, razgled slab, povsod megla, ki postaja vedno gostejša. Ampak midve greva na vrh odločeni, da prebijeva megleno zaveso. Pot je kljub megli dobro vidna, na poti ni večjih nevarnosti in tudi podlaga je relativno suha.
Skušam se orientirati po železnih stopnicah, tam nekje je potrebno zaviti v levo, gor po travi, proti grebenu. Vendar ne vidim nič.
Nasproti primahajo tri planinke in beseda da besedo. Pravijo, da je brez veze nadaljevati naprej. Zgoraj samo še gostejša megla. Pokažem sliko, katero sem pred nekaj minutami prejela iz vrha Ojstrice. Šajba! Prepričava jih in vse tri se obrnejo in gremo skupaj na vrh. Pet žensk se odločno usmeri na Tolsto Košuto.
Hodimo in se počasi vzpenjamo v vedno gostejšo meglo. In že ob poti zagledamo kažipot za Tolsto Košuto in kmalu zatem tudi megleni obris železnih stopnic. Pot je prava!
Megla pričara nekakšno skrivnostnost in čarobnost. Zdi se, kot bi hodile skozi akvarel gorske sivine.
proti Tolsti Košuti
Po kakšni ure hoje postaja megla vedno redkejša in skoraj že na grebenu nas pričaka nepozaben razgled.
Tolsta Košuta
Megla praktično pri naših nogah a glave v soncu.
Vrhovi gledajo iz megli kot majhni otočki. Kvarner. Pravi mali slovenski gorski kvarner.
Kakšen privilegij imava danes. In povsem po najini zaslugi. Ker sva šli.
Najprej pridemo vse skupaj na Vzhodni vrh Tolste košute, kjer se pofočkamo, fotografiramo in opravimo s planinsko birokracijo. Saj veste kaj je to. Vpisi, žigosanje, slikanje …
planinska birokracija
Odločiva se, da podaljšava pot še do sosednjega vrha – vzhodnega vrha Tolste Košute. Posloviva se od pohodnic in greva naprej na manj obiskan vrh Tolste Košute vendar je pot do tja vredna vsakega koraka. Vsakega vdiha. Vsakega pogleda.
Ob poti zagledava v megli na avstrijski strani glorijo. Tega pojava še nisem videla. Je pa dokaj pogost, kadar je sonce za vami in sije skozi meglo ali oblake. Torej je glorija nekakšna sestrična mavrice, ki nastane po oz. ob dežju.
Glorija
Razgledi so osupljivi. Skrivnostni. In mestoma grozljivi. Odsekane pečine, skale, brezna … ki se končajo nekje v neznani, megleni globini.
Človek bi se usedel in samo gledal in užival… samo na slovensko stran. Avstrijska je še vedno v megli … le v daljavi se kažejo posamezni vrhovi.
Polet na luno
Pomalicava in nahraniva še gorsko kavko.
Kavka
In nato počasi navzdol, nazaj do planšarije, kjer naju pričakajo kolegice in častijo pijačo. Navdušene, da sva jih pregovorili.
Ja, včasih je potrebno vztrajati samo še malo, čisto malo, da smo nagrajeni.
To je bila ena od najbolj slikovitih tur letošnjega leta.
Prehodili sva 9 km, naredili cca 900 višincev in preživeli čudovitih šest aktivnih ur v naravi. Bolj kot vse te številke pa je vredno to, da sva se imeli čudovito in preživeli res prelep dan.
Po takem dnevu si samo še želiš, da se tja gor spet vrneš, čim prej. In upaš na dobro vreme.
Vsa podrobnejša navodila glede pohoda boste našli na spletni strani hribi.net.
Prejšnji vikend smo tekli. Mladež že v soboto, mi, “ta stari” pa v nedeljo. Čudovit dan je bil.
Odtekla sem polmaraton, slabo pripravljena, priznam. Ampak počutje je bilo po tekmi čisto solidno.
Aktivni počitek
Priporočljivo je, da po napornem tekaškem dogodku telesu privoščimo nekaj počitka. Telo se mora regenerirati. Staro maratonsko pravilo velja, da mora počitek trajati toliko dni kot je bilo pretečenih kilometrov. 42 dni torej. Dejstvo je, da smo po takšni preizkušnji bolj izpostavljeni poškodbam. Imamo razrahljane vezi in podobno. Počitek seveda ni mišljen v smislu “vse štiri od sebe”. Le naporne tekme in treningi niso priporočljivi.
Skrite pasti regeneracije
Letos nisem pretekla maratona, sem pa polovico. In priznam, danes sem začutila znano bolečino v kolenu in če ne bi imela obutih visokih pohodnih čevljev, bi si prav lahko poškodovala gleženj. To se mi rado dogaja.
Ta teden sem se torej regenerirala tako, da sem predvsem redno delala raztezne vaje in vaje za hrbtenico in moč. Brez teka pa sem zdržala 4 dni.
Peti dan sem odtekla res počasen ravninski 8 km tek, za danes pa je bila v planu planinska tura na Mali Grintovec. Zaradi vremenskih razmer smo se odločile, da zadeva odpade.
Škoda. Mislim, da smo ga “pihnile”. Pa čeprav ni pihalo.
Dan je bil prečudovit.
Proti Prevalu
Grem ven! V hrib!
Pograbila sem pohodne čevlje in palice in jo mahnila kar od doma gor v hrib na pot, po kateri smo včasih samo tekli, dandanašnji pa tam hodim in tečem ter se še vedno občasno izgubljam.
Pohodništvo
Govorim o tekaškem krogu Brdo. Tekaške trase različnih daljin vodijo okoli, na, pod in vse povsod naokrog Klobuka, Stražnega vrha in Utika.
Tekaška pot
Jaz sem jo mahnila po zahodni strani in prišla do Prevala, prečila cesto in mimo ukradenega kipa kurirčka odkorakala po markirani poti na Toško Čelo.
Banditi na delu!
Na Toško Čelo
Izbrala sem daljšo, manj poznano pot, ob kateri zelo rade rastejo marele in tudi ostale gobe. Včasih ti pomežikne tudi kakšen jurček. Žal pa je v poletni mesecih tudi veliko klopov. Kaj več o lokaciji vam pa ne izdam, ker ne bi rada ostala čisto brez gob.
Tudi jesen je lepa
Pot je bila mokra, mestoma drseča, vendar ni bilo prehudo zato sem se ves čas malce jezila sama nase, da se nisem pridružila dekletom, ki so skočila na zajtrk na Veliki Zvoh. Napačna odločitev. Sicer se pa občasno tudi sama rada potepam po hribih.
pohodništvo
Na vrhu hriba me je pričakal lep razgled.
Vrh Peštota
Če sem točnejša, vrh Toško Čelo ne obstaja. Toško Čelo je vas. Najvišji vrh vasi Toškega Čela pa se imenuje Peštota. Vrh je v zasebni lasti, obkrožajo ga visoke smreke, katere je zasadil lastnik. Ni navdušen nad obiskom pohodnikov zato se tja ne vračam več.
Pogled na Kamniško savinjske alpe
Skok na Stražni vrh
Vračala sem se po drugi poti vse do kurirčka, nato pa sem se na Prevalu odpravila po tekaški poti proti Klobuku. Sredi poti se odcepi potka proti vrhu Stražnega vrha, kjer sem se pofočkala in naredila kar nekaj lepih fotografij.
Stražni vrh
pohodništvoKuža je izgubil darilo!pod Stražnim vrhom
Sledil je spust in ob izstopu iz gozda me je čakalo presenečenje na travniku. Živali! Kravice, bik, kozice.
Živalice
Kmetija Pr` Adam
Odločim se, da skočim še do kmetije Pr` Adam po nekaj zelenjave. Stročji fižol za dobro kosilo. Prijazni gospod mi podari še domači sir za žar. Jutri ga preizkusim.
Kdo ga najde?
Rezime
Domov sem se vrnila po prijetnih treh urah hoda. Prehodila sem 10 km in naredila 250 višincev ter osvojila dva že velikokrat osvojena vrhova. Toško Čelo in Stražni vrh. Nekaj je pa le bilo.
Rožica z mravljico.
Pa še “spremna beseda”
Sprva sem imela namen napisati tekaško analizo vezano na nedeljski polmaraton. Res me zanima, koliko kilometrov mi je sploh uspelo preteči kot pripravo na tekmo. Bo počakalo.
Pa sem ga pihnila!
Na koncu pa še opozorilo: v prihodnosti imam na tej strani namen zapisovati utrinke pohodnih tur. Tekaških nasvetov bo bolj malo. Če pa bodo – bodo bolj penzionistično obarvani. Toliko v vednost in opozorilo.
Grem. Tek je vedno bil del naše družine. In tako bo ostalo naprej. Saj smo vsi. Le ti si prisoten drugače. V naših srcih, mislih … vidva oba.
Prijavila sem se. Najprej kar na cel maraton, nisem polovičarka. Sploh ne vem kdaj. Enkrat, ko sem imela glavo kot centrifugo in sem iskala izhod. Tek. Itak. Velikokrat je pomagal. Ne pa vedno.
Dober mesec dni pred dogodkom pa se spomnim. Sploh nisem plačala startnine! Plačam jo, odločena, da grem in prepričana, da sem se prijavila na polmaraton. Saj nisem skoraj nič tekla. Predvsem sem hodila v hribe. Dolge ture. Bom pa hodila, če ne bo šlo! Grem. Moram iti. Bolje bo zame in za vse nas.
A ti šment!
Še isti dan ko sem plačala startnino in si zapisala plan, kako bom tekla, začutim ostro bolečino v peti. Na desni nogi. Sploh ne morem stopiti nanjo. Ojoj! Sledilo je 14 dni počitka, tudi v hribe nisem mogla. Predno sem prišla na vrsto za RTG se je na srečo zadeva toliko umirila, da sem lahko začela tudi teči. Bolj po malo.
Izvid je pokazal, da je vse v redu, ni trna v peti. In ker se “klin s klinom zbija” grem na daljši tek, testni, 18 km in …. preživim. In razbijem tisto bolečino v prafaktorje.
Dvig startne številke
Moram priznati, da ne prenašam dobro gneče. Tisto gomazenje okoli štantov, po hodnikih, ponujanje artiklov, storitev … uf, uf, uf. Nastavim si “konjske plašnice” in skušam v čimbolj direktni liniji odvijugati do pulta s startnimi številka. Pošljejo me na reklamacije, kjer nekako uredimo mojo startnino. Popolna Zmešnjava, kakršna sem pretežni del leta, sploh nisem več vedela na katero razdaljo sem se prijavila in katero prijavnico sem plačala.
No, prijazne prostovoljke so uredile vse zelo hitro. Za polmaraton. Letos bom polovičarka :).
Namesto testeninke
Skoraj zbežim iz Stožic, k tebi in domov. Pripraviti vse potrebno, avtobusne linije, iti pravočasno v posteljo.
In nato se vržem v posteljo s knjigo v rokah in kmalu zaspim.
Jutro pred tekmo
Zjutraj me zbudita dva kosmata prijatelja. Lačna. Potrebna božanja. Tejko maratonec na dolgih nogah, ki je pri meni v mačjem vrtcu in Feliks – moj muc.
Ko se nahranimo in prebožamo jima pomaham in grem.
Hitrejši od LPP
In tako sem stala v nedeljo zjutraj prvič sama na avtobusni postaji. Čakala avtobus, ki ga ni bilo. Štopala. Nič. Kdo bo pa ustavil stari babi, čeprav maha s startno številko. Naročim taksi. Prileti mimo kot sekira in se ne ustavi. Leti naprej v napačno smer.
V tistem od nekod pride avtobus, skočim gor in me na križišču skoraj kap, ker zavije na avtocesto. Križana gora, ne Kriška gora. Kaj pa zdaj. Zavije na Celovško, hvala palčkom in se peljemo dve postaji ko je spet popoln zastoj. 20 minut do starta.
Kliče taksist, ja, navigacija ga je peljala narobe, bog pomagaj, jaz ne morem, palčki so pa že utrujeni.
Gneča zaradi zapore ceste, tečejo na 10 km.
Prisilno ogrevanje
Tekači se zapodimo iz avtobusa, mimogrede še navijamo tekaškim kolegom in se s tekom ogrevamo do startnih boksov. Trudim se, da grem čisto počasi, da ne bom na tekmi crknila. Res da imajo mišice spomin, ampak dvomim da tako dobrega. Ne vem kako je z demenco v tem pogledu.
Končno v svoji coni
Poiščem svojo cono in se zbašem med tekače. Lepa, lepa Ljubljana. Čudovita energija.
Himna. Letos je na tej prireditvi tudi državno prvenstvo za polmaraton.
Predno počasi pridemo do startne črtne mine več kot 10 minut.
Spomnim samo sebe, da moram tokrat res teči počasi, z užitkom. Kot bi šla v hribe gledat rožice in lepe razglede. Pridem do mobitela in skušam posneti Stroj machine. Kasneje ugotovim, da sem slikala. Spet. A uspela sprožiti Garminčka.
Tekaška veselica
Tečem v reki tekačev in pogledujem po navijačih, tam med njimi bi moral biti ti. Prikličem si občutek in si z mano.
Veš, ugotavljam, da je veliko bolj zabavno teči zadaj. Več se dogaja, ljudje se bolj zabavajo. Tukaj tekači nismo tako zaposleni s kontrolo tempa, dihanjem, tisti strogi tekaški fokus je vedno bolj spredaj.
Zaslišim harmoniko in že vriskam. Kakšen hec! Kot bi bila na vaški veselici. Se spomniš predvečera 2023 v Bovcu? No, tako nekako.
Goveja župca
Spomnila sem se na najino ohcet. Izbor glasbe “za ubit se”. Dobesedno. Džizs. Od takrat sem bila leta alergična na zvoke harmonike in to samo zato, ker smo tistega davnega leta poslušali samooklicanega eksperta na harmoniki, ki je znal samo dve kitici. Hvala bogu, pozabila sem katere takte je že ves čas vlekel. In prisežem, da mi je občasno ob tej glasbi kar malo slabo. Kot bi se prenajedla goveje juhe.
Ni vsaka narodnozabavna glasba dobra. Dobro tudi jaz rada poslušam.
Rock koncert s harmoniko
Ampak tole, na maratonu, je bilo pa vrhunsko. Golice nisem slišala, gotovo je bila na repertoarju. Sem se jih skušala čim dlje držati, ampak tile fantje so bili prehitri zame, ušli so mi. Sem jih pa uspela posneti z mojim vriskanjem vred.
Na našem ovinku “O Ježica, draga vas domača” sem se zamotila ravno zaradi harmonikarjev. Sicer bi bilo pretežko, draga mami. Ampak v resnici si bila tudi ti z mano.
Živalski vrt na Ljubljanskem maratonu
Na Slovenčevi cesti sem komaj ušla dinozavrom. Grozni so bili. Vsako leto jih je več.
Imela sem tudi velikansko srečo, da me niso opikale čebele. Cel roj jih je bil. Čebelar Marko je vestno pazil nanje. Mislim, da ni bil bos. Sem jih skušala slikati pa so tako rojile, da mi ni uspelo.
Navijači
In nato moji navijači v Kosezah. In kasneje pri Tehnološkem parku. In pred ciljem. In sem bila grozno vesela, da so prišli. Sama verjetno ne bi odšla na pivo. Sem pa še dolgo navijala maratoncem. S kepo v grlu. Podoživljala občutke utrujenosti, vznesenosti, sreče.
Spet doma
Ja, polovička maratona je hitro minila. Počasi, pa vendar hitreje kot sem mislila.
In doma, čudovit občutek, ko daš dobesedno vse štiri od sebe. Po vsakem Ljubljanskem maratonu se počutim izpolnjeno, pa sploh ni važno katero razdaljo odtečem! Se tudi vam to dogaja?
Se pripravljate na Tek trojk? Letošnja “zmagovalna” majska sobota pride na 11. dan v mesecu. Letos bo to že 66. izvedba.
Če mene vprašate, je to najbolj ljudski tek. Dolga leta je bil popolnoma brezplačen. Ko je bil Ljubljanski maraton še v plenicah je bila prireditev odlična vaba za bodoče maratonce, kateri smo imeli ob udeležbi na teku trojk, brezplačno startnino za maraton v Ljubljani – Ljubljanskemu maratonu.
Ja, lepi časi so to bili. Ne le zato, ker smo bili mlajši, tekači smo bili nekako bolj spoštovan “narod”. Zakaj le ;)? Beri naprej!
S taktiko brezplačne startnine se je število tekačev na kraljevski razdalji na t.i. Ljubljanskemu maratonu – počasi povečevalo. Vse dokler – ups – se ni organizatorju zazdelo, da nas je dovolj.
Ljubljanski maraton so zavzeli pretežno tekači na krajših razdaljah. In ker se v demokraciji očitno gleda samo še skozi “dolarska” očala, smo pričeli s plačevanjem startnine vsi po vrsti.
In slednja raste, raste v nebo… Ljubljanski maraton je vse manj ljudski in tekači bežimo, bežimo v hosto, kot nekoč partizani.
Glavni organizator prireditve Pot ob žici v okviru katere poteka tudi tek trojk na 12,5 km ali 29 km dolgi razdalji, je Mestna občina Ljubljana. Prireditev ni več čisto brezplačna, je pa v primerjavi s startninami drugih tekaških prireditev, startnina na Teku trojk v Ljubljani resnično samo simbolična – 10 € / trojko.
Kako pa je s pripravami?
Glede na sporočilnost prireditve, ki je predvsem v tovarištvu in ekipnem duhu, prevladuje predvsem vzdržljivost. Torej – ne glede na katero razdaljo ste se prijavili, pomembno je, da tečete skupaj ter da ste sposobni preteči npr. 12, 5 km v vsaj dveh urah ali 29 km v štirih urah. Takšni so bili približni najpočasnejši časi v letu 2023.
In kako do vzdržljivosti?
S tekom in vmesno hojo. Vztrajno, počasi. Predlagam vsaj trikrat tedensko. Čeprav vem, da nekateri vse skupaj zmorete kar tako, malo za hec. Pa vendar tega ne priporočam, da se vam vse skupaj ne priskuti zaradi morebitnih poškodb.
Moj letošnji cilj je preteči traso 29 km. Če ne bo šlo ves čas v tekaškem koraku – pa v navadnem. Ampak cilj je – preteči.
Tekaški plan
Tečem trikrat na teden. Enkrat tečem neobremenjen tempo, drugič se igram s hitrostjo (intervali, tek v klanec) in tretjič je na vrsti dolgi tek, katerega povečujem do 25 km (2 tedna pred dirko). Če bi se pripravljala za 12,5 km traso pa bi bil najdaljši tek dolg 11 km.
Torej, če še niste začeli sistematično teči je sedaj skrajni čas. Če že vsaj malo tečete, boste hitro notri. Samo ne popuščajte, vztrajajte.
Tek trojk 2024
Predlagam, da z ekipo občasno tečete skupaj. Tako boste tudi drug drugega motivirali in prav kmalu bomo tik pred dogodkom.
Kaj pa takrat?
Zadnji teden pred tekom trojk
V zadnjem tednu pred tekmo ne moremo več nadoknaditi morda zamujenih ali preslabih treningov, vendar kljub temu lahko še veliko naredimo za uspešen nastop in predvsem čim boljše počutje med samo tekmo in po njej.
V zadnjem tednu je predvsem pomembno, da se spočijemo. Zadnji torek pred tekmo je nekje še zadnji dan, ko lahko malo konkretneje treniramo, vendar prav težkega treninga ne priporočam več. Tek, ki si ga boste v tednu pred tekom trojk še privoščili naj bo predvsem lahkoten, takšen, da se boste po njem počutili dobro in čutili tekaško vznesenost ter naslednji dan ne boste čutili posledic treninga.
Pazite na pravilno prehrano. Naj bo uravnotežena in ne pretežka. Predvsem zadnja dva dni pred tekmo ne uživajte premastne ali presladke hrane. Priporočam testenine, riž, zdrave ogljikove hidrate.
Pazite na zadosten vnos tekočine, hidrirajte se preko celotnega dne. Osebno imam najraje navadno vodo, morda nesladkan čaj. Izogibajte se alkoholu.
Tek trojk 2024
Prav tako si privoščite dovolj spanca preko celega tedna. Predvsem zadnji dan pred tekmo, torej v petek, pojdite kmalu v posteljo. Še predno se odpravite spat pa si pripravite vse potrebno za tek naslednjega dne. Najpomembnejše so startne številke za celotno ekipo, čip in superge. Priporočam še, da imate s seboj nekaj vode. Zgodi se, da jo na okrepčevalnicah zmanjka. Vsa ostala navlaka je pogrešljiva.
Idealno je, če je vaša trojka čimbolj enotna in sicer tako, da je tekaška pripravljenost vseh članov približno enakovredna. Vedite pa, da ima vsaka trojka vedno nekoga, ki je na dan tekme najšibkejši. To ne pomeni, da je najslabše pripravljen, lahko ima samo slab dan. Zato poslušajte drug drugega in se prilagajajte in spodbujajte med seboj.
Pred tekmo oz. najbolje že med skupnimi treningi se dogovorite za taktiko teka. Tek namreč ni lahek, od tekačev zahteva precej napora. Ne glede na razdaljo.
Vizualizacija trase 12,5 km
Krajših trojk sem se udeležila le dvakrat. Enkrat še v prejšnjem stoletju na “šverc”, ker sem ostala brez ekipe in je bil štart na Urhu, kamor so nas pripeljali z avtobusi in leta 2008, kjer me je dobesedno ubil vzpon iz Fužin na Rožnik. Sem astmatik in tek kmalu po startu v drevored cvetočih lip in nato precej strm vzpon – kako smo prispeli do tja se tudi ne spominjam dobro. Osebno raje odtečem več in se v tistih 15 km ravnine lepo utečem in mentalno pripravim za vzpon Urh in naprej gor in dol čez Golovec v center Ljubljane.
Se opravičujem za podnaslov, ker ni vizualizacije, so bolj prividi in slabi spomini. Z veseljem objavim vizualizacijo, samo pošljite mi jo.
Vizualizacija trase 29 km
Začnite počasi v pogovornem tempu. Prvih 15 km je ravninskih zato se nikar ne iztrošite že tukaj. Pod Urhom se namreč prične klanec, približno štiri kilometre. Zdržite. Uživajte med tekmo in se zavedajte, da to ni tekma kazanja mišic in moči. To je predvsem tekma povezanosti in tovariškega duha. Vsi za enega, eden za vse. Tecite skupaj s svojo trojko pa naj stane kar hoče. Nikar ne pobegnite svojim tovarišem naprej, ker lahko to vsi skupaj plačate z odstopom. Na Orlah vas bo, upam, pričakala postaja in dobra volja. Okrepčajte se in pijte prav na vsaki postaji. Skrbite, da bo vaša trojka ostala povezana, prav vsak član mora skrbeti za druga dva. Tek čez Golovec je lep, ste sicer utrujeni vendar je to prijetna utrujenost. Tečete po gozdu in pazite na svoj korak. Kar naenkrat ste mimo Observatorija. Makadamsko cesto kmalu zamenjajo kocke, vsaj zdi se mi, da so še. Bodite zelo pozorni kam stopate saj je ta podlaga izredno nevarna za padec ali zvin. Predvsem, če je mokro. Ko pritečete po klancu navzdol, na ravnino, bo spet malce težje ampak v daljavi se že slišijo zvoki iz cilja. Glasba in navijači so vedno glasnejši. Tecite skupaj vsi trije, skoraj ste že zmagali. Tek ob Ljubljanici, še malo, slišite že napovedovalca. Nikar ne izpustite duše v zadnjih 500 metrih. Raje se primite za roke in stecite v skupno zmago. In ne pozabite: skozi cilj mora trojka priteči skupaj.
Kaj pa tempo?
Toliko raznoraznih napotkov, kako izbrati tempo – pa nič. Tempo mora ekipa izbrati glede na najšibkejšega tekača. Idealno je, da ste kakšen tek opravili skupaj, ni pa to vedno izvedljivo. V tem primeru uporabite trik v naslednjem odstavku.
Nadvse pomemben je počasen začetek! Dodajte svojemu povprečnemu času na zadnjem pretečenem maratonu od 30 – 45 sekund, če tečete 29 km oz. na polmaratonu ali kakšni krajši tekmi v primeru, da se pripravljate na krajše trojke. Vsaj prvo tretjino tekme ne tecite hitreje! Bo težko, morda vas bodo vsi prehitevali. Ampak verjemite. Ubije te prehiter začetek. Videli boste, kako bodo vsi tisti, ki so se precenili in jih je vzdušje poneslo – shodili v zadnji tretjini.
Ko boste imeli pred seboj še tretjino tekme, naredite pri sebi “inventuro”, koliko moči še imate in tempo prilagodite temu. Seveda je “predsednik inventure” najšibkejši tekač.
Za konec: NA JURIŠ!
Na koncu nam vsem skupaj želim odličen nastop. Brez poškodb. Z obilo dobre volje. Če boste med tekom postali utrujeni in si želeli, kdaj bo že vsega konec, kdaj bo cilj, se spomnite, da tečete na že 66. Teku trojk deloma po poti okupirane junaške Ljubljane. Mesto je kljub temu, da je bilo ločeno od zaledja celih 1171 dni z bodečo žico dolgo 29.663 metrov in med katerimi je bilo 69 bunkerjev in praktično spremenjeno v koncentracijsko taborišče, uspelo po skrivnih prehodih skrbeti za ranjence, partizane in prebivalce. Delovale so skrivne tiskarne, oddajal je radio Kričač. Ljubljana se ni nikoli vdala. Zato je po vojni postala simbol kljubovanja in upora okupatorju.
S to prireditvijo praznujemo dan zmage in prav vsaka trojka, ki bo pritekla skozi cilj, bo zmagovalna.
Razpis za trojke je dosegljiv na povezavi: TEK TROJK 2024.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Zadnjič sem pisala o pozdravljanju med tekači in moram priznati, da sem na današnjem teku opazila, da bo potrebno še veliko pisanja in opozarjanja, da se bo zadeva popravila. Ni pa brezupna. Predlagam: čeprav se vam zdi neumno, da pozdravljate, vseeno pozdravite. Tako se bo morda nivo dvignil vsaj na tistega izpred desetih let.
Danes pa bi rada napisala nekaj o obnašanju tekačev na progi, na teku v naravi, v parku, gozdnih poteh. Ne le tekačev, morda tudi sprehajalcev, kolesarjev. Kajti tudi tukaj naj bi veljala nekakšna pravila kulturnega obnašanja. Poleg dejstva, da ne smetimo, seveda.
Tečemo (kolesarimo, se sprehajamo…) tako, da ne motimo drugih. Veliko nas je, ki smo radi v naravi: prehajalci, pohodniki, kolesarji. Ves čas pa moramo biti pozorni na okolico saj se lahko hitro zgodi kaj nepredvidljivega.
Po mestu teči ni najbolj primerno, pa vendar so nekateri tekači primorani vsaj del poti preteči, da pridejo na teren, kjer je za tek bolj primerno in varno okolje. Na primer iz centra mesta moraš priteči nekam na obrobje ali v park. Temu vrste teka se reče potovalni tek, ko praktično potuješ iz ene točke na drugo. Tečemo previdno, pazimo na promet, someščane… Če je gneča, je občasno potrebna tudi hoja. Ne pozabimo – najprej smo pešci in šele potem tekači.
Spominjam se članka izpred let, v katerem se je avtorica razpisala o tekačih in o tem, kako zelo moteči so. Medtem, ko si nekdo ogleduje izložbe ali sedi s prijatelji na kavici, mu gredo mimo tekajoči enostavno na živce. Zato moramo dejansko biti obzirni ter da sprehajajoče in sedeče osebke zaobidemo. Če pa nekatere moti že samo pogled na nas, je pač njihov problem.
Tekači smo lahko moteč element v prometu. Zato je pomembno, da upoštevamo cestno prometne predpise. Tecimo po pločnikih in skrajno desno oz. izven naselij po levi strani cestišča.
Bodimo vidni. Oblečeni v pisana oblačila, predvsem ob slabem vremenu ali v mraku in ponoči ne pozabimo na odsevna oblačila in dodatke ter seveda lučko.
Ne tecite s slušalkami v ušesih, to je lahko smrtno nevarno!
Večkrat se zgodi, da pelje kolo ali avtomobil čisto mimo mene.
Tek po parkih je že prijetnejši in bolj svoboden. Pa vendar je ob določenih urah in dneh tudi na teh poteh lahko veliko ljudi. Sprehajalci, mlade družinice z otroki, kolesarji, skiroji, celo na kakšen motocikel lahko naletiš.
Smiselno se je “prometnim uram” izogniti. Žal se jih veliko tekačev ne more. Bodisi zaradi delovnika ali drugih obveznostih.
V takih primerih mora biti tekač pozoren na svojo varnost in na varnost drugih. Lepo bi bilo, če bi se ljudi vsaj deloma držali svoje desne strani poti, tako da je srečevanje lažje in varnejše. Tako nas bodo hitrejši lažje prehitevali in mi bomo lahko lažje in varneje prehitevali počasnejše. Tukaj naj omenim še nekaj: ko menjujete smer preverite, da ne boste skočili pred nekoga za seboj (škarjice). Podobno velja za ustavljanje. Če si želite npr. zavezati vezalko, se umaknite na stran in se šele nato ustavite. Lahko pride do naleta. Si predstavljate nalet tekačev in sprehajalcev?
Veliko ljudi, žal, hodi po sprehajalnih poteh vštric in tako zasedejo celotno pot, tako da jih je zelo težko zaobiti. Lepo bi bilo, če bi bili vsi skupaj sposobni misliti tudi na druge in biti uvidevni do vseh.
Nekateri sprehajalci, svoje ljubljenčke ne vodijo na povodcih. Psi prosto tekajo naokoli, ovohavajo, lulajo, kakajo, se igrajo in tudi tečejo.
Predlagam, da mimo spuščenih psov tečete previdno, počasi. Po potrebi se ustavite in bodite sproščeni. Strokovnjaki odsvetujejo očesni kontakt v primeru, da je pes agresiven. Od tu naprej pa žal lahko samo še upamo, da je lastnik v bližini.
Najlepše je, če lahko tečete izven mesta. Zunaj, v naravi. Med polji, travniki, po gozdovih. Potrebna je sicer večja previdnost zaradi tekaške podlage, morda je posledično tudi hitrost manjša – ampak glava nam bo hvaležna saj tečemo v miru in ne nazadnje, ni nam potrebno skrbeti za “tekaški promet”. Ni se nam potrebno ukvarjati z analiziranjem sprehajalcev v smislu, kam bo kdo zavil, se bo morda ustavil, nas sliši in ali je pes na povodcu ali se ga le ne vidi.
Tekaške skupine
Ker je tekaških skupin vedno več, se moram dotakniti tudi teh saj močno posegajo v tekaško okolje.
Tek v skupini je lahko prijeten, zabaven. Hitro mine in lahko daš tudi več od sebe, saj te sotekači nevede motivirajo, da greš hitreje, da tečeš dlje. Vzdušje je lahko veselo, veliko se govori, smeji … in človek hitro pozabi na okolico. Prevlada nekakšen čredni tekaški nagon in ljudje hitro pozabijo, da niso sami na tekaški trasi. Hitro je ves svet njihov. Tečejo strnjeno, eden ob drugem, prevečkrat tako, da jih je težko zaobiti ali se srečati. Pač, pozabijo. Od sreče in tekaške vznesenosti.
Veliko je odvisno od trenerja. Trener je vodja, kot direktor v podjetju ali učitelj v razredu, če hočete. On določa klimo in postavlja pravila obnašanja. Pravi trener vodi in opozarja: “Tecimo po desni, nismo sami!” ” Bodimo pozorni do drugih”. Takšne tekaške skupine imam rada. Uvidevni so, pozdravljajo, odzdravljajo, vidijo, slišijo in so prijazni.
Tistih drugih se pa kar malo bojim. Tistim drugim pravim sama pri sebi: tekaške horde. Kot praljudje, ki se podijo za plenom. Povsod so. Slepi in zavarovani v svoj svet. Tečejo mimo, brez pozdrava. Ojej, si mislim.
Bodimo uvidevni in prijazni drug do drugega. Se vidimo na terenu.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Vsak tekač bi moral poznati osnove tekaškega bontona. In najpomembnejši je prav gotovo: tekaški pozdrav.
Bontón (iz francoščine, pomeni dober ton) je skupek pravil spodobnega vedenja v družbi (vir: wikipedija, 5.3.2024 ob 20.00).
Vsekakor v družbi obstajajo določena pravila, katerih se ljudje držijo v družbi in v vsakdanjem življenju. Vsi poznamo splošno znane čudežne besede, ki so osnova vsakega bontona: prosim, hvala, oprostite. Pozdrav in odzdrav. In katerih se vsi skupaj poslužujemo premalo. In na katere tudi premalo opozarjamo otroke.
V knjigarnah je na voljo več vrst bontonov od tistih za otroke do poslovnih bontonov.
Nisem pa še zasledila tekaškega bontona, čeprav smo s tekači v Tekaškem forumu o tem že na veliko razpravljali. Zaslužili bi si ga, pa kakorkoli to že vzamemo.
Pozdrav – osnova kulturnega obnašanja
Kakšnih sedem let sem imela, ko sem se s svojim novim kolesom vsaj že desetič peljala mimo sosede in jo pozdravila z glasnim: “Dober dan”. In soseda mi je vedno glasno odzdravila z “Dober dan, Mojca!” No, enajstič mi je prijazno dejala: “Mojca, ni ti treba vsakič pozdraviti, ko se pripelješ mimo!” Dvanajstič nisem šla mimo, ker se mi je zdelo čudno, da se peljem mimo brez pozdrava zato sem zavila v drugo smer.
Spominjam se tudi neprijazne gospe, katero sem dolgo časa pozdravljala in sva se na koncu po “bojnem” posvetu s prijateljico odločili, da dotične gospe ne pozdraviva več, ker nikoli ne odzdravi. Gledali sva jo v oči in šli mimo. Mislim, da gospa ni opazila ničesar.
Ljudje smo občutljivi na pozdrav, saj je osnova bontona. Pozdravimo, ko pridemo v službo, urad, trgovino. Na obisk, domov, kamorkoli. Pozdrav je dolžnost in osnovna vljudnost. Pozdrav in odzdrav, seveda. To sta nerazdružljiva dvojčka, vsaj tako bi moralo biti. Kdor ne vrne pozdrava je enostavno neolikan.
Tekači se pozdravljamo
Se tekača, ki ti priteče nasproti ali tekača, katerega prehitiš – pozdravi ali ne?
Absolutno, DA! Tekači smo pleme, ki se med seboj pozdravlja.
Ima pa tekaški pozdrav več variant, odvisno od situacije in stanja tekača. Lahko je to glasen “zdravo”, “živjo”, “dober dan”, “hojla”, “crkcrk”. Lahko je vzpodbudna beseda kot “dober tempo”, “bravo” ali kaj podobnega. Lahko je pozdrav z roko, pa tu ne mislim rokovanja, ker za kaj takega med tekom navadno ni časa. Z roko nakažeš pozdrav, dvigneš dva prsta ali palec (sredinec odsvetujem – ali pač), lahko celo salutiraš, če želiš. Pomežikneš. Včasih pa vse to predstavlja prevelik napor ali motnjo med tekom. Tedaj zadostuje očesni stik, nasmeh, kimljaj z glavo. Kar nekaj variant in gotovo je še kakšna, ki je tu nisem omenila. In ki ti ne vzame preveč moči.
Gotovo se strnjate z menoj, da vam vsak odzdrav doda nekaj moči in motivacije. Morda celo občutka pripadnosti in razumevanja. Podobno kot te ignoranca pozdrava nevede tudi razjezi.
Tekaška teleta
Mene dobesedno razkuri situacija, ko tečeš, pozdraviš, osebek pa ob očitnih znakih, da je priseben in te je opazil, teče naprej oz. mimo brez pozdrava. Nekateri še prav začudeno gledajo. Kot teleta.
Odkar sem postala starejša tekačica se mi zdi to res idiotsko. Še posebej, če je “tekaško tele” moškega spola. Ob takih primerih si rečem, moških ne pozdravljam več prva. Zakaj?
Prvič, ker sem ženska in drugič, ker sem starejša od večine moških osebkov, ki ne odzdravijo.
Vidite, tukaj pa ne pride v poštev samo poznavanje Tekaškega bontona ampak tisti tistih drugih.
No, vsem tem osebkom je namenjen ta sestavek in prosim, da si shranite nekam v male ali velike možgane: ČE TE NEKDO POZDRAVI, SE ODZDRAVI!
V hribih je to nekaj čisto normalnega. V hribih se pozdravlja. No, tekači se tudi pozdravljamo. In to ni le normalno – to je osnovna vljudnost.
Sem pa opazila še nekaj zelo zanimivega. Kadar tečem zgodaj zjutraj, to so navadno dolgi teki, smo tekači bolj redki. Tu mislim na res zgodnje ure ob sončnem vzhodu, ko se dan šele prebuja in večina še spi. Takrat se, čudežno, pozdravljamo vsi. Prav vsak tekač pozdravi ali odzdravi. In pozdrav je res iskren. V jutranjem mraku se vsakega tekača iz srca razveseliš, ker veš, da bo pozdrav PRISTEN.
In potem, po treh urah teka, nekje od devete ure, ko počasi končuješ s treningom in se večina tekaškega sveta šele prebuja, je stanje povsem drugačno. Na primer na kakšni tekaški prometnici kot je ljubljanska PST. Takrat pozdrav postane instanten kot Vegeta, iskren pozdrav redkost in takrat komaj čakam, da svoj tek zaključim. In si rečem: naslednjič grem še bolj zgodaj.
Opravičljiva stanja za tekaško nepozdravljanje
Kadar tečem, vedno pozdravim. Razen takrat, ko ne. Enačba drži.
Tekaški trans
Tekači dobro veste, kaj je to “tekaški trans”. To je nekakšno nadnaravno stanje, ko si sam s tekom, ko padeš sam vase in okolica izgine. Včasih je to posledica tekaškega navdušenja kot “runners high”, visoke osredotočenosti na sam tek, tekaški teren, hitrost, tehniko. Če padem sama vase na terenu, kjer ne pričakujem tekačev in sem v tekaškem transu se včasih zgodi, da tekača enostavno ne vidim oz. registriram. Takrat ne pozdravim in verjamem, da tudi odzdravim ne. Ali bolje. Odzdravim z zamikom potem, ko lahko vdihnem in ko je tekač, kateremu bi pozdrav morala vrniti, že daleč stran od mene.
Tekaška otopelost
To je stanje, ko je tekač popolnoma utrujen, otopel, brez energije, moči, na robu kolapsa. Izgubljen sam v sebi. Ja, se zgodi. Navadno takrat, ko se preceniš ali narobe oceniš razmere. Praktično si na robu preživetja. Tečeš in dihaš, da preživiš do konca in maksimalno hraniš moči. Ja, moč ti lahko vzame tudi osredotočenost na okolico, na ljudi okoli sebe … Zadeva je nevarna, verjetnost padcev visoka. Pozdrava sotekača ne opaziš ali pa enostavno nimaš moči in/ali volje, da bi se odzval.
Fizične omejitve posameznikov
Poleg zgoraj naštetega pa seveda obstajajo tudi zdravstvene omejitve posameznih tekačev. Od slabovidnosti do nagnjenosti za padce ter še kaj. Tako se mi je večkrat zgodilo, da sem že od daleč nekoga navdušeno pozdravljala a se je izkazalo za zmoto, ko se je oseba približala. Pretirano mahanje in kričeče pozdravljanje sem tako raje opustila.
Tekaška toleranca
Zaradi morebitnega tekaškega transa ali otopelosti in morebitne slabovidnosti sem glede pozdravljanja zelo razumevajoča. Navadno takšno stanje na sotekaču lahko opaziš tudi sam, če si pozoren. Če bi se želeli glede tega bolje podučiti predlagam, da tekače opazujete na kakšni dolgi tekaški tekmi, v zadnji četrtini maratona, na primer. Takrat se lepo vidi. Kdo je padel sam vase, kdo leti kot v transu in kdo je na robu preživetja, otopel sam s seboj. Če je hudo, se takemu človeku ponudi pomoč.
Dragi tekači in ostali morebitni bralci! Prav lepo vas pozdravljam! Do naslednjič.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Leto 2023 je bilo tekaško zadovoljivo, saj mi je končno spet uspelo preteči maraton. Pa čeprav prav potihoma mislim, da si ga nisem ravno “zaslužila”, glede na malo število pretečenih kilometrov.
Vendar stvari niso več take, kot so bile nekoč.
Skušam teči bolj z glavo. Zakaj? Da bom lahko še dolgo tekla, brez poškodb oz. s čim manj bolečinami. Tek potrebujem kot hrano in vodo. Je praktično del telesne in mentalne higiene. Hrana in voda mi omogočata fizično preživetje, tek pa mentalno. Prinaša mi nekakšno ravnovesje. Na nek način me prizemlji in hkrati osvobodi, prežene nepotrebne strahove, pomaga videti stvari jasneje, pomaga živeti.
Tek mora biti. Brez njega nisem prava jaz. Maraton pa lahko pogrešam.
Tek je smešen. Če ne tečem me vse boli. Vključno z dušo. Če tečem, me tudi kaj boli ampak na dober način. In kasneje se bolje počutim.
V letu 2023 sem pretekla 705,21 km v povprečnem tempu 7:20 min/km kar mi je vzelo vsega skupaj samo 86 ur, 11 minut in 11 sekund. Ob tem sem naredila za 6.139 m vzpona.
Marsikomu ta številka ne pomeni nič ali pa zelo malo. Kakorkoli pa vam lahko zatrdim, da številka ni visoka. Vendar mi takšna količina teka v zadnjih nekaj letih povsem ustreza. Ob predpostavki, da starejši tekači potrebujemo več regeneracije, je to čisto v redu. Stvar deluje.
V letu 2023 sem zabeležila tudi dve tekmi. Polmaraton v Bovcu in maraton v Ljubljani. Na obeh sem dosegla osebni rekord “v obratnem smislu”. Letos sem namreč tekla obe tekmi najpočasneje. Ampak cilj je bil – preteči maraton. Preteči maraton je že samo po sebi zmaga.
Poleg teka beležim še vožnjo s kolesom in planinarjenje.
Kolesarskih kilometrov se je nabralo gotovo več kot 320 zabeleženih in so predvsem posledica kolesa kot prevoznega sredstva.
Na koncu pa dejavnost, ki sodi ob bok teku. Gorništvo, planinarjenje, potepanje po naših prečudovitih hribih.
Gore, planine, hribi. Ko se čas ustavi, če si le dovolimo. Tam gori je drug svet. Najlepši. Čist. In jasen tudi kadar dežuje.
Pohodniških kilometrov se je nabralo 265 km v daljino in 14.120 metrov v višino. Precej približne številke.
Spodaj navajam nekaj nepozabnih planinskih tur, ki sva jih opravila s Fricem sama, še večkrat pa skupaj z najinimi dragimi prijatelji.
Iz poti na Polhograjsko Grmado (898 nm), 4. 2. 2023
Štartala sva v Dvoru mimo Kuclja proti Lovski koči na Malo Grmado in nato naprej na Polhograjsko Grmado. Povratek po drugi strani nazaj do Lovske koče in nato po isti poti nazaj na obvezen postanek Pr Andrejcu.
Gradišče, Velika planina, 10.2.2023
Super zimski izlet, midva z derezami in v pohodnih čevljih, Bojan pa je imel s seboj še turne smučke. Ko se je iz vrha Gradišča pognal navzdol sva samo še slišala: “Jodldudldiiii…”
Iz poti na Utik, 23. 2. 2023
Tole je bil bolj tekaški izlet v solo izvedbi. Krožna pot okoli Utika in Klobuka, mestoma markirana pot. Ampak moje skrite stezice so prijetnejše. Sedaj veste zakaj se naselje pod Utikom imenuje Podutik.
Pogled iz stolpa na Orlah, 26. 2. 2023
Prijeten pohod s prijateljema z Iko od Sv. Urha na Orle. Razgled iz vrha novega stolpa je vreden ogleda.
Sivka, 4.3.2023
Tura od Pasje ravni do Sivke in nazaj, križem kražem v snegu po gozdu in med smrekami.
Pasja ravan, 4.3.2023Peštota – najvišji vrh Toškega Čela, 10.3.2023
Leta 2023 je posebno tudi po tem, da sem v tem letu prvič osvojila najvišji vrh Toškega Čela. Vedno smo samo vedeli, da je tam nekje… 10. marca 2023 pa sem ga le odkrila in ovekovečila.
Štefanja gora, 18.3.2023
Leta 2023 sva bila tudi prvič na Štefanji gori. Luštno!
Pogled proti Kočni in Grintovcu iz poti na Štefanjo goro, 18.3.2023Potepanja po Kamenjaku, 15.4.2023
Kamenjak ni hrib, je čaroben polotok v hrvaški Istri katerega sva z najinima dragima prijateljema prehodila po dolgem in počez, praktično v vseh letnih časih. Neprecenljivo.
Planina Prevala – Bornova pot, 6.5.2023
Tudi na Planini Prevala sem bila v letu 2023 prvič. No, vsaj po poti tunelov – Bornovi poti.
Jelovica – iz poti na Vodiško planino, 21.5.2023
Jelovica in njeni temni gozdovi… mestoma sva se malce zgubljala ampak kdor išče – ta najde. Tudi midva sva.
Jamnik, 21.5.2023Na Toško Čelo, 15.7.2023
Jp. Ni bil jurček!
Potepanja po Polhograjskih dolomitih, 23.7.2023
Kadar ne veš kam – Polhograjci so vedno pri roki. No, pri nogah.
Iz poti na Malo košuto, pot precej izpostavljena, slabo markirana oz. markacij sploh ni. 29.7.2023.Mala košuta, 1790 nm, 29.7.2023
Mestoma grozljivo. Markirano? Uf!
Slap Gorejca, 6.8.2023
Toliko fantastičnih poti!
Pravljične poti Loga pod Mangartom, 6.8.2023
Ali je sploh še kje lepše?
Iz poti na Nemške glave (1597 nm), 7.8.2023
Adrenalin… brezpotje … včasih se je potrebno obrniti tik pod vrhom.
Slap Zaročenca, 7.8.2023
Slap Zaročenca sva pa le našla. Čeprav sva Poročenca.
Iz poti Od Mlinča na Mangartsko sedlo (2055 nm), 8.8.2023
Dobro sva se nahodila in prav hvaležna sem, da sva šla na Mangartsko sedlo enkrat še v pohodnih čevljih. Super tura, čudoviti razgledi.
Velika korita Soče, 9.8.2o23
Itak vemo, da je to ena sama čarobna pravljica.
Krožna pot Loške Koritnice, 10.8.2023
Prijetna pot, lepi razgledi, mir in tišina.
Pragozd pod Jalovcem in Mangartom, 10.8.2023
V tem gozdu pa prav čakaš, da se prikaže kakšna vila ali pa vilinec. Čarobno.
Od Sedla pod Mangartom do vznožja vzpona na Mangart, 11.8.2023
Prvoten plan je bil vrh, vendar je vzpon preprečilo slabo počutje. Sva pa vneto čakala na najina junaka. “Tam gor sta! Ju vidiš?”
Mangart je padel! Bravo!Razgled iz Velikega Selišnika (1952 nm), 14.8.2023
Veliki Selišnik se nahaja poleg bolj znanega Viševnika. Je pa pot na Veliki Selišnik toliko bolj zahtevna. Ženski del odprave je bil (beri: sem bila) kar malo siten.
Dom na planini Korošica, 10. september 2023
Kako lepo! Lepo je bilo biti tukaj skupaj s prijateljema in z Iko.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Ste kdaj pomislili, da bi pretekli maraton? Večina, ki to bere, seveda je. In ga je tudi že pretekla. Pa vendar: zakaj?
Teči dlje …
Vsakega dolgoprogaša očitno nekoč tozadevno ” nekaj zadene”. Mene osebno je ideja o daljšem teku dobesedno zadela na moji “šverc tekmi” -na teku trojk konec 80.ih prejšnjega stoletja. Če sem čisto iskrena je botrovalo celo malo … zavisti.
“Zakaj nekateri lahko in zakaj drugi ne moremo. Ali celo ne smemo. Zakaj mislimo, da ne smemo? Zakaj mislimo, da ne moremo, če sploh nismo poskusili?!”
Sanjarjenje ali bolj po tekaško: nekakšna pred vizualizacija, kako (tudi) jaz pretečem 28. kilometrov in si dokažem, da zmorem! Tudi jaz. Da zmorem morda še več – še dlje od 28. km!
Misel o maratonu se je zasidrala vame! Z vsakim letom in z vsakim nadaljnjim Ljubljanskim maratonom, ki sem ga (živim v Ljubljani) je postajal “virus Circus” v meni močnejši, agresivnejši. Danes je kroničen ;).
“Če bi bila prepričana, da je varno tudi za ženske. Če bi imela nek tekaški program. Čas za trening.”
Ja, včasih do informacij ni bilo tako lahko priti. Danes pa nas bombardirajo že z vsem mogočim, tako da imamo povsem drugačen problem.
Ampak danes vemo: ja, ženske lahko tečemo maraton, že dolgo to vemo. In treniramo lahko po identičnem planu kot moški. In zaradi tega ne bomo prekmalu umrle in vseeno bomo lahko rodile.
Letos so ukinili eno od odličnih prilog Dela – Polet. In mnogo danes že starejših tekačev smo ravno v njem našli to potrditev. Ter našli tekaški plan za trening maratona. In krajših razdalj.
Marsikdo, ki se je takrat okužil s tem virusom ga nosi v sebi celo življenje. Virus Maraton Circus.
»Ste kdaj pomislili, da bi enkrat v življenju pretekli maraton? …
»Maraton je čarobna beseda. Marsikomu spremeni življenje, …«
Dandanes je polno tekaških nasvetov, revij, knjig in filmov.
Priporočam ogled ogled kultnega švicarsko-francosko-belgijskega dokumentarnega filma o teku: “Free to run” , oz. naslovljeno v Slovenščini “Maraton!”. Leta 1972 je v Švici pričela izhajati švicarska mednarodna tekaška revija SPIRIDON. Takrat je bil tek čisto nekaj drugega, sama se spominjam. Predvsem privilegij moških. Od tu tudi ta neumna zakoreninjenost v ženskih glavah, da me ne zmoremo.
Spiridon je podiral meje. Ni bil samo revija. Bil je gibanje. Pomagal je ženskam, da svobodno stečemo. Tek na dolge proge, pravica do maratona, je ženskam pomagala tudi pri emancipaciji. Spiridon je podiral predsodke. Preselil tek ven, med ljudi.
Danes skoraj ne moremo verjeti, da včasih tek ni bil samoumeven in da je bil le privilegij moških.
In prav tek na kraljevski razdalji, to je dvainštiridesettisočstopetindevetdeset metrov, najbolj navdušuje.
Kar poglejte okoli sebe
Vse teče, nori…. in tudi vedno več ljudi na takšen ali drugačen način, živi od teka. Toliko kot je danes tekaških trgovin, klubov, tekaških skupin, trenerjev, svetovalcev in ostalih bolj in manj potrebnih “spremljevalcev teka”, jih ni bilo še nikoli. Vsi obljubljajo pomoč pri pripravi na tek v maratonski razdalji. In podobno kot si vsak želi vsaj enkrat v življenju priti na Triglav, si želi vedno več ljudi preteči maraton vsaj enkrat v življenju.
Pa poglejmo nekaj tekaško maratonski mejnikov, katere povzemam po kultnem filmu:
Sedaj čakamo novega rekorderja in sicer kdo bo tisti, ki bo maraton pretekel pod dve uri.
Sicer se je to že zgodilo 12. oktobra 2019, ko je aktualni nosilec rekorda Kenijec Eliud Kipchoge, na tekaški prireditvi INEOS 1:59 Challenge, ki je potekala na Dunaju, dosegel čas pod dvema urama, natančno 1:59:40.2. Vendar se zaradi posebnih okoliščin prireditve, rekord uradno ni priznal. Pred tem je Eliud Kipchoge na posebnem tekaškem dogodku Breaking2 maja 2017 v Italiji tekel čas 2:00:25.
Pa pustimo profesionalce in razmislimo sami pri sebi, zakaj ravno maraton.
Jaz drugega odgovora kot to, da mi maraton predstavlja vrhunec teka, ki me napolni s samo dobro energijo, nimam.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Članek je bil objavljen 8. oktobra 2014 na spletni strani Preberite.si.
Za veliko večino tekačev se približuje DAN D – udeležba na tekaški prireditvi Ljubljanski maraton, ki bo 26. Oktobra 2014.
Osebno se tekaških prireditev preko leta ne udeležujem prav pogosto, a gotovo je ena izmed obveznih tekem, ki se je udeležim, kakšen mesec dni pred maratonom oz. izbrano prireditvijo. Testna tekma namreč spodbudi tekmovalni adrenalin in je tudi odličen pokazatelj tekaške pripravljenosti.
Letos sem tekla kot testno tekmo polmaraton na 2. Konjiškem maratonu. Zadnja nedelja v septembru je primerna za testno tekmo za glavni maratonski nastop konec oktobra ter naravnost idealna za nastop na Ljubljanskem maratonu , ki poteka v zadnjem vikendu meseca oktobra. Letos je to že 19. po vrsti.
Za testno tekmo se pripravljam po podobnem scenariju kot za glavni nastop na maratonu:
Zadnji teden pazim na prehrano in skrbim za zadostno hidracijo
Zadnjič preverim superge, v katerih bom tekla maraton ter izberem celotno tekaško opremo
Odločim se za okvirno taktiko teka na testni tekmi, ki naj bi jo uporabila tudi na maratonu
Tak scenarij sem izvedla tudi testni tekmi za maraton v Slovenskih Konjicah.
Prihod v Slovenske Konjice je naznanjal lep dan ter odlično organizacijo. Brez problema sva našla parkirišče ter prireditveni prostor. Stari del Slovenskih Konjic, spremenjen v startno – ciljni prostor, me je naravnost navdušil.
Prevzem startnih številk zgledno urejen, vse je teklo kot namazano. Poleg startne številke in čipa je predvsem mojega navijača razveselila slastna salama, hlebček domačega kruha ter žlahtna vinska kapljica.
V vrečki najdem celo gel za masažo mišic.« To bom pa gotovo potrebovala po tekmi«, pomislim.
Predno se odpravim na start skočiva še na kavico in obvezno na WC. Tam srečam razpoložene sotekačice, malce pokramljamo od odličnem vzdušju v Slovenskih Konjicah. Pade še anekdota o pričetku tekme kar direktno iz stranišča čez start na cilj. Trema pač naredi svoje. Potem, ko počasi »odkapljamo« ena za drugo ven, si zaželimo še veliko užitka na tekmi. Tekači smo si na tekmah tako konkurenti kot zavezniki.
Sledi nekaj razgibalnih vaj in potem počasi odtečem proti osrednjemu delu prireditve. Bliže kot sem, bolj me »stiska tekaška mrzlica« ko nenadoma zaslišim…
… ne morem verjeti lastnim ušesom! Kot bi bila na rock koncertu. Dva dobra komada, bilo jih je še več, zame dovolj! Ob obilici pretežno »postane muske«, ki se je sliši na podobnih prireditvah, sem neskončno hvaležna prirediteljem za vsak dober komad. Kapo dol.
To rabimo na maratonskih tekmah, dragi prireditelji! Tek in Rock´N´Roll gresta z roko v roki!
Foto: Mali konjiški maraton
Sledi razgibavanje in ogrevanje z rahlim tekom. Ob tem se razgledujem po startnem prostoru. Zadevo ocenim popolnoma napačno, zmotim se za ravno 180 stopinj. Deset minut do starta mi končno postane preveč sumljivo, da od 700 prijavljenih tekačev ni še nobenega na startu.
Povprašam redarja. Ta mi prijazno razloži, da ne startamo od »tule dol« ampak »kule gor«. V tistem zagledam startni boks: čisto poln, nabasan poskakujočih, smejočih, veselih, zaskrbljenih, nekaterih celo malce prestrašenih sotekmovalcev.
Uf! Prav hitro se »odsmukam« med navijači do ograje za boks, iščem prehod in ga končno najdem. Vem, da ne smem biti preveč zadaj, vsaj na sredino moram priti, da bom vsaj približno lahko pričela tek v svojem tempu. Na začetku so nas namreč prireditelji opozorili na ozek prehod na začetku trase.
»Nalimam« se še enemu zamudniku za hrbet in odsmukam za njim med poskakujočimi tekmovalci nekje do sredine boksa. Po obrazih okoli sebe presodim, da bi to lahko bilo to. In to je tudi to bilo.
Foto: Mali konjiški maraton
Še tri minute do starta!
Napetost narašča, spodbudne besede, poskakujemo. Bend nažiga v ritmu srčnega utripa.
Odštevamo in že tečemo!
Proga konjiškega polmaratona poteka v dveh krogih s tem, da se na četrtini celotne razdalje ali polovici drugega kroga naredi pentlja za manjkajoče metre. To mi je všeč, ker je lepo razvidno, kdo je pred tabo in kdo kmalu za tabo. Potem pa se grem svojo tekaško igrico, ki ji pravim: lovim – bežim! Mislim, da podrobnejša razlaga kako to gre, ni potrebna. Je pa včasih kar naporna.
Foto: Mali konjiški maraton
Začetek je bil res upočasnjen, ozko grlo namreč tolikšnega števila tekmovalcev ne more spustiti mimo tako, da bi vsak tekel v želenem tempu. Prvih dvesto metrov se potrpežljivo zadržujem, kolikor se pač lahko, kasneje začnem smukati mimo počasnejših tekačev. Na prvem kilometru preverim čas, nisem preveč izgubila. Sicer je pa tako, da je gneča na začetku tekme lahko celo dobrodošla, saj marsikomu prepreči prehiter začetek. To je vsekakor slabša opcija kot izguba nekaj tekaških sekund ob končnem rezultatu. Govorim seveda za rekreativne tekače.
Potem, ko se gneča porazgubi, normalno stečem in uživam v teku na testni tekmi. Tako zelo, da spregledam prvo postajo z vodo. Hitro se oštejem: «Pazi vendar, že drugi kiks danes!« Res je. Dan bo vroč in tudi sicer priporočam vsem, pijte vodo na vsaki postaji! Voda je najpomembnejša, ostali prigrizki in napitki na 21km dirki so manj pomembni. Voda pa je nujna!
Načeloma nisem pristaš uživanja raznih prehranskih in športnih dodatkov. Vendar na maratonski razdalji vzamem kakšen gel. Na tekmi vzamem enega na 10, 20 in 30 km ter preko njega popijem vodo. Več kot tri na 42 kilometrov mi ne odgovarja. Sem pa skoraj prepričana, da bi zelo podoben rezultat dosegla s koščkom banane ali čokolade. Vendar je vrečko gela veliko lažje prenašati s seboj v žepkih, saj se na ponudbo na tekaških stojnicah maratonci ne smemo zanašati. Glikogenske zaloge je pametno nadzorovati in jih maksimalno polniti oz. podaljševati trajanje zaloge glikogena.
Priporočam vam, da ne vzamete gela prvič na tekmi, saj vam je lahko slabo. Preizkusite ga že na kakšnem od treningov. Danes je ponudba gelov ogromna zato preverite na embalaži vsebino. Vseeno je bolje odteči tekmo brez vsega kot vnašati v svoje telo neznane in morda celo škodljive substance.
Sem na dobri poti, da opustim tudi gele ter pričnem tekati naokoli z bananami za pasom. Vedno bolj sem prepričana, da geli in ostali športni prigrizki ter pijače bolj kot tekačem koristijo kapitalistom. Čim večja razlika v ceni je nova vrednota sodobnega sveta. Žal tudi za ceno zdravja sočloveka. Kaj se dogaja s poštenjem? No, pa ne bom tukaj o volitvah.
Prvi krog tečemo polmaratonci in tekači na deset kilometrov skupaj. Ob približevanju cilja prvega kroga, tekmovalci na krajšo razdaljo prično stopnjevati hitrost. Naj vas – dolgoprogaše – to ne zavede. Vztrajajte v lastnem tempu kajti vas čaka še en isti krog.
Drugi krog je bil sicer speljan po popolnoma isti poti a vendar je bilo doživetje popolnoma drugačno.
Foto: Mali konjiški maraton
Če so se mi klanci prvotno zdeli blagi ali se mi je celo zdelo, da jih ni, so se mi v drugem delu postavili skorajda navpično ter pojavili tudi tam, kjer naj jih ne bi bilo. Čudež se je zgodil tudi s kilometrskimi razdaljami, ki so bile kar naenkrat daljše. Vsaj meni se je tako zdelo.
Spremenila se je tudi situacija ob progi, podobno kot na Ljubljanskem maratonu v drugem krogu. Navijači čudežno izginejo, poskrijejo se v hiše, na vrtove in na polja. Ostanejo le tisti najbolj zvesti in srčni.
In take srčne navijače bi včasih najraje kar objela.
Drugi konjiški krog je bil zame resnično veliko težji. Hitrost mi je grdo padla. Sem kljub vsemu pričela prehitro?
Še sreča, da mi je občasno najzvestejši navijač izza kakšnega ovinka zakričal: »Dajmo, Mojca!« Potem je šlo lažje. In potem: »Pazi desno roko!« Kadar zaslišim to, vem, da sem res že »načeta«. To je tekaški izraz za stanje, ko ti počno pojemati moči. Meni so. Sonce je neusmiljeno žgalo, veter je nesramno pihal v prsa in klanec pod nogami nikakor ni hotel izginiti. Kilometer pa se je vlekel in vlekel v neskončnost.
Ampak, ker prijetne stvari vedno hitro minejo, morajo miniti tudi manj prijetne. In tako je tudi bilo.
Pritekla sem na svoj nekje 15 kilometer, ko sem celo ugotovila, da sem tu nekoč že tekla. Vse je bilo tako znano. Pred leti sem res pod Zreškimi termami tekla svoj dolgi tek in delala šest kilometrske kroge v hudem nalivu, ki ni in ni pojenjal. Na cesti ni bilo nikogar, samo jaz ter kakšen avtomobil. Občasno smo se srečali z ekipo nogometašev, katere je trener neusmiljeno gonil v klanec. Pa so tudi oni kmalu omagali.
Foto: Mali konjiški maraton
Naslednji kilometri so bili lažji, moč se mi je nekako povrnila in do cilja sem lahko tekla v dobrem tempu. Občasni klici in spodbude redkih navijačev so to še spodbudili.
Kmalu sem zaslišala vse močnejše zvoke in ciljnega prostora in noge so letele kar same. Še malo. Pred ciljem s strahom preverim še čas nad ciljem in se kar malce oddahnem in pospešim.
Foto: Mali konjiški maraton
Zadovoljna. Spodim glas, lahko bi pa…še malo hitreje…. Zakaj nisi raje… Polmaraton sem pretekla v neto času 1:42:40, absolutno sem bila 7. in 2. v svoji kategoriji… Utihni!!! Dobro je bilo. Slovenske Konjice – hvala!
Tako. Testna tekma je za mano.
Sedaj pa po pameti do maratona. Čaka me še podrobna analiza stanja in postavitev tekaške taktike. In ne smem pozabiti paziti na telesno težo in na spodbujanje tekaške hitrosti. Z daljinci je pa do maratona nepreklicno konec.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Končno lahko spet napišem eno maratonsko poročilo.
Na dvajseto obletnico svojega prvega maratona sem namreč pretekla petnajstega – na Ljubljanskem maratonu. Če bi bilo vse “po planu” in brez presenečenj – bi bil to 20. maraton. Pa ne bodimo pikolovski.
Tokrat je bila pot do maratona zelo dolga – celih pet let. Vmes se je zgodila korona in še marsikaj. Ko se z mojim najboljšim maratoncem peljeva na start razmišljam o vsem mogočem. Vzponi in padci. Veselje in bolečina. Žalost in sreča. Ko si sam – v vsem. Od starta do cilja.
Pa hiter skok čez teh dobrih 42. km. Če sem jih jaz pretekla, jih boste pa vi prebrali.
1. km
Stojim v boksu, ogrnjena v pet let staro rumeno polivinilasto pelerino, katere je nekega davnega maratona delil Interšport na startu, ker je deževalo. Ta pelerina se me drži… tudi zadnji polmaraton tu v Ljubljani 2021 je bila z mano.
Sama sem. V množici. Pelerino kmalu slečem, tekaška telesa oddajajo toploto zato je ne potrebujem. Komajda slišim start, počasi se pomikamo in predno pridemo na startno črto mine celih deset minut.
Pelerino zvijem v rumeno žogo. Gledam, kje je moj Fric. Danes ima pomembno nalogo maratonske podporne ekipe – spremlja namreč mene, Nino in Clementa ter Nininega kolega ter njegovo punco. Predvsem na slednjo mora dobro paziti.
Zagledam ga, hiter objem in poljubček, pustim mu pelerino za naslednji maraton in končno počasi stečem. Stroj mašina tolče in zavija ampak tokrat se je energija nekam izgubila. Ni mi padla v srce.
27. Ljubljanski maraton, foto: getpica.com
Tempo 6:34 min/km.
2. km
7. Ljubljanski maraton, foto: družinski arhiv
Paziti moram na čas, da ne bom prehitra. Nimam dovolj treninga v nogah, paziti moram, da v drugi polovici ne crknem. Zadala sem si cilj 7 minut na kilometer ampak ne gre. Pazim, da ne grem hitreje od 6.30 in se nasmehnem, kako sva se s Fricem pred 20 leti, ko sva svoj prvi maraton pretekla skupaj, ves čas opozarjala: ne smeva hitreje kot 6 minut na kilometer.
Tokrat je bil 6:32 min/km. Hitreje bi bil samomor ali bolje precej verjeten odstop in trpljenje po nepotrebnem.
3. km
Gledam pod noge in na sotekače pred in ob sebi in predvsem pazim, da tečem po ravnem. Izogibam se nagibom. Seveda je asfalt relativno raven ampak nagib cestišča lahko kasneje povzroči težave. Tiste, ki se jih najbolj bojim – krče. Tekaški zid? Ne, tega me ni strah. Morda nimam več hitrosti ampak vztrajnosti mi ne bo zmanjkalo. Mislim na Frica. 6:37 min/km.
4. km
Lepo je teči dol po Slovenski cesti, v daljavi Kamniške Alpe in jaz v pisani reki tekačev. Letos sem si kupila nove tekaške hlače in ob kraju imajo žepe. V njih imam štiri gele. V zapasnem žepku pa Ventolin. Če me slučajno zvije. Letos mi je astma hotela malce ponagajati. Ampak sem jo ubila s tekom. Spet. Na zahodu nič novega, bi rekel Erich Maria Remarque*, jaz pa grem 6:48 min/km.
Nikjer nisem opazila Braneta z belimi brki… on pa mene tudi ne, ker nisem slišala nobenega navijaškega krika. Tam pri Ruskem carju pa zagledam sestro, mojo Ireno. Stoji ob redarju, v beli jakni in rdečih laseh – dobro vidna. Oddirjam do nje (oddirjam je bolj prispodoba) in jo objamem. Kar nekaj časa sva objeti. Ni samo zaradi maratona. 6:35 min/km.
6. km
Ja, “Ježca moja vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta” je ostala zadaj moje misli so pa še kar tam. Pri Ireni, nečakih, moji mami, ki je leta in leta hodila z nami, navijala, pazila na Nino in Urško. Letos je praznovala 90. rojstni dan in je še vedno prava korenina, jasnih misli in dobrega srca. Kot je vedno bila. Gor po Slovenčevi letim z “nadzvočno hitrostjo” 6:30 min/km.
7. km
Letos je bolje po Slovenčevi, ni listja in ne drsi, čeprav je potrebno ves čas paziti na bele črte. Fric me je na njih večkrat opozoril. Gledam in poslušam, če slučajno uzrem vztrajnostnega navijača Jureta iz Litostroja ampak ga ni videti. Mogoče so šle glasilke ali pa je prišlo kaj drugega vmes. Kasneje izvem, da je navijal za sodelavce. Tekli so desetko. Jure bo moral svoje sodelavce nekako spraviti k pravim razdaljam. Vodo pridno pijem na vsaki postaji. 6:27 min/km.
8. km
Razmišljam, če nisem morda prehitra… že ves čas se okoli mene podita dva zajca za tempo 4:45. To ni tempo na kilometer, žal ga ne zmorem več, včasih je pa letelo še hitreje. Sedaj moram žal dodati dve minuti. Pa nič hudega. Samo da gre. Počasi se daleč pride, kajne? Aja: 4:45 je čas maratona. Jaz pa v tempu 6:18 min/ km – kriva sta zajca – tečem glede na svojo pripravljenost, prehitro naprej.
9. km
Ti novodobni zajci so drugače naštelani. Sama sem bila “zajklja” enkrat v Radencih na polovički (21 km) in za to izkušnjo bom do smrti hvaležna Urbanu. HVALA!!! HVALA!!!!! No, naj se vrnem k novodobnim zajcem. Oni divjajo “prvi krog” (beri: prvo polovico maratona) in drugo grejo počasneje. Ok. Saj je smiselno. Po svoje. No, po njihovo. Po moje pa ne. Ker na ta način bo vsak tekač, ki ni sposoben preteči maratona v cca 4 urah, crknil v drugi polovici. Fasal bo krče. Izgorel. In čez tekaški zid tudi ni tako enostavno preplezati. Z zajcem ali brez. 6:32 min/km.
10. km
Hitro tečem, prehitela sem Barbike… juhu, uau, uau, uau, kakšen face. Največji štos pa dva tekača, ki jih ogovarjata, kako fletno je gledati takšne luštne punce. Mislim, da je bila večina “punc” fantov! So bili …. vsakoletne face. Vitezi dobrega teka. Bravo punce in fantje! Super ste. Obšla sem vas v nadzvočni hitrosti 6:38 min/km.
27. Ljubljanski maraton, foto: družinski arhiv
11. km
Se že malo veselim, mogoče bom videla Urško in Klemna. Moram dobro gledati, če kje stojita. Se spomnim, kako me je nekoč presenetila Manca. Nisem pričakovala, potem pa: Bravo Mojca! Jaz sem malo tudi Manca in malo je tudi Manca Mojca, ker najina imena najini domači (beri mama Vika) ves čas zamenjujemo. Hitrost: 6:33 min/km.
12. km
Prečkamo Celovško, gremo v Dravlje, v tisti del, kjer je “krona navijaškega stvarstva”. Pozorno gledam naokoli, tukaj bi lahko bila moja Urška s Klemnom in cimra Vjeka… pa jih kar ni in ni. Tam blizu Kluba 300 pa evo URŠKA in KLEMEN! “Dejmo mami” in letim, letim in prileti še Vjeka in letim po petko kot na krilih naprej pa pod draveljskimi zastavami proti Kosezam.
27. Ljubljanski maraton, foto: družinski arhiv
Pogrešam Frica. Pred dvajsetimi leti so naju navijači v Dravljah “vrgli na rit”. Tempo: 6:30 min/km. Ampak prosim – klanček čez nadvoz.
13. km
Dajem petke vsem otroškom ob progi, če je le mogoče. Letim še pod draveljskim vtisom mimo koseške tržnice in se spominjam, kako sva skupaj prav tu tekla pred dvajsetimi leti. Tam, kjer letos ni nikogar, jih je bila cela gruča. Podpornikov. Fricovih kolegov… ja, dvajset let je dolga doba. Nekateri so preseljeni, z drugimi smo izgubili stik, pa itak, Frica ni z menoj. In ne nazadnje: nekateri so celo obljubljali, kako bodo sami pretekli maraton. Ampak saj vemo, besede in dejanja – niso v sorodu. Tempo: 6:25 min/km.
14. km
V tem času sem pojedla en gel. Pojem ga vedno pred vodno postajo, da ga lahko nato poplaknem z vodo. Včasih se mi je zgodilo, da sem ga izpustila, pa se je vedno izkazalo, da to ni pametno. Tečem 6:34 min/km
15. km
Vreme je zanimivo. Malce sončka, oblačkov in predvsem preveč vlage. Sama obožujem mraz in sneg na maratonu. O, kako sem letela 2012! Takrat sem si pritekla osebni rekord: 3:26:31. Vsako leto sem bolj ponosna na ta dosežek. Ker ga vsako leto bolj cenim. Tokrat se zna zgoditi, da dodam 2 uri. Ampak, nič hudega. Samo, da mi uspe. Samo, da pridem skozi. Ker če to dokažem – potem je vse mogoče. Presenečeno vidim, da tečem že 1 uro in 38 minut. Čas s katerim sem včasih že bila na cilju polmaratona ali pa bila vsaj že zelo blizu. Tempo: 6:23 min/km.
16. km
V redu se počutim. Nič me ne boli, dihanje zadovoljujoče. Imam moč, nimam hitrosti, ampak vse je v redu in pod kontrolo. Zadnjih pet let me je namreč dajalo vse mogoče. Od bolečin v križu, zvitega gležnja, natrganih ramenskih vezi. Če bom po tem maratonu preveč “razštelana” v smislu razno raznih poškodb in bolečin v mišicah in sklepih – bo to žal moj zadnji. Tempo: 6:32 min/km.
17. km
Tečem proti Vrhovcem, v redu je. Malce se spuščamo. Prečkam prehod s PST po kateri tečem že več kot trideset let in letimo proti Tehnološkemu parku. Na križišču s Cesto na Brdu zaslišim “Mojca, bravo, gremo, gremo…” in zagledam Ano z navijaško druščino. Danes imajo veliko dela. Glavnina tistih, za katere navijajo je že davno mimo in hvaležna sem jim, da so počakali še na mene počasnelo. Sem pa ta kilometer lepo odletela v drncu 6:23 min/km.
18. km
Križarimo po Rožni dolini. Ni preveč luštno, mokra tla in na belih črtah in oznakah na cestišču zelo nevarno drsi. Pomislim, da na to nisem opozorila Clementa, ki teče tam nekje daleč pred menoj svoj prvi maraton. Številke tempa: 6:25 min/km.
19. km
Tečemo iz Rožno-dolinskega labirinta. Nastal je zato, ker so morali organizatorji nekje “doštukati” tisti del trase, ki so jo vzeli zaradi premaknjenega starta iz Kongresnega trg oz. izpred Drame na Ajdovščino. Ob vse glasnejšem skandiranju zavijačev, glasbi in ciljnega prostora pritečemo na Tržaško. Polmaratonci pospešujejo, nekateri pa smo se le dobro ogreli in moramo paziti, da nas ne potegne. Tečem z glavo: 6:33 min/km.
20. km
Spet srečam svoje zajce. Nekje so čakali, ker so bili v prvem delu zelo prehitri. Tečemo skupaj in spet izmenjamo par besed, ko zaslišim tisto znano: “Dejmo Mojca!” in moj Fric. Pridrvi še pravi paparazi Alen, to leto maratonec na počitku. Alenka navija, Meta fotka kot profesionalec. Hvala! Tečem proti polovici maratona in trasa se že loči na softiče in hardiče… Podelim petko mojim navijačem ob poti in dirjam veselo naprej. V mir in tihoto druge polovice maratona.
27. Ljubljanski maraton, foto: družinski arhiv
Tempo: 6:22 km, tečem pa že dve uri in enajst minut.
21. km
Maratonci odvijemo iz Tržaške stran. Na tisto polovico maratona, katere večina udeležencev kateregakoli Ljubljanskega maratona ne bo nikoli spoznala aktivno, kot tekač. Ker če to postaneš nisi samo tekač – si maratonec. Fino se mi zdi. Vedno, ko odvijem stran, ko izločim polmaraton, se počutim nekako svobodna in bolj jaz. Kot bi našla nekakšen mir. Pričakovano je navijačev manj. Zanima me, kakšen čas bom imela na polovici maratona in kmalu izvem: 02:18:27m, tempo v tem kilometru pa 6:35 minut.
22. km
Tečemo čez Mestni log, nirvana. Občasni navijači, hvaležna osnovnošolskim organiziranim skupinam. Delim petke. Počutim se dobro. V desni nogi čutim nekakšno dogajanje ob palcu. Vesela sem, da sem si preventivno nalepila obliže za žulje na predvidena in občutljivejša mesta. Zanima me, če bom ponovno izgubila kakšen noht ali pa vsaj pridelala črnega. Bomo videli. Malce prši, vesela sem svojega šilta. Tempo: 6:37 min/km.
23. km
Zajci so pričakovano nekam mrknili. Najbolje, da jih dam na “ignor”. Sicer bo od njih več škode kot koristi. Če so prvi krog divjali, nato čakali in stali, morajo kot so povedali, sedaj prav počasi teči. Meni takšno menjavanje hitrosti ne odgovarja. Slabo vpliva na psiho in še slabše na mišice nog. Na tak način se hitreje pojavijo krči. Jaz sem pa še vedno ok in vesela, da grizem v drugo polovico maratona s tempom 6:48 min/km. Malce sem upočasnila, vse je v redu.
24. km
Noben kilometer Ljubljanskega maratona ni dolgočasen. Ampak, če bi ga le morala izbrati bi bil to ta del… raaaavniiinaaaa…redki navijači … samota. Kljub množici ljudi okoli sebe, si v resnici čisto sam. Erich* tega ni vedel. Prepričan je bil, da si resnično sam le tik pred blaznostjo in samomorom. Preteči bi moral maraton. Ah ja, kljub temu sem pred več kot 40. leti prebrala vse njegove knjige. Še predno sem pretekla svoj prvi maraton. Ja. Maraton je življenje in tek je kri … in tempo spet 6.48 min/km.
25. km
Iz transa me zbudi glas “Mojca!!!” in zagledam svojo “cimro” Nado. Dobila me je v trenutku, ko sem padla vase. Zbudila me je, da sem spet padla v svoj tempo in hvaležna do neba odmahala in odtekla naprej … noge so se vrtele 6:55 min/km.
26. km
Na desni me pozdravi znan pogled na PST in zadnji del trase mojih letošnjih daljincev. Na tej točki se ob zadnji oznaki obrnem in ko pritečem pred hišo je za menoj točno 25 km. Prava čarovnija. Drevo, kamor sva pred dvajsetimi leti s Fricem ob treningih skrivala plastenke z vodo, še vedno stoji. Danes imam pitnike. Tempo: 6:50 min/km. Če bo šlo tako, me maratonska metla ne bo pometla. Ampak….. pot je še dolga.
27. km
No, pa sem prišla sem, ko se odvije gor na levo in potem imaš občutek, da je samo še gor. Gor in gor. Veliko ljudi hodi, jaz lepo počasi tečem. Hoja pride v poštev le v primeru sile. In tega nimam v planu. Tokrat ne. Niti slučajno! Pomagam si z rokami in tečem, tečem, ko pred seboj zagledam gručo ljudi. Občutek imam, da stojijo. Gledam, kaj se dogaja, ampak ni videti ničesar. Nekateri tekači se borijo s krči, hodijo, se raztegujejo… previdno tečem po sredini in si prisluhnem. V redu sem. Tempo: 7:06 min/km.
28. km
Pri tej razdalji se veliko ljudi zaleti v zid. V milejši obliki se mi je zgodilo pred leti. Hitrost je čisto padla in nekaj metrov sem celo hodila. Ampak je šlo. Če si trma, si trma in iskreno, tistega tako “opevanega” in strašnega tekaškega oz. maratonskega zidu še nisem doživela. Veliko hujši so krči. Bolečina. Energijo se vedno lahko potegne nekako iz pet. Iz asfalta ven. Iz tiste maratonske trme. Zato pa treniramo, kaj ne? Čez “prulske klance” tečem v tempu 6:54 min/km.
29. km
Čez te dolge klance nas spremlja mavrica… v tem času je tiste v centru dobro opral dež. Pravljično je! Mavrično. Tečem svoj mavrični maraton in tečem še za mojega najljubšega maratonca v nespremenjenem tempu 6:54 min/km.
30. km
Ojoj! Kakšen klanc! Mokro cestišče. Drseče črte. Prehodi. Občutek imam, da vsi hodijo. Jaz puzam dalje gor v strmino. Džizus, dušo bom izpustila ampak – hodila ne bom! Vem, da me za to strmino čaka spust v dolino … čuha puha čuha puha in Natalijin navijaški krik me požene do vrha. Klanca. 7:13 min/km.
31. km
Življenje je lepo, pršeči dežek me je osvežil, tečem po rahlem klancu navzdol v Štepanjsko naselje. Imam nekakšno maratonsko moč v sebi in grem, jem in požiram kilometre…. Pritekla sem v daljino, katere letos še nisem pretekla. Najdaljši daljinec je bil dolg samo 30 km. Zato grizemo in letimo navzdol 6:45 min/km. Pred enajstimi leti sem bila pa že v cilju. JP.
32. km
Letim mimo Štepanjca in “elegantno” odpuzam mimo sodelavke, ki teče z menoj in me spodbuja. Hvala Nataša. Dobila sem krila in super je šlo… tečem čez Ljubljanco proti Kajuhovi kjer me spet čaka VZPON! Tempo: 6:49 min/km,
33. km
Uf. Poznam ta del. Tukaj moraš stisniti zobe in zdržati. Samo še 9 km do cilja! Samo še 9 km do cilja. Samo še 9 km do cilja…. ljudje hodijo ob meni…. puzam v klanc, klanc ni žganc, poštevanka – izštevanka – Čumalungma, Kilimandžaro, cigumigu, mačkastrigu, cigu migu mjau… takrat pa: “Dejmo MAMI!!!!” O moja Urška. Moja navijača Urška in Klemen sta se prepeljala iz Dravelj in navijata, dejmo mami, še mal, dejmo Mojca in sedaj pa moram teči vsaj približno, da bo izgledalo. Hvala vama, nadela sta mi krila in po Kajuhovi je šlo… ualalala …tempo 7:13 min/km.
27. Ljubljanski maraton, SUPERVIZOR 😉
34. km
Pleh muska na Šmartinki ne špila pa jim zavpijem “Dejmo no mal igrat! Mi mormo skos tečt, 5 al pa 6 ur, če bo treba!”… “Bomo, bomo…” sem še slišala in čez čas so res spet zaropotali. Pa sem nekako spet lažje premikala svoje krake in metala eno nogo pred drugo čisto po sredini, da me ne bi usekal kakšen krč. Nekaj sumljivega sem začutila. Tempo vrhunski: 7:08 min/km.
35. km
Diham in štejem in tečem… in glej jih moji zajci. Spet pridrvijo nekje od zadaj. “Bomo tekli skupaj do konca?” sprašujejo, nekaj odmrmram, taki zajci te ubijejo, naj tečejo po svoje si mislim… oddrvijo naprej jaz pa čakam na moje zajce, tiste za 5 ur. Ko me bodo pa tisti prehiteli bo alarm, da me kmalu čaka maratonska metla. Kar vidim se, kako se zavihtim na smetarski voz in se slovesno pripeljem v cilj. Tempo: 6:53 min/km , tečem pa že 3 ure in 56 minut. “Ajde, stara”, si rečem “še 7 kilometrčkov, pravljičnih” ter si odvrnem “Ma dej nehi, no, pod noge glej in ne sanjaj pa zajce pri miru pust!”
36. km
“Danes bom popila dve pivi”, si mislim in zadovoljno tečem naprej, saj gremo malce navzdol. Končno. Ampak ne dolgo. Kmalu se spet obrne trasa na levo in fiju fiju navzgor proti Vojkovi. Pridno jem gele. Vse hodi. Jaz sem v redu. Spomnim se na Ventolin in pomislim, da povsem v redu diham samo moči nimam več. Navadno na tej razdalji skušam pospešiti. Kadar mi seveda še ostane kaj rezerve. Tokrat si ne upam. Pojedla sem vse gele. Moram počakati in tečem v tempu 7:05 min/km.
37. km
Pritečem na Dunajsko, tokrat tečemo proti centru. Zdi se, kot bi spet tekli navzgor ampak nekateri pravijo, da se teče “dol v mesto”. Nimam pojma ampak v primerjavi z zadnjim Ljubljancem na tem kilometru veliko lažje tečem. Nimam nobenih izrazitih bolečin, samo tiste splošne, maratonske. Maratonci veste o čem govorim. Ves čas tečem po sredini in pazim, da ne padem. Škoda bi bilo, da se mi sedaj kaj pripeti. Tempo je malce počasnejši. Verjetno se je res teklo navzgor: 7:15 min/km.
38. km
Še dobre štiri kilometrčke in za menoj bo 15. maraton. Večino njih sem pretekla v Ljubljani. Razmišljam, kje so sedaj moji tekači. Fric me bo verjetno čakal na Ajdovščini, ker gre tam trasa v levo proti centru in se kasneje po njej tudi spet vračamo. Ali sta Ivo in Clement uspešno odtekla maraton? Verjetno sta oba že v cilju. Za Nino vem, da je ok. Upam da tudi Taxi Alexi. Lepo se bo ustaviti in iti na pivo in žal mi je, ker Urške in Klemna ne bo. Sicer bi bili kompletni. Tempo: 7:17 min/km.
39. km
Tečem navzdol v železniški podhod in naprej proti Ajdovščini, ko zagledam Aleša na kolesu… gremo zavpije. Od daleč se slišijo glasovi iz cilja in glasno vpitje “Dejmo Mojca!”. Skušam se ustaviti in dati petko Fricu in Ani ampak ne, vpije, “Ne še, ni še konec, teci, teci…!” in odtečem v levo po Tavčarjevi naprej. Tukaj je vse nekako zapuščeno, nekaj redarjev na križiščih ampak sem tako zmedena, da kljub usmerjanju skoraj ne vem, kam naj grem. Fotografov se ustrašim, ampak, hvala, hvala maham in grizem proti 40. kilometru. Tempo: 7:17 min/km.
40. km
Potem, ko odvijem na Resljevo zagledam čudovit razgled na Ljubljanski grad. Razkošje je teči maraton. Razkošje, razmišljam. Dragoceno darilo. Skušam hitreje ampak ne gre. To je to, kar zmorem. In dobro je tako. Vem, da se v cilj ne bom pripeljala z maratonsko metlo. 7:07 min/km.
41. km
Tečem čez Krekov in Mestni trg. Kocke. Blešči se mi. Pazim na vsak korak.
27. Ljubljanski maraton, osebni arhiv
Maham z rokami. Prešeren z Julijo. Težko je. Navijači pa glasno vzpodbujajo. Pomaga. Spomnim se Teka trojk s Fricem. Ubije me klanec na Miklošičevo. Tečem mimo gostov v restavraciji kako srkajo pivo in si mislim, tudi jaz ga bom kmalu. In grizem, grizem Fric, zate grizem in vem, da me čakaš tam za ovinkom. 7:19 min/km.
42. km
Res je bil tam skupaj z Ano sta se drla kot “jesharja”. Naredili smo cel žur tako, da so bili še bobnarji ob trasi primorani bolj nabijati. Hudo! Pomislim, da bi pa res rada pretekla še enega. Tečem po Slovenski ali Dunajski, včasih je bila Titova. Vse prehitevam! In nihče me ne prehiti. Ker ni nikogar!!! Tekaška pista je moja. Pritiskam na plin, vedno rada “prišprintam” v cilj. Zavijam na Kongresni trg, napovedovalec, zvočnik, navijači, “Dejmo Mojca” za bežen trenutek vidim Meto, Natalijo….Tempo: 6:56 min/km.
Kraljevskih 195 mt
27. Ljubljanski maraton, osebni arhiv
Uživam to ciljno ravnino … slavolok pred menoj. Dvignem roke visoko v zrak, zmaga! Pivo! Pica! Sem že v ciljnem prostoru, ki je prazen, dolg in prostran. Uspelo mi je. Ustavim uro. Ej, nisem še za v staro šaro. Bravo Fric, odlična sva.
Skoraj pozabim, da potrebujem medaljo. Kje je kdo? Mi bo sploh kdo čestital? Od organizatorjev nikogar, župana so očitno tudi že začele boleti noge, saj ga spet ni nikjer. Najdem medaljo in finisher majico.
In mojega Frica. In moje ljudi. Te čestitke, dobre želje in stiski rok veljajo največ.
Zaključek
Maraton sem pretekla nad svojimi pričakovanji v času 4:47:45. Osebni rekord najpočasnejšega maratona. Pridelan en majčken žuljček in skoraj prepričana sem, da bom obdržala vse nohte. Mogoče ostanejo celo vsi naravne barve.
Po krajšem raztegu in počitku sem lahko skoraj normalno hodila. Naslednji dan sem se počutila odlično. Nobenih bolečin nikjer. Ne v rami, križu, hrbtenici, gležnju, nič. Kot bi se resetirala. Očitno je, da moram s tem nadaljevati.
* Erich – Erich Maria Remarque (nemški pisec)
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Ob pogledu na belo-zelen transparent mi srce vedno začne divje razbijati. Pa čeprav je reklama za kakšno drugo »zeleno« zadevo v barvah Ljubljanskega maratona. Ali ljubljanskih trojk. Ne glede na mojo udeležbo.
Je maraton lahko rutina?
Po prvem pretečenem maratonu me je skrbelo, če bom vztrajala. Postavljala sem si cilje: preteči maraton pri 42-ih, preteči pri 50-ih… Zato je maraton na nek način je postal obvezen dogodek vsaj enkrat letno. Kot novo leto ali rojstni dan.
Nekaterim dogodkom se živ človek ne more izogniti. Pa vendar nekako ne smatramo praznovanje rojstnega dne ali novega leta za rutino. Prav tako ne maratona.
Čeprav, roko na srce, to z leti lahko postane. Če postanemo apatični, melanholični, naveličani vsega. Tega si ne smemo dovoliti. Moramo najti način, da se iz tega izvlečemo.
Navadno pomaga prav tek. In še bolj tekaški cilji kot je na primer maraton. Sama z motivacijo nikoli nisem imela problema. Tek oz. gibanje v naravi potrebujem skoraj toliko kot zrak. In vsak maraton je vedno bil ne nekakšna nagrada za redne tekaške treninge.
Maraton. Res je sicer, da je vsak maraton dolg 42.195 metrov. Nekateri jih v življenju pretečejo ogromno. Ker je prav vsak drugačen. Pa čeprav bi bil vedno enak, na istem kraju in ob isti uri ter enakem vremenu in pripravljenosti. Vsak maraton napiše povsem drugačno zgodbo. In poti (beri: treningi) prav tako.
Možganov in naših občutij ter doživljanja pač ni mogoče okolupiti.
Slab teden do maratona. Čas za dobro psihično predpripravo. Pregled tekaške trase, pripravo tekaške taktike, opreme, priprava prehranskega načrta pred maratonom…
Čeprav želimo in se trudimo vse organizirati in pripraviti kar najbolj optimalno, nas bo gotovo kaj presenetilo.
Če dobro pomislim je vsako leto isto. Čas gre vedno nekako narobe – ali se vleče ali pa prehitro mine. Zakaj bi ga torej zapravljala po nepotrebnem?
Če bom pripravila kratke tekaške hlače, bo snežilo. Če bom pripravila dolge, bo pretoplo. Navadno se mi zgodi še kaj s supergami, podobno kot danes, ko sem na popoldanskem teku skoraj do kolen zagazila v gnojnico med tekom čez polje.
Superge sem oprala, sedaj se sušijo. Pa bodo v redu ali se bo oblika deformirala? Jaz res ne vem. Vi tudi ne.
Nagaja mi ura, če ji je verjeti, imam utrip kot slon ali želva. Samo še to se manjka, da uničim šilt na kapi.
Gotovo je le eno: panika v zadnjih dveh dneh. Obvezno. Ali bolje – trema. In še bolje: tremopanika!
Čudovito bi bilo to »tremopaniko« razporediti na vsaj deset zadnjih dni pred maratonom.
A ne gre. Kot bi odmrli možgani.
Saj je še dovolj časa. Ne da se mi razmišljati…
In seveda je to tudi čas, ko moramo paziti na hrano. Kaj jesti.
Kako poskrbeti za zadostne zaloge glikogena, hidracijo…
Vsako leto pripravljam prehranski načrt, zbiram informacije, brskam po člankih… na koncu pa naredim kar nekaj po svoje misleč, da se držim reda in dogovora, ki sem ga sklenila sama s seboj, a v resnici je polno nekih prekrškov in izjem.
Grozna sem! Če sem se sposobna zbrcati v superge kadarkoli s taktiko »ne poslušaj tistega glasu« je pri kršitvah s hrano podobno. Le da tu ne poslušam pravega glasu.
Po glavi mi brnijo sami recepti, kaj bi skuhala, spekla… na Kulinariki sem že skoraj abonirana. In še lačna sem ves čas! Saj vem, temperatura pada – apetit pa raste.
Rit pa tudi.
Čisto brez veze, da zaradi požrešnosti pokvarimo strikten tekaški trening in se še zredimo pred nastopom.
Že tako in tako nisem tam, kot bi pravzaprav želela biti.
Teh 14 dni bomo pa že še zdržali in jedli tako kot je treba, kaj ne? Ampak – kako že?
Prehranske finte ali kako pripraviti telo na učinkovitejše kurjenje maščobe
Zadnji teden pred maratonom bi morala preteči 30 kilometrov, da izpraznim vse glikogenske zaloge.
Navadno se to ne priporoča, zadnji dolgi tek naj bi se pretekel vsaj 3 tedne pred maratonom. Tokrat pa en teden?
Razmišljam, da bi to pač šlo. Greš ven, obuješ superge in odtečeš 30 km. Lepo mirno… zmeren tempo. To bi šlo.
Ampak po tem treningu ne bi smeli pojesti prav nič ogljikovih hidratov. Nič ! Samo beljakovine, zelenjavo, sadje … Pa saj to mi je všeč! Ogromna skleda solate in riba. Ogromna skleda solate in velik naraven zrezek… Ampak to je vse! Nobenih izletov v hladilnik in omaro več!
Fino bi bilo, da tudi kavice ne (auč!) ter seveda nič alkohola (ni panike – pivo bo po maratonu še slajše).
Lepši del pa pride na vrsto zadnje tri dni pred tekmo – ko pride na vrsto »carbo loading«. Navali na bele makarone, riž, palačinke …. Predvsem slednje bi šlo brez problemov! Zrezkov in rib bi se pa do tedaj lahko najedla že preko glave!
Najhujša zadeva pri tem načrtu je strah, da se pregrešim in z enim grižljajem uničim vse. Ja, res! En grižljaj uniči vse! Tako pravijo strokovnjaki. In jaz jim deloma verjamem. To je isto kot zgodba o čokoladi in pršutu: bom en košček – na koncu izgine – vse!
In potem bom na startu premalo spočita in brez glikogenskih zalog!
Pa je to sploh zdravo za petdesetletno babnico? Kaj petdesetletno… kmalu šestdesetleno?
Ne vem, res ne vem, bom razmislila. Za tak načrt moraš biti resnično psihično trden, odločen, neomajen!
“Ne! Ne bom čokolade! Ne, hvala! Ne bom poskusila te slastne, čudovite sočne torte! Ne, hvala!” Oh joj, ne vem če zmorem! Mi letos manjka motivacija?
Ah, nehaj, no!
Najbolje se je držati preverjenih zadev in ne eksperimentirati.
Pred maratonom se je potrebno predvsem dobro spočiti. Se naspati. Dovolj piti in primerno jesti vsaj zadnje tri dni.
Še pomembneje pa je: ostati zdrav! Le zdravi bomo na polno po maratonsko uživali!
Konec oktobra je navadno veliko prehladov, viroz, grip in podobnih obolenj. Pazite se tudi poškodb!
Če vas ujame kaj od navedenega priporočam, da se predvsem dobro pozdravite. Maraton je predolga preizkušnja, da bi se je lotevali na pol bolni. Nastop je lahko problematičen že samo zaradi pred kratkim prebolene bolezni, saj telo potrebuje kar nekaj časa, da si opomore. Če boste rinili z glavo skozi zid (in to ne tistega na 30 km) se vam lahko hudo maščuje. In potem res še dolgo ne boste mogli teči.
Brez teka pa ni maratona, kaj ne?
Na koncu naj vam zaupam še eno idejo. Mogoče bo pomagala tudi vam, da čas pred maratonom preživimo kar najbolj optimalno (beri: pametno!)
Poiščite si svojo predmaratonsko mantro!
Tako kot tisto spodbudno misel, ki vas v težkih trenutkih maratona žene naprej. Naj obstaja še ena za čas pred maratonom.
Jaz jo imam!
Originalni članek je bil objavljen na spletni strani Preberite.si
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Po petih letih sem spet stala na startu Bovškega polmaratona. In če sem si pred petimi leti rekla, da naj me koklja brcne, če ne bom prihodnje leto tekla v Bovcu tudi na maratonski razdalji moram priznati, da me je koklja dobro zgrešila.
Udarila mimo za pet let in zgrešila tudi razdaljo.
Pet let je tudi moja doba brez maratona. Kar verjetni ne morem! In letos skrajni čas, da to obdobje presekam. Pred dvajsetimi leti sem namreč pretekla svoj prvi maraton v Ljubljani in sama sebi bi se zdela zelo velika zguba, če ga letos ne bi pretekla ponovno. Pa čeprav čisto počasi. Pa čeprav pridem čisto zadnja na cilj – ampak najprej moram priti do starta. Zdrava in cela.
Zato sem torej v soboto, 16. septembra 2023 stala na startu Blitz Bovec maratona. Bolj zadaj. Počasna kot polž. In odločena, da se na tej tekmi stestiram na polmaratonski razdalji, če sem sploh za na start maratona v Ljubljani.
In kako sem trenirala? Veliko manj kot pred dvajsetimi leti. Tečem le trikrat na teden in vključujem veliko hoje v hrib oz. pohodništva. Tistih dvajset let žal ni čisto brez veze. Potrebujem veliko več regeneracije, veliko manj hrane, ker se kar redim oz. ne morem shujšati ter predvsem več vaj – pretežno razteznih – za celotno telo. Dva teka med tednom sta krajša in sta predvsem “igranje po tekaško” s hitrostjo ali bolje počasnostjo. Ob nedeljskih jutrih pa je čas za moje daljince, ko se izgubljam po poteh PST-ja.
Kmalu po uvedbi daljincev nad 20 km sem ugotovila, da moj plan, ki vključuje število kilometrov, ki bi jih morala preteči, ne deluje. Sem prepočasna! Z grozo sem namreč ugotovila, da sem bila v času, ko sem na primer pred desetimi leti pretekla polmaraton – šele na 14. kilometru. Tako je sedaj moj plan za maraton koregiran iz kilometrov na čas. Daljince v nedeljo tečem npr. “tri ure”. Zaskrbljujoče. Zaskrbljujoče je tudi to, da za 30 kilometrov potrebujem toliko časa kot sem pred desetimi leti potrebovala za cel maraton. Še malo več.
Ogrevamo se. Ogrevanje vodi znanec iz resničnostnih šovov Matic. Žal je vsaj polovica vaj zame neprimernih. Delam po svoje.
Postavim se zadaj, moj najljubši maratonec mi vlije moč kot po navadi. Brez njega me naj tej tekmi ne bi bilo. Hvaležna sem mu. Vedno je z menoj na startu in na cilju. In včasih se pojavi tudi kje na trasi. Nikoli ne vem, kdaj ga bom kje zagledalo.
Počasi stečemo.
Odločena sem, da na začetku ne bom tekla hitreje kot sedem minut na kilometer. To je “hitrost” s katero imam namen opraviti z maratonom. Če mislite, da je to tako počasi, da to sploh ni tek vam moram zatrditi, da se motite. Tečeš lahko še počasneje.
Prva polovica trase polmaratona je hitra, saj se teče navzdol. Zato je bil tudi moj tempo hitrejši vendar sem ves čas pazila in kontrolirala hitrost. Kar sploh ni bilo težko predvsem potem, ko se je trasa zravnala.
Profil proge – polmaraton Bovec
Lepo je bilo teči tam med gorami. Občutek sem imela, da je bilo ljudi precej manj kot pred petimi leti. Morda le lažni občutek, ker sem startala med zadnjimi. Pred petimi leti namreč še nisem bila takšna počasnela.
Tekači smo tekli lepo narazen, nobene gneče, gosposko. S še dvema tekačicama smo kljub temu tekle skoraj ves čas skupaj. Na postajah z vodo smo se izgubljale in kasneje spet srečavale.
V vasi Srpenice smo odvile med hiše, ena od njih kar po telefonu razlaga nekomu, da bo danes moral pač sam skuhati kosilo, ker je šele v Srpenicah! V tej simpatični vasici nas je pričakalo kar nekaj navijačev. Skušam suvereno in strumno teči. Otroci, babice, vaščani … pa me vpraša gospa ob poti: ” Ali ste ve zadnje?” Verjetno mi je padla čeljust čisto nekam dol ampak nekako mi ji je uspelo odgovoriti, da upam, da ne.
Nauk za navijače: nikoli ne vprašajte nobenega tekača na tekmi, če je zadnji!
Seveda nismo bile zadnje! Kar nekaj jih bi moralo še biti za nami. Vsaj tisti, ki so se v prvi polovici polovičke maratona precenili in že tam praktično shodili. Pa tudi če bi bile!
No, na razburjenje sem raje hitro pozabila, saj smo pritekli na makedam, ki vodi proti Soči in je potrebno biti pazljiv. Gleženj imam namreč še vedno rahlo otečen in lepo zavit v bandažo. Pritečemo do stopnic, ki vodijo do brvi čez Sočo. Tokrat ni nobene gneče in lahko celo prav počasi stečem preko brvi… na sredini vseeno raje shodim, saj imam občutek, da me bo katapultiralo v zrak in nato v Sočo.
Pot po drugi strani vodi v Log Čezsoški, gneče ni nobene. Občasno koga prehitim, tečem enakomerno, ni mi hudega.
Na mostu ob slapu Boka sem na “domačem terenu”. Tu sem že večkrat tekla svoje jutranje teke, kadar sva bila pri prijateljih v Čezsoči. Občudujem Svinjak, njegov vrh smo osvojili julija 2020, super tura. Cerkev v Čezsoči se kar noče pojaviti sicer je pa to takooooo dooooooolga vas. Tokrat navijači niso tako ekstremni kot pred petimi leti v nalivu. Mogoče so se le naveličali, saj smo očitno med zadnjimi.
Foto: Blitz Bovec maraton Testna tekma, poročilo
Pritečemo do razkrižja, kjer se maratonci ločijo in gredo po svoje. Mi softiči pa gor v breg. Pomislim, da se že zaradi tega splača na cel maraton v Bovcu. “Bom šla drugo leto”, delam plane brez krčmarja. Nekam vroče mi postane in pljuča postanejo majhna, moči mi vlijejo fantiči, ki ob progi navijajo Chucka Berryja – Go, Johnny, go! Me je kar pognalo, celo toliko sape mi je ostalo, da sem fantičem zaklicala “Hvala fantje, super muska!”, kar me je sicer ubilo ampak sem v najpočasnejšem možnem tempu odpuzala do ovinka … in shodila.
Nagnjena naprej, maham in si pomagam z rokami… mislim, da nisem čisto nič počasnejša kot prej, ko sem mislila, da tečem.
Takrat pa , glej ga zlomka, kot po navadi, ko najmanj pričakuješ: “Gremo, Mojca !” “Ajde, še malo, gremo, Mojca!” In grem… in spet “tečem” in sopiham gor v klanec in upam, da ga bo konec in ko bi le bil še kje kakšen ovinek, da se skrijem za njim in vsaj za hipec spet shodim, ker mi bo razgonilo pljuča v prafaktorje.
Pa je že ob meni “DEJMO, MOJCA!” , pa dejmo Mojca si mislim in puzam gor, gor, gor v nebesa… nasproti pride ženska in mi reče, samo še malo, na vrhu je voda in res je na vrhu voda. Požirek. Voda se mi zaleti. Še malo poplaknem. In odpuzam dalje, mimo picerije, proti Bovcu, v križišču gre malce navzdol in potem spet navzgor. Fotograf me slika, hvala bogu slike nisem nikjer našla in potem je letelo do cilja.
Dobim medaljo, vesela sem… ampak ni nobenega mojega.
Vseeno sem hitreje tekla kot je moj Fric hodil. Ni trajalo dolgo, da mi je čestital rekoč: “Dobra si!” Kaj pa vem, si mislim. Prišla sem pa le. Tudi hodim normalno, nisem sesuta, čisto ok. Testna tekma za maraton je uspela. Za 22,3 km sem potrebovala 2 uri, 30 minut in 45 sekund. Za limit v drugi krog v Ljubljani bo dovolj.
Na stojnici točijo zastonj pivo! Spijem dva kozarčka in nič mi ni. “V Ljubljano grem!” se veselim. Kasneje izvem, da je bilo pivo brezalkoholno. Odličnega okusa.
Foto: osebni arhiv Bovški maraton – v cilju polmaratona
Sedaj pa po pameti do maratona.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Biti zdrav je največja vrednota. Starejši kot si, bolj se tega zavedaš. Človeško telo se z leti izrablja, peša. Če ga primerjamo z avtomobilom, starejši kot je, več težav imamo z njim. In prav tako je z našim telesom.
Veliko lahko storimo sami predvsem z zdravim načinom življenja. Z gibanjem, zdravim prehranjevanjem, učinkovitim obvladovanjem stresa.
Pa skočimo v tekaško telo. In ker vsako telo, tudi tekaško, držijo predvsem noge, se osredotočimo nanje. In ker teža celotnega telesa pritiska na tla preko podplatov, poglejmo torej podrobneje: tekaška stopala.
Pisala sem že o tegobah vsakega resnejšega tekača kot so žulji, otiščanci, izguba nohtov. To so sicer neprijetne zadeve vendar jih v relativno kratkem času lahko uspešno saniramo.
Danes pa bom pisala o tegobi, ki pesti veliko ljudi, ne le tekače. To je izkrivljen nožni palec, t.i. Hallux Valgus.
Pri ženskah se pojavi trikrat pogosteje kot pri moških. Večinoma razmeroma počasi napreduje.
Sama sem rahlo ukrivljenost palca opazila kmalu po dvajsetem letu svoje starosti. Pri štiridesetih pa je zadeva postajala moteča predvsem v estetskem smislu. Čez naslednjih deset let je zadeva postala boleča. Vse športne aktivnost pri katerih potrebuješ stabilnejše čevlje so postajale vedno bolj mučne. Pohodništvo, smuka, tek. Skušala sem si pomagati z masažo, opornicami, raznimi pripomočki, vajami. Vse le stran vržen denar.
In kakšno je torej življenje s to nadlogo?
Predvsem bolj boleče. Kvaliteta življenja se močno poslabša. Že navadna hoja lahko predstavlja problem. Hoditi normalno ni več mogoče, da o nakupu čevljev sploh ne govorim.
Zaradi bolečin estetika na vsem lepem sploh ni več pomembna. Črni nohti zaradi vsakoletnega maratona in prsti brez nohtov tudi ne. Človek bi dal vse, da bi le lahko nemoteno hodil in tekel.
Leta 2017 sem pretekla svoj zadnji maraton, katerega so spremljale hude bolečine v levi nogi zaradi ukrivljenega palca. V cilju sem se zavedala, da tako ne bo šlo več.
Odločila sem se za operacijo.
Na prvi sliki lahko vidite nogo pred operacijo in na drugi po operaciji v bolnišnici. Tretja slika prikazuje nogo tri mesece po operaciji.
Operacijo sem opravila v marcu 2019 v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Iskala sem najkrajši možen termin. Odločila sem se za klasično operacijo, čeprav je okrevanje po njej daljše.
Operacija je sicer rutinska – vendar konkretna. Bolečine prav tako. Pogled na operirano nogo dolgo časa ni bil prijeten in prav tako je bila bolečina dolgo prisotna.
Po operaciji HV je hoja praktično mesec dni nemogoča, ker so bolečine prehude. V nekaterih bolnišnicah zdravnik predpiše fizioterapijo že ob odpustu iz bolnišnice in vam s tem okrevanje konkretno skrajša. Sama nisem imela te sreče.
Po slabih dveh mesecih sem si jo predpisala sama. Šele nato je šlo počasi na bolje. Tri mesece po operaciji sem poskusila s tekom vendar ni šlo. Stopalo se je preveč razbolelo, zateklo, ni imelo smisla. Pol leta po operaciji sem poskušala s krajšimi teki. Tekla sem krajše razdalje, predvsem po gozdu, kjer je podlaga mehkejša. Zamenjala sem tip obutve in sicer od minimalno na maksimalno podložene tekaške copate.
Dve leti po operaciji sem končno lahko pretekla polmaraton, ki je potekal ves čas po asfaltu. To mi je dalo upanje, da morda lahko spet odtečem še kakšen maraton.
Žal so se mi po operaciji poslabšale ostale skeletne težave (bolečine v križu, hrbtenici, kolkih in kolenih). Sledile so številne fizioterapije po posameznih sklopih in danes praktično vsak dan delam vaje za hrbtenico, ramenski obroč, kolke…
Ampak lahko tečem. Upam, da bom letos lahko napisala, da sem končno spet lahko pretekla cel maraton.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Mesec maj, mesec, ko se vpisujejo v novo šolsko leto vsi »stari« učenci in obenem vpis za vse nove učence, ki se želijo glasbeno izobraževati. Veliko jih je. Noro.
Violeta med drugim čaka na operacijo, strah, kdaj jo bodo poklicali. Ne ve kako dolgo je ne bo …
Dvom, da ji bo uspelo obdelati vso vpisno dokumentacijo, urediti vpisnino, vpisati vse v matično knjigo, obvestiti vse novo sprejete učence … Kako bo z obračunom položnic? Kaj, če me jutri pokličejo?
Joj, treba bo urediti tudi kadre, pogodbe, anekse …
In na to čudovito sončno jutro, ko si privošči prvo kavico ob 10.30 odpre novice in glej ga zlomka.
Članek, kako bo vlada skupaj z »mačehovskimi« sindikati odpravila nesorazmerja. 4 plačne razrede bodo dvignili plače učiteljem, za 2 plačna razreda pa J skupini.
J skupina že leta brodi po gnojnici, ki smrdi, žali, boli. Delavci, uvrščeni pod minimalno plačo, ki je sedaj nekje med 23 in 24. plačnim razredom. Dobili bomo 2 plačna razreda višjo plačo, kar pomeni za vse tiste, ki so npr. v 15 plačnem razredu, da bodo še vedno tam kjer so. V vražji, smrdeči gnojnici, ki si je ne zaslužijo.
Svoje delo vsi v skupini J opravljamo zavzeto in pošteno. Prezrti in ponižani smo spet in spet.
Ampak vztrajamo, radi opravljamo svoj poklic. Saj smo večinoma dobre volje in vpeti v vsakdanjo rutino svojih nalog. Ko pa pride 10. v mesecu pa zopet žalost, ponižanje in skrb, kako priti z zneskom na plačilni listi skozi mesec. Čemu se odpovedati …
Časopisi bodo pa polni novic, da se je javnemu sektorju spet dvignila plača za 4 plačne razrede.
Novinarji, raziščite, napišite resnico, da se bo najslabše plačanim samo za 2 plačna razreda in večini se to ne bo nič poznalo in jim bo še vedno do minimalne plače doplačevati.
To je za našo vlado odprava plačnih nesorazmerij. Tistim, ki imajo dobre plače 4 plačne razrede, tistim, ki imajo plače v višini minimalne plače ali še veliko nižje (snažilke, hišniki, negovalci …) pa nič, nič in še enkrat nič.
Mogoče bi morali narediti družbeni preizkus in celotna J skupina štrajkati, pa ne en dan. Takrat bi v šolah otroci bili lačni, delavci neprijavljeni, učenci ne vpisani, šole in domovi umazani … Bi takrat zaznali pomembnost naših poklicev pri delovanju šol, domov, vrtcev …
Ga. ministrica Sanja Ajanović Hovnik, g. Branimir Štrukelj in ostali vpleteni, ki se »borite« za odpravo plačnih nesorazmerij: SRAM NAJ VAS BO!
Violeta-nikoli ne obupa!
Opomba: na avtoričino željo je objava anonimna. Hvala za zgodbo.
Le kateri Ljubljančan ne pozna Toškega Čela? Pa veste, kaj Toško Čelo sploh je?
Toško Čelo je vas v Mestni občini Ljubljana na nadmorski višini 552 m in edino samostojno naselje v ljubljanski Četrtni skupnosti Dravlje. Kraj je prijetna izletniška točka, saj je z vrha slemena lep razgled na mesto in širšo okolico.
Le malo ljudi ve, da je najvišji vrh naselja Toško Čelo vrh Peštota (590 n.m.). Torej Toško Čelo sploh ni vrh ampak naselje. Naselje oz. vas Toško Čelo ima razgibano zgodovino in pomembno mesto v 2. svetovni vojni.
Kot partizansko oporišče z močno kurirsko dejavnostjo predvsem v obdobju od novembra 1941 do marca 1942. Oborožena tričlanska patrulja je sporočila predajala pod Toškim Čelom, na mestu kjer danes stoji kip partizanskega kurirčka in prenašala “kurirčkovo pošto” na Medenski hrib, ki je bil na nemški strani meje. To je bila praktično vez med Ljubljano in Gorenjsko. Italijanski fašisti so v znak maščevanja vas Toško Čelo požgali do tal 19. marca 1943.
Vas je bila v celoti obnovljena po vojni in je danes s svojim vrhom Peštota, priljubljena izletniško rekreativna točka nad Ljubljano. S slikovitim razgledom na mesto in okolico ter Kamniško Savinjske Alpe je danes Toško Čelo s svojo bližnjo in tudi daljno okolico pravi pravcati celoletni “naravni fitnes”.
Najbližji dostop je iz Podutika in sama se v meglenih jesensko-zimskih dneh večkrat zapeljem skozi meglo in smog z avtom do vasi Toško Čelo in tečem v soncu od Toškega Čela do vasi Topol in na vrh Sv. Katarine, praktično v popolni idili in miru. Ljubljana pa ostaja pogreznjena v beli gošči.
Prijetna je gozdna pot iz smeri Šentvid vendar pozor: v megli se lahko hitro izgubite.
Na Toško Čelo se lahko podate tudi po cesti, ki vodi od Celovške ceste mimo Pržana, Dolnic in Glincami s slikovito cerkvijo Sv. Antona Puščavnika iz leta 1526. V bližnjem gozdu se nahaja Veliko in Malo Brezarjevo brezno. Nadaljujemo po cesti mimo kamnoloma in na prelazu oz. prevalu Prevlanik (378 n.m.) zavijemo desno mimo spomenika Kurirčka Dolomitskega odreda, na Toško Čelo.
Toško Čelo lahko obiskujete praktično preko celega leta. Pot kurirjev in vezistov je markirana, sicer pa proti vrhu vodi več dobro uhojenih poti.
Za tiste manj sigurne pa še vedno ostane asfaltirana cesta, na srečo avtomobili niso prav pogosti.
Vrh Peštota nad Toškim Čelom je skrit. Naj vam bo spodnji zemljevid v pomoč:
Točko Čelo
Pod vrhom Peštota je planota s pogledom na čudovito panoramo Kamniško Savinjskih Alp. Lahko se spočijete na klopi in uživate v razgledu in miru.
Peštota – Toško Čelo
Kaj pa pozimi? Tisti, ki nismo ravno ljubitelji fitnesa in zaprtih prostorov, si lahko privoščimo hitro hojo v popoldnevih kratkih zimskih dni v soju čelnih svetilk vse do Lovske koče na Toškem Čelu, kjer nas bodo vedno prijazno sprejeli in pogostili z odličnimi domačimi flancati. Zimski pohodi v sneženi gazi so idilični. Pravljični. Celo adrenalinski, če opaziš ob poti svetleče se oči, ki te opazujejo vsaj tako prestrašeno kot jih ti. Navadno se izkaže, da je samo prestrašen muc iz bližnje kmetije ali hiše. Pa brez panike: pozimi medvedi spijo.
Peštota – Toško Čelo
Mestoma je planinska pot precej strma in v primeru snega in vlage drseča, zato priporočam uporabo primerne obutve in pohodnih palic. Male dereze so super v primeru zmrzali. Hoja s palicami je tudi sicer priporočljiva, saj na ta način aktiviramo večji sklop naših mišic ter omilimo pritisk na kolena in prste nog ob spustu.
V toplejšem delu leta pa boste na cesti Podutik – Toško Čelo boste ves čas srečevali kolesarje, predvsem opremljene z gorskimi in treking kolesi. Krajše dneve in vremensko nestabilne dneve lahko izkoristite tudi za hiter kolesarski vzpon na Toško Čelo. Kolesarjenje na Toško Čelo sploh ni enostavno zato se boste kar konkretno prepotili. Če vam ni dovolj lahko zadevo ponavljate v nedogled, npr. od Kurirčka do table Toško Čelo. Odličen trening moči.
Sicer pa na Toško Čelo najraje tečem. Glede težavnosti skoraj ne znam povedati kaj je lažje oz. težje. Tekaški korak ali kolesarski obrat. Verjetno je ključ v kondiciji oziroma v razmerju med tekaško kolesarskimi kilometri.
Tek na Toško Čelo in morda še naprej do Topola ter po želji do vznožja Polhograjske grmade ali do cerkvice na Sv. Katarini je odličen trening moči in vzdržljivosti. Teren je zahtevnejši od najtežjega dela tekaške trase Teka trojk zato vsem tistim, ki želite 29 km v maju preteči bolj suvereno in predvsem hitreje, tak trening toplo priporočam. Preberite: Podutik-Toško Čelo-Topol-Sv.Katarina-Podutik)!
Če spadate med tiste ljudi, ki pravijo: “Kakšen hrib pa je to, če na vrhu ni gostilne?!” naj vas potolažim. Ne le ena, dve! Lovska koča je praktično ves čas, razen ob ponedeljkih, odprta. Odpiralni oz. delovni čas Gostišča Bitenc pa ni tako zelo zanesljiv.
Gibanje je pomembno za naše zdravje. Začinite svoji trening in namesto fitnesa obiščite Toško Čelo in poiščite njegov pravi vrh: Peštoto!
Svojo tekaško pripravljenost za maraton je smiselno preveriti na polmaratonu ter opraviti analizo testne tekme.
Svojo pripravljenost za maraton je vsako leto priporočljivo preveriti na organizirani tekmi – polmaratonu. Tak nastop je”testna tekma”. Poleg tega, da preveriš svojo pripravljenost in hitrost, nastop pokaže tudi ostale pomanjkljivosti. Pa naj bodo organizacijske ali pa tehnično tekaške narave. Zato je smiselno nastop na testni tekmi čimbolj natančno analizirati. Še vedno imamo namreč nekaj časa, da odstranimo ali vsaj omilimo morebitne pomanjkljivosti z določenimi aktivnostmi.
Kam na testno tekmo
Po letošnjem tekaškem planu je prišla testna tekma na vrsto teden dni prej kot lansko leto, ko sem tekla na Konjiškem maratonu ter leto pred tem v Domžalah in na Ptuju.
Glede na to, da je tekaških prireditev zadnja leta v Sloveniji ogromno, me dolgo časa to sploh ni skrbelo. Dokler ni prišel čas za organizacijo tekaškega vikenda in prijavo.
Brskanje po spletu ni rodilo sadov. Nič. Neverjetno. Tekaških tekem in prireditev sicer veliko, vendar prav nobenega polmaratona na moj datum.
Pomoč sem poiskala, kot že mnogokrat do sedaj, na Tekaški forum. Spletna stran, ki si zasluži prav posebno obravnavo, zato tokrat čisto na kratko: forum tekačev, ljubiteljev teka od popolnih začetnikov do vrhunskih športnikov. Tu izveš praktično vse!
In tokrat je bilo tudi tako. Polmaratona v Sloveniji sicer nismo odkrili, sem pa dobila na izbiro dva tekaška cukrčka: Udine in Varaždin.
O Varaždinski polmaratonu je bilo že veliko lepega napisanega na forumu. Lep, srčen maraton, vedno odlično organiziran pod taktirko glavnega organizatorja – tekaškega kluba Marathon95 Varaždin, katerega poznamo tudi na Tekaškem forumu, že dolga leta. Na Varaždinskem polmaratonu je teklo že lepo število forumašev, zato je bila izbira dokaj enostavna: Varaždinski polmaraton!
Varaždin
Varaždin je staro srednjeveško mesto, vsega ima okoli 50.000 prebivalcev. To je mesto baroka, glasbe in cvetja, včasih glavno mesto Hrvaške in znano po svoji čarobnosti, zato se na prizorišče odpraviva že dan prej. Imela bova več časa za ogled mesta in še naspala se bom lahko dovolj. Odpadla bo namreč dolga vožnja pred tekmo! Tako bo za vse več časa. Zajtrk in ostale priprave pred tekmo.
Testna tekma za maraton
Namestitev sva dobila preko Booking.com. Krasen penzijonček. Berem, da se dobro spi, sobe so prenovljene, fen in sploh vse kar potrebujem. Idealno.
Na meji s Hrvaško ugotoviva, da je bilo res pametno iti dan prej. Zaradi beguncev naju namreč pošljejo na drug prehod. Če bi se to dogajalo naslednji dan zjutraj bi bila spet panika.
Sledi sporočilo od Booking.com, da je prišlo do pomote in premestitve drugam. Bo že moralo biti v redu.
Noč pred tekmo
Ležim v postelji, poravnana na hrbtu brez vzglavnika , lepo pokrita in skušam zaspati.
In nato se začno prave predpriprave za testno tekmo v Varaždinu.
…. Taram, taram… bum…. bum…. bum… odmeva iz bližnje diskoteke.
Preveriva, če so okna dobro zaprta. Zaprta so, kolikor so lahko. Žal ne tesnijo dobro zato skoraj poskakujeva po postelji v ritmu … bum, bum, bum …bam, param, bam, bam…
Glavo vtaknem pod blazino in se trudim zaspati… ne gre.
Skušam odmisliti zvok. Moram spati. Ura bo zvonila ob pol sedmih, ker moram pred tekom dovolj zgodaj jesti, sicer lahko pustim zajtrk kje ob poti. Proti svoji volji.
Sedaj me moti žimnica. V sredini je luknja, vleče me na desno. Ležim diagonalno. Moj sotrpin se besno vrti po postelji kot vrtavka.
Ko mu že skoraj zavidam, da je zaspal, ga odnese v zrak, kjer se nekako umetelno obrne in pade nazaj v posteljo. Usedem se in ga gledam. Deluje kot da spi. Pravi akrobat.
Spijem vodo in skušam dalje spati.
Mislim, da je hrup prenehal okoli treh, ob štirih sem zadnjič pogledala na uro. Torej sem tedaj nekako zaspala ali bolje zadremala, ker sem v snu bila že na startu in iskala vhod pa čeprav sva šla stadion pogledati že podnevi.
Jutro pred tekmo
Ob pol sedmih zazvoni budilka. Samo spogledava se skozi napol priprte oči : »Še pol urice!«
Skušam se maksimalno spočiti v teh tridesetih minutah, ko se mi prikrade misel: “Zakaj sploh rinem na to tekmo?”
Včasih se mi je zdelo naravnost trapasto hoditi na tekme in teči v tropu kot kakšen črednik in za to še plačevati? Tako se mi že dolgo ne zdi več. Sicer na tekme ne hodim veliko, ampak kakšne tri ali štiri na leto pa le odtečem. Tako: za dušo in veselje ter kot test pripravljenosti. Ter seveda obvezno en maraton na leto, za nagrado, ker sem pridna, da tečem. Da ne neham. Sicer, iskreno, samo med nami – maraton že dolgo ni več samo nagrada. Nagrada se je spremenila v potrebo. Rabim maraton! Hočem maraton!
Ležim v postelji in s strahom čakam, kdaj bo treba vstati. Čisto sem se potuhnila, da ga ne zbudim, da še malo traja tole poležavanje… torej, zakaj sploh rinem danes tja dol na start? Tudi enaindvajset kilometrov ni tako malo … lahko bi odležala tule še kakšni dve urici, počasi pojedla zajtrk, popila kavico in se odpravila malce po mestu. Na lenobni potep!
Samomotivacija
In potem? Nekaj bi manjkalo. Kot sta včasih rekli hčerki: vrhunec dneva. Ja, dan brez teka je izgubljen dan. Sicer pa … ni variante, da ne bi šla na tekmo, pa čeprav celo noč ne bi spala čisto nič.
Ne želim si takšnih dnevov in bog ne daj – življenja. Že tako ali tako se kdaj zgodi. Ah, to ni zame! To naj počno drugi, če želijo.
Veliko boljša je moja izbira: tekma in potem sprehod po mestu! In nato prisluženo pivo po tekmi na slikovitem trgu pred mestno hišo! To je življenje! In tisti čudovit občutek, ki te prevzame, v cilju. Ko je za teboj testna tekma in si še korak bliže maratonu: cilju tekaške sezone.
Čudovit je občutek zmage nad samim seboj!
Sem že v kopalnici. Na zajtrku. V opremi. Zunaj !
Pot na start
Ne boste verjeli: spet skoraj tečeva, tokrat na Stadion Sloboda, da dvignem startno številko. Z grozo ugotovim, da je vedno isto! Vedno zadno minuto! Kot v Amsterdamu. Le da je Varaždin manjši pa tudi točno poznava pot na stadion.
Dvignem številko. V vrečki me preseneti praktična tekaška majica, voda in… velikanski sendvič!
Na stadionu je živahno. Tečejo tudi otroci na 400 in 800 metrov zato jih hitiva gledati in spodbujati. Ugotavljava, da so deklice hitrejše in vztrajnejše od dečkov. Ena izmed njih vodi skoraj celi krog a se preceni. Na koncu je tretja!
»Tudi jaz ne smem začeti prehitro«, pomislim.
Start Varaždinskega polmaratona je pred stadionom, kar hvala bogu izvem pravočasno potem, ko se nama je vseeno zdelo čudno, da tako dolgo ni nikjer odraslih tekačev.
Vzdušje je prijetno, ogrevamo se ob dobri glasbi in pogledujemo na uro.
Tekma – Varaždinski polmaraton
Start ob 10.00 – pok pištole.
Tokrat nimamo čipov, samo štoparico. Torej bomo uvrščeni po bruto času. Skušam se postaviti bolj spredaj, da ne izgubim preveč časa zaradi gneče a se kmalu začnem pomikati ritensko nazaj. Sotekači ali bolje konkurenca deluje prav nevarno.
Pred menoj je sloka maratonka – pravi klon Paule Redcliffe.
»Kaj se rineš naprej« se oštejem. »Nazaj se spravi, te bodo še pomendrali!«
No, ko stečemo, kar gre. Nihče me ne pomendra.
Tempo
Idealen tempo je tisti v katerem lahko pretečeš celotno tekmo kar najbolj ekonomično in hitro. Pravzaprav ravno prav hitro, glede na svojo pripravljenost. Največkrat tekači naredimo to napako, da pričnemo prehitro. In čeprav so morda prvi kilometri hitrejši od planiranih je končen izračun slabši kot bi bil, če bi tekli enakomerno ali bolje, v ravno pravem tempu.
Prvi kilometer odtečem z lahkoto.
Na začetku tekme je tekač spočit, deluje tudi adrenalin, zato lahko hitro izgubiš realen občutek hitrosti in moči, ki jo vložiš v hitrost teka. Realen rezultat mojega občutka teka v prvem kilometru – lahkotnost – je bil v resnici samo prehiter tek glede na mojo pripravljenost in ostale dejavnike, ki vplivajo na sam končni rezultat teka na 21 kilometrov. Enostavno povedano: pretiravanje!
Pretiravam še naslednjih nekaj kilometrov misleč, da sem dovolj pripravljena. Da zmorem ter da sem v tem tempu sposobna preteči celotno testno tekmo.
Pa sem se grdo uštela. Pogrnila na polno pri tekaški taktiki.
Dodatno me je spodbudil še moj nekdanji sotekač, češ, da ne morem biti vsako leto hitrejša.
Želim dokazati, da ni tako. Lahko sem boljša! Zakaj ne bi za svoj šestdeseti rojstni dan, na primer, odtekla svoj najhitrejši maraton?! Ja, kaj? Zakaj pa ne?
»Nisi dovolj dobro pripravljena!«
To me jezi. Pa kdo sploh lahko ve, razen mene, kako dobro sem pripravljena in kako se počutim. Nihče! Samo JAZ!
Tako se podim prvih pet kilometrov iz mesta ven. Nato se zadeva nekako stabilizira, tečem malo pod pet minut na kilometer mimo polj in travnikov.
Da dosežem raven pod pet minut na kilometer, me vsako leto stane kar nekaj truda. Na Varaždinskem polmaratonu sem imela ves čas varljiv občutek: če se ne vidi petice (tečem pod pet) sem dobra, sem dovolj hitra.
In tako sem tekla prepričana, da bom v cilj pritekla v planiranem okviru.
Bežno pomislim, da bi bilo pametno preveriti čas na deset kilometrov in petnajst, a se mi enostavno ni dalo. Med tekom zelo nerada predolgo pogledujem na uro in še manj iščem podatke po njej. Pravzaprav je to izguba dragocenih sekund.
Sicer pa imam dober občutek. »Gotovo sem imela na desetem kilometru manj kot petdeset minut«.
To je bilo sicer res. A žal sem izračunala polovični čas napačno! V resnici bi morala imeti na desetem kilometru okoli petinštirideset minut!
Moje zadovoljstvo doseže vrhunec, ko zaslišim tam nekje okoli sedemnajstega kilometra sotekmovalca, kako sprašuje kolegico:
«Kakšen tempo je tole? Za koliko?!«
»Tamo nekje četrdestri«, sledi odgovor.
»Uau«, sem vesela in se sploh ne sekiram, ko mimo mene stečeta dve tekačici. Kar naj gresta, glavno, da jaz pridem v cilj tam okoli 1:42:00. Brez veze! Ne bom se podila kot zmešana, lepo, pokončno bom odtekla v krog stadiona. Čas bo soliden, če nadaljujem v tem tempu. To bo celo bolje kot sem načrtovala!
Trasa polmaratona
Varaždinski polmaraton v marsičem spominja na moj veliki lanskoletni maraton v Amsterdamu. Tehnično in doživljajsko.
Start in cilj na stadionu, prihod na start v zadnji minuti.
Potek trase deloma po mestu in nato pentlja ven, na podeželje ter nazaj. V Varaždinu po drugi strani ceste, v Amsterdamu po drugi strani reke. In še nekaj imata skupnega. NADVOZ!
Oba maratona sta zelo ravninska. In oba imata en nadvoz. Varaždinski čez avtocesto. Veselo ga pretečem v obe smeri. Tja in nazaj. Teka, teka… brez problema. Nazaj grede se zalotim, da si hočem nadeti »trpečo masko« v tistem trenutku, ko se spomnim nadvoza v Amsterdamu. Hitro se je znebim in se na silo potegnem usta v nasmeh. Deluje. Na osemnajstem kilometru testne tekme za maraton pač ni trpljenja! Ga ne sme biti!
Osemintrideseti kilometer maratona je povsem druga zgodba. Vzporedno vesolje, če hočete. Še posebej, če je sredi dolgega nadvoza nad reko vodna postaja ravno na najbolj strmem delu klanca. Deluje kot navpično postavljen zid. Dobesedno.
Ni prijetno ponovno steči v tisti »klanec«. Ker če želiš do vode na okrepčevalnici, se moraš bolj ali manj ustaviti, da sploh prideš do mize. Zaradi gneče namreč– maratonci visijo skoraj v grozdih okoli okrepčevalnic, veliko jih hodi ali celo stoji in se razteguje ob trasi. Ta okrepčevalnica je bila res nekaj posebnega. Kot šank v vaški gostilni!
Ko sem torej izvajala »hodotek« v tisti “nadvozni” hrib, sem upravičeno imela na obrazu ne ravno srečen in navdihujoč izraz. Pa ne bom napisala, da sem trpela. Le grizla sem maratonske muke.
Tega problema na varaždinskem polmaratonu ni. Tekačev je veliko manj, vodo lahko nemoteno vzameš ali pa ti jo prostovoljci podajo in jo piješ med tekom. Ker so plastični kozarčki dokaj prožni je pitje enostavno.
Vodo pijte na vsaki okrepčevalnici. Potrebujete jo. Poživlja in daje novo energijo.
V Varaždinu res ni bilo pretirane gneče. V samem mestnem jedru praktično ni bilo čutiti, da se le nekaj minut stran odvija maraton. Nekaj navijačev je bilo okoli stadiona, po mestu ob trasi teka ter ob okrepčevalnicah. To veselje, odkritje ali bolje razodetje, kaj takšna tekaška prireditev lahko vse dobrega prinese mestu, Varaždince še čaka.
Stadion Sloboda
Na vhodu na stadion Slobode zaslišim mojega najdražjega navijača: »Dejmo, Mojca!« Kot bi dobila brco v rit me odnese naprej, mimo njega in že tečem po stadionu.
Strašno mi je všeč občutek stika superg s stadionsko podlago, noge se lažje in hitreje premikajo. Prehitim še eno žensko in tečem naprej. Sotekača ob meni nekdo spodbuja in ta me prehiti. To me jezi in v tistim spet zaslišim od nekod mojega: »Prilimaj se mu za rit!« in se mu res najprej prilimam ter nato odlimam, ga prehitim in nato še enega.
Šprintam v cilj v pričakovanju odličnega časa!
Napovedovalec celo napove moje ime in med tekom si sramežljivo mislim: »Joj, pa ne, no!« in že sem pod slavolokom.
Ure še ne vidim. Skoraj takoj se spomnim, da moram ugasniti štoparico, ker nimamo čipov, da bi lahko kasneje videla svoj neto čas.
Nato zmagovalno pogledam na svojo uro: “Kaj?”
Pa še enkrat: “Kva?”
Ne morem verjeti: “Kuga?”
” Pa kva je zdej to?”
Če je bilo na 20. Kilometru 1:34 kako je lahko sedaj 1:45:22?
Pomislim, da se mi je pokvarila ura. Tudi kalorije mi narobe sešteva… ampak čas? Halo! In sedaj vidim tudi na slavoloku svoj bruto čas – 1:45:23. In nato na rezultatih!
Kasneje se domislim, da sem očitno pogovor na trasi narobe razumela. Tekačica ni rekla: 1: 34 ampak 1:43! »Trisčetri al četritris«… nekaj takega.
Peklenski načrt
Za maraton si bom pet kilometrske čase vsekakor napisala s črnim alkoholnim flomastrom na roko! Ker to je pa že preveč. In sploh me skrbi! Kakšen čas sploh lahko pričakujem na maratonu? Pod štiri ure bo že, ampak kaj boljšega si skoraj ne upam pričakovati.
V naslednjih tednih me sicer čaka še nekaj treningov moči in hitrosti. Če jih bom po pameti in pravilno ter redno izvajala, lahko svojo hitrost sicer še malček izboljšam.
In na koncu – a ne nazadnje: prehrana! Jesti moram pravo hrano ob pravem času.
Torej:
matematika
trening
prehrana
To je moj “peklenski načrt” , ki mi lahko pomaga do čim boljšega nastopa na maratonu. Ampak čudežev se pač ne da več narediti.
Ali pa?
Sicer je pa maraton že itak sam po sebi en velik čudež! Če ga le pretečeš!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Opomba: članek je bil objavljen na spletni strani Preberite.si dne 25. septembra 2015.
Se tudi vi med tekom kdaj zalotite, da bi morda morali biti nekje drugje, početi nekaj drugega? Se vam je kaj podobnega dogajalo ob vaših prvih tekaških korakih?
Sindrom “Kaj vse bi še lahko postorila”
Sama sem imela večkrat slabo vest. Predvsem takrat, ko sta bili hčerki mlajši in bi želela biti ves čas ob njiju. Ko sem tekla sem razmišljala o neobešenem in neopranem perilu. Pa tistem nezlikanem kupu in celi gori moških srajc. Ali ima moj še kakšno za jutri? O neodnešenih smeteh, pozabila sem jih odnesti spotoma. Pa spet o mojih srčicah doma, ves čas sta nekako tekli z mano! Ob teku sem se večkrat spomnila, da bi lahko v tem času naredila marsikaj drugega. Pomila ali posesala tla, pomila okna, kuhinjske omarice. Kopalnico je potrebno spet generalno počistiti. Spet bi kaj sešila, kar je moja druga obsesija. Presadila in zalila rože! Se igrala s hčerkama! Spet.
Sindrom “Kaj si bodo drugi mislili o meni”
Še posebno ženske imamo v sebi nekako prirojeno obsesijo, da zmoremo vse in še huje: da moramo narediti vse. In zato tisto pravo sebe prevečkrat postavljamo na zadnje mesto.
Ko danes pogledam nazaj so me resnično mučile same neumnosti. Od tega kaj bosta rekla tašča in tast, sosedje, morebitni znanci in prijatelji, ki bi lahko prišli na obisk in ugotovili, da nimam vse pospravljeno – ampak: ”Teči je pa lahko šla!”
Resnica pa je takšna, da to ne zanima prav veliko ljudi. Briga pa popolnoma nič! Če pa že – to ni moj problem! Naj govorijo karkoli že hočejo. To pove več o njih kot o meni.
Mama mi je večkrat rekla: “Kaj se sekiraš!? Saj imaš vedno pospravljeno. Če koga moti, naj pa stran pogleda!” No, tisto, da imam vedno pospravljeno sploh ni res. Gotovo pa je, da največkrat samo ti veš, da kaj ni na svojem mestu ali pa je malce več prahu kot običajno.
Tek je pravica
S tempom življenja, kot ga živimo danes ni čudno, da smo občasno preutrujeni od vsega. Od službe, gospodinjskih opravil, morebitnih dodatnih izobraževanj, raznih obveznosti in marsikdaj tudi od lastne nesigurnosti vase! Zavedati se moramo, da ima vsak pravico, da si vsaj pol ure na dan vzame čas samo zase. Da je na svetu tudi naš Jaz ter da nikakor ni v redu, da zaradi vseh teh obveznosti popolnoma pozabimo nase.
Se počutite kot bi bili na razpelu? Tista Slaba Vest na eni strani in na drugi Tvoja Vest, ko se zavedaš, da moraš narediti tudi nekaj zase in ostati zvest samemu sebi. Ne mučite se! Recite si: “Pol ure na dan je mojih, porabim jih lahko za karkoli!”
Jaz jih. Brez slabe vesti. Za tek. In zrak tam zunaj. Za občutek nekakšne svobode, vsaj za pol ure na dan. Ven! V superge!
Dan brez teka je izgubljen dan
Na tek se lahko odpravimo praktično kadarkoli, odvisno kakšne in kdaj imamo svoje vsakodnevne obveznosti.
Med tednom se sama najraje odpravim pred morebitnim kosilom oz. večerjo. Ko se vrnem iz teka sem po tuširanju kot prerojena. Imam več energije in tudi naredim neskončno več kot če ne bi tekla.
Na tisti dan, ko ne tečemo, ne naredimo popolnoma nič več. Utrujeni od službe obtičimo ob ždenju za mizo ob prebiranju časopisja in pregledovanju reklamnih letakov, ob pitju kavice, počivanju na kavču. Skratka – neproduktivno. In na koncu dneva vidimo, da smo naredili veliko manj, kot bi, če bi šli teči. Če že drugega ne: vsaj tekli bi! Naredili bi nekaj zase.
Tako kot otroci tudi odrasli delujemo po sistemu: “Več dela kot imaš – bolje ga razporediš in več narediš!” Če pa dela ni dovolj, se ti ne ljubi narediti niti tisto, kar je resnično potrebno opraviti.
Adijo slaba vest
Slabo vest imamo ljudje takrat, ko naše vrednote niso v skladu z našim ravnanjem in vrednotami oz. pričakovanji družbe. Takrat v sebi bijemo boj med svojo notranjostjo in tem, kako nas vidi zunanji svet. Včasih so te ljudje debelo in začudeno gledali, če si tekel. Danes ne več. Vse to se spreminja.
Spreminjamo se tudi mi sami, do neke meje. A kljub vsemu smo edino sami sebi eden in edini jaz. Zato je najbolj pomembno, da ostajamo zvesti sebi.
Tekači najdemo pot do sebe ravno preko teka. Zato sem s to vrsto slabe vesti že zdavnaj opravila. Čeprav jo še imam! In to takrat, ko že nekaj dni ne tečem.
Maraton bo vsaj posredno vplival na celotno družino.
Bi želeli preteči maraton vendar ste v dvomih kdaj? Nekateri pravijo, da za mlade maraton ni dober, da je prenaporen in nekako ni priporočljivo, da bi ga pretekli pred svojim dvajsetim letom. Takšen je navadno tudi starostni limit za to kraljevsko razdaljo. Gotovo ne brez razloga.
Dejstvo je, da mora biti telo trenirano in pripravljeno na večji napor. Starejši tekači, ki tečejo redno, so tu v prednosti. Mlajši pa morajo poskrbeti, da si zgradijo tekaško bazo in telo postopoma pripravijo na ta težek izziv.
Ko treniramo za maraton moramo temu cilju podrediti marsikaj. Prehranjevanje, zabavo, druženje. Pomembno je dovolj spanja.
Katero obdobje v življenju je torej tisto, ki naj bi bilo za “projekt maraton” najprimernejše? Praktično kadarkoli, če smo sposobni biti do sebe dovolj strogi in razsodni. Sami s seboj se lahko najbolje zmenimo.
Kaj pa, če imamo družino?
Tek in družina
Najdragocenejša je ugotovitev, da kljub temu, da imamo doma družino z morda še ne šoloobveznimi otroci, lahko še vedno najdemo čas za tek in to na tak način, da otroci ne bodo prikrajšani za vašo družbo. Ter da zaradi teka ne obremenjujete drugih.
Že davno sem ugotovila, da s tekom zmorem neskončno več! Več in bolje!
S projektom “maraton” je seveda kristalno jasno, da bo samo pol urice za tek – premalo.
In kaj storiti v tem primeru?
Pomembno je natančno planiranje časa. Čas za tek je lahko pred službo ali po službi. Nekateri si lahko privoščite trening morda celo med službo. Tečete lahko med tem, ko so otroci na različnih dejavnostih, na šolskih izletih. Ko so malce večji – pa med tem, ko pišejo domače naloge. Domače naloge naj otroci pišejo sami. Ko se vrnete iz teka, je čas za morebitna vprašanja.
Treninge za maraton morate vsaj občasno spremeniti v “maratonsko družinsko druženje” s tekom! Naj vas na teku spremlja cela družina, tudi vaš partner. Pojdite na tek vsi skupaj!
Seveda pa vztrajajte! Če ste otrokom povedali, da je vaš cilj postati maratonec ali maratonka, je to najbolj obvezujoče. Bodite vzgled svojim otrokom in z znanjem, resnostjo in vztrajnostjo otrokom pokažite, da lahko na tem svetu dosežete vse, če le hočete! Saj veste kako pravijo:“Človek je vreden toliko kot njegova beseda!”
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
ZGODBA ENE IZMED MNOGIH TAJNIC V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU
RECIMO, DA JI JE IME VIOLETA …
Davnega leta 1996 se zaposli na delovnem mestu pisarniškega referenta v največji osnovni šoli v Sloveniji. Vedno prijazna, ustrežljiva in nasmejana opravlja svoje delo, ki ga v tako številčnih podjetjih opravlja več oseb (tajnik, arhivar, kadrovnik, knjigovodja, telefonist na centrali, medicinska sestra, spremljevalec na športnih in kulturnih dnevih, mediator …) Po domače bi se reklo deklica za vse.
Delovni dan se je začenjal s klici staršev, odjavo kosil in malic, klici sodelavcev, da so zboleli, poročanje ravnatelju in sodelovanje pri pripravi nadomeščanj (obešanje obvestil o nadomeščanju na oglasne table po šoli in v zbornici) naročanje avtobusov za športne, kulturne dneve, učenci so si hodili izposojati copate (vodenje evidence izposoje), sprejem dežurnih učencev (izročitev liste za vodenje obiskov in napotki, kako se sprejema goste … Ko je končnooooo zazvoni zvonec za začetek prve ure, se vidno oddahne. Nato so začeli prihajati učenci po dnevnike, ki so se hranili v zbornici, ker je učitelj zamudil … No tajnica ima vsekakor čas in odide v zbornico po dnevnik in ga izroči učencu. To se ponovi 2 x, 3 x … Potem se počasi loti pošte, ki jo prinese hišnik, jo odpre, vpiše v delovodnik, da v pregled ravnatelju in ko jo ravnatelj vrne, razdeli po hiši. Pripravi se pisati pogodbo za novo sprejete učitelje in ostale zaposlene, izračunava sorazmerne deleže dopustov, uredi personalno mapo novo zaposlenega. Uredi prijave v zdravstveno zavarovanje in odjave. V pisarno pripelje učitelj športne vzgoje učenca, ki je padel na igrišču in si poškodoval koleno. Učitelj hitro gre nazaj k učencem na stadionu. Violetka pa pogleda rano, oceni ali je za k zdravniku ali ga lahko sama oskrbi, razkuži rano in prilepi gazo. Če je kaj hujšega hitro odpelje v zdravstveni dom, ker je socialna delavka na drugi enoti ta dan, pokliče starše in jih obvesti, da otroka pelje zdravniku in da naj ga kdo prevzame … Ko pride iz zdravstvenega doma je ura že krepko čas za malico in ko se usede za mizo in naredi prvi ugriz, že vstopi ravnatelj in čez vrata zavpije: »Violeta, rabim pogodbo to in to! Pa mudi se!« No, Violeta hitro pusti sendvič z roke in leti v tajništvo, da najde pogodbo in jo izroči ravnatelju. Ker je zopet odmor se v tajništvo vsujejo učitelji, eden rabi pisalo, drug bi nekaj barvnega šeleshamerja in lepilo, ker bodo nekaj ustvarjali. Na stolu v tajništvu čaka učenec, ki je nekaj ušpičil in mora na obravnavo k ravnatelju. Seveda prijazna Violeta to vse potrpežljivo opravi in počaka, da je tudi učenec obravnavan in odide. Še pred obravnavo mu da en bombon in mu zagotovi, da bo vse v redu.
In uboga revica gre zopet na malico. Seveda oborožena s službenim prenosnim telefonom. Se usede in začne jesti. Ko ima polna usta zazvoni telefon, kliče starš, ki ga zanima kako bo na smučarskem športnem dnevu. Prijazno mu pove podrobnosti in nadaljuje z malico. Ko ji končno uspe zmazati sendvič se vrne v tajništvo. Nadaljuje s pisanjem potnih nalogov za učitelje, ki gredo na športni dan. Preveri ali je avtobusni prevoznik potrdil prevoz. Javi v kuhinjo koliko učencev gre na smučanje, koliko na pohod, koliko na drsanje … Da v kuhinji pripravijo ustrezno število malic po avtobusih. Zopet zazvoni telefon in ko sprejema sporočilo iz sosednje sobe ravnatelj naroča, da rabi statistično poročilo in v tajništvo vstopi učitelj, ki nujno rabi nekaj pripomočkov… Violeta absorbira vse podatke v svojo glavico in opravi vse naročeno, eno po eno. Mora na stranišče in hiti po hodniku, ko prime za kljuko zazvoni telefon. Ojoj, bog ve kdo je, mogoče je kaj nujnega in hitro nazaj v pisarno prevzeti klic. Vstopi učitelj, ki bi želel na izobraževanje. Ravnatelj ni ravno najboljše volje in Violeta učitelju svetuje, da mu bo sporočila, če bo naslednji dan boljše volje, ker takrat gre vse skozi.
Pripravi odgovore na razpis, jih odnese v podpis ravnatelju, pripravi kuverte, vpiše v poštno knjigo. Ravnatelj prosi še za objavo prostega delovnega mesta za učitelja slovenščine … Postori še nekaj del, ker gre naslednji dan v spremstvo na športni dan … Ve, da jo bo zaradi tega čakalo kar nekaj dela ampak je treba priskočiti na pomoč pri spremstvu. Bo že.
No in tako traja 11 let. Nikoli ne joka in stoka nad količino dela. Samo 1x potoži ravnatelju, da si mora nositi delo domov, da je pravočasno opravljeno. Ampak ravnatelj jo začudeno pogleda in reče: Ja Violeta, kje je problem, saj je vedno vse narejeno? 🤦♀️🤷♀️
Potem se odloči, da zamenja službo in odide v manjšo šolo. Pride ravno v letu 2008, ko se delovno mesto pisarniškega referenta spremeni v administratorja in potem še v poslovnega sekretarja, za kar dobi v podpis novo pogodbo, da mora v 8 letih opraviti študij. Z veseljem, da bo imela boljšo plačo za garaško in odgovorno delo se že čez nekaj dni vpiše na višjo poslovno šolo. Spodbuja kolegice in gre vnaprej opraviti izpit iz angleščine in slovenščine, priznajo ji izpit računalništva saj se je redno izobraževala na tem področju in prejela ustrezna potrdila. Študij opravi prej kot v 2 letih. Ponosna. No, pa se prav kmalu vso to navdušenje sprevrže v pravo nočno moro. Uvrstijo jo v 21. plačni razred in ji ne priznajo že doseženih napredovanj (5 plačnih razredov), z razlago, da je na novem delovnem mestu in da to zakonodaja ne dovoljuje. No, sedela je na istem stolu, delala na isti računalnik prav enaka dela kot pred tem. Ponižanje brez primere. Takoj se vključi v skupino in začne pomagati pri boju za pravice. Skupaj s kolegicami pišejo na MIZŠ in MJU utemeljujejo specifike delovnega mesta in krivico, ki se jim je zgodila, zahtevajo odpravo le te. Čez leto ali dve se MIZŠ odloči, da bi pa mogoče vrnili teh 5 plačnih razredov, ki so jih tajnice že dosegle. AMPAK po letih, lepo počasi. Drugo ponižanje. In ob naslednjem napredovalnem obdobju ne morejo napredovati, ker so na »novem« delovnem mestu in se jim napredovanje zamakne za 3 leta. Tretje ponižanje. No in to ni samo ponižanje, to je kraja denarja, ki so si ga trdo zaslužile.
Ampak leta minevajo. Tale Violetka pa ima tako rada to delo, ljudi okoli sebe, otroke … In vztraja. Pridno dela, se vključuje v vse projekte. Delovne uspešnosti ni, je zamrznjena. Ves čas je zadovoljna in nasmejana le, ko pride plačilni dan, je njen obraz žalosten.
V tem času se večkrat sreča z bivšim ravnateljem, ki ji vsakokrat reče: Violeta, šele sedaj vemo kaj vse ste delala in po vašem odhodu sem vaše delo razdelil med 3 zaposlene. Ja, ja. Po toči zvoniti … Ampak me je vedno s to izjavo pobožal po moji nežni duši.
Violeta ves čas pomaga pri trudu skupine za odpravo krivic se včlani v Sindikat J skupine takoj ob ustanovitvi, upa in nikoli ne obupa.
Pa pride leto 2023, ko šole prejmejo okrožnico MIZŠ, da se spremenijo normativi in standardi in da je po novem za enako delo lahko zaposlen na tem delovnem mestu:
Tajnik VIZ VI z 24 do 34 plačnim razredom (mislim, da je po novem minimalna plača 25 PR),
Poslovni sekretar VII/1 z 27 do 37 plačnim razredom,
Poslovni sekretar VII/2 z 32 do 42 plačnim razredom.
TO JE PA TRETJA IN OBENEM NAJVEČJA KRIVICA ZA VSE ZAPOSLENE V TAJNIŠTVIH VIZ.
Violeti in kolegicam, ki so pridno opravile zahtevano VI. stopnjo in bile vsa leta podplačane bo sedaj milostno dovoljeno, da še naprej opravljajo to delo za 8 plačnih razredov nižjo plačo. Medtem, ko bodo kolegice, ki opravljajo identično delo in niso prejele zahtevnejšega opisa del in nalog bile plačane 8 plačnih razredov več.
In tako se dogajajo krivice tajnikom VIZ brez katerih šole in ravnatelji ne morejo. Nihče jih ne nadomešča, če zbolijo. Delajo iz postelje na daljavo, ker delo mora biti opravljeno. Ko se vrnejo jih na mizi čaka kup dokumentacije … Mogoče pa bi tudi tajnice končnooooo morale napovedati štrajk, pa ne enodnevni. Mogoče pred plačami ali prvi ali zadnji šolski dan …
Pomočnice vzgojiteljev imajo opravljeno V. stopnjo izobrazbe, nihče jim ne ponuja pogodb o izobraževanju v podpis. Zagrozijo s štrajkom in dvignejo jih nad tajnike. Bravo vlada, bravo MIZŠ.
SRAM NAJ VAS BO!
To vam sporoča ena izmed prezrtih, izkoriščenih tajnic v VIZ.
Violeta-nikoli ne obupa!
Opomba: na avtoričino željo je objava anonimna. Hvala za zgodbo.
Eno je gotovo: če bi miselnost in organizacijo javne uprave (JU v nadaljevanju) preslikali v gospodarstvo, bi bil to konec. Stečaj. Bankrot. Smrt. Tema. Nič. Vakum. Črna luknja. Eksplozija supernove?
Norost ni ena sama. Norosti je več.
Ena taka očitna je trenutno najbolj na očeh tajnikom v šolstvu. Zaposlenim na tem delovnem mestu se že leta dogajajo nedopustne stvari. Prezrtost. Neenakost. Šikaniranje. Iz strani države.
Po pričevanju zaposlenih se to dogaja že dolgo. Vsaj tri desetletja. Sedaj smo na robi prenove plačnega sistema, ki bi moral biti sistem vrednot. Postavljen pošteno. Pa se je bati, da se bodo nebuloze preteklosti spet ponovile. Pri vedno istih deležnikih.
Temeljna načela plačnega sistema so enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih. Slišati je enostavno, ampak zadeva ne deluje.
Pa poglejmo na primeru osnovne šole. V šolah so poleg učiteljev, ravnatelja in pomočnika ravnatelja zaposleni še kuhinjsko osebje, čistilke in čistilci, hišniki. Vsaka šola ima še vsaj en del računovodja in tajnika, brez katerih bi vsi zaposleni ostali brez plač, zavarovanja, pokojnin, zdravniških pregledov, surovin, delovnih pripomočkov. Zmanjkalo bi tople vode, crknila bi elektrika, zamašil bi se celo sekret. Učenci bi hodili peš v šolo v naravi, na ekskurzije. Domofon bi crknil. Sistematski pregledi bi odpadli, povračil stroškov ne bi bilo. Še fotokopirni stroj bi dokončno pregorel. Bom napisala celo povest o tem, nekoč kasneje.
Računovodja VIZ in tajnik VIZ nista identični delovni mesti tistim iz gospodarstva. Oba sta malce posebna. S tem, da je delovno mesto RAČUNOVODJA zaradi sosledja črk in zaradi določenega spoštovanja, katerega ima dober računovodja v podjetjih, v veliko boljšem položaju kot TAJNIK, ki nekako večino ljudi asociira na “direktorjevo tajnico”, ki opravlja dela po nareku. Prepisuje in fotokopira papirje. Hodi naokoli v mini krilu in petkah z globokih dekoltejem. Dejstvo pa je, da smo na teh dveh delovnih mestih zaposleni tako ženske kot moški.
Očitno, dlje od tega ne sežejo niti odločevalci in ocenjevalci teh dveh delovnih mest in človek se ustraši, kako ti ljudje razmišljajo.
Vas zanima zakaj tako razmišljam? Zato, ker temeljno načelo plačnega sistema NE DELUJE. Enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih NE OBSTAJA.
Malo podrobneje si oglejte plačne razrede ter jim primerjajte med obema delovnima mestoma ter v okviru istega delovnega mesta.
Vrednotenje ni le nelogično postavljeno v razmerju RAČUNOVODJA : TAJNIK. Ne le nelogično, krivično so postavljene razlike oz. razpon števila PR med posameznimi delovnimi mesti.
Priča smo neenakemu plačilu za delo na primerljivih delovnih mestih (popolnoma enakem delovnem mestu!) in to kar za 6 PR razlike pri računovodjih in kar za 8 PR razlike pri tajnikih oz. poslovnih sekretarjih. Kdo je tu nor?
Za primerjavo: v primeru delovnega mesta UČITELJ je razlika med izobrazbo 1 PR. Zakaj naša JU dela takšne razlike med zaposlenimi? Kje je tu načelo enakosti? Kdaj bo tega konec? Se bo končno našel nekdo, nekdo, ki bo pošten in sposoben ter končno naredil red?
Tajnice in tajniki VIZ je skupina zaposlenih v javni upravi. Javna uprava ali javni sektor je sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah in skrbijo za zadovoljitev javnih potreb in je razdeljen na dejavnosti. Financiran je iz proračuna. Tajnice in tajnik VIZ spadajo v dejavnost vzgoje in izobraževanja.
Plačni sistem javnega sektorja velja za ves javni sektor, ki ga sestavljajo proračunski uporabniki.
Urejen je z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), ki določa temeljna in enotna pravila delovanja plačnega sistema ter enotno metodologijo obračunavanja in izplačevanja plač za vse dejavnosti javnega sektorja. Temeljna načela plačnega sistema so enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah, transparentnost in stimulativnost plač. Plačni sistem javnega sektorja temelji na ZSPJS in na njegovi podlagi sprejetih predpisih ter kolektivnih pogodbah. Poleg osnovne plače so zaposleni pod pogoji, ki jih določa normativni okvir, upravičeni še do dodatkov in dela plače iz naslova delovne uspešnosti.
ZSPJS ureja tudi plačne skupine. Plačno skupino sestavljajo funkcije oziroma delovna mesta in nazivi značilni za dejavnost oziroma istovrstna delovna mesta v vseh dejavnostih in imamo plačne skupine od A do K:
A – Funkcije v državnih organih in lokalnih skupnostih,
B – Poslovodni organi pri uporabnikih proračuna,
B – Poslovodni organi pri uporabnikih proračuna,
D – Delovna mesta na področju vzgoje, izobraževanja,
E – Delovna mesta na področju zdravstva,
F – Delovna mesta na področju socialnega varstva,
G – Delovna mesta na področju kulture in informiranja,
H – Delovna mesta in nazivi na področju znanosti,
I – Delovna mesta v javnih agencijah, javnih skladih, drugih javnih zavodih in javnih gospodarskih zavodih ter pri drugih uporabnikih proračuna,
J – Spremljajoča delovna mesta (velja za ves javni sektor),
K – Delovna mesta na področju obvezne socialne varnosti.
Plačilni razred je del plačilne lestvice, katere vrednost je izražena v nominalnem znesku. Plačilni razredi posledično sestavljajo plačilno lestvico. S pomočjo uvrstitve poklica v plačilni razred se določi osnovna plača delavca. Na današnji dan, 15. 1. 2023 ob 16. uri imamo 65 PR.
Plačni sistem je stopil v veljavo septembra 2008, za katerega je bil temelj postavljen s sprejetjem zakona o sistemu plač v javnem sektorju v letu 2002. Sindikati so se s takratnim ministrom za javno upravo Gregorjem Virantom pogajali o dveh zahtevah: vstopu v nov plačni sistem in uskladitvi plač za razliko med dejansko in predvideno inflacijo v letu 2007. Dogovorjeno je bilo, da se bodo plačna nesorazmerja odpravljala postopoma.
September 2008 je mesec prelomen tudi za tajnike VIZ. Delovno mesto (tajnik, poslovni sekretar…) je bilo že tedaj obravnavano in ovrednoteno povsem narobe. In ves ta čas čakamo na odpravo anomalij. In ves ta čas, vsak poskus odprave anomalij v javnem sektorju pripelje do še večje anomalije tega delovnega mesta.
Trenujno stanje: delovno mesto nosi kar tri poimenovanja in kar tri različna vrednotenja: TAJNIK VIZ VI – začetni PR 24, POSLOVNI SEKRETAR VII/I – začetni PR 27 in POSLOVNI SEKRETAR VII/II – začetni PR 32.
Znanje ni vredno nič. Usposobljenost ni vredna nič. Strokovnost na tem delovnem mestu ni vredna nič. Delovna doba ni vredna nič.
Kdaj bo temu konec?
V takšnem dnu, kot so zaposleni danes na tem delovnem mestu, niso bili še nikoli.
Tekači radi gledamo številke. Tiste tekaške. Koliko kilometrov smo pretekli v določenem obdobju, kakšna je bila hitrost, kakšno razdaljo smo pretekli, rezultati in razvrstitve na morebitnih tekmah, teža. Počutje.
Pred leti mi je to bilo v veliko veselje, zadnja leta malo manj. Malo manj tudi zato, ker so številke meni ne preveč všečne.
Pa jih poglejmo.
Številka naše starosti je praktično edina na katero nimamo vpliva. A kaj, ko ima ta številka vedno večji vpliv na naše ostale številke.
Hitrost: s starostjo tekaška hitrost pada. Žal. Potrudimo se, da se to zgodi čim kasneje.
Razdalja: hitrost pada, razdalja bi po neki logiki lahko rasla saj počasneje lahko tečemo dlje. Poskusimo.
Rezultati: se spreminjajo. Morda smo res počasnejši ampak… na tekaških tekmah so nam v pomoč kategorije, v katerih lahko tekmujemo s sebi enakimi.
Teža: leta gor, teža gor. Ni pa nujno. Le bolj striktni in pazljivi moramo biti in paziti kaj in koliko bomo vtaknili v usta.
Počutje: tako kot tekaške superge tudi naše telo ni ves čas novo, stara se. Le da superge lahko zavržemo stran in si kupimo nove, telesa oz. našega zdravja pa ne moremo. Počutje je glavni faktor. Počutje je zdravje, kamor spadajo tudi poškodbe.
Iz svojega tekaško rekreativnega dnevnika sem potegnila podatke za leto 2022. Številke so mojemu počutju primerne. Kljub temu, da je večina številk prenizkih (le ena je občutno previsoka) sem relativno zadovoljna. Gibala sem se, trudila sem se, da bi morda spet lahko pretekla maraton.
Iz razdalj po posameznih mesecih prav lepo vidim, kdaj se mi je kaj “zgodilo”.
Zadnjih nekaj januarjev pričenjam z mislijo, da do pomladi malce shujšam. Nisem kaj prida uspešna, uspe me za kakšen kilogram in ko mi ravno nekako gre, ko že začenjam čutiti tekaško moč in ko malce spet začnem pridobivati na hitrosti, se mi nekaj zgodi.
Marca 2022, kar se lepo vidi na grafu, se mi je zgodil padec “skok na ploh”. To je vrsta padca, ko se spotakneš in letiš po zraku kot puščica naprej. Kot bi želel skočiti na glavo, vendar pristaneš na trebuhu, torej skočiš “na ploh”. Podrobnosti sem opisala v članku BREZBRIČNOST. Posledice čutim še danes. Natrgala sem si dve tetivi, poškodovala kost ob narastišču mišice in fizioterapevtke in fizioterapevt v ZD Center so postali že skoraj moji najboljši prijatelji. Super so. Res pomaga. Naučila sem se cel kup vaj. Za hrbtenico so me že naučili, sedaj jih znam tudi za ramo in celo telo.
Že štirinajst dni po padcu, ko je bolečina malce popustila, sem se vrnila k teku. Tekla sem previdno, rama me ob teku skorajda ni bolela, le pasti nisem smela. Zelo previdna sem bila, pazila na vsak kamenček, vdolbino na cesti, korenino na poti.
Veselila sem se prihajajočih dolgih tekov, 25 km sem lepo pretekla in se veselila treninga. Rada tečem npr. 2/3 treninga malce hitreje in zadnji del počasi. Posledično imam ves čas podoben srčni utrip in to mi res odgovarja. Paše mi.
Junij je bil čudovit mesec, ko sem pri prijateljih na morju odtekla en res prijeten tek. Saj veste: morski zrak, borovci… in potem zaplavaš… Prijetno je bilo na Puljski tržnici vse do trenutka, ko me je pričelo “nekaj” boleti v hrbtenici… kar na lepem. Komaj sem prišla do avtomobila, doma sem bila že skrivljena, zverižena. Ne prvič, večkrat se mi to zgodi. Iz neznanega vzroka. Pojma nimam. Baje sploh ni pravega vzroka.
Je pa to bil potem vzrok, da spet nisem tekla. Tokrat daljše obdobje. Fizioterapija za ramo mi je sovpadla z bolečino v hrbtenici, tako, da sem takoj dobila terapijo. Rama bo počakala, sanirati smo pričeli hrbtenico. Kmalu mi je bilo jasno, da z maratonom ne bo nič. In septembra, da tudi s polmaratonom ne bo nič.
Sledil je čas počasnega uvajanja teka po mehki podlagi. Striktno ogrevanje pred tekom. Raztezne vaje po teku. Vaje za hrbtenico vsako jutro… in tako se je leto končalo in pričelo novo.
V letu 2022 sem pretekla 700 km, prehodila 430 km po naših gorah in hribovju ter prekolesarila 550 km. Tekem nisem pretekla nič. Najbolj uživaški tek pa je bil 15 km trail tek po Dugem otoku v solo izvedbi.
Tek ni ekipni šport. Tudi sama največkrat tečem sama in roko na srce: to mi najbolj odgovarja. Razen takrat, ko je z menoj še tekel moj mož. Pa čeprav mi je šel včasih pošteno na živce. To je bilo takrat, ko sva se skupaj pripravljala na maraton.
PRIPRAVE NA PRVI MARATON, TEK IN PARTNERSTVO
Najlepše je, če sta življenjska partnerja kompatibilna do te mere, da se podpirata tudi na področjih, na katerih morda ne delujeta skupaj. Tu imam v mislih službeno področje in prosti čas. Da človek lahko resnično uživa v življenju in tudi v svojem morebitnem hobiju ali rekreaciji, potrebuje razumevanje in podporo partnerja.
Tek je oblika rekreacije, katere se lahko loti praktično vsak zdrav človek. Če vaš partner nad tekom še ni navdušen, ga boste morda nad njim navdušili prav vi.
Tek poglablja partnerstvo. Neskončno. Najbolje tekača lahko razume samo tekač. Če vaš partner teče, poskusite še sami. Saj ste z njim zato, ker ga imate radi? Naredite to zanj. Vztrajajte vsaj mesec dni. Kmalu boste vedeli, zakaj mu je tek tako zelo všeč. Istočasno boste tudi sebi naredili velikansko uslugo.
TEK IN PARTNERSTVO; Photo by Jou00e3o Vu00edtor Heinrichs on Pexels.com
Potem se vam morda zgodi to, kar se je dogajalo meni. Ko sem postajala nevzdržno sitna, me je mož s supergami vred zaklenil pred vhodna vrata rekoč: “Čez pol ure se vidiva!” Takrat je bilo resnično prijetno odteči tisti “najin” krog, sama. Vrnila sem se kot prerojena. In mu bila seveda neskončno hvaležna. Točno je namreč vedel, kaj potrebujem po napornem dnevu ali celo dnevih. Počitek s tekom.
Čeprav je človek utrujen od službe, gospodinjskih opravil in obveznosti, mu bo tek povrnil izgubljeno energijo. Preverjeno se boste prenehali mučiti z raznimi vprašanji in nesmiselno slabo vestjo. Človek ne more ves čas gledati samo na druge ali celo na cel svet. Najprej mora gledati nase in potem lahko vsem ostalim daš veliko več.
S TEKOM DO RAZSODNOSTI IN SAMOZAVESTI
Pridobili boste razsodnost, jasnejše misli, samozavest. Izboljšali svoje organizacijske sposobnosti, kreativnost in dobro počutje. Ter še marsikaj.
PRIPRAVE NA PRVI MARATON KOT PARTNERSKA AVANTURA
Če tečete s svojim življenjskim partnerjem je to čudovita skupna avantura. Tek vaju bo povezal na prav poseben način.
Pretecite svoj prvi maraton skupaj. Zato boste potrebovali redne treninge. Preteči morata določeno količino kilometrov na teden. Ali še bolje: niso važni toliko kilometri kot je važen čas preživet na teku. Skupen čas. In ne hitrost teka!
Ko trenirate za prvi maraton morate svoje telo namreč počasi pripraviti na napor. Daljši napor. Sposobni morate biti teči dolgo. Pred prvim maratonom morate biti sposobni teči zdržema vsaj tri ure in pol. In če na začetku ne zmorete brez prekinitve teči niti pet minut – naj vas nikar ne skrbi. Počasi se daleč pride! Celo dlje od maratonske razdalje. Samo odnehati ne smete.
Spoznali boste, kaj vse zmore vaše telo. In še pomembnejše: kaj vse zmorete VI in vaša psiha. Ob doseženih manjših ciljih boste vedno bolj zadovoljni in motivirani za še več. 10 km, 20 km, 30 km pa vse do 42.195 m in še dlje. Če le tako hočete.
Še enkrat: vztrajajte! Ne odnehajte! Boste videli kako čudovito se boste počutili, ko boste nenadoma ugotovili, da ste iz prvotnih pet minut teka napredovali do cele ure! Noro!
TEK IN PARTNERSTVO;Photo by RUN 4 FFWPU on Pexels.com
TEK Z VAŠIM ŽIVLJENJSKIM PARTNERJEM JE DARILO
Neskončno lažje boste vztrajali, če vas bo ob tem podpiral partner in vas razumel. In seveda daleč najbolje je, da sta tekača oba ter da skupaj trenirata za prvi maraton. Na ta način bosta drug drugega motivirala. Če se vam ne bo ljubilo teči vas bo vzpodbudil partner. In bosta šla! In nihče ne bo ostal doma sam. Nobeden od vaju se ne bo počutil nekako izdan in bog ne daj – osamljen.
Kadar bosta utrujena si bosta občasno šla tudi na živce. Morda si boste zaželeli še en tek po teku, da si odpočijete od tečke ali nergača. Nič hudega. To je povsem normalno. Poleg tega je to dodaten psihološki trening, da zdržiš in v sebi ostaneš trden brez nepotrebnih besnih izlivov. Po teku se vse te neumnosti takoj pozabijo. Sicer pa se pogovorimo kaj je bilo tako strašansko groznega 😉 !
Je šel prehitro? In še huje, seveda, če je šla! Ona, seveda. Bi rada, da ga infarkt?!
Ja, včasih moški ego neskončno trpi. In ženska tekmovalnost postaja že skoraj neokusna. Ampak naj vam bo v tolažbo. Poznam VELIKO tekačic, ki so hitrejše od svojih partnerjev in to ni prav nič nenavadnega.
Sicer smo pa ženske tudi grozne. Zavedati se moramo, da so tudi naši moški utrujeni (čeprav neradi priznajo) in niso vsak dan najbolje razpoloženi za tek. In poslušanje našega čebljanja. Če se teče – se teče. Če se čveka – se pa čveka.
Če vaš partner občasno pogleda kakšno tekačico ni to nič hudega. To je normalno, tako so narejeni in baje si ne morejo pomagati. Če pa le ves čas samo prodaja zijala potem pa resnično ni normalen. In tu smo našli spet velikanski plus teka, saj nam pomaga prepoznati oz. ločiti cepca od normalnega moškega. Nobeni tekačici ne privoščim, da bi bil njen partner nekakšen “usekanec”. No, na tak način se jih morda celo lahko nekoliko testira.
Seveda velja tudi obratno. Če vaša partnerica ves čas bulji in deli dovtipe tekačem ter vas skuša nato prepričati, da je to čisto normalno … opa! Ni normalno. Moram pa priznati, da kaj takega zaenkrat še nisem opazila.
TEK IN PARTNERSTVO; Photo by Andrea Piacquadio on Pexels.com
TECIMO SKUPAJ
In tisti, ki tečete skupaj, cenite to. Skupen tek je nekakšen dar. Darilo! Uživajta v njem. In bodita strpna drug do drugega. Tekaški plan si spišita skupaj. Za prvi maraton sploh ni večjega problema, saj morata delati predvsem na tekaški bazi. To je nabiranje kilometrov, postopno podaljševanje. Tu hitrost ni važna, glavna je postopnost, enakomernost, vzdržljivost. Cilj prvega maratona naj bo – priti skozi cilj. Z nasmehom. Če ne bo šlo ravno z nasmehom – pa vsaj brez poškodb!
In skupaj vama bo uspelo. Če sta prava dva skupaj – uspe vedno 😉 !
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Odločili ste se, da boste tekli. Mogoče se želite udeleževati različnih tekaških tekem. Ali pa ste si za cilj postavili, da pretečete svoj prvi maraton. Odločitev, da boste pretekli maraton pa ne zadeva le vas ampak tudi vaše bližnje. Družino. Vaše otroke!
V kolikor imate otroke je to lahko še en velik plus za lažje doseganje cilja. Prvega maratona. Zavedati se morate, da trening tekača, ki ima družino z malimi otroki ne more biti identičen treningu nekoga, ki družine in/ali otrok nima. Kar pa ni nujno, da predstavlja večji problem. Lahko postane prednost.
Tek in otroci, osebni arhiv
Tek je dejavnost preko katere otroci lahko spoznajo, da je trud vedno poplačan. Zato morajo biti tudi otroci vključeni v projekt “Prvi maraton”. Morda bodo nad vašo idejo in odločitvijo še bolj navdušeni kot vi sami. Vključite jih aktivno v oblikovanje svojega treninga.
Kako? Pogovarjajte se, planirajte skupaj. Na ta način vas bo otrok podpiral, ko se boste odpravili na svojo dolgo tekaško turo, saj se ne bo čutil odrinjenega. Podpiral vas bo in vas ob koncu teka spraševal, kako je šlo. Treninge in tekme bo podoživljal z vami in vas skušal posnemati. Če ne v teku – v vztrajnosti.
Kaj je lahko za starše večja motivacija kot iskreni ponos lastnih otrok? Otrok, ki so neskončno ponosni na vas? In nase?
Tek je namreč tako zelo pošten kot le malo stvari v našem življenju. Kolikor vložiš – toliko dobiš. In prav ničesar ne moreš izsiliti in prigoljufati. Tek je maraton življenja. Poln vrhuncev in padcev, bojevanja samih s seboj in z okolico, smeha in solz … Tako v življenju kot pri teku ne gre brez truda. Moraš se potruditi. Moraš napeti svoje moči, stisniti občasno zobe, obuti superge tudi takrat, ko se vsi ostali poskrijejo v hiše in zavijejo v tople odeje.
Kako naj tečejo otroci
Tek in otroci, osebni arhiv
Ne silite svojih otrok v dolge neprekinjene teke ali resne treninge. Otroško telo se namreč še razvija. Otroci naj tečejo v okviru igre. Tekaška abeceda je idealna za kaj takega. Sicer je pa tek dobra podlaga za celo vrsto športov.
Otroci se lahko z vami udeležujejo tekaških tekmovanj. Na večini so namreč tudi otroške kategorije. Tu naj bo predvsem vodilo udeležba in ne uvrstitev.
Brezplačni tekaški trener(ji)
Vpišite otroke na atletiko ali kakšno podobno dejavnost. Če bodo otroci trenirali atletiko izkoristite zadevo in naj otroci novo znanje in vaje prenašajo na vas. Na tak način imajo otroci podvojen trening ter so še dodatno motivirani. Preizkusijo se lahko še v vlogi trenerja. Vi pa imate brezplačnega tekaškega trenerja! Gotovo se boste naučili česa novega. Tudi naju sta ravno hčerki naučili tekaške abecede. Skupaj smo delali tekaške vaje, tekmovali in se na veliko “kecali”. In kakšno veselje je to šele za otroke! In motivacija za vse!
Naložba za prihodnost
Otroci bodo spoznali tek. Morda ne bodo ravno tekli z vami in se udeleževali tekmovanj. Vendar pa bodo vedeli kaj je to “tek”! Vedno je na razpolago, da pomaga rešiti kakšen problem. Vsak problem je namreč s tekom – ali še bolje: po teku – manjši.
Tek in motivatorji
Zapomnite si. Otroci so naši največji motivatorji. Veliko večji kot vsa znana imena tega sveta! Samo tega se moramo zavedati najprej odrasli in jim to dopustiti biti. Nikoli jih ne odrivajte stran od sebe! Vključite jih! Tecite s svojimi otroci. Obveščajte jih o svojem napredku. Bodite jim vzgled.
Zavedajte se, da vaša uvrstitev na tekmi ni tako pomembna kot sledi, ki ste jih s svojimi tekaškimi treningi pustili na otrocih in družini. Ne pozabite: najpomembnejši so otroci, pomembni so vaši partnerji, pomembna je družina in šele nato vse ostalo. Postavite si prave prioritete. In ne bodite obsedeni! Saj veste: ljudje odhajajo, le stvari ostajajo.
Tako. Potem, ko imamo za naš prvi maraton resnično vse urejeno in poskrbljeno, ko smo v svojo odločitev prepričani in vemo, da delamo edino pravilno ter povsem brez škode za družino in naše zdravje, potem vemo, da smo na pravi poti do maratona. Prišel je čas, da resnično pljunemo v roke. Ups! Pod noge.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Čas, ko ne morem teči zaradi poškodb ali bolezni, vedno izkoristim za prebiranje tekaške literature. Predvsem mojih domačih tekaških knjig. Sem malce obsedena s tekaškimi knjigami. Vse bi imela rada. Knjige. Prave knjige, ne elektronske. Tekaške knjige z listi, te so najboljše! Imam jih kar nekaj, vse imam rada. Čeprav so nas učili, da se po knjigah ne čečka, so moje polne zaznamkov, opazk, klicajev, smeškov ! Ob knjigah se smejim, krohotam, jokam, se navdušujem, tudi jezim in se celo razburjam. Ampak ne tako zares! Tako, po tekaško! Ker so pač tekaške knjige!
Ob eni takšni tekaški pavzi sem kot strela iz jasnega dobila v dar novo tekaško knjigo – popolni tekaški vodnik: TEK in MARATON.
Še danes mi ni jasno, kako sem spregledala to informacijo o izidu. Pomislila sem, to bo nekaj takega kot Hočevarjeva Ustvarjen za gibanja ali Gallowayeva Od jogginga do maratona. Ljudje! Ni! In hkrati je! Le, da so informacije bolj strnjene.
Tek in maraton je resničen tekaški VODNIK praktičnega formata z nazornimi fotografijami ter še bolj praktične in predvsem konkretne vsebine. Na kratek in razumljiv način so predstavljeni različni segmenti povezani s tekom. Tudi taki, ki se mi jih navadno ne ljubi preveč natančno prebirati, ker mi je snov zaradi največkrat preveč strokovno podanih informacij pretežka (beri: dolgočas, douhcaj).
Najprej sem knjigo samo bežno preletela. Predvsem simpatično kazalo vsebine. Opa! In že bila odločena, da bom knjigo predelala temeljito od prve do zadnje strani.
Dobesedno padem v poglavje Tekaški laboratorij. Tekač, ki želi teči hitro in brez poškodb mora poznati vsaj osnove delovanja »tekaškega telesa«. Telo, mišice, notranji organi. Nazorno prikazano delovanje mišic jedra, kolka, kolena, gležnja in stopala pomaga razumeti kako zelo so ti deli telesa pomembni za zdravo tekanje. Hočete primer? Scott Jurek – ameriški ultramaratonec in fizioterapevt po izobrazbi, avtor tekaške knjige: Eat and Run (Jej in teci) je svoje strokovno znanje temeljito izkoristil za svoj tek.
Naslednja poglavja opisujejo tekaški cikel od odriva, zamaha, dotika do opiranja ter ekonomični cikel katerega omogoča dobra tekaška tehnika (drža, zamah, dotik stopal) kar vodi do učinkovitega tekača.
V knjigi boste našli nasvete o izboljšanju načina teka, ocenitvi tekaške zmogljivosti do postavitve tekaških ciljev, izbire superg in tekaške opreme do prehrane ter načrtovanja treninga z vzorčnimi tekaškimi programi različnih dolžin. Našli boste tudi programe za večjo vzdržljivost, moč in hitrost.
Predno nadaljujem pa vam še nekaj priznam. Zelo rada tečem. Ampak telovadbe, danes t.i. funkcionalne vadbe, pa ne maram! Fuj! Od nekdaj sem raje pretekla dodatnih deset kilometrov kot da bi delala vaje. Sploh ne za hrbet. Kar je zelo narobe in eden glavnih vzrokov za mojo slabo tekaško držo. In bolečine.
Izgovorov imam za debelo knjigo. Neverjetnih izgovorov. Nekatere sem že skorajda »znanstveno utemeljila«. Danes lahko rečem, da sem te izgovore »znanstveno ovrgla«. Tudi zaradi te knjige!
Raztezanje pred in po treningu je pomembno, tekač ga ne sme zanemariti sicer je lahko prav to vzrok za kakšno tekaško poškodbo. V knjigi so nazorno prikazane različne vaje, tudi vaje z valjem. In kar mi je najbolj všeč: ob vsaki vaji piše, katere so ciljne mišice posamezne vaje. Med vajami sem našla kar nekaj novih, ki jih že ali pa jih še bom izvajala.
Največji izziv mi predstavlja trening za jedro. Prikazane se odlične vaje. Če bom striktna lahko jeseni tečem bolje. Hitreje. Lažje in brez poškodb!
Predvsem začetniki bodo veseli nasvetov kako postaviti lastno tekaško strategijo na tekmi in praktičnih nasvetov o preprečevanju poškodb. Tale tekaški vodnik bi lahko imel v svoji lasti praktično vsak tekač. Začetnik ali izkušen maratonec.
Torej, če vas mika dobra strokovna tekaška knjiga, z nakupom knjige, ki jo je izdala Mladinska knjiga – TEK IN MARATON, ne boste zgrešili.
Stoječ v vrsti pred blagajno sem bila primorana poslušati pritoževanje treh mlajših žensk, ki so se pritoževale nad množico “tekajočih aktivnežev”, ki jih vsako leto na dopustu konstantno spravljajo v slabo voljo in budijo v njih slabo vest. “Na morju imam pravico imeti mir!” je bila glasna ena izmed njih.
Pa sem se spomnila, kako me je pred leti razburil članek prav na to temo, zato sem se razpisala. To moje pisanje spremenjeno spet objavljam spodaj. Ime avtorja sem namenoma izpustila, saj je od tedaj preteklo že preveč časa. Prav tako članka ni več mogoče prebrati, saj je umaknjen iz spleta. Obstaja tudi možnost, da ga ne najdem.
Ampak to sploh ni problem.
Vsake toliko časa se v medijih pojavi kakšen članek uperjen proti teku in tekačem. Verjetno je le slučaj, da sta dva, ki sta me najbolj, milo rečeno – začudila, izšla ravno v časopisu Delo.
Taisti časopis je namreč pred leti (2002) v okviru svoje priloge Polet s fantastičnim Primožem Kališnikom in Benom Piškurjem v frontnih vrstah, praktično obnorel Slovenijo s tekom ter hkrati ponudil že tekajoči populaciji prepotrebne informacije o pravilnem pristopu k temu zdravemu in lepemu športu.
Tako smo lahko v Delu 2014 brali sestavek z naslovom Maratonci.
Avtor je zgroženo ugotavljal, kako mu tekači celo ob sončnem vzhodu ter kolesarji, ki delajo kroge po otočku, vzbujajo slabo vest. Avtor se namreč v taki družbi počuti kot zguba.
Iz sestavka je mogoče razbrati, da avtor ni zadovoljen s seboj, saj dogajanje športnih aktivnosti okoli sebe doživlja kot osebnostni napad, diktat in zapoved družbe.
Citiram: “V tem seveda ni nič slabega, razen da človeku, ki morda ni tako zagnan, vzbuja slabo vest.”
Slaba vest je čustvo, ki nas opozarja, da nekaj ne delamo v skladu z našim globljim prepričanjem in lastno moralno odgovornostjo, ki je globoko v nas.
Soseda bi mi lahko vzbujala slabo vest, ker vsakih 14 dni pomiva okna. Zakaj? Ker so moja okna umazana in naj bi se počutila kot lenuh in slaba gospodinja.
Preostane mi torej:
Varianta A: vzeti vedro z vodo in krpo ter jih pomiti.
Varianta B: se jeziti na sosedo in skušati prepričati ostale, kako posega v mojo osebnostno integriteto in je poleg tega še neuvidevna in diktatorska.
Varianta C: iti na tek in se pomiriti s seboj.
Tekači navadno izberemo varianto C. Tudi zato, ker imamo po teku še več energije, celo za pomivanje oken.
Predlagam, da vsak netekač, ki se podobno kot avtor ali omenjene ženske, počuti nelagodno ob množici aktivnih soljudi, skuša svoje slabo počutje odpraviti s soudeležbo. Nelagodje oz. slaba vest je namreč potrditev, da si prav tako dejavnost v resnici želite opravljati tudi sami. Le nesramna ga. Lenoba je v napoto, ovita v stotine izgovorov.
Globoko v sebi smo namreč vsi tekači.
Z aktivno vključitvijo v tekaško oz. aktivno doživljanje prostega časa bi se tudi avtor na dopustu in nasploh veliko bolje počutil, hkrati pa bi lažje prepoznal zmedenost in nejasnost svojega prispevka.
Avtor bi tako na lastne oči uvidel, da ob sončnem vzhodu ni nikjer videti množice tekačev. Prav gotovo ne ob morju na naši zemljepisni širini. Še težje je opaziti kolesarja v kakšnem »neprebojnem skafandru«. Večina ljudi je žal še vedno prelenih, da bi se zgodaj zjutraj dvignili iz tople postelje pa naj bodo katerekoli narodnosti že. Nismo le Slovenci tisti, ki se trudimo biti aktivni.
Avtor naslavlja sestavek z : Maratonci. Beseda MARATON (in njene izpeljanke, katere ena je tudi naslov besedila) je namreč ena izmed najbolj izrabljenih besed zadnjih nekaj let. Vsak tekač ni maratonec a vendar je vsak maratonec tekač. Razlika je velika in tudi pristop do treninga je precej drugačen. Zato nestrokovno opletanje medijev s to besedo po dolgem in počez res ni na mestu.
V zadnjem času je dejansko opaziti več tekajočih posameznikov v poznih dopoldanskih in zgodnjih večernih urah, navadno v vrhunski in barvno usklajeni tekaški opremi in z obveznimi mobiteli. Tečejo. In kot dokaz vestno objavljajo svoje slike na socialnih omrežjih.
Gotovo bo kdo od njih postal resen tekač, triatlonec ali celo ultramaratonec, drugi se bodo le hvalili, da so tekli na dopustu. Odlično! Naredili so nekaj zase in se počutili kot heroji in ne kot zgube. Ker so premagali lastno lenobo. Pa čeprav zaripli v obraz. Nekaj truda pač mora biti in kot so včasih rekli: »Brez muje se še čevelj ne obuje«.
Pravzaprav so redki zaripli obrazi in obnemogla telesa tekačev kje pod kakšnim borovcev. Jaz jih nisem opazila. Tekači namreč vadbo zaključimo v morju in pod tušem ter ob raztezanju.
Morda je avtor zamenjal posameznike za ponočnjake, mogoče pa so se posvečali kakšni drugi aktivnosti, ki tudi povzroči podobne simptome. Kdo ve…
Aktivne počitnice so modna zapoved? Prej želja kot zapoved. Tek je sicer postal zelo popularen in že dolgo tekač ne velja več za čudaka. A človek ostaja po naravi len in aktivne počitnice bodo ostale samo izbira za malce bolj discipliniranega in gibanja žejnega posameznika ali manjše skupine ljudi.
Se pa strinjam z avtorjem, da je smisel rekreacije v tem, da v njej uživamo ter da si občasno povrnemo moči tudi z opoldanskim spancem. Prija tako tistim, ki že preko dne ne delajo nič oziroma počivajo kot tistim, ki so že navsezgodaj naredili nekaj zase. Se potili ob teku po bližnjem griču ali pa delali kroge s kolesi po otočku… ob sončnem vzhodu, medtem ko še vse spi…
Vsak tekač, ki je že pretekel maraton ali pa tekač, ki se ga trudi preteči že leta se zaveda, da je ena od zmag že ta, da se lahko postaviš na start.
Na startu maratona pa lahko stojiš le, če imaš za seboj dovolj tekaških kilometrov ali bolje: treninga za maraton.
Sama sem jih pretekla štirinajst. Štirinajst uradnih maratonov, štirinajst maratonskih razdalj. Zadnjih pet let pa ostajam brez kraljevske razdalje. Zato je bila letos želja po še enem maratonu toliko večja. Petnajst je pa tudi lepa številka :).
In kako kaže? Slabo. Še slabše postane, ko pogledam v svoj tekaški plan za maraton.
Ne smem teči. V bistvu, ne morem teči … dolgo. Telo ne pusti. Sama sebe sem sita, da spet začenjam s pisanjem kako sem na teku padla, si natrgala ramenski tetivi. O tem ste lahko brali. V marcu sem imela dvotedensko tekaško pavzo. Rama pa še vedno ni dobra. Ampak tekla sem vseeno. In prav dobro mi je šlo.
V juliju me je spet “usekalo v križu”. Lumbago. Postaja že moj stalni spremljevalec. Tokrat o podrobnostih ne bom, ker sem nekaj zgodb na to temo že napisala. Žal. Naj napišem le, da se me je lotilo na počasnem sprehodu na morju (nisem tekla, skakala, plezala).
Vse se mi je lepo poklopilo s fizioterapijo za ramo tako, da me je fizioterapevtka hitro spravila k sebi. Vzela si je tudi veliko časa in mi natančno pojasnila stvari, ki jih sama že leta vem in jih ne slišim rada. Očitno mi telo zaradi moje ignorance to tudi vedno pogosteje sporoča samo. In očitno lombaga s tekom ni mogoče pozdraviti.
Tekla nisem skoraj mesec dni. Sedaj tečem kratke razdalje, počasi, po mehki podlagi. Kot včasih. Pred tridesetimi leti.
Pridno delam vaje za ramo in hrbtenico. Nekatere še vedno iste kot pred vek kot štiridesetimi leti. Postopoma dodajam vaje za moč. In iščem pomoč. Zdi se mi, da mi sami ne bo uspelo ter da potrebujem pomoč strokovnjaka, ki se bo mojemu stanju znal posvetiti in ki ga ne bo zanimal samo denar. Takih pa je malo. Nekaj sem jih že preizkusila pa je bil vse skupaj le stran vržen denar. Malo me skrbi, da za EMŠO pač zdravnika ni. Ali pač.
Maraton mi je leta predstavljal predvsem “češnjico na tortici”. Nagrado za pridno tekanje preko celega leta. Vsaj tako sem mislila. Ostala bom pač brez češnjice. Itak imam raje torte. Ampak moram priznati, da mi maraton pomeni več kot le to. Maraton je tako zelo moj, našla sem se v tem.
Nekoč sem zapisala: “Maraton je življenje. In tek je kri.” Torej, dokler še lahko tečemo je vse v redu.
Ne vem kaj naj napišem na koncu. Z glavo skozi zid ne bom rinila. Se ne izplača, ker je na tak način poraz zagotovljen. Pa vendar. Ko tečem se počutim živo. Močno. In svobodno. Le kako naj potem preneham teči?
Dragi moji. Uživajte v gibanju in zavedajte se, da ni nič samoumevno.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Vroči poletni dnevi naj ne bodo izgovor za skrivanje za zidovi stanovanja in ležanje pod klimatskimi napravami. Včasih je potrebno kar dobro napeti možgančke, da najdemo zase primerno turo.
Tokrat sva iskala predvsem turo primerno za vroče poletne dni: senca, po možnosti ob vodi ter z maksimalno 500 mt višinske razlike. Na sotesko Pekel pri Borovnici s svojimi čudovitimi petimi slapovi se je spomnil mož. Pridružil se nama je še Bojan.
Začetek poti je iz parkirišča pred Gostiščem Pekel. Bili smo dovolj zgodnji, da ni bilo praktično nikogar in tako je ostalo do povratka na izhodišče.
Kljub letošnji izredni suši je v soteski še vedno čutiti vlago. Pričakovala sem, da praktično ne bo vode, vendar je je bilo dovolj. Vidnih je bilo vseh pet slapov.
Vhod v sotesko, foto: Mojca Vesel
Za pohod potrebujete dobre pohodne čevlje, priporočam tudi palice. Pozimi pa prav gotovo še vsaj dereze.
Pot ni primerna za mlajše otroke saj je mestoma zelo izpostavljena. Kljub suši je še vedno na posameznih delih poti le ta vlažna in drseča.
Na izhodišču oz. ob povratku lahko obiščete Gostišče Pekel ter se odžejate in okrepčate. Če ste bolj pozne sorte. Mi smo bili žal prezgodnji. Sreče tudi nismo imeli s kmečkim turizmom na Pristavi. Odsotni zaradi dopusta. Zato vedno pravim: na pot nikoli brez vode in vsaj manjšega prigrizka.
Kmečki turizem Pristava, foto: Mojca Vesel
Želim vam varen korak in obilo užitkov v naši prelepi naravi. Pa še nekaj foto utrinkov :).
Lepa reč. O vztrajnosti je bilo že ogromno napisanega. Odtipkajte v Google pa boste videli.
Kaj pa trma? Zadetek v Googlu bo precej skromnejši. In še tistih nekaj linkov se bo navezovalo na … otroško in seveda – žensko trmo.
Pa smo tam! Zato želim na vsak način nekaj o tej temi napisati tudi sama!
Ampak preden nadaljujem poglejmo, kaj pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ v nadaljevanju):
tŕma -e ž (ŕ) 1. nepopustljivo vztrajanje pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja: ni mi bila všeč njegova trma; premagati trmo; otroška, ženska trma / ekspr. izbiti, iztepsti komu trmo; vztrajati v trmi / ekspr.: trma ga je držala bil je trmast; pasti, uganjati, zganjati trmo / vdati se očetovi trmi; ni popustil v svoji trmi / iz trme, zaradi trme ni šel ● obdobje trme pri otroku obdobje nasprotovanja, kljubovanja zahtevam drugih // ekspr. velika odločnost, nepopustljivost: v vsaki njegovi besedi je bilo čutiti trmo; delal je z občudovanja vredno trmo vztrajnostjo 2. ekspr. trmast človek: težko je sodelovati s tako trmo / huda trma je, kadar uveljavlja svoje mnenje zelo je nepopustljiv / kot psovka s teboj ni mogoče govoriti, trma trmasta
vztrájnost-i ž (ā) lastnost, značilnost vztrajnega:občudovati vztrajnost koga; ekspr. železna vztrajnost; vztrajnost pri delu, v iskanju / delo zahteva veliko vztrajnosti in pazljivosti; z vztrajnostjo se marsikaj doseže / ekspr. vztrajnost šumenja // fiz. lastnost teles, da se upirajo spremembi smeri gibanja in hitrosti: zakon vztrajnosti; pren., ekspr. njuna zveza je trajala samo še po zakonu vztrajnosti ♦ elektr. vztrajnost luminiscenčnega zaslona lastnost luminiscenčnega zaslona, da svetlost točke na njem po prenehanju vzbujanja še nekaj časa ne pade na nič; vet. mlečna vztrajnost krav sposobnost krav, da določeno dobo dajejo približno enake količine mleka
Celotno geslo Sinonimni Kliknite, če želite geslo skopirati v odložišče
Definiciji sta različni. Cel kup podobnih besed, katere različni ljudje razumemo – različno. Vsak po svoje.
Pa vendar sta si ti dve lastnosti, trma in vztrajnost, tako zelo sorodni. Prepričana sem, da bi bil dovolj že pridevnik. Ampak potem bi slovenski jezik bil za eno besedico manj bogat. Očitno tega nočemo.
Vrnite se v otroštvo. Vi v vašega, jaz v mojega. Pa nič hudega, če nismo ista generacija. Otroci in starši smo globoko v sebi vsi enaki ali pa smo si vsaj zelo podobni.
Gotovo smo v otroški dobi neštetokrat slišali tisto: »Ne bodi tako trmast! Poglej kako je trmasta!« Ali celo kaj hujšega: »Izbij mu / ji to trmo iz riti!« In v odrasli dobi izrekli.
Ter slišali ali celo izrekli, ko je bila za podobno ali celo isto dejanje odrasla oseba nagrajena s stavkom: »Ta pa je vztrajen!«
In na določeni stopnji razvoja spoznali: »Halo! Če sem trmast sem torej vztrajen!« To je torej nekaj dobrega. Pozitivnega. Trma ni vedno nekaj slabega.
Zdrava trma in vztrajnost – kje je tu razlika? Obe lastnosti nam lahko pomagata v življenju. In to – zelo! In vedno se bodo našli ljudje, ki bodo eno ali drugo lastnost želeli izničiti, preoblikovati, izkoristiti sebi v prid.
Ampak jaz pišem o teku. In res je, da je tek življenje. Če tako hočemo. Če smo dovolj vztrajni in če smo dovolj trmasti. Ob predpogoju, da smo zdravi in nepoškodovani.
In, da! Maratonci rabimo oboje. Saj veste – včasih je treba tudi z glavo skozi zid. Še posebej tam okoli tridesetega kilometra.
Lahko smo vztrajni in se držimo tekaškega ali kakšnega drugega načrta pa vendar brez tiste tekaške trme ne bomo nikamor prišli. Včasih ne gre vse le na lepo, brez problema – včasih je treba stisniti zobe in velikokrat pridemo na cilj samo s tisto vrsto trme, ki so jo nam v otroštvu očitali odrasli. Ali pa smo jo morda prevečkrat sami očitali svojim otrokom.
Grem – in pika! Hočem do tja! Želim in bom to dosegel.
Kdo in kje je tisti, ki bo nekomu sugeriral kaj je dobro zanj ali za neko skupino ljudi? Kdo in kje je tisti, ki si mi dovoli oziroma upa ukazati kako naj treniram ali kako naj živim? Nihče ne more nikogar dovolj dobro presoditi, oceniti, poznati. Kje je ta brihtnež? Kdo je ta genij?
Kar je dobro zate morda ni dobro zame. Konec koncev vse izhaja iz naših želja. Praželja. In iz našega psihofizičnega stanja.
Vsi imamo v svojih prsih svoje edinstveno srce. V srcu je skrita duša. Naša. Edinstvena. Nihče je ne pozna. Še sami včasih ne. Ker si to ne dovolimo. Morda si ne upamo. Smo že preveč zavedeni, uokvirjeni, zaslepljeni?
Ja, res je. Jaz pišem o teku. In tek je življenje. In res je. Včasih malo preveč filozofiram. Ampak v življenju je tudi to včasih potrebno. Sicer pa nekateri od tega celo živijo. In zakaj ne bi? Na ta način nam včasih zapletene stvari postanejo čez noč kristalno jasne. Ali pa vsaj malo jasnejše. Ali pa ravno obratno.
Nisem psiholog. Sem preprosta ženska. Mama dveh odraslih hčera. Družina mi pomeni največ na svetu. In, da. Rada tečem. Tek bistri misli. Zato vem. Vem, da se tista lastnost, ki jo SSKJ opisuje kot “vztrajnost” rodi iz otroške trme! Zato je ne smemo zatreti. Nikoli!
Ne ubijte TRME v otroku! Ker jo bo v življenju še kako potreboval.
To seveda ne pomeni, da svojemu otroku dovolimo vse. Uporabljati je potrebno samo zdravo pamet! Nič ne bomo naredili, če svojemu otroku ne postavimo meja in ga vzgojimo v razvajenega “pamža”. Le ubiti ne smemo njegove kreativnosti in radovednosti!
Le tako bo namreč lahko kot odrasel človek ostal zvedav in kreativen. In kot takšen srečnejši in vedrejši v življenju.
Pravzaprav smo lahko takšni vsi!
Samo ozrimo se vase. Še več! Poiščimo v sebi tisto svojo otroško vnemo, trmo! Prisluhnimo ji! Vodila nas bo do naših skritih, zakritih in morda že pozabljenih želja. Saj veste! Kjer je želja – tam je pot! Če je želja pristna in dovolj velika, bo postala naš cilj in motivacija. In svojo željo bomo dosegli z vztrajnostjo. Trmo. Vnemo. Kakorkoli. Je težko. A vredno. In nikoli ni prepozno!
Včasih se je treba prebiti skozi zid. Skozi navidezno resničnost! Tako, da te to ne ubije. Da preživiš. Drugače! Kajti zidovi so. Visoki. Trdni. Predvsem v naših glavah. In v glavah večine okoli nas!
In ne! Ni samo tekaški zid. Včasih mora biti tudi kakšna buška. Čeprav jaz v resnici samo pišem o teku.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Med to fazo, ki traja 8 tednov, bomo nadaljevali z vadbo visokega tempa opravljeno v zadnji fazi. Hkrati pa bomo podaljšali razdaljo, ki jo je potrebno vzdrževati ob enakem tempu. Ta način treninga nam bo pomagal povečati moč in vzdržljivost nog.
Tekli bomo vsaj trikrat do štirikrat na teden. Med posameznimi dnevi nimamo več kot dva dni počitka oz. nikoli ne tečemo dva dneva zapovrstjo. Ni pomembno kateri dan je to v tednu, dnevi se menjajo.
Ker smo že dovolj stari namreč potrebujemo več regeneracije med posameznimi treningi kot smo je potrebovali, ko smo bili mlajši.
Naše merilo ni hitrost ampak srčni utrip in tečemo v območjih od ena do pet. Tečemo pretežno v območjih od 2 do 4. V pomoč nam je razpredelnica:
Območja SU tekača 50+
Pa podrobneje poglejmo tekaški plan za maraton – gremo dlje:
Tekaški plan za maraton – gremo dlje
Imamo tri vrste treninga. Počasen tek v dolžini 5 km, srednje dolgi tek v dolžini 13,5 km, ki ga tečemo hitro oz. v območju 4 ter dolgi tek, ki ga tečemo nekoliko drugače kot do sedaj. Prvo, krajšo dolžino tečemo v zmernem tempu, v območju 3. Drugi, daljši del treninga pa skušamo teči hitro oz. pazimo, da tečemo v območju 4. Na ta način bomo natrenirali teči dlje hitreje ter istočasno ohraniti isti tempo. V praksi naj bi namreč bila naša hitrost ista kljub temu, da bo območje srčnega utripa na višjem oz. hitrejšem obratu.
Tekaški plan oz. trening za maraton je povsem okviren. Smiselno je, da se držite vsaj razdalj in ne izpuščate treningov. Poslušajte svoje telo in po potrebi intenziteto in razdaljo prilagodite. Ni vsak dan naš najboljši dan za tek.
Želim vam veliko tekaškega užitka in prav nobenih poškodb.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
V nadaljevanju objavljam trening za dva tedna in sicer do naslednje prelomnice, ko se bo tekaški plan za maraton spet nekoliko spremenil.
Tekaški trening za maraton
Ta faza treninga predstavlja nekakšen odskok v trening, ko bomo tekli dlje. Zadnji dolgi tek bo znašal “le” 13,5 km.
Glede na letni čas pa nas pričakovano čakajo visoke temperature. Letos je bil junij rekordno vroč, visoke temperature nas bodo po vsej verjetnosti spremljale še nekaj tednov.
Kako trenirati?
Vsekakor je potrebno tekaški trening prilagoditi ter ga morda celo izpustiti. Brez skrbi, zaradi tega nam maraton še ne bo ušel.
Sama sem svoje tekaške dneve prilagodila. Dolgi tek tečem med vikendom (sobota ali nedelja) in sicer dovolj zgodaj. Če vam ni preveč stresno vstanite res zgodaj, tako da boste nazaj vsaj do 8. ure sicer bo zadnji del treninga naporen in ga tudi ne boste mogli kvalitetno opraviti.
Izberite tekaške poti, ki so senčne. Tecite v gozdu, naravi. Izogibajte se asfalta in betona.
Kaj pa če zjutraj ne morete teči?
Potem je edina opcija zvečer, ko se že malce ohladi. Ker je dan poleti tako dolg vam še vedno ne bo potrebno teči samo ponoči. S seboj pa seveda obvezno naglavno lučko.
Poskrbite, da boste dovolj hidrirani in imeli možnost piti tudi med tekom. Oblecite se v tekaška oblačila v katerih se ne boste pretirano potili. Nekatere “švic” majice so namreč pregosto tkane in kljub visoki ceni in priznani blagovni znamki ne bodo nudile ugodja ob teku. Strokovnjaki odsvetujejo bombaž, vendar mi jih vsaj meni ni potrebno poslušati in tega nasveta se v vročih in soparnih dneh ne držim.
K sreči se ne potim zelo (ne teče iz mene v potokih) zato si v takem vremenu oblečem staro, široko, tanko bombažno majico brez rokavov. Pred davnimi časi so se dobile na tekaških prireditvah in na moje veliko veselje jih imam še štiri. Prav v nobeni drugi majici se ne počutim tako udobno kot v tej oz. teh.
Tekaški plan za maraton – trening v vročini in MOJA NAJBOLJŠA TEKAŠKA MAJICA
Obvezno imam na glavi šilt. Sončna očala mi ne odgovarjajo, ker se pod njimi preveč potim.
Ostala oprema pa po ponudbi vaše tekaške omare. Kratke, tanke hlače. Nogavičke. Superge.
Pa še nekaj pomembnih dejstev!
Kot vidite naš trening bazira na različnih območjih srčnega utripa. Opazili boste, da bo vaš tek počasnejši glede na pulz kot običajno. To je normalno in tako mora biti. Po potrebi oz. počutju tecite še počasneje, na nižjem pulzu.
V obdobju vročinskih valov pozabite na intervale in stopnjevanja. Jih bomo delali kasneje.
Po sami vadbi se vedno previdno raztegnite. Mišice se bodo hitreje pozdravile. Sama pa ugotavljam tudi, da izmenično tuširanje nog z zelo mrzlo in vročo vodo zelo pomaga ublažiti krče. Ta nasvet sem dobila letos od 80-letne gospe potem, ko je v zglednem času prehodila 35 km ljubljanske žice.
Tekaški plan za maraton – trening v vročini
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Zakaj človek pride na idejo, da bi sploh pretekel maraton?
Mogoče zato, ker je enostavno najprej bil tek.
ZAKAJ TEČEMO MARATONE Photo by Taryn Elliott on Pexels.com
Otroček ne shodi. Otroček steče. Prvi koraki so praktično tekaški. Tek nas torej spremlja čisto od najbolj rosnih let otroštva.
Če opazujemo otroke pri igri bomo kmalu opazili, da se premikajo s tekaškim korakom in ne hojo. Ves čas tekajo sem in tja. Skačejo, poskakuje, se lovijo, bežijo.
Pravzaprav okolje in vzgoja spremeni ta način gibanja.
»Bodi pri miru!«
» Ne skači!«
»Lepo mirno hodi ob meni.«
»Ne teci!!«
Vzgojna napaka? Verjamem, da do neke meje.
Če bi vsi tekali namesto hodili bi bilo gotovo manj bolezni, debelosti. Ljudje bi bili v veliko boljši fizični in psihični kondiciji. Ne nazadnje je tek naravnejša oblika človeškega premikanja kot hoja. In če človek ne bi s svojo »lenobo« ustavil telesnega razvoja človeka v dobrobit teka bi bili dandanes ljudje neskončno bolj zdravi. Maratonski časi pa še boljši.
Da, hoja je lenoba in človek je po naravi len. Fizično in mentalno. Zakaj sicer tečejo netekači le, kadar se jim mudi? Na avtobus! V službo! Na sestanek! Lahko bi ves čas zmerno tekali po opravkih.
Vedno bolj pogumno na tek
Bilo je nekoč … ne tako dolgo nazaj, ko se je le malokdo domislil, da bi šel kar tako na tek. Za sprostitev. Še tisti redki posamezniki, ki so to počeli, ki so se sploh upali teči, so bili večinoma na dnevnem redu vaških ali pa krajevnih klepetulj ter tarča posmeha lokalnih pijančkov v gostilnah. Ti prvi tekači so bili praktično heroji!
ZAKAJ TEČEMO MARATONE Photo by Roy Reyna on Pexels.com
V tistih še ne tako davnih časih, praktično nisem poznala ljudi, ki bi se sploh ukvarjali s kakšnim športom, kaj šele s tekom. Razen seveda v zimskem času takratni nacionalni šport “smučarija”. To so bili namreč časi Bojana Križaja in Mateje Svet, časi, ko smo bili Slovenci še smučarski narod. Enotni. Pa naj mi ostali smučarski asi oprostijo. Ampak jaz pišem o teku zato bom odtipkala nazaj na tek.
V svoji mladosti se spominjam le enega starejšega tekača. Redno je tekel za Savo. S svojim psom. Seveda ga je večina imela za čudaka. Pa to ni bil kasnejši ustanovitelj ŠD Ježica. Da ne bo pomote!
»Lej ga! Spet teče! A nima nobenga dela?«
Tudi jaz sem se na tek odpravljala kot kakšen kriminalec. Najraje bi si dala kar vrečo čez glavo, da me ne bi videli in da bi imela mir. Do Save sem hodila in ko sem se prepričala, da ni nikjer nikogar, ki bi me spraševal in ogovarjal, sem stekla.
Kljub svoji opreznosti, sem bila prepogosto deležna zanimivih ugotovitev ter vprašanj bolj in manj radovednih sosedov:
»Zakaj pa tečeš?«
»Ta je mal zmešana!«
»Ja, kva t pa je, no? Ustau se mau, ua kšno rekla!«
»A se nimaš nič za učit?«
»Nimate doma nič za delat? K nam prit, če ti je dolgčas! Lahko ves vrt opleveš, ha ha! »
»Ja, kdo te pa pudi?!«
»Ja, punčka! To pa ni zdravo za srce, da se tako naprezaš«, je bil včasih tudi kakšen bolj prijazen nagovor.
Redki so bili tedaj ljudje, ki so bili sploh pripravljeni do konca poslušati, zakaj! Zakaj tečem. Slišati moj odgovor. Zato sem se kmalu navadila preslišati takšna vprašanja. Sem že kaj zamrmrala, češ: »Ja, ja…« in pomahala ter tekla naprej.
»Zakaj neki? Zakaj pa ti ne?« sem si mislila in bila kar zadovoljna, da je tako, kot je.
Mir za Savo….
Takrat je še bil, danes ni več. Danes je tam sprehajalna pot, betonsko teniško igrišče, stezice so izginile. Skrivne potke prav tako. Moje drevo in bunker so podrli! ”Ni mi všeč, gospod Jankovič!” Za “mojo Savo” se valijo horde sprehajalcev, tekačev in cela armada “zacahnanih” s startnimi številkami enkrat letno v sredini oktobra na sedaj že tradicionalnem Teku za Savo. Ja, včasih sem bila tam sama. Iskreno, pod črto zapisano ali na ušesa povedano: bilo je prelepo, da bi trajalo!
Zmeden tekst do amena. Se oproščam. Grem nazaj.
Zakaj človek pride na idejo, da bi sploh pretekel maraton?
Ves čas tečem iz istega razloga. Ker rada in ker lahko. Kot večina tekačev. In da lahko tečem ne smem prenehati teči. Včasih sem se po teku lažje učila, danes lažje razmišljam, delam. Fizično ali umsko. Sem bolj zdrava. Tek je moje zdravilo! Ujeta sem vanj.
Ampak zakaj sem sploh hotela preteči maraton? Mislim, da predvsem zato, da preizkusim sebe, če zmorem. Mogoče tudi zato, ker so se mi maratonci vedno zdeli nekakšni nadljudje. TIsti pravi tekači. Čeprav je pravi tekač vsak, ki uživa v teku, ker ga osrečuje, izpopolnjuje, bogati.
Pravi tekač gre utrujen teči po službi, da se spočije. Pravi tekač odteče vsaj nekaj kilometrov, da se lažje loti hišnih, gospodinjskih opravil, pusti službene skrbi za seboj in se posveti družini. Pravi tekač si občasno plača startnino za kakšno tekaško tekmo. Maraton. In tako tekač postane maratonec. In potem teče, dokler lahko.
ZAKAJ TEČEMO MARATONE Photo by RF._.studio on Pexels.com
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Dva tedna že delamo na hitrosti. Pred nami so štirje tedni treninga, ki nam bo pomagal hitrost obdržati tudi na dolgih razdaljah. In na istem utripu teči hitreje. Torej tudi dlje.
Tekaški plan za maraton
V razpredelnico sem namenoma vnesla število dni od 1 do 7 zato, da vam ga bo lažje prilagoditi vašim dnevom namenjenim za tek.
2. dan – jogging dan
Torej, če pogledamo razpredelnico imamo drugi dan počasen in kratek regeneracijski tek dolg skromnih 5 km. Če vam ni dovolj predlagam, da na koncu treninga dodate nekaj nizov pospeševanj.
Pospeševanja
Opravite nekaj nizov pospeševanj na razdalji od 150 – 200 mt potem, ko ste odtekli trening ter se je vaš pulz spustil na nižjo raven (cca 100). Izgleda tako, da pričnete počasi in postopoma pospešujete na način, da zadnje metre tečete na maksimalnem pulzu. Predno se ustavite veste, da hitreje ne gre.
Dan s kratkim treningom na nižjem pulzu je idealen dan za pospeševanja. Ogreti ste, moč za tek še imate. In nekaj sklopov pospeševanj (od 3-6) vas ne bo ubilo. Če pa ste močni in čutite, da lahko več, lahko seveda naredite tudi več ponovitev vendar se po treningu nikar ne pozabite raztegniti. Če bomo pridno in dosledno tekli, nas več ponovitev prav gotovo čaka.
4. dan – aerobni trening (9 km)
Po dnevu počitka nas čaka tek v manj udobni coni oz. območju. Pulz dvignemo na 75% našega maksimalnega srčnega utripa. Težje dihamo, težko govorimo. Med tekom pazimo, da tečemo enakomerno ter da nam pulz ne pade pod želeno vrednost. Vztrajajmo, to zmoremo. Splača se. Telo in predvsem srce navajamo na napor in ga krepimo. Po teku ne pozabimo na raztezne vaje. Naslednji dan imamo počitek.
6. dan – anaerobni trening in proizvodnja mlečne kisline (18 km)
Zadnja dva tedna je bil najdaljši trening dolg 13,5 km, v naslednjih štirih tednih pa znaša najdaljša razdalja18 km. Poleg najdaljše tedenske razdalje je to tudi trening v najvišji tekaški “prestavi”. Tečemo v coni 4 – to je 85% naše zmogljivosti. Težko dihamo, govoriti ne moremo. Predlagam ogrevanje ter postopno pospeševanje hitrosti do želenega pulza, sicer boste pregoreli. Preplavila vas bo mlečna kislina. Ja. Zakisali se boste.
8. dan – je bog ustvaril rock
Dajte si duška, navijte svojo najljubšo glasbo, pojdite ven in uživajte ta dan, ker je 8. dan hkrati 1. dan tekaškega tedna – torej: počitek.
V teh štirih tednih je namen treninga, da ohranjamo dolžino in se učvrščujemo za naslednji sklop, ki bo združil “dve muhi na en mah”; “dolgo razdaljo” in “hitrost”.
Zakaj? Ker v tem sklopu navajamo telo na višje obrate s pomočjo intenzivnejšega treninga. Izboljšujemo anaerogno vzdržljivost. Ob teku ne dobivamo več dovolj kisika, močno smo zadihani, telo proizvaja mlečno kislino (laktat). Najdaljši trening tečemo na laktatnem pragu, da navadimo telo boljšo oskrbo s kisikom za večji napor. Pridobivamo na mišični masi. Kar je za nas starejše še kako pomembno. Saj nam jo (mišično maso) leta vztrajno kradejo.
Med tekom ne moremo govoriti, tek je naporen. Delamo, garamo, ne klepetamo. Srce dela skoraj na polno in telo se navaja na hitrejši dotok kisika v telo. Ja, če naslednji dan ne bomo čisto nič čutili mišič oz. ne bomo imeli “muskelfibra” – potem je bil naš trening slab. To pomeni, da se moramo prihodnjič bolj potruditi in teci na še višjem pulzu.
Najbolj problematičen je dan, ko tečemo na 85% svojega maksimalnega srčnega utripa saj tako visokega utripa ne moremo pridobiti kar na začetku. Ravno včeraj sem se opazovala in na želeni napor prišla šele po treh kilometrih. Zakaj?
Nikakor se ni pametno zagnati na polno. Prehitro se bomo zadihali, prehitro bo naše telo preplavila mlečna kislina in se “zakisali”. Zato se moramo vedno najprej ogreti. S tekaškimi vajami in počasnim tekom. Na ta način bomo tudi že deloma dvignili naš srčni utrip in hitreje prišli na želeno območje treninga.
To je izredno pomembno tudi na tekmah. Gotovo ste že opazili ali pa celo sami izkusili, kako vas je prehiter začetek na koncu pokopal.
Kakšno pa je vaše počutje po dveh tednih tega treninga?
Meni je všeč, ker je trening kratkočasen. Ker vem, da trening ne bo trajal zelo zelo dolgo, nekako uspem zdržati tempo. Tempo kontroliram z opazovanjem srčnega utripa katerega vidim kot avtomobilski števec. Ne smem iti prepočasi in ne prehitro. Tako, kot je predvideno po tekaškem planu za maraton.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Gremo v 15. teden. Pred nami pa je trening za povečevanje hitrosti na dolge razdalje, ki bo trajal 8 tednov.
V naslednjih dveh mesecih se ne bomo tako zelo osredotočali na dolžino teka kot na hitrost in skušali naš tempo malce povečati. Malo bolj konkretno bomo dihali: čuha puha…. ;)!
Razvijanje tekaške hitrosti
Ta vrsta treninga naj bi nam pomagala postopoma povečati hitrost tudi na dolgi razdalji.
Tekli bomo trikrat na teden, saj starejši tekači potrebujemo več regeneracije. Tudi sam tempo in sama intenzivnost teka bo relativno zmerna.
In kako bomo merili hitrost? Gotovo ne v minutah in sekundah ampak na podlagi petih območij srčnega utripa. Ker nisem resen tekmovalec sem si svoj maksimum izračunala po znani formuli:
MAKSIMALNI SRČNI UTRIP – STAROST.
Torej, če ste stari 57 let je vaš maksimalni srčni utrip 163 udarcev/minuto. To pomeni, da moje srce zmore napraviti največ 163 udarcev/minuto pri maksimalni obremenitvi.
Na podlagi tega podatka si postavimo območja vadbe od težavnosti 1 – 5. Sama uporabljam Garmin, kjer so območja nastavljena. Za ta trening pa bom zadevo prilagodila z enostavno in rahlo prilagojeno tabelco:
Območja maksimalnega srčnega utripa
Pa pojdimo konkretno na naš tekaški plan za prva dva tedna tega sklopa. Intenziteta je vpisana kot območje napora ob dolžino treninga. Dolžine posameznih treningov lahko malce prilagodite svojim tekaškim trasam.
Tekaški plan za maraton
1. dan počivamo, 2. dan tečemo krajšo razdaljo od 4 – 6 km v udobnem tempu območja 2 (lahko). 3. dan je namenjen tekaškemu počitku saj nas 4. dan čaka resnejši trening: pretekli bomo od 8 – 10 km v območju 3. Izboljševali bomo aerobno vzdržljivost. 5. in 6. dan je namenjen drugim dejavnostim in počitku saj nas vrhunec treninga čaka 7. dan: malce daljši tek (13 – 14 km) na višjih obratih – 85% našega maksimalnega srčnega utripa na območju 4. Izboljševali bomo anaerobno vzdržljivost in prag. Delamo mišice, juhu! Skušajmo zdržati. Če nam ne uspe že prvi teden – nič hudega. Imamo še dovolj časa. Le vztrajati moramo in uživati (po tekaško)!
Če ob treningu začutite preveliko nelagodje ali bolečino, trening prilagodite ali se ustavite. Ne pozabite: ni vsak dan naš top dan! In vsak tekaški plan je le okvir. Nič ni fiksno.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Za nami je 12-tedenski tekaški bazni program. Če smo se plana vsaj okvirno držali potem smo v tem trenutku sposobni preteči polovico maratona.
V kolikor nam je teklo vse kot po maslu smo morda izgubili tudi vse odvečne kilograme, ki smo si jih nabrali med zimo (cca 2-3). Meni osebno to še ni uspelo povsem, tako da me to veselje še čaka. Ni pa posebne panike. Z rednim treningom in zdravo prehrano to ne bo večji problem. Samo na tiste nesrečne tortice in čokoladice moram pozabiti. Ali vsaj razpoloviti 😉.
Pa poglejmo kaj nas čaka v naslednjih dveh tednih:
Nedelja
Ponedeljek
Torek
Sreda
Četrtek
Petek
Sobota
1.5.22
2.5.22
3.5.22
4.5.22
5.5.22
6.5.22
7.5.22
Počitek
15 – 18km Počasni tek
Počitek
5km Jogging
Počitek
11-13 km Tempo tek
Počitek
8.5.22
9.5.22
10.5.22
11.5.22
12.5.22
13.5.22
14.5.22
Počitek
20 – 23 km Počasni tek
Počitek
5km Jogging
Počitek
9km Tempo tek
Počitek
Tekaški plan za maraton
Pred desetimi leti sem pretekla svoj najhitrejši maraton (3:24:31) in v neizmerno veselje mi bo, če ga letos odtečem »samo« eno uro počasneje. Sicer pa mi je glavni cilj predvsem, da ga sploh pretečem in presekam z nizom »mrtvih« let nastalih deloma zaradi poškodbe in pandemije ter posledično odpadlih prireditev.
Tekaški plan ni enak tistemu izpred desetih let, mu je pa podoben, ker je kratkočasen. Bazira na Gallowayu in njegovih resnicah ter novejših spoznanjih vezanih predvsem na dolžino teka ter dejstva, ki jih starejši tekači ne smemo spregledati: daljši čas regeneracije in konstantnost teka. Vključila sem svoje izkušnje in upam, da koristijo tudi vam.
V naslednjih štirinajstih dneh bomo padli v rutino, ki bo sledila še nekaj naslednjih tednov. Ta rutina je taka, da se je prav po otroško veselim, torej: »nič bat«, fino bo in nikakor ne dolgočasno.
Tekli bomo najmanj 3x na teden. Enkrat nas bo razveselil dolgi tek v počasnem tempu ob ponedeljkih, kratek 5-km tek za dušo (jogging tempo) ob sredah ter ob petkih tempo tek, da z novimi močmi skočimo v vikend, ki bo namenjen drugim aktivnostim.
Ves čas pa imejmo v mislih svoje počutje ter tek temu prilagodimo.
Začeli bomo s počitkom, kot se za praznik dela spodobi. Ne bomo ležali doma na kavču ampak gremo s prijatelji in družino na bližnji hrib. Sledita dva dneva počitka ter krajši tek za dušo. V petek pa poskusimo s tempo tekom. Tempo si izberite glede na počutje vendar tako, da ne boste ves čas tekli npr. v počasnem tempu ampak poskusite hitrost malce menjati. Npr. pričnite počasi nato skušajte dva ali tri kilometre teči hitreje (vendar ne na polno!) in nato spet počasneje. Naj bo zadnji kilometer hitrejši.
Počasi namreč pričnemo razvijati hitrost. In moč. Več o tem naslednjič.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Wings for Life World Run, tek, kjer tekači skupaj z udeleženci na invalidskih vozičkih, tečemo za tiste, ki tega ne morejo
Ste že slišali za Wings For Life? Letos smo nekateri že tretjič stali na startu teka za življenje – Wings for Life World Run. Tek, ki v svoji dobrodelnosti združuje cel svet.
Ni pomembna dolžina, tečeš tako dolgo, kolikor lahko oz. tako dolgo, da te ujame loveči cilj v obliki zasledovalnega vozila. Ne tečeš sam, tečemo tekači iz celega sveta oz. letos iz 34 držav, istočasno. Slovenci ob 13.00, Avstralci ob 21.00, Japonci pa ob 4.00. Vsi z namenom – pomagati. In z zavestjo hvaležnosti, da lahko tečemo. Startnina je namreč v celoti namenjena fundaciji Wings for Life za raziskave poškodb hrbtenjače.
Start je v Ljubljani. Vendar ne pričakujte podobne scene kot konec oktobra za Ljubljanski maraton.
Ko prideš v center Ljubljane se vprašaš, kaj je narobe. Kaj pa, če start ni ob 13.00 uri ampak je bil že mogoče ob… 11.00 ali celo 10.00?
Nikjer nikogar. Tekačev, mislim.
Šele ko prideš v bližino veleblagovnice Name jih je nekaj opaziti.
»Oh, hvala bogu« glasno pokomentiram mojima spremljevalcema, navijačema. V tistem tudi že zaslišim glasove iz prireditvenega prostora teka Wings for Life.
Letos je zadeva malce drugačna. Start je sicer na Kongresnem trgu, garderobe pa na Trgu Republike – pred hramom norosti. Morda so garderobe ostanek iz Teka Trojk, kakorkoli, Ljubljana ima sedaj dovolj prostorne trge za tekaške prireditve. Izpred Maximarketa in parlamenta smo pomedli pločevino in jo pospravili v klet. Všečno!
Letos sem se dobro organizirala. Imam že na sebi startno številko tako, da mi je panika v zadnjih desetih minutah tik pred startom prihranjena.
3000 nas teče v Sloveniji! Še enkrat več kot prvič. Lepo! In 130.000 vseh skupaj po celem svetu. Ni čudno. Zabavna prireditev pa še dober namen. Občutki po tem teku so krasni. Vedno.
Organizacija odlična. V startne cone nas spuščajo glede na oznako na startni številki. Tisti, ki želimo dlje in hitreje, gremo spredaj. Katera razdalje je za koga »dlje« in katera hitrost »hitreje« je pa druga zgodba.
Odštevamo in že tečemo. Ob progi veliko navijačev, ki nas bodrijo. Opazujem ljudi, tiste ob progi in predvsem tiste pred seboj. Veliko nas je. Gneča precejšnja, paziti je potrebno.
Vroče je, tempo imam malce prehud. Ampak kar ne gre počasneje. Prvih pet kilometrov se trudim upočasniti, vendar mi zavestno to ne uspe. Pomaga mati narava. Ko mi na glavo žge sonce in ko vročina dobesedno posesa vso energijo iz telesa že na osmem kilometru. Ne samo meni.
Tam se še borim. Misleč, da bo šlo. A sonce neusmiljeno pripeka. Skušam se dovolj hidrirati vendar ne gre. Kasneje vem, da bi se morala na okrepčevalnicah dobesedno ustaviti in spiti vsaj po tri kozarčke vode.
Pridružim se Indijancem in molim za dež. Naj se že enkrat usuje, si mislim. In nisem edina. Pripeka in pripeka, žge iz asfalta gor in iz neba dol, mi smo pa kot v žar pečici na 240. Saj veste – tisto na koncu, da se še malo zapeče. Potem kožica lepše zahrusta.
Čutim ramena, obžaluje majico brez rokavov, občutek imam, da bom vsak čas dobila mehurje ter pričela cvrčati kot filana kura v pečici.
Gledam v daljavo, nad asfaltom vročina kar lebdi in puhti, gledam, kje sta – moja dva! Mogoče imata vodo! Zagledam ju, od sreče pozabim na vodo in odmaham mimo misleč, saj bo kmalu kakšen oblak. Napoved je že taka in v daljavi vidim oblake, rada bi bila čimprej pri njih.
Tam, kmalu po 10 kilometru pa dobesedno – crknem.
Ampak kljub temu – je fajn! Ker vem. Trpim kot Kristus ampak lahko tečem. Med nami in z nami so ljudje, zaradi katerih in za katere tečem na Wings for Life. Oni ne morejo. Srčno upam, da raziskave prinesejo uspeh. Čimprej.
Tečem – počasi, pa vendar. Tečem za vse, ki ne morejo. Za vse tiste, ki jim to ne dopušča zdravje. Tek je blagoslov in hvaležni smo lahko vsi mi, ki lahko migamo. Čisto preprosto prestavljamo eno nogo pred drugo in gremo naprej, potujemo mimo hiš, vasi, polj, travnikov, gozdov, tečemo tja ven proti hribom. Pod oblake – v dež.
Wings for life
Kaj, ko bi se ustavila in malce hodila? Občasno me je prešinila ta misel pa je bila tako zelo neumna. Saj sem vendar tekla le malce hitreje od hoje.
Opustila sem misel na Kamnik, do Kamnika bom šla s kolesom ali pa avtomobilom. Mogoče bom tja pretekla neko drugo leto, letos pač ne bo mogoče. V to me prepriča še dvojec s krili na katerih piše ciljna daljina tempo teka – 20 km.
Adijo mare! Še sreča, da sem šla na Istrski polmaraton, pomislim. Letos bom pa res bolj kratka. Pa kaj! Glavno, da gre.
Ampak tista krila Wings for Life – 20 km – so me dejansko potolkla. Kot strel spoznanja v glavo – nič ne bo s Kamnikom. Odločim se, da drugo leto sploh ne bom gledala okoli za temi t.i. zajci. V bistvu me spravljajo ob pamet. Vedno. Ali so prehitri ali pa prepočasni in vedno mi predstavljajo nek pritisk. Ah! Naj grejo po svoje, razmišljam, ko začutim kapljico dežja na roki.
To! Še! Ko bi se vsaj ulilo! Pa se noče. Vendar je bolje.
Domžale polne navijačev, zabavam se z njimi, delim petke otrokom in maham naokoli. To mi da nekakšno moč.
Malce lažje mi spet gre. Če bi hitreje tekla, bi bila tudi prej v dežju. To je tako osvežujoče! Blagor tistim tam naprej, ker jih že moči!
Zagledam lanskoletno prizorišče, kjer so me čakali moji. Gostilnica malo pred Šmarco. Napeto gledam, kje sta moja dva! Odločena, da se ustavim in pozdravim. Ter jima popijem karkoli že bosta imela pri sebi.
Zagledam ju, gospod in gospodična, kot bi bila v loži. Od daleč mi kričita in mahata jaz pa njima nazaj in oddirjam diagonalno direktno čez cesto, da ju pozdravim (beri: vse popijem).
»Je težko, bo šlo?« sprašujeta, jaz pa vidim v enem kozarcu še malo piva in ga takoj – dobesedno požrem.
»Še tole bom!« ko zagledam še malček Radlerja v drugem kozarcu, katerega tudi v hipu izpraznim. Za nameček dobim še bidon z vodo, s katero obe prejšnji tekočinci lepo zalijem. Mmmmm….
»Zdaj bo pa šlo«, še povem, medtem ko mi kričita: »Hitro še malo teci, zasledovalna vozila Wings for Life so že blizu« in že tečem in maham njima ter gospe na drugi strani ceste, ki se smeji, češ – pivo je bilo najboljše!
Končno mi gre spet dobro, kar smeji se mi – pa ne samo zaradi piva, energija se je vrnila, ozračje je hladno, kaplje pa vedno gostejše. Hvaležno pogledam v nebo in spet tečem s normalnim tempom. Končno me več ne prehitevajo vsi po vrsti, prehitim fanta, s katerim se zadnjih pet kilometrov izmenično prehitevava in kateri ves čas govori sam s seboj: »Dej, pejt no! Še mal! Pa kaj se greš!«
Zavpijem mu, naj zdrži, ker nas že lovijo. Kmalu se bomo ustavili.
Zanimivo je, ampak nikoli ti ni potrebno pogledati nazaj, da bi ugotovil, če so zasledovalna vozila že blizu. Čuti se v zraku. Elektrika! Kljub temu, da niso električna vozila.
Mimo mene gre prvi motor. “Ja, sedaj pa bo kmalu”, si rečem in tečem. Ne razumem sama sebe zakaj sedaj lahko tečem s tako lahkoto. Lahko bi tekla še dvajset kilometrov. Tako prijetno je!
Mimo mene gre drugi motor! Srce mi razbija, usta imam do ušes, skoraj na glas se smejim. Ne vem kako ostali, ampak mene to resnično zabava. Ta beg! Še malo!
Avto je za mano jaz pa se podim. Tekačici ob sebi zavpijem: »Dejva še mal´!« in vidim, da je tudi ona vsa nasmejana. Letiva! Avto prehiteva, jaz se pa še ne dam in kar tečem, ker se spomnim, da v bistvu ne vem kje je na avtomobilu naprava za čip. Mogoče je pa na zadnjem blatniku!
Mimo je prvo zasledovalno vozilo Wings for Life World Run in drugo in še naslednja! Mahamo eden drugemu!
Krasno se počutim! Dežuje vedno bolj! Tečem nazaj, proti mojima … in kar verjeti ne morem, da ne čutim več dežja pač pa – točo!
Kaj v takem primeru preostane tekaču? Šprint pod najbližjo streho!
Rezervirajte si prvo nedeljo v maju – v letu Takrat bo spet Wings For Life – zabaven tek, ko smo lahko ponovno malce otročji in tečemo za tiste, ki ne morejo.
Pred vrati so volitve in bije se krvavi boj med političnimi strankami. Začel se je besedni dvoboj, nastopaštvo grimas, pogrevanje že stokrat pregretih jajc, bombastičnih izjav. Kdo bo boljši? Pravi RESNIČNOSTNI ŠOV. Hujši je le plačni sistem v javni upravi.
In kaj sploh so “politične stranke”?
Ata Google pravi tako:
Političnastranka (v nadaljnjem besedilu: stranka), je združenje državljank in državljanov, ki uresničujejo svoje politične cilje, sprejete v programu stranke, z demokratičnim oblikovanjem politične volje državljank in državljanov in s predlaganjem kandidatk oziroma kandidatov na volitvah v državni zbor, za predsednico oziroma predsednika republike, v organe samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljnjem besedilu: organe lokalnih skupnosti) in v Evropski parlament.
Stranko lahko ustanovi najmanj 200 polnoletnih državljank in državljanov Republike Slovenije, ki podpišejo izjavo o ustanovitvi stranke in jo registrirajo.
Nimam namena ustanoviti stranke, dovolj jih je že. Že bežen pogled na geografsko lokacijo števila političnih strank v Sloveniji nam pove dovolj.
Vsaka stranka mora imeti svoj program s katerim skuša prepričati volivce, da bi se odločili zanjo.
Vse lepo in prav. A ni tako. V bistvu je vse narobe.
Ko gledam soočenja, medijska poročanja, vedno isto obraze v naši politiki se sprašujem kdo je tu nor. Bolj. Mi – volivci ali igralci, ki nas skušajo vsak po svoje prepričati o svoji poštenosti, iskrenosti, sposobnosti. In to isti igralci, ki so leto ali dve nazaj vsem na očeh dobesedno kradli? Brez sramu. Komu verjeti? Kdo laže in kdo ne laže? Trenutno je videti, da lažejo vsi. Vsaj malo. Koga voliti, da bo bolje? Da ne bodo isti. Abrakadabra.
Nekaj nagajivih novih obrazov mi vliva upanje.
Po drugi strani se verjetno do smrti ne bom mogla načuditi primitivizmu podtikanj, nastopaštva večine, nerazgledanosti, nestrokovnosti. Smešni paleti kandidatov od estradnikov do večnih že davno izpetih politikantov. Katere smo že stokrat spregledali, kako delujejo. Vlečejo in igrajo svojo igro, znova in znova. Brez sramu. Brez odgovornosti do naroda.
Imam očetovo na pol razpadlo knjigo Radenci. Slovenci. Ko je bil župan častna funkcija. Častna funkcija bi morala biti tudi predsedniška.
Koga naj volim? Tokrat ne bom podrobno preučevala strankarskih programov. Več ali manj so si podobni in bolj ali manj “izvoljenci” požrejo svoje obljube.
Osredotočila se bom konkretno na problematiko o katerem sem v svojem blogu tudi pisala. S to problematiko sem se povezala v zadnjih petih letih odkar sem v javni upravi. Zaposlena na delovnem mestu TAJNIK VIZ VI. Kaj to delovno mesto predstavlja ste si lahko prebrali v Delu. Članek je dostopen na povezavi: VSE SLABŠI POLOŽAJ PREZRTIH ŠOLSKIH TAJNIC.
Še podrobneje sem pisala v mojem razmišljanju na povezavi: DRŽAVA V DRŽAVI.
Ministrstvo za izobraževanje je na svoji spletni strani objavilo podatke o plačah za vse šole po skupinah: B, D in J za mesec december 2022. Dejstvo pa je, da je pogoj za zasedbo delovnega mesta v skupini B in D zahtevana ista stopnja izobrazbe, kar pa ne drži za plačno skupino J. V tej skupini je zahtevana izobrazba od II. do VII. stopnje. J skupina praktično nima skupnega imenovalca razen dejstva, da je tretirana kot skupina manjvrednih, spregledanih in pozabljenih.
Katera stranka je torej tista, ki se bo zavzela za problematiko revnih zaposlenih v javni upravi? Zakaj so nekatera delovna mesta tako slabo vrednotena? Pod minimalno plačo? Ne glede na izobrazbo. Katera stranka sploh pozna problematiko? In kako dobro? Povem vam, da prekleto slabo in dvomim, da sploh katera.
Po svojih skromnih močeh smo tajnice same skušale opozoriti javnost ter odgovorne konkretno na problematiko delovnega mesta TAJNIK VIZ. Samo na to delovno mesto, ker je ravno to delovno mesto najbolj spregledano in zlorabljeno v okviru zloglasne J skupine. Leta na to neumorno opozarja tudi sindikat J skupine – SUPSJ.
Obrnila sem se tudi na ljudi, ki so v predvolilnem času zelo glasni. Kako je potrebno odpraviti krivice in oh in sploh. Osupla sem! Ko sem jih prosila, da mi pomagajo pri tajniški problematiki sem naletela na gluha ušesa. Ne morem verjeti. Najbolj glasna gospa, sicer strašno aktivna na FB, ki se je pred volitvami vključila v eno od bolj prodornih strank (predsednica te stranke se je že dokazala kot popolnoma nevredno zaupanja) mi je predlagala, naj ji članek raje pošljem na mail. Ni ga želela objaviti. Odgovora seveda nisem dobila nobenega. Ne iz maila, sms-a, FB-ja. Tudi golob mi ga še ni prinesel. Do sedaj.
Saj veste. Le zakaj bi koga brigala peščica nepomembnih, maloštevilčnih? Ni časa. Sedaj so volitve! Predvolilni čas. Potrebno je nagovoriti množico – tisto številčnejšo. Da dobijo glasove, svoj poslanski sedež! Koga briga peščica ubogih spregledanih javnih uslužbencev! In očitno koga briga dober glas. Ni važno. Živimo v času, ko so pošteni in delovni ljudje navadni osli. Vsi ostali so sposobni, iznajdljivi. Novi besednjak za izkoriščevalce, pretkance in goljufe.
Sedaj se obračam na vsako stranko posebej. Poznate problem? Imate rešitev? Kako vzpostaviti pravičen in pošten plačni sistem javnega sektorja potem, ko so ga dodobra porušile vse dosedanje vlade – vsaka malo po malo – skupaj z reprezentativnim sindikatiom, ki praviloma z ritjo podre vse, kar zgradi z rokami. Konkretno: kako boste rešili zaposlene na delovnem mestu: TAJNIK VIZ VI?
Mislec…. na pomoč! Photo by Charl Durand on Pexels.com
Hitro se lahko zgodi. Prisilni tekaški počitek, namreč. Pisala bom o tistem, ki je posledica bolezni ali pa poškodbe.
Poznate ta občutek, ko nemočno gledaš skozi okno in jih povsod vidiš! Zjutraj, opoldan, zvečer. V soncu, megli, snegu, dežju. Zdi se, da vsi tečejo.
Tisti na prisilnem počitku pa koprneče vzdihujemo: “Kako lepo bi bilo steči… ven, na cesto!”
Vztrajnost imamo tekači nekako v genih: »Tako kot kilometrov enkrat zmanjka in slej ko prej zagledaš cilj, podobno kot ob likanju izgine velikanski kup perila in kot prehitro mine dopust in počitnice, bo minil tudi naš prisilni tekaški počitek.”
Medtem pa, namesto, da se smilimo samim sebi, izkoristimo čas počitka in razmislimo, zakaj je do bolezni ali poškodbe sploh prišlo.
Povprašajmo za nasvet zdravnika, pobrskajmo po tekaški literaturi, pozanimajmo se pri izkušenejših tekačih. Odvisno, kaj nas muči, boli, skrbi.
Karkoli že je, resnejša bolezen ali tekaška poškodba, počitek nas bo stal nekaj tekaške kondicije. Vendar to ni nič proti zdravju. To ni konec sveta. Verjamem namreč, da je vsaka stvar na tem svetu z razlogom in za nekaj dobra.
Telo nas je enostavno zaradi nekega vzroka vrglo v posteljo! Pof! Koliko smo imeli sami tu prstov zraven…. odkrito si priznajmo in se iz napak kaj naučimo. Napačna prehrana, premalo počitka, napačen trening? Preslabo poznavanje lastnih sposobnosti?
Z leti se nam to vedno pogosteje dogaja. Pred nekaj leti me je doletel tritedenski prisilni tekaški počitek. Gripa. Zoprna. Z visoko vročino. Odpovedati sem se morala maratonu. Nisem tekla, počivala sem. In premišljevala… zakaj se mi je to zgodilo. Kakšnega pametnega vzroka nisem našla, še najbolj verjetno se mi je zdelo, da sem imela premalo počitka. Tolažila sem se z upanjem, da se mi bodo istočasno pozdravile manjše tekaške poškodbe, izzvenela naj bi mi bolečina v križu, pa še pri zdravniku sem izvedela, da nisem slabokrvna. Podobno je bilo pozimi, ob prebolevanju korone.
In zadnjih nekaj let po mojih čudežnih tekaških padcih, operaciji, zastaranih poškodbah. Ja, z leti se vse prebudijo.
In kdaj spet nazaj v superge? Šele potem, ko smo popolnoma zdravi. Takrat se vrnemo k aktivnostim postopoma. Prisluhnimo si in vztrajajmo. Uspeh pride počasi. Kondicija pa tudi. Slednja hitreje kot bi si morda mislili.
Danes sem bila »on the road again«. Jaz in še mnogi drugi. Po treningu bolj utrujena kot običajno. Ampak neskončno odločena, da nadaljujem. Po pameti. Postopoma.
Tek po prisilnem tekaškem počitku Photo by Daniel Reche on Pexels.com
Upam, da ste bili tudi vsi tisti, ki svojih tekaških ciljev zaradi prisilnega tekaškega počitka niste uspeli realizirati, zdravi. In da veste, kako naprej.
Jaz vem!
Tečem naprej po planu, kjer sem prekinila. Prvih nekaj tekov previdno. Nato pa vedno močneje, odločneje. Brez izgovorov. In predvsem z veseljem. Saj veste. Tek se vedno “splača”.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Kot vsak pošten tekač ali tekačica vsake toliko časa tudi padem. Po tleh. Nekoč bom napisala “venček tekaških padcev”, ampak to še ne bo danes. Danes me bolj žuli kot boli nekaj drugega.
V petek sem tekla. Planiranih 8,5 km v zmernem tempu po tisočkrat pretečeni trasi, kjer praktično poznam skoraj vsak kamen. Lovila sem dan tam nekje na repu.
Moj najdražji mi reče: “Vzemi si lučko!”
“Ah, kaj mi bo lučka”, odgovorim. “Saj je še dan!”
Moj najdražji se še enkrat oglasi: “Pa vzemi mobitel!”
“Ah, kaj mi bo mobitel,” odgovorim. “Saj je polno ljudi!”
In sem šla. Kratko ogrevanje in počasen uvod v tek. Tam izven naselja ravno pri znaku omejitve 30 km/uro sem že v svojem drncu, ujeta v tek, vase, rešena v svobodo.
Pihlja, dan beži čez polje, mrak mu je tik za petami, jaz pa med obema. Razmišljam, da bom nazaj ravno še pravšnji čas, dovolj se bo še videlo.
Tečem mimo prve kmetije na moji desni strani, kjer občasno kupujem zelenjavo in božam mačkone, če ne tečem. Nato tečem v levo mimo potke, ki vodi v gozd in na mojo priljubljeno tekaško traso nad Podutikom. Nadaljujem mimo bivše asfaltne baze in previdno tečem po makadamu polnem nevarnih lukenj, ki jih je izdolbla deževnica, na most nad avtocesto. Previdno se spustim navzdol ter desno po kolovozu čez polje in že sem na PST.
Pot je dobro oskrbovana, morda še preveč. Posuta je z drobnim kamenjem, ki se mi pod nogami spodmika in malce otežuje tek. Pomislim, da je to toliko bolje zame saj bo tekaški traning zahtevnejši. Na tretjem kilometru stečem čez mostiček, kmalu prečkam cesto in tečem naprej proti četrtemu kilometru. Kmalu bom na polovici.
Razmišljam, kako lepo se držim začrtanega treninga in se prav veselim naslednjega, ko bom tekla dolgi tek, planiranih 16 km. Tekla bom po PST-ju proti Viču in ravno tam nekje pri Barjanski cesti se bom obrnila in tekla nazaj. Super bo. Tja bom skušala tako kot danes teči v zmernem tempu nazaj grede pa bom malce pospešila nikakor pa ne popustila. V primeru sile si bom prižgala svojo mantro “brez popuščanja”, pa bo šlo.
Veliko ljudi je, sprehajalcev ter precej psov. Spuščenih, nekateri na vrvici. Jaz in psi tečemo, ostali se sprehajajo.
Pridem do ovinka pred poljem do Biotehnične fakultete in previdno zavijem desno po PST do “prvih stopnic”, kjer je točka vrnitve oz. polovica treninga in kjer se bom obrnila.
Brezbrižnost, Pixabay Chemid
Ta zadnji ovinek pred obratom mi ni nikoli bil všeč. Po tleh so nekakšne kocke, postavljen betonski blok, kjer se ljudje radi zadržujejo, posedajo in pasejo svoje kužke po travniku in sprehajalni poti. Tukaj mora biti tekač previden, ker ljudje dandanašnji bolj kot okoli sebe gledajo v svoje mobilne aparate.
Lepo že izpeljem ovinek, previdno tečem po zunanjem robu poti in se elegantno ognem sprehajalcem na desni in psom na svoji levi strani. V daljavi že vidim točko svojega obrata, ko leva noga zadene ob tisti edini kamen, ki ga še ne poznam, in že letim po zraku kot natančno izstreljena puščica vodoravno nad tlemi s pred seboj iztegnjenima rokama v stilu Supermena in zaglisiram po makadamu. Padec bi bil lahko podoben skoku v vodo. Ali pa pristanku letala. Ne vem še kako bi to tehniko poimenovala. Bom premislila.
Naj se vrnem nazaj. Torej – kljub počasnemu teku letim kot izstrelek vodoravno nad tlemi z obema rokama naprej in silovito pristanem na tleh in zaglisiram… po pesku.
Nisem imela časa, da bi s svojimi možgani, ki so očitno zaspali po preboleli koroni, dala napotke telesu in okončinam, kako naj se telo vrže. Ne na desno. Na levo! Tako pa je vse šlo avtomatično in očitno bom na tem morala še veliko delati.
Kakor koli. Ob stiku s tlemi sem od udarca najprej ostala brez sape, nato sem začutila močno bolečino v desni rami in sekundo za tem še v predelu med desnim kolkom in križem. Ko sem se ustavila sem ležala na tleh z raztegnjenimi rokami predse. V šoku. Kar ležala sem. Pomislila sem: “Rama je šla. Poškodovala sem si hrbtenico. Ne bom mogla vstati”.
Ljudje hodijo mimo. Ženska zatopljena v mobitel gre mimo.
Po prvem šoku se skušam previdno pobrati. Obsedim na kolenih, na tleh. V ustih pesek. S strahom pogledam nove tekaške pajkice, ki sem jih dobila od sestre za rojstni dan in jih imam danes prvič na sebi – izgledajo cele. Prisluhnem bolečinam po telesu. Križ je takole sede na tleh v redu, rama boli.
Pasji sprehajalci gredo mimo. Z zlatim prinašalcem se spogledava. Tudi on gre mimo.
Počasi in previdno vstanem. Naredim prvi korak. Vse me boli. Skušam se raztegniti. Roka boli. Pomislim, da bo še huje, ko se ohladim. Izpljunem pesek in se skušam malo očistiti. Izgledam, kot bi ravnokar vstala iz kopeli s polnozrnato moko.
Pred tremi meseci sem končala svojo terapijo za ramo pri fizioterapevtu. Ramo skušam raztegniti z dvema od osnovnih vaj. Skušam steči. Gre. Počasi. Do doma.
Nikjer ni nikogar. Mrak je že dobro ujel dan. Če bi potrebovala pomoč, ne bi mogla poklicati na mobitel, ker ga nisem imela. Dobro, da sem lahko na lastnih nogah počasi “odpuzala” domov kamor sem prišla že v temi.
Med potjo razmišljam kaj se mi je pravzaprav zgodila. Pač, padla sem. Ne morem pa dojeti, da ob vseh ljudeh, ki so tedaj šli mimo mene ni bilo niti enega, ki bi pristopil in me vprašal, če sem v redu. Niti enega. Samo en pes me je pogledal. “Še sreča, da me še ta ni poscal”, grenko pomislim. Še nikoli se mi ni kaj takega zgodilo. Vedno je bil kdo, ki je priskočil. Ljudje so me celo med tekom, ko sem okrvavljenih kolen tekla domov, spraševali, če sem v redu, če rabim pomoč. Celo, če sem se samo ustavila. Sedaj pa nič. Slepi. Apatični. Egocentrični. Prestrašeni. Brezbrižni.
Brezbrižnost. Brezbrižnost ljudi. To je tisto, ki me najbolj boli.
Kmalu bo teden dni, kar ne morem teči. Med tem časom sem bila na urgenci, kjer so me slikali in videli, da ni nič polomljenega. Boli me zapestje, komolec in levo koleno. Rama še vedno boli, ne morem je dvigniti naprej in v stran za več kot 90 %. Spet grem na fizioterapijo, verjetno me čaka še ultrazvok. V črnavkah jemljem protibolečinske tablete in še vedno ne morem dojeti, kaj se mi je zgodilo. Še pes me ni poscal!
“Naj leži tam, baba stara. Saj se še malo premika.” Ne morem si pomagati ampak prepričana sem, da če bi nekdo pritekel mimo, bi mi gotovo pomagal.
Sem se pa od vsega skupaj naučila nekaj pomembnega: tekla bom z lučko in z mobitelom, ker se ne moreš zanesti prav na nikogar kot le sam nase. Pa saj to že ves čas vem. Ampak saj veste: samo vedeti ni dovolj. V skladu s tem je potrebno še ravnati.
Pa varen korak. In ne bodimo brezbrižni. Do nikogar. Svet je že tako v enem velikem:
Tekmovalnost je osebnostna lastnost. Imamo jo v genih. Vsi. Zaradi manjvrednega položaja žensk tekom zgodovine hočemo ženske ves čas dokazovati sebi in drugim, da smo dobre in še boljše tudi v športu. V teku.
Tekaška genetika
Osredotočila se bom na tek in na osebne izkušnje, ki sem jih bila deležna od otroštva pa do danes.
V družini nismo imeli vidnejšega športnika. Stari oče je rad plaval v Savi. Plaval je mrtvaka od zgodnje pomladi do pozne jeseni in ko so ljudje iz Črnuškega mostu pričeli kričati: »Utopljenec v vodi!« jim je veselo pomahal. Oče se je kot otrok rad smučal na sosednjem hribu ter izvajal smučarske skoke iz domače strehe in ob tem svojo mamo spravljal ob pamet, ko ga je videla leteti nad oknom. Pravzaprav vidim, da izhajam iz zelo športne družine. Predvidevam, da je tudi moj oče moral dobro teči, da ga takrat ni dobila mama v roke. Znala je biti precej huda!
Definicija tekača
To so bila sedemdeseta leta. Čas Trefaltovih kaveljcev in korenin. Redki tekači. Še redkejše tekačice. S tekom sem se srečevala pretežno med telesno vzgojo v šoli. Počasi mi je zlezel pod kožo.
Podobno tako kot danes, smo imeli osnovnošolci in osnovnošolke ločeno telesno vzgojo.
Meni razne akrobacije, stoje, premeti in podobne zadeve nikoli niso šle preveč dobro rok in nog. Plavati se še danes učim pravilno in tako bo do smrti. Od skokov pa obvladam predvsem tiste tekaške, ki se končajo s padcem. Pri igrah z žogo sem bila prav tako nerodna. Žoge enostavno nisem videla in je kar priletela od nekje vame ali pa name.
V sedmem razredu osnovne šole so imeli fantje učitelja telesne vzgoje, ki je bil že takrat uspešen maratonec. Rad je imel tek. V učno uro je želel vključiti čim več teka. To mi je bilo zelo všeč. Občasno je namreč imel tudi punce, na veliko žalost večine sošolk.
Učitelj je oblikoval skupine fantov in z njimi vedno več tekel. V glavi se mi je prižgal alarm! Zakaj samo fantje in zakaj ne punce?
Zaradi očitnega negodovanja nekega lepega dne vpraša mene in Ksenijo, če bi trenirali tek, dolgi tek, za maraton? Danes vem, da sem bila od takrat zastrupljena s to besedo. S Ksenijo sva odpeli v en glas: »Jaaaaa!!!!» »Vprašajta doma in mi povejta. Treningi so popoldan, dvakrat na teden«, je dejal. Doma pa je moj oče odločil: »Neeeee!!!! Če hočeš teči, pojdi za Savo! Kaj boš tekla med samimi fanti! Tej maratonci so itak sami norci!«
Rečeno, storjeno. Vedno pogosteje sem tekla, sama in občasno srečevala enega in edinega tekača, ki je tudi redno tekel. Gospod Metod je za tekaške nevedneže, ki so bili tam okoli kar na gosto posejani, veljal za nekakšnega čudaka. Češ, glej ga, spet teče. A nima drugega dela? Zame je bil vzornik. Izoblikovala sem si svojo definicijo tekača: “Pravi tekač je tisti, ki se s tem ne hvali. Ampak tako živi”.
Včasih se mi je pridružila Ksenija. Večinoma sem tekla sama. Po poteh, ki sva jih včasih prehodila s starim očetom. Mimo barak, hipodroma in v drugo smer pod železniškim in Črnuškim mostom ter naprej mimo škarpe, kjer so včasih taborili cigani. Praktično po današnji trasi Teka ob Savi. Pa včasih po drugi strani Save skoraj do Tacna.
In sem kar tekla in tekla. V čevlji, kadar nisem imela superg. V trenirkah ali pa hlačah, ki mi jih je sešila mama. Pozimi v volnenem doma spletenem puloverju. S pikajočo kapo na glavi.
Ženske nimamo meja! Smo neskončna premica!
Včasih so bili prepričani, da tek za ženske ni primeren. Maraton ni za ženske. Da ženska ne bo mogla imeti otrok. Da bo zbolela, umrla. Do leta 1970 je bilo namreč ženskam prepovedano nastopati na maratonski razdalji. Le kdo bi se lahko kaj takega spomnil, če ne moški?
Ženske so nastopale naskrivaj in tako dokazovale, da smo vzdržljive, da zmoremo in danes dokazujemo, da smo iz leta v leto boljše. Prvi ženski olimpijski maraton je bil šele leta 1984, zmagovalka je bila Američanka Joan Bonet s časom 2:24:52. S tem istim časom bi lahko do danes zmagovala na kar nekaj moških maratonih. Nosilka ženskega rekorda na maratonu Paula Radcliffe s časom 2:15:25 pa je itak nedosegljiva za večino moških tega sveta.
Globoko v sebi sem imela problem, ker sem bila prepričana, da kot ženska ne morem teči tako dolgo kot moški in niti približno ne tako hitro. Da dlje časa trajajoč tek za ženske morda res ni zdrav. Samo-diskriminacija žensk?
Ženske zmoremo!
To svoje prepričanje sem postopoma spremenila kasneje, ko sva pričela teči skupaj z možem in njegovimi prijatelji. Vsako leto so fantje trenirali za tek trojk – 28 km in občasno sem se jim pridružila na kakšni krajši razdalji. Kar dobro mi je šlo, njim pa odlično.
V novem stoletju sem se udeležila prve uradne tekme. Videla sem, da sem hitra in da neskončno uživam v teku. In tekmah. Cel kup moških je ostalo za menoj. Kakšno veselje jih je bilo prehitevati, tudi ženske, kar norela sem. Tekme so mi postale všeč. Moji teki so postali bolj ciljno usmerjeni, biti močnejša, hitrejša, na naslednji tekmi doseči boljše mesto. Prehiteti čim več tekmic in tekmecev. Kako dobra sem, mi pove skupna rezultatna lista. Ne le ženska. Danes mi rezultat ni več tako pomemben. Je le merilo v kakšni kondiciji sem. Veliko pomembnejši mi je tek sam. Doživetje teka.
Tek žensk v 21. stoletju
Danes je praktično celo pozimi kakšna tekaška tekma, ki se je lahko udeležiš. Če ni pandemije, seveda. In če so včasih prevladovali predvsem moški, morda še deset let nazaj, danes daleč ni več tako. Če samo pogledamo statistiko Ljubljanskega maratona vidimo, da število žensk v primerjavi s številom moških udeležencev stalno narašča glede na prejšnja leta v prid šibkejšega spola. Tudi če pogledaš rekreativne tekače na naših tekaških poteh, parkih in gozdnih stezicah vidiš, da je žensk neprimerno več.
Tekaška tekma moški : ženska
Moški in ženske smo si gensko različni, kar se kaže v sestavi telesa, psiholoških značilnostih in ostalih od narave nam danih razlik. Moški so hitrejši in močnejši. Lovci. Ženske smo vzdržljivejše nabiralke. Morda ženske res nikoli ne bomo tako hitre kot moški, mogoče smo celo manj vzdržljive. Dejstvo pa je, da ženske neprimerno hitreje napredujemo.
Na prvem uradnem maratonu, na katerem so ženske lahko prvič tudi tekmovale, je znašala razlika med moškim zmagovalcem in žensko zmagovalko uro in 50 minut. Razlika se je do leta 1985 hitro manjšala, nato je šlo malo počasneje. Danes je razlika le še 12 minut in 2 sekundi. Mogoče je to tista meja, ki je ne bomo mogle nikoli preseči zaradi razlik, ki jih navajam v članku. Ali pa tudi ne 😉 ? Verjamem, da ni nič nemogoče…
Ženske nimamo meja! Smo neskončna premica!
Ženske danes smo cenjene. Kot športnice, matere, žene, sodelavke. Spoštovane. Enakopravne. Lahko tečemo. Tudi maratone. Zavedati pa se moramo, da ni nič samoumevno. In da je žal še vedno preveč izjem in preveč držav, kjer so ženske še vedno manj vredne, prezrte, trpinčene, nevidne.
Ne pozabimo! Potreben je bil boj pogumnih žensk, da smo dosegle to, kar imamo danes. 8. marec – Dan žena je pomemben praznik. Vendar na lovorikah ne smemo zaspati. Kar danes imamo, lahko v trenutku izgubimo. Saj vidite, da je svet padel na glavo.
Če ste pričeli teči po 12-tedenskem tekaškem planu za predpripravo na trening za maraton, so se vam gotovo že pojavila določena vprašanja, spoznanja, pomisleki.
Odločili smo se, da tečemo trikrat na teden. Razlogi so lahko različni: od naših telesnih zmožnosti do razpoložljivega prostega časa za trening. Pa bo trikrat na teden dovolj?
Kot mlajša tekačica sem tekla večkrat: 4-5x ali celo 6x na teden. Praktično sem imela le dan ali dva dni počitka, pa še ta dva dneva sta bila največkrat zapolnjena s kakšno dejavnostjo v naravi. Z leti pa opažam, da potrebujem vedno več počitka, več časa za regeneracijo. Opazila sem namreč, da v kolikor želim teči dva zaporedna dneva, nimam od teka nič, ker sem brez energije. Tak tek pomeni dvojno škodo: v fiziološkem in psihološkem smislu. Pridelam si lahko kakšno poškodbo ter po drugi strani izgubim tekaški žar, saj po odtečenem treningu ne čutim tiste tekaške vznesenosti in zadovoljstva. Tečem nekako stisnjenih ust, zakrčena, čakajoč na konec v upanju, da mi ne poči kakšna mečna mišica, prične boleti hrbtenica ali rama ter podplat.
Krajše obdobje sem poskušala s krajšimi teki. Praktično vsak dan sem odtekla nekaj kilometrov, vendar se me je utrujenost še kar držala in ker sem tekla ponoči je bil tek nesiguren, tekaški korak previden in zelo počasen. Tek trikrat na teden pa mi je zaenkrat ravno prav. In kako izgleda?
Kot ste lahko videli v razpredelnici sem razporedila treninge po dnevu določenem za dolgi tek. Po treh tednih vidim, da mi najbolj odgovarja tek med tednom. Zakaj? Ker se med vikendom vedno kaj zgodi. Gremo v hribe, na morje ali pa imam obveznosti, ki jih med tednom ne morem opraviti. Vsekakor pa pazim, da sem aktivna pet dni v tednu, od tega vsaj tri dni tekaško. Ostalo je lahko hoja, pohodništvo, kolesarjenje, smučanje …
Bistvo tega tekaškega plana pa je, da vsak teden odtečem en daljši, en krajši in srednje dolg tek. Kako?
Dolgi tek tečem počasi, enakomerno in po čim bolj ravninski trasi. Po takem treningu sem kar utrujena in zelo pomembno je, da počasi in previdno naredim svoje raztezne vaje.
Krajši tek je prav tako ravninski. Navadno se do tega treninga toliko odpočijem, da lahko že bolj lahkotno tečem. Opazila sem, da sem hitrejša, tek je živahnejši in občutek ob koncu tekaškega treninga res dober, poživljajoč in nabit z energijo.
Srednje hiter tek (od 8-10 km) mi predstavlja svojevrsten izziv. S hitrostjo se še nič ne igram, kljub temu pazim, da tečem lahkotno, pazim na odriv in skrbim, da ne zaspim v tempu. Na tem teku namreč ni potrebno tako zelo paziti na razporeditev moči kot pri dolgem teku. Smiselno pa je, da na polovici treninga ocenimo svoje moči in skušati isti tempo obdržati do konca ali pa celo malček dodati na hitrosti.
Seveda tu ne govorim o neki hitrosti. To vse gre počasi. Hitrost v teh 12-ih tednih moramo razumeti bolj kot: zelo počasi, počasi, malo manj počasi.
Na koncu naj opišem še primer mojega tedna:
ponedeljek: dolgi tek,
sreda: krajši tek,
petek, srednje dolgi, tek,
sobota: pohodništvo,
nedelja: pohodništvo oz. neka druga aktivnost.
Prihodnjič pa malo več o pred in po tekaškem razmigavanju ;).
Je delovno mesto TAJNIK VIZ VI žrtev stereotipa? Zakaj smo potem nenadomestljivi? V nadaljevanju objavljam povzetke najbolj srčnih in prodornih komentarjev na objavo članka, ki je bil januarja objavljen v Delu: VSE SLABŠI POLOŽAJ PREZRTIH ŠOLSKIH TAJNIC.
Opisala si moje misli in občutke. Včasih, ko me kdo vpraša kaj pa ti delaš (v službi?), kar onemim, ker ne vem kje naj sploh začnem.
Končno sem dobila glas.
Ljudi, ki odločajo o naših plačah, je lahko sram, da se to dogaja.
Mojca hvala, da so naše besede slišane na glas! Tudi če smo zadnji v vrsti za odpravo nesorazmerij, smo (upam) le prišli na vrsto. Ko sem si v tabelo vpisovala višino minimalne plače, ki velja od 1.1.2022, sem spet začutila grenak priokus. Okus, ki ga vsakič doživim, ko pripravljam pogodbe o zaposlitvi. Pa ga z veseljem do dela, potlačim nekam tja zadaj… ampak vsakič pride spet na plano.
Tajnik VIZ, tajnice v vzgoji in izobraževanju – anomalije ali kdo je tu nor !?
Najprej hvala za iskren zapis. V celoti podpišem vse, kar ste napisali sami.
Jeseni sem našemu ravnatelju pripravila »pregled« razlik v plačnih razredih med tajnicami različnih zavodov. Milo rečeno je bil presenečen. In je stvari posredoval dalje – področni aktiv ravnateljev, združenje ravnateljev, MIZŠ… Sicer ni prejel nobenih konkretnih odgovorov, ampak na nek način mi sedaj stoji ob strani v tem »boju«.
Gospa Z., pravnica na SVIZ, je v istem časovnem obdobju poslala odgovor, da se trenutno ne da kaj dosti storiti na našem področju. Ampak kako pa je mogoče, da se pa lahko stvari premaknejo na drugih področjih? Očitno je vse stvar močnih lobijev…Prejšnji teden sem na spletni strani SVIZ zasledila, da je v teku dogovor glede spremembe za naše delovno mesto. Srčno upam, da ne dobimo zgolj drobtinice, ki jo bo na koncu, ob preračunavanju davka, požrla država…V upanju, da tokrat vse osnovnošolske tajnice stopimo skupaj in se otresemo morebitne brezbrižnosti, vas lepo pozdravljam.
Čutim vašo srčnost, predanost, zavzetost tako za vaše delo kot za izpostavljanje naše prezrtosti. Čutim vašo frustracijo in razočaranje. Čutim namreč povsem enako. Tudi jaz sem v PR 26 po 30 letih delovne dobe, od tega le 6 v JU. Velikokrat mi gre na jok od vsega, kar ste tako slikovito opisali. Domov pridem pogosto preluknjana, kot švicarski sir od vseh večjih in manjših potreb vseh deležnikov, medtem ko si sredi “strokovnega” dela. Izgubila sem svoj žar za to delo, čeravno sem poslovna sekretarka z dušo in telesom. In ker bi se rada vrnila k svojemu žaru, k nekdanji radosti, si iščem službo drugje. Ne znam si predstavljati, da bi v takih pogojih delala še naprej …Srčno vas pozdravljam.
ISKRENE ČESTITKE in velik aplavz za članek v Delu! Navdušena sem nad napisanim in hkrati razkurjena, žalostna, ker ste dregnila v veliko rano, na katero pri vsakodnevnem delu rade oz. bolje rečeno raje pozabimo.
Če bi bili bližje, bi vas objela… kljub koroni. Tako realno zapisano, da se MORA dotakniti vsakega bralca. Sploh pa tistih, ki so krivi za nastalo situacijo, pa si vedno znova zatiskajo oči pred resnico. Ne razumem, da smo tajnice tako nepovezane, zdi se včasih, kot da je večini malo mar za naš status. Kot da so zadovoljne že s tem, da imajo službo in redno plačilo. Pred novim letom smo se zbrale (preko elektronske pošte) nekatere, mislim, da nas je 7 članic t.i. delovne skupine. Tuhtamo, pišemo, sprašujemo, raziskujemo. Ampak ne samo zase, za vse nas. Pa jih velika večina niti odgovorila ni na to, kar smo pripravile. Mogoče je tudi to vzrok, da smo tam, kjer pač smo. Upam, da bodo vaš članek prebrali tudi odgovorni – na MIZŠ, MJU, SVIZ-u. Če ste bili na EDUCI-nih konferencah, veste, da je ga. Vida Petrovčič vedno znova »zbadala« ga. B.V. iz MJU, ki še kako dobro ve, kaj se dogaja z nami. Tudi g. P. ve, kje smo tajnice. Pa oba modro molčita. Le zakaj? Žal je res, da se reprezentativni SVIZ bori le za učitelje in ostale strokovne delavce. Ko se omenja v medijih šolstvo, so oni tako ali tako na 1. mestu, včasih se omenja še ravnatelje. In to je to. O tajnikih v VIZ nikoli do sedaj nisem slišala ničesar. Kot da ne obstajamo. Nihče nas niti ne omeni, kaj šele, da bi začeli ceniti naše delo in ga tudi pošteno vrednotiti. Ob pojavu COVID-a so omenjali zgolj preobremenjenost učiteljev ob šolanju na daljavo. Kaj vse smo morale takrat čez noč beležiti, spremljati, koordinirati, obračunavati tudi tajnice – podatek ne obstaja.
Ko bo nekdo od odgovornih končno dojel, da smo tudi v šolstvu podporne službe, brez katerih ne bi funkcionirala nobena šola in druge ustanove v okviru VIZ, se bo stanje mogoče premaknilo. Upam, želim, da se to zgodi jutri. Itak je prepozno.
DM Tajnik VIZ VI – prikaz razvrednotenja delovnega mesta
In zakaj vam niso ob skleniti pogodbe omogočili napredovanja v izhodiščnem plačnem razredu, če ste imeli 33 let delovnih izkušenj? Tudi to pove nekaj, česar marsikdo ne ve. Vem pa jaz, tudi zato, ker so teh privilegijev glede napredovanj ob prvi zaposlitvi v JS deležni moji sodelavci in sodelavke. Jaz pred 12 leti žal nisem bila med njimi. Žal. Zato pa sem po 12 letih dela v šoli v 28. plačnem razredu, torej malo nad minimalno plačo. In to s končano VI. stopnjo izobrazbe…
Srčno upam na boljši jutri.
Zahvaljujem se vam za ta prispevek v časopisu Delo. Do zadnje pike v prispevku je vse res.
Odlično ste napisali, ko bi nas le končno kdo slišal!
»Ja, Napoleon je bil le pripravnik v primerjavi s šolsko tajnico.«
Spoštovana, vaš članek je najboljši približek našega poklica. Sama sem se našla v njem in verjamem, da tudi ostale. Sem sicer na srednji šoli, ker sem več let na tem delovnem mestu, mi je napredovanje v plačne razrede prineslo malce boljši plačni razred od vašega, se pa v vsem strinjam z vami. Naše plače pa so sramotne glede na delo, ki ga opravljamo. Želim vsem veliko uspeha pri pogajanjih za naše plače, sama se bom kmalu upokojila, bom pa z zanimanjem spremljala vse še naprej.
Hvala Mojca, človek bi se resnično zjokal… pa čeprav hodimo v naše šole, k našim otrokom in našim sodelavcem…
Iskrene čestitke! Zelo dobro napisano, točno tako kot je. Tudi sama izhajam iz gospodarstva in razumem prav vse, kar ste napisali. Hvala.
Ko nas vsi potrebujejo a nihče nam ne da veljave. Bravo!
Čemu smo hodile v šolo, na izobraževanja, delamo kot nore za plačo, ki je dobrih 10€ nad minimalno? Vsak dan rešujemo krizne situacije, da ne govorimo o “koronskih” pogojih, o preverjanju le teh in vsemu sprotnemu delu, ki ga vsekakor ni malo…mislim da bi morali nekako zaropotati, da bi morda tudi vodstvo na šoli prepoznalo naše stiske in bi se postavilo za nas.
Napisala in predstavila si v nulo naš položaj, ki na žalost nobenega ne zanima. Tudi jaz sem bila tajnica na italijanski šoli dobrih 18 let. In prav v zadnjih letih sem doživela največje degradiranje in razvrednotenje našega poklica, zato sem tudi šla stran. Misli si, da sem bila celo eno leto sindikalna zaupnica (SVIZ-a), vodila stavko za učitelje (obljubljeno pa, da bo boljše za vse…kako sem bila neumna… ). Da me tajnice delamo s srcem je dejstvo, ker čutimo pripadnost in se lotimo stvari, ki nam ne bi bilo treba, urejamo zadeve za kar nismo kompetentne. A ker ni nobenega, ki bi to urejal, to dodelijo nam, brez dodatnega plačila, seveda.
Ena od zadev, ki sem ga jaz urejala je bil sistem HACCP. Od začetka do konca sem za šolo uredila sistem HACCP, ko nobeden ni imel pojma kaj to je (vključno z našo edino zlato kuharico, ki ni imela časa niti dihati in, da ne govorimo o vodstvu). Zelo sem hvaležna inšpektorici, ki mi je pri tem dala napotke in svetovala na koga naj se obrnem. Skratka uredila sem vse, kar so druge šole zato naročile zunanjemu izvajalcu za krepko plačilo. Postala sem še odgovorna za to in vsako leto sem morala sprejeti inšpektorje in z njimi kontrolirati, da vse štima ali po njihovem zapisniku odpraviti pravočasno neskladje (vedno so morali nekaj ugotoviti da ni ok). Takratna ravnateljica se je zavedala mojega dela in celo sva šli na MIZŠ v Ljubljano na pogovor, če lahko dobim delež kot organizator šolske prehrane za ta namen. Zaman, tajnica ni kompetentna za to, zakon to ne dovoljuje, v KPIS-u ni sistemizirano, da tajnica to dela …Torej delež šoli pripada, tajnica to dela zastonj, denar ostane na Ministrstvu ali se dodeli nekomu drugemu, ki v resnici to ne dela. To je ena zgodba, ne bom nadaljevala še kaj vse sem delala za Svet zavoda, Svet staršev, imenovanje ravnatelja….SAJ TO NI STROKOVNO DELO po logiki naših strokovnjakov na Ministrstvu. Ti ljudje nimajo pojma, kaj mi vse delamo, posebej v majhnih zavodih, ko tajnice delajo 4 x več (ker nismo upravičeni do dodatnih delavcev). Se opravičujem za mojo jezo, vendar to kar je zdaj mi ni niti malo všeč.
Sedaj sem tajnica v vrtcu, vendar se meni plača ni spremenila na boljše, vse je isto kot prej. Dinamika dela je drugačna, dosti več računovodstva in kalkulacij in včasih ni časa za malico. Vseeno imam rada moj poklic, se dobro počutim v kolektivu in imam lep odnos z vsemi, vključno z ravnateljico. Vendar, ravnatelji pridejo in grejo, mi pa smo vedno tukaj, v pomoč in podporo vsem, če to ni strokovno….
Jaz imam še 4 leta do »penzije«, verjetno bom še podaljšala vsaj za 1 leto, zaradi pokojnine. Še to ti povem, ko sem dala odpoved iz šole avgusta 2013 – kot sem povedala sem bila tam zaposlena 18 let in na začetku ni bilo take razlike med poklici – so se zamenjale že 3 tajnice in sedaj izračunaj koliko časa so bile na tistem delovnem mestu. Prva z ustrezno izobrazbo je našla boljšo in boljše plačano službo, druga ni imela pogojev in tudi sama ni želela več ostati, sedanja pa ne vem koliko bo še ostala, ker ne zna dobro italijansko. Še moje zadnje nezadovoljstvo: vsi strokovni delavci (tudi tisti ki ne znajo dobro italijansko – v zavodih z italijanskim učnim jezikom je italijanski jezik pogoj za službo) dobijo 15% plače za dvojezičnost, me tajnice in računovodje samo 6%. Od 1 januarja so vključeni tudi ravnatelji (prej so tudi oni dobili samo 6%, kar je bilo tudi SRAMOTNO, saj so predstavniki zavoda), ampak tudi pri tem smo tajniki izviseli. V jezi sem si rekla, da bom sedaj napisala vse zapisnike in dopise pol v slovenščini in pol v italijanščini …. malo za hec.
Bodi lepo in držimo skupaj.
Pohvalno. Ni pa to samo problematika osnovnošolskih tajnic, vendar tudi srednješolskih. Sama sem 12 let tajnica na gimnaziji z zahtevano takrat VI st. izobrazbe ( ekonomska fakulteta 1.stopnja, končana 1987 leta ). V srednjih šolah pa so po novem uvedli 3 klasifikacije tajnic in sicer Tajnik VIZ VI z izhodiščnim 24. pl. razredom, Poslovni sekretar VII/1 z izh. 28. pl. razredom in Poslovni sekretar VII/2 z izh. 32.pl.razredom.Tako, da sem za isto delo, ki ga opravljam plačana manj kot kolegice s VII st. izobrazbe, saj nekoč leta ni bila zahtevana. Najbolj sramotno pa je to, da so pri nas pridobili zaradi sistemizacije novih delavnih mest, tako hišnik, knjigovodja in računovodja 5 razredov več. To pomeni, da je moja plača enaka hišnikovi. Kar pa res boli je dejstvo, da se je dvignila tudi minimalna plača na 1074 eur bruto, ki paše v 24 pl. razred in je enaka moji in posledično plači čistilk za katere je potrebna II st. izobrazbe.
V poplavi dela, sem si le vzela trenutek časa in prebrala vaše pismo. Zelo lepo napisano. Me veseli, da se kdo opogumi in stvari pove naglas.
Sem Tajnik VIZ na srednji šoli in naj le dodam, da se ni vsem tajnicam na srednji šoli dvignila plača. Dvignila se je le tistim, ki imajo VII. stopnjo izobrazbe. Za tiste, ki imamo VI. stopnjo izobrazbe (kar je pogoj), pa za isto delo (celo znotraj istega zavoda) ostaja višina plače nespremenjena. Še ena huda anomalija – za isto delo, v istem zavodu, različna plača in to ne glede na sposobnost, delavnost, angažiranost… posameznikov.
Resnično upam in si želim, da bi čimprej odpravili te anomalije. Na tem delovnem mestu sem že skoraj 12 let, prej sem tudi jaz bila v gospodarstvu. Ko sem zamenjala zaposlitev, sem bila prepričana, da v JU ni takih razlik in krivic, kot v privatnem sektorju. Žal vidim, da je tu še slabše, ker se ne moreš z nikomer pogovoriti, pogoditi, nič doseči.
Čutim se razvrednotena, drugorazredna, v zapostavljenem položaju… in nepotrebna, pa čeprav šole brez nas ne zmorejo. Mislim, da se niti ne zavedajo, kaj vse delamo. Včasih slišim celo: “Kje imaš toliko dela, s čim, ne razumem?” ipd. Smo zelo pomemben člen a žal prezrt in necenjen.
Utrujena sem… razmišljam o krivicah, o delu, ki ga vse pogosteje ne zmorem več sama, hudo mi je, ko po vsakodnevnih, včasih nečloveških naporih, odhajaš domov z mizerno plačo, izčrpan, razočaran, prizadet, prezrt… Izgubljam motivacijo in elan ter vse pogosteje razmišljam o menjavi dela.
Naj vaš glas doseže čim več ljudi in prava ušesa. Delim naprej!
Želim vam vse dobro.
Upam, da je med prejemniki tudi aktiv ravnateljev in ravnateljic J. Dokler se oni ne zavzamejo bo tako kot je »psi lajajo, kolona gre dalje«.
Se pa bojim, da smo premalo pedagoški da bi se kdo v resnici potegnil za nepedagoge J. Premalo seveda v tem kontekstu, v vseh drugih pač.
Morale se bomo s tem sprijaznit, starejše počakat penzije, mlajše, ki imate pa VII. stopnjo izobrazbe čim prej stran iz tega šolskega tajništva. Ni vredno.
Žal nam ni pomoči.
Tajnice VIZ – ŠOLSKE TAJNICE Photo by Keira Burton on Pexels.com
Svoje delo opravljamo strokovno in kvalitetno in naši izdelki so zgledni, a hvala gre vsekakor in vselej nekomu drugemu – našemu predpostavljenemu. Zakaj torej dela ne opravi sam, če je tako sposoben, da sam obvlada vse programe in aplikacije? Prav gotovo zato, ker ima svoje sluge, ki so tiho in delajo, ko on stoka, koliko dela ga čaka in kakšne sestanke še ima. Seveda vemo, kaj se na teh t.i. sestankih dogaja – veliko mlatenja prazne slame in pogovora o osebnih stvareh, medtem ko mi delamo in rešujemo situacijo ter se vse prevečkrat izgovarjamo na zaposlenost svojih »šefov«, da odženemo »tečne« stranke. Ubogi reveži, samo oni imajo veliko dela in so za to premalo plačani.
Svoji šefici sem že večkrat rekla, da opravim vsa dela, ki jih drugi nočejo sprejeti in se modro (hinavsko) odmaknejo, ko pride do zapletene situacije. Zakaj? Ker jim je tako življenje bolj preprosto, plača pa enaka, če delajo ali ne.
Na kratko rečeno, dokler bodo vsi podcenjevali naše delo, se ne bo za nas spremenilo nič drugega kot to, da nam bodo naložili še več nalog rekoč, »ti to zmoreš«. Žalostno, a resnično, smo pristale čisto na dnu kot manj vredne osebe v svoji sredini. Našega pomena se morda še najbolj zavedajo tisti naši sodelavci – tehnični delavci in pomočnice vzgojiteljic, ki vedo, kako je biti manj vreden.
Naj povem, da sem v vsej svoji karieri samo enkrat v kosu uporabila 3 tedne letnega dopusta, običajno ga moram deliti, kar pomeni, da sem lahko zaradi narave dela največ 2 tedna na dopustu. Tako, da mi vsako leto ostaja in se prenaša v naslednje leto in zgodovina se ponavlja. Bolniškega dopusta k sreči ne »koristim veliko«, če pa do tega pride, me veliko dela počaka, saj nimam osebe, ki bi me nadomestila. Se je že zgodilo, da sem tudi med bolniškim staležem prišla na delo, da sem opravila zadeve, ki jih ni mogoče preložiti (obračun prevoza, prehrane, potnih nalogov za zaposlene, študentskih napotnic in še bi lahko naštevala).
Ko se ozrem nazaj v svojo preteklost oz. začetek, vidim, da se za nas ni nihče nikoli trudil, da bi se naš status premaknil na boljše, razen, ko se so dodeljevale nove zadolžitve. In rezultat tega je, da so naše izhodiščne plače v letu 2022 samo še 12 € nad zajamčeno plačo. Tu pa nastopi moje vprašanje, kdo bo še delal za ta denar in za vso to odgovornost, ki jo ima delovno mesto tajnice v vzgoji in izobraževanju?
Glede na to, da sem dokaj močna oseba, se poskušam držati naslednjih lastnosti:
vztrajnost
modrost
ljubezen
vizija
moč
zaupanje
pogum
predanost
strast
Meni je bilo ravno te dni 30 let od kar sem v javni upravi in se je res ogromno spremenilo-na slabše.
Tudi jaz se sprašujem kdo bo za mano prišel za tako malo plačico, kot začetnik …
Sprašujem se, komu vse še povedati, v kakšni situaciji smo? Komu v državi? Predsedniku države? Predsedniku vlade? Ministrom? Komu bo končno postalo mar?
Vem samo, da ne smemo obupati, četudi je vedno težje »požreti«, da je začetni plačni razred Tajnika VIZ VI samo še 10 € več kot trenutna minimalna plača.
Zelo dobro ste ubesedili naše delo in občutke ob opravljanju le-tega. Tudi jaz z velikim veseljem prihajam v mojo (tudi sončno) šolo, po drugi strani pa se nas je vedno spregledalo, celo degradiralo. Na šoli delam že 37 let. Vmes se je 4 x spremenil naziv delovnega mesta, čeprav sedim na istem stolu in v isti pisarni. Ob spremembah se seveda niso prenesli plačni razredi, ker gre seveda za drugo tarifno skupino. No, sedaj so vsaj nam srednješolskim tajnicam priznali VII. stopnjo. Toda plačnih razredov seveda nismo mogle prenest. Na srečo imamo normalnega ravnatelja in je zaprosil za zvišanje za pet plačnih razredov. Skratka do upokojitve mi ne bo uspelo doseči 10 plačnih razredov, čeprav sem bila vsa leta ocenjena z oceno odlično in sem vedno napredovala za dva plačna razreda. Največja neumnost pa je, da smo lahko v srednjih šolah sistemizirali poslovnega sekretarja VII, v osnovnih pa baje tega še ni.
To je nekaj komentarjev, ki sem jih prejela po objavi članka. Ob nekaterih sem jokala. Imena in priimke sem odstranila. Verjemite, da je vse res in verjemite, da je še veliko stvari zelo narobe, primitivno narobe.
Kdo nam bo pomagal? Sindikat SUSPJ? Ali SVIZ? Ali kakšen drug? Kdo? Sindikalni sistem, ki upošteva samo večino, številčnost, je slab sistem. In dokaz smo mi: TAJNIKI VIZ. Komentarje bralcev in bralk vezane na temo sindikatov tokrat (še) nisem objavila.
Tajnik VIZ, šikanirane šolske tajnice Photo by RODNAE Productions on Pexels.com
Tekaški plan za maraton je praktično tekaški plan za polmaraton in bazični trening za kraljevsko razdaljo, 42.195 mt – maraton. Primeren za starejše tekače in vse tiste, ki maratona še niste pretekli oz. nimate časovno pogojenega limita.
Pred seboj imamo polnih 12 tednov. Če v tem trenutku še niste sposobni preteči 10-15 km je čas, da se zamislite. Maratona brez teka namreč ni. Še tako močna vizualizacija nam ga ne bo pomagala preteči.
Tečemo vsaj trikrat na teden s tem, da imamo en dolgi tek. Dolgi tek ni krajši od 10 km. Med vikendom, to je v soboto in/ali nedeljo vključim drugo rekreacijo. Največkrat je to pohodništvo, odlično je kolesarjenje. V prihodnjih člankih vam bom predstavila nekaj več idej za primerne pohode, nekaj malega jih najdete na povezavi.
Pomemben del treninga za maraton je počitek. Opažam, da potrebujem več regeneracije med teki zato le redko tečem dva dni zapored. To storim izjemoma predvsem takrat, ko mi ne uspe pohod ob koncu tedna. Vsem, ki le tečete priporočam, da tečete štirikrat na teden.
Do 1. maja bom tekla neobremenjeno in predvsem vezano na počutje s poudarkom na postopnem podaljševanju razdalje tako, da bom sposobna preteči pol maratona. Pridružite se mi.
Ker imamo dovolj časa, bomo podaljševali dolgi tek, ki naj bo vedno na isti dan v tednu (npr. nedelja ali ponedeljek), na 14 dni za cca 10 % +. Prehitro podaljševanje razdalje dolgega teka lahko vodi v poškodbe. Telo se mora na dalj trajajoč napor namreč postopoma navaditi. Tako bomo imeli tudi en lažji in en težji teden. Dan po dolgem teku naj bo obvezno počitek. Počivate lahko tudi dva dni, vsekakor pa ni dobro, da izvajamo intenzivnejšo vadbo. Naj se mišice in kite odpočijejo. Ne priporočam pa več kot dva ni brez teka oz. vadbe ali rekreacije!
Ostala dva teka v tednu sta krajša. Tecite po občutku. Starejši tekači, moramo še posebno dobro poslušati svoje telo, da po nepotrebnem ne prebudimo kakšne stare poškodbe ali pa si pridelamo novo.
In kakšne tekaške poti naj izbiramo? Za dolgi tek je priporočljivo, da je bolj ravninski ter tempo čim bolj enakomeren. Naučite se oceniti svojo pripravljenost tako, da boste sposobni razporediti moči čez celotni trening. Ostala dva teka lahko tečete tudi po bolj razgibanih tekaških poteh.
V teh 12. tednih bomo pretekli okoli 380 km in bili pripravljeni na polmaraton. Konec priprav se lahko udeležimo tudi kakšne tekaške prireditve. V tem obdobju se lahko udeležimo Istrskega maratona na pol-maratonski razdalji (9. teden vadbe). Pripravljeni bomo na Maraton treh src v maju, na katerem se lahko udeležimo polmaratona. Letos se imamo priložnost udeležiti v začetku junija tudi Malega kraškega maratona. Od vseh me slednji najbolj mika, saj je navadno konec marca. Je pa to od vseh naštetih težji, saj poteka po bolj razgibanem terenu od ostalih dveh. Sicer ima pa prav vsak od njih svoj čar.
Na spodnji povezavi lahko dostopate do Excelove datoteke mojega tekaškega plana (polmaraton oz. baza za maraton) in sicer v dveh variantah glede na dan dolgega teka (lahko si ga prilagodite glede na dneve teka oz. razdalje -/+10%):
12 tednov je obdobje v katerem se lahko marsikaj zgodi. Okužba, bolezen, neodložljivi opravki. Če zamudite trening, ne skušajte nadomestiti zamujenih dni. Če niste mogli teči cel teden prav tako ne skušajte povečevati razdalj na račun izgubljenih dni. Verjemite, manj škode na račun treninga imate z izgubljenimi dnevi kot na silo pridobljenimi kilometri, ki vas lahko vodijo v poškodbe. Postopnost je ključna.
Tekaški plan za maraton, baza, 12 tednov, dolgi tek NEDELJA, avtor: Mojca VeselTekaški plan za maraton, baza, 12 tednov: dolgi tek SOBOTA, avtor: Mojca Vesel
Trening si seveda lahko prilagodite. Naj pa bodo pretečene tedenske oz. mesečne razdalje čim večji približek razdaljam navedenim v tekaškem planu. Ne pozabite, da hitrost ni pomembna. To seveda ne pomeni, da lahko hodite. Tecite. Počasi. Po občutku.
Če boste imeli občutek, da je trening preveč intenziven, izpustite kakšen tekaški dan ali pa razdaljo skrajšajte. Časa imamo še dovolj.
Na koncu naj vas opozorim še na primerno prehranjevanje. Poskrbite, da boste v telo vnesli dovolj kvalitetnih kalorij. Jejte zdravo! Pijte dovolj vode! Poskrbite za dober spanec! Ne zlorabljajte tekaškega plana za maraton za namene hujšanja.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Danes sem šla na dopoldanski tek. Nase sem navlekla tekaške pajkice, zimske superge, šilt. Tekaško uro za penzioniste. Naj mi “penzionisti”oprostijo, to niste upokojenci! Moji uri rečem tako samo zato, ker je taka bolj navadna, za počasnele. Čeprav je ura -nima časa. Večina penzionistov se premika bolj počasi. Počasi hodijo in počasi vozijo. Samo zato.
2022 – leto tekaških čudežev Foto: Mojca Vesel
Do nedavnega sem imela pravo mašino. Dobila sem jo za rojstni dan od mojega najljubšega maratonca. Garmin Xp960, neka taka silna številka. Kazal je vse živo. Samo tehtnica ni bil. Uro sem poimenovala Moj Garminček. Kmalu sem ga vzljubila tako zelo, da mi je bil ljub skoraj kot naš maček Feliks.
Ves čas me je preganjal s podatki. Na teku sva postala nerazdružjiva. Če nisem imela Mojega Garminčka na zapestju sem se počutila skoraj golo. Lažje bi odtekla brez superg kot brez Mojega Garminčka. Ko je bilo pa tako lepo slediti podatkom: “O, celih sedem sekund sem bila hitrejša!” ipd.
Pa je prišel dan, ko je utihnil. Mrknil. Zaprl oči. Crknil v totalo. Nisem ga pokopala, imam ga lepo spravljenega v omari, če se zgodi kakšen čudež.
Naslednjo tekaško prijatejlico sem si nabavila sama. Hotela sem imeni najcenejšo uro, ker sem tistega leta odtekla maraton v prepočasnem tempu in sem si, jezna sama nase, rekla, da tako profesionalne ure kot je bil Moj Garminček pač ne rabim. Za puzanje je vse dobro. Hotela sem kupiti tako, ki meri samo pretečeno razdaljo in čas. Samo takih sploh ni, tako da je tudi ta penzionerska več kot odlična. Ime ji je Garminčica. Med tekom občasno preverim pretečeno razdaljo, občasno se tudi z Garminčico pogovarjava predvsem o tem, kdaj se bo trening prevesil v drugo polovico. Takrat naj bi namreč pohodila na plin in odbrzela z nadzvočno brzino proti domu in tik pred ciljem (pred hišo) zadnjih dvesto metrov še silno pospešila kot kakšno reaktivno letalo. Za dober občutek odlično oddelanega treninga.
Aja. Zakaj treniram? Ja, za maraton, seveda.
Lep sonček je bil danes, ko sem tekla. Z Garminčico na roki. Obuta v moje “sedem palčkov” stare zimske superge.
Takrat me je udarilo. Letos! Letos se piše leto 2022. Pa to je točno 20 let! Pred dvajsetimi leti sem se odločila, da bom pretekla maraton! Uau!
Foto: Pixabay – leto tekaških čudežev
Spominjam se, kot bi bilo danes. 3. januar 2002! Četrtkovo jutro. Kopalnica. Tehtnica. Šok!. Oblečem kavbojke in jih…. komaj zaprem! Tudi šok. Na omarici nova priloga časopisa Delo, Polet in tista naslovnica Kult 42.195.
Lepo puzajoče tečem dalje, ko me spet spreleti! Pa te moje tekaške gate, ki mi ves čas lezejo iz riti so vendar stare že tudi deset let! Joj! Pa to je čudež! Da sem spravila svojo velerit v te čudežne pajkice.
Letos! Pa letos imam tudi obletnico osebnega rekorda na maratonu! Pred desetimi leti nisem tekla – letela sem, ne tekla! Ti šment! Ne morem se nehati čuditi! Kako sem lahko takrat tekla tako hitro!
Skušam si predstavljati samo sebe 2002, kako prehitim samo sebe 2022. Fiiiiiju…..! Ali pa: Švrrrrk!
Pospešim, zdi se mi, da gre hitreje ampak Garminčica kaže: “Puzaš!” Rada bi ulovila samo sebe izpred desetih let! Podoživeti želim tisti občutek, ko tečeš z močjo, ko se odrivaš in si praktično več časa v zraku kot na tleh. Fantazija. Tekaška čarovnija! In se spomnim Mojega Garminčka, ki je kazal čisto lepše številke! Mogoče je pa s Garminčico kaj narobe. Tako kot s tehtnico. Obe kažeta previsoki številki.
Tekaška čarovnija in čudeži Photo by Aidan Roof on Pexels.com
Garminčica končno pove, da se lahko obrnem. Lepo počasi zmanjšam hitrost, kar praktično pomeni, da se ustavim. Se obrnem in tečem nazaj, od koder sem prišla. Lepo zmerno tečem in skušam ugotoviti, koliko moči mi je še ostalo. Počutje je v redu, lahko bi šlo hitreje. Ja. Lahko bi šlo hitreje ampak ne gre. Maham z rokami in skušam malo hitreje teči. Malo hitreje mi pa le uspe. Ampak res, čisto malo. Čisto majčkeno.
Ja. Včasih sem potrebovala samo malo spodbude, da sem se odločila, preteči maraton. In sem ga. Letos potrebujem eno konkretno brco v rit.
Nasproti mi prihajata dva starejša gospoda, res starejša gospoda. Lepo počasi in preudarno hodita, mršita obrvi in vneto debatirata. Med njima zagledam vrvico, ki se vleče za njima. Ne vidim, kaj je na koncu.
Tekaški čudeži Photo by Lamar Belina on Pexels.com
V glavi se prižge znak za alarm! Pozor! Stoj! Sprehajalec na levi strani potke in pes na desni strani potke. Vmes ni nič ali pa ni nič. Lahko je tanka vrvica. Ja, mi starejši tekači tudi vidimo ne več tako dobro, kot smo nekoč. Izkaže se, da to ni to. Le daleč za njima se nekdo prav tako počasi in preudarno sprehaja. Starejši kuža, dobro rejen gospod Pes, ki pametno in razmišljujoče gleda v tla. Jaz ga ne zanimam.
200 metrov pred koncem treninga naj bi strašansko pospešila, kar se ni zgodilo. Se je bilo pa fino ustaviti. Ja, pred dvajsetimi leti in pred samo desetimi, je bilo marsikaj drugače.
Zvečer me je razveselila 60-letna tekačica, kako je pretekla svoj najhitrejši maraton v času 3:33:00. Torej se da. Pregledala sem še rezultate 60+ maratonk na Ljubljanskem maratonu. Čas več kot odličen: 3.39:00 s tem, da je tekačica v mlajših letih tekla tudi počasneje. Zelo obetavno.
Tekaški čudeži Foto Pixabay
Kakorkoli. Za tako vrhunski rezultat moraš biti res z glavo pri zadevi. Še nekaj časa imam, da glavo ponovno “naštelam”. Potem pa samo še vztrajati. Do novega tekaškega čudeža.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Most of us come home from our job pretty late. In winter, it’s usually dark. But we still want to run.
We have to choose a safe route to run at night. You can run in a nearby stadium or in the illuminated streets. My favorite running routes are in almost total darkness. There are usually no lights in the forest, fields, non-traffic roads, and paths.
It seems that running on your favorite running paths is impossible. But with the right running gear, it is. With certain compromises, of course. Above all, the terrain must be safe and well known. Let’s see what you need to run safely at night.
Don’t forget your visibility if you run at night. Headlamps and reflectors are mandatory. I use a safety vest which is obligatory equipment for car drivers.
When you are running at night is very important that you are focused on the running surface and surroundings. Watch, watch, and listen! It’s a mind-training session.
I do not recommend running at night with headphones in your ears. This can be very dangerous. You may notice a car, wildlife, or some other danger, too late.
Speed and power training doesn’t belong on the streets. If you meet a car on narrow roads or streets, it is better to stop than to take the risk of slipping or falling.
Before you go running, tell your loved ones where you will be running and how long you will be gone. Bring your cell phone with you at night. In case of an emergency, you may need it.
Running at night has its traps. But it also has its advantages.
Enjoy the running. Stay safe.
Running at night, Ljubljana Tivoli Photo by Vesel family
WARNING: This article was not written by a self-proclaimed running expert. I’m just a runner who loves to write and wants to inspire you to run and live an active life.
Najbolje sem tekla, ko sem tudi veliko kolesarila. Sedaj sem kolo zamenjala za pohodne čevlje, se pa spominjam tistega poletja, ki smo ga pričakali po dveh zelo kilavih. Deževnih, hladnih. Brez vročinskih valov.
Takrat sem si rekla: “Naj pripeka… žge… trideset stopinj, petintrideset… nažgi do petdeset, če hoče … meni paše! Jaz bi se končno rada pogrela,” upajoč, da bo trajalo vse tja do oktobra.
Tekač na kolesu vedno malo misli tudi na tek. Morda ob pogledu na okolico, kako lepo bi bilo tudi tam teči. Po tistih stezicah, gozdu, kjerkoli. Našla sem zapis, kako mi je končno neko nedeljo uspelo potešiti tekaško lakoto. Tekaško lakoto najbolje potešiš z dolgim tekom.
Tisto nedeljo sem torej šla, namesto ob sedmih šele ob osmih zjutraj vedoč, da sem ga že polomila. Davek prepoznega odhoda v posteljo. Zaspan in neprespan tekač je slab tekač!
Nedelje so bile navadno namenjene daljšim tekom. Tokrat je bilo dvajset kilometrov, vendar: teči sem morala čim bolj pravilno! Postavljanje stopal, delo rok, drža, pogled… cela znanost, cela filozofija! Kot nekakšen test, če sem kaj napredovala! Ko opazim, da tečem spet “po starem” se ustavim, poravnam držo in spet stečem. Baje naj bi se na tak način tudi teklo hitreje. Sami superlativi! In z vztrajnim ponavljanjem in odpravljanjem napak bi mi moralo uspeti.
Ustavila sem se natanko štirikrat. Enkrat zaradi rdeče luči na semaforju (postanek sem izkoristila za razteg), dvakrat zaradi pitja vode na vodnjaku in tretjič zato, ker sem opazila, da tečem spet kot “po svoje”. Torej – le enkrat zaradi pravega vzroka. Ni čudno.
Po več kot dvestopetdesetih kilometrih na kolesu v tem tednu sem bila naravnost … žejna teka. Samo teka, brez …. znanosti in filozofiranja. Cap cap… v supergah po asfaltu, makadamu… kjerkoli. Potrebujem “čisti tek”. Skoraj tako kot čisti zrak! Tistega, naravnega, sproščujočega. Da tečeš… nekam naprej, daleč.
Jutro je ob osmih relativno pozno za tek, a vendar je bila moja tekaška trasa … prazna. PST je še vedno osvobojena reke sprehajalcev, tekačev, kolesarjev. Koseški bajer skorajda deviški, race glisirajo in naspidirano prehitevajo ena drugo v boju za morebiten prigrizek vržen iz brega s strani do sedaj še redkega jutranjega sprehajalca.
Tekač na kolesu, Koseški bajer, foto: M. Vesel
Tečem v skoraj novih supergah. Lahkih, rumenih. Korak v njih je kot skok po trampolinu. Bolje se počutim kot v trdih kolesarskih čevljih.
Tečem in se zadovoljno smehljam, ko po pretečenih nekaj kilometrih že pijem vodo na pipici ob plaži Koseškega bajerja.
Pretekli teden sem bila zelo pridna glede rekreacije, čeprav sem pretekla le dva kratka pet kilometrska teka v tempu »preudarnih želv«. In vaje.
Sem pa zato prekolesarila razgibanih dvestopetdeset kilometrov. Praktično sem diagonalno prekolesarila skoraj celo Slovenijo in to ne ravninsko, precej je bilo vzponov in seveda spustov. Hvala bogu… brez padcev. Pretežno primorsko-kraške regije. Lepo. Zabavno. Super sem se imela!
Ko tekač sede na kolo… postane tekač na kolesu.
Tekač na kolesu ali tekaško kolesarski tekač, ne komplicira. Uživa v pihljanju vetrca okoli ušes, hitrejšega spreminjanja pokrajine okoli sebe, počitku ob spustih. In svobodi! Zakaj?
Mediji so prepolni raznoraznih nasvetov o tekaški tehniki, drži, opremi, prehrani, treningih, organiziranih vadbah… Pa veste kaj ! V redu, marsikaj drži. Verjamem. Da. Res je. Bo že držalo. Drži pa kot pribito, da je v vsem tem pompu in rompu ogromno pretiravanja. In namen ni vedno najbolj pošten!
“Ko sedim na trdem sedežu s čelado na glavi in v neudobnih kolesarskih čevljih na nogah pomislim: »Klinc pa tekaška tehnika!«
Tekač na kolesu, ob Soči, foto: M. Vesel
In ko se trmasto zaganjam v strmi klanec in ko mi v možganih skorajda utripa moja na maratonih pridobljena mantra: »Brez popuščanja!« skorajda istočasno pomislim: » Klinc te gleda Tekaška Drža!« Na kolesu mi ne moreš nič. Sedim na riti in poganjam pedala. To je to. Sedim na riti in se spustim po klancu navzdol. Amen.
In ker sem “tekaški kolesar” se s kolesarsko tehniko ne ukvarjam. Le toliko, kot je nujno potrebno za udobno vožnjo s kolesom in kakšen zmeren napad na klanec.
In vrhunec? Pivo ob postanku. Najslajše je tisto na kakšnem gričku. Višji kot je hrib, bolj kot je strm klanec… slajše je pivo. Pa čeprav je čisto navadna unionska ali pa laška…. s……a. “Isto sranje – drugo pakovanje”, smo včasih rekli v Jugi.
Tekač na kolesu, rt Kamenjak, Foto: M. Vesel
Pa da ne bo pomote. Ne kolesarim zaradi piva na vrhu grička ali na koncu ture… všeč mi je to … kolesarsko gibanje. Počivajo kolena in nekatere ostale tekaške mišice. In moj tekaški del možganov. In potujem. Kilometri pa letijo tako hitro mimo!
Ugotavljam, da je pretirana preokupacija s tekaško tehniko, tekaško prehrano, tekaško držo, tekaško oremo, tekaškimi supergami, … tekaško…blabla…tekaško blablabla… tekaško bla bla bla bla blablablablabla … že prav nadležno! Že vsaka trač revija ima kakšen sestavek o teku.
»Pa dejte nehat! Dost mam! Puste me tečt! »
Tek in kolesarjenje je dejansko krasna kombinacija. To ne pišem, ker sem nekje prebrala, čeprav piše že vsepovsod. To lahko preberete skoraj v vsakem vsaj delno tekaško kolesarsko obarvanem glasilu. To sem preizkusila in doživela.
Kolo in tek: kot levi in desni korak! Super gresta skupaj pa vendar vsak po svoje! In rezultat je lahko eno odlično počutje. Zdravje. Užitek.
Tekaško kolesarska kombinacija s poudarkom na teku, mi je prinesla najboljši maratonski čas: 3:26:31. Kar zgodilo se je.
Kaj pa na kolesarski dirki? To pa ne vem. Me še ni bilo zraven…. vam bo povedal kakšen kolesar v tekaških supergah. Verjamem pa, da je raznovrstna športna aktivnost gotovo dobra.
Doprinos kolesarjenja k maratonskemu teku
A za na koncu naj še nekaj dodam. Ugotovila sem , da je kolesarjenje lahko odlično nadomestilo za trening vzdržljivosti. Zapeljite se do morja, obkrožite Polhograjske Dolomite, prekolesarite Prekmurje, zapeljite se iz Ljubljane čez Vršič in drugič preko Mosta na Soči do Bovca… in brez škode lahko izpustite kakšen dolgi tek.
Tekač na kolesu, foto: M. Vesel
Ko pa boste s kolesi zagrizli v hrib, bo to odličen trening za moč. Vzpon na naše številne prelaze, vrhovi… Ko boste naslednjič tekli svojo priljubljeno tekaško traso, morebitnih klančkov sploh ne boste zaznali ali pa se vam bodo vsaj zazdeli veliko nižji. Kar leteli boste preko njih.
In teka se ne boste nikoli naveličali …
In tudi tekaške poškodbe boste minimalizirali …
“Vroče je in kmalu bo za menoj dvajseti kilometer. V supergah. Pretekla sem jih popolnoma brez problemov, z enim “pedagoškim” postankom. Tistih nekaj klancev praktično nisem občutila. Vidim pa, da nimam prave hitrosti. Ne letim. Ne drvim. Noge kar ne morejo hitreje, obračajo se prepočasi, kot bi bile na nek način zarjavele. Kot bi zakrknila.”
Nekaj manjka. In vem. Mislim, da vem, kaj je to.
Ko tekač zamenja tekaške kilometre s kolesarskimi izgublja hitrost. S kolesarjenjem vzdržuje vztrajnost, sposobnost teči dolgo časa, enakomerno. Kolesarjenje po hribovitem terenu pripomore tudi k boljšemu teku v hrib, grizenju v klanec. Ne pripomore pa k hitrosti. Ni hitrega teka… brez teka. Z menoj je že tako.
Zato je smiselno, da obdobje, ko tekač kolesari, oplemeniti s tekaškimi treningi baziranimi na tehniki hitrosti.
Intervali. Različnih dolžin. Ter tempo teki. Igre hitrosti. Stopnjevanja. Šprinti.
Tako sem včasih trenirala, lastnim izkušnjam najbolj verjamem. Čeprav je včasih problem ali morda celo prava umetnost prepoznati lastne izkušnje in jih tudi s pridom uporabiti.
No, kot sem že na začetku zapisala, je ta čas za menoj. Sedaj hodim in tečem. In tečem, hodim, hodim, hodim in tečem. Sedaj sem bolj “tekač v pohodnih čevljih”. Všeč mi je. A o tem kaj več prihodnjič.
Vzletišče Vogar, foto: M. Vesel
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Vsa saga o delovnem mestu s katerim se poigravajo že desetletja bi lahko bila praktično vse: komedija, žalostinka, grozljivka ali pa znanstvena fantastika!
V Sobotni prilogi Dela je bil pod pismi bralcev objavljen članek:
Veste, včasih je vsega preveč in ne moreš biti tiho zato sem ga morala napisati. Optimisti se navadno tolažimo z nevednostjo in naivnostjo akterjev – beri raznoraznih ministrstev, vlade, leve, desne ali pa kariraste. Ni pomembno. Vsi ali vse – so iste.
No, tokrat vem le to, da udarjam mimo. Nihče od njih ni naiven ali neveden. Mogoče površen predvsem pa vem, da jim je popolnoma vseeno za nas. Tako kažejo dejanja.
Premalo nas je. Premalo glasov. In to so dejstva.
Zanimivi so bili odzivi ljudi na članek. Presenečenje na eni strani. Tudi iskreno sočutje. Žal pa velika večina ljudi ne vidi, ne sliši, ne razume. Veliko stavkov se je namreč začelo: “Ja, res grozno. Ampak veš, tudi jaz….. Veš, tudi mi ….!” In še vedno preveč ljudi sprašuje, kaj pa sploh dela tajnica? Vam je pa res lepo, ker ste celo poletje doma. Upam, da so ljudje sedaj vsaj malo bolje informirani.
Ljudje ne znajo poslušati, slišati, razumeti in se vsaj malo vživeti v kožo drugega. Veste, prav nobeno drugo delovno mesto ni primerljivo z nami. Nas za to državo enostavno ni. Sploh nas ne omenjajo. Nismo dovolj eksotični, da bi se sploh kdo pobrigal in pozanimal o nas.
Ko pa je toliko bolj sočnih zgodb. Od okužb do volitev. Đokovića in resničnostnih šovov. Golobov in medvedov.
Za tajnice pač ni nikoli časa.
Je delovno mesto TAJNIK VIZ VI žrtev stereotipa? Zakaj smo potem nenadomestljivi?
Naj se na tem mestu zahvalim vsem, ki ste se odzvali na članek, ga komentirali, delili. Po drugi strani pa bi rada potrkala na vest tistih, ki bi morali biti prvi pri ozaveščanju pristojnih o krivičnem in sramotnem položaju zaposlenih na delovnem mestu TAJNIK VIZ. Sindikati, sindikalisti? Ravnatelji? Ste res naredili dovolj? In končno tajnice, TAJNIKI VIZ? Ne smemo več biti tiho. Ker ni higienično in konec koncev – ni odgovorno. Ne do nas samih in ne do družbe.
V življenju štejejo predvsem dejanja in glasno povedana beseda.
Na koncu naj napišem, da sem bila najbolj vesela podpore sodelavcev in ravnateljice. Odziva sotrpinov, sotrpink – tajnikov VIZ. Iz osnovnih šol, vrtcev, srednjih šol. Ob nekaterih zgodbah mi je šlo na jok.
Komentarje in odzive bom objavila ločeno. Brez imen in priimkov. Imena in priimki niso pomembni. Pomembno pa je sporočilo. In zgodbe.
PS: slišati je, da naj bi se urejalo, ker tako ne more ostali. Čez kakšen mesec, dva, pol leta, leto… Me je kar malo strah. Če se bo “popravljalo” tako kot do sedaj bomo večno pod minimalno plačo.
Na koncu bi rada napisala še nekaj, pa naj bo vic – o tajnicah:
Tajnica ureja dokumente in vpraša nadrejenega: “A lahko zavržem stare dokumente?” “Seveda lahko, samo prej za vsak slučaj vsakega fotokopiraj.”
“Led ne le vabi, tudi grozi”, svarijo strokovnjaki.
Večina Ljubljančanov dobro pozna Koseški bajer, ki je pravzaprav umetno jezerce nastalo po izkopavanju gline. Je priljubljena izletniška točka ter destinacija za rekreacijo preko celega leta.
Koseški bajer dobro poznamo ljubljanski tekači in sprehajalci. Okoli jezera je urejena sprehajalna pot z informativnimi tablami o favni in flori v okolici ter klopmi in pomoli. Poleti se lahko odpočijete na čudoviti ploščadi sicer pa je nedaleč od nje tudi postaja s telovadnimi orodji, otroškimi igrali ter pitnik z vodo.
Naravno drsališče – Koseški bajer
Preko leta tam videvam poleg sprehajalcev in tekačev predvsem ribiče. Baje dobro prijemljejo krapi, somi, rdečeperke, ostiži, smuči ter še kaj bi se našlo. Sicer pa na bajerju letno poteka tudi tekmovanje ladijskih modelarjev. To tekmovanje je že tradicionalno, pa vendar ne edina tradicionalna dejavnost na ali ob Koseškem bajerju. V zimskem času, ko se Koseški bajer spremeni v naravno drsališče, ljudje kar tekmujejo med seboj. Pravzaprav ne vem, kako bi to tekmovanje poimenovala. Kdo je bolj nor ali kdo si več upa? Lahko bi bilo tudi tekmovanje v človeški naivnosti? Vsekakor postaja Koseški bajer vedno bolj prepoznaven ravno zaradi neprevidnih obiskovalcev in udorov ledu.
Ne vem.
Vem le, da brž ko bajer prekrije led, led prekrijejo sprehajalci, drsalci, kolesarji, staro in mlado v vseh odtenkih. Ob vikendih boste videli otroške vozičke in polno otrok! In podobno je gotovo po vseh podobnih naravnih drsališčih.
Naravna drsališča – Koseški bajer
Sami pogumneži! Nihče se ne boji udora ledu.
Saj znajo plavati, sicer jih bo pa že kdo potegnil iz vode.
Malce manj neodgovorni se mi zdijo odrasli posamezniki. Ne morem pa mimo mladih mamic klepetajočih ob ali na bajerju katere pustijo svoje nadobudneže, da se podijo po zaledeneli ploskvi. Kje vam je pamet?
Hvala bogu je imel nekdo pamet. In tako je obrežje Koseškega bajerja pridobilo še dodatno okrasje. Reševalne obroče, tako da lahko vsak sprehajalec ob katerem koli trenutku vrže rešilni obroč morebitnemu utapljajočemu se ali pogrezajočemu pogumnežu.
Robert Okorn iz ljubljanske gasilne brigade ter Uprava za zaščito in reševanje svarijo: »Pravilo je, da na led ne gremo nikdar sami. Obvestimo bližnje, preverimo pa tudi vremenske podatke, zlasti temperaturo in padavine. Na ledeni ploskvi ocenimo debelino in barvo, preglejmo razpoke in poslušajmo poke. Za testiranje ledu je najboljša potovalna palica z ostro konico. Če po ledu močno udarimo z nogami, koničasto palico ali kladivom in se pri tem ne prebije, je to znamenje, da je dovolj nosilen. Prelomi in suhe razpoke ledu niso nevarni, zelo pa je treba biti pazljiv pri mokrih prelomih. Če opazimo, da led okrog nas poka v koncentričnih krogih, je to znamenje za alarm. Takoj zapustimo ledeno površino.
»Če se led udre, je naš največji sovražnik panika,« pravi Okorn. Mrzla voda šokira, zaradi podhlajenosti nam hitro zmanjkuje moči. »Poskušamo torej ostati mirni in splezati na led, najbolje v smeri, od koder smo prišli. Če nam je uspelo priti ven, ne vstajajmo, ampak se stran odkotalimo,« našteva strokovnjak.
Občutek izginjanja tal pod nogami namreč ni prijeten.
Nekaj podobnega sem doživela sama, pa ne na Koseškem bajerju. Bilo je precej bolj nedolžno pa sem si kljub temu do konca življenja zapomnila – hoja po ledu je nevarna. Hoja po tankem ledu je neumna. In nikoli ne veš kako trden je led! Zato: ne hodi po ledu, če ni zavarovan!
Ob strugi Save lahko naletite na velikanske mlake vode, ki se ob mrazu spremenijo v zamrznjene ploskve. Lahko so rahlo prekrite s snegom tako, da jih niti ne opazite.
Mlake so posledica izkopavanja gramoza in podobnih dejavnosti. Pred leti jih je bilo zelo veliko na desnem bregu Save in sicer od smeri železniškega mostu proti Tacnu.
Tudi tisto leto je bila zima zelo mrzla, tudi snega smo imeli nekaj. Pred kosilom sem se odpravila sama na sprehod za Savo. Navadno sem komaj čakala, da sem prišla mimo obeh mostov. Struga Save mi je bila tam najbolj všeč saj se je zožila in preko velikanskih blokov skal gromko tekla z velikansko silo naprej. Čarobno je bilo opazovati vso to vodo. Predno pa si prišel do struge si moral preko razpotegnjenega brega polnega savskega proda in omenjenih manjših in malo večjih jam nastalih zaradi izkopavanj.
Drsanje, naravna drsališča Photo by Danik Prihodko on Pexels.com
Veselo sem se zadrsala preko nekaj malih zmrznjenih lužic. In se razveselila večje. Na tej sem se zabavala kar nekaj časa in pozabila na Savo. In potem le šla naprej. Zagledala sem še dve večji. Ena od njih je bila velikanska, temna in vedela sem, da tista gotovo ni varna.
Ta, tule pred menoj, pa bi lahko bila. BI LAHKO! HALO! Ploskev je bila videti lepa, gladka, svetla. Led se mi je zdel kar precej debel. KAR PRECEJ! HALO!
Pomislila sem, da bi bilo bolje, če to lužo izpustim. Ampak, ne. Kar nekaj me je gnalo gor.
Previdno sem stopila. Nič. Pa še malo naprej. Nič. Pa še malo sem ter tja. Pa sem se drsala malo sem, malo tja in vedno bolj proti sredini.
Nič posebnega se ni zgodilo. Sprva. Nič ni počilo. Samo prav počasi sem se pričela udirati.
Najprej sem imela vodo do gležnjev. Hotela sem se obrniti nazaj, na rob mlake ali luže. Pa ni šlo, ker sem se počasi in povsem nemočno udirala v vodo. Nikamor nisem mogla, ker me led enostavno ni izpustil, da bi lahko sploh kam stopila ali se vsaj obrnila.
Počasi je bila voda pri kolenih. Nisem mogla verjeti, kaj se dogaja. Čakala sem, da se ustavi. Saj vendar ta jama ni tako globoka! Saj jo poznam! Pa se ni ustavilo. Voda je šla naprej. Ups! Ne. Jaz sem šla vedno globlje. Ko mi je prišla voda do riti me je zagrabila panika! Obupano sem z nogami iskala tla – a nikjer ni bilo nič! Samo še poslabšala sem situacijo! Šlo je hitreje navzdol!
“Na pomoč! Na pomoč!” sem zakričala ampak nikjer ni bilo nikogar. Tam nikoli ni bilo veliko ljudi, sploh pa ne sprehajalcev in ne ob takem času.
Vodo sem imela že okoli pasu, ko sem pomislila, kdaj bodo doma opazili, da me ni in se skušala spomniti, koliko časa zdrži človeško telo v takšnem mrazu. “Kaj lahko naredim?” Še vedno se mi je zdelo nemogoče, da bi kar takole utonila. “Saj znam plavati!”
Zanimivo, kako prijeten je bil pravzaprav občutek v vodi. Sploh ni bila mrzla. Ni me zeblo! Verjetno od samega strahu in adrenalina.
Nato sem se ustavila.
Vodo sem imela malo pod prsmi.
Oddahnila sem si! Ampak nisem še bila rešena. Potrebno je bilo priti ven.
Previdno sem tipala tla z nogami, da mi ne bi zdrsnilo. Če bi tukaj padla ne vem, kako bi se mi uspelo pobrati. Skrbelo me je, kako bom sploh prišla iz ledu ven na breg.
Roke sem držala od sebe in previdno stopala proti bregu. Led se je lomil pred menoj. Torej je bil led resnično tanek! Tokrat – na srečo!
Stopala sem kot ledolomilec, vedno bolj odločna in šele ko sem imela vodo do kolen prepričana, da sem rešena.
Iz mene se je kadilo kot iz pravkar kuhane hrenovke.
Kar je bilo mogoče hitro sem jo odkorakala proti domu. Dva kilometra sta me ločila. Ko sem prišla na pot sem počasi stekla. Tekla sem kot bi imela leseno telo, občutek sem imela, da kavbojke na meni zmrzujejo.
Tisto nedeljo je bilo kosilo slastno. Goveja juha pa še nikoli ni bila tako dobra!
Vsem pogumnežem in naivnežem, ki se sprehajate, drsate ali na kakršenkoli način gibljete po kakšnem od naravnih drsališč pa želim še veliko govejih juh!
Vsem odraslim pa posebno svarilo: otroci vas gledajo, zgledi vlečejo. Bodite pametni! In odgovorni!
Za koga je vse primeren moj veseli tekaški plan ter kako se ga bomo lotili.
Mojemu veselemu tekaškemu planu se lahko pridružite, če ste zdravi in tečete že nekaj let ter ste sposobni teči zdržema uro in pol. Če boste tekli po njem ne boste stali na zmagovalnih stopničkah a boste vseeno zmagovalec. Primeren je za starejše tekače in vse, ki želite prvič preteči maraton.
Narejen je na podlagi mojih osebnih izkušenj ter po mojem trenutnem psihofizičnem stanju: starejša tekačica (letnik 1965), pretečenih več maratonov, tečem redno preko celega leta. Lansko leto sem pretekla 763,50 km, prekolesarila 367 km ter veliko hodila v hribe. Naredila sem približno 25.900 višinskih metrov. Malo preveč rada jem sladice, če bo šlo tako naprej bom “fasala” sladkorno.
Veseli tekaški plan za maraton Tekaški legendi: Helena in Kazimira
Letos praznujem 20-letnico svojega prvega polmaratona in 10-letnico svojega najhitrejšega maratona, katerega sem pretekla pod tremi urami in pol. Moja teža ni idealna, v desetih letih mi je uspelo pridobiti skoraj ravno toliko kilogramov. Sicer zdrava ampak “hrbteničarka” s problematičnimi stopali: operiran Hallux Valgus ter vedno bolj rastoča fibroza na levi nogi, katera mi bo po besedah ortopeda predstavljala vedno več problemov in operacija le-te je le še vprašanje časa. To je dodaten vzrok, da letos stopim na tekaški gas saj sem že tri leta brez maratona. Ko enkrat presežeš petdeset let nikoli ne veš, koliko časa boš še lahko tekel zato je najbolje, da nikoli ne prenehaš.
Kot ste verjetno že uganili, cilj ni biti hitrejši na maratonu kot pred desetimi leti. Cilj je suvereno preteči maraton in po tekmi dostojno na lastnih nogah oditi s prijatelji na pivo in pico. Ker v vmesnem času bo pic bolj malo!
Tekaški nasveti malo drugače
Če ste se našli vsaj malo v opisu in ste mi podobni menim, da si moj tekaški plan lahko vzamete za smernico. Zapomnite pa si: noben “instant” napisan tekaški plan ni idealen za nikogar. Največkrat še tisti ni, ki vam ga je napisal tekaški trener. To seveda ne velja za profesionalne tekače.
Kot se za vsak tekaški plan spodobi je prva informacija, ki jo potrebujemo: datum maratona. Ker je najboljša možna opcija Ljubljanski maraton, se bom fokusirala na 26. Ljubljanski maraton, ki bo potekal 23. oktobra 2022.
Veseli tekaški plan za maraton
Pa poglejmo na koledar, kateri je ta magični datum začetka resnega treninga za maraton. Najraje imam spletni STOLETNI KOLEDAR, ker je vedno pri roki.
Tekaški plan po Tylerju Couvilleu, katerega sem omenila v prejšnjem članku, je dolg 24 tednov torej naj bi pričeli s treningom 8 maja 2022. Da pa bo zadeva tako kot jaz malce bolj okrogla, začnimo 1. maja 2022 in dobili bomo moj veseli 25-tedenski tekaški plan za maraton.
Do takrat ne bomo spali in počivali ampak tekli in poskrbeli, da bomo 1. maja v čim boljši kondiciji ter čim bližje svoji idealni maratonski teži. Da bomo uživali in ne preveč trpeli na treningih.
Prihodnjič pa nekaj več, kako po tekaško do težko pričakovanega Veselega treninga za maraton.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Since the mini weather station hangs in our living room, I got used to check the temperature from outside. Then I go to my closet and choose my running clothes. What should I wear for today`s weather?
Weather station
As our body warms up during the run, it is necessary to dress as if the temperature were ten degrees higher. We should feel a little chilly and cold before we begin the run.
When it rains I wear a windbreaker anorak or running jacket with a hood. You can tie it around your waist if it stops raining during the run.
My hands and head are protected by gloves and earmuffs in the cold. In the rain, I wear a cap with a visor or a visor only if there is a combination of snow and rain.
Equipment for run in cold and wet weather
In the list of equipment, the visor takes the top spot. Additionally to protect the runner’s head from cold and moisture, the visor also protects the eyes from sunlight, wind, flies, raindrops, and snowflakes.
Sunglasses are essential when it is very sunny or if there is a combination of snowy surroundings and sun.
Storms with rain can occur while running. In this case, salt from the sweat can directly get into the eyes, which is not very agreeable. Visors prevent this very well.
There are also certain types of running headbands that are meant to prevent this. Try them, they may suit you.
Equipment for run in cold and wet weather / Ljubljana marathon 2003
WARNING: This article was not written by a self-proclaimed running expert. I’m just a runner who loves to write and wants to inspire you to run and live an active life.
Veselim se letošnjega leta. Ponovno želim preteči maraton. V želji, da se pripravim čim bolje ter predvsem na najbolj primeren način, sem pričela iskati informacije. Saj veste, znanja ni nikoli dovolj.
Našla sem zanimiv članek na spletni strani “wikiHow” katerega soavtor je Tyler Couville, ambasador blagovne znamke Salomon Running ter zmagovalec Kristalnega gorskega maratona 2018. Tekel je na ultra in gorskih tekih po ZDA in Nepalu. Je profesionalni tekač. Sicer pa imamo v Sloveniji že med rekreativci veliko “Tyler Couville”-jev. Vsaj zdi se mi tako.
Odločila sem se, da vseeno preverim njegove napotke ter jih skušam spojiti z mojimi izkušnjami. Mogoče izvem kaj novega.
Gremo skupaj?
Dejstvo je, da je maraton velika zadeva in se je ni mogoče lotiti z levo roko. Sicer vsi vemo, da pri maratonu najbolj trpijo noge pa čeprav tečemo z glavo. Vsaj morali bi. Priprava je dolgoročen proces ne glede na to kakšen tekač ste. Začetnik ali pa profesionalec. Couville priporoča 3 – 6 mesečno delo na vzdržljivosti ali dlje, če še niste v dobri tekaški formi. Ne vem, kaj je po Couvillovo dobra tekaška forma.
Sama sem se maratona lotila potem, ko sem prvo leto konstantnega in načrtnega celoletnega teka pretekla pol maratona in nato naslednje leto maraton. Seveda pa tek na organizirani tekaški dirki ni pogoj. Če ste večletni tekač, ki je sposoben zdržema teči vsaj uro in pol ter ste zdravi in brez poškodb si upam trditi, da se v treh mesecih lahko pripravite na maraton. Če pa tega niste sposobni je bolje, da si vzamete več časa.
Vendar vas prosim, ne postanite obsedeni s treningom. Uživajte v teku, v treningu. Ne popustite ob prvi prepreki. Bodite fokusirani, pozitivni in veseli.
Couville pravi: “Bodite ponosni nase, ker ste se odločili za tako težek izziv!” No, malce pretirava. Pred leti sem se odločila, da bom pretekla GORSKI MARATON 4 OBČIN – GM4O, da bom nekoč pretekla 100-tko, osvojila Kilimanjaro, pa samo zaradi tega še ne morem biti ponosna nase. Ponosna bi bila lahko, če bi zadevo realizirala.
Zagotavljam pa vam, da bomo še kako ponosni, ko bomo maraton resnično pretekli. Pa če bo to prvič ali pa stotič. Za začetek bodimo navdušeni in vztrajni.
Pred začetkom
Couville: začnite trenirati vsaj 16-24 tednov pred maratonom.
Se strinjam. Vzamem 24 tednov.
Odločila sem se, da pretečem maraton oktobra. Torej moram pričeti s treningom marca. Včasih sem se takoj, ko so bile prijave odprte tudi prijavila na tekmo, služilo mi je kot dodatna motivacija. Tega ne počnem več, ker si raje pustim več manevrskega prostora. Sploh v teh “covid” časih. Zadnji trenutek lahko namreč spremenite lokacijo ter si prihranite stres zaradi nepovrnjene plačane startnine, kot se je leta 2020 zgodilo tekačem na Istrskem maratonu.
Če boste trenirali z mano moramo imeti podobno izhodišče. Torej tečemo vsaj trikrat na teden, sposobni smo preteči zdržema vsaj 16 km. Tedenska razdalja naj bi bila med 20 do 40 kilometrov.
Če niste redni tekač ter dolgih razdalj (nad 10 km) še niste tekli priporočam, da se pred resnejšim delom treninga za maraton posvetujete z zdravnikom. Dolge razdalje so namreč za telo velik zalogaj in se mora na napore postopoma prilagoditi.
Prihodnjič bom objavila svoj tekaški program. Primeren bo za starejše tekače (nad 50 let) in bo dopuščal tudi kakšno drugo aktivnost (planinarjenje). Predvsem pa to ne bo izčrpavajoč trening. Temeljil bo predvsem na mojem lanskoletnem treningu za polmaraton, ki je bil točno to, kar hočem od teka.
Me prav zanima, koliko stičnih točk bom sploh našla pri Couvilleu.
Se beremo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Konec leta je čas, ko radi pregledamo svojo športno rekreativno statistiko.
Preverimo število pretečenih in prekolesarjenih kilometrov, osvojenih vrhov, preštetih korakov.
Pridelanih poškodb in mogoče tudi kilogramov.
Nekateri bolj in drugi manj zadovoljnjo kljukamo svoje dosežene cilje, jih morebiti prestavljamo na prihodnje leto, si postavljamo nove izzive.
Vse v okviru svojih zmožnosti.
Letos nam je leto spet zagodlo. Mogoče je bilo to leto tudi leto tekaške resnice.
Ste opazili upad tekačev? Trend iz leta 2020 se nadaljuje.
Vsako normalno leto je bilo zanimivo opazovati porast tekačev ob približevanju tekaškega vrhunca, katerega se želi udeležiti praktično vsak tekač: udeležba na Ljubljanskem maratonu. Letos temu ni bilo tako. Standardne tekaške proge so bile večinoma prazne.
Pa vendar smo lahko tekli na Ljubljanskem maratonu. Za razliko od leta 2020.
Ne samo tekači, veliko ljubiteljev narave se je preselilo v gozdove, hribe in planine. Na samotne poti. Mnogi preobuti v pohodne čevlje. Premnogi pa še skrivajoči se v zavetju svojih domov.
Ljudje različno prenašamo ukrepe, ki nam jih je prinesla pandemija novega koronavirusa imenovanega Covid-19 in proti kateremu se svet bori z bolj in manj delujočimi ukrepi. Nekaterih je preveč strah, drugih spet premalo. Za vse nas pa gotovo velja, da imamo vsega dovolj. Ampak potrebno bo zdržati. Da boste lažje zdržali in prišli čez to zoprno obdobje kar najbolje priporočam, da se nam pridružite. V supergah ali pohodnih čevljih. Zunaj, na zraku. Narava postavi stvari v glavi na pravo mesto. Poskrbi za boljše počutje.
Danes me je razveselilo elektronsko sporočilo. Avtomatizirano sporočilo aplikacije Strava. Všečna zadeva. Ne uporabljam je dolgo. Dodala sem jo po zrušenju spletne aplikacije Garmin.
Zanimivo je pogledati svoje “športne” dosežke. Koliko sem pretekla, prehodila, prekolesarila. Ob vsem tem pogrešam svojo staro Excelovo preglednico s katero si se lahko igral s podatki po mili volji. Vse te spletne zadeve pa so veliko preveč toge.
V letu 2021 sem pretekla 763,50 km, prekolesarila 367 km, prehodila hribe in doline. Vse skupaj je zneslo 28.841 v/m. Od tega je narejenih višinskih metrov v gorah 25.900. Razlika torej odpade na tek in kolesarjenje. V primerjavi z letom 2020 sem bila uspešnejša. Več tekaških in več višinskih kilometrov.
Leto 2021 mi je bilo všeč. Končno sem tekla na tekaški tekmi na polmaratonski razdalji. Odlično počutje ob teku in po tekmi pa prižgalo zeleno luč za maraton v letu 2022. Letos me torej spet čaka češčnjica na tortici. Ampak samo, če bom tekaško razdaljo podvojila. Voljo imam. Torej je tudi pot.
Maraton – češnjica na tortici teka
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Poznojesenski in zimski dnevi so tako nesramno krajši, da bi včasih človek najraje še tiste urice, ki so na voljo za kakšno dejavnost, kar prespal v postelji. Ali pa obsedel spodvitih kolen pred televizorjem ter ob grizljanju hrustljavih piškotov užival ob gledanju TV programa.
Bolj ali manj… slabega ali bolje: vedno istega. Ponavljajoči se filmi in sami bolj in manj »resničnostni« šovi. Tudi sama sem enega ravno “odgledala”, ker je bil pač športni in pozor: prvič v Sloveniji. Všeč mi je bil. Sem se jokala in jezila zraven. No, proti koncu vedno manj. Proti koncu sem navijala skoraj za vse.
Če bi obstajal Senior Exatlon bi se takoj prijavila! Tekmovalci bi seveda morali imeti vsak po vsaj dva “fellerja” kot npr: umetni kolk ali koleno, artritis, revmo ali kaj podobnega. Tako bi bili praktično na istem kot nastopajoči v 1. Exatlonu Slovenije po dveh mesecih poligoniziranja oz. tekmovanja.
Boljša opcija od TV je vsekakor dobra knjiga. Leže na kavču in poslušajoč ogenj v kaminu. Lepo na toplem.
Verjamem, da se take »nedejavnosti« človek hitro navadi. In verjemite: ni dobro. Nobeno pretiravanje ni dobro.
Po letošnjem maratonu sem vzela “počitek po maratonu” kot kategorijo treninga skorajda smrtno resno in ne boste verjeli: še vedno traja. Teku sem se odrekla za dober mesec dni čisto zavestno nato pa še malo po sili razmer. Sprva mi je bilo težko in nato je bilo vedno lažje. Nedejavnost me je pričela srkati vase, v tisto lenost, telesno in umsko zaprašenost.
To »grozno« obdobje sem uspela preživeti s pomočjo fizioterapije. Sanacija okostja. Hrbtenica je trenutno kar v redu, upam, da mi je uspelo sanirati tudi ramo. Tistim mlajšim moram povedati, da je vse res. Tisto veste, ko “ta stari” govorijo: “Boš že videla, ko boš stara, ko boš v mojih letih!” Ali pa: “Nič se ne paziš, boš že videla, ko boš starejša!”
Še huje pa je to, da enostavno ne veš, kdaj si postal star.
No, sedaj sem “ta stara” in spadam med “stare prdce” kot nas mlajša generacija včasih poimenuje. In veste kaj vam povem: že starejša generacija iz moje mladosti je imela prav! Res je! Če se mlad ne paziš, star kasiraš. Vsaka malenkost se pozna. Nezdravljen zvin gležnja, padec na ramo, na pol prebolela viroza. In potem obiskuješ zdravnike, fizioterapevte in iščeš pravo formulo, da boš spet isti. Pa ne boš.
Če ste starejši od pol stoletja verjemite ali bolje, da se kar sprijaznite, da ne boste nič več hitrejši in močnejši. Lahko pa ste pametnejši in modrejši. Saj poznate rek: “Mlad in neumen!” To še nekako gre. Star in neumen je pa precej huje. Še pregovora nimamo.
Je pa zato Hemingway lepo povedal, da imamo mladost zato, da delamo neumnosti, a starost, da te neumnosti obžalujemo.
Veliko ljudi ima v teh kratkih in mračnih dneh težavo z motivacijo. Praktično za kar koli. Ljudem se nekako ne ljubi. Že pogled čez polje in na ljubljansko PST pove vse. Množični tekači so praktično izginili. Samo še tisti najvztrajnejši so ostali.
Z mano vred. Vztrajali bomo – čez zimo – tja v pomlad. Kajti ta letni čas – je čudovit za tek, če verjamete ali ne. Problem je le v krajšem dnevu. A ker nam narava ravno preko zime sporoča, da je čas za počitek, je pravzaprav vse v redu.
Na tek se odpravimo preko vikenda ali pa med tednom opravimo krajši tek z obvezno zimsko nočno opremo. Saj veste: lučka, svetleča oblačila, odsevniki. Glavno je, da se razgibamo, nadihamo, prevetrimo glavo. V teh časih s tekom veliko lažje ohranimo razsodnost.
Motivacija, ja, potrebuješ jo, da se brcneš v rit! In skočiš v superge. Čeprav je zunaj mraz, morda sneži, piha … ampak verjemite: bolj kot je zoprno vreme… več truda kot boste vložili v tek… bolj boste uživali! Občutili naravo! Ne samo videli. Videli morda kakšno živalco več kot običajno. Oh! S kakšno srečo in zadovoljstvom je potem človek nagrajen, ko ima za seboj svoj uživaški tek.
Topel tuš! Čaj! In v takem stanju, prijetno utrujen, stuširan in v udobnih oblačilih ter mehkih toplih nogavičkah na nogah, je užitek sesti na kavč še toliko večji. Verjemite, kavč ne more nikamor! S tistimi lesenimi nogicami ne more hoditi sam. Počaka. Meni je sicer kavč v naši dnevni sobi najbolj všeč takrat, ko je prazen.
In kaj sploh je motivacija?
Iz Wikipedije, proste enciklopedije: “Motivacija je psihološki element, ki spodbuja organizem, da ravna v skladu s svojimi cilji, željami, potrebami in notranjo kontrolo. Nanjo lahko gledamo kot na gonilno silo, ki nas prisili, da ravnamo v skladu z nekim ciljem, ali pa to vedenje še dodatno okrepi. Npr. lakota je motivacija, ki v nas vzbudi željo po tem, da bi jedli.”
In naj torej v tem slogu nadaljujem:
Slabo počutje je motivacija, ki v nas vzbudi željo po dobrem počutju.
Bolezen je motivacija, ki v nas vzbudi željo po zdravju.
Depresija je motivacija, ki v nas vzbudi željo po sreči in dobri volji.
Debelost je motivacija, ki v nas vzbudi željo po vitkosti.
Tečnoba je motivacija, ki v nas vzbudi željo po dobri volji in radosti.
In tako naprej … Noro! Neskončno morje samih “motivacij”! Jupi! Kje potem sploh je problem?!
Motivacija je torej tista gonilna sila, da dosežemo svoj cilj! In večji kot je cilj, želja ali potreba – močnejša je motivacija. Pa vendar motivacija še ni dovolj, da bo cilj dosežen! Večina definicij je itak nepopolnih. Vedeti moramo, kdo ali kaj oziroma katera je tista pot, ki vodi do cilja. Potrebujemo »recept«, če hočete. In če izberemo napačnega, se lahko od svojega cilja samo še bolj oddaljimo.
Slabo počutje je mnogokrat pogojeno s pomanjkanjem gibanja, rekreacije, napačnega prehranjevanja, preveč ali premalo spanja in stresa.
Rešitev je gibanje.
Tek v naravi, kjer se boste nadihali zraka, začutili veter, dež in sneg na obrazu, občutili hlad, vročino. Predramili boste svoje telo in čutila in začutili, da živite.
Ne zamenjujte občutek mraza na obrazu, vode v supergah, utrujenosti in napora ob teku za slabo počutje! To je le znamenje, da ste živi. Živite! Aktivno! Na čisto svojem poligonu. Ne v knjigi, na televiziji, v tujih zgodbah! Tam – obuti v svoje superge, na svoji tekaški trasi, ravnokar ste preskočili blatno lužo … videli poljskega zajca… Zvečer boste zaspali kot angelček, prijetno utrujeni.
Bolezen je vse prevečkrat posledica slabega počutja. Pa ne zato , ker vas je zeblo med tekom! Nasprotno: blažji prehlad bo ob teku izzvenel! Zaradi teka ne boste nikoli zboleli! Mogoče si boste zvili gleženj, če boste nerodni! In ob pretiravanju dobili kakšno drugo tekaško poškodbo. Tecite pametno in bolezni se v loku izognite obuti v superge in oboroženi s kondicijo. Tecite tako dolgo, da boste pozabili na težave, skrbi. Z vsakim tekaškim korakom bo stresa manj, skrbi manj pomembne ter rešitev mogoče že za naslednjim ovinkom. Ne pozabite: tek krepi in ne krepa 😉 ! Pa še nekaj: če ne morete teči tako dolgo, da bi pozabili na težave in skrbi, se prisilite. Včasih pomaga MP3, da spodite glasove iz glave. Če ne pomaga nič – se je potrebno težave lotiti še kako drugače. Ob teku se boste zagotovo spomnili kako!
Poiščite svoje zdravilo v naravi, bodite aktivni, tecite. Tek vam bo resnično pomagal. Vztrajajte v teku in nagrajeni boste z večjo samozavestjo, tekaško radovednostjo in veseljem ter srečo. Izognite se depresiji s tekom! Verjamem, da se veliki večini oblik depresije s telesno aktivnostjo in predvsem z rednim tekom, v celoti izognete.
Tek je motivacija. Photo by Ketut Subiyanto on Pexels.com
Debelost je praktično novodobna bolezen. S sedečim načinom življenja in hitrim ter predvsem napačnim načinom prehranjevanja je v porastu tudi v Sloveniji. Tek vam bo pomagal tako pri shujšanju kot vzdrževanju idealne telesne teže. Če boste tek vzeli za svojega, težav s težo v svojem življenju gotovo ne boste imeli. Pa pustimo tiste tri ali štiri kilograme, ki hodijo ves čas narobe, na miru. Debelosti, ki bi ogrožala vaše zdravje, boste s tekom praktično ubežali.
Tečnobo sem pustila za na koncu. Pogojena je namreč različnim stvarem. Na nek poseben način je celo koristna. Zelo! Če ste že tekač. Ker brez teka postanete tečni. Tečnoba pa se zdravi in hrani s tekom. Pa saj poznate recept: motivacija je tek!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka. Če vas kaj jezi ali moti odtecite kakšen kilometer. Lažje vam bom. Če pa vas jezi moje pisanje, ga enostavno ne berite.
Kako težko se je včasih spraviti v superge. Prav prisiliti se moraš in nekje iz svojih najglobljih globin privleči na površje vsaj kanček motivacije. Srce vsake motivacije je cilj, ki zraste iz želje. Če želite redno in dolgo teči, potrebujete svoj tekaški cilj. To velja tako za začetnike kot profesionalce. Brez cilja bo vztrajanje na tekaški poti težje in manj zanimivo. Hitro lahko skrenete iz tekaške poti ali tekaške rutine. Podobno kot človek, ki se brezciljno prebija skozi življenje.
Cilj je lahko maraton ali pa katerakoli krajša tekaška razdalja. Cilj je lahko hitreje pretečena določena razdalja. Cilj je lahko tudi sam tek. Tek zaradi teka.
Veliko ljudi ima željo, da bi vsaj enkrat v življenju pretekli maraton. Pravi tekaški cilji šele naredijo tek resnično zanimiv. Razburljiv. Avanturističen. Privlačen. Nepogrešljiv. Nor! Tako kot življenje samo.
Tekaški cilji so tisti, ki vlečejo naprej! Ki motivirajo!
Verjetno nisem edina, ki še med tekom pred ciljem maratona sanjari in planira nadaljnje tekaške podvige v prihodnje, za naslednje sezone. Seveda, če se ne mučiš in tečeš na pol mrtev proti cilju, kar ti ubije voljo. Ampak o tem kdaj drugič.
Po uspešno pretečeni tekmi se navdušenje v cilju in v naslednjih dneh stopnjuje. Najraje bi se kar takoj prijavila na kakšno tekmo. Pa kaj na eno, na deset in še več, kar tako, brezglavo!
A maraton je dolga razdalja in količino le-teh na leto je pametno omejiti. Osebno mi več kot dva maratona letno prineseta več škode kot koristi. Ni namreč vse v maratonu, v tekmi, glavnina je v pripravah in treningih, v poti do maratona. Ne le napor, tudi čas. Tega ljudje pač nimamo v izobilju in je odvisno tako od našega načina življenja kot življenjske etape v kateri se trenutno nahajamo.
Dolgoročni tekaški cilji
Dolgoročni tekaški cilji morajo izhajati iz naše goreče tekaške želje. Biti morajo vabeči in visoki a nikakor ne nedosegljivi! Želim si le, da bom lahko še dolgo tekla, da mi bo to zdravje omogočalo. Ni važna hitrost, ni važna dolžina. Le tekla bi rada, ker s tekom sem tista prava jaz. Brez teka pa se počutim težko, utrujeno, brez energije. Staro.
Ptujski polmaraton 2012
Kratkoročni tekaški cilji
Kratkoročni tekaški cilji naj bi se omejili na eno tekaško sezono ali na leto. Moje tekaško leto ima ali bolje: naj bi imelo, dva sezonska vrhunca; spomladi in jeseni. Glavni tekaški cilj je planiran na jesen. Seveda imate lahko glavni tekaški dogodek planiran kadarkoli v letu, odvisno od vašega časa in načina življenja. Meni vsekakor odgovarja jesenski čas, čemur podredim tudi trening.
Bistvo sezonskih tekaških ciljev je, da so realni, privlačni in dosegljivi. Ampak ne prelahki!
Še ne tako dolgo nazaj sem zapisala:
“V roku treh let bom tekla na Berlinskem maratonu skupaj s 40.000 maratonci iz vsega sveta. Vendar ne želim teči iz kateregakoli boksa. To me ne zanima, potem raje tečem doma, kar je tudi super. Tekla bom med elito! Da bom lahko med njimi, pa me čaka trdo delo. Potrebujem namreč dober, odličen čas! Za mojo starostno kategorijo moram preteči mednarodno priznan maraton v času 3:20:00! To je šest minut in pol hitreje kot sem tekla svoj rekord leta 2012. Tako, sedaj veste!”
Žal mi zadeve ni uspelo realizirati. Včasih se zgodi, da nam jo zagode zdravje, ki tovrstne zadeve postavi ob stran in ki na lepem postanejo popolnoma nepomembne.
Danes ne razmišljam več toliko o hitrosti kot o sami možnosti in sposobnosti, da odtečem še en maraton. Ni važno kje. In roko na srci: v Ljubljani, na Ljubljanskem maratonu, tečem najraje. Sicer pa so kilometri povsod enako dolgi. Pa naj bodo v Ljubljani, Berlinu, New Yorku.
V tem letu sem po treh letih pavze pretekla pol maratona. Lepo je bilo. Nostalgično. Kot bi se vrnila k sebi.
Za kratkoročni tekaški cilj v naslednjem letu si sedaj upam postaviti:
polmaraton spomladi s prijateljema v Grčiji in
klasičen maraton jeseni, v oktobru. Kje bom odtekla maraton ni pomembno, ker ni odvisno le od mene pač pa od mojih srčkov in situacije, ki nas od leta 2020 omejuje (beri: Covid),
tekaška kondicija “kadarkoli lahko odtečem maratonsko razdaljo”.
Tekaške začimbnice
Tistim vmesnim tekom, ki niso v sklopu tekaškega treninga pravim “tekaška začimbnica”. To so “padalske tekme”, ko se iz danes na jutri odločiš, da namesto dolgega teka tečeš na kakšni zanimivi tekaški tekmi. V sklop začimbnic spadajo tudi testne tekme za maraton (Konjiški maraton, Varaždinski polmaraton, Ptujski polmaraton ….). Začimbnica je bila tekaška prireditev “Wings for Life Run” s startom v Ljubljani. O, to pa res pogrešam. Že od leta 2017. Upam, da se prireditelji zbudijo in ojunačijo, da stvar spet “steče”, da se teče za tiste, ki ne morejo. Začimbnic je toliko, da si zaslužijo svoj zapis.
Tekaške želje
Nekateri so prepričani, da so človeške želje glavni krivec za vso problematiko tega sveta. Nekdo pa je napisal, da je na svetu 99% idiotov in preostali procent človeštva v stalni nevarnosti, da se tega idiotizma naleze.
Jaz pa pravim, da mora človek v življenju in teku imeti prave cilje. Tekaških želja imamo gotovo vsi veliko. Od tistih, ki se merijo v razdalji do tistih, ki se merijo v sekundah. Če bodo želje dovolj močne in goreče jih bomo spremenili v nove tekaške cilje. Od gorskih tekov, ki so veličastni že zaradi naših prečudovitih gora, do tekov daljših od 42 kilometrov. Od množičnih prireditev do tistih malce bolj individualnih. Doma ali v tujini. V tekaški družbi ali sami s seboj.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Čudovita nedelja po Ljubljanskem maratonu je ostala čudovita in gotovo nepozabna, ponedeljek je bil namreč že manj čudovit. Težko pričakovan izlet na Sicilijo konec tedna pa …. adijo.
Jutranja meglena vožnja s kolesom v službo mi je bila sumljivo neprijetna. Po nekaj urah dela sem se testirala s hitrim testom in bila vesela negativnega rezultata. Odločila sem se za takojšen odhod v posteljo takoj, ko pridem domov. Moram se pozdraviti, v četrtek zjutraj je odhod na Sicilijo z agencijo Kompas. Pokuriti sva namreč morala dvakrat podaljšane darilne bone ter zadevo še doplačati.
Po otroško se veselim Sicilije, predvsem vzpona na Etno, ogled Eolskih otokov, vsega. Komaj čakam. Sonček. Lepo bo.
Kljub lepim sicilijanskim sanjam me zvečer preseneti vročina: 38,5. Sledita dva Lekadola. Odločila sem se, da ostanem naslednji dan doma, stvar je očitno resna.
Zbudim se z močnim glavobolom, vročino 37,5. Še enkrat opravim hitri test, ki je žal pozitiven. Pokličem osebno zdravnico, naroči me na PCR test naslednji dan.
Optimizem me ne zapusti, mogoče je bil hitri antigenski test lažen in sem negativna. Računam in kalkuliram ure, še vedno nama lahko uspe vse spakirati za izlet. Ne bi bilo slabo pripraviti sendviče. Pripravila bom tudi čaj za v termovko. Na avtobusu se bom naspala, hitro bom dobra.
Ko se peljem na odvzem brisa se bolje počutim. Gotovo je samo nepomembna viroza.
Na Metelkovi ni pretirane gneče, čeprav naj bi dan poprej bila velikanska. Razmišljam, da bo Kompas morda celo odpovedal izlet. Na Siciliji so namreč poplave, grozi celo orkan ravno na območju kamor gremo.
Na vrsti sem. Spustim okensko šipo in prijazna gospodična mi nežno odvzame bris, skorajda ne čutim. Ko se peljem domov se veselim dopusta. Z današnjim dnem bom lahko zaključila bolniško in jutri greva … fiju, fiju. Rada se vozim z letalom. Upam, da bo vreme v redu. Doma bom preverila vse na internetu.
Ko izstopim iz avtomobila se mi čudno zvrti. Verjetno sem prehitro vstala. In ko sem končno notri, doma, vidim samo še posteljo. Samo malo se bom spočila. Moj me prisili, da zmerim vročino. 38,5. Zaspim sede na kavču. Vstanem. 38,5. Najem se Lekadolov. No, 2 naenkrat. Saj lahko. In grem v posteljo.
Pred mesecem dni sem prebolela virozo in tokrat s strahom ugotavljam je drugače. Nič ne kiham, ne kašljam, nos imam prazen le občutek v glavi je čuden, kot bi imela polno nekega čudnega pritiska. Boli me glava. Za očmi. Oči me pečejo a ne solzijo.
Po osmih urah se oglasi mobitel. SMS. Dobim izvid. Sama sebi lažem, da se kar v redu počutim. Še dva Lekadola, pa bo. Klik na povezavo sporočila, vpišem zadnji dve številki kartice ZZZS in optimistično gledam v mobitel, kaj se bo izpisalo. Piše: rezultat testiranja na COVID-19 za osebo MV z dne bla bla bla je POZITIVEN. In naprej bla bla bla… pokličite osebnega zdravnika bla bla bla.
Čudno se počutim ob tej novici. Najprej pomislim, koga se vse okužila. Baje si kužen že dva dni prej.
Sledilo je obveščanje vseh visoko rizičnih stikov.
Sem pa ugotovila, da je veliko sorodnikov in znancev v tem obdobju v prebolevanju ali pa so zadevo ravno preboleli.
Moj me zaskrbljeno gleda. Nato me podi v posteljo. Preselim se v otroško sobo. Nabijem na nos masko in vzamem dva dodatna vdiha Fosterja. Sem astmatik. Nekaj govorim o Kompasu in že spim. Spim in spim. Ne vem, če sem kdaj toliko spala.
Vročino sem imela štiri dni. Nato se mi je zdelo, da sem bolje vendar sem bila zelo utrujena. Ves čas prisoten tisti čudni občutek v glavi. Ves čas si merim kisik v krvi. Malo niha, ni hujšega.
Po šestih, sedmih dneh sem v prsih začutila nekakšno žgečkanje. Podobno žgečkanju predno dobiš astmatični napad, le ne tako hudo.
Pijem žajbljev čaj. Ta čaj mi je že “rešil življenje”. Zdravnica mi je predpisala D3 kapljice, jemljem jih po protokolu. Baje pomaga lipov in bezgov čaj. Medu nočem jemati. Med je sladkor in imam občutek, da mi povečuje vnetje.
Takrat zboli še mož. Zamenjava vlogi. Preselim se nazaj v spalnico, da ga imam pod kontrolo. Sedaj si oba meriva kisik. In vročino. Ima povsem drugačen potek: nič vročine, poln nos, kiha in močno kašlja. V prsih ne čuti pritiska. Je pa bil kašelj zelo močan, dolgo. Še sedaj ni čisto v redu.
Po štirinajstih dneh, ko se mi je iztekla tudi samoizolacija, odidem v službi. Tudi tam so zdesetkani. Sem tajnica v osnovni šoli in lahko si predstavljate izredno stanje.
Ob sedmih zjutraj sem bila še v redu, ob osmih že čisto utrujena. Eno uro je bil praktično bombni napad name, kar je razumljivo. Če delaš, delaš. Če si bolan, bodi doma. Nekaj pojem in pridem spet malo k sebi.
Kakorkoli, sedaj po štirinajstih dneh, še vedno ne morem delati tako efektivno kot pred okužbo. Okoli enih sem prazna. Kot bi mi pošle baterije.
Dejstvo pa je, da sva oba z možem precej dobro prišla skozi to okužbo. Mnogi nimajo takšne sreče. Znanec je izgubil boj s korono.
Če dobro pomislim, je bil od vsega najhujši strah, da sem okužila ljudi, ki jih imam rada. Čeprav sem naredila vse kar sem lahko ali sem vsaj tako mislila, da bi zaščitila sebe in druge. Tudi tiste, ki jih ne poznam. Nikoli ne veš s čim se bori sočlovek. S kakšno boleznijo, strahom, stisko.
Tekla še nisem. Hodim. S tekom bom pričela v prihodnjih dneh. Čisto po občutku.
Kaj naj napišem na koncu? Mogoče to, da živimo kot v znanstveni fantastiki, v nekem futurističnem filmu. Ki pa je žal resničen.
Namenoma ne bom pisala nič o ukrepih. Politikih. Razdvojenosti ljudi. Egoizmu. Izkrivljenih vrednotah. Pokvarjenosti. Kompasu.
In ne morem mimo misli, da se je ob vsem tem COVID enostavno moral zgoditi. Mogoče ima zemlja enostavno dovolj nas, uši.
Kljub vsemu ostajam pozitivna, čeprav ne na Covid. Veste, vse je točno tako, kot si zaslužimo. In posledično bo vse točno tako, kot mora biti.
Parkirava. Noge hočejo hitreje tja do prizorišča. Pogrešala sem ves ta maratonski direndaj.
Ko prideva do drame in zaslišim Stroj machine se zjokam. Nabijajo. Tako nabijajo, da je za ponoret dobro vzdušje. Me moj potolaži in potem je bolje.
Spet mi je vse všeč. Ne vem kako sem lahko kdaj sploh pomislila, da sem se Ljubljanca naveličala. NO GO! Nemogoče. Najboljše mesto za maraton na svetu. Moja Ljubljana.
Sicer pa ne grem na maraton. Grem na polovičko, brez velikih pričakovanj. Navadno na Ljubljanskem maratonu tečem polovičke po kakšnih poškodbah, operacijah, boleznih. Tudi tokrat je tako. Testirala bom svojo nogo s tremi vijaki, kako bo šlo. Ker imam dovolj tega. Sicer pa grem na rekord! Najpočasnejši polmaraton. Pa da vidim, kako mi bo šlo.
Nazadnje sem odtekla maraton v Ljubljani 2017. Težko je šlo. Mučila me je astma, odvečna teža, preslab trening in bolečine v nogi zaradi kostnega palca (Hallux Valgus). Ta bolečina je bila praktično neznosna, tudi hodila sem že težko zato sem se odločila za operacijo, ki se je zgodila marca 2018. In od takrat sem v nekakšni tekaški pavzi. Saj tečem. Prvo leto po operaciji zelo malo, tudi drugo leto še ni šlo tako, kot bi si želela. Nato je sledilo koronsko leto, ki bi mi prineslo vsaj pol maratona, pa je prišlo do odpovedi.
Potem sem kolebala.
Pa je sledil velik preobrat. S prijateljema in mojim najljubšim maratoncem smo sklenili, da se letos vsi skupaj udeležimo maratona v Atenah. Edinega prvega, prvinskega maratona. Padla je odločitev, naredili smo tabelico v Excelu kamor bomo zapisovali kilometre teka ali hoje in štartamo na najpočasnejši maraton kar smo ga sposobni spraviti skupaj v Atenah.
A glej ga šment, lepega dne opazim, da edina vpisujem tekaške kilometre. Zadeva pade v vodo, skoraj dobesedno, saj Staša in Boštjan plujeta po svetu z jadrnico in tam dejansko ni vedno mogoče teči. Prostora ni dovolj niti za šprint. Moj najljubši maratonec pa se je zapičil v vertikale, zbežal gor v hribe.
In posledično tudi moj tek zapade spet v tisto “neplanskost”. Brez pravega cilja. Tečem. Ampak malo zmešano. Kakšen teden malo več in potem spet manj. Malo po poljih, cestah, gozdu, kakor se mi zazdi. Za bistrenje sebe, vzdrževanje kondicije, pobeg vase.
Dokler mi ne prileti pod nos novica in to spet direktno iz Poleta, da maraton v Ljubljani bo in pomislim, ti šment, pa jaz grem vsaj na polovičko.
In tako sem od septembra spet pridno in redno tekla, počasi, predvsem sem delala na bazi.
Zato danes stojim na startu. Pa poglejmo dejstva: spet preveč kilogramov, astma utišana in moj Hallux Valgus je odrezan, odpiljen, odstranjen. Vsi trije “šraufi” na svojem mestu, počutje ok. V zadnjem letu pretečenih 843 km.
In čisto tako iskreno povem: trening za polmaraton je…. kako bi rekla …. no, ni niti približne primerjave s treningom za maraton, kot sem ga delala v preteklosti. Vajena sem težkih treningov, intervalov, tekov v klanec, dolgih več urnih tekov, zgodnjih vstajanj, sopihanj v jutranji temi, ko še vsi spijo. Tokrat je šlo vse brez tega. V bistvu po sili razmer. Ali pa tudi ne.
Stojim na startu skupaj z razredčenimi tekači. Letos nas je vseh skupaj okoli 5100 in sicer na vseh tekih skupaj (10, 21, 42 km). Imam kar malo čuden občutek. Tri leta brez maratona, brez polmaratona, brez vsake tekaške tekme. Z “na hojladri” treningi. Ampak – grem lepo počasi, za hec. Za dušo.
Ob sebi imam Urško in Frica, počutim se skoraj popolno. Kaj bi jaz brez svojih navijačev, moje družine? Slikata me, snemata, jaz pa norim kot majhen otrok, tako sem vesela.
Postavim se čisto na rep. In stopim skoraj dobesedno na rep dinozavru. To pa bo borba, v tej napihljivi preobleki preteči toliko kilometrov. Ampak, zeblo ga ne bo.
Nase sem navlekla staro palerino, ščiti me pred mrazom, jaz pa norim, skačem, letim kot kakšen metulj ali bolje štorasta čebela.
Z dinozavrom startava skupaj, odnese me v poskakujočih korakih in krilečih rok od mojih dveh srčkov naprej proti startu.
Garminček malo nagaja, pa kar tako pritisnem štart, če bo meril bo, če ne bo pa nič. Itak grem po svojem počutju.
Stroj machine nabija, pomaham jim, tečemo ven iz Ljubljane. Kar precej navijačev, vendar se vidi, da nas je manj. Tečemo proti Stožicam, zaklepetam se s tekačico, ki kar noče nehati govoriti. Gre na maraton, prvi krog mora biti počasnejši, potoži, kako turoben je drugi del maratona, ko ni nikjer nobenega navijača in da se bo morda kar premislila.
Tečem naprej, kilometri se topijo, na Samovi cesti iščem okno skozi katerega je kar nekaj let donela navijaška glasba. Najdem tisto okno, za njim stoji malček in maha. Navdušeno mu pomaham nazaj.
Pred menoj je zajec s časom 4:45. Malce nostalgično pomislim kako sem včasih sledila tiste s časom 3:45 ali 3:30. Ampak kaj hočemo. Sem na tistem delu tekaške krivulje, kjer se glede na starost prične obračati navzdol. No, resnici na ljubo, že kar precej navzdol. Ampak nekateri vztrajamo in se ne damo. Če ne gre hitro, gre pa počasi. Po svojih zmožnostih.
Kar dobro mi gre, nekako dohitim zajca in vidim, da ga celo bežno poznam. Zdravkec iz Tekaškega foruma, tekaška korenina. Par besed o smešni prigodi izpred let, ko je zaradi moje prodane startnine za nekaj trenutkov postal najbolj vesela Mojca na Istrskem maratonu.
Pri Klubu 300 zagledam mojo okrepljeno navijaško skupino in vpitje “Dajmo Mojca” in jaz gonim (počasi po svoje), delim petke in letim proti draveljskim zastavam, kjer je leta najboljše navijaško vzdušje. Nekaj znanih obrazov, deljenje petk.
Sem že na večni poti in tam proti Tehnološkemu parku zaslišim Golico in spet “Dajmo Mojca”. Jaz pa kar tečem, nič mi ni, kilometrski čas je vedno boljši, kot bi naoljila svojo “tekaško mašino”. Oddrvim mimo mojih naprej proti Tržaški in proti cilju kjer še enkrat zaslišim “Dejmo Mojca” in jaz gonim, vidim da lahko vseeno tečem tudi pod 6 minut in kar gre mi, jaz bi še ampak odvijem na 21 ter že v cilju v silnem navdušenju usekam županu petko.
Srečna sem.
Ne bolijo me noge, sem zadihana, prijetno utrujena. Postavila sem rekord, sicer najpočasnejšega malega maratona ampak tega polmaratona sem res vesela: 2:07:43. Tempo mi je uspelo držati dovolj enakomeren oz. sem ostanek moči lahko porabila proti koncu tekme.
Verjetno ste glede na toliko besed o tem, kako “gonim” pričakovali celo uro krajši časa.
Ampak vseeno. ZMAGA! Očitno imajo mišice res spomin in moje morajo imeti zares zelo dobrega.
V cilju dobi župan petko, ker je bil dovolj vztrajen, da je pričakal tudi mene. Nato dobim jaz medaljo. In sledi odhod iz ciljnega prostora ter raztez. Iskanje znanih obrazov. Čestitke. Objemi. Pica. Pivo. Topel sonček. Tako lep dan.
In ob odhodu do avtomobila navijanje maratoncem ob prihodu v cilj. Ja. Maraton. To pa je povsem druga zgodba. Zapisana na obrazih prihajajočih v cilj. Vsak ima svojo. Tudi jaz jo bom spet imela. Prihodnje leto.
Pred dobrimi štirimi leti sem sedela pri svetovalcu na Zavodu za zaposlovanje. Šokirana. Vedno me je bilo strah brezposelnosti še posebej potem, ko si se že konkretno srečal z Abrahamom. Moja generacija in veliko generacij prej in potem smo imeli praktično zagotovljeno službo po šolanju. Celo izbirali smo lahko. Luksuz.
Sledilo je aktivno iskanje služb, preko vseh možnih kanalov. Pisanje prošenj, obiskovanje agencij. Izobraževanje, prebiranje člankov. Kot diplomirana ekonomistka z več kot 30 let delovnih izkušenj na različnih delovnih mestih pretežno v komerciali, sem dobila kar nekaj vabil na razgovor. Vendar so bila to pretežno “sumljiva” podjetja z vsaj meni nemoralnim početjem (sumljive finančne naložbe, telefonska prodaja in podobno).
Spremenim kriterije za življenjepis, delala bi karkoli, kjerkoli. Le brezposelna nočem biti in viseti na podpori. Iskanje službe sem vzela kot igro in izziv hkrati.
Prijavljati se začnem celo na razpise za polovični delovni čas. Pravzaprav sem sprva kolebala vendar sem si na koncu rekla, da nimam kaj izgubiti, če se prijavim. In glej ga zlomka, dobim službo v vrtcu, kot poslovni sekretar. Odlično. Naučim se česa novega in preizkusim “radosti” javnega sektorja na lastni koži. Da vidim ali vse zgodbice okoli javne uprave (v nadaljevanju JU) res držijo ali ne.
Všeč mi je. Naredim izpit iz strokovne usposobljenosti za dokumentarno gradivo. Ne želim se pretirano hvaliti vendar sem iz gospodarstva prinesla ogromno uporabnega znanja. Znanja, ki ga v JU ne bi mogla pridobiti. Vsak dan je kaj novega. Učim se predvsem zadev iz področja kadrovske politike, zaposlovanja, spremljam zakone in uredbe. V javni upravi so zadeve, ki naj bi bile logične, večkrat postavljene na glavo.
Gledam male otročke, ki hodijo mimo okna, vzgojiteljice. Na nek način se kar pomladim.
Delo poslovnega sekretarja v vzgoji in izobraževanju (v nadaljevanju VIZ) je različno od zavoda do zavoda. Odvisno od velikosti. In vrste zavoda. Če je zavod večji je s strani ministrstva odobreno tudi več delovnih mest, ki ni nujno razpisan za polni delovni čas. Lahko le polovico, več ali manj. Administrator, knjigovodja. V primeru, da je zavod manjši so v nekaterih šolah ena oseba tako računovodja kot tajnik. Kar seveda pomeni večji nabor znanja in strokovnosti.
Poslovna sekretarka, ki je na tem delovnem mestu že dolgo vrsto let, me uvede v delo, opozarja na posebnosti. Pravi: javna uprava je država v državi. Opozori me: ne pozabi – poslovni sekretar ni tajnica! Priznam, ni mi bilo čisto jasno zakaj te besede. Pač. Nova v zgodbi javnih uslužbencev v VIZ.
Kmalu mi postane jasno, da v tem zavodu ne bom uspela dobiti dela za osem urni delovnik. To pa potrebujem in hočem. Zato iščem dalje.
In imam srečo. Vrtec mi je odprl vrata do osnovne šole. In z novim šolskim letom postanem sprva Poslovni sekretar VI v bližnji osnovni šoli.
Za manj denarja, za manj dni dopusta kot v vrtcu. Tudi zahtevana izobrazba je nižja in kako zanimivo: širši nabor delovnih nalog. Brez pomoči administratorja, ker je šola premajhna glede na število vpisanih otrok. Vendar za 8 urni delovnik, nedoločen čas.
Prenehala sem z iskanjem zaposlitve. Pospravila sem vso papirijado razpisov in prošenj, božansko in hkrati malce čuden občutek, kot bi mi polovica obveznosti padla iz ramen.
Vedoč, da je plača resnično majhna mi iz dneva v dan postaja bolj jasno, da je še manjša kot je videti v resnici. Vendar to ni tisto, ki najbolj boli.
Spoznavam sistem. Razlike. Neenakosti. Krivice. Tudi primitivnost.
In po drugi strani uživam v novem delovnem okolju, optimiziranju dela, organizaciji.
Učitelji stavkajo. Imamo enako raven izobrazbe. Učitelji stavkajo. Marsikdo med njimi ima nižjo izobrazbo.
Učitelji stavkajo. To so strokovni delavci. Imajo strokovni izpit. Tudi poslovni sekretar ga ima. Ne enega, tri.
Kaj za božjo voljo v javni upravi pomeni besedica: STROKOVEN?
Učitelji stavkajo. In uspejo. Vesela sem za njih.
Vendar, kje sem jaz? Smo administrativno računovodski delavci zaposleni v VIZ v očeh naše države res toliko manj vredni? Saj razumem. Šola ne obstaja zaradi tajnic. Ampak tudi zaradi učiteljev ne. Zaradi otrok imamo šole.
Delitev zaposlenih na “strokovne” in ostale je nekaj, na kar se težko privadim. Nestrokoven je nekdo, ki ni profesionalen. Ki ne pozna svojega področja dela. Ampak, v naši JU je vse “malo drugače”.
Nisem strokovna delavka pa vendar se že prvi mesec svoje zaposlitve prijavim na nov strokovni izpit iz upravnega postopka. Torej drugi strokovni izpit v času mojega “javnosektorjevanja”.
Stavka uspešna v prvi vrsti za učitelje naj bi poskrbela tudi za odpravo tako opevanih anomalij J skupine, to je “nestrokovnega” kadra. Tako so lahko napredovali vsi: pazi – nad 24. plačnim razredom (PR v nadaljevanju) za dva razreda. Izvisim tudi tu. Imam prenizek PR. Torej si ne zaslužim višje. Takšna je logika stavkovnih pogajevalcev. Anomalije so še huje izražene.
Po tej stavki se spremeni tudi naziv mojega delovnega mesta – iz Poslovnega sekretarja VI v Tajnik VIZ VI. Spomnim se kolegice iz vrtca: (“Ne pozabi – poslovni sekretar ni tajnica!”).
Postanem torej nekaj, kar nikoli nisem želela biti: tajnica. Saj veste – stereotip. Ženske v petkah kuhajo kavico in pomagajo direktorjem, pišejo po nareku in ne delajo skoraj nič. Sploh pa ne nič zahtevnega. Saj vem, da je to predvsem samo še v filmih. In naj mi oprostijo vse ženske na delovnih mestih TAJNICA. Vem, da takih delovnih mest sploh ni več in da sem bila v bistvu otročja. Ampak tako je. V gospodarstvu direktorji pišejo zadeve praktično sami, stvari so se korenito spremenile. In vem – tajnice garamo in kaj sploh delajo tajnice? Tem tajnicam se povečini danes reče drugače ravno zaradi korenite spremembe delovnega mesta.
Po štirih letih stavke na našo šoli še vedno visi v zbornici parola: ENAKO PLAČILO ZA ENAKO DELO. Veliko učiteljev še vedno ni zadovoljnih. Kaj bi sploh radi? Ne vem. Ampak – prav imajo. Ne smemo biti tiho. Dvigniti je potrebno svoj glas in ne ponižno molčati, kot to počnemo omalovaževane “tajnice”.
Verjamem, da je glavni problem tega delovnega mesta sam NAZIV in NEPOZNAVANJE OBSEGA DEL IN NALOG.
In kakšno je delovno mesto tajnic v osnovnih šolah?
Zanimivo, pestro, raznoliko. Predvsem pa potrebuješ ogromno strokovnega znanja, prilagodljivosti in dobrih živcev. Še posebno v času Covida. Na tem delovnem mestu bi potrebovali profil dobrega ekonomista, pravnika, psihologa in psihiatra, zdravstvenega delavca in IT-jevca.
Največkrat je v tajništvu kot na “ponterosi”. Dve osebi na vratih, dva na telefonu, eden na oknu (sem v priličju) in za njim kolona. Nekdo bi potrdilo o šolanju, spet drugi čaka, da preda paket, tretji reklamira položnico za prehrano, zaskrbljena mama želi predati copate za hčerko, učitelj bi rad seznam učencev in naročilnico, učiteljica želi bucke in potne naloge … jaz pa sredi obračuna prehrane v času šolanja na daljavo, Covid dodatkov in evidence precepljenosti ter delovnih ur… pisanja sklepov, naročanja blaga… in zaposlovanja novega delavca.
Ampak jaz na nek način uživam. V pestrosti, prilagodljivosti situacij, reševanju problemov.
Ja, Napolen je bil le pripravnik v primerjavi s šolsko tajnico.
Prav posebna izkušnja je bilo “tajnikovanje” v času Covida – ne glede na val. Ravnatelji prepuščeni samim sebi in tajniki z njimi, ja – saj ni res, pa je! Nekoč morda napišem humoresko na to temo. Ko bo Covid za nami.
Kot veste, smo smernice in navodila za delo praktično dobili najprej iz medijev. Koliko je bilo tu logike in jasnih navodil si tudi lahko mislite. Iz vsega skupaj sem potegnila eno: ne delaj prehitro. Še predno boš končala prvo varianto se bo vmes še trikrat vse spremenilo.
Ja, garamo. Ves čas.
Delamo in “klofamo” po tipkovnici in budno opazujemo od kje se bo pojavil kakšen inšpektor, da koga po pomoti ne zaloti ravno v trenutku, ko si bo za hip snel masko. Tisto – Covid. In se istočasno veseliš, da bo popoldanska seja sveta šole potekala na daljavo.
Od buljenja v ekran odhajam domov z dvojnim vidom.
Država odredi dodatke za nevarnost, kjer nas spet degradira. Itak. Naše življenje je vredno toliko kot tvoja plača. Tajniška – ravno za en drek.
Včasih mi gre na jok. V takih trenutkih. Ob vsem tem se počutim izdano in prevarano. Ker je tako krivično. Šikanirani smo s strani države. Z vsem. Od plačnih razredov (PR v nadaljevanju) do dodatkov. Pa še slednji gredo posameznikom v nos ne vedoč, kaj vse je bilo potrebno početi v šoli, da je potekalo šolanje na daljavo nemoteno. Nisem še slišala, da bi se kdorkoli javno zahvalil tajnikom. Tajnicam!
Veste, za tajnice ni nikoli pravega trenutka. Krivice iz preteklosti in odpravljanje napak se z vsakim popravkom še slabša. Za nas. Popravljajo se plače J skupine, kjer tajniki praviloma izvisimo. Popravi se sistemizacija računovodjem in kuharjem. Tajnikom ne. Tako sem s 37 leti delovnem dobe – ups – štejejo le štiri leta v JS (očitno), VII. stopnjo izobrazbe in dvema strokovnima izpitoma (to je v javnem sektorju strašno pomembno ampak spet ne za vse) na 24. PR oz. je moja plača enaka ali nižja od tehničnih delavcev z zahtevano V. ali nižjo stopnjo izobrazbe.
Da o znanju ne govorimo. Smešno, nihče ga ne zahteva.
Ne vem, mar zakonodajalci in “odlokovenmetalci” menijo, da ljudje izven javnega sektorja delajo na Marsu in drugih osončjih in ne v isti državi Sloveniji?
Pa to je noro! Če ne bi doživela na lastni koži tega ne bi verjela. Kot verjetno ne verjamete vi, ki to berete in niste tajnica ali tajnik. Ali poslovni sekretar.
Danes, po štirih letih v javnem sektorju vidim, da je z našo državo nekaj res hudo narobe. Kot bi padla na glavo.
Ampak! Le kaj mi je! Saj imamo SINDIKATE! JUHUHU!
Pred šestitridesetimi leti sem se po znani Litostrojski stavki, katere je bila ena od zahtev tudi ustanovitev neodvisnih sindikatov, vpisala v ZSSS in prav kmalu tudi izpisala. Toliko o sindikatih. O reprezentativnosti posameznih bom raje tiho.
Ampak – sedaj imamo svojo državo Slovenijo. In moje pravice naj bi mi pomagala uresničiti kar dva Sindikata. En t.i. “učiteljski” reprezentativni sindikat SVIZ in nereprezentativni sindikat za prezrto J skupino, kamor so stlačili vsa ostala delovna mesta za odstrel. Ne prvi in ne drugi nista dosegla glede opredelitve tega delovnega mesta nič. Dvomim, da SVIZ pozna vsaj glavne odtenke tajništva.
Se spomnite pred leti, ko so podjetja množično odpuščala čistilke, kuharice in najemala zunanje izvajalce. Mnogi so se odlično znašli in imajo danes lastno podjetje ali restavracijo.
No, vrli odločevalci in strategi za JU pa so tako v ta lonec nametali vse od svinčnikov, čistil, pnevmatik, semen in bencina ter skuhali neužitno čorbo. Ni čudno, da je vse narobe in sedaj skupaj plava kader, ki ne spada skupaj ne po izobrazbi, delovnem mestu in oceni tveganja. Po ničemer. Le nekega davnega leta je imela peščica vladik apetit vse skupaj privatizirati in “požepariti”… pa se nekako ni izšlo. Ti šment!
Ampak kaj, ko ravno v sektorju vzgoje in izobraževanja znanje sploh ni pomembno. Včasih so rekli: kolikor znaš, toliko veljaš. Danes to ni res. Sploh ni res. Le delati ne moreš. Ampak ni panike. Nekateri se znajdejo drugače.
Torej, v javni upravi so ovrednotena le leta zaposlitve (namenoma ne bom napisala dela) v javni upravi. Leta zaposlitve v neki Državi v državi s sebi prilagojenimi pravili ali če se po koronsko izrazim: zaposlitev v mehurčku – skoraj kot v navidezni resničnosti. In avtomatizem triletnega napredovanja. Kar tako. Brez nekih posebnih dokazovanj in truda. Smešno.
Verjemite, podjetja na tak način ne bi preživela.
O, kako bi rada videla šolo z najeto tajnico!
TAJNIK VIZ pa je šikaniran iz strani države, prezrt in razvrednoten na vseh ravneh. Drugorazredni zaposleni.
Razkurjeno-malodušna sem. Obupana. Jezna. In si komaj najdem čas, da si privoščim malico, navadno za pisalno mizo, ker je potrebno evidentirati vhodne račune, čaka me javno naročilo, in fascikli v arhivu, čez okno izdajam pozabljene maske, na vratih učitelj moleduje za krede in drugi za njim sporoča, da printer v zbornici ne dela. Jaz pa moram ponastaviti evidenco testiranja in precepljenosti in igrati inšpektorja, kam je izginil ves papir v dveh dneh. Na skrivaj še enkrat na hitro ugriznem v sendvič. In si nazaj nataknem masko. Saj veste, polna usta, mogoče solata med zobmi. Maska pride večkrat prav.
Sprašujem se, le kdo se bo še želel zaposliti na to delovno mesto za tako mizerno plačo in prezrt odnos države praktično na vsakem koraku? Verjetno nekdo tak, kot sem bila nedolgo nazaj sama. Brez službe in brez pričakovanj. Vendar te zadeve sčasoma prično motiti. In na te stvari je potrebno opozarjati. Ker tako kot je ni prav in ni pošteno. Ni pravično.
Čas je, da se to uredi. Zadnji čas je, da si pristojni končno vzamejo čas in prisluhnejo. In predvsem slišijo in razumejo. Brez izgovorov na Covid in epidemijo. Kot sem še zgoraj napisala, za tajnice ni nikoli časa. V vsakem zavodu ena sama, neenakovredna, prezrta.
Tako. Napisala sem, kar sem morala. Prav je, da se vidi vsa beda javne uprave. To je primer delovnega mesta“kadrovika, računalničarja, nabavnika, ekonomista, psihologa, referenta, zdravniške sestre, tajnice, pravnika, administratorja, računovodje, iskalca copat in ključev, planerja, statistika, obveščevalca, pomirjevalca… in še bi se našlo) združenega pod imenom: tajnik VIZ.
Ampak kljub vsemu rada delam in še vedno z veseljem hodim v službo. Jaz pravim, da grem v šolo. In vesela in hvaležna sem za to izkušnjo ter da sem lahko tajnica na naši sončni šoli.
Srečna bom, ko bom nekoč že upokojena prebrala ali slišala v medijih, da so za delovno mesto tajnika v šolstvu vsa nesorazmerja odpravljena ter stvari postavljene pošteno.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica in tajnica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka. Če vas kaj jezi ali moti odtecite kakšen kilometer. Lažje vam bom. Nato pa na krivice in neenakosti glasno opozorite!
Ne veste kam na dopust? Od pozne pomladi do jeseni je odlična izbira otok Iž. Različne aktivnosti, pestra zgodovina, odlična kulinarika in nepozabna nastanitev – vse to boste izvedeli v nadaljevanju.
Otok Iž (Es)
Otok Iž leži med Dugim otokom in Ugljanom v velikosti približno 18 km2. Na otoku sta dva večja kraja Mali Iž in Veli Iž. Zgodovinsko je otok zelo star, na njem so najdeni predmeti iz rimske dobe. Da je bilo področje poseljeno že v antiki je razvidno iz starohrvaške arhitekture.
Otok Iž je praktično nedotaknjen. Občutek imaš, da življenje teče kot pred 1000 leti.
Otok Iž
Sicer pa je otok zelo miren. Morda je malce več dogajanja v Velem Ižu vendar je Mali Iž zaradi svoje slikovitosti, miru in nedotaknjenosti prav gotovo prva izbira.
Kraljevina Iž
Prebivalci Iža so zanimivi ljudje, imajo praktično svoj jezik ali pa tako močan dialekt, da ne razumeš skoraj ničesar. Iž je namreč kraljevina. Tako pravijo…
Upam, da boste imeli srečo in priložnost biti prisotni na tradicionalni Iški fešti. Prebivalci se takrat oblečejo v narodne noše in plešejo stare otoške plese. Pojejo ter pripravljajo domače tradicionalne jedi. Vrhunec pa je izbor Iškega kralja z mandatom enega leta.
Praznovanje se prične že popoldan, ko se mladi in mladi po srcu na čolnih in barkah povežejo skupaj z vrvjo ter kot pravo ladjevje odplujejo ob petju (in pitju) na Veli Iž.
Po pristanku na trgu v Velem Ižu so tokrat ob svečanem govoru, katerega je skoraj nemogoče razumeti, odstavili starega in imenovali novega kralja. Turisti smo ob huronskem smejanju in ploskanju uvideli, da se ob tem strahovito zabavajo. Nato je sledilo rajanje.
Mali Iž
Najbolj idilično mesto na otoku je mestece Mali Iž s 1000 let staro cerkvico in pokopališčem, ki je zaščiteno. Sicer pa je bilo včasih v okolici Malega Iža skrivališče piratov.
Že na prvi pogled sem se zaljubila v to slikovito, neokrnjeno vasico na hribčku. Kasneje izvem, da Mali Iž sestavlja več zaselkov: Porovac, Knež, Makovac, Komoševa in Muće.
Kmalu sem se prepričala, da so tudi prebivalci posebni. Prvotni občutek, da morda nisem ravno dobrodošla se je kmalu spremenil potem, ko so se domačini navadili, da že navsezgodaj pritečem od nekje, skočim v morje in odbrzim v trgovino po kruh. Po tednu dni sem bila njihova.
Mali Iž ima svoj praznik 15. avgusta. To je dan Marije zaščitnice vseh Maloižanov. Domačini se ob domačih specialitetah, ki so na voljo vsem, ob plesu in glasbi zabavajo vse do jutra. Tudi midva sva se.
Otok Iž – Fešta
Čarobni otok Iž
Z možem sva zagovornika aktivnega dopusta. Tako sva se odpravila na dopust s polno »bojno opremo«: kolesa s čelado in ostala kolesarska in tekaška krama, plavutke, maska, balinci, karte. Celo čoln (gumenjak) sva si izposodila pri prijatelju. Privoščila sva si namreč enega od najinih redkih tri tedne trajajočih dopustov na isti destinaciji. Otok Iž.
Otok Iž… o katerem se nisva pozanimala skoraj nič. Misleč, da je tudi ta jadranski otok kot vsi ostali otoki. Za naju je pomembno, da je čista voda, senca, sveža riba in samostojen apartma ali manjša hiša na mirni lokaciji z obveznim žarom za peko. To je sanjska destinacija.
Najboljša nastanitev
Za prijeten dopust je pomembna tako dobra nastanitev kot dobri sosedje.
Kdo je tip, ki stoji poleg najinih gostiteljev? Malce sumničavo naju je opazoval, midva pa njega. Lado je prijazen človek in je sosedom priskočil na pomoč ob oddaji apartmajske hišice.
»Če kaj ne vesta, vprašajta kar Ladota. On vse ve!«
Slovenski Ižan Lado Skok
Tako je tudi bilo. Neusahljiv vir informacij in dobre volje. Mislim, da ve veliko več o otoku Ižu kot sami prebivalci. Zgodovina, dogodki, prigode, anekdote, kulinarika, šport …. Sicer pa o njem veliko povedo tudi domačini, saj so ga vzeli za svojega in ga neizmerno spoštujejo.
»Vidva samo recita, da vaju pošilja Lado!«
In tako sva imela najboljšega soseda na celem Ižu.
Ne bo vam žal, če se boste odločili za apartmaje, katerih srce in duša je Slovenec Lado Skok. Poleg prijetnih apartmanov, bazena in okolice ter srčnosti gostitelja boste deležni prenekaterih koristnih informacij in anekdot, ki navadnim turistom niso dostopne. Pa še kakšne večje neumnosti vas bo obvaroval. Tako kot je naju.
Otok Iž je poln presenečenj in neštetih možnosti preživljanja prostega časa. Majhen na pogled – a neskončen po svoji raznolikosti. O različnih možnostih rekreacije in doživetij na pravljičnem otoku Ižu preberite v nadaljevanju.
Kolesarjenje
Kolesarjenje – otok Iž
Promet je redek, kolesar je varen saj na otoku skorajda ni cest. Domačini se vozijo s starimi neregistriranimi avtomobili. Kljub temu Iž premore prometnega policaja na motorčku, ki zna hitro napisati kazen za napačno parkiranje. Avtomobila, ne kolesa.
Prav dolgih avanturističnih kolesarskih popotovanj na Ižu ne boste mogli izvesti. Malce več izbire imajo srečneži z gorskimi kolesi.
Teren za kolesarjenje je precej strm in razgiban. Poleg asfaltne ceste in betoniranih poti, ki so si jih uredili domačini med nasadi oljk, lahko kolesarjenje združite z rekreacijo in raziskovanjem otočka. Priporočam nekaj kondicije in zdrave trme.⁸
ù
Drugače pa lahko kolesa uporabljate kot prevozno sredstvo. Če imate radi ribe, je odlična destinacija ribogojnica s svežimi brancini in oradami. Nahaja se kakšen kilometer pred Velim Ižem. Priporočam, da pedala zavrtite še do mesta, kjer vas v domači pekarnici čaka nebeško dober domači kruh.
Sicer pa je odlično tudi Ižko oljčno olje. Pridobivajo ga še na stari način, prav tako kot pred stotimi leti, brez kakršnekoli kemične ali industrijske obdelave.
Tek
Tek – otok Iž
Glede na izjemno majhnost otoka je razumljivo, da klasičnih dolgih tekov ni mogoče opraviti. Kar pa sploh ni slabo. Privoščite si drugačen trening po razgibanem terenu in različnih tekaških podlagah.
V zadnjem času je izredno priljubljen t.i. “trail running”, tek v naravi po planinskih poteh in hribovitem terenu, polnem dvigov in spustov. Zaradi samega terena sem bila na Ižu vanj praktično prisiljena in danes ga obožujem.
Tek po brezpotjih, kolovozih, kozjih stezicah, iz ene strani Iža na drugo stran… na obeh straneh pa slano nebeško sinje morje. Praktično ne srečaš nikogar, le kakšen radoveden osliček iz oljčnega nasada te pozdravi. Tudi izgubiti se ne moreš. Če pa se vam zazdi, da ne veste kje ste, odtecite pravokotno v hrib na vrh otoka. Vaša trenutna lokacija vam bo hitro jasna. Rešen problem.
Plavanje
Skok iz pomola v Malem Ižu
Z njim se dan lahko prične. Takoj po teku, seveda.
Mali Iž ima simpatičen pomol iz katerega se lahko kar v tekaški opremi poženete v morje. Idealno! No, superge pa vseeno sezujte.
Čez dan izkoristite vsak trenutek in plavajte čimveč. Plavanje je čudovita vadba za celotno telo in dušo.
Pohodništvo
Otok je prepreden s pohodniškimi potmi, katerih večina je primerna tudi za gorsko kolesarjenje. Poti so označene, na turistični agenciji pa so na voljo tudi kvalitetni zemljevidi z opisi posameznih znamenitosti in zanimivosti.
Otok Iž – Karta Trekking & biking
Potovanja
Lokacija Iža je primerna za obisk bližnjih Kornatov, Ugljana, Pašmana, Rave in Dugega otoka. Otok je namreč dobro povezan z Zadrom in sosednjimi otoki.
Dugi otok – plaža Sakarun
Otok Iž obdaja veliko slikovitih zalivčkov in malih otočkov. Če imate za to primeren čoln in znanje, lahko plovbo opravite sami. Drugače pa se pridružite kakšni od organiziranih skupin.
Avanturizem
Tu pa je vsak svoj avtor. Mi smo se lotili – vožnje s čolnom.
Že takoj drugi dan našega prihoda na otok Iž smo želeli z izposojenim čolnom gumenjakom obiskati bližnji zaliv Kamenjak.
Slovenski Ižan Lado Skok, katerega ste spoznali v v začetku članka, nam je prijazno svetoval, naj svoj prvi zagon čolna ne opravljamo spodaj v marini.
Mali Iž
»Zakaj bi se vam vsi smejali? Pojdite v zaliv s privezi ob trajektni luki.«
In smo šli. Čoln nam je uspelo sestaviti brez problema. Z manjšimi problemčki je uspel tudi projekt preverjanja vžiga motorja.
Nato smo odrinili čoln od obale, se nekako zvlekli v čoln in s kapitanom sva pričela navdušeno veslati. Ne bom podrobno o tem, kako smo se že takoj zapletli v bojo, ki me je spominjala na Wilsona (Brodolom, Tom Hanks v glavni vlogi). Ko nas je Wilson končno spustil iz svojih krempljev, sva s kapitanom še odločneje zaveslala, a v resnici smo se le vrteli … in se vrtela v krogu. Ostala posadka (hčeri), sta se vedno bolj smejali, midva pa kričala eden drugemu, da mora veslati ravno v nasprotno smer. Zmedo je presekal kapitan z odločitvijo, da bo vžgal motor.
Sedaj se je šele začelo. V tistem zalivčku gre resnično vse v nasprotno smer! Namesto ven, na morje, stran od čolnov in obale smo šli vedno hitreje nazaj na obalo med čolne in skale.
»Pazi! Zaleteli se bomo v čoln!« Kapitan samo stiska ustnice, punci se vedno bolj smejita, jaz pa gledam, kdaj bomo morali izskočiti, da se ne bomo razbili na skalah s čolnom vred. V strašni eksploziji! V tistem opazim nekoga na sosednjem čolnu, kako se zabava in se nam smeji! Mi pa še kar drvimo v obalo, kapetan še bolj stiska ustnice, punci utihneta ali bolje otrpneta. Za centimeter zgrešimo čoln, a naš kapitan je dobil občutek in se umetelno izognil naslednjemu ter nato nekako obrnil gumenjak ven na odprto morje. Rešeni!
Vse zadovoljne smo hvalile kapitana: “Kakšen manever! Sedaj bo pa šlo! Juhuuu!”
Šlo je kakšnih pet minut, zunaj zaliva je namreč pihalo, tok je bil premočan, valovi previsoki. Komaj nam je še uspelo obrniti čoln in se vrniti nazaj v zaliv.
Neznancu na čolnu, ki se nam je smejal, sta se pridružila še dva radovedneža.
“Nam že mahajo”, kar verjeti ne morem. Seveda, brezplačno »Pozorište na moru«.
Kapitan zmanjša hitrost, počasi gremo proti obali in mestu s privezom. Pametno smo izbrali smo lokacijo, kjer v bližini ni čolnov. Počasi, počasi gremo naprej. Kapitan ugasne motor.
»Vrzi sidro!« mi ukaže. »Daj, daj, hitro!«
Nekam vržem sidro.
»Primi vrv!«
Uf, dobro, da je povedal, sicer bi šlo že kar takoj oboje v paketu.
»Dobro, drži konec vrvi,« mi zabiča.
Držim vrv tako močno, da me boli zapestje.
Počasi lezemo proti obali…
Naenkrat spet panika.
»Prehitro gremo! Zaleteli se bomo v obalo!«
Kaj naj?! V roki držim vrv z vso silo, da je ne izgubim. Urška hrbtno čofne v morje z nahrbtnikom vred, Nina skoči v plitvino, jaz kričim: »Kje je Urška?!?!«
Ne vem kako, kdaj in zakaj, a nekako nam je uspelo zaustaviti čoln.
Kapitan spleza ven in ukaže: «Podaj mi vrv!«
Stegnem roko z vrvjo, da mu jo podam.
»Pa kje imaš vrv? Zakaj mi moliš roko?«
Pogledam v roko in jo razprem. Ni vrvi. Kar gledam, saj ne morem verjeti. Vrv skoraj še čutim v dlani, a je dejansko ni videti nikjer. Urška mokra kot miš se reži kot pečen zajec. Nina me nejeverno gleda misleč, da se hecam.
»Ni je!« ugotovim.
Kakšna morasta vožnja! Jaz se tega s čolnom ne grem več! Teorija in praksa sta res dva različna svetova.
Kulinarika na Ižu
Vedno se prileže dobro jesti. Vsak dan sveža riba na Ižu je zagotovljena. Iz bližnje ribogojnice orad in brancinov, jedilnik popestrijo tudi ulovi lokalnih ribičev.
Sardelice ala Skok
Ulovljene sardelice nekaj metrov od apartmaja je smrtni greh spraviti v hladilnik. »Takoj jih očistita in na žar z njimi!«
Sardelicam odstraniš glavo, odrežeš od vratu proti repu na trebuhu tanek podolgovat trikotnik, splahneš, dobro osušiš in hop na žar. Nikar jih ne solite.
Slika je simbolična
Dober tek! Boljših še nisem jedla.
Odhod
Otok Iž boste zagotovo zapustili z najkajsnejšim trajektom. Tudi midva sva ga in to z zelo težkim srcem. Ne samo, da je bilo konec dopusta, konec je bilo tega dopusta.
Še se bova vračala. Čez nekaj let. Zagotovo. In zagotovo brez čolna.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Pred kratkimi petdesetimi leti je od 1. januarja 1965 tja do 31. decembra 1965 na svet pokukala ….. generacija 1965. Glavni dogodek tistega leta.
Koledar 1965
In v mesecu januarju po petdesetih letih so revije, časopisje, spletni portali… polni raznoraznih nasvetov in člankov vezanih na tematiko novoletnih zaobljub in novih načrtov v novem letu, ki kar vabijo, da se jih krši. Kot, da se bo v mladem letu kaj drastičnega spremenilo.
Dnevnik, 11. 1. 1965
Čas bo tekel naprej še vedno enako hitro, čeprav se nam dozdeva, da teče vsako leto hitreje. Pa vendar bo na nek način prelomno za mojo najljubšo generacijo – Generacijo The Best 1965. Večno mlada generacija 1965 se je v letu 2015 srečala z Abrahamom. Petdeset let, pol stoletja na planetu! Sliši se veliko, minilo je kot blisk … a v resnici je … malo!
50 let = Abraham = 175 let?!?!?
Čudna enačba. Nimam pojma kdo in zakaj se je izmislil praznovanje Abrahama ravno za petdeseti rojstni dan, ko pa je bil sam pri teh letih skoraj še pubertetnik. Svetopisemski Abraham jih naj bi »naklepal« kar 175. Let seveda!
Abraham
In … če se mi je morda še pred dvajsetimi leti zdelo, da je petdeset let veliko, danes vem, da ni tako. Glede na »pravega« Abrahama smo namreč še pravi »zelenci« in Abrahami ter Abrahamovke, ki jih poznam, so polni energije in življenske moči. Na nek način vedno v nizkem štartu. Večina! Eni tako: ležeče/sedeče in drugi tako: stoječe/leteče.
Pa kje so sedaj ti vesoljci?!
In če pomislim, da sem bila pred štiridesetimi ali celo tridesetimi leti prepričana, da bomo leta 2015 že potovali na luno na počitnice, križarili po vesolju ter da bodo leteče-lebdeča vesoljska plovila na nebu nekaj tako običajnega kot promet ob osmi uri zjutraj na ljubljanski obvoznici, se pravzaprav stvari sploh niso dosti spremenile.
Prva slika površja Marsa od blizu, ki jo je poslal Mariner 4
Na morje še vedno večina Slovencev najraje hodi v Dalmacijo, na delo in po opravkih se vozimo z avtomobili, avtobusi ali kolesi še vedno po trdnih tleh. Za nedeljsko kosilo večinoma najraje jemo govejo juho, »tenstan« krompir z govedino in hrenom ter solato. Tudi s tistimi obljubljenimi tabletkami, ki naj bi nadomestile obroke, ni nič. Na srečo sem se po nepotrebnem vznemirjala. Pustimo vnemar vse številčnejše prehranske dodatke. In seveda … praznovanje Abrahama je še vedno aktualno.
Ej, plato butn! Preskakuje!
The Rolling Stones, 1965
Je pa moja generacija priča precejšnjemu tehnološkemu razvoju. Če smo – ali bolje so – leta 1965 poslušali stare dobre gramofonske plošče, danes temu že dolgo ni več tako. Nadomestili so jih CD-ji, USB ključi, Mp3-ji in podobne zadeve katerih sploh ne uspem dohajati. Pa vendar, če je nam šlo včasih prasketanje »vinilk« na živce, je danes to že pravi nostalgični gušt.
Kaj pa genetika?
Ljudje se sicer nismo kar prida spremenili, baje smo sicer vedno večji zaradi vedno bolj »kontaminirane« hrane. In debelejši zaradi nezdravega (beri: lagodnega) načina življenja. Kakšnih večjih mutacij pa le ni opaziti. Smo bili pa relativno zdravi.
Legendarne jugoslovanske znamke
Kulinarika 1965
Tega leta in še dolga leta kasneje je bila prehranska piramida: napačna. Ne, žita oz. ogljikovi hidrati niso tisto kar naj bi naše telo najbolj potrebovalo.
Prehranska piramida 1965
V Združenih težavah je potekala velika industrializacija prehranjevanja. Kapital je bil v polnem zamahu – predvsem mesna in mlečna industrija. “Fast food” je dobil krila, Američani pa pospešeno postajali vedno debelejši.
Fast food
Toda mi smo imeli srečo. Zdravju je bila Jugoslavija veliko prijaznejša.
In človeške lastnosti ?
So kakršne pač so. Le tiste slabe prevečkrat in prepogosto privrejo na dan. In zato je tu problem z vrednotami. Spreminjajo se in ne na bolje. Žal. Čeprav vemo, da je vedno večji tehnološki razvoj skozi zgodovino prav zaradi propada vrednot vedno pripeljal do zatona in konca neke »razvite« civilizacij. Bojim se, da bo potrebno temeljito prevetriti in ponovno doreči definicije.
Kapital – sveta vladar!
Danes delamo vedno več, dalj časa… kapital postaja naš vladar. Moja generacija naj bi po pol stoletja bivanja na planetu morala spoznati, da kariera ni vse in ni tako zelo pomembna, kot se morda v mlajših letih zdi. Velikost bančnega računa in debelina denarnice tudi ne. Število nepremičnin prav tako kot tudi ne znamka avtomobila ali bolje: avtomobilov. Tu ne bomo našli sreče. Sreča je drugje.
Denar, zaslužek, RVC, moč, oblast….
Prevečkrat se obremenjujemo z nepomembnimi stvarmi in zanemarjamo pomembne.
Predolgo sedimo pred računalniki, TV ekrani. Skriti med štirimi stenami.
Življenje pa je onstran tega. Pa ne mislim na življenje po smrti. Govorim o življenju, pravem življenju. S prijatelji, družino, naravo. V gibanju. Tam je prava svoboda.
Košutnikov turn
Sem to res jaz!?
Pogled v ogledalo nas opomni, da se spreminjamo. Ne bom napisala staramo, ker v resnici žlahtnimo. Srebrne nitke v laseh, gubice na obrazih. Naša generacija je »žal« prikrajšana za eno žlahtno kovino. Nadomestile so jo bele zobne plombe. Na srečo.
Starost je stanje možganov
Več let – več pameti?
To pa je vprašanje. Z leti naj bi postali pametnejši, modrejši. Polni nekih življenjskih resnic. Ko takole vrtam po sebi, kaj pa vem. Dozdeva se mi vse prevečkrat ravno obratno.
Modrost
Pravo presenečenje je, ko preko sedaj že odraslih otrok odkrivamo lastno neumnost. Včasih je kar težko priznati, a tako je. Morda je pa to ta modrost, spoznanje, da so pravzaprav naši otroci tudi naši največji in najboljši učitelji.
Abraham – sinonim moči!
Praznovanje Abrahama je v ljudi nekako vcepilo prepričanje, da je človek pri teh letih že star, betežen, nemočen. Pestijo ga razne bolezni in ne več tako oster in iskriv um kot nekoč. To enostavno ne drži. Koliko ljudi prvič preteče maraton po petdesetem letu, ultramaratone, triatlone in ustvarja ter izumlja nove stvari pozno v res pravo starost.
Helena in Kazimira
Včasih so se ljudje upokojevali pri petdesetih. Kdaj bo generacija 1965 v pokoju je pravzaprav še en velik vprašaj zato se okoli tega razburjati in delati prevelike načrte ni smiselno. Človek je pri petdesetih namreč na višku svojih moči, poln izkušenj, modrosti, preudarnosti. Delodajalci, ki se izogibajo zaposlovanju starejših po petdesetem letu delajo veliko napako. Človek je namreč rojen za delo in gibanje. Generacija 1965 to ve. Le država naj nam zagotovi dovolj delovnih mest, za vse dela sposobne.
Abrahamovke in Abrahami – stečemo in tečemo naprej!
Pa vendar opažam, da je v vseh teh petdesetih letih prišlo do velikanske spremembe v razmišljanju in načinu življenja in odnosa nas samih do samega sebe. Danes vedno več moških in žensk teče in živi aktivno življenje. Ženske si končno brez slabe vesti upamo vzeti čas zase! Za rekreacijo. Za tek! Ženske tečemo! V bistvu – se nam je »čisto utrgalo!« Še do leta 1970 ženske nismo smele teči maratonske razdalje. Pa nas poglejte danes! Leta 2014 smo ženske celo dobile svoj maraton – samo za ženske, na Mallorci! Sama sicer v tem ne vidim nobenega smisla, pa čeprav so leta imeli moški maratone le zase. Moških sotekmovalcev se ne bojim, z njimi rada tekmujem. Pomagajo mi, da sem boljša in hitrejša. Prav prijetno je teči … mimo. Na tekmah pač tekmujem z vsemi udeleženci ne glede na kategorije in predvsem – sama s seboj.
Legenda Kathrine Swither – nekoč in danes
Migajmo več – a pametneje
Mogoče tudi zato, ker po petdesetem letu prične upadati mišična masa in sicer 1% na leto. Če to ni lepa motivacija za telesno aktivnost pa res ne vem, kaj bi še lahko bilo. Morda to, da se z leti procent upadanja mišične mase še povečuje?
50 – takih je mal
Napočil je pravi čas, da pričnete s telesno aktivnostjo. Ne potrebujete nobenih posebnih pripomočkov, trenerjev, psihologov. Kar potrebujete je le – zdrava pamet! In superge! Saj veste: tek je najboljše zdravilo. Le dozirajte ga po pameti.
Zdravljica zdravemu duhu v športnem telesu
Tako! Draga moja generacija! In ostale prav tako. Prvih petdeset let je samo ogrevanje. Sedaj prihaja najboljši del … uživancija… kot maraton med desetim in osemintridesetim kilometrom. Ciljna ravnina je še zelo daleč.
Zdravljica, dr. France Prešeren
Končno smo dovolj stari, da lahko pričnemo brez skrbi tekati, migati in uživati: življenje!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Pelješac kot izbira za aktivni dopust z vinogradi, vetrnimi elektrarnami. Ston, Žuljana, Trstenik … ter kristalno čisto morje.
Kam naj gre na dopust nekdo, ki bi rad malce lenaril, veliko plaval, tekel in kar nekaj kolesaril?
Včasih preveč načrtovanja in planiranja ni dobro. Sicer greste lahko na dopust že vsega siti, utrujeni in kar je najslabše: s pričakovanjem nečesa, česar ni.
Pustite se presenetiti. Da pa presenečenje ne bo preveliko, preverite kraj dopustovanja preprosto na spletu. Google earth – Street View. Preverite kraj, okolico, plažo…
Mogoče se odločite za …. Pelješac. Točneje…. Žuljana. Sicer pa imamo vedno vsi svoj izhod v sili: kar koli – tam okoli!
Ko izberete destinacijo je potrebno le še zmetati bolj in manj nepotrebno »navlako« v avto in …. gremo!
Vendar pozor! Nikar ne pozabite kolesa in superg. Morda pohodnih čevljev. Dokumentov in denarja oz. plačilnih kartic. Vse ostalo je pogrešljivo in nadomestljivo.
Nastanitev?
Če ste sami “veliki”, zdravi in odrasli: kje sploh je problem? Pojdite enkrat kar tako, na »blef«! Neobvezujoče. Na Pelješac!
Polotok v južni Dalmaciji. Iz Ljubljane je oddaljen dobrih 600 kilometrov, kar predstavlja okoli sedem ur in pol vožnje. Vendar – pozor! Otok je dolg 65 km in širok 6. Cesta na polotoku sicer ni slaba, vendar je precej hribovita in vijugasta med številnimi vinogradi zato je previdna vožnja priporočljiva.
Najvišja gora na Pelješcu sega v višino 961 mnm, Sveti Ilija. Med domačini imenovana Zmijsko brdo ali Monte Vipera. Verjemite, Pelješac je še kako poznan tudi plezalecem. Če želite osvojiti vrh se odpravite dovolj zgodaj.
Sv. Ilija
Kdaj na pot? Predlagam čim prej. In če želite dopust izkoristiti kar najbolje, je to seveda takoj po službi.
Zahvaljujoč se odličnim cestnim povezavam boste kot bi mignil na križišču, kjer se odcepite desno na Pelješac, smerkoz Ston.
Pogled na Ston
Prvo večje naselje na Pelješcu je Mali Ston in sledi mu Ston, imenovan tudi Ston Veli. Pravi mali Dubrovnik. Poznan je po solinah in čudovitih obalah za kopanje, predvsem Prapretna, preden so ga spremenili v trajektno luko.
Ston
Ston morate obiskati in preživeti tu vsaj en dan. Prehodite obzidje in se sprehodite po uličicah med kamnitimi stavbami. Ston so ustanovili Dubrovčani v 14. Stoletju. Mali in Veli Ston so povezali z obzidjem dolgim 7500 metrov z utrdbami, ki je služil obrambi, v obliki nepravilnega peterokotnika. Danes je zid obnovljen in je s 5500 metri najdaljši kamniti zid v Evropi.
Ston Veli
Ston je eden mojih najljubših krajev na zemlji. Pred leti kot skromna vasica z velikansko lipo na sredi trga, malo trgovinico pred cerkvijo in še manjšo gostilno, kjer so prodajali predvsem domače žganje. A od nekdaj ima Ston Veli nek poseben čar. Danes je idilični Ston pravo turistično mesto. Ogromno urejeno parkirišče, obnovljeno obzidje, zastave na stolpih, urejene zgradbe. Lipa je nekako izginila, cerkev je večja in obnovljena deloma zaradi obstreljevanja med vojno ter potresa izpred nekaj let. Ter mala množica kafičev, gostilnic, stojonic, trgovin, živilskim trgom s pestro kulinarično ponudbo. Vse vrvi.
Danes ima Ston še nekaj, kar v preteklosti ni imel. STON WALL MARATHON!Imam ga na svoji »wish listi«.
Slikovita vožnja čez Pelješac mimo Prapretna, nekoč enega najlepših avtocampov.
Prapretno, plaža
Včasih je bil že samo obisk stranišča prava mala avantura. Dolga vrsta pred enim in edinim samcatim straniščem. Neučakani čakajoči pa vseh vrst in narodnosti. Eni s toaletnim papirjem v roki drugi pa s steklenico vode. Če si predolgo odlašal z obiskom wc-ja si se lahko kar obrnil in odšel nazaj s še malce več prtljage. V hlačah, seveda.
Avtocamp Prapretno, Ston, Pelješac
Trstenik, slikovita ribiška vasica. Morda tu najdete nastanitev. Morda le za eno noč ali več. Ali morda v Orebiću. Orebić ni moja izbira. Žal. Morje ni prave barve, cesta je preblizu obale in plaže. Ga pa obožujejo “wind surferji”. Lahko imate srečo in vas čaka prijetno presenečenje. Čista soba, čista posteljnina… in zjutraj fige za zajtrk. Direktno iz drevesa.
Sončni zahod v enem od zalivov Žuljane
A naša izbira je Žuljana! Vas, manjše naselje ob slikovitem zalivu. Teren za tek, plavanje, kolesarjenje. Raj za mnoge potapljače. Ljubitelje narave in okusne zdrave hrane.
Žuljana
Tu je morje tako čudovite barve, peščena plaža s številnimi zalivčki, borovci, zelenje… tišina….pravljica. In odličen ambient za poletno branje.
Poletno branje
Z malo sreče in potrpljenja boste tudi v sezoni našli namestitev. Poklepetajte z domačini, sprehodite se med hišami. Verjemite, ponudbe se bodo na koncu kar vrstile.
Tudi teren za tek je odličen. Lahko tečete ob morju vse do slikovitega Trstenjaka. Lahko pa se odločite za tek v notranjost in v stari del naselja. Možnosti je praktično nešteto.
V nadaljevanju pa vam predstavljam še nekaj relacij za kolesarjenje:
Žuljana – Dubrava – Metohija-Ston-Žuljana
Dolžina: 52 km
Višinska razlika: 650 mt
Posebnosti: razgiban teren, vožnja ob vinogradih in vetrnih elektrarnah ter številnih vinskih kleti
Predlog: oglejte si kakšno od hribovskih vasic, npr. Zabrdje
Posebnosti: razgiban teren, vožnja preko celinskega dela Pelješca na vzhodno stran otoka, prijetna vožnja ob školjčiščih na vzhodni strani ter konkreten vzpon iz Brijeste proti Putnikovičem
Predlog: postanek v Brijesti, prijetno mestece, vendar obilo sreče pri iskanju gostincev. Vzemite s seboj dovolj VODE!
S kolesom po polotoku
Žuljana-Dubrava-Drače-Janjina-Trstenik-Žuljana
Dolžina: 24 km
Višinska razlika: 400 mt
Posebnosti: razgiban teren, vožnja preko celinskega dela Pelješca na vzhodno stran otoka in ogled mesta Drače
Predlog: predlagam postanek v Drači na pijači ter v Janjini, kjer lahko kupite ribe za kosilo ali večerjo.
Posebnosti: razgiban teren, vožnja ob zahodni obali Pelješca, strm dvig na vrh Dingača – zmagovalen razgled in vožnja preko tunela v naselje Potomlje ter ravninska vožnja po osrednjem delu Pelješca in spust proti Žuljani.
Predlog: predno zavijete v tunel lahko nadaljujete pot po asfaltni cesti in se spustite do morja in okopate. Ob vrnitvi predlagam postanek v naselju Potomlje na pijači, ker boste garantirano zelo žejni. Uživajte v senci in si privoščite kaj dobrega.
Kaj pa kulinarika?
Če spadate med ljubitelje rib – Žuljana je prava izbira. Med sedmo in osmo uro se sprehodite na obalo, kjer jih lahko kupite od lokalnih ribičev. Če boste zaspali oz. bo ponagajala burja in polna luna, pa zajahajte kolo ali vprežite jeklenega konjička in hop do Janjine, kjer je veeelikanska ribarnica. Sveže ribe zagotovljene!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Članek je v okrnjeni obliki objavljen na straneh preberite.si, 16. 7. 2015.
Lansko leto je Tek ob žici t. i. tek trojk zaradi ukrepov zajezitve novega korona viruse klasične “trojke” odpadle. Vendar smo jih kljub temu lahko tekli: virtualno. V vsakem primeru je bilo potrebno odteči 29 kilometrov, če smo se odločili za “hard” varianto. Kilometri pa so dolgi povsod enako, ne glede na lokacijo.
Letos pa ponovo lahko tečemo na klasičnem teku trojk. Predlagam, da vizualizirate klasično progo. Tako tudi v nadaljevanju.
Čakajo nas torej še zadnje priprave. V zadnjem tednu pred tekmo ne moremo več nadoknaditi morda zamujenih ali preslabih treningov, vendar kljub temu lahko še veliko naredimo za uspešen nastop in predvsem čim boljše počutje med samo tekmo in po njej.
V zadnjem tednu je predvsem pomembno, da se spočijemo. Torek je nekje še zadnji dan, ko lahko malo konkretneje treniramo, vendar prav težkega treninga ne priporočam več. Tek, ki si ga boste v tednu pred tekom trojk še privoščili naj bo predvsem lahkoten, takšen, da se boste po njem počutili dobro in čutili tekaško vznesenost ter naslednji dan ne boste čutili posledic treninga.
Pazite na pravilno prehrano. Naj bo uravnotežena in ne pretežka. Predvsem zadnja dva dni pred tekmo ne uživajte premastne ali presladke hrane. Priporočam testenine, riž, zdrave ogljikove hidrate. Razen seveda, če spadate med izbrance kot je Dušan Mravlje. V tem primeru ni ovir. Mastna pečenka, dunajski zrezki, vinček, pirček.
Pazite na zadosten vnos tekočine, hidrirajte se preko celotnega dne. Osebno imam najraje navadno vodo, morda nesladkan čaj. Izognite se alkoholu. Mogoče si lahko privoščite kakšen pirček, po možnosti s svojo ekipo. Istočasno se boste pomenili še o zadnjih podrobnostih za nastop.
Prav tako si privoščite dovolj spanca preko celega tedna. Predvsem zadnji dan pred tekmo, torej v petek, pojdite kmalu v posteljo. Še predno se odpravite spat pa si pripravite vse potrebno za tek naslednjega dne. Najpomembnejše so startne številke za celotno ekipo, čip in superge. Vsa ostala navlaka je pogrešljiva.
Idealno je, če je vaša trojka čimbolj enotna in sicer tako, da je tekaška pripravljenost vseh članov približno enakovredna. Vedite pa, da ima vsaka trojka vedno nekoga, ki je na dan tekme najšibkejši. To ne pomeni, da je najslabše pripravljen, lahko ima samo slab dan. Zato poslušajte drug drugega in se prilagajajte in spodbujajte med seboj.
Pred tekmo oz. najbolje že med skupnimi treningi se dogovorite za taktiko teka. Predvsem za trojke, ki tečemo na 29 km je to zelo pomembno. Tek namreč ni lahek, od tekačev zahteva precej napora.
Začnite počasi v pogovornem tempu. Prvih 15 km je ravninskih zato se nikar ne iztrošite že tukaj. Pod Urhom se namreč prične klanec, približno štiri kilometre. Zdržite. Uživajte med tekmo in se zavedajte, da to ni tekma kazanja mišic in moči. To je predvsem tekma povezanosti in tovariškega duha. Vsi za enega, eden za vse. Tecite skupaj s svojo trojko pa naj stane kar hoče. Nikar ne pobegnite svojim tovarišem naprej, ker lahko to vsi skupaj plačate z odstopom. Na Orlah vas bo pričakala postaja in dobra volja. Okrepčajte se in pijte prav na vsaki postaji. Skrbite, da bo vaša trojka ostala povezana, prav vsak član mora skrbeti za druga dva. Tek čez Golovec je lep, ste sicer utrujeni vendar je to prijetna utrujenost. Tečete po gozdu in pazite na svoj korak. Kar naenkrat ste mimo Observatorija. Makadamsko cesto kmalu zamenjajo kocke. Bodite zelo pozorni kam stopate saj je ta podlaga izredno nevarna za padec ali zvin. Predvsem, če je mokro. Ko pritečete po klancu navzdol, na ravnino, bo spet malce težje ampak v daljavi se že slišijo zvoki iz cilja. Glasba in navijači so vedno glasnejši. Tecite skupaj vsi trije, skoraj ste že zmagali. Tek ob Ljubljanici, še malo, slišite že napovedovalca. Nikar ne izpustite duše v zadnjih 500 metrih. Raje se primite za roke in stecite v skupno zmago. In ne pozabite: skozi cilj mora trojka priteči skupaj.
Na koncu nam vsem skupaj želim odličen nastop. Brez poškodb. Z obilo dobre volje. Če boste med tekom postali utrujeni in si želeli, kdaj bo že vsega konec, kdaj bo cilj, hočem svoje pivo, hočem svojo pico, se spomnite, da tečete na že 64. Teku trojk deloma po poti okupirane junaške Ljubljane. Mesto je kljub temu, da je bilo ločeno od zaledja celih 1171 dni z bodečo žico dolgo 29.663 metrov in med katerimi je bilo 69 bunkerjev in praktično spremenjeno v koncentracijsko taborišče, uspelo po skrivnih prehodih skrbeti za ranjence, partizane in prebivalce. Delovale so skrivne tiskarne, oddajal je radio Kričač. Ljubljana se ni nikoli vdala. Zato je po vojni postala simbol kljubovanja in upora okupatorju. S to prireditvijo praznujemo dan zmage in prav vsaka trojka, ki bo pritekla skozi cilj, bo zmagovalna. Pa naj bo ta cilj klasičen ali pa virtualen.
Razpis za trojke je dosegljiv na povezavi: TEK TROJK 2022.
Želim vam veliko užitka na teku – na teku praznovanja svobode.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Še ne dolgo nazaj se teku po Poti spominov in tovarištva (v nadaljevanju: PST) nisem približala niti v sanjah. Izjemoma v zelo zgodnjih ali poznih urah, da sem se izognila gneči. V času pred kakšnim večjim tekaškim dogodkom, kot sta Tek ob žici spomladi in Ljubljanski maraton jeseni, je bila gneča vedno precejšnja.
Pa dobimo Korono in … vse se spremeni.
Najprej so nas pozaprli v domove, prepovedali druženja in predvidevam, da smo se tekači razbežali gor po hribih in gozdovih. Nekateri so postali pohodniki, drugi gorski tekači, večina nas pa je že ves čas nekaj vmes. Meni mehkejša podlaga, zaradi mojih težavnih stopal, vsako leto bolj odgovarja, tako da me misel na 42 km asfalta kar malce straši.
No, na praznik OF pa sem se – pazi: kljub “spomladanskemu tekaškemu vrhuncu”, ki je pred nosom, podala na PST, da odtečem enega daljinca potem, ko sva naredila že krajši trening. Moj najljubši maratonec in prototip tekaškega trenerja se je vrnil k teku, trenira po Poletu iz leta 2002, program za začetnike. In odlično mu gre. Kmalu bova lahko skupaj zaokrožila po PST, tako, kot včasih. Komaj čakam.
Priznam, da me ob skupinskem teku večkrat zamika, da mu “kakšno” malo vrnem. V smislu: podaljšaj korak, kako držiš roko, tečeš kot crkovina… ampak sem tako vesela, da končno spet teče ob meni, da tega ne bom storila. Vem, kako je težko začeti in vem, da se ne bori samo s tekaškimi minutami in kilometri.
Z naloženimi leti in žal tudi kilogrami , kar sva pridelala oba, se mi zdi PST tak prijazen tekaški poligon. Večinoma je makadam, imamo pitnike, označbe. Carsko.
Potem, ko se po oddelanem začetniškem treningu posloviva, krenem v svoj tekaški podaljšek proti PST. Že od daleč pa me pogled na pot preseneti. Razmeroma prazna je. Skorajda nikogar. Redki sprehajalci. Kar verjeti ne morem.
Le kam ste vsi tekači šli? Kam ste se poskrili?
Priznam, da mi je prav prijetno teči. Bolj brez skrbi sem, ni se potrebno izogibati in odkar smo vsi skupaj “napsihirani” še z raznimi virusi, mi tudi po tej plati odgovarja.
Po tej trasi, od doma po PST…. do točke ali kar okoli… odvisno od mojega tekaškega apetita ali cilja, sem tekla že tisočkrat. Človek bi rekel, da poznam vsak kamen. Včasih sem si za daljinca nadela slušalke in ob dobri muziki bi lahko tekla “večno”. Pa so se mi pokvarile in potem ko sem jih zabrisala v grmovje, ker so me res že jezile, sem ostala brez slušalk, novega MP3 ali 4 pa si še vedno nisem usposobila. Bom. Moram.
V bistvu me moj tek malo skrbi. Zadnja tri leta manj tečem. Sem manj tekla. Odtekla nisem nobenega maratona. Letos pa bi ga. Virtualni me ne zanima, upam, da bodo zadeve toliko normalne, da bom končno spet stala nekje na startu in kasneje na cilju.
Ob vsem tem premišljevanju uzrem nekaj novega ob tisočkrat pretečeni poti. V bistvu opazim. Ob drevesih, posajenih ob Poti spomina in tovarištva, so vsake toliko časa postavljene kovinske plošče z različnimi napisi.
Prav razveselim se, kratkočasile me bodo med tekom. Preberem prvega, imena, letnice in tako naprej in pridem spet do naslednjega, katerega ne morem prebrati v celoti. Ne ker sem tako hitra ampak ker imam poleg let in kilogramov višjo tudi številko dioptrije.
V daljavi zagledam dva tekača, pozdravimo se. Sedaj, ko nas je manj, je vse skupaj spet bolj prijazno.
Ravno, ko ozavestim dejstvo, da praktično ni več videti tekaških skupinic, kakršne so npr. Urbanovi tekači in pri katerih sem daljnega leta 2008/09 tekla tudi sama, jih zagledam. V gosjem redu teka skupinica tekačev, eden za drugim po dva in dva.
Sem zelo počasna, kljub temu jih dohitim in se jim priključim na rep. Predstavljam si, da sem ena izmed njih. Pretežno ženske veselo čebljajo in tekljajo v počasnem tempu. Glej ga šment, si mislim, sem in tja pa je le še kdo počasnejši od mene. Tempo mi ne odgovarja zato jih počasi prehitevam po levi.
Kar veliko jih je, ne prepoznam pa nikogar. Sama sebe si ne predstavljam teči v taki skupinici, ni to zame. Ko tečem imam rada mir. Tek je moja meditacija.
Na točki, ki sem si jo določila za obrat se vrnem proti svojemu izhodišču. Na hitro še preračunam kilometre, moralo bi jih biti 18, vseh skupaj in to bo ravno prav.
Ko jih imam za seboj 15 se spomnim občutka izpred več deset let, ko se mi je zdela ta dolžina teka takooo dolga. Že rahlo boleče stegenske mišice me spomnijo na takratno “tekaško trpljenje”. Zaradi tega “trpljenja”, ki ga doživljaš ob pridobivanju dolgoprogaške kondicije, sem si takrat rekla, da nikoli več ne dopustim, da bi morala začeti teči od začetka. Pridobiti maratonsko pripravljenost je dolg proces in ni lahko, zato se res ne izplača, da bi popuščal in se prepuščal tekaški lenobi. Sicer si pa tega pravi tekači niti ne predstavljamo.
Vsaj nekajkrat na teden, vsaj trikrat pa je le potrebno skočiti v superge in se na tekaški način osvoboditi. In vsaj enkrat mesečno odteči daljšo razdaljo, da noge obdržijo občutek in ritem, da se ne pomehkuži celotno telo.
Večji problem za nas tekače je kakšna “višja sila”. Poškodba ali bolezen. Včasih razmišljam, če bi bilo bolje, da bi teči začela kasneje.
Obe najstarejši slovenski tekačici, kateri sem imela čast spoznati tudi osebno, modra Helena Žigon, ki je moja vzornica ter vedno nasmejana Kazimira Lužnik, sta pričeli razmeroma pozno teči a sta tekli globoko v 80. leta. Helena Žigon je svoj zadnji polmaraton pretekla pri 85. letih, pri teh letih ga je pretekla tudi Kazimira, ki še teče. Želim si, da bi to uspelo tudi meni.
Poleg volje in moči potrebuje človek za tek tudi razmeroma zdravo telo, sklepe. Kakorkoli upam, da vsi moji sklepi, “šraufi”, vezi in fibroze zdržijo.
In že sem na cilju svojega treninga. Ustavim uro. Počutje v redu. Noga v redu. Vse je v redu. Raztegnem se.
Zgoraj sledi pomembno opravilo. V Excelovo tabelco hitro vpišem čas in preverim, če so ostali člani ekipe vpisani. Fric je… aha… najina draga jadralca pa še ne… No, mirno morje, jima zaželim v mislih in hitro preverim na aplikaciji, če sta že pristala. Nista.
Naš maraton. Poseben. Zgodovinski.
Po posebnih pravilih. Vse bo šlo drugače. Limit v obratno smer. Nikakor ne smemo biti hitrejši od petih ur. No, moja hitrost bo kar pravšnja.
Upam samo, da nam ga vsem uspe preteči. In zase upam, da pretečem vsaj še enega. Potem se bom odločala naprej.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Pravijo, da se po jutru dan pozna. Nekaj podobnega naj bi veljalo tudi za celo leto. Zato se vsako leto potrudim, da svoj 1. januar začinim s kakšno od meni ljubih dejavnosti. Navadno je to bil tek. Leto pa sem si zavezala pohodne čevlje.
Rada imam božično novoletni čas. Ko smo končno vsi skupaj. Moja družina.
Letos sem ugotovila, da se imamo lahko prav tako lepo tudi brez v nulo počiščenega stanovanja, brezhibne potice in raznovrstnih piškotov. Moje ukvarjanje s sivo ekonomijo, če lahko to imenujem nestrokovno popravljanje rolete, ki me je stalo ponovnih bolečin v križu in tokrat rekordnega števila zaužitih protibolečinskih in protivnetnih tablet, ni bilo niti približno pametno.
V življenju je tako, da vsako svojo odločitev v življenju plačamo. Položimo račune. Nekatere od njih plačujemo celo življenje, druge pa so krajšega roka. Mislim, da sem svoje tokratno neumnost plačala z dvotedensko neaktivnostjo.
In na novega leta dan je padla odločitev, da na ljubo zdrave hrbtenice raje obujem pohodne čevlje in odmaširam po mehki podlagi gor v hrib.
V dobri družbi s Fricem in Bojanom.
Bojan je sinonim za hribolazca. Pozna vse gričke, hribe, gore z vsemi možnimi dostopi in sestopi. Ne le pri nas tudi širom po svetu. Hvaležna sem, da se občasno lahko pridružim njemu in mojemu Fricu. Tokrat je bilo tako.
Na prvega leta dan gremo na najvišji vrh Polhograjskih dolomitov: Tošč.
Zemljevid – barvna karta glede na višino
Še predno sva odšla od doma sva prejela prvi Bojanov klic: “Vzemita s seboj gamaše!”
Poiščeva in spakirava gamaše. Vzamem rezervno švic majico in nekaj novoletnih piškotov ter vodo.
Sledi drugi Bojanov klic: “Vzemita še verižice!”
No, verižice so tiste lahke Verigine dereze. Mestne. Večkrat kot za v hrib sem jih uporabila za tek po ledu. Jaz jim rečem tekaške dereze.
Ne boste verjeli, ampak srečali smo se točno na križišču ceste, ki zavije proti izhodišču.
Veselo si mahamo čez okna avtomobila in si potrobimo. V teh korona časih sem res vesela, ko zagledam prijatelje. Pa čeprav čez steklo in maske…
Parkiramo avtomobile.
Bojan kot vedno pripravljen na vse. Iz avta potegne lopato in odmeče kup snega, tako da lahko midva zelenca parkirava svoj avtomobil ob cesti.
Voščimo si na daljavo, si veselo mahamo. Bliže ne upamo, nevidna meja strahu in previdnosti je med nami.
Najin prijatelj je sicer bolj fit kot večina tridesetletnikov. A v resnici jih šteje že čez sedem desetletij.
Res je prava korenina, velik motivator in optimist. Ljubitelj narave in gibanja.
Sprva krenemo po cesti proti Omejčevi kmetiji. Cesta je razširjena, narejeno je odvodnjavanje. Od daleč zagledamo psa, ki sedi na lesenem podstavku pred hišo in nas budno opazuje. Čakam, da zalaja vendar je tiho vse dokler nismo skoraj čisto blizu. Ko mu povem, da je priden gromko zalaja. Ni zoprn. Je privezan. Samo svoje delo opravlja in je prijazno opozoril lastnika, da se trije tipi “muvajo” okoli kmetije in rinejo gor nekam v gozd.
Dan je oblačen in višje ko se dvigamo bolj je mraz in več je snega. Na poti, ko se Didova pot pridruži poti, ki pelje mimo Omejčeve kmetije, si nadenemo dereze, saj je sneg vedno bolj zbit, pot drseča in mestoma poledenela.
Na poti, ki se pridruži iz Gont se hoče celo prikazati sonce. Srečamo celo nekaj planincev. Na delu poti, kjer se drevesa umaknejo pogledu, uzrem vrsto vrhov Pograjcev: Mali Tošč, Grmada, Mala Grmada….
Osebni arhiv: Tošč 2021
Na vrhu Tošča nas pričaka novoletna smrečica. Prepričana sem, da je smreka, kajti jelke so zahvaljujoč se nesimpatičnemu podajanju informacij uradnega vladnega govorca Jelkota, naravnost nezaželene in nepriljubljene.
Bojan naju informira, da je to že trideseto leto, ko vrh Tošča na višini 1021 n/m krasi novoletni drevešček. Mimogrede: drevešček krasijo bonbončki in v pisane stekleničke zaviti in skriti šnopčki.
Na vrhu zavriskamo. Lep zasnežen kopast vrh. Iz desne strani se proti vrhu dviga gosta megla, na drugo stran pa imamo lep pogled proti Polhovemu Gradcu, Sivki s Pasjo ravnjo. O Triglavu, ki ga lahko ob lepem vremenu uzreš, ni ne duha ne sluha.
Pojemo piškote, spijemo vodo in svoj “koronahin” in krenemo nazaj. Na vrhu je mraz in piha.
Zahvaljujoč derezam je naša hoja varna in lahkotna. Nekaj nasproti hodečih planincev nerodno podrsava. Bojan jih prijazno opozori.
Kmalu se pot odcepi in krenemo na Via Dida. Precej manj je shojena. Hodiš po nekakšnem grabnu do potoka ob katerem je narejena posebna naprava. Reče se ji “norc”. Poskrbi, da črpa vodo po načelih povsem navadne tehnike brez vsake elektrike vse do kmetije na Gontah.
Osebni arhiv – norc Via Dida
Od “norca” naprej je pot malce bolj izpostavljena, potrebna je večja previdnost. Ob najbolj izpostavljenem delu se ustavite in poglejte okoli sebe: zagledali boste lep slap. Po njem teče potoček, ki smo ga uzrli ob norcu.
Osebni arhiv: slap Via Dida
Via Dida pripelje do ceste, ki vodi iz Gont, pri . To je zelo mrzla dolina. Snamemo dereze in gamaše ter krenemo po poti do avta.
Lep dan je bil. Narejenih 7 km v dolžino, 550 v višino. Če bodo vsi dnevi v letu 2021 takšni, bo to odlično leto.Samo zdravje rabimo vsi.
OPOZORILO: tole pa ni članek o teku. Je pa lepa kombinacija. Hoja in tek. Tek in hoja.
Danes bom napisala nekaj takega, kar se spodobi za konec leta. Rada bi napisala nekakšno analizo mojega športnega leta, število obdelanih kilometrov, pregled nastopov na tekaških tekmah, povprečen čas, tempo.
Hm. Pa poglejmo.
Pretekla sem natanko 698,40 km, povprečna hitrost 8,9 km/h ter povprečen srčni utrip 131 udarcev/minuto. Nastopila nisem na nobeni tekmi. Nam jih je odnesla Korona.
V primerjavi z zadnjima dvema letoma po moji maratonski abstinenci zaradi operacije na podplatu sem pretekla 30% več. Glede na to, da je december pretežno tekaško manj aktiven zaradi “spet usekalo v križu” se tolažim z mislijo, da bi bila razdalja vsaj kakšnih 20 km daljša.
Če pretečeno razdaljo primerjam s svojim normalnim “maratonskim” letom pa vidim, da sem naredila polovico manj kilometrov. Vseeno ostajam optimist, da se v letu 2021 spet vrnem na svoja dobra stara tekaška pota.
Prekolesarila sem 565 km, predvsem posledica kolesa kot prevoznega sredstva. V službo se namreč največkrat peljem s kolesom. Kolesarjenje kot rekreacijo pa sem nadomestila s pohodništvom. V letu 2020 mi je uspelo nabrati za 630 km horizontalno in 40 km vertikalno.
Ampak: podrobnejši pregled mojih športnih aktivnosti pokaže, da sem bila precej bolj pridna kot je to na prvi pogled videti. Hitrost je malce počasnejša kot leta pred tem, kar pa je posledica dejstva, da sem tekla pretežno po gozdu in ob tem naredila tudi kar nekaj višinske razlike. Sem tudi že “malo” starejša. Vračam se dobesedno nazaj h koreninam. V tekaškem in pohodniškem smislu, namreč. No, upam.
Uf. Resnici na ljubo, sem kar zadovoljna.
Všeč mi je tek po gozdu, obožujem šentviški hrib. Vsakič izberem drugo potko, stezico, kolovoz. Tek po včasih tako oblegani Poti spominov in tovarištva je bil le občasen. Torej, bom nadaljevala s tem. V letu 2021 si želim ponovno preteči maraton. Upam, da mi bo zdravje služilo. V januarju bom pričela podaljševati svojo najdaljšo pretečeno razdaljo v letu 2020, ki je bila 20 km.
V letu 2021 želim ohraniti svojo kolesarsko aktivnost s tem, da ob povratku skočim večkrat mimogrede še na Toško Čelo. Tako bom pridobila nekaj malega na treningu moči. Imam namreč željo, da se odpeljem s kolesom na Vršič. Tokrat samo iz Kranjske Gore.
Na koncu pa tisto, kar me je v letu 2020 po dolgih letih ponovno očaralo. Gore, planine, hribi. Hočem jih več ter osvojiti čim več dva tisočakov.
Foto: osebni arhiv – Montaž
Podrobnejše planiranje bom pa pustila za kdaj drugič. Trenutno sem samo pri željah. In tam se pravzaprav tudi vse prične.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Če ste si kot tekač zadali dva glavna cilja v letu, enega morda v prvi polovici in drugega v drugi polovici leta, je to skupaj dva dni. Samo dva dneva “X”, ne glede na vrsto leta. Ali je prestopno ali ne. Ni važno. In kar 363 oz. 364 dni možnosti, da gre kaj narobe. Skoraj 100% možnost, da gre lahko naš nastop po zlu oz. da ne bo maksimalen oz., da bo zanič! In še huje: skoraj 100% verjetnost, da vašega nastopa sploh ne bo!
Sploh ni potreben cel dan, včasih je dovolj ura, minuta ali celo stotinka sekunde in je tu bolezen, poškodba in prisilni počitek. Zaradi naše krivde ali pa tudi ne. Sranje nikoli ne čaka! Razen v smislu slabe prebave. Žal. Itak.
Saj ni res, pa je …
Stati po 364 ali 363 dneh na startu želene tekme je praktično čudež. Vino namesto vode! Sreča! Evforija!
Postaviti se zdrav na start maratona … pa saj ste že zmagali! Skoraj! Se vidite… tam naprej, čez 42195 metrov tečete v cilj. In ne želite si vina namesto vode. Ne sedaj! Mogoče le kakšen požirek piva… na stojnici pri Mravljetu.
Photo by Snapwire on Pexels.com Tek, bolezen in prisilni počitek
In če je ciljna dirka maraton je pred nami dobrih 42 kilometrov, ko se lahko zgodi marsikaj. Velikansko različnih zadev in situacij, na katere kljub še tako skrbnemu treningu in pripravam, nimamo vpliva. Pa naj bo to vreme, obutev, krema, vnetje oči, otiščanci, prebava, promet, zobobol, sotekači, mušica v očeh ali grlu, rob tekaškega dresa, spregledana luknja v nogavici ali asfaltu, kamen ob poti, pes ob cesti, črna mačka v izložbi, podivjan navijač, rolkar, kolesar brez kolesa, vonj zažgane čebule iz bližnje hiše…
Priteči v cilj maratona je spet neke vrste čudež. Hoja po vodi ali celo novo rojstvo. Za marsikoga! Sreča! Navdušenje. Zmaga!
Dva tedna do maratona…
Počutje odlično. Treningi opravljeni. Zadnji dolgi tek uspešno pretečen. Manjka le še zoževanje, skrb za prehrano, opremo. Skrb za glavo. Vizualizacija. Zadnje priprave kot češnjica na tortici maratonskih priprav. Občutek, da ne more iti nič več narobe. Prav nič.
Napaka!
Vse gre lahko narobe. Ali bolje: skoraj vse! Potrebujete le malce smole. Biti na nepravem mestu ob nepravem času. Lahko jo srečate in gre mimo vas. Brez škode. Neopazno. Lahko pa se vas dotakne. Čisto malo. Bežno. Žal je hitro dovolj. Preveč! Mali, majceni, nevidni … Nekje prežijo na vas. V dvigalu, trgovini, na cesti, kjerkoli.
Hop! Zagrabi vas in ne spusti. Zažre se v vas in noče stran. Pa čeprav morda sploh ne veste več kaj je to vročina, povišana temperatura… hja, kmalu vam je spet kristalno jasno.
In sedaj se je tej druščini pridružil še hudobec COVID-19. Le kako nas je našel?
Ste se trkali po prsih, kako pa vi res nikoli ne zbolite? “Ko začutim, da nekaj ni v redu, obujem superge in grem tečt. Med tekom se prepotim in skurim vse viruse in bacile!” Ste pozabili potrkati na les? Kako ste lahko pozabili!?!?
Ali pa ste se tistega deževnega četrtka pustili pregovoriti in kljub temu, da je bil v vas “ta občutek”, niste skočili v superge, niste odtekli planirane razdalje in niste pokurili virusov in bacilov, ki so se spravili na vas!? Gospa Lenoba s kolegico Nedoslednostjo vam bo sedaj dala vetra! In vi se boste v postelji prenažrli zarečenega kruha.
Bolezen vas pokori, spravi na tla, v posteljo, pod odejo. Ena ne zadostuje. Dve odeji, dve blazini pa vas še kar tresete. Telo vam hoče sežgati, gorite … nemočno ležite, kar tako. Skorajda v hipu. Kot največji neodporni revček!
Ugotavljate, da ni kriv le naporen teden, polna luna ali mlaj. Ali morda slab dan … ne ! Nekaj drugega je. Skuša vam sežgati možgane, raznesti glavo … obnemoglo ležite nesposobni se zvleči iz postelje do wc-ja. V glavi doni in razbija. Toplomer bo razneslo! Stopil se bo…
Photo by Pixabay on Pexels.com Tek, bolezen in prisilni počitek
Vi, naivnež, se pa še kar tolažite: “Dan, dva, pa bo vse v redu. Še vedno je bilo. Vročina bo izginila. Morda je le zastrupitev s hrano”.
Ha, ha! Kakšna neumnost! Naivnost! Ni zastrupitev s hrano. To je napad! Napad na vaše zdravje! Prava invazija! Bolezen ne popušča. Četrti dan še ravno tako intenzivno kot prvi. Poleg vsega se vas loti še kašelj. Kašljate pa kot star, skurjen mornar. Priznajte si! Bolezen. Zboleli ste. Celo vi…
Vročina ne pada…
Peti dan je jasno. To ni le nekaj prehodnega. Tu bodo ostale posledice. Nore bolečine v mišicah, sklepih in hrbtenici… samo zaradi ležanja v postelji? Ne.
Prav potihoma se vas loteva panika. Virus lahko povzroči marsikaj. Prebudi kakšno drugo že dolgo dremajočo bolezen v vas katero ravno s tekom držite na vajetih. Kaj če…. Pridno ležite in počivate. Pijete čaj. Si merite vročino. Mižite – skoraj na silo! Hektolitri popitega čaja ne pomagajo. Tone preznojenih pižam in posteljnine prav tako ne. Po dobrem tednu, če imate srečo, stojite na trhlih nog, brez moči in energije. Izprani in še vedno kašljajoči! Poraženi. In na prisilnem počitku.
Photo by Laker on Pexels.com Tek, bolezen in prisilni počitek
Kaj lahko naredi tekač? Je sploh še kakšna rešitev ?
Vedno je rešitev: “Prodaj startnino”. Potem pa v jok in na drevo…
Startnina prodana…
Sedaj je pomembno le še temeljito okrevanje, ostalo ni važno. Tudi to ne, koliko dni še manjka do maratona. Nič več. O tem naj sedaj razmišljajo drugi. Tečemo namreč za zdravje! Za dobro počutje. Zato zdravja zaradi teka nikoli ne žrtvujte. Niti malo. Ni vredno.
Tekli boste kasneje, na kakšni drugi tekmi ali pa celo na tej, a neko drugo leto! Tekme sploh niso važne! Tekem je kot gob po dežju. Takšnih in drugačnih. Boljših in slabših. Nepomembne so. Pomembni ste le vi. Samo vi! Vi in vaši najdražji.
Z zdravjem je vse mogoče, brez zdravja pa prav nič. Zato se nikar ne jezite! Konec koncev se vse zgodi z razlogom. Počakajte na razjasnitev …
Dodatek: VSAKA PODROBNOST S KORONCO JE ZGOLJ NAKLJUČNA.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
V današnjih dneh je enostavno priti do tekaškega plana. Veliko težje ga je realizirati v celoti.
Tekaški plan je nekakšen načrtovalnik treningov. Sestaviti ga je potrebno preudarno, pametno. Za vas ga lahko sestavi tekaški trener, morda izkušenejši tekaški prijatelj. Lahko si ga pripravite sami s pomočjo spletnih programov ali pa izključno na osnovi lastnega znanja in izkušenj. Kdo ve, kateri je tisti – zmagovalni ali bolje – najpametnejši.
Pameten tekaški plan je veliko več kot pameten telefon. Je pravi multipraktik. Zadovoljiti mora več potreb, zahtev, želja ter vse skupaj uskladiti z možnostmi in realnostjo ter brez nepotrebnega balasta.
Predpostavimo, da tečete po nekem planu, tekaškem planu, po katerem naj bi v določenem roku bili sposobni preteči neko razdaljo v določenem času. Na primer: maraton v treh urah in pol.
Plan določa tekaške dneve, vrsto teka, razdaljo, predviden čas. Načrtovan je na podlagi vaših tekaških pred dispozicij, fizične sposobnosti, zmožnosti, izkušenosti. Torej bi moral delovati. Verjamete vanj!
In ravno zaupanje, vera v vaš tekaški plan je ključen, da bo tudi deloval. Podobno, kot druge stvari v življenju. Vera in zaupanje v vse, kar počnete. To je predpogoj za uspeh!
Pa vendar se dogaja, da zadeve ne »tečejo« tako, kot bi si želeli. Vključno z vami ;)! Tekaške razdalje postanejo predolge, časi prepočasni.
Se vam dogaja, da treninga nikakor ne morete izvesti v okviru plana?
Tekaški plani imajo lahko več delov ali enot, omenila bom le glavne tri po znanemu dolgoprogašu Jeffu Gallowayu . Tekaški plan je oblikovan v nekakšno piramido: bazo, moč in hitrost.
Photo by Bich Tran on Pexels.com realizacija tekaškega plana
Nekje 50% treninga predstavlja baza. Prve mesece (odvisno kakšen tekač ste in kako dolgo že redno tečete) nabiramo kilometre, podaljšujemo razdaljo. Telo navajamo na več ur trajajoč napor. Konstanten. To je trening vzdržljivosti. Tek je sproščen, tempo pogovoren, enkrat tedensko ali vsaka dva tedna pa odtečete daljši tek, katerega dolžino postopoma povečujete. Večina tekačev s tem delom nima težav. Tekaški plan je realiziran praktično 100%. V kolikor se pojavlja težava je lahko psihične narave. Morda se vam zdi tek monoton, dolgočasen. Popestrite si trening z opazovanjem okolice, poslušanjem narave ali pa si nadenite slušalke in tecite ob svoji priljubljeni tekaški glasbi. In ne pozabite na vodo. Ob dolgih tekih je potrebno piti dovolj vode tudi med treningom. In še nekaj: postopnost! Postopno podaljševanje dolgih tekov vsakih 14 dni, vendar ne več kot 1,5 do 2 km.
Sledi trening moči, nekje 15%. Tu je tedenskemu planu dodan tek v klanec, različnih dolžin in ponovitev, ki se iz tedna v teden povečujejo. Tek navkreber je težak. Trening naporen. Vendar vztrajajte. Pazite, da se pred treningom dovolj ogrejete in na koncu raztegnete. Ne tecite v klanec neogreti. Napornejši kot je trening, večja je nevarnost poškodb. Nagrajeni boste z odličnim počutjem, čutili boste moč! Vsak naslednji dan treninga moči bo lažji. Garantirano vam med tem treningom ne bo dolgočasno. Če je kdaj preveč hudo, raje malce popustite v tempu kot v številu ponovitev predvidenih po vašem tekaškem planu.
Tretji del je trening hitrosti. Približno 35% vsega treninga. Vsi želimo teči hitreje, kaj ne? V tem članku želimo maraton preteči v treh urah in pol. Intervali, daljši in krajši, tempo teki različnih dolžin – to so glavne sestavine treninga hitrosti. Ki je najtrši oreh.
Če se nikakor ne moremo približati planirani hitrosti, gotovo nekaj ni v redu. Morda smo imeli prevelik tekaški apetit? Smo bili “tekaško požrešni?” Na tej točki, bo vsekakor potrebno vztrajati naprej in stisniti zobe. Planirano hitrost bomo poskušali ujeti z zamikom.
Kaj lahko naredimo, da bomo tekaški plan dejansko realizirali?
Pomagajte si z merilcem srčnega utripa ali enostavno preklopite na nižji nivo območja treninga. Vendar pazite, da ne padete v *tekaško nirvano*! Ne! Nikoli ne pozabite: pri treningu hitrosti in treningu moči ni cone udobja. Tu morate ven! Treba je trpeti! Po tekaško! Če ne znate stisniti zob, kar prenehajte brati in pojdite na sprehod ali lahkoten joging. Žal. Maraton ni za vse. In to ni nič slabega.
Če niste ljubitelj “tekaških tehnikalij” in nimate merilca srčnega utripa – nič hudega. Pravzaprav merilca srčnega utripa sploh ne potrebujete. Tecite tako, da pospešeno dihate ter da čutite »tekaško telo«. Da bi se s kom pogovarjali ob teku, kadar trenirate hitrost, ne smete niti pomisliti. Ker je to nemogoče! Ali pa tečete prepočasi. Morate loviti sapo, občasno celo hropsti, šteti metre pred seboj v pričakovanju, kdaj bo že konec, misleč, da ne morete več niti metra.
Trening boste končali zadovoljni. Utrujeni, zbiti, crknjeni … prešvicani, smrdljivi, posmrkani pa mogoče še kaj, kakor hočete … samo spočiti ne smete biti več. »Spočiti« pomeni v tem primeru biti normalno zadihani, prijetno utrujeni. Ob treningih hitrosti na višji frekvenci ni »prijetne utrujenosti«. Ko se ustavite, ste »čisto fuč«, »skurjeni«, »na smrt utrujeni«… in telečjih nog.
Pa brez skrbi. To kmalu mine. In potem, ko se boste dobro raztegnili in stuširali boste noro zadovoljni. Pa čeprav vas bodo bolele noge. Morajo vas! Če vas naslednji dan ne bo nič bolelo in če ne boste čutili nobene mišice potem to pomeni, da je bil vaš trening zanič! Potem se ne čudite, zakaj ne morete teči hitreje. Kjer ni truda tudi uspeha ne more biti.
DOSLEDNOSTI IN VZTRAJNOSTI DODAJTE ŠE: ZAUPANJE!
Bodite torej vztrajni in dosledni. Zaupajte vase in v svoj tekaški plan. Čez nekaj ponovitev treninga, morda že naslednji teden, bo viden rezultat. Hitrost bo prišla! Morda ne za to tekmo , za katero morda resnično niste imeli realnega ciljnega časa, zelo verjetno pa bo čas dosežen naslednjič.
Photo by Pixabay on Pexels.com – realizacija tekaškega plana
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Gotovo maratona ne bi nikoli želela preteči, če mi tek ne bi bil tako zelo všeč.
To seveda ne pomeni, da med tekom ves čas uživam. Tek je bolj kot užitek nekakšno delo ali še bolje: garanje. In tisto najboljše vedno pride šele na koncu. Ko se ustaviš.
Sicer mi je všeč še marsikaj.
Všeč mi je, kadar se utrujena zleknem v fotelj. Ali se lotim banjice sladoleda od katere se le s težavo ločim.
Všeč mi je pospravljati stanovanje ali puliti plevel na vrtu, pometati okoli hiše. Likati in obešati perilo. Rada pleskam! Skušam celo kaj popraviti. Rada berem, pletem, šivam. Rada kvačkam, plešem, pojem.Poslušam dobro glasbo. Pečem in pojem, spet. Skoraj bi pozabila: tudi rišem rada! Pa pišem – itak! V rimah ali brez. Da le črke letijo sem ter tja. Ker mi je v užitek. Vse našteto! Pa še kaj! Krasno za dušo, malo manj za telo.
Ampak po nobeni od gornjih dejavnosti se ne počutim tako dobro kot po teku. Živo! In daleč najboljše se počutim takrat, ko dam vse od sebe. Ko praktično trpim in se priganjam v hitrejše obrate. In ob tem na nek način uživam. Če ne drugače ob misli na konec treninga ?
Večkrat mi kdo reče, ti že lahko tečeš, ko pa v teku tako neizmerno uživaš. Takrat se kar malo zamislim. Kaj je za koga užitek in trpljenj ter kaj je čemu vzrok ali posledica? No, sicer pa vsi vemo, da so nam najljubše stvari tiste, za katere se je potrebno potruditi.
S tekom do zdravja
Skrbi so manjše, počutje tako fizično kot psihično je boljše. Vedno izgine glavobol, uspešno saniram ali preprečim prehlad in morebitne nadaljnje bolezni, ki iz prehlada lahko sledijo. Hrbtenične bolečine nastale zaradi sedenja v službi – popustijo. Da seveda ne govorim o ostalih dolgoročnih pozitivnih vplivih, ki jih tek ima na človeško zdravje. Zaradi tega in še marsičesa drugega, mi je tek res všeč. Veste, po teku se bolje diha! Lepše in lažje živi. Meni pomaga dihati s polnejšimi pljuči.
Astma
Nekateri ji pravijo tudi naduha. S to boleznijo sem se najprej srečala posredno, imel jo je moj stari ata. Vodil me je na dolge sprehode za Savo. “Greva za prod”, je rekel. In sva šla nabirat šmarnice, tavžentrožo, mavrahe ali pa gledati cigane. Jap! Bilo je malo grozljivo videti v živo njihov tabor, sploh, ker so nas otroke včasih strašili, da nas bodo odnesli cigani, če ne bomo pridni. Včasih sva šla v hrib čez Savo na Tabor, Rašico in v Gmajno. Jedla borovnice, jagode, kislice. Pa repo. Seveda repa ne raste v gozdu in na travnikih. Raste pa ob travnikih, na njivah. Občasno sva si kakšno “sposodila” ali bolje rešila, da ne bi zgnila. Ne! Nisva rabutala!
Takrat je težko dihal in me opozarjal: “Ne jej v klanec, boš dobila naduho!”
Ubogala sem ga. Pa sem jo vseeno dobila. Kasneje, ko ata ni bilo več.
Zaznamovana
Dušenje. Dvakrat v obdobju enega leta sem pristala na urgenci že v rahlo indigo barvi. Slišati sem bila kot kakšen ubogi mnogo pretežek Mops. Injekcija ter nato cel kup zdravil. To je bilo obdobje, ko sem naravnost vzljubila žajbel. Se spomnila atove “tavžentrože”.
Diagnoza : alergijska astma.
Takoj sem si kupila knjigo Življenje z astmo. In jokala kot dež, ko sem jo prebirala. Težje aktivnosti prepovedane. Med njimi je bil tek. Sama sebi sem se smilila in imela ves čas pred očmi rumeni zdravniški karton z napisom ob mojem imenu: ASTMATIK!
Brala sem knjigo, se smilila sama sebi, hropla in sopihala ter počasi hodila in se počutila kot obsojenec na astmo, kot bolnik na smrtni postelji. Prepričana, da me na koncu mojega življenja čaka: zadušitev!
Pulmologinja mi je odsvetovala tek skupaj z vsemi bolj konkretnimi aktivnostmi. Priporočala je le hojo in plavanje. Glede na to, da nisem bila sposobna sama prehoditi petih stopnic, ki so me ločile do vhoda v zdravstveni dom, niti ni bilo tako čudno.
Še ena stopnička do maratona
Hropla sem kot stari meh… hropla in počasi hodila. Ter jedla vsa predpisana zdravila. Osem različnih je bilo. In še počasneje je hropenje in piskanje izginjalo. Hoji sem dodala tako za preizkus: ščepec teka… in spet hropla. Hropla sem torej v vsakem primeru in ugotovila, da mi torej tek ne škoduje! Stanje se mi s tekom ni poslabšalo.
In potem sem malo več hoje začinila z več teka. In še več. In več!
Nakar se je po slabih dveh letih pričel dogajati čudež. Hropenje in piskanje je izginjalo. Se spet pojavilo … in izginilo … vedno redkeje. Ker sem vedno hitreje opazila simptome! In stopila PO PAMETI “na gas”!
Astmo sem ubila s tekom
Foto: osebni arhiv – Astma in tek
Tek je energija. Nekakšen antioksidant. Zdravilo za različne bolezni. Tek je moje zdravilo! Tudi astmo, ki se mi je pojavila v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja (na pol poti do Abrahama), sem ubila s tekom.
Postopoma. To sicer ni bil Zavčev “knock-out”. Bolj frcanje.
S tekom sem premikala mejo dušenja in si na nek način širila pljuča. Sprva me je pričelo dušiti po prvem, nato petem kilometru. In lepega dne šele po desetem . Vztrajala sem in kot po čudežu – po neki magični meji, naporu in izpljuvani sluzi (moj tedaj že mož mi je dejal, da pljuvam kot “star dec”) – lahko ponovno zadihala s polnimi pljuči. Res je bilo prav čudežno. Na desetem kilometru te duši, piska in potem kot bi odrezal. Konec dušenja, piskanja. Zadihaš na polno, kot bi dobil dodatna pljuča. Kot bi v motor dotočil ekstra gorivo. Uf! Raketa! Zato sem rada tekla dolgo in daleč. Mogoče sem ravno zato tako navdušena nad maratoni? Če sem tekla dalj časa sem lažje dihala. Zadihati s polnimi pljuči – resnično s polnimi pljuči – čisti užitek! Občutek kot bi dejansko pil in ne dihal zrak.
Podoben občutek doživiš v hribih, v planinah. Tam nad 1000 mt nad morjem. Ko pocrkajo pršice! In višje kot greš, lažje dihaš. Dokler zrak resnično ni redkejši.
Srečneži, ki astme nimate, cenite in čuvajte svoje zdravje!
Življenje z astmo
Napisala sem, da sem astmo ubila s tekom. Ubila sem astmo! To žal ne more biti res. Je pa zelo blizu resnice. Res je, da jo ravno s tekom in dobrim poznavanjem svoje bolezni, trdno držim na vajetih. Trenutno ne more niti migniti!!!
Zdravnica, ki me je pred več kot tridesetimi leti zdravila, je že nekaj časa upokojena. V tem času je znanost na področju pulmologije napredovala. Imamo nova dognanja in nova zdravila. Pulmologinja, ki jo obiskujem sedaj, je nad mojim pristopom navdušena. Ob vsakem obisku me temeljito pregleda. To, da astmo imam , je dejstvo. Kot tudi to, da mi tek in nasploh aktivno športno življenje pomaga, pa je tudi dejstvo. Upam, da tako ostane naprej.
In še dobra novica za vse tekače z astmo! Mi smo carji! Treniramo pod podobnimi pogoji kot atleti na kenijski planoti! Na višji nadmorski višini! Ves čas! Brez dragih potnih stroškov! Kar doma, tukaj, kjerkoli, zdaj. Škoda, da nam ne uspe vedno pravočasno sestopiti, dol, v nižino. Pa kaj!?
Si torej predstavljate, kako hitri bi šele bili, če bi lahko ves čas dihali na polno? Rakete, same rakete!!! Sicer je pa ogromno odličnih tekačev in ostalih športnikov astmatikov.
In po vsem tem, da mi tek ne bi bil v užitek! Danes grem gotovo na eno konkretno dozo teka! Po zdravje!
OPOZORILO!To ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru zdravstvenih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Pozor! To ni zdravniški nasvet! Je samo moja 2. zgodba mojega 1001. načina “kako te useka v križu”. Tokrat: nekje ob morju, poletni dopust.
Jutranji prvi tek na morju. Vem, kje bom tekla. Nekakšen turistično informativni krog, mimo ribarnice in potem naprej gor preko Poti Valov do Kačjega zaliva in nazaj.
Obvezne jutranje vaje narejene z muko, na silo in površno, da jih le oddelam tako za boljši občutek, popijem še nekaj vode in stečem.
Ni prevroče, tek je prijeten. Najprej lahen vzpon, nato spust. Za ribarnico sem kakšno uro prezgodnja. Zelenjavar pa je že na svojem mestu.
Tečem spet rahlo navzgor, srečam dva tekača, pozdravimo se.
Uživam v prelepem pogledu na morje in istočasno pogledujem, če bom kje uzrla kakšno potko do obale. Včasih take poti vodijo do najlepših skritih plaž.
Na vrhu se prisilim in ustavim. Želim se razgledati. Pogled je čudovit. Spodaj sinje modro morje ter kvarnersko otočje. Na nebu je nekaj posameznih oblakov. Večina je popolnoma belih, opazim pa še dva, temnejša. Ponoči je deževalo. Tudi zato je vidljivost tega jutra tako dobra in zrak odličen.
Pomislim, da bi naredila nekaj razteznih vaj, pa se mi ne ljubi! Odženem še nadležno misel, saj sem vendar na dopustu. Res. Prava počitniška lenoba!
Stečem naprej, spust proti zalivu Kačjak. Pot po kateri tečem je zaprta za promet. Je nekakšna sprehajalna pot, odlična za tek in kolesarjenje. Ta konec jadranske obale dobro poznam iz kolesarske perspektive.
Tek in bolečina v hrbtenici
V zalivu se obrnem in stečem nazaj.
Postalo je vroče ampak letos sploh ni tiste prave vročine. Skušam paziti na držo in teči čimbolj pravilno. Razmišljam o sveže pečenih sardelicah za zajtrk. Tistih svežih, direktno iz morja.
Prehitim gospo, katera sprehaja dva rahlo nevrotična psa. Manjši je izpuščen in bega iz ene strani poti na drugo in ves čas bevska, večjega vodi za povodec. Ko sem že skoraj mimo zalaja še večji z nekakšnim basom: Wow, wowww, wooooow… ! In me skoraj odnese. Hvala bogu, da je pes privezan. Upam, da ga gospodarica dovolj čvrsto drži.
Tečem še naprej navzdol, klanec je kar strm, podzavestno tečem hitreje. Tisti pasji zobje mi niso bili preveč simpatični.
Istočasno opazim, da ne vem točno, kje sem. Tečem in pogledujem nazaj, kje sta psa, kje sem jaz in kje je prava ulica … ko me nekaj strahovito useka. V križ! Uf! Kar verjeti ne morem. Občutek, kot bi se mi v križu razpela vsa vretenca in skočila spet nazaj vendar zasukana kakšnih 20 stopinj bolj desno. Če bi tekla po vseh štirih bi bila kot tisti avtomobili, ki kar kličejo po avto-optiki.
Tečem čisto počasi. Ustaviti si ne upam, ker se mi dozdeva, da v tem primeru ne pridem več do doma. Za trenutek si zaželim, da bi lahko kar odplavala do apartmaja. Žal po asfaltu ne gre.
Počasi “šklemfam” in zavijem naslednjo ulico levo, upajoč, da je prava. Iz kolesa je vse videti drugače!
Bolečina ne popusti. Vedno bolj boli! Jaz si pa še vedno ne upam ustaviti, sicer pa skoraj stojim, le počasi lezem naprej z občutkom, da mi bodo odpovedale noge ali pa bom padla na polovico. Presekana v križu. Počutim se kot … stara šklemfa.
Sama sebi se že smilim, zalotim se, da se držim kot bi mi pulili na živo zobe ali pa nohte iz prstov. Auč!
Pa se spomnim prave tekaške korenine!
Na enem od Ljubljanskih maratonov sem se kot ponavadi pred startom ogrevala. To je bil eden od maratonov, kjer je bil start še pred hramom slovenske norosti (beri: parlamentom) in z vijugavim ciljem na samem trgu, tedaj še parkiriščem pred Maximarketom, torej na Trgu republike. Slovenska cesta je bila tako priložnostno zaprta, da smo se lahko po mili volji ogrevali in raztegovali.
Ko na lepem srečam znan obraz, slovensko maratonsko legendo. Lojzeta. Znan po svojem išiasu in pivu na okrepčevalnicah.
»Živjo, Lojze! Koliko kilometrov bo danes padlo?«
»Ah, še ne vem! Bom videl, kako se bom počutil, me v križu trga…«
»Kako? Potem pa bolje samo en krog. Cel maraton bo preveč!«
»Ah, kje pa! Sej ravn zato bi šel celga! A veš! Če tečem, me ne boli. Ta hudič (išias) bolj boli, če ne migam. Ko pa laufam in sem enkrat ogret, me pa manj boli! He, he … bom kar celga odlaufal!« se je očitno v trenutku odločil.
In ga je res. Cel maraton, 42 kilometrov s ciljno ravnino vred.
Ja, on je odtekel cel maraton, kar tako. Jaz pa treniram »po reglcih« celo leto, da le ne bo kaj narobe .. in evo, me vseka v križ po parih kilometrih na morju.
In je držalo tisto v križu, najmanj tri dni! Pridno sem jedla Naklofen, porabila vse vzorčke raznih hladilnih gelov, si naredila domači valjček za masažo, ki je istočasno služil še kot termofor (na koncu prispevka si lahko preberete navodila).
Pa potem še vedno nisem mogla teči. Le spomnila sem se vseh vaj za hrbtenico, katere naj bi delala vsako jutro. In katere realno delam bolj teoretično kot praktično. Ob njih se v bistvu prebujam. Delam jih površno, pomanjkljivo, samo nekatere in še te s premalo ponovitvami.
Očitno sem potrebovala lekcijo.
Sedaj spet lahko telovadim na tleh, na trdi podlagi. Vse vaje predvidene za »hrbteničarje« in v priporočeni količini.
Ne bo šlo drugače.
Minila so leta, ko je zadostoval samo tek. Ko me je začela boleti hrbtenica (imam skoliozo s kifozo od najstniških let naprej), sem obula superge in tekla. In bolečine so izginile.
Sedaj rabim več. Predvsem več vadbe »z glavo«.
Nismo vsi Lojzeti …
Pa še obljubljena navodila:
DOMAČI MASAŽNO GRELNI VALJČEK
Navodilo za izdelavo: Prazno večjo plastenko napolni z vročo vodo in jo dobro zapri. Ovij jo v brisačo ali kakšno podobno tkanino.
Navodilo za uporabo:
Varianta TERMOFOR: Postavi valjček za hrbet na stol in se z bolečim delom hrbtenice nasloni nanj. Počasi in previdno! Uporabno tudi za gretje ostalih delov telesa. Npr. podplati!
Varianta MASAŽNIK: Uleži se na tla. Pod boleči del hrbtenice postavi valjček in previdno prični z masažo (premikaj se gor in dol s pomočjo rok in nog).Uporabno tudi za masiranje ostalih delov telesa. Npr. meča!
Tek in bolečina v hrbtenici
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Pa je tukaj. September. Mesec v katerem se ne smemo zafrkavati in prekomerno prilagajati tekaški trening ter ga zamenjevati za druge aktivnosti ali celo iskati izgovore z vremenom, češ: dežuje, piha! Celoten mesec namreč pade v sklop deset tedenskih priprav za maraton. Deset tedenski tekaški dril!
V tem obdobju vreme nima veze. Vreme je septembra in oktobra ves čas krasno! Tudi na dan maratona nikoli ne veš kakšno bo. Slabše kot je – boljše je! Bomo pa bolje pripravljeni in nas ne bo moglo presenetiti prav nič. Brez teka ni teka in brez teka ni maratona. Če se seveda nameravate udeležiti Ljubljanskega maratona konec oktobra.
Zadnjih deset tednov pred maratonom je namreč ključnih.
Enega od teh “desetih veličastnih” mi je “popapcal” dopust. Sicer sem tudi tekla, plavala, kolesarila, jedla fige ampak … to ni to. Čeprav je mogoče trening na dopustu celo bil kvaliteten- kot takšen ne bo zapisan v moji glavi in s tem je efekt treninga avtomatično zmanjšan in s tem … tudi tekaška samozavest. Te pa ni pametno zanemarjati.
Tistih pravih pogojev na morju ali kjerkoli pač ste na dopustu – namreč ni. Zato mi domače okolje še najbolje odgovarja. Domač asfalt, makadam, PST. Tu poznam skorajda vsako razdaljo, lahko kombiniram, krožim. Izbiram hribčke, klančke, proge. Takšne in drugačne. Lahko mi crkne Garminček – pa bom še vedno vedela približno dolžino teka in intenziteto tempa. Pa vendar – zadnjih deset tednov pred maratonom mora delovati vse tipi – topi. Garmin ter predvsem – telo in glava.
V septembru lahko veliko naredimo za uspešen nastop na maratonu. Pravzaprav največ! V septembru je tisti pravi “gušt” maratonskih priprav, tista tako opevana pot do cilja, ki je sicer najtežja, najbolj strma pa vendar najlepša, najžlahtnejša. Če ste preko leta redno in pridno tekli, potem se je lahko lotite. To pomeni, da imate dovolj tekaške baze. V nasprotnem primeru raje pozabite na maraton in se udeležite polovičke, če ste bili vsaj malo pridni. Ali pa se postavite ob traso maratona in navijajte. Vsak navijač posebej ob trasi maratona je en velikanski sonček.
September je tudi mesec, ko mi ob besedici MARATON naraste srčni utrip. Zagrabi me nekakšna trema, skoraj panika! Kako bo letos? Mi bo uspelo? Moj tekaški cilj v spomladanskem obdobju je ostal nerealiziran zaradi bolezni. Mrzlično sem iskala krivca. Tekaški program, prehrana, nedoslednost, izčrpanost, preveč napora za pomlad, zimski spanec. Mogoče so bili vsi skupaj čeprav naj bi bil glavni predvsem g. Virus.
Tako sem bila prisiljena izpustiti ciljno tekmo v prvi polovici leta – 2. Istrski maraton in poiskati substitut. Ki to pravzaprav ni bil saj bi se teka Wings For Life udeležila v vsakem primeru. Pa vendar je letos naneslo tako, da je Wings For Life 2015 ostala moja edina uradna tekaška tekma. Letos na tekaških prireditvah res ne tečem veliko. Očitno je to takšno leto.
Zato sem pa toliko bolj odločena, da realiziram vsaj jesenski cilj. Edini maraton letos (no, saj bi bil le eden več, več kot dva pa nikoli ne pretečem v enem letu).
Čim bolje se moram odrezati! Na hladilnik si nalepim tekaški plan. In odkljukavam. Trening za treningom. Okvirni časi so sicer dosegljivi – vendar se bo treba potruditi. Zelo. Gristi, delati, švicati. Po pameti. Ravno prav. Brez sanjarjenja in tolažbe – saj je še dovolj časa. Ga ni! Nič več! Čas beži kot vedno prehitro takrat, ko ne bi bilo treba in datum maratona je vedno bližje.
Tečem 4xtedensko, najmanj. Ostali dnevi so namenjeni počitku, regeneraciji. Skoku na kolo ali kakšen hrib.
Tekaški treningi v tem obdobju so ciljno usmerjeni k povišanju hitrosti in moči. Po premišljeno narejenem programu.
Tekaške vaje, tek, intervali, tempo tek, stopnjevanja, dolgi tek, stabilizacija trupa, valjčkanje, hidracija. In jutranje prisluškovanje telesu, kako se počutim, me kje kaj boli, je vse ok? Vse je ok, vedno bolj. In že leta se sprašujem zakaj hudiča se ne lotim takega treninga še kdaj med letom, ker bi na ta način morda postala hitrejša tekačica. Na tak način bi mi morda le uspelo še kdaj odteči maraton pod tremi urami in pol. Pač, stisneš zobe in “teraš svoj tempo”. In potem je super. Zmaga! Ah, kot bi ves čas ne vedela, da je “cona udobja” precenjena. Kaj precenjena! Sploh ni cenjena pa vendar se večina želi zadrževani ravno tam okoli.
Pa ne le to! Igračkanje s hitrostjo teka kot so stopnjevanja, intervali, lovljenje tempa in razdalje je sicer naporno, a po drugi strani neznansko zabavno! Kratkočasno in to kljub temu, da se ob visoki intenzivnosti teka vsakih sto metrov zdi kot cel kilometer. V bistvu je super! Res! Všeč mi je! Pravzaprav je naravnost noro, ker se potem počutim tako močno, trdno. In takrat se zavedam, da resnično napredujem.
Primerjam čase in se veselim izboljševanj.
Istočasno pa se še ves čas bojim, da me ne zanese in ne grem čez rob, da ne začutim kakšne mečne mišice, stegenskega vozla, da ne poletim v kakšen levji skok… skratka, da se ne poškodujem nekaj tednov pred maratonom.
Zato je jutranja samo-vizita nujna. In vključen zdrav razum in pozornost preko celotnega treninga, tudi.
Pa naj sedaj kdo reče, da tek na dolge razdalje ni adrenalinski šport!
Sicer pa se septembra teče drugače! Bolj hitro in razgibano. Navdušujoče zadihano. Malce v strahu… v pričakovanju… glavne tekme. Maratona!
Vklapljamo in izkljapljamo štoparice, primerjamo čase, se raztegujemo, delamo trebušnjake, sklece in se še in še sprašujemo … pa zakaj vendar tega ne počnemo večkrat preko leta. Ko se pa človek po vseh teh bolj intenzivnih treningih tako noro dobro počuti!
Ljudi, ki se uspešno uprejo ali izognejo prazničnemu prenažiranju je precej manj kot nas je tistih, ki nas dobrote praznično obloženih miz premamijo. Prekomerno.
Zavedajmo se, da količina ni edini problem ali greh. Torej ne le koliko pojemo, pomembno je tudi kaj. Niso problem le pridobljeni kilogrami, veliko bolj nevarno je slabo počutje, ker vodi v bolezen. Fizično ali psihično.
In vsem tem, kakršna sem tudi sama, so namenjene naslednje besede: postavite si mamljiv cilj za katerega veste, da se boste potem, ko ga boste dosegli, počutili dobro. Odlično! Cilj, ki ga boste želeli doseči za vsako ceno!
In takšen je tudi moj (ne samo tekaški) cilj. Visok in ambiciozen. Težko ga bo doseči, zato bo še toliko bolj dragocen. In eden izmed pogojev, da ga bom dosegla je tudi zmernost pri jedi. Verjemite, tek s polno in pretežko ritjo ter prenažrtim organizmom ni prijeten. Slabo in težko bom tekla še manj pa dosegla zastavljeni cilj.
Naj vas odriv odnese do neba!
Najbolj nevarni so dnevi brez teka ali brez kakršnegakoli gibanja. In več kot jih je, slabše je. Zato si ne dovolite, da ostajate neaktivni dalj časa. Že teden dni je lahko preveč. In starejši kot ste – bolj je to pomembno.
Telesni neaktivnosti se hitro pridruži še manj zdravo prehranjevanje. To je nekako povezano. Pri meni je tako, da če ne tečem redno, mi nezdrava hrana bolj tekne in prav hitro se na nek način zastrupim ali bolje: zasvojim. Sem kot zdravljena odvisnica. Čokolada tu, torta tam in kmalu sem obsedena – s sladkorjem.
Rezultat: počutim se obupno. Res slabo. V glavo in telo! Nobene prave energije nimam več, utrujena od in do negibnosti.
Gibanje zunaj, na zraku, potrebujem kot kisik! In od vsega gibanja tam zunaj najbolj potrebujem ravno tek.
Vsi skupaj smo v nevarnem času. Obdobje od november tja do 21. decembra, je že samo po sebi depresivno. Sivina, megla, vlaga pa še dnevi se krajšajo. Letos pa je še posebej zoprno, saj smo se vsi skupaj znašli v znanstveno fantastičnem filmu v katerem se borimo proti nevidnemu sovražniku. Virusu. In kot da to še ni dovolj imamo še zmedene voditelje. Ljudje smo sitni, zaskrbljeni, zamorjeni in nekateri še agresivni.
Polagam vam na srce: prav zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da se gibamo. Zunaj, v naravi. Verjemite, veliko je skritih stezic. Nikamor niso odšle, samo poiskati jih spet moramo.
Predihani in nadihani zraka, se bomo bolje počutili in lažje zmogli vsakodnevne aktivnosti. In se uprli naslednji razvadi, ki na nas preži ob praznikih: požrešnosti. V mislih imam tisto požrešnost, ki je povezana s prenažiranjem s hrano.
Gula
Žal sama na praznične dobrote nisem imuna. Vsako leto se borim proti tej razvadi. V prazničnem času leta na nas iz vseh strani prežijo same dobrote in prav vsako leto, vsako leto popustim! Enkrat malo več, drugič manj. Posledica je logična. Dodatni kilogrami in kot sem že rekla: slabo počutje, napihnjenost in ostale težave z zdravjem. Moje telo ne prenaša dobro sladke hrane, slaščic na osnovi bele moke, belega sladkorja, raznoraznih krem. Škodo sicer vedno skušam omiliti z manj predelanimi živili in s polnozrnatimi žiti. Žal pa je učinek majhen. Resnično pomaga le zmernost. In več gibanja.
V ljudeh je še vedno usidrano prepričanje, da se je preko zime praktično “normalno” ali “skoraj zdravo” zrediti. Trdim, da je to lahko nevarna miselnost saj marsikdo v tem “ustnem izročilu” najde uteho in opravičilo za prekomerno hranjenje in konstantno pridobivanje kilogramov. Kakšen dodatno pridobljen kilogram ali dva preko zime ni sicer nič strašnega. Vendar morate vedeti, kdaj je dovolj. Vsak zase bi moral vedeti, katera je tista meja, preko katere se ne sme. Ko si je treba odločno reči: DOVOLJ! Sicer lahko prav kmalu postanemo debelušni, predebeli. In spet bom napisala: starejši kot ste, bolj je to nevarno.
Decemberska čarobnost je resnično magična. Kot bi se dobre vile poskrile in to ravno tam okoli obložene mize. Pojavijo se tiste v službi požrešnice Gule, njihove zle misli se neslišno zasejejo v možgane.
“Pojej potičko, saj so prazniki. Neolikano je, da ne poskusiš. Bodo užaljeni. Poskusi še pehtranovo in tiste čokoladne kolačke. Saj lahko sedaj po maratonu. Telo se mora okrepiti.”
In verjemite, pridejo leta, ko mogoče maratona sploh ne pretečeš. A um bo vedno našel pot: “Pojej potičko, saj so prazniki. Nisi ŠE TAKO debela. Saj lahko sedaj pozimi. Telo se mora okrepiti.”
Bla, bla, pa ne s tako hrano in ne toliko! In nič “saj lahko…”, ne ti mene!
“Lahko, seveda lahko. Zima je čas za počitek. Nekateri sploh ne tečejo čez zimo, sploh nikoli, ti pa ves čas nekaj migaš, spočiti se moraš!”
Pajade! Dovolj sem pojedla in pozimi se teče. Zima je idealna za gibanje. Naj bom vsa zabuhla, napihnjena, tečna, z bolečo glavo in hrbtenico? In da pristanem na začetku. Ne! Pretežko sem prigarala svojo kondicijo, ne bom padla spet na nulo in začela od začetka.
“Mmmmm, kako je dobro! Recept rabiš! Še tisti košček te gleda, tam, na drugi strani mize. O bog, kaj me tako tišči v želodcu? Bom še malo moje pite, je lažje prebavljiva, ker je iz pirine moke in domačih jabolk ter z medom. Brez sladkorja! Tako, še en košček moje pite, da malce razredčim ostale sladice”.
Ej! Rit raste tudi po piri in medu! Si pozabila, kaj je med? Izloček žuželk, 70% sladkor. Barve pa kot dojenčkov mekonij. Zelo je zdrav, ampak ne v ogromnih količinah in v vseh možnih oblikah tekoče in trde hrane.
“Oh, kako paše tale odlična čokoladna torta brez moke”.
Jejhata. Oh, jej. O jej. Le jej, ja jej!
Kot nočna mora! Pisana množica raznovrstnih kolačkov, tortic, potičk, keksov, krem, zavitkov… vse to koraka proti meni in jaz se jim ne morem odpreti… usta polna sline…. Gnjampck….
Bolje tek v naravi, kot preveč teka za mizo.
Sladko mamilo
Sprašujem se, kaj se dogaja z mojo zdravo tekaško naravnanostjo, doslednostjo in vztrajnostjo v primeru slaščic? Prav tako, kot znam odgnati go. Lenobo, ko me želi odvrniti od teka, bi morala poslati k vragu tudi go. Požrešnost. A je včasih nesramna gospa močnejša. Prav začara me, obsede, hipnotizira. Coprnica! Nenadzorovano me odvleče v kuhinjo, medtem ko mi roka pograbi nož, da si odrežem nov kos, mi možgane dobesedno omrtviči… la la la …. kar ne slišim več svojega glasu.
Odrežem košček in ga z užitkom pojem. Tu bi se lahko končalo. Ampak ne! Hipnotizira me ponovno. Kot v transu spet vstanem, roka seže po nož in odreže nov košček peciva in gremo.
Hop! Pa ga ni! Medtem mi v glavi samo pridušeno nekdo nekaj prišepetava, češ nikar. Pa kar preslišim!
Tudi želodec se potuhne. Sploh mi ne sporoči, da nima več prostora. Ne!
”Požri vse, da boš imela enkrat dovolj!” in grem še po enega.
Pogled v pekač s kolačem je grozljiv.
”Da te ni sram!” potem kriči Slaba vest.
“Kaj se sedaj oglasaš?! Kje si bila pa prej! Po toči zvoniti je prepozno!” Vase sem spravila za tri maratone kalorij! In to v eni uri! Si predstavljate kakšna bi bila, če ne bi tekla? Omara, meh, kot tiste 300-kg Američanke, ki jih morajo dvigniti z bagrom ali pa se pod njimi podre strop hiše (živijo oz. ležijo ali bolje ŽREJO v prvem nadstropju – v pritličju ni prostora, ker sicer nihče ne more mimo).
Vsakega malo.
Požrešnost je nemarna beseda.
Požrežnost (Gula)! Peti od sedmih smrtnih (naglavnih) grehov po stari razvrstitvi v krščanstvu, ki pomenijo pogubo, če se v njih vztraja in se ne pokesa.
No, jaz se redno kesam. Takoj, ko pojem. Nato me žre me slaba vest, žre in žre in žre dokler od žalosti ne pojem še zadnjega koščka. Da bo mir.
Požrešnost in pohlep! Vse okoli nas je je polno! Še, še, še … Nikoli dovolj! Žrejo, grebejo, kradejo, lažejo…. pa ne le tortic in slaščic ! Žrejo lastno vrsto, raso, soljudi, narod! Žrejo lastna podjetja, državo! Žrejo sami sebe! Bi jim bila rada podobna? Mar je vse to vredno?
Osebki o katerih govorim, pa ne znajo nehati! Nikoli nimajo dovolj! Ničesar! Moči, stvari, denarja!
Ko enkrat začneš, pravijo, prideš na okus in ne moreš več nehati. Zasvojenost!
Nočem jim biti podobna! Niti malo!
Čimprej se moram spraviti v svoj “filling”. In to nikoli ni enostavno. Doseči tisti “filling”, ko mi nepravi glas v glavi ne more nič.
Dovolje je bilo. Oddahnimo si. Zaprite oči!
Skupaj si zamislimo, da tečemo lahkotno … a hitro. V želodcu nas nič ne tišči … čokolada nas ne mami. Čutimo moč, odriv je močan. Čutite veter na obrazu?
Letimo! Ne le tečemo. Letimo! Če ne tečemo, hodimo. Navkreber! Če ne gre navkreber pa naravnost. Samo ven v naravo pojdimo, ven v gibanje.
Naj prepolni krožniki ne bodo krivci zaradi katerih bomo izgubili tisti dober občutek moči v telesu in prav posebnemu tekaškemu užitku? Ni vredno.
Ne bom več, pa pika!
Gula! Adijo!
7 smrtnih grehov – SALIGIA
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Puščam si brke. Od 1. novembra 2016 dalje. Še vedno pa mi poganja samo puh. Pa pustimo hec ob strani čeprav na humor predvsem v tem času koronaviruzacije in kovidomanije ne smemo pozabiti. Predvsem pa ne smemo pozabiti na dejstvo, da rak ostaja. Zato naj vam epidemija ne služi za izgovor, da ne obiščete zdravnika.
Movember – največja nevarnost za zdravje moških je RAK PROSTATE.
Od kje ti brki? Naj na tem mestu omenim najbolj prodorno ekipo v Sloveniji za ozaveščanje raka na prostati: to so neumorni organizatorji Movember teka – Pulzšport. Vsako leto novembra – tokrat bo to 30. november 2020. Brez startnine. Prostovoljni prispevki pa so vsako leto namenjeni za razvoj in raziskave raka prostate.
Zakaj movember tek ? Zakaj najbolj brkati tek? Poanta tega teka ni afnarija z brki na obrazih. Kdo bo imel večje, boljše, bolj košate. Zadeva je prekleto resna in resnično se je potrebno zresniti.
Namen tega članka je ozavestiti pretežno moške prebivalce naše deželice za skrb za zdravje. Kajti, če sami ne boste skrbeli zase, nihče ne bo. In prav gotovo ne naše zdravstvo.
Pravzaprav je vse kar imate: VAŠA ODGOVORNOST DO SAMEGA SEBE in MOVEMBER TEK!
Slovenski moški ste namreč še prav posebej ogroženi. Brez pravega varstva za svoje zdravje. Naše zdravstvo prav na področju UROLOGIJE ne deluje dobro. Niti približno ne dobro. To vemo vsi.
Zato ste, dragi moški, v hudi nevarnosti!
Fantje! Se zavedate, da ste brez varovalnega programa kot ga imamo ženske za raka dojk (DORA), raka na materničnem vratu ali kot ga imamo vsi skupaj za črevesnega raka (SVIT)?
Moški ste tukaj čisto prezrti! Zakaj to dopuščate?
Zdravje je največja vrednota. Tako radi ste glavni, pomembni, borci, levi, lovci, močni, pametni. Ponosni, da “nosite hlače”. Ne dovolite svojim možganom, ki so tozadevno tako različni od ženskih, da se za “zdravje” – svoje zdravje, ne upate postaviti zase. Ste se udeležili kakšnega protesta? Od vseh v zadnjem času bi bil najbolj pomemben ravno ta: zahtevati program za zaščito zdravja moških!
Obstajata dva glavna hormonska raka. Moški in ženski. In oba hormonska raka – torej ženski (rak na prsih) in moški (rak prostate) morata biti obravnavana – enakopravno!
Ni mi všeč, da smo nekje ženske bolj enakopravne kot moški. In tukaj smo. In to ni prav in ni pošteno! To je potrebno spremeniti.
Vsak izmed nas, ki tole bere, lahko na svoj način prispeva, da se stvari spremenijo na bolje. Moški s samopregledovanjem in rednim obiskovanjem zdravnika, ženske z opozarjanjem naših moških in vsi skupaj s čim večjo informiranostjo o naravi bolezni.
In za kaj gre?
Gre za nekaj grdega. Potuhnjenega. Skritega. Smrtno nevarnega! Kajti, ko opazite simptome, je morda že prepozno. Gotovo pa je pot do ozdravitve veliko daljša in težja.
In kaj narediti?
Vsak odrasel moški mora v vsakem trenutku, brez trohice razmišljanja, vedeti točno vrednost svoje PSA! Kot mularija poštevanko! In če ste moški in ne veste kaj sploh je PSA vas lahko samo vprašam: »Kaj za božjo voljo je z vami narobe?!«
Vaša vrednost PSA je vaše življenje! Samo to morate vedeti. In ta podatek vam lahko reši življenje.
In ne nasedajte informacijam, da je rak prostate počasen rak in da je rak prostate – rak starejših.
Bla, bla, bla … Ni res! Celo zelo ni res ! Že leta to ni več res!
Rak prostate je vedno bolj agresiven in napada vedno mlajše moške, kar dokazujejo najnovejše raziskave.
Kaj še lahko naredite?
Zahtevajte rektalni pregled in odvzem krvi za kontrolo PSA vsako leto po svojem 40 letu in od svojega 45 leta naprej vsakega pol leta! Redno! Brez izjeme! Če se imate radi. In če imate radi svoje drage!
In ne pustite se odgnati svojim zdravnikom, češ, ste premladi. Ker že po štiridesetem letu to več niste! Vsak osebni zdravnik, bi moral redno pregledati vsakega svojega pacienta vsaj enkrat letno rektalno ter mu pregledati krvno sliko in s tem PSA. In tisti zdravnik, ki se s tem ne strinja, zame ni zdravnik.
In če se vaš zdravnik še kar ne bo dal ga zamenjajte! Ker vas ni vreden!
In namesto piva in čevapčičev, si sami plačajte laboratorijsko preiskavo. Skoraj zastonj je! Ali pa kupite test v lekarni.
In zmigajte se. Rekreirajte se. S tem boste ubili stres, ki je tudi sokrivec za nastanek raka prostate.
»Kolk maš PSA?« Tako se pozdravljajo pravi moški!
Koliko od vas je v zadnjem času opazilo kakršenkoli članek o tej tematiki? Verjamem, da nobeden. Ker jih praktično ni. Piše se le še o novem korona virusu, Covidu, Koroni, ukrepih, protestih in maskah.
Še ne toliko časa nazaj pa je bila prava eksplozija člankov po časopisih (Delo, Dnevnik …) in raznih spletnih straneh? UROLOGIJA… UKC LJUBLJANA… RAK PROSTATE …ČAKALNE VRSTE…
Katastrofa je bila že tedaj. Se spomnite odisejade investicije za UKC Ljubljana izpred samo treh let – robot De Vinci. Bolniki z visoko-rizičnim rakom ali celo z napredovanim rakom prostate so že takrat čakali na operacijo eno leto in dlje! Kaj bo šele sedaj.
Je torej kaj čudnega, da je vedno več bolnikov z napredovanim rakom? Saj ne more biti drugače! Eno leto ljudje božji! V enem letu se lahko zgodi veliko. Preveč!
Si sploh lahko predstavljamo, kako se počuti ob tem bolnik? S »tistim« v sebi ? Ko bi se moralo zdravljenje začeti TAKOJ (kot npr. za nekatere druge vrste raka) in ne čakati na neznani čas tam nekje čez leto dni … bog si ga vedi kdaj. In potem še neskončno in nenormalno dolgo čakanje na izvide.
Pa obsevalni aparat v Mariboru, ki je deloval » v prazno« več let. Paciente iz štajerske in prekmurja ter prlekije pa so vozili na obsevanje v Ljubljano. Je to normalno? In zakaj? So vrednote civilizacije res tako na dnu?
Tega ne pišem zato, da bi očrnila naše zdravstvo. Samo dejstva navajam vezana na bolezni moških. Želim namreč, da moška populacija postane bolj odgovorna do lastnega zdravja.
Hudo je zboleti za rakom. In še posebej hudo je zboleti za rakom prostate. V Sloveniji!
Zato se moramo dobro poučiti o tem, kaj lahko naredimo, da se nam zadeva »ne zgodi« in če se nam že zgodi, da se zgodi »čim kasneje« in v »čim blažji obliki«? Marsikaj. Od sprememb v širši družbi do sprememb v nas samih. Z rednimi pregledi svoje vrednosti PSA bomo naredili ogromno. S tem bomo pridobili na času. Čakalne vrste so namreč nenormalno dolge. Predolge.
Spremembe v družbi
Moški rabite svoj varovalni zdravstveni program za raka prostate! In to moramo doseči čimprej. Ljudje se moramo kar najbolj množično udeležiti dogodka MOVEMBER TEK v Ljubljani, da pomagamo moškim. Ne le do zdravja ampak tudi do izgubljene emancipacije!
Spremembe v naši miselnosti
Vsak posameznik se mora dobro informirati o bolezni in se testirati. Saj veste. Za vsak slučaj. Da bomo mirni vsi skupaj. Sranje se ne dogaja vedno samo drugim. Nekoč se lahko zgodi tudi nam.
Rak prostate
Ne bom pisala o samem raku. O raku prostate boste na spletu našli dovolj informacij. Navedla bom le nekaj glavnih stvari, na katere morate biti pozorni in katere v teh člankih lahko spregledate.
Simptomi
V zdravniških in medicinskih člankih boste našli nanizanih kar neka alinej, po katerih naj bi prepoznali raka prostate in sicer od pogostejšega uriniranja, prekinjenega curka, krvi v urinu in spermi, težav z erekcijo in podobno.
To je lahko zavajajoče. Odkljukali boste alinejo za alinejo, ker teh težav nimate in se oddahnili:«Uf! Hvala bogu! Tega nimam jaz!«
Pa si res lahko oddahnete?
Resnica v večini primerov je žal takšna, da ob zgodnji obliki raka oz. na samem začetku praktično nimate prav nobenih simptomov. Vse je v redu. Pa vendar, bi bilo pametno raka »ujeti« takrat, preden ostane očiten in vam že povzroča težave.
Kako?
Spremembe so razvidne namreč le v krvi. Edini pokazatelj je antigen PSA (prostatični specifični antigen) pa še v tem primeru odkrijejo zdravniki samo od 70 – 80 % rakastih obolenj.
Torej hodimo po resnično tankem ledu.
Zato je še kako smiselno, da se tej bolezni upremo »z vsemi štirimi«. Vsi skupaj. Moški in ženske.
Faktorji ogroženosti za raka prostate po priznanem strokovnjaku dr. Bobu Arnotu so: STAROST, RASA in DRUŽINSKA ANAMNEZA
Starost
Že leta velja rak prostate za obolenje, katero z leti skokovito narašča in je tako starost največji dejavnik.
Raziskave v zadnjih 25 letih so pokazale, da za rakom prostate zbolevajo vedno mlajši moški. Če so pred leti zbolevali moški pri svojih 70-ih leti, danes zbolevajo že dosti prej. Žal je rak pri mlajših moških tudi invazivnejši, saj se pri mlajših osebah rakaste celice hitreje delijo.
Rasa
V svetovnem merilu pomemben dejavnik predstavlja tudi rasa. Tako so najmanj ogroženi Kitajci, južni in severni Evropejci pa s(m)o takoj za moškimi afriškega porekla, kateri so najbolj ogroženi.
Dednost
Družinska anamneza oz. dednost raka je visoka. Rak prostate je, kot so ugotovili strokovnjaki, tiste vrste rak, ki je deden. Žal je tudi to eden od močnejših dejavnikov, na katerega kot posamezniki nimamo vpliva. Če imamo tak deden zapis, je pač tu. Sistem dedovanja genskega zapisa pa je naravnost grozljiv in sicer gre takole:
najvišja je ogroženost, če je za to boleznijo zbolel bližnji sorodnik npr. oče, brat ali sin. Če je moškemu zbolel za rakom prostate oče je verjetnost, da zboli tudi sam –dvakrat večja. Če pa je zbolel brat je možnost celo petkrat večja. Prav tako ste bolj ogroženi, če je za to boleznijo zbolelo več sorodnikov. Če sta torej dva ali več svojcev obolela za rakom prostate, se verjetnost za razvoj raka poveča za štiri- do desetkrat.
Zato je pomembno, da o tej bolezni obvestite svoje sorodnike, da ne molčite ter da jih opozorite in opozarjate na redne preglede tudi in predvsem – tiste mlajše. Naj nikar nikdar ne pozabijo! Na prvi pregled pred 40 letom, pa čeprav zdravniki pravijo in usmerjajo drugače. Mislimo z lastno glavo.
Nekatere raziskave nakazujejo tudi na možnost povezave obolevnosti žensk za rakom na prsih. Če je zbolela za rakom na prsih ženska sorodnica, to lahko predstavlja zmerno možnost, da za boleznijo rak prostate zboli njen moški sorodnik. In obratno. Ne pozabimo. Oba raka sta hormonska.
Previdno torej!
Razveseljujoče je, da kljub vsem tem številkam in statistikam navkljub, zboli zaradi »dednosti« samo 9% vseh bolnikov z rakom prostate!
Vendar ponovno POZOR!
Grozljivo je dejstvo, da predstavljajo geni resno ogroženost za tiste moške, ki so mlajši od 55 let!
Kaj lahko naredimo?
Testirajte se! Obiščite osebnega zdravnika!
In naredimo še korak več!
Na svoj dedni zapis, katerega smo podedovali torej nimamo vpliva. Lahko pa vplivamo na naše potomce.
Kako?
Z bolj zdravim slogom življenja (gibanje, zdrava prehrana, prevrednotenje osebnostnega sistema) bo naše telo bolj zdravo in s tem bo naš genski zapis, ki ga bomo prenesli na zanamce, kvalitetnejši. Sicer pa vsako leto obvezno na MOVEMBER TEK. Tek sam po sebi radosti.
Še enkrat torej:
Obiščite osebnega zdravnika! Za to ne potrebujete urologa, katerih je po trditvah strokovnjakov katastrofalno premalo v Sloveniji. Naročite se pri svojem zdravniku in: »Zahtevajte odvzem krvi za kontrolo PSA in rektalni pregled prostate takoj! Enako pa nato vsako leto po dopolnjenem 40. letu in vsakega pol leta od svojega 45 leta naprej ! Redno! Brez izjem!«
Bodite pravi moški in imejte odgovor na dlani.
Kolikšen je tvoj PSA?
Viri:
dr. Bob Arnot, Prostata in zdravilna moč prehrane. NUK, 2000
dr. T. Colin Campbell in T. M. Campbell II, dr. med, Kitajska študija. SITIS Maribor, 2016
The “New” Prostate Cancer Infolink,: rakhttps://prostatecancerinfolink.net/
Kako ohraniti tekaško kondicijo ter si istočasno privoščiti tekaški počitek preko zime je vprašanje, ki si ga zastavlja večina tekačev ob koncu sezone.
Sprašujemo se, kolikšna je tista prava mera tekaškega počitka, da kondicijo preko zime obdržim na zadovoljivi ravni in istočasno telesu in duši omogočim, da se na nek način odpočijeta. In seveda, kakšen naj bo ta počitek. Kaj sploh je tekaški počitek?
Tekači smo si med seboj različni. Sposobnosti tekaškega telesa se spreminjajo tudi z leti. Zato se moramo vedno osredotočiti predvsem nase. Kakšna je naša splošna fizična pripravljenost, kakšno je naše zdravje, starost, so prisotne kakšne poškodbe? Kako se počutite po zadnjem pretečenem maratonu? Naj dodam, da se jaz počutim slabo predvsem zato, ker ga že tri leta sploh nisem pretekla. Oh, kako pogrešam tisti občutek sreče in navdušenja od katerega živim vsako leto še vsaj tri mesece.
Popoln tekaški počitek brez vsake rekreacije po maratonu je dolg od enega do petih dni v primeru, da na tekmi ne stakneš kakšne posebne poškodbe. Sledi lažja oblika rekreacije kot je plavanje, ravninsko kolesarjenje, hoja v hribe in telovadba. Tekaški počitek namreč lahko predstavlja tudi kakšna druga športna aktivnost.
Utrujenost po maratonu nekako izzveni v treh tednih. V tem času naj bi se telo v precejšnji meri odpočilo, vezi in mišice opomogle in mikro poškodbe pozdravile. Sicer pa staro pravilo velja: kolikor kilometrov je dolga tekma, tako dolgo naj bi trajal tekaški počitek. 42 dni torej. Kar pa seveda ne pomeni, da ves ta čas ne smeš popolnoma nič teči. Lahkoten tek v krajših razdaljah in nižji inteziviteti je dovoljen, če ste ostali brez poškodb in ste sicer zdravi.
Za ohranitev splošne telesne kondicije preko zime je pogoj telesna aktivnost in seveda: tekaške kondicije brez teka ni. Je pa teka preko zime manj saj so tudi pogoji v tem času leta drugačni. Narava nas zna prisiliti k počitku, smiselno jo je poslušati, saj smo del nje.
Novembra ne maram, je znanilec turobnih sivih dni. Depresiven je s svojimi vedno krajšimi dnevi navadno odetimi v meglo, pršeč dež, oblake in smrdljivi zrak. Srečnežem izven večjih mest je glede slednjega prizaneseno. Bodite veseli!
December je že bolj optimističen, konec meseca se bodo začeli dnevi ponovno daljšati. Poleg tega je to mesec pričakovanj, lepih želja, praznovanj in veselja. Da bi le bilo tako za vse! Mesta in naši domovi so praznično okrašeni.
Lepo bi bilo napisati, kako se lahko odpravimo v bližnjo telovadnico ali se pridružimo kakšni vadbeni skupini. Žal ne gre. Zagodel nam jo je novi korona virus. Vadbe v zaprtih prostorih niso mogoče. Marsikomu to predstavlja velik problem.
Predlagam, da to situacijo vzamete kot izziv: vadbo lahko izvajate sami doma in istočasno vadite: moč volje! Na razpolago so razni spletni programi. Tudi preko spleta lahko na nek način vadite v skupini – in hkrati na daljavo.
Sama se tega ne poslužujem. Skušam telovaditi doma, vsakodnevne vaje za hrbtenico, ki so sestavljene prav zame ter dvakrat na teden “vaje za moč”. Nikoli nisem bila telovadna navdušenka. Samo tekaška. To pa ni ravno optimalno, tudi za tekaško pripravljenost ne. Baje. Meni trenutno tako kot je kar odgovarja. Vikend pa imam rezerviran za naše prelepe hribe. Letos sem si jih pošteno privoščila. Opažam, da tek vedno pogosteje ostaja v ozadju. Se bom odkupila spomladi.
Ampak kljub temu še vedno tečem. Le da se je moja tekaška rutina precej spremenila. Če sem včasih tekla dolge teke med vikendi in med tednom z lučko na glavi, tega enostavno ne počnem več.
Kot tekač sem se spremenila.
Tečem samo čez teden in ker je dan krajši sem si omislila direkten tek iz službe preko gozda domov. Lokacija mi to dopušča. Iskreno vam povem, da je to res odlično. Po drugi strani pa je to veliko premalo teka, če bi želeli preteči maraton v začetku prihodnjega leta.
Mislim, da je to za maratonca kar dober tekaški počitek, ki pa nikakor ne sme trajati predolgo v novo leto.
Past tekaškega počitka
Tek je aktivnost s katero lahko porabimo veliko kalorij. Z zmanjšanim obsegom teka ter tekaškim počitkom pa bi morali omejiti oziroma zmanjšati tudi vnos kalorij. S hladnejšim vremenom ter božično novoletnimi prazniki, katere spremljajo praznovanja za obloženimi mizami, pa je to prava umetnost in za mnoge velik problem.
Posledice so namreč kmalu vidne na tehtnici.
Pri meni so vidne že vsaj tri leta. Tri leta namreč tečem manj, občasno celo nisem zaradi zdravstvenih težav. In zanimivo: brez teka se veliko težje odpovem sladicam in ogljikovim hidratom, kar je moj največji problem. Pa čeprav so to “zdrave” sladice.
Ne razumem, zakaj se tudi pri tej zadevi ne uspem prepričati na način, kot se znam pri teku.
Če se mi namreč ne da v superge, ker je zunaj dež, led, mraz in megla, doma pa zakurjen kamin, sveže pečen kolač ali kakšna druga dobrota, se v 99% uspem zbrcati ven. Včasih je res hudo, dokler nisem zunaj. Potem je super. In ko se vrnem je še bolje. Zakurjen kamin je še bolj vabljiv, kolač tekne in počutim se vsaj 100% bolje, kot če bi se pustila zavesti ge. Lenobi. Pa vendar bi bilo bolje, da bi pustila pri miru tudi kolač, saj gotovo vsebuje vsaj približno toliko kalorij, kot sem jih porabila na teku. Si predstavljate kaj se zgodi, če se pustimo zavesti obema razvadama?
Recept za tek v še tako slabem vremenu imam čisto preprost. Ne mislim na to, da se mi ne ljubi na tek! Ne razmišljam negativno o mrazu, ledu, dežju, megli.… Takšne nesramne misli ignoriram in jih odločno preglasim z obratnimi. Svež in hladen zrak je odličen, zbudi te, predrami. Poživi! Težje razmere za tek so nekaj najboljšega, kar se ti lahko zgodi! Tak trening oziroma tekaško doživetje te zbudi v življenje in ko je čas, pomaga premagati najtežje tekaške in predvsem maratonske kilometre.
Podobno bi se morala torej počutiti potem, ko ne bi pojedla cele škatle piškotov, peciva, čokolade. Tu se pa ne znam prepričati dovolj učinkovito. Želodec poln sladkorja in lima tega ne more prebaviti brez posledic, ki se kažejo kot slabo počutje, napihnjenost. Zakaj torej?
Vsem skupaj želim, da prebijemo ta čas s čim manj škode na račun našega zdravja in izgubljene tekaške kondicije. Ter brez dodatnih kilogramov.
PS: vzamem nazaj tisto o čokoladi. Po čokoladi se ne morem počutiti slabo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Spet nabiram kilometre. Sem v fazi izpred dvajsetih let, ko se mi je zdelo preteči sedemnajst kilometrov grozno daleč. No. Prosim. Prejšnji teden osemnajst, kar spada pod daljinca. In ker tokrat ne bom pretiravala in prehitevala dogodkov sledi naslednji daljinec, ki bo dolg približno 20 kilometrov, prihodnji teden. Pretiravanje za tekača po 50+ ne samo, da ni v modi, tudi pametno ni.
Danes pa moram resno premisliti in narediti plan glede moke za potico in predvsem bi bilo pametno narediti kaj z mojo hitrostjo. Tekaško. Ki je daleč od tega. Ampak po vseh tekaških zakonitostih potrebujem moč. Torej danes naredim 200-metrske intervalčke v klanec, šest ponovitev in spečem potico. Dovolj bo za začetek.
Ogrevanje je ravno pravšnja dolžina, da pritečem do želenega hribčka. Malce nostalgično pomislim na starega Garmina, revež je crknil v vodi. Imel je več funkcij, ampak vse je v glavi. Pred klancem se umirim, zadiham in pričnem teči sprva počasi in nato vedno hitreje v hrib. No, vsaj trudila sem se, da bi šla vedno hitreje v hrib. V resnici je zadeva izgledala podobno, kot bi z avtom v leru pritiskal na gas. Veliko hrupa in nič efekta. Hropla in puhala ter pihala sem proti koncu klanca, kjer me je odrešila ravnina.
Uf! Jajc. Pogledam okoli, pogledam za seboj, nikjer nikogar in grdo pljunem tisto čudno sluzasto belo slino. Saj veste. Nabere se od napora. Upam, da mi kakšen vladni uslužbenec ne bo napisal kazni.
Če med slino plavajo “Koronce” jim itak ne bo luštno. Spekle se bodo na vročem asfaltu, packe!
Sproščujoče stečem nazaj dol po bregu, utrip umirim, nadiham se. In ponovim še petkrat. Vsakič je bilo lažje. Rada bi verjela, da zato, ker se tako hitro izboljšujem pod pretvezo “mišice imajo spomin”. Vendar se imam na sumu, da predvsem zato, ker sem se vsako naslednjo ponovitev premalo borila, trudila. Ampak res nisem mogla dihat. Verjetno še vedno kaj cveti.
Cveti. Celo leto kaj cveti. Če ne drugega pa prah pod posteljo.
V bistvu sem grozna. Med zadnjo ponovitvijo se zalotim, kako mi iz malih možganov v zavest polzi trapasta misel, da med “korona situacijo” ni pametno preveč izmučiti svoje telo. Ker telo potrebuje moč za boj proti morebitnemu virusu. Hudobcu Covidu-19. Traparija! Kako pa naj drugače telo pridobi moč in imunsko odpornost kot z gibanjem na svežem zraku?
Prav vesela sem, kot je šest ponovitev konec. Prihodnjič jih naredim osem.
Glavni trening je za menoj, jaz pa malce v precepu po kateri poti proti domu. Ob avtocesti me moti hrup, po asfaltu me moti asfalt in korak me kar odnese proti gozdu gor v hrib. Sicer se že rahlo mrači ampak saj nimam daleč. To bo tak prijeten gozdno mehkoben in podplatom prijazen iztek.
Kadar človek teče v hrib ima precej zožen pogled na okolico. Na glavi imam še kapo s šiltom, ki stvar še poslabša. Prši namreč malček izpod neba. Zelenje se je od zadnjič tako razbohotilo, da je resnično temno v gozdu. Idealno za poleti, ko bo vročina.
Gozdna potka je blatna, drevesne korenine grdo drsijo in čof skočim še v blatno lužo s čimer moje skoraj nove superge grdo spremenijo barvo. Iz sivo roza so se spremenile v barvo čokoladno lešnikove file za potico.
Občasno prav obožujem sproščeni tek, ko tečeš kar tako, brez začrtane trase, tempa. Tam naprej se nekaj sveti, zavijem iz poti ven in pritečem na trato, ki jo prepoznam iz čisto druge perspektive.
Vrnem se na pot in tečem gor, proti vrhu. Kdo bi si mislil, da imam praktično pred nosom tak perfekten poligon? Ustavim se pred velikanskim blatom. Izgleda kot živo blato in skušam ugotoviti kje bi ga bilo najbolj pametno preskočiti ali zaobiti.
Nenadoma od zadaj iz svoje desne strani zaslišim čuden trušče, topot. Otrpnem in obstanem. Takrat izza grmovja zagledam ogromno glavo. Rjavo glavo. Ta glava potuje z velikansko hitrostjo na ogromnem trupu. Zdivja mimo mene. S kančkom očesa me ošvrkne. Zmrznem. Skoraj se pokakam.
Nisem videla še take živali. Brez skrbi, medveda bi spoznala. Ampak ni bil, ker medved nima kopit. To bitje pa je prikopitljalo in strašno hitro tudi odkopitljalo na kopitih.
Žival je izgledala kot gromozansko velik gams brez rogovja. In sivo temno rjave barve. Z rahlo sivimi zaplatami. Se komu sanja kaj bi to lahko bilo? Srn in srnjakov je v tem gozdu ogromno. Ampak kako bi kozorog in to brez rogov zašel v gozd nad Podutikom, točneje malo pod Klobukom ali Straškim vrhom? Ne vem. Res ne vem.
Ne, ne. Ni bila ta. Slika je zgolj simbolična 😉
Kakorkoli. Stečem. Hitreje stečem kar za njim, ki ga nikjer več ni. Priznam, da sem se ustrašila ampak strah je zamenjalo navdušenje.
Kako lepo, kako super, joj, kaj sem videla!
Tečem naprej gor, držati se moram desno, da me ne ulovi noč. Pot se razširi in že tečem ob potočku, ki je precej poln mimo našega “zvončkastega” področja in naprej po poti nad kmetijo nazaj v gozd.
Vidljivost je slaba, pomembna je varnost, zato tečem kar po lužah in kmalu se spet prikaže prvotna barva mojih superg. Tečem precej hitro. Za vsak slučaj. Da me ne ulovi tisti skrivnostni kopitljavec.
Še spust po klančku navzdol proti naselju, proti asfaltni cesti, kjer stečem s tako lahkoto, kot bi danes sploh še ne tekla. Pa še občutek varnosti me prevzame.
Sedaj vem. Najbolje, da jutri kupim drugo moko in se potrudim, da spečem še eno potico, ki bo vsaj približno bolj mehka. Tisto “poleno”, ki mi ga je uspelo speči iz mešanice ržene in polnozrnate pirine moke prav gotovo ne bo navdušilo sobotnih gostov na rojstnodnevnem pikniku.
Ampak – kaj naj naredim s torto? Mogoče izvem jutri na tempo teku.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Štartala sem kar od doma naprej proti hribu. Včasih sem tja gor hodila, danes pa le na tistih najbolj strmih odsekih. Gozd. Gozdne potke. Lepo je. Mehka podlaga. Prav uživam.
Na PST me zadnja leta ne vleče, preveč je gneče. V teh pandemijskih časih pa še toliko manj. Ukrepi o omejevanju druženja se me tukaj ne dotaknejo. Od nekdaj rada tečem sama ali v družbi meni posebno ljubih oseb.
Sprva je breg kar strm ampak skušam vztrajati do markirane tekaške poti, kjer se tudi prične položnejša pot. Včasih smo hodili do vrha, se tam ogreli in stekli. Tekla sem zadnja in nikakor si nisem mogla zapomniti poti. Strašno zakomplicirano se mi je zdelo in vse potke so bile videti enake. Še danes se včasih izgubim.
Lepo je teči v tem zelenju, svetlo zeleno listje, zelena podrast, ozka pot. Kar kičasto je.
V tistem se zavem, da tečem povsem normalno. Nič me ne boli. Tudi odrivam se pravilno, prsti sodelujejo. Tečem okoli Klobuka nad Podutikom. Ne srečam skoraj nikogar. Prav čarobno je!
Pa vendar je več ljudi kot navadno. Ko jih zaslišim, stečem na prvo potko stran od njih, naj ostane tako, da bom sama. Kot nekoč, v času brez korone. Pa še vladnemu dekretu bom ugodila.
Tečem po Fricovih stopinjah. Tu je tekel s svojimi prijatelji, treniral za tek trojk ali pa so tekli kar tako iz čistega veselja.
Čudni časi so. Kot bi se znašli v znanstveno fantastičnem filmu. Nevaren virus, smrtonosna bolezen. Vendar je videti, da je Sloveniji uspelo preprečiti najstrašnejši scenarij, ki se je odvijal v Italiji kjer je umrlo na stotine ljudi vsak dan. Lahko smo zadovoljni.
Sem pri oznaki, kjer so fantje zavili navzgor v klanec na Straški vrh (mislim, da takrat sploh niso vedeli, da tečejo nanj) jaz pa danes, kot največkrat tudi že takrat, tečem naprej, navzdol in potem navzgor v desno in obkrožim vrh Klobuka. Spominjam se dela poti, ki se rahlo dviguje in kako težko mi je bilo to včasih preteči. Tudi danes je bil vzpon, ampak mi je kar šlo, nisem se mučila tako zelo kot včasih. Tečem mimo Lovske koče navzdol in v desno. Ozek, strmo vsekan kolovoz, rekla sem mu “ror”, kjer sem izvedla svoj nepozabni levlji skok s pristankom na kolenih in kasnejši ožji del, kjer smo se navadno srečali s konji. Danes jih ni.
Ne vem kaj se je zgodilo s konji kot ne vem, kaj se točno dogaja nam. Zdi se, kot bi vse to ne moglo biti res. Si je nekdo vse skupaj izmislil in nas potegnil za nos? Ampak dejstvo je, da smo v nekakšni vojni z virusom. Dejstvo je, da imamo vojne dobičkarje. Male in velike. Vedno so bili in vedno bodo. Povsem nesprejemljivo pa je, kadar so te osebe izvoljene s strani ljudstva in da na račun tega istega ljudstva in svoje države, kateri so prisegli lojalnost, izkoriščajo izredne razmere, da nasitijo svoj primitivni pohlep po denarju, moči, oblasti. In to celo v tako zelo resni situaciji kot je pandemija in so na kocki življenja državljanov.
Kot hijene.
Kmalu sledi ovinek močno v levo in že tečem navzdol proti travniku. Včasih na moji levi ni bilo mlake. Spremenilo se je. Zdi se, da le to. V resnici se je spremenilo veliko več. In še več se bo.
Lepo je teči ob obronku gozda, opazovati drevje, travo, naravo. Pazim na svoj tekaški korak in sem presrečna, ker tečem kot včasih. Sploh ne čutim tistih treh vijakov v nogi. Že sem pri Piknik placu in tečem ob potočku najprej navzgor, ga preskočim ter ob njem spet nazaj vse do jase, kjer rastejo zvončki. Hčerki sta jih tu velikokrat nabirali s staro mamo. Celo morje jih je. In žafrana.
Sledim rdeči markaciji , preverjam traso, določeni deli so nespremenjeni in drugi povsem neprepoznavni. Ampak iz superg se vse vidi drugače. Najdem pot, tečem po čarobni gozdni poti, v senci, nad kmetijo. Kar prekmalu moram odviti ven na sonce, na travnik in po potki nazaj na cesto. Ampak saj imam samo še 500 metrov do doma.
Pred hišo se ustavim tako zelo zadovoljna. Lep tek je za menoj. Konjev sicer ni bilo, ampak tudi hijen ni bilo videti. Pa še dobro mi je šlo. Teki po Šentviškem hribu so se mi očitno obrestovali. Lažje spet tečem in čutim spet malček tiste tekaške moči.
Vem, da bo vse v redu. Vseeno bom zvečer pogledala dnevnik. Zgodb in teorij zarote je toliko, da je že smešno. In če so že konji pobegnili, še vedno lahko sedem na kolo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Včasih, ampak res samo včasih se mi še zgodi, da se mi enostavno ne ljubi obuti superg. Predvsem pozimi, ko so krajši dnevi. Vlaga, mraz, megla. Luže, plundra. Mokre superge. Na pol zmrznjen obraz. In težja tekaška oblačila. Zaprte pipe na pokopališčih ter vodnjakih. Klavrno. Človeka resnično mine.
Okoli ničle in gosta, temno siva megla. Tako je bilo zunaj, tisto nedeljo. Ko se mi ni in ni dalo. Nikamor.
Da sem premaknila rit se imam zahvaliti izključno svojemu zavedanju, kako klavrn občutek bi šele imela, če bi obsedela notri, na toplem. Navkljub obljubi, ki sem si jo dala. Da tisto nedeljo odtečem en daljši tek. Ne glede na vreme. Ta nedelja je bila namreč edina opcija za izvedbo daljšega teka.
Prežemal me je že znan, slab občutek, ki ga imamo tekači po daljši odsotnosti gibanja v naravi. Okornost, nekakšna napihnjenost v telesu ter zabuhlost v glavi. Tisti čuden pritisk zadaj za očmi. Ki se še stopnjuje ob vsakodnevnem stresu. Izrazi pa se skozi neko nejasno tečnobo in nezavedno sitnarjenje. Kar tako. Navadno čisto brez veze.
Čudovito je, če imaš ob sebi človeka, ki to v tebi prepozna. In te ob tvoji neodločnosti in izmikanju skoku v superge na pravi način podpre. In to tako, da greš. Da ne podležeš lastnim izgovorom.
Ob vsem tem sem tisto mrkobno nedeljo nekako navlekla nase tekaške cunje. Vse možne zadeve vključno s toplejšimi nogavicami. Rokavice, trak za ušesa in kapo s šiltom. Ker ves čas nekaj leti in pada iz megle. Najraje bi si nadela še smučarska očala, ker po dolgem teku navadno dobim otečene , zabuhle oči. Od mraza. Tudi tiste malo večje za plavanje bi bile mogoče dobre. Ali pa kar potapljaška maska…
Vodo bi skoraj morala vzeti s seboj. A sem se v tisti svoji sitnobi odločila, da ne. Ne vem, zakaj. Ker je ozračje že dovolj vlažno? Ali pa bom med tekom lovila redke kapljice iz dreves ter razpršenost vlage v megli? Dehidrirati sredi Ljubljane bi bilo pa tudi skrajno nenavadno. Vedno lahko tekač zavije v kakšno gostišče, bar ali bife ter spije vodo. Če ni ravno pandemije.
Tekaški ceremonijal se nadaljuje s supergami. Obuvam tiste zoprne, zimske. Težke, trde. Ampak edine primerne za vlažno tekaško podlago. Tekla bom po blatu, lužah, plundri in deloma mokrem asfaltu.
Kolebam še med vrati… ali ne bi šla kar nazaj?
Ampak , ko so superge enkrat na nogah – kdo se bo sedaj sezuval in ponovno preoblačil? Kot kakšna velezguba?
Stojim na cesti. Podobna kupu nesreče. Nikjer nikogar. Samo jaz in sivina. Nebo podobno tlem na katerih stojim. Se postavim na glavo?
Prisilim se v ogrevanje. Nekaj poskakujem, naredim malo klavrnih vaj. Odločim se, da se bom ogrela s počasnim tekom. Imam čas …
Stečem … ali bolje … porivam se naprej. Leva noga, desna noga, leva noga, desna noga… Oh, kakšen napor!
Odtekla bom dobrih dvajset kilometrov.
Dolga bo … ampak vse mine. Tudi teh dvajset bo. Tečem na silo … nato samo še tečem. Preskakujem luže, preko polja vlečem noge iz blata. Ponovno preskakujem luže in že sem na PST. Pot spominov je prazna. Siva. Meglena. V daljavi je opaziti redkega sprehajalca.
Tečem. Tečem počasi, tečem vztrajno. Avtomatično. Direktno preko luže… superge odrešim blata, a stopala so zaenkrat še dokaj suha.
Teža in neudobje superg sta s tem upravičena.
Včasih preteče nekaj kilometrov, da se telo navadi, psiha pa vda v usodo. Včasih se prične tekaška uživancija malo kasneje.
Tudi moja se je. Tam nekje po desetem kilometru, ko sem pretekla dobro polovico svojega načrtovanega treninga, je postal tek užitek. Glava lahka, noge poskočnejše. Dober občutek.
Opazim celo, da je postala megla svetlejša. Na poti je opaziti tudi več sprehajalcev. Ter sem ter tja kakšen tekač. Redek.
Ni čudno, si mislim. In sem vesela, da sama tečem. Jaz tečem. Kljub nešteto izgovorom, ki sem si jih izmislila.
Skušam teči zavestno. Malce hitreje kot prve kilometre. Bolj pokonci. Zdi se mi, da mi gre dobro. Padla sem notri. Celo več! Zazdi se mi, da prav lepo tečem. Postanem kar nekako prevzetna, malo važna. Kot bi mi stopilo v glavo, češ, ker sem pretekla že nekaj maratonov in še več polmaratonov in krajših tekov ter nešteto uživaških tekov po gozdu, za Savo in celo po mestu, pa znam. Teči. Znam teči pravilno. Ti kilometri se morajo nekje poznati, kajne?
Takrat zaslišim nekaj za seboj.
Siva megla postane spet gostejša, poloti se me spet nekakšna tesnoba. In hrup za menoj vedno bolj izrazit.
Kot bi nekdo vlekel železno kuglo, verigo, morda gorjačo.
Postane me strah. Nevede malce pospešim. V tej megli se nič ne vidi. Nobenega problema nimam več s tekom. Nič me ne moti. Še megla ne.
Hrup neznanega izvora pa, kot da je pritrjen na moja stopala.
Hrup je izrazitejši. Kot bi se kugla, veriga ali morda celo gorjača, vlekla za menoj. Vedno hitreje.
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
Postaja zlovešče.
Hrup imam čisto za seboj. A pazi! Hrup me skuša prehiteti? Po levi.
Skušam ostati mirna, enakomerno tečem naprej in skrivaj poškilim na levo, kaj to je…
Zagledam tipa, ki teče. Nenavadnega. Za moje pojme nenavadnega. Za tisto okolje. Tisto meglo. Za tek v megli, pozimi. Po blatu, lužah, ostankih snega.
Tip teče mimo mene. Deluje grozno! Oblečen v sprehajalca. Kavbojke, trendovski čevlji, usnjena jakna z žepi polnimi kovencev, ključev, dolg redek čop mu plapola kot zastava. Ne, ni bil Vid iz TV.
Prehiti me pravilno po levi in zavije nazaj na desno stran poti, direktno pred mano. Pred moj nos! Kot bi se mu zmešalo.
Popolnoma sem pozabila na svojo tekaško melanhonijo, lenobo!
Konkretno sem morala »zabremzati superge«, ker bi tipčka dobesedno pohodila.
To mi res ni všeč.
Na cesti sovražim izsiljevanje. Ko nekdo izsili prednost. In sploh sovražim prehitevanje. Ko te nekdo prehiti in nato zapelje pred tebe in pelje naprej POČASNEJE!
To je resnično nevarno za kakšno prometno nesrečo.
Tisto nedeljo sem imela srečo. Očitno tekaško izsiljevanje se ni tragično končalo s pohojenimi supergami, poškodbo ahilove tetive ali kakšnim padcem. Ne! Ker sem upočasnila superge.
Upočasnila sem superge ampak hitrost teka mi ni odgovarjala. Pa čeprav je bil tempo še vedno hitrejši kot do tistega trenutka, se mi je enostavno za malo zdelo, da bom sedaj tekla za »tem tipom v ta kmašni obleki«. Prevzetnost!
Zavijem levo in ga prehitim. Tečem dovolj dolgo po levi strani in se počasi vrnem na desno stran poti, pred tekača. Tako se pravilno prehiteva!
Pazim na tempo. Zadovoljna, da sem mu pokazala. Temu sprehajalcu! Nekaj minut je vse v redu a potem spet zaslišim:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
Sedaj vem, da za menoj ni kakšne grozeče verige, kugle ali gorjače. Za menoj je tisti model s čopom. Tip, ki misli, da je tekač. Kdo je že dejal: ne sodi, da ti ne bo sojeno?
Hrup je spet vedno bliže. Skušam teči enakomerno. Ne želim pospeševati. Konec koncev imam do doma še kakšnih sedem kilometrov. Ne želim jih prepešačiti. Če sem odšla na tek.
Zgodba se ponovi. Tip me prehiti po levi ter se mi parkira spet direktno pred nos.
Sedaj sem pa resnično jezna.
Najraje bi mu kakšno rekla v stilu:«Ej, pazi! Štor! Ne nastavljaj se mi pred nos!«
Pa sem se zadržala. Mislim, da predvsem zato, ker sem bila že preveč zadihana.
Ampak, očitno se me je polotila nekakšna »tekaška važnost ali prevzetnost« . Povsem neupravičeno, ker res nisem kakšen poseben tekaški biser! Odločno sem tipa še enkrat prehitela. Kaj se pa gre!
Tokrat sem v hitrejšem tempu tekla dlje, da ga pustim za seboj. Dovolj daleč za seboj! Da bom imela že enkrat mir!
Slab kilometer sem ves čas skrivoma prisluškovala, kdaj spet zaslišim tisti:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
Mir sem imela dobrih pet minut. Ravno toliko, da sem si oddahnila, misleč: »Tip je crknil, pregorel … he he!« Končno sem si malo odpočila in tekla v normalnem tempu naprej.
Resno sem pričela razmišljati, da bi zavila v gostišče ob poti na kozarec vode. Tole me je malo zdelalo.
Ko spet zaslišim:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
In vedno hitreje, vedno bliže:
Hrsssss… hrs … hrsssss …hrs …
V glavi se mi je kar bliskalo, vedela sem, kristalno jasno mi je bilo, da se ne smem sprovocirati. Tekač na dolge proge se ne sme pustiti sprovocirati sotekačem in ostalim izzivalcem. Ne na tekmi, ne na treningu! Teči mora po svojih zmožnostih, po svojem planu. Po pameti!
Odločim se, da bom zrela in pametna… ko me dohiti in že prehiteva po levi strani. Ob meni je.
Možgani mi v trenutku blokirajo, zdrava pamet odpove. Noge se pričnejo vrteti hitreje. Odločim se, da grem na »izčrpavanje nasprotnika«.
Gotovo poznate to tekaško taktiko. Oceniš nasprotnika koliko časa bo zmožen teči v tvojem tempu, nato ga izčrpavaš na ocenjeni hitrosti ter na koncu elegantno prehitiš in pustiš za seboj. Pogoj pri tej taktiki je, da si vsaj približno tako dober kot nasprotnik.
Iz strani ocenim nasprotnika, da je načet. Jaz tudi. Torej bo boj. Razum mi skuša dopovedati, naj vendar ne bom otročja in bedasta. Pa spodim glas iz glave, češ, pa kaj! Tale me že ne bo prehitel.
Tempo je konkreten. Postaja vedno hujši. Izčrpavanje nasprotnika noče delovati tako kot bi si želela. Tečeva z ramo ob rami. Sprehajalec v kavbojkah, trendi čeveljcih in usnjeni šklepetajoči jakni s poskakujočim čopom las na glavi ter jaz, v popolni tekaški bojni opremi, v tekaških supergah, hlačah, nogavicah, tečeva in se boriva.
Tip pospeši in se ga držim. Drviva vsaj dobrih petsto metrov, tip ne popušča. Rahlo pospešim in se sprašujem, ali sploh lahko tečem hitreje. Tečeva. Tip sprva rahlo popusti vendar hitro pride k sebi. Še huje! Skuša me prehiteti. Teče že malce pred mano!
Besna sem! Kaj je zdaj to! Ne bo me prehitel! Napnem vse moči in tečem ob njem! Šprintam! Nič več ne gledam kam stopam. Vseeno mi je za luže, plundro, blato! Maham z rokami, se odrivam na vso moč, hropeva pa oba kot stara parna lokomotiva. Če bi prišel kdo nasproti bi ga verjetno kar pregazila.
Boj se nadaljuje, svojo hitrost naženem do skrajnosti, hitreje ne gre … jezi me, ampak ne gre! Noge in kolki, kot bi bili zarjaveli. Sploh se nočejo vrteti in premikati hitreje!
Nato se zgodi nekaj neverjetnega!
Tip dobesedno eksplodira!
Odnese ga dva metra naprej, me prehiti in teče, dvigne obe roki kot zmagovalec in nato, kako nenavadno, zavije levo ob pot in se… ustavi !
Besna sem bila kot ris. Najraje bi se ustavila in mu povedala, da je – no, saj veste kaj, in da je to moj petnajsti kilometer, njegov pa maksimalno drugi! In naj se gre solit! Lahko bi se poškodovala, ker sem pretiravala! Teči bi morala počasi. Kako bom sploh še prišla do doma? Po vseh štirih?
Odločim se za drugo taktiko. Delam se kot da ni nič in lepo naprej tečem. Tip še vedno krili z rokami v zraku kot zmagovalec in mi zmagovalno maha. Zaploskam mu in nato z roko pokažem naprej v smeri PST in skozi na silo raztegnjene ustnice v “kvazi nasmeh” zavpijem:«Bravo! Ampak cilj je na Bajerju!« in tečem dalje. Za trenutek opazim začudenje …
Tečem dalje in molim, da pridem hitro do nesrečnega ovinka, da se me ne bo videlo. V tem tempu me bo namreč pobralo.
Zadnjih pet kilometrov pretečem sprva jezna, nato hehetajoča se in na smrt žejna. V skrajno počasnem tempu ob katerem čutim čisto vse mišice.
Ne morem se načuditi lastni neumnosti, kako sem se pustila sprovocirati. In kako neumna sem še v resnici. Ker tip ni bil obut v superge in ker ni tekel v bolj všečni tekaški tehniki sem si naduto predstavljala, da pač ne more biti hitrejši. On pa ni tekač. Ne more teči hitreje od mene. Prav mi je bilo!
Včasih za sebe mislimo, da smo drugačni, boljši. Ugotovila sem, da obsojam. Sodim ljudi po zunanjosti. Izgledu. Neznanec mi je dobesedno šel na živce, ker je tekel normalno oblečen. Pa kaj mi je za božjo voljo? Saj sem to še sama pred kratkim počela! Še bolj mi je šel na živce, ker me je prehitel! Mogoče sem šla tudi jaz njemu na živce iz podobnega vzroka. Ker sem bila v popolni tekaški bojni opremi. On pa je z mano opravil, tako na ena, dva, tri, v »ta kmašnih čevljih«.
Nadutost je grda lastnost. Mar mislim, da je moja tekaška tehnika pravilna, lepa? Mislite tako vi za svojo? Pred leti sem si ogledala posnetek lastnega teka. Bil je milo rečeno: grozen. In kje piše, da danes tečem lepše? Pravilneje?
Sicer pa, čisto odkrito! Mislim, da je vsa ta tekaška filozofija in pametovanje okoli tehnike teka, treningov, opreme in ostalega napihnjena do milega konca! Večina teh stvari je puhlih, praznih, mehurčkastih. Le nekaj je tistih resničnih. Znanih od nekdaj. Položenih v naš praspomin. Instinkt! Sedmi ali osmi čut!
Včasih sem tekla drugače. Ne vem več kako, ampak gotovo drugače. Vsi ti teki, treningi, prebrana literatura je gotovo pustila posledice. Nekatere dobre, druge slabe in večinoma – v to sem prepričana – nepomembne.
Tekač je v svojem bistvu skromen. In ne nadut. In ne prevzeten. Pameten tekač ne sodi po izgledu, zunanjosti. Pameten tekač se briga zase. Za druge se briga le toliko, da jim pomaga. Če lahko in če zna. Takšna bi bila rada. In malo hitrejša…
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše. Tisto, kar pomaga meni morda ne pomaga vam. In obratno.
Tekaške poškodbe stopala kot so žulji, otiščanci, črni in poškodovani nohti so nadloga vsakega tekača, ki malo več teče. Zadeve so izredno neprijetne zato jih je bolje preprečevati kot zdraviti.
Priporočam, da ste pozorni na sledeče zadeve:
superge morajo biti za številko ali dve večji od običajne obutve, vendar nikakor ne prevelike,
model superg mora odgovarjati vaši obliki stopala in tehniki teka,
notranjost superg mora biti cela, stičišča naj bodo gladka, prav tako petni del,
za tekmo in dolge teke nikoli ne obujmo popolnoma novih nogavic ali izrabljenih,
pred tekmo in zahtevnejšim treningom si ne skrajšujte nohtov – to napravite vsaj tri dni prej,
nohti morajo biti ravno prav dolgi,
redno si odstranjujte trdo kožo z ostanki žuljev, saj se ravno na teh mestih stopala, žulji lahko ponovijo,
po vsakem treningu preverite stanje stopal in ukrepajte,
redno si delajte piling stopal z mešanico olivnega olja in soli,
priskrbite si dobrega pedikerja in ga tudi obiskujte,
na dopustu si privoščite veliko morja, naj ostanejo nohti naravni, brez laka, da se nohtnina utrdi,
če imate možnost, si privoščite bosi tek po mivki in bodite tudi drugače veliko bosi.
Vse lepo in prav, vsi vemo kaj smemo in kaj ne, pa še vedno naredimo kakšno napako.
V prejšnjem članku sem pisala o izgubi nohta zaradi mehanske poškodbe oz. nastanka žulja pod nohtom, ki povzroči počrnitev nohtnine ter kasneje izgubo le-tega. Če boste tak primerek pokazali zdravniku vam bo skoraj gotovo diagnosticiral glivice, ki so sicer zelo trdovratne vendar vsaka obarvanost nohta še ni glivična bolezen. Sicer pa se dandanes ni potrebno bati, da vam bo zdravnik sploh kaj predpisal. Če pa že, obvezno preberite kaj piše na škatlici. Nekatera zdravila za zdravljenje te nadloge in katere celo oglašujejo (tablete, kapsule) so zelo škodljiva in bolj kot za želodec primerna za smeti.
Noht, ki nam ponovno zraste je občutljivejši in veliko bolj dovzeten za razne okužbe. Zraste lahko malo obarvan, neraven in se na koncu lahko plasti. V lekarni dobimo razna mazila in tekočine za utrjevanje nohtov, kar priporočam. Ne priporočam pa lakiranja sveže poškodovanih nohtov.
Nekateri tekači si takšne nohte preventivno zaščitijo s pudrom za noge, kremo, obliži in silikonskimi kapicami za palce. Slednjih ne priporočam, ker nimam dobrih izkušenj. Predvsem je to slab občutek, ker je palec praktično hermetično zaprt v plastičen žep in ko boste zaščito sneli, bo ubogi palec dvakrat ubog saj bo koža povsem zmehčana, bela in občutljiva. Vsak človek skuša napake, ki jih je nekoč storil popraviti in se jim v prihodnje izogniti. Tudi jaz sem to poskušala potem, ko sem izgubila svoj prvi noht na palcu stopala.
Glavni krivec so bile napačne superge. Sicer vrhunske in z vsemi karakteristikami predpisanimi za tekače dolgoprogaše.
Za enega od naslednjih maratonov sem si tako omislila širši model superg in večjo številko obuvala. Ter profesionalne tekaške nogavice. Pred startom sem si stopala tudi namazala s posebno kremo.
Med tekom sem sicer delno čutila nekakšno sumljivo dogajanje, vendar tudi v sanjah nisem pomislila, da bo rezultat takšen, kot je bil. V cilj nisem pritekla s časovnim rekordom maratona pač pa z rekordnim številom žuljev. Ta rekord še drži in ga nimam namena izboljšati.
Tistim s slabim želodcem prepovedujem branje nadaljevanja!
Po raztegu sem se usedla na betonski zid, da se bom sezula. Slutila sem katastrofo v supergah. Okoli mene družina ter cel kup prijateljev in naključnih firbcev. Najprej sem si odvezala vezalke in jih razrahljala. Dober občutek. Potem sem sezula desno supergo. Uf! Bele nogavičke so bile rdeče. Postopek ponovim na levi nogi, rezultat identičen. Najraje bi pustila nogavice na nogah. »Sedaj pa vsi stran pogledat!« Večina jasno ni ubogala. Ko sem sezula nogavice je bil pogled neopisljiv.
Pozor: nazorno!
Nohta nad palcema obeh nog privzdignjena in obdana z ogromnim mehurjem polnim sokrvice. Ponekod je iz mehurja tekla krvava tekočina. Ostali prsti so bili podobno napihnjeni, nohti dvignjeni, en ali dva nohtka sta mi celo stala pokonci. Nožni prsti so izgledali popolnoma deformirani. Nisem si jih upala niti dotakniti. Izgledalo je tako grdo, da me še bolelo ni. Bruce Willis bi bil ob meni mevža. Sploh ne vem kako sem odkrevsala do avta. Končen rezultat je bilo slovo sedmih nohtov vključno s tistima na palcih. Slike namenoma ne objavljam.
Si predstavljate čudovit pogled na moja stopala čez nekaj mesecev, ko se je zadeva polegla? En del nohtov je že kar takoj manjkal, torej jih ni bilo. Drugi del nohtov je bil črn, en palec mi je delno rasel. Kako sem sanirala zadevo si preberite v prejšnjem članku.
Sanacija poškodovanih stopal po nekaj mesecih še vedno ni dobra. Vsaj 10 mesecev je potrebno, da je zadeva kolikor toliko prebavljiva, da ne izgledaš v stopala kot škrbasta coprnica. Moreče. Pozimi še gre, kaj pa poleti? Kako sem sita zaprtih sandalov, mehkih čevljev, raznovrstnih “špagaric”… In na drugi strani vabečih novih sandalov in natikačev v omari, ki jih ne morem obuti. Ker se vidijo prsti!
Na srečo kozmetična industrija dela čudeže in nam pedikerji že nekaj let tudi na nogah naredijo umetne nohte, točno po navodilih in ne modnih zapovedih. Saj veste – tisto tekaško dolžino in obliko. Vendar svetujem, da se za umetne nohte odločimo le v skrajni sili. Dvomim, da je to zdravju prijazno. Na koncu pa še nekaj: najpogumnejši tekači se zadeve lotijo tako, da si nohte enostavno izpulijo. Citiram: »Osebno sem si izpulil že vse nohte razen enega palca. Nekatere več kot desetkrat«. Česar ni, ne more boleti! Auuuuč!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Poškodbe stopala: – nastanek črnega nohta, – pogled v maratončeve nogavice ali kako prepoznaš dolgoprogaša.
Črni nohti in prsti brez nohtov
Veliko tekačev se vsako leto udeleži kakšne tekaške prireditve. Nekateri tudi več. Pa naj omenim tiste najbolj priljubljene kot so Mali kraški maraton, Istrski maraton, Tek trojk, Ljubljanski maraton ali kakšna druga tekma doma ali v tujini. Poleg pokalov, medalj in priznanj ter tekaške vznesenosti in sreče pa marsikdo domov prinese tudi kakšen žulj. Da o črnih nohtih in prstih brez nohtov ne govorim. No, vseeno bolje prsti brez nohtov kot noge brez prstov.
Pisalo se je leto 2002 – leto, v katerem sem želela preteči svoj prvi pravi maraton. Pridno sem nabirala tekaške kilometre, tekla dolge teke in se udeleževala tekaških tekem.
Pred glavno tekmo oz. nastopom na maratonu je zaželeno, da se odteče kakšna polmaratonska tekma, da preverimo svojo pripravljenost. Tistega leta sem za svojo testno tekmo tekla polmaraton v Nabrežini v Italiji. Prireditev je bila lepa, polovica se je tekla rahlo navzgor, kjer se je proga obrnila in nato po isti poti nazaj, ves čas rahlo navzdol po klancu. Spominjam se, da je bil najstarejši italijanski tekmovalec takrat star 91 let, kar me je fasciniralo. Tudi jaz bi rada, nekoč
Na nogah sem imela utečene superge in obute običajne preverjene tekaške nogavice. Nohte prave velikosti. Nobene novosti, nobene posebnosti.
Neugodje sem začutila ob teku navzdol, kar je praktično predstavljalo polovico proge. Približno tri kilometre pred ciljem sem čutila neznano nelagodje v predelu nožnega palca. Vedno bolj je bolelo, peklo. Po navdušenju in veselju v cilju sem se z olajšanjem sezula. Nato pa doživela pravo grozo saj kaj takega nisem videla še nikoli.
Vame je bolščal palec temno rožnate barve v svoji dvakratni velikosti. Znano? Na dotik ni bilo čutiti kakšne posebne bolečine, sicer pa takoj po tekmi niti ne čutiš, saj te tako in tako vse boli. Dobila sem svoj prvi črni noht. Ostalih žuljčkov, ki so mu delali družbo, sploh ne bom omenjala.
Kaj sploh je “črni noht”? Črni noht je izraz za poškodovani noht, ki nastane zaradi mehanskega udarca ali ponavljajočih se obremenitev. Posledično lahko pod nohtom nastane žulj. Žulj lahko predremo sami ali z zdravniško pomočjo, sčasoma koža pod nohtom potemni oz. počrni.Navadno sčasoma odpade oz. preraste.
Nato se je začelo. Panika! Kako bom šla na maraton že čez dober mesec? Čakali so me še pomembni treningi. Manjkal mi je še vsaj en res dolg tek.
Poslušala sem nasvete tekačev in nisem tekla nekaj dni. Manjši žulji so bili neproblematični. Potem, ko sem si razkužila noge in pribor z alkoholom ter iglo še z močnim plamenom, sem moteče večje žulje previdno predrla. Odtekla je voda oz. limfna tekočina s krvjo, žulje sem prekrila z gazo in ker je bilo toplo, sem hodila naokoli samo v natikačih.
Palec me je zelo bolel saj se je žulj nahajal točno pod nohtom. Izkušenejši tekači so mi svetovali naj prevrtam noht, da odteče voda, vendar si nisem upala. Čez nekaj dni sem od strani vseeno uspela previdno predreti žulj. Pritisk in bolečina v prstu sta takoj popustila.
Črni noht – nočna mora tekačic
Opozorilo
Če boste kaj podobnega izvajali sami, lepo prosim, dobro razkužite iglo in prst z okolico ter nato res previdno in počasi po občutku. En ali dva vboda ter nato previdno pritisnite z gazo, da odteče tekočina s krvjo. Pa pazite, ker je lahko pravi gejzir! Nikar ne počnite tega v kakšni lepi beli bluzici in hlačah na svetli sedežni garnituri. Po možnosti novi.
Kaj pa obisk zdravnika? Če bi šla k zdravniku, bi mi noht izpulili in adijo maraton. Puljenje nohta je tudi zadnje, kar vam priporočam. To sem naredila enkrat in ne bom nikoli več. Razen, če bi bilo nevarno za zastrupitev.
Vi pa kakor želite! Povem vam, da preverjeno ne boste tekli vsaj tri tedne potem, ko boste na polikliniki presedeli cel dan, saj tovrstne posege naredijo čisto na koncu. Kar vam tudi na koncu šele povedo. Zadeva hudo boli in vas ovira pri čisto navadnem sedenju in pisarniškemu delu. Tekači pa smo borci in bolniških dopustov za nas skoraj ni, kajne. Da o kakšnih ostalih aktivnostih ne govorimo.
Ali so črni nohti samo posledica teka? Nikakor ne. Črne nohte lahko dobite ob kateri koli fizični aktivnosti pri kateri obutev pritiska na prste. Smučarski ali pohodni čevlji, kolesarski čevlji oz. katerikoli trdi čevlji, ki vašemu stopalu ne odgovarjajo v celoti. Počrni vam lahko katerikoli noht, ne le palec.
Tistega leta mi je črni žulj pošteno zagodel. Sicer sem prvič tekla na Ljubljanskem maratonu, vendar le na polmaratonski razdalji s časom, ki je bil kar dolgo časa moj osebni rekord. In seveda spet malce dodelala moj ranjeni palec in noht.
Na koncu naj povzamem, kaj storiti, da se izognemo nastanku črnih nohtov oziroma kaj naj bi se vsi skupaj iz te zgodbe naučili. Paziti moramo, da:
imamo primerne superge, dolžino nohtov in prave nogavice, kar je osnova za preprečitev nastanka tekaških žuljev (kar pa ne pomeni, da ga obratni dejavniki ne bodo),
pravilno tečemo, torej tekaška tehnika: sumim, da sem ob teku navzdol preveč »zabijala« prste v superge in si s tem pridelala »večni črni noht«,
pravilno oskrbimo žulje,
gremo na puljenje nohta le v skrajni sili.
Naj vas opozorim še na žalostno dejstvo: ko enkrat dobiš črni noht, se ga ne znebiš zlepa. Navadno pod takim nohtom prične rasti nov, zdrav noht. Odvisno od stopnje poškodbe, vam noht slej kot prej odpade. Precej časa ste tako brez nohta, kar ni boleče, moteče pa le vizualno. Večji problem je, da je novi noht mnogo bolj dovzeten za nove poškodbe. Mehanske ali pa razne okužbe, kot so glivice. In prav zato je zadeva tako zelo trdovratna.
Meni navadno po maratonu počrni vsaj en noht, kateri mi v nekaj mesecih odpade tako, da sem precej časa brez nohta oz. z nastavkom novega.
Zato je bolje preprečevati kot zdraviti oziroma narediti vse, kar je v naših močeh, da to nevšečnost preprečimo.
Črni nohti in prsti brez nohtov
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Da, najprej je bil tek. Pa saj v resnici vsi vemo, da človek prej steče kot shodi. Prvi človeški koraki so bolj podobni teku kot hoji.
Tek. Še sama ne vem kdaj sem ga tako vzljubila.
Kot pri večini se je tudi pri meni začelo že v osnovni šoli pa čeprav je bil takrat poudarek predvsem na športih z žogo. Imela sem to srečo, da je bil učitelj telesne vzgoje znani jugoslovanski maratonec, po rodu Črnogorec, ki nam je po svojih najboljših močeh skušal približati tek in predvsem tek na dolge proge.
Vsa slovenska srenja je sicer v tistih časih dihala in živela za našo takrat nadvse uspešno smučarsko reprezentanco. Praktično ni bilo Slovenca, ki ne bi smučal ali si to vsaj želel.
Jaz pa sem tekla za sprostitev.
Tek je bil moj odmor med učenjem. Med učenjem za maturo sem si postavila cilj: vsaj osem krogov na hipodromu v Stožicah.
Tekla sem za Savo, splezala pod železniški črnuški most, si prižgala cigareto – o sveta neumnost – ter opazovala skrivnostne vrtince v globoki reki. Meditacija. Če sem imela srečo, sem pričakala vlak, ki je temeljito pretresel železno konstrukcijo in povzročil pravi mali potres.
Tek za boljšo kondicijo, da bom lažje hodila v gore, višje in dlje. Do Triglava in še naprej. Pogled na Kamniške Alpe iz domačega dvorišča je bil tako zelo mamljiv.
Tekla sem za boljše počutje, zdravje. Brez teka sem se vedno počutila slabo in nekako prazno. Pogosto sem imela skoraj neznosne bolečine v hrbtenici ter glavobole. Da o slabšem razpoloženju ne govorim.
Tekla sem sama in kasneje z mojim Fricem.
Tekla sem, še vedno tečem in vedno bom. Tek je moj način življenja.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Planinarjenje …
S tekaško kondicijo je veliko lažje prilesti v naročje naših prelepih slovenskih gora. Pojdite jih obiskat! S možem sva osvojila praktično celotno Slovensko planinsko transverzalo. Od višjih vrhov nama manjka le Prisojnik. Po moji krivdi, zaradi slabega občutka. Imam močno razvito intuicijo in ta svoj notranji glas rada poslušam.
Kasneje s hčerkama so padli še celotni Polhograjski dolomiti in še marsikateri hrib in gora.
Zadnje čase spet več hodim v hribe. Predvsem v sredogorje. Pred leti sem se hribov v zimskem času izogibala, danes pa jih na novo odkrivam v sneženi preobleki. Pogrešam pa gore, visokogorje. Predvsem meni najdražje Julijce. Vsak dan me vleče tja gor v skale. Visoko. Še višje.
Planinarjenje in hoja v hrib je krasna kombinacija s tekom. Tudi tečem najraje po gozdu, gor in dol, kros tek. Obožujem Polhograjske dolomite, čudoviti so. Primerni tako za hojo kot za tek ali kombinacijo. Na položnejših predelih lahko poizkusite počasi teči. Ni tako hudo. Malce se poigrajte! Če tečete počivate od hoje in ko hodite počivate od teka.
Tek po izletu v hribe pa je itak vedno izreden. Preizkusite.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Kolesarjenje …
Ste se tudi vi v otroštvu podili s kolesom po okolici? Z veseljem se spominjam svojega temno zelenega ponija, ki sem si ga kupila v drugem razredu osnovne šole iz lastnih prihrankov. Kot smrklja sem bila med najhitrejšimi vrstniki. S svojim zelenim ponijem sem praktično prevozila bližnjo in daljno okolico doma vključno s zasavskim prodom in črnuških hribovjem. Doma tega seveda niso vedeli.
Kasneje mi je kolo dolgo časa služilo le še kot prevozno sredstvo.
Moj pravi športni rekvizit je postal šele v drugi polovici leta 2008.
Moj najljubši maratonec se je moral žal zaradi zdravstvenih razlogov napornejšemu teku odpovedati, kar pa je uspešno nadomestil s kolesarjenjem ter istočasno postal moj prototip tekaškega trenerja, ki jih je danes že za cel ocean. Dobrih in slabih. Moj pa je itak najboljši.
Ljudje, ki se imamo radi moramo skrbeti za to, da preživljamo svoj prosti čas čim več skupaj. S tem smo tudi medsebojno bolj povezani in se imamo še raje. Tudi midva nisva nobena izjema.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Zato sem se mu pri kolesarjenju z veseljem pridružila. Število tekaških kilometrov se je sicer zmanjšalo za približno 30%, vendar pa so treningi postali bolj razgibani.
Prav tako sem prepričana, da sem svojemu telesu naredila uslugo, saj sem določene dele telesa razbremenila in se na ta način morda izognila tudi kakšni kasnejši resnejši tekaški poškodbi.
Tako je prvi kolesarski podvig vpisan pod datum 10/8/2008.
Svoj tekaški program sem delno prilagodila. Kolesarjenje je dosti manj naporno kot tek, nekje v razmerju 1:4. To pomeni, da bi bil ekvivalent dolgega teka (vsaj 30 km) nekje 120 km kolesarjenja. So pa kolesarski kilometri v družbi resnično prava sprostitev, dogodivščina ter istočasno raziskovanje in potovanje po naši lepi domovini. In tujini. Lepo nadomestilo za vzdržljivostni trening.
Kolesarjenje v hrib pa krasen trening moči.
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Kljub manjšemu številu tekaških kilometrov ni bil moj čas na naslednjih maratonih nič slabši. Obratno. Moj najboljši čas maratona sega v leto 2012, ko sem na Ljubljanskem maratonu dosegla zame odličen čas – 3:26:31. Zelo se bom morala potruditi, da bom ta svoj osebni rekord še izboljšala.
Plavanje …
Kako čudovit občutek je skok v morje po sicer navdihujočem a napornem teku. Nebeško!
Foto: osebni arhiv – TEK IN OSTALI ŠPORTI
Plavanje je bilo moja šibka točka. A sem se odločila, da ga izboljšam zato sem se vpisala v plavalni tečaj. V zimskem obdobju veselo plavam v zaprtih bazenih in se trudim izpopolniti svojo tehniko plavanja. Delfina ne bom nikoli odlično obvladala, skok na glavo se mi še nikoli ni prav posrečil, tudi obrati so pojem zase. Ampak Kravl mi pa že gre mnogo bolje…
Foto: PIXABAY
Občutek po plavanju je vedno odličen. V poletnih mesecih mi kar malo manjka plavalnega drila, saj se dejansko raztegneš in razbremeniš vse mišice v telesu. Pa tudi konkretno nadihaš in s tem izboljšaš tehniko dihanja, ki je pri teku spet zelo pomembna.
Mislim, da na nek način aktivno plavanje delno odtehta masažo, ki je za tekače tudi priporočljiva. In to je spet odlična dopolnitev teku.
TELOVADBA
Uf, dolgo je trajalo, da sem vzljubila telesne vaje. No, vsaj na nek način. Vedno sem šla raje kakšen kilometer dalj odteči, kot pa malo več telovaditi. A ravno z leti se je pokazalo, kako zelo pomembna je. Hvaležno nam bo celotno telo in predvsem sklepi.
Predlagam, da se še v postelji najprej temeljito raztegnete ter nato naredite nekaj vaj za:
hrbtenico,
trebuh,
noge,
zadnjico.
Poleg boljše gibljivosti boste utrdili mišice in s tem posredno tudi izboljšali svojo tehniko teka. Za dober tekaški slog so izredno pomembne močne hrbtne in trebušne mišice.
Foto – PIXABAY
Idealno je, da vsaj trikrat tedensko namenite malce več časa telesni vadbi. Izvajate jo lahko sami doma, v fitnesu ali pa se pridružite kakšni skupini. Vaje lahko obogatite tudi z različnimi vadbenimi pripomočki.
Naj prišepnem:
– mišice rok krepim z dvigovanjem pol-kilogramskih ročk kar ob gledanju večernega dnevnika.
Zelo pomembne pa so raztezne vaje. Priporočam, da jih delate vsak dan.
Triatlon …
Ob teku, kolesarjenju in plavanju so se mi utrnile nove ideje in želje. Izboljšati plavalni slog in se morda nekoč podati na kakšen triatlonček v sprint razdalji (750 m plavanja, 20 km kolesarjenja, 5 km teka).
In če se lotimo triatlona bomo morda želeli oddelati polno razdaljo (ultra ali Ironman), ki je sestavljena iz 3860 m plavanja, 180 km kolesarjenja in 42,195 km teka. Posamezne panožne razdalje niso problematične, vendar vse skupaj? To zna biti problem. Ali bolje: nov izziv.
Foto – PIXABAY
Ja, življenje je res zanimivo… zakaj si ga ne bi še malce bolj začinili, da bo še bolj? Sicer pa življenje samo poskrbi za začimbe za katere ni vedno rečeno, da nam bodo všeč. Zato cenite sedanjost. Sposobnost gibanja. Izkoristite svoje telo. Sedeč na kavču vam ne koristi najbolje.
Namesto konca…
pa predlagam, da kar začnete. Nekaj od zgoraj napisanega vam bo gotovo ugajalo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Pristala sem na bolj koronološkem kot kronološkem zapisu mojega zadnjega maratona v drugem sklopu sedmih pravljičnih maratonov. Vtisov si takrat nisem zapisala, se pa še v živo spominjam muk zadnjih kilometrov. Statistične zapise sem prepustila svoji zvesti Garminčici, da jih naloži na Garmin Connect. Tam so in bodo ostali dokler se ne zruši platforma ali internet. Mogoče celo oba. Istočasno.
Svoj potopis do danes zadnjega pretečenega uradnega maratona pišem v času pandemije Koronavirusa.
Težko se skoncentriram na sam tek. Takrat. In zdaj. Zdi se kot povsem drugačen čas.
Vsi skupaj smo se znašli v nekakšnem znanstveno fantastičnem filmu. Druženja so prepovedana, ljudje umirajo, v nekaterih državah žal množično. Tekaške prireditve so odpovedane ali pa prestavljene na kasnejši čas. Ljudje se bojijo. Nekateri jezni in drugi prestrašeni. In neskončno variant različnih zarot. Pa to v tem trenutku sploh ni pomembno.
Pomembno je, da ostanemo zdravi in pri močeh, da bomo svet postavili nazaj na noge. Verjamem, da smo se in se še bomo naučili marsikaj. In spregledali. Ter se vrnili nazaj k pravim vrednotam.
Zadnjo nedeljo oktobra 2017 pa je bilo čisto drugače. Ali enako kot praktično vsa leta do takrat.
Leto 2016 je bilo katastrofalno za marsikoga, deloma se je vleklo tudi v leto 2017. Podobno kot letos, 2020, so se dogajale stvari za katere so se do takrat, le drugim. Slabe in grde stvari. Nekatere grozne.
Tek je postal predvsem pripomoček, da lažje preživim, si uredim misli in se v sebi pomirim. Brez teka v naravi bi bilo vse težje, tiste drhtavice v sebi, strahu, bi se težko znebila. Učinek teka je pomagal vsaj za nekaj časa. Nobenih posebnih tekaških ciljev in želja nisem imela. Še časa, ki sem ga porabila za trening, se mi je zdelo škoda, da nisem drugje. Doma.
V tekaški sezoni 2016/2017 sem pretekla 1.256,67 km in prekolesarila 871,92 km. Skupne rekreacije je bilo precej manj kot leta poprej. Vendar naj bi zadostovalo, da pretečem maraton 2017, solidno.
Udeležila sem se tudi nekaj tekem:
Kar nekaj tekaških prireditev sem se udeležila. Istrskega in Bovškega polmaratona se brez Staše in Boštjana gotovo ne bi udeležila in prav zaradi njiju bosta še toliko bolj nepozabna. Hvala vama za vso podporo, dobro energijo in srčnost. Lepo vaju je poznati in imeti za prijatelja. Uživajta na svojem popotovanju, komaj čakam, da spet odtečemo kakšno skupno razdaljo. Predvsem pa tisti 5 -urni maraton.
Vzdušje na vseh tekmah je bilo enkratno. Istrski maraton je ostal na polovički a pretečen v odlični družbi Blejskih tekačev , nepozabni Wings For Life. Pritekla skoraj do Kamnika. V Radencih pa sem se preizkusila tudi kot zajček za čas 1:45:00. Hvala Urban, ker si se spomnil tudi name. Zanimiva izkušnja, ki bi jo z veseljem še kdaj ponovila. In čarobni Bovški maraton – v polovični izvedbi in odlični družbi.
22. Ljubljanski maraton in moj 14. maraton po vrsti.
Stala sem tam, na startu. Zagledam Dolores, teče na polmaratonski razdalji. Z menoj je moj najljubši maratonec, vedno je z menoj. Stoji za ograjo, mi ponuja plastenko z vodo, flis. Moj največji motivator. Zaradi njega tečem bolje, se trudim biti boljša. Nikoli mi ne očita treningov. Spodbuja me. Ta maraton želim odteči po najboljših močeh, tudi zanj.
Gneča pred startom. Tekači nabasani drug ob drugem. Telesa oddajajo toploto. Vznemirjenje je prisotno, vendar tokrat drugače. Kot bi bila imuna na vse okoli mene. Zdi se mi, da ne spadam več tja. V to masovko. Vse se mi zdi tako neosebno. Čreda smo, čreda. Ovčke, tekaške ovčke.
Tekla sem nezavedno. Kot avtomatik. Izogibanje nog pred seboj, pločnikov, zaprek, sotekačev. Voda. Pijem na vsaki okrepčevalnici. Kot vedno gel na 10, 20, 30 in 35 km.
Tekla sem počasi, na trenutke se mi je zazdelo, da sem vse to že doživela. Da gledam film. Podobno kot bi sanje doživljala v resnici. Prideš na kraj, kjer si nekoč že bil čeprav veš, da to ni mogoče in da to doživljaš v tem trenutku, da to ni spomin. Resničnost je. Zdaj. Prepoznam posamezne navijače, ki so stalnica, že leta. Maham jim, kličem, se zahvaljujem.
Že na 30. km pričnem nenormalno počasi teči. Bolijo me stopala. Križ. Na levi nogi imam že močno izrazit Hallux valgus. Povzroča mi krče v stopalu, mečih. Zvija prste. Posledično tečem narobe, kar mi zakrči celotno telo. Čez koleno, kolke v križ in naprej v desno ramo.
Posmehnem se sama sebi, kako sem neumna. Ves čas mislim, da mi nič ni. Da nimam nobenih zdravstvenih težav. Pa jih očitno imam. Vedno pogosteje se izražajo.
Tečem in vem da šepam. Levo nogo postavljam nerodno, podplat skušam postaviti močno in plosko na tla, da ublažim krč, poravnam podplat.
Šlepam samo sebe z malimi možgani, na trenutke tečem miže, enkrat bo minilo. Saj je samo 42 km. Saj je samo tek. Lepo bo, ko se bom ustavila. Sedaj se ne smem.
Čez Kajuhovo tečeva skupaj z Blažem. Tekaški prijatelj iz Knjige Obrazov. Pomaga pa čeprav sva oba precej zmahana. Itak ne rabiš besed, enostavno veš. To je boj. Tam nekje je cilj. Ki ne beži. Le do tja je potrebno priti. V cilju bomo vsi zmagovalci.
Slovenska se vleče kot jara kača. Ne ljubi se mi več. Tečem tako počasi, da mi je nerodno. Pa saj mi je vseeno. Tale maraton bom dobesedno spacala skupaj.
Že skoraj v centru zaslišim: “Mojca, bravo, dajmo,” in nato “Kar zmahana je” in s končkom očesa zagledam Meto in Tomaža. Zavijem v kljuko po Dalmatinovi in si mislim “kdo se je domislil tega bedastega kroga” ter se trudim teči čim bolj suvereno.
Slišim ciljni prostor, spodbujanje ob progi, hvaležna sem vsem vendar več od kislega nasmeška ne spravim skupaj.
“Ojej”, še ciljna ravnina se mi vleče.
Čas čez štiri ure, v cilju ni niti županske maskote. Zato pa zaslišim mojega Frica.
Dobim medaljo, majčko finišerja. Rumeno. Vse me boli. Skušam se raztegniti, pa sem tako polomljena, da skoraj padem. Hočem ven iz ograde, ven iz rešetk, stran od tekaške črede med moje prijatelje in k mojemu ljubemu Fricu.
Vse je v redu.
Na 22. Ljubljanskem maratonu je teklo 23339 vseh tekačev. Z menoj vred nas je teklo 391 maratonk, v cilj smo pritekle, prišprintale, prihodile, se prikotalile in privlekle pogumnih 380 tekačic- najslabši čas pa je bil 5:32:12. Najboljši ni važen. Nič več.
Moških se je na maraton prijavilo 1561, končalo pa 1514. Najpočasnejši maratonec je imel čas: 5:34:52, absolutno (tudi med ženskami, he, he).
Kasneje izvem, da sem praktično tekla tudi na državnem prvenstvu v maratonu, ki je to leto potekalo v okviru te prireditve. Trapasto pomislim: “Če bi pa to vedela, …”. Prav gotovo, kar misli si.
Zasedla sem 10. mesto od 31 v kategoriji, čas 4:03:45, absolutno pa sem pristala na 154. mestu. Čisto v redu.
Po dokončnem pogovoru s samo seboj je padla odločitev: saniraj svoje telo! Od tam dalje pa se udeležuj maratonov samo še pri čisti zavesti, primernem treningu in svoji maratonski teži!
Poročilo 21. Ljubljanski maraton 30.10.2016 – MOJ 13. MARATON
Zgoditi bi se moral v Berlinu po dveh letih smole pri žrebu. A zvezde so pokazale drugače. Sicer pa mi leto 2016 itak ne bo ostalo v dobrem spominu in komaj čakam, da se pobere nekam v deželo brez povratka. Hudič je imel mlade. A s tekom tudi hudiču lahko daš – hudiča!
Kratek pregled
Posledično prej imenovani mladeži je bil tako obarvan tudi moj tekaški trening. Tekla sem bolj za duševno hrano, tek je bil ventil do kisika za bistrenje misli in ohranjanje psihične in fizične moči. In tako se mi je v zadnjih štirinajstih letih nabralo najmanj tekaških kilometrov v sezoni 2015/2016 – to je obdobje enega leta med obema maratonoma. Natanko 1.047,46 km v povprečni hitrosti 10,5 km/h za kar sem porabila 99 ur 31 minut in 28 sekund in od katerih mi tudi za sekundo ni žal. Dodam lahko še nekaj kolesarskih kilometrov in izletov v hribe. Ter nekakšnih zanikrnih razteznih jutranjih vaj med katerimi se mi navadno ni uspelo niti dodobra zbuditi, tako da sem samo sebe nekajkrat zasačila dremati v kakšni čudni pozi.
Tekaški trening
Trening sem si napisala sama na podlagi osebnih izkušenj in zadnje prebrane tekaške knjige Hitri po petdesetih. Kot nalašč! Hvala Urška za krasno darilo! V njej sem namreč izvedela, da tekači po petdesetih ne potrebujemo toliko baznega treninga oz. treninga za vzdržljivost kot treninga za moč in hitrost, torej intenzivnega. To pomeni manj časa za več efekta. Fino in prikladno.
Zadnja ocena
Dan pred maratonom sem torej še zadnjič ocenila svoja realna pričakovanja. Glede na malo število kilometrov, ohlapni trening zaradi prilagajanja drugim obveznostim, višku dveh do treh kilogramov, katerih se mi nikakor ni uspelo znebiti – pričakovanja niso bila velika. Preteči maraton pod štirimi urami. Enakomerno. In ne tako kot zadnja tri leta, ko mi je hitrost drastično padla po tridesetem oz. petintridesetem kilometru. In se tako zadnje kilometre res nisem imela preveč fino in niti nisem mogla finiširati v cilj. Jaz pa rada finiširam v cilj!
Pred startom
Ker je leto 2016 takšno kot sem že pisala zgoraj se je nekako dogajalo vse naokoli mene tudi glede Ljubljanskega maratona. Na start bi nas moralo priti več, a jih je kar nekaj svojo udeležbo odpovedalo zaradi raznoraznih poškodb.
Jutro pred maratonom je nazadnje tudi mene zagrabilo v desnem kolku in če bi še malo bolj prisluhnila telesu bi gotovo našla še kaj. Pa sem raje odnehala. Ko tečeš »maraton« te itak vse boli. Zato je nekaj ur pred maratonom to konec koncev čisto vseeno. Par ur gor ali dol.
Moj 13. maraton
Ja. Na startu sva torej na koncu stali samo dve Veseli korenini. Jaz na 42 in moja Nina na 21. Ne bom o tem, kakšen trening je imela šele Nina, ker ona pa resnično ni tekla veliko. Je pa veliko hodila v hribe in plezala in celo naredila nekaj hitrih in dva dolga treninga. Ni kaj!
Sva pa imeli s seboj najboljšo možno podporno društvo. Cvet najljubših – nekdanjih, občasnih in »pofaulanih« tekačev. Med njimi tudi moj »manager« prepričan, da lahko ta maraton pretečem v času 3:45. Jaz dvomim. Kljub temu se postaviva v boks predviden za ta čas! Ter Urška kot uradna fotografinja.
Ogrevanje… čakanje na start… kultni The Stroj !
»Meni se zdi, da so prepotiho!« pokomentiram… »Mami, ti si res že na pol gluha!« slišim odgovor. Res so bili prepotiho! Smo bili ravno na takem mestu! Drugo leto poiščem boks z največjimi zvočniki, da mi odnese glavo! Ampak The Stroj še prepotiho šponajo super! Skačemo, gor, dol, gor, dol…
Napovedovalec nas »razveseli« še s himno Ljubljanskega maratona. Tu me pa premajhna glasnost ne moti, he he.
Sicer pa že odštevamo, start, hodimo in hodimo do startne točke in počasi stečemo!
Prvi polčas
Prvi kilometri so presenetljivi. Glede na startno cono bi moralo iti hitreje. Tako pa ves čas cikcak med počasnejšimi. Še sreča, da nisva šli še bolj zadaj. Ne razumem ljudi, ki se postavijo v cono za tempo pod pet minut na kilometer in se potem dobesedno vlečejo in ovirajo druge. Že na začetku. Čisto nekaj drugega je to tam po tridesetem kilometru, ko se ti padec hitrosti upravičeno lahko zgodi.. Poškodba, dehidracija, krči … Ne pa na začetku! Tekači na Ljubljanskem maratonu so žal v veliki večini še zelo tekaško neizobraženi. Bo treba napisati tekaški bonton.
Cikcak dol po Slovenski. Nisva prehitri. Tempo je počasnejši kot lanski, kar je v redu. Prehiter tempo v prvi polovici tekme namreč lahko drago plačaš.
Vidi, vidi! Dva moja stalna navijača!
»Irena, Frenk!«
Pred Ruskim carjem imam dogovorjeno srečanje še s svojo mamo.
»Drživa se skrajno desno, pred Španom bo stala«. Stavba Špan je starejša stavba pred sedanjim Tušem, poznana staroselcem iz Ježice in Stožic.
Tečeva skrajno desno, skočim še malo na pločnik, pa nazaj. Nikjer je ni!
Odtečeva širok lok čisto do navijačev in mahava, dvakrat jo še pokličem ampak res je ni! Navijači pa navijajo in mahajo kot nori! Ploskava in kričiva jim nazaj in tečeva naprej.
»Ko prideš v cilj takoj pokliči, da je ne bo skrbelo«.
Tečeva malce v skrbeh in že sva na Slovenski cesti. Tempo imava soliden, cikcak pa še kar naprej. Vidim, da bo ves čas tako. Na Samovi naju preseneti Rock´n´Roll izza odprtega okna bloka, točno tam kot lansko leto. Le da čez oken ne kuka mlad par pač pa mladi očka in sinček! Pomahava jima!
Letos je tekačev ogromno. In prav tako navijačev. Tečemo v Dravlje, noro! Cela poplava zastav in navijačev! Tečem pod zastavami in se skušam dotakniti vsake od njih, ki mi zaplapola nad glavo. Koseze in vse polno navijačev in če je le mogoče, deliva petke tistim najmanjšim.
21. Ljubljanski maraton – Moj 13. maraton
Z reko tekačev se valiva proti Brdu, kjer nas na 18. kilometru spet pričakajo VestriPullum, ki nažigajo rock. »Bravo fantje!« jim zakričiva in gremo naprej na Tržaško cesto.
Oskrba na okrepčevalnicah postavljenih na nekje 5 kilometrov je odlična, pogrešam Enervit v tabletkah. S seboj imam namreč le en gel za rezervo. Nina mi priskrbi Isostar čokoladko, ki si jo zatlačim za pas. Človek nikoli ne ve, kdaj mu lahko pride prav.
Soliden, enakomeren tempo imava. Najin tekaški ritem je identičen, še dihava podobno. Prihajava do razkrižja, tam se bova ločili. Nina levo in jaz desno!
»Srečno Nina!« zavpijem in se še za kratek čas primeva za roke.
»Srečno mami!« zavpije še Nina in najini poti se ločita.
Okoli mene kričanje, navijanje, bodrenje! »Dejmo Nina!« zaslišim in istočasno zagledam mojega »managerja«! Mene spregleda. »Dejmo Mojca!« slišim za seboj iz druge strani.
Polovica je za mano. Pred mano pa novih 21 kilometrov. Zaenkrat še nedotaknjenih.
Drugi polčas
Druga polovica maratona je vedno videti kot drugi svet. Manj tekačev, manj navijačev. Nekakšna nirvana. Ko človek sklene nekakšen »mir s seboj«. Sedaj sva samo jaz in ti. Moj Jaz in tisti moj Ti.
Opazim, da v primerjavi z lanskim letom na tej točki tečem lažje. Moj tek v prvi polovici je bil gotovo pametnejši. Tak mora ostati tudi naprej. Tempo iz prve polovice mi mora nekako uspeti ohraniti. Čas bi že bil, da se »spet ujamem«.
Pomislim na Nino. Sedaj se že razteguje in objema z najinimi. Urška »škroclja« s fotoaparatom, spet bo cel kup odličnih fotk.
Malo po petindvajsetem kilometru spet opazim »lanskoletne navijače« – spet na strehi nekega bara, razgrajajo, pojejo, ne vem ali slišim harmoniko ali kitaro, vidim piksne piva, uspe mi le, da jim zakričim, če so tam še od lanskega leta. V redu se počutim, nisem utrujena.
Sledi bučno navijanje, navijačev je več kot lansko leto. V bistvu jih je še vedno veliko. Bravo in predvsem hvala vam!
Tempo imam soliden, skrbim za hidracijo na vsaki od okrepčevalnice, pojem kakšen košček banane, Ninin Isostar stiskam v roki, za pasom me je motilo, pojesti si ga pa še vedno ne upam.
Na 28. km naj bi se pričel dvokilometrski klanec. To pomeni, da lahko tam med tridesetim in enaintridesetim kilometrom trčim v zid. Ostanem brez moči.
Na 30 kilometru še vedno čakam na tiste klance od lanskega leta. Saj je bilo nekaj pa vendar nič strašnega. Dobro mi gre. Kdaj je sploh minilo teh trideset kilometrov? Sledi resnično nekaj vzpona, moj najpočasnejši kilometer. Kljub temu mi gre dobro. Če dobro pomislim, sva z Nino in sedaj tudi sama, ves čas bolj prehitevali druge kot drugi naju. Dobro. Dober občutek.
Opazim, da je letos veliko več žensk. Tam pred seboj opazim sotekačico. Kmalu jo dohitim, jo pogledam in pozdravim, ko grem mimo. Okoli naju ni praktično nikogar.
Moj 13. maraton
Pogleda me tako žalostno, da upočasnim in povprašam, če je vse v redu in če kaj potrebuje.
»Čisto sem crknila«, pravi. »Ne morem več!«
»Saj bo šlo, tule naprej je skoraj ravno in potem se čisto zravna«. Spomnim se, da se mi je ta del poti lansko leto tudi meni zdel bolj »v hrib«, letos se mi zdi bolj raven.
»Pojdi počasi, pojej tale Isostar in spij vodo na naslednji postaji«, ji predlagam in izročim Ninin »amulet«.
»Hvala, to bo pomagalo, a ne?« hvaležno vpraša in jaz ji zagotovim, da ji bo čez deset minut že gotovo bolje.
Upam, da je bilo res bolje. Jaz sem se pa počutila zelo čudno brez tiste čokoladke v rokah, kot bi mi nekaj manjkalo.
Na petintridesetem kilometru pričakujem težave, pa jih ni.
Na šestintridesetem pa se mi zazdi, da res zagledam svojo mamo.
»Mami!« pokličem. Pa ne odreagira. »Ah, saj ni!« tečem naprej. Pogledam nazaj in spet se mi zazdi, da je. Podobna frizura, barva las, jakna. Obrnem in tečem nazaj.
»Mojca,« me nekdo pokliče, »v napačno smer tečeš… » zagledam nasmejanega Urbana s svojo kamero in hkrati vidim, da tista gospa res ni moja mama.
Tečem spet naprej v pravo smer in razlagam Urbanu zgodbo o moji mami in Nini ter Urški. Urban je bil namreč včasih njun trener in vedno povpraša po njiju.
Tečem naprej in se v tistem spomnim, da se gotovo ne držim pravilno. Trudim se držati bolj pokončno, da Urban ne bi opazil, da se grdo držim ter hkrati držati tempo in hitrost.
Malo težko postaja vse skupaj ampak v tistem pomislim na svojo mantro tega maratona in takoj sem odlično. V tistem pa že 38. kilometer in meni gre spet kot po maslu.
»Nič. Očitno ne bo kaj hujšega danes. In če je tako – stopi na gas !« si rečem in sledijo najhitrejši kilometri mojega trinajstega maratona.
V daljavi zagledam zajca za čas 3:45:00! Odlično! Dohitevam in odtečem mimo! Gasa!!!
Letelo je! Prehitevam skoraj ves čas! Ko pritečem mimo Mestne hiše čez Prešernov trg navijači huronsko navijajo.
Kako fino se mi je zdelo!
Tečem v ovinek, navijači navijajo kot nori!
Potem vidim, da ne meni!
Pa nič hudega!
Pred menoj teče sivolasi starejši tekač. Tečem ob njem in mi je kar nerodno. Vsi tako navijajo, kot nori! In meni je vedno bolj nerodno, ker ga moram prehiteti. Ker sem si to obljubila pred maratonom. Da bom na koncu dala vse od sebe. Na koncu moram odteči na moč, kolikor bo le šlo.
Miklošičeva je bila to nedeljo hudo strma ulica in hvala bogu ob zavoju pri sodišču strmina popusti. Grizem in tečem naprej. V ušesih pa: BUM BUM BUM BUM BUM !
Brez popuščanja! Moram! Vem zakaj! Za koga!
Po Slovenski se mi zdi, da divjam. Grem kot turbo lokomotiva. Vsaj meni se tako zdi. Navijači navijajo ampak jaz jih ne slišim. Slišim svojo misel v glavi in bučanje v ušesih. Ampak sem v redu.
Pljuča mi bo sicer raztrgalo, medenico vrglo narazen, prsti na nogah me pa itak ne zanimajo, če vendar čutim vse kosti, vezi in mišice v telesu. Resnično sem odlično!
V tistem pa me kakšnih 400 metrov pred ciljem skuša po levi strani prehiteti nekaj rožnatega. Ženska!
»O, pa ne boš!« in se v tistem spomnim še razočaranega izraza takrat še šoloobveznih hčerk na enem izmed maratonov, ko sem pustila, da me je deset metrov pred ciljem prehitela sotekmovalka.
»Tokrat pa me ne bo nihče več prehitel, samo jaz lahko še koga! Pa če crknem!« Podim se v ovinek, ki vodi v ciljno ravnino, nekaj slišim o nekakšni razpoloženi tekačici in svoje ime in meter pred ciljem prehitim še enega sotekmovalca.
Končno sem odfiniširala tako kot je treba! Cilj! He, he, he !!!
Pogled na uro: 3:47:01!
V tistem me potreplja rožnata sotekmovalka, čestitava si in kar objameva! Kmalu priteče še ena zasledovalka in spet se objemamo! Vse tri smo zmagovalke! Dobimo vodo in nazdravimo kot s šampanjcem!
Vse je v najlepšem redu.
PS:
čez pol ure že razmišljam o tistih “usranih” dveh sekundah 😉
Kar nekaj časa nisem vedela, kam bi šla na naslednji maraton. Malce pod vtisom Amsterdamca sem sanjala o Berlinu. In o Bovcu, ker je tako neznansko lep (Bovški maraton, namreč).
In sem trenirala. Skupaj sem pretekla 1150 km, prekolesarila 1880. Zelo pridno, z današnjimi očmi. Pred leti mi je bil cilj preteči maraton za svojih 50 let. In prišel je tak maraton – cilj dosežen. Odkljukano.
Tekme 2015
Prireditev Wings for Word run mi je zlezla pod kožo, seveda sem se teka udeležila.
Wings for life 2015
Za testno tekmo sem to leto izbrala Varaždinski polmaraton, kjer sem dobila celo tekaški nakit. Simpatična prireditev. Precej koristnega boste izvedeli v mojem poročilu: TESTNA TEKMA
Varaždinski polmaraton
Tedaj je bilo tudi že znano na kateri tekaški prireditvi bom pretekla svoj 12. maraton. Za Berlin je bila moja prijava preprosto prepozna, vendar nikakor ne za leto 2016. Bovec pa je odpadel iz preprostega razloga, ker se bo Ljubljanca udeležila tudi Nina, ki se vrača na obisk v Ljubljano. Urškina udeležba je vprašljiva, ker je tudi na izmenjavi. Najbolj racionalen tek glede na obveznosti in količino časa ter morebitne priložnosti – je vedno Ljubljanc.
20. LJUBLJANSKI MARATON – POROČILO
Grozno! Zadnja leta mi je ob pogledu na belo-zelen transparent začne srce divje razbijati. Pa je bila lahko le reklama za kakšno »zeleno« zadevo, le na videz podobna transparentu za Ljubljanski maraton. Ali ljubljanske trojke. Zadnje čase pa nič.
Naveličana? Je vsakoleten maraton postal rutina?
25. 10. 2015 sem torej pretekla svoj dvanajsti maraton po vrsti. Vse skupaj pa se vedno začne vsaj en dan prej.
Dan pred tekmo
Ves dan tedna sem pazila na hidracijo in vnos ogljikovih hidratov:
Zajtrk: koruzni kosmiči
Malica: žitna ploščica, banana
Kosilo: makaroni s prekajenim lososom in vloženimi paradižniki, rdeča pesa
Malica: žitna ploščica
Večerja: makaroni s paradižnikovo omako, žitna ploščica
Rekreacija: divje pospravljanje po stanovanju, tek do smeti in nazaj, raztezne vaje
Večer pred maratonom
Odhod v posteljo ravno dovolj zgodaj, da sem lahko še precej časa bolščala v strop, razmišljala o lososu, ki mi pravzaprav ni preveč odgovarjal in pretekla maraton v mislih. Ampak že spet! Ni šlo! Ker je bila polovica proge tedaj še uganka. Prvič na “eno-krožni” Ljubljanski maraton. Lansko leto sem brusila pete v Amsterdamu.
Pomagala sem si z različnimi informacijami iz spleta, domišljijo in kar precej ata Google. Sicer pa Ljubljano dobro poznam tudi iz tekaške perspektive.
Glavno, da ga pretečem brez poškodb, odstop vedno kategorično zavrnem. Že v mislih.
Jutro pred maratonom
Vreme LM 2015
Zajtrk ob 7:30, dve žemljici z domačo marmelado, kava, voda. Opravila vse po protokolu. Tekaško opremo sem oblekla kompletno vključno s supergami in Garminčkom, po vrhu pa še topel flis. Jutro maratona je bilo namreč precej hladno.
Po stanovanju sem seveda spet tavala, prenašala stvari in jih sproti pozabljala… Pravzaprav, klasika.
Ko sem sedla v avto, je bilo že bolje.
Pred startom
Najprej sem takoj poiskala svojo startno cono ter preverila, če je resnično prava. Bila je še skoraj prazna. Kakšne pol ure pred startom vedno pojem žitno ploščico in pijem vodo. Naredila sem nekaj vaj za ogrevanje in … nato zagledala še eno Veselo tekačico in Veselega navijača. Punci bova tekli. Bratca pa navijala. Smo v trendu – kot porast ženskih tekmovalk na Ljubljanskem maratonu. Nina je tokrat oddelala rekreativni tek.
V startnem boksu smo tekači spet veselo poskakovali. Tudi zato, ker je malce zeblo – a sotekači vedno oddajajo toploto. Bolj kot se ura približuje startu, bolj je toplo.
STROJ MACHINE!
Ogrejejo. Že ogrete – zakurijo! Lansko leto sem jih strašno pogrešala, letos so tu. Odlični kot vsako leto! Napetost narašča … ko napovedovalec napove novo himno!
Ljubljanski maraton – STROJ MACHINE
»Oh, jej …« sem se kar malo ustrašila. Izraz »himna« je pospremil še z besedico “hvalnica”. Mi je kar malo odleglo.
Kakšna himna, lepo prosim, ne more biti vsaka pesmica – pa naj bo še tako prijetna – himna maratona. Maratonska himna mora imeti moč, energijo, eksplozijo! Da te požene! Ne pa neko nedoživeto popevanje o maratonu…»tečeeem…. tečeeeeeeeem…« Pesmica ob STROJ MACHINE in neverjetni energiji tekačev je na srečo postala…. približno pogojno užitna. Hvaležna sem, da je bilo to tudi edinkrat, kar sem jo slišala.
Start
Tokrat smo pred startom samo odštevali. Ni bilo balonov … ni bilo valovanja rok. Odštevamo.… tri, dva, ena… gremo!
STROJ MACHINE nam dajejo takt, ritem – izstrelijo nas ven na traso maratona … ampak – HOPS – ne gre hitreje, gneča je enostavno prehuda. Počasi se pomikamo proti startu, približno pet minut in potem res stečem. Pazim kam stopam in pazim na hitrost. Ne smem biti prehitra. Zadnji dve leti sem pričela maraton prehitro. In zato preveč popustila v zadnji petini maratona. Vsaj tako mislim.
Odločena, da bo letos drugače sem še enkrat na hitro preverila na roko zapisane pet-kilometrske čase.
Prvi kilometri
Sprva me sicer skrbi, da bom celo prepočasna, saj je veliko tekačev pred menoj resnično počasnih, zato se jim moram izogibati. Ne gre drugače, čeprav imam plan teči ravne linije. Lansko leto sem na tak način pretekla dodaten kilometer in pol. Pa vendar se je tudi na Ljubljanskem maratonu skoraj nemogoče držati ravnih linij. Vsaj v prvi polovici, ko so na progi tudi polmaratonci in s tem toliko večja gneča.
Na prvem kilometru opazim, da sem nekje na planirani hitrosti in se v mislih hvaležno zahvalim sotekmovalcem, ki so me malce zaustavili. Brez njih bi bila spet prehitra.
Vsaka stvar je za kaj dobra. Tudi to, da se nekateri tekači postavijo preveč spredaj in ne v skladu s svojimi sposobnostmi in pripravljenostjo. Napačna ocena ali pa enostavno premalo izkušenj.
O Ježca srečna, draga vas domača…
Tokrat sem prvič tekla Ljubljanski maraton v obratno smer – torej iz centra Ljubljane proti Ježici.
Fino je teči po Slovenski dol na Ježico. Ne gor! Navijačev je ogromno.
Na drugem in tretjem kilometru imam svoj tempo. Lepo mi gre in tudi nekako uspevam držati ravno linijo tako, da ne cikcakam preveč na levo in desno stran cestišča.
»Ej! Hej!« zagledam moje navijače. Mislim, da smo se tokrat zagledali istočasno, navadno jaz najprej opazim njih.
»Hoj, hoj!« tečem naprej.
»Bravo!« jih še slišim kričati.
Pred obvoznico se ustrašim nekakšnega brnenja, nad glavo zagledam neko frfotajočo reč in že vidim, kako se mi bo zadeva zaletela direktno v čelo. A je bilo vse pod kontrolo – to je tista »samofrčasta« kamera.
Sem že skoraj na ovinku, kjer trasa maratona zavije iz Slovenske ceste proti Slovenčevi.
Moja navijačica
Tu postavim vse svoje čute na najvišjo raven. Tu nekje mora biti moja mama! Ambasadorka družinskih tekov. Brez nje se marsikaterega teka naše družina ne bi mogla udeležiti in projekti »Ljubljanski maraton« bi bili v preteklosti še večja zagonetka. Saj veste otroški teki, potem rekreativni tek, pa polmaratoni, pa maratoni…
No, letos sem se res naspala. Včasih sva morala vstajati že pred šesto zjutraj, da sva vse uredila, pripravila, pospremila, dostavila, odstavila… in končno stala na startu.
Pa kje je ta moja mama, moja navijačica? Gledam levo, desno, strašna gužva. Na desni čez cesto se mi zazdi, da jo vidim. Ni prava. Nato z levim očesom nekako nazaj opazim znano postavo. Ona je! Zakričim: »Mami!!!« pa ne sliši.
Boga! Ni me slišala.
Skušam izpeljati nekakšen manever, da bi odvila levo in jo pozdravila, a mi ne uspe. Znašla sem se v strašni gneči in jo izgubila izpred oči.
Tečem naprej in kar hudo mi je. Takoj ko bom na cilju, jo moram poklicati. Še en razlog več, da bom hitrejša!
Kasneje mi je povedala, da je čakala čisto do konca, kdaj bom pritekla in se potem skoraj zjokala, ker me ni videla. Ja, vztrajnost imam gotovo po njej. Za drugo leto moram to zadevo izpopolniti.
Še pomnite tovariši
Od nekje se mi prikrade v ušesa melodija tiste Šifrerjeve hvalnice in jo jezno spodim iz glave.
Ne vem sicer koliko od vas se spominja tistih časov, ko smo zjutraj poslušali Radijski program Ljubljana 1 in se je velikokrat vrtela kakšna »hecna« popevka kot na primer tista: »Pred mano v avtu šiba rdečelaska…« in se ti je potem refren vrtel in podil po glavi še cel dan. Prav na silo si se moral znebiti refrena.
No, tako približno je tudi s tole “Teeečeeeeem….”
In res tečem mimo ene izmed najbolj simpatičnih in energijsko pozitivnih ulic v Ljubljani – Mucherjeve ulice. Po njej sem ponosno hodila v osnovno šolo.
Pazi: kamera !
In že sem na OMV ovinku, za katerega smo bili opozorjeni, da se moramo še prav posebej lepo držati, ker nas bodo slikali.
Hm! Potrudim se maksimalno! Kasneje je na slikah opaziti, kako vsi tekači dobesedno zijamo vsak po svoje nekam v zrak. No, fotokamera je bila čisto drugje …
Moj 12. Ljubljanski maraton
Tekači pa veselo »šponamo« po Slovenčevi naprej gor…
Domiselni in navdihujoči navijači
Navijačev je bilo polno, ogromno! In to ne tistih nezainteresiranih, zaspanih ali kakor radi rečemo: “ob tla pribitih”. Na Ljubljanskem maratonu je vsako leto več navdihujočih, pojočih, inovativnih navijačev. Navijači so nekaj tako krasnega in čudovitega in popolnega in fantastičnega in oh in sploh, da se res ne da ne povedati, ne napisati!
Polno je otrok, ki stojijo ob progi in ponujajo petke. Deklica približno desetih let igra na bobne! Malo naprej skupina navijačev nabijajo in razbijajo na pokrovke, piskre, bobne. Prava »pleh muska«!
»Bravo! Juhuuuu«, jim pomaham.
Zagledam jih –moje – spet jaz prej njih kot oni meni! Onim trem iz Slovenske se pridruži še navijač z legendarnimi belimi brki!
Mi pa tečemo naprej!
Napaka! Napaka št. 1!
Zadeva se odvija tako bliskovito in zgoščeno, da uletim mimo prve vodne postaje tako nenadoma, da ostanem brez vode!
Že najmanj dvanajsto leto posebej si govorim, da bom naslednjič pa res naročila, da imajo moji navijači kakšno vodo pri roki, za vsak slučaj, če bi izvisela, kot v tem primeru. Opazila sem namreč, da na Ljubljanskem maratonu ni več toliko postojank z vodo kot jih je bilo nekoč. Žal vsako leto posebej to pozabim povedati ali bolje – naročiti ter še pravilneje: prositi. Ne morem namreč težiti ljudem, naj stojijo vsako leto ob progi maratona samo zato, ker jaz tečem. Dober navijač je samo srčni navijač! In to je tisti, ki to hoče biti, ker ob tem uživa. Prav tako kot to velja za tekače. In fino je biti oboje!
Kilometri bežijo …
Smo že proti Samovi, zavijamo, kričim navijačem »Aauuuuu«, in tečem po pločniku mimo okna preko katerega po radiu navijajo »uau uau« glasbo! Letimo!
Od nekje zaslišim znani glas: »Dejmo, Mojca!« in se na tem mestu oproščam, ker še vedno nisem prepričana komu je ta glas pripadal. Mogoče je bilo pa namenjeno kakšni drugi Mojci. Ampak sploh ni važno. Učinek je bil pravi! Isti!
Že tečemo ob progi, ko nenadoma pred seboj zagledam vedno nasmejanega Urbana s svojo foto-kamero!
Ni še vedel ali bo šel polovico ali cel maraton, se bo kasneje odločil. Zanj itak ni problema, saj bo pa v okviru polmaratona pretekel celega! Ves čas teče naprej in nazaj ter spodbuja sotekače in svoje varovance. Pa saj smo to vsi!
Tečem čez obvoznico, ko spet zagledam dva moja! Bravo, bravo!! Strašno sem ju vesela! Presenetila sta me, ker sem bila prepričana, da bosta stala na drugi strani Celovške ceste in sploh vesela, da smo se videli. Gneča je namreč še vedno precejšnja.
V želodcu že imam gel, sem ga raje vzela malo prej na račun izpuščene vode ter si na naslednji postaji privoščim dva kozarca. Veselo od-klokotam proti desetemu kilometru kjer imam do sekunde točen predviden čas.
Hura! Obvladam…
»Nikar ne bodi važna, saj še četrtince maratončka ni za tabo!« se prav na hitro zbrihtam.
Dohitim svakinjo, na startu sem jo takoj izgubila izpred oči. Prevelika množica tekačev. Letos sva edini predstavnici svoje vesele vrste in zadnja leta že skoraj inventar Ljubljanskih maratonov.
Sledi pozdrav in že se vsaka po svoje bori s svojim kilometrom.
Po sledeh tekaškega zidu
Smo že v Dravljah, na tistem magičnem 32. kilometru, kadar se je teklo dva kroga. Ja, spomini. Snežni maraton, na tem mestu me je malo zagrabilo – malo sem trčila v zid, ko se je oglasil neznani navijač in mi »rešil življenje« rekoč: »Zdrži! To je maraton in to so sladke maratonske muke!«
Tokrat še ni sledu o utrujenosti, saj je ta del maratonske trase v čisto drugačni vlogi kot včasih.Samo dvanajsti kilometer!
Tečemo v ovinek na Regentovo in dalje na Vodnikovo cesto. Noro! Koliko navijačev!
Draveljski navijači
Živi norci so! Res! Imajo cel žur in mi z njimi! Ali pa oni z nami! Kričijo, vpijejo, tolčejo, mahajo, skandirajo. Nekateri imajo ropotulje, klopotce, bobne, trobente, zastave… originalni!
Tečemo pod pravim pravcatim slavolokom zastav!
Bilo bi grdo, da jim ne bi zakričala:«Bravo! Spet ste super!« Tu v Dravljah so vedno PERFEKTNI!
Ampak letos so bili navijači perfektni ves čas!
Norišnica z navijači se vleče čez Koseze tja na Večno pot. Malček klančka, ki ga zmoremo brez problemov! In ko se cesta prevesi v rahel spust proti Brdu dobesedno letimo navzdol mimo mladega benda bobnarjev in spet velikanske gruče navijačev!
Hvala vam!
Kontrola hitrosti
Preverjam čas, še vedno po planu. Kot bi mi uspelo nastaviti »tekaški tempomat«. Če bi mi to uspevalo celih 42 kilometrov bi bila skoraj genij! To namreč ne uspe vedno niti profesionalcem. Ampak, zaenkrat mi gre! Če bo tako bo moj čas odličen – pod tremi urami in pol.
Pa saj sem že tedaj vedela in sem si čisto potihoma rekla: »Ne sanjaj punca! Vključi možgane, vendar!«
Glikogenske zaloge si dopolnim z novim gelom, na postaji pijem vodo. Dobro mi gre! Opazujem navijače, malčkom poklanjam petke! Pravi sončki so tile majčkeni navijački! Nekateri stojijo ponosno z baloni v rokah!
Tek in Rock´n´Roll
Na Brdu doživim spet atrakcijo. Eno večjih, če ne največjo na celotni maratonski poti. Že od daleč slišim meni všečen tempo, ritem, ROCK ´n ´ROLL!
Skupina štirih fantov nažiga rock, da kar letiš. Kasneje izvem, da so to VestriPullum. Naredili so pravi ROCK KONCERT. Hvala vam!
Ljubljanski maraton _ VestriPullum
Odlična ideja! Mladi glasbeniki bi se ob taki priliki oz. dogodku, kot je maraton, resnično lahko brezplačno promovirali. In tem mladcem bomo tekači gotovo pomagali! Tako kot so oni navijali za nas, bomo mi za njih! Bravo fantje! Le tako naprej! To je to!
Kasneje je na spletu zaokrožil celo posnetek, kako se jim pridruži polmaratonec in skupaj odpojejo American Idiot od Green Daysov. Kako zelo primeren komad! Za crknit dobro! Poiščite in oglejte si! Tudi to je maraton!
Proti polovici
Pritečemo na Tržaško, opazim, da sotekači pospešujejo. Seveda, polmaratonci se približujejo svojemu cilju in lovijo boljši čas. Ohranjam svoj tempo. To je namreč trenutek, ko se maratonec lahko zafrkne. Podobno kot na začetku. Tempo naj bi bil preko celotnega maratona čimbolj enakomeren.
Na 20. kilometru imam spet sanjski čas – planirani čas. Odlično! In spet zagledam navijače, nekatere dvakrat vesele vključno z mojim srčnim! Snema me! Razveselim se, ali pa ustrašim, da bom lahko kasneje preverila svoj način ali bolje tehniko in še bolje – netehniko teka. A mi je bilo prizanešeno, saj je na posnetku le asfalt in dvoje superg, ki tečejo mimo. Človek ima stil!
Gremo mi po svoje
Tu se trasa Ljubljanskega maratona razdvoji. Skrbni redarji usmerjajo maratonce na desno in polmaratonce na levo stran cestišča, proti cilju.
To pomeni, da bo sedaj na progi več prostora in predvsem na okrepčevalnicah – mir. Zavijemo desno na Barjansko cesto. Gremo mi – maratonci – po svoje!
Polmaraton
Na 21.kilometru pogrešam slavolok s časom polmaratona. V Amsterdamu mi je bilo to nadvse všeč, saj lahko svoj čas konkretno in čisto natančno primerjaš s planiranim tempom in časom na testni tekmi.
Že vidim, kam grem.
Na Ljubljancu se bom spominjala Amsterdama prav tako kot sem se na »Amsterdamcu« spominjala Ljubljanskega maratona.
Točen čas na polovici maratona je še ena zadeva, ki jo lahko organizatorji Ljubljanskega maratona popravijo ali bolje – izboljšajo. Da bomo res vedeli, kdaj smo na polovici.
Kakorkoli, ko sem na uri videla, da sem pretekla 21.500 metrov sem bila lahko prepričana! Tako! To je to!
Sedaj se prične maraton.
Druga polovica maratona se prične razmeroma – ugodno.
20. Ljubljanski maraton – v drugi polčas Foto: Bostile
Rahel klanček navzdol po Barjanski ulici in nato krožen tek po Viču in Murglah.
V glavi naredim kratek pregled stanja in kmalu ugotovim, da bo v drugem delu glavnino odigrala glava.
Razporeditev moči na tako dolgi razdalji ni enostavna. Prva polovica je bila sicer odtečena po planu, vendar so pogoji v drugi vedno povsem drugačni.
Zakaj?
Enaindvajset kilometrov teka pusti na telesu določene fiziološke posledice. Precejšnja poraba glikokenskih zalog, zmanjšana hidriranost telesa, razrahljanost sklepov in utrujenost v mišicah. S tem je zmanjšana zmogljivost telesa in telo bolj podvrženo starim in/ali novim poškodbam.
In kako je zadeva izgledala v praksi, na terenu?
V desnem copatu čutim rahel kamenček, o katerem razmišljam že kakšen kilometer. Ali je resnično kamenček ali ne – ne vem. Če se ustavim, izgubim čas in precej moči ob ponovnem zagonu. Če se ne ustavim, tvegam nastanek žulja. Kaj narediti?
Sicer ne čutim nikjer nobene bolečine, tudi na mojih »kritičnih« točkah ne. Kritični so predvsem podplati in vedno bolj moteč Hallux Valgus na levi nogi.
Malce sem zadihana, zato sapo skušam umiriti.
Po »diagnozi« se tisti kamenček nekam izgubi in problem je rešen. Torej hujše »okvare« (še) ni.
Kaj pa psiha?
Zavedam se, da je prva polovica maratona v resnici le ogrevanje, v katerem pa lahko z napačno taktiko teka maraton tudi “izgubiš”. Prav tako se zavedam, da se maraton “zmaguje” v zadnji petini.
20. Ljubljanski maraton: poročilo – trasa 42 km
Moj načrt je ohranjanje planiranega tempa, ki naj bi znašal 4:50-5:15 minut/km. Zgornja meja naj bi bila sprejemljiva le v zadnji petini. Glede na predpostavko, da sem prve kilometre odtekla “pametno”, bi morala biti sposobna celoten maraton odteči v okviru planiranega tempa.
Žal pa začetni tempo ni glavni ali celo edini ključ do željenega rezultata.
Pri “maratonski psihi” ima svoje prste vmes tudi okolica. In sicer v različnih oblikah.
Kje tečemo, kaj nas obdaja in kaj se dogaja v nas samih!
Kje tečemo …
Naslednji, morda celo najpomembnejši pogoj poleg telesne pripravljenosti, seveda, je trasa maratona. Kako je proga speljana, je dovolj široka, da omogoča tek ravnih linij ter dovolj ravninska, brez prevelikih vzponov in spustov.
Nekateri tekači se pred maratonom odločijo, da tekaško trasa predhodno pretečejo, prevozijo, spoznajo. Se srečajo z njo iz oči v oči. To je gotovo prednost.
Moja predvidevanja so temeljila na delnem poznavanju določenih delov trase, ki sem jih pretežno poznala iz avtomobila ali kolesa. Kar je seveda premalo za točnejšo oceno. Po drugi strani pa se mi zdi tek po “nepoznanem” teritoriju kratkočasnejši. Morda celo s kakšnim klancem opraviš tako, mimogrede, da ga skoraj ne opaziš. Pa vendar hitrost ob teku navzgor, pa naj bo naklon še tako minimalen, ob maratonski razdalji – pade. Še posebej, če je teh hribčkasto vzpetinastih preprek, veliko.
Zdi se, da profesionalni tekači, ki so resnično močni in vrhunsko pripravljeni, teh klancev sploh ne opazijo.
Jaz pa že kmalu po polovici maratona začutim prav vsako vzpetinico in celo – ležečega policaja. Zato tudi neizmerno spoštujem gorske tekače. V mojih očeh ste – nadljudje!
Prav tako svoj delež odigra podlaga po kateri tečemo. Asfalt, beton, makadam, kocke…
Ni naključje torej, da je priporočljivo del treningov za maraton odteči po podobni tekaški podlagi, kot bo tudi na sami tekmi.
Vse neživo kar nas obdaja …
Tek v hrupu in prometu ter morda celo po onesnaženem zraku velemest gotovo ni stimulativen ter še manj varen in zdrav. Še prav posebej ne za tiste tekače, ki imamo težave z dihali.
Na srečo je zrak v Ljubljani razmeroma čist, prav tako sama okolica maratona ni moteča, saj je trasa maratona speljana po cestah in okolici, ki ni monotona. Kako le naj bi bila, saj je Ljubljana s svojim maratonom vendar najlepše mesto na svetu! Vsaj zame.
Sicer se pa med tekmo navadno ne razgledujem pretirano. Turistični vidik maratona, če ogledovanje mesta med tekom lahko tako imenujem, je zanemarljiv. Tekač mora namreč biti zaradi svoje varnosti in varnosti sotekačev, ves čas osredotočen na druge stvari.
Vse živo kar nas obdaja …
Veliko bolj kot stvari v okolici, imajo vsaj name vpliv – sotekači in navijači.
Na mojem prvem maratonu leta 2003 je bilo na progi vsega skupaj le 430 maratoncev: od tega 380 moških in 50 žensk. Takrat je bil tek po 21. kilometru resnično samoten. Redko posejani tekači, ki so s povečevanjem razdalje postajali še redkejši. Podobna zadeva je bila z navijači, ki so bili predvsem v drugi polovici resnično redki.
Ob teh “samotnih maratonih”, če jih lahko tako imenujem, je potrebno “glavo” oz. svoj “tekaški motor” čisto drugače nastaviti, kot na nastopih v gneči.
Lansko leto sem tekla v Amsterdamu, kjer dobesedno plavaš v reki maratoncev, približno 16.000 nas je bilo. Vsi z enakim ciljem: preteči 42.195 metrov. Ostali tekači na krajše razdalje so tekli ločeno.
Kar predstavljajte si in razporedite zgornjo in potem spodnjo številko na premico dolgo 42.195 metrov. Razlika, kajne?
Pogled na levo, desno, naprej, nazaj: tekač ob tekaču, navijač ob navijaču.
Ali pa pogled na levo, desno, naprej, nazaj: nikjer nikogar. Ne tekača – ne navijača.
Letos nas je v Ljubljani teklo maraton točno 2.793 maratoncev: od tega 2194 moških in 599 žensk.
Torej je bila moja tekaška družba maratoncev veliko številčnejša kot davnega leta 2003, saj je bilo letos že samo maratonk v moji kategoriji približno toliko kot pred dvanajstimi leti vseh žensk skupaj.
A je udeležba tekačev na maratonski razdalji v Ljubljani še vedno neskončno skromnejša kot na večjih maratonih po svetu. Predlagam, da prihodnje leto polmaratonci pretečete cel maraton, tekači rekreativnega teka pa se lahko lotite polmaratona. Potem bo prireditev Ljubljanski maraton resnično zrasla v Maraton. In to je na nas, tekačih! Organizatorji nam omogočajo idealne pogoje za maratonski tek!
Vpliv sotekačev na ohranjanje tempa teka…
Maraton moraš vsekakor odteči sam. Pa naj bo okoli tebe 40.000 maratoncev, 2.000.000 navijačev ali pa nobeden. Ne enih – ne drugih.
So pa lahko ravno sotekači močan motivator in uravnalec tempa teka.
Na večjih maratonih organizator poskrbi največkrat tudi za tempo tekače, t.i. “zajce”, s pomočjo katerih lahko lažje tečeš v predvidenem tempu.
Sotekači so prvi opomin, da se s tvojim tempom nekaj dogaja potem, ko opaziš, da te naenkrat preveč ljudi prehiteva ali pa obratno. Bodisi popuščaš ali morda preveč pospešuješ. Na nek način drug drugemu pomagamo vzdrževati tempo.
Ljubljanski maraton – poročilo Foto: Bostile
Tekači smo si med seboj kot “budilke” na nočni omarici, da se zbudimo iz spanca, potem ko zapademo v tekaško nirvano. Namreč: nekdo uleti mimo tebe – in se zdrzneš. Kot takrat, ko naskrivaj zadremaš na kavču s skodelico kave v rokah, nenadoma trzneš – morda ravno sanjaš kakšno službeno “situacijo”- in se poliješ po obleki. Navadno takrat kava ni več vroča. Na srečo!
Mogoče se komu dogaja podobno tudi, ko koga prehiti.
Meni se navadno ne. Se mi je pa že zgodilo, da sem se zaletela in še grdo pohodila pred menoj nenadoma shodečega sotekmovalca. Čisto po nesreči, zaradi nepozornosti. Samo “odplavala” sem nekam. Nisem bila dovolj pozorna na … svet okoli sebe.
V bistvu je pametno in tudi uvidevno do hitrejših sotekmovalcev, teči skrajno desno potem, ko opaziš, da “crkuješ”. Da te ne pohodijo. Da nisi ovira. Kot nedeljski voznik na cesti, ki vozi 30 km na uro tam, kjer je omejitev 70! Večina maratoncev nas tekmuje pošteno, in ne kot motociklista Rossi in Marquez, pred kratkim. Se ne spotikamo, porivamo, pohojamo… vsaj ne nalašč!
Tekaška družba, zajci in baloni…
No, pa da me preveč ne odnese še pri pisanju, naj se vrnem k vplivu sotekačev na ohranjanje tempa teka. Torej – čarovnija s sotekači, se je odlično obnesla lansko leto, ko je bilo veliko tekačev in si slej ko prej padel v neko cono hitrosti podobno pripravljenih maratoncev in tako praktično ves čas tekel z njimi podoben tempo. Tekla sem torej v gruči, ki je občasno pobirala maratonce, ki so rahlo omagali glede na planiran čas po startnih boksih, ter iz istega razloga kakšnega tudi izgubili. Pa saj so ga pobrali tisti za nami.
V Ljubljani ta zadeva ni tako izrazita, saj je maratoncev enostavno premalo. Bolj ali manj sem bila prepuščena sama sebi in bolj kot sotekačem – navijačem. Zajci so mi ušli, pravzaprav jih sploh nisem videla in – priznam, tudi ne iskala. Videla nisem niti enega in na srečo, me tudi nobeden ni ujel. Ne tisti z baloni in startno številko kot ne tisti z dolgimi ušesi in kratkim repom.
Zajec z zame sanjskim časom na Ljubljanskem maratonu -ves čas nekje pred mano… Foto: Bostile
Na nek način se pravzaprav zajcev z baloni, na katerih imajo napisan planirani čas maratona, kar malo bojim. Lahko mi uidejo ali pa ulovijo – in kot nalašč ravno tisti z napačnim časom na balonu ;). Čuden je ta maratonski svet. Bojim se tekaških zajcev – a v resnici so vsi tako krasni ljudje.
Osebno raje tečem v gruči naključnih soborcev s katerimi lahko tečem ne vedoč, kakšen čas imajo v glavi. Če smo se našli nekje na trasi skupaj v podobnem tempu, smo si torej vsaj nekaj časa, približno enakovredni. Sicer diktiran tempo enostavno čutim kot nekakšen pritisk. Enostavno mi ne odgovarja, nisem vajena skupinskih tekov. Sem pač bolj “samotni” tekač. Kot kakšen svizec, če smo že pri glodalcih. Ali bolje hrček. Tudi kolesarim namreč rada.
Sam sebi sotekač …
V takem primeru – ko si sam sebi svoj sotekač in motivator ali če hočete “zajec” – mora biti tvoja zavest dovolj trdna in močna, da ne popustiš. Predvsem pa moraš svoje telo in pripravljenost dovolj dobro poznati, da že brez pogleda na štoparico in takšno ali drugačno okolico dokaj natančno oceniš, kako hitro tečeš oz. koliko moči porabljaš na način, da z optimalno porazdelitvijo prideš čimprej na cilj maratona. Pa naj bo še tako luštno teči, vedno bi bila raje v cilju prej – kot kasneje.
Kako ugnati samega sebe …
Ostani optimist, bodi trden v sebi, zoprne in demotivacijske misli pa preženi iz glave in si mrmraj svojo tekaško mantro.
“Pazi tempo, ne popuščaj! Za to si trenirala! To so sladke maratonske muke! Pivo te čaka! Zdrži! To ni trpljenje – to je uživancija, lahko tečeš! Teci za vse, da bo bolje!”… dihaj enakomerno, pojdi iz telesa in nadaljuj … “Pazi tempo, ne popuščaj! Za to si trenirala! To so sladke maratonske muke! Pivo te čaka! Zdrži! To ni trpljenje – to je maraton, lahko tečeš…in vsega je enkrat konec. ”
Moj 12. maraton – besede neznanega navijača
Res je, vsega je enkrat konec, tako lepih kot slabih stvari. Svet se vrti. Spreminja. Iz slabega na dobro, iz dobrega na slabo in spet naprej! Že mora biti tako! Potem vsaj znamo ceniti: dobre in lepe stvari!
Upad hitrosti …
Na petindvajsetem kilometru opazim padec hitrosti. Skušam ponastaviti “tekaški tempomat” na planirano hitrost. Malo me skrbi.
Navijači so redkejši, pa vendar jih je še vedno veliko. Predvsem so otroci in posamezne skupine oborožene s tolkali, zvočniki, trobentami. Opaziti je mažoretke in različne godbe.
Vsekakor so nam naredili navijači pravi spektakel. Spominjam se štirih modelov na strehi stanovanjske hiše, oblečene v nekakšne kostume. Veselo so nazdravljali s pivom, kričali, navijali in upam, da so iz strehe dol prišli v enem kosu.
Na vse pretege se trudim teči v planirani hitrosti. Petica se vidi že predolgo… sekunde bežijo v minute.
Dvignjen asfalt …
Tam do 28. kilometra je bilo resnično pestro tudi na samem asfaltu. Kar dvigoval se je in postavljal pokonci.
20. Ljubljanski maraton – ko klanček postane klanec Foto: Bostile
Spomnila sem se komentarja lanskoletnih maratoncev iz Ljubljanskega maratona, da je proga dejansko bolj »klančkasta« ali hribovita kot prvi del ali včasih drugi krog.
Res je! Teh klancev se kar ne neha. Ko se rešim enega se pojavi drugi in na 30. kilometru mi je postalo resnično težko. Klanci navadno niso moji zavezniki ali celo morebitna priložnost.
Ko sem se prebila iz vzpona in zavila na cesto Ob železnici sem resno pomislila, da je to najtežja točka danes. Zid?
»Pozabi!« sem se hitro oštela. “Glavno šele pride! Saj se je maraton pravzaprav šele dobro začel”.
Hitrost mi je padla povsem pričakovano in delno tudi zaradi klancev na tem delu proge. Ko pomislim: »Sedaj bom pa lahko spet ujela svoj tempo«, se pojavi nov klanec. Tam na Litijski.
Ne morem si kaj, da ne zabrundam sama pri sebi: »Ma pejt u rt!« Mislila sem na klanec, da ne bo kakšnega nesporazuma. No, klanec ni šel nikamor, jaz sem ga pa začela »gristi«. Tiste klance od prej sem uspela bolj ali manj uspešno »zignorirati«, kot da jih ni, čeprav mi je hitrost kljub temu padla.
Ta je pa zoprn. Tudi asfalt je bolj črn. In manjček manj navijačev je ampak so ti, ki so, zelo pridni in vzpodbujajo.
»Dajmo, punca! Dobro ti gre!«
Sem takoj boljše volje, malce pomaham in še naprej zavzeto gledam v tla, kaj pa vem zakaj. Tako se mi nekako zdi lažje. Čeprav naj bi gledala gor, naprej, v daljavo.
Prav pomlajuje takle tek, ker spet postaneš punca, dekle, pupa!
Klanec mi nekako mine v premlevanju »EMŠO« zadev. To se ti prične dogajati potem, ko jih nabereš približno pol od stotke. Let mislim. Hočeš nočeš pričneš verjeti tistim »nakladancijam« o letih. Bo potrebno malo manj teči, malo manj naporno trenirati, telo ne zmore, ne moreš biti vsako leto boljši, hitrejši. Kolena trpijo, sklepi trpijo, srce se preveč matra! Apajade! Pah! Po pameti, to že. Ampak po pameti je treba vedno.
Zadnja tri leta mi res ne gre vedno bolje. Mi gre pa dobro. Sicer nisem vsako leto hitrejša in mi tako res ne uspe zavreči, ovreči, dokazati, da to ni res! Da si lahko tudi v zrelejših letih vedno hitrejši. Res mi ne gre! In? Ni rečeno, da so za to kriva ravno leta!
Zakaj je potrebno odgovornost vedno prevračati na nekoga, na nekaj drugega? Kaj leta – sama sem kriva. Če ne bi nikoli tekla hitreje, ampak po pameti, vsako leto samo minuto ali dve hitreje, bi bilo pa vse krasno in super in bi bila v odlični telesni kondiciji tja do svojega vsaj 85 leta kolikor znaša razlika do mojega OR (osebni rekord) pa do povprečnega časa vseh mojih maratonov.
Bi bila potem medicinski tekaški čudež, ker sem vsako leto hitrejša? Malo morgen, fantje in punce vseh let in oblik in ras ter pričesk! Ne drži! Enostavno se ne izide vedno. Leta gor ali dol.
»Lahko bi bila le pametnejša«! Ja, to pa vedno. Ne le jaz, vsi.
Tale okolica mi resnično ni preveč všeč, trasa maratona se še vedno noče zravnati.
Padem nazaj vase, saj veste, maraton pomlajuje. Gub na obrazu resda ne gladi, gladi pa tiste skrite, notri v nas. In povzroča žarenje. Žarenje, ne žarčenje.
Kajuhova cesta tudi ni od muh! Klanček tja gor na Šmartinsko cesto, utrujena sem že in energija mi pojenja.
Zavedam se, da bi morala pojesti četrti gel! Na maratonu je dodajanje energije nujno, na krajši tekih ni potrebe. Pa ne morem! Slabo mi je!
Danes mi je sicer žal, ker bi se gotovo manj mučila. Ampak tam okoli 35. kilometra glava sploh ne uboga. Bolj kot sem si dopovedovala: »Bolj hitro kot boš tekla – prej boš v cilju!« … slabše je bilo. Glava kar po svoje.
In bolj kot si dopovedujem, čas je za še en gel, bolj mi je slabo in manj volje imam seči v žepek po gel. Cela procedura! Ne ljubi se mi. Pobralo bi mi preveč energije, me utrudilo in sploh imam zanič okus po gelu že sedaj v ustih. In sploh je potrebno odpreti vrečko in iztisniti gel v usta. In gel ne gre lepo iz vrečke, jo je potrebno stiskati in nekako pojesti to marmeladasto zadevo. Ne spomnim se kdaj bo spet okrepčevalnica in voda. Lahko, da bo šele čez dva kilometra in kako naj potem tečem s to packarijo v ustih, brez da jo poplaknem.
Moj 12. maraton
Vneto razmišljam, kaj bi bilo potrebno narediti, da bi si glava zapomnila, da je resnično potrebno teči malo hitreje. Saj ni panike! Teh sedem kilometrov bom že pretekla. Sploh ni problema. Ampak jaz bi jih rada hitreje! Gel mi ne paše. Fuj!
Pravijo, da te v zadnjih kilometrih poneso navijači! Da je vse v glavi in kar tečeš. Se strinjam. Kar tečeš že. Ampak jaz bi svojo glavo rada navadila na to, da bi tekla slabo minuto hitreje. No, v redu! Pa naj bo vsaj pol minute!
Glavo skušam prevariti:«Glej! Brez veze, da sedaj tole “drombljaš” prav počasi! Itak tečeš! Vseeno je, če malo hitreje! Razdalja bo ostala enako dolga. Ali ni bolje, da si v cilju prej? Prej se boš nehala truditi, matrati, sopihati… prej boš lahko z vodo poplaknila ta ogabni okus v ustih, prej boš lahko preverila vsebino v nogavicah, prej boš žulje lahko preštela, videla kakšna “finish majčka” te čaka ali je spet Marija v cilju in kje je Tatjana. Šla naj bi tudi na 42-tko! Prej boš zaslišala: »Dejmo, Mojca!« in nato zagledala svojega ljubega in letos tudi edinega navijača v cilju . In ta je glavni! “Mogoče je pa že per naroču!” se zaslišim reči kar na glas.
Skušam pritisniti,a ne gre in …. pa saj ne morem verjeti! Spet klanec! Ne gre! Stegnenico mi bo zabrisalo ven, pa bom imela! Maham z rokami in si pomagam, da bi šlo hitreje ….
Potem pa na ovinku, tam na 37. kilometru navijaška odrešitev. Spet Irena in Frenk: »Bravo! Gremo! Super ti gre!« Pomaga… takoj ko ju zaslišim in zagledam se hitro popravim. Bolj pokonci in skušam čim lepše in seveda hitreje teči… nekaj jima celo zavpijem in pomaham ter tečem dalje po Vojkovi cesti. Ne smem delati sedaj sramote sestri in svaku zato ne dovolim, da me neznani tekajoči prehitevalec tudi dejansko prehiti! Upam, da ni zajec z napačnim časom!
“O bog! Ni!” se globoko oddahnem. Tempo je malo boljši ampak koliko časa bom zdržala. Zato komaj čakam, da sem čimprej in čimdlje od njiju, da bom potem spet lahko tekla po svoje, kar pomeni, da bom “sproščeno crknila« in se šlepala naprej po starem. Kot potolčeni kramoh …
Tečem. Tečeš. Tečejo. Nekateri hodijo. Jaz nisem! Srečka! Lahko bi se obrnilo tudi drugače.
Tekla sem ves čas. Pa čeprav me je usekal krč v levi podplat! Ampak ni bil prehud in sem ga pretentala. Naučila sem se pravilno stopati in raztegovati prste kar med tekom. Hja, takle krček je navadno davek za klanček.
Na srečo kakšnega bolj usodnega ni bilo.
Trasa je speljana po Topniški in naprej v podvoz na Masarykovo. Milijonkrat prevožena cesta. Danes pa tečem po sredini! Adijo avtomobili in promet! Danes so ljubljanske ceste naše!!! Tekaške! Maratonci smo preplavili Topniško!
Navijači so seveda tudi tukaj. Model na kolesu vpije v zvočnik: »Dajmo, še mal! Dajmo, še mal!« Ta »še mal« me malce nervira. »Skoči iz kolesa in še mal odlaufaj!« bi mu rada zavpila samo je že predaleč naprej.
Obide me ne preveč prijetna slutnja, da tečem že dolgo prepočasi, kajti navijač na kolesu se je lahko pripeljal že od bog ve kje in sedaj samo še takole malo mimogrede, navija. Šit! Ne bo rekorda. Itak. Vem. Že dolgo… Ampak vsaj na svoj drugi najboljši čas na maratonu sem pa čisto po tihem računala.
Navijač ob poti zakriči: »Blizu je cilj! Samo še tri kilometre!«
Pa saj res ni več daleč. Kaj pa je to tri kilometre! Za tri kilometre se človeku še superg ne splača obuti. Tečem mimo svoje bivše službe, sedaj je tu ministrstvo. Škoda, da je bilo potrebno tudi to firmo zaribati in zagoniti vse. V nulo. Že takrat. Pa še danes ne vem kateri vzrok je bil tu večji: nesposobnost ali požrešnost? Verjetno oboje.
Ljubljanski maraton – tuji maratonci Foto: Bostile
» Franže! Vse je šlo v franže! » tečem v ritmu mimo Tabora, ko v daljavi zaslišim huronsko navijanje.
»Ojej!« pomislim, da je to že cilj. Tega me je kar malo strah, ker se navadno začnem poditi na žive in mrtve in potem me skoraj pobere pet metrov do cilja tako, da izgledam kot da bom zdaj zdaj izpustila sapo.
Psihično se pripravljam, da bom tekla normalno in ne bom crknila v cilju, ker itak nimam bogve kako dobrega časa in ni v skladu predhodno zastavljene lestvice. In stave. Sicer ne tečem zaradi denarja in nagrad, ampak če te nekdo izzove s stavo?! Opa! To pa bo “visoki C!”
3:30 🙂 🙂 🙂
3:35 🙂 🙂
3:45 🙂
3:45+ 🙁
Prvi dve nagradi sta mi že ušli.
Ko pritečem do glasnih navijačev na nekje 40. kilometru – malo pred Poljansko cesto – se pričnem smejati na ves glas, ker so bili navijači spet tako “fajn” in super, da me je kar neslo.
Ljubljanski maraton – navijači/tekači iz Zagreba z Minjončkom Foto: FB
Naredili so mi slavolok in jaz sem kriče: »Auuuuuu! Bravo navijači!« podajajoč petke na obe strani stekla mimo. In to hitreje, kot sem pritekla. In to me je držalo še naprej – sicer po klancu navzdol in čez most ter celo gor po klancu do Trga Cirila in Metoda ter mimo tržnice. Tam je bilo spet še več navijačev in jaz sem si želela, da bi zalet kar trajal in trajal ampak ni…
Sedaj je pa glava zatajila! Je hotela hitreje, pa so se noge uprle. Kot bi jih objel beton! Kot bi se mi zataknile v kocke, ki so me dejansko kar bodle v podplate.
Sem šla kot Robocop po koridorju med samimi navijači! Rada bi jim mahala, klicala … ampak nisem mogla. Imela sem spet toliko dela. Paziti na kocke, na tla kam bom stopila, občutek sem imela, da si bom spahnila gleženj.
Spet maham z rokami a ne navijačem, pomagam si teči z rokami, se porivam naprej, pomagam se pomikati hitreje naprej kar s celim trupom! Štejem, si prigovarjam! Ampak gre pač toliko kolikor pač lahko gre. Počutim se kot v leru … kot v prostem teku. Koliko časa me bo še neslo …
Tečem mimo Mestne hiše in z nostalgijo pomislim na cilj Teka trojk. Tukaj se je včasih končalo 28. kilometrov, tukaj je bil večkrat cilj preko katerega sem pritekla skupaj z roko v roki z mojim sedaj na Kongresnem trgu čakajočim navijačem. Letos pa ga ni! Cilja! Je še naprej!
Tečem med ljudmi čez Prešernov trg gor na Miklošičevo, klanec jasno, od nekje spet zaslišim :«Dejmo, Mojca!« in opazim še eno Mojco. Nekako odzdravim in grizem frdamani klanec, po Miklošičevi gor naprej gor, v želji čim hitreje. A v klanec ne gre! In plan pada in pada v vodo, nič ne bo s časom, ker ne morem nadoknaditi izgubljenega časa, ker v klanec meni, žal, pač ne gre! »Bo treba klance trenirati«, me preblisne.
»Teci le teci, a zamujenega časa ne dotečeš!« se spomnim zgodbice iz Cicibana, ko fantič z zamudo teče domov. Preveč zamuja. Jaz tudi. Mogoče. Odvisno od cilja, želja.
Tečem mimo sodišča in že zavijam levo na Slovensko. Samo še naravnost do cilja! »Ravne linije«, pomislim.
Kako je čudno!
Seveda! Prenovljeno, na novo tlakovano in za čuda kar nekam malo navijačev! Reveži se niso imeli kam postaviti, ker so narejena avtobusne čakalnice.
Opazim mlajšega navijača, navdušeno ploska in me vzpodbuja: »Dajmo, gospa!« »Hvala«, komaj izdihnem in si mislim »Klinc, pa gospa…« Tisto vzpodbujanje prej mi je bilo sicer bolj všeč, a dokler mi ne prično vzklikati, »Dajmo, ta stara«, bo še čisto v redu. Sicer pa, čisto med nami, potem bo še boljše. Ko bo »ta stara« ta mlade prehitevala… na nek način. Kot jih je prehitevala naša Helena. Zmagovala, pa čeprav ni bila prva v cilju.
Navijačev se tam okoli Name spet tare! Kar črno je!
Skušam teči hitro in hkrati pametno! Ne bom crknila pet metrov pred ciljem!
Zavijem v ciljno ravnino, ko me prehiti par! Držita se za roke.
»Čakaj malo! Tole pa ne bo šlo!« in jima skušam vrniti po desni, pa ni prostora. Stopam jima skoraj po supergah.
Pa naj jima bo, če se še držita za roke, se vdam v usodo. Tudi midva sva tako pritekla v cilj maratona. Prvič.
Pritečem v cilj maratona, dvanajstič… srečna! In strašno zadihana!
Pogled na uro: zadovoljna, zamujam samo za akademskih četrt! Moj čas pa ravno toliko, da samo še rezerviram 😉 !
Čas tako hitro beži. Otroci odraščajo, odidejo v svet. In prav otroci so tisti, ki nas navdušijo za marsikaj in ki slej kot prej postanejo naši učitelji. In prav slednje je bilo tisto, kar me je premaknilo, da sem maraton pretekla v tujini.
Nina nam je pobegnila, mi pa hop v avto in za njo. Mimo grede odtečem še maraton. Dve muhi in še več na en mah!
PRIPRAVE NA 11. MARATON
To tekaško sezono sem pretekla 1200 km, prekolesarila 1900 in se udeležila več tekem, saj me je bilo malce strah tujine. Ne smem delati sramote svoji državi 😉 !
Lepo je bilo teči na 1. Istrskem maratonu, na polmaratonski razdalji s strašnim kolcanjem po dolgi razdalji. Svoje navdušenje sem popisala v članku: ISTRSKI MARATON – NOVA TEKAŠKA PRIREDITEV ter svoje doživljanje v obliki tekaškega poročila: 1. ISTRSKI MARATON – POROČILO kar predstavlja večno obljubo – drugo leto pa res pretečem maratonsko razdaljo na Istrcu.
In potem Wings For Life, edina tekma v kateri sem bežala pred ciljem v upanju, da me ne ujamejo pred Kamnikom. Pa so me 😉 !
Ampak neprecenljiva pa je bila udeležba na Teku trojk. Izpolnila se mi je dolgoletna želja, da odtečem dolge trojke s svojima hčerkama. Bile smo ekipa VESELIČKE in bilo je nepozabno: TEK TROJK IN PRAVA EKIPA!
Testna tekma je pokazala, da sem solidno pripravljena.
39. AMSTERDAMSKI MARATON
Vsak maraton je svoja zgodba, čeprav se nam za trenutke zdi, da morda ni tako. Pa ni res. Dogajanje v nas je tisto, ki naš čas na zemlji ali na maratonski dirki, naredi posebno. Za moj 11. maraton lahko rečem, da je bil lep tek, poln različnih doživetij. Maratonski razdalji sem dodala skoraj dva kilometra zaradi cik cakanja po trasi. Ves čas pa sem imela pred očmi cilj, da se čim prej snidem s svojo družino. To je edino kar šteje.
Kot zanimivost naj napišem še, da sem se to leto prvič pravočasno prijavila na Berlinski maraton. Malce zaradi samovšečnosti saj sem se ves čas zavedala, da nimam nekih realnih možnosti, da bi svoj maratonski čas še kdaj spravila pod tri ure in pol. Za Berlinca pa pravijo, da je hiter. Pa še Berlin bi si rada ogledala.
Če na kratko povzamem glavne vtise iz Amsterdamskega maratona je tek po kockah, med tračnicami tramvaja, reka tekačev, ki dejansko teče maratonsko razdaljo. Starti krajših tekov so povsem ločeni. Všeč mi je start in cilj iz stadiona ter množica navijačev praktično celotno progo. Tudi čas sem imela soliden: 3:38:51.
Podrobnosti iz Amsterdamca s koristnimi tekaškimi nauki pa najdete na spodnji povezavi in videli boste, kaj v resnici šteje tako v življenju kot na maratonu:
Deveti maraton v spomladanskem času je pustil na meni tekaške rane. In opomin: mišice nimajo ravno tako dober spomin, kot bi si morda želela. Šteje le tek. In treninga sem imela premalo. Druga napaka pa je bila totalna ignoranca astme. No, dobila sem jo po nosu.
Moj 10. maraton – poročilo
Ker mi je astma precej ponagajala sem se po več letih le odločila, da obiščem spet svojo pulmologinjo, za katero se je izkazalo, da je že nekaj let v zasluženem pokoju. Poiskala sem si novo. Pregled ni pokazal nič posebnega razen dejstva, da astmo imam. Da bo zadeva stoodstotna je pulmologinja po izvedenih testiranjih astmo izzvala. No, ni bilo fino. Dušenje in piskanje, ki se tudi po prejemu antialergena kar ni hotelo ustaviti. In čeprav se je zdelo, da sem po odhodu iz ordinacije čisto v redu, v resnici nisem bila. Občutek skrčenosti pljuč je ostal še kakšno leto. Moje navdušenje nad pulmologinjo pa nepopisno saj mi je potrdila, da astmo odlično obvladujem ter da mi očitno napor ob maratonu ne škoduje. Mi je pa zabičala, da moram biti pozorna na simptome in se v primeru, kot je bil spomladi v Radencih, obnašati zreleje in se alergenom izogibati v loku.
Moj 10. maraton – poročilo
Od maja do oktobra sem torej veselo trenirala. Želela sem si, da bi trening potekal kot 2012, ampak nekaj je teorija in drugo praksa. Nista se poklopili.
Testno tekmo sem tega leta opravila v Domžalah v okviru prireditve Domžale tečejo. Nekaj več o sami tekmi lahko preberete tukaj: Domzale tecejo 2013. S svojim tekom sem bila zelo zadovoljnja, polmaraton sem pretekla v času 1:42:09 s povprečnim časom 4:51 min/km in zasedla 1. mesto v kategoriji. Dvignila se mi je tekaška samozavest.
Domžale tečejo 2013
In sedaj k 10. maratonu. Sprva se ne spomnim nič. Nič posebnega.
Moj 10 maraton po vrsti pa bi moral biti evforičen. Okrogla številka, nekaj posebnega. Seveda sem bila ponosna, da je za menoj deset maratonskih let, deset let v katerih sem bila dovolj tekaško pridna, da sem se lahko nagradila z maratonom.
No, pa sem doživela razodetje, ko sem iskala stare slike in preverjala čase tekaških tekem na spletni strani Ljubljanskega maratona. In navdušeno ugotovila! Tudi ta maraton je bil poseben. Zaradi Urške! Spomin se je vrnil. To je bil vendar tisti Ljubljanc, na katerem je mlajša hčerka pretekla tudi svoj prvi polmaraton!
Z Urško sva se pripravljali skupaj, včasih smo tekle vse tri z Nino, včasih sta tekli sami, kolikor nam je dopuščal čas in prav vsak skupen trening je bil dragocen.
Leto 2013 je bilo za Urško posebno: pretekla je svoj prvi polmaraton in to zelo solidno. Kar je istočasno sovpadalo z višjim ciljem: skupnim tekom trojk ekipe Veseličke (jaz z mojima puncama) prihodnje leto. Telo je potrebno navajati na napor postopoma. Poleg tega se je rekreativnih tekov naveličala. Bili so enostavno prezgodaj 😉 !
Urška je edina prava luč mojega 10. maratona! Ostalega se sploh ne spominjam in veste, ostalo sploh ni pomembno. Brez nje se ne bi spominjala ničesar. Samo Štanc Ljubljanc.
Moj 10. maraton – poročilo
Tako pa še danes sišim The Stroj in skupen start in kako je takrat sekala tekaška elektrika. Na startu, pred ciljem. Ves čas teka me je bilo malo strah za Urško, ker prav veliko dolgih treningov ni opravila. Tekli sva zmeren tempo, nekaj pod 6 min/km. Spodbujala me je naj grem naprej, hitreje vendar nisem imela energije in prav tako ne volje. Tempo je bil v resnici ravno pravšnji in računala sem na hitrejši drugi krog.
Moj 10. maraton – poročilo
Pa ni bilo tako. Potem, ko je Urška odtekla v cilj bi morala jaz odteči dalje z istim tempom, ritmom. In tudi sem odtekla, ampak brez neke evforije, kot navadno. Ni bilo poleta. Na vsem lepem je postalo vse tako brez veze, navadno, nič posebnega. Štanc Lublanc. Raje bi bila v cilju z Urško in Fricem ter mojimi navijači. Šli bi skupaj na pivo. Jaz pa sem tekla. Samo še ena Številka. Še ena ovca. Talon. Komaj sem čakala, da bom okoli. Zadnji kilometer. Sem se spodbujala, da bi šla hitreje ampak nisem mogla.
Končno cilj in v cilju maskota. Ne tista zelena. No, tudi. V flisu. Ne dam petke, letos pa ne. Naj ga petkajo drugi.
V cilj sem lepo pritekla, več kot pol ure več sem potrebovala kot leto poprej. Čas: 3:58:39, 10. v kategoriji in od 236 maratonk sem bila 99. Številke.
Moj 10. maraton – poročilo
Jaz iščem svoje.
Zmaga je, ko se ustaviš. Medalja. Majčka. Razteg. Izhod iz ciljnega prostora. Lej jih moje navijače! Kako so luštni! Čestitke! Bravo Urška. Kje je Nina? Bravo mi. Slikca. Super fotka, jaz v sredini, navlekla sem si novo zeleno majčko finišerja, nasmejana do ušes in še čez. Ampak ne najdem te fotke, jo pa vidim. Če bi pa jo, bi se spomnila še marsikaj.
Vem še to, da spet nisem prišla do goveje juhe. Kot vedno po uvedbi spremembe organizatorja. Pivce pa je teknilo. Zelo. Vedno.
Gledam v svojo nogo, masiram podplat. Bom pretekla še kakšen maraton? Trenutno sem na dvanajstem kilometru.
Svoj deveti maraton pa sem pretekla v Radencih. 2013. Obdobje, ko je bila popularizacija teka na vrhuncu.
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Za večino tekačev tekaške prireditve na domačih tleh niso bile več dovolj. Potrebno je bilo iti v tujino. Podjetni posamezniki so pričeli z organizacijo skupinskih potovanj in vedno več tekaških navdušencev je odhajalo na tekaške prireditve v tujini. “The Abbott World Marathon Majors (AWMM), 2006” , šopek šestih elitnih maratonov se je dodobra prijel tudi pri nas.
Vse to se je dotaknilo tudi mene. Lepo bi bilo odteči maraton in si istočasno ogledati znamenitosti in utrip življenja v tujih krajih. Vendar sem si zadala drugačen cilj: predno tečem maraton v tujini bom najprej pretekla vse domače maratone. Saj jih ni veliko. .
Kljub temu, da jih ni veliko, zadeva sploh ni enostavna, vsaj zame ne. Velik izziv mi predstavlja namreč spomladanski čas. Termin je zelo neugoden za astmatike.
Pa vendar me je dober maratonski čas na Ljubljancu 2012 vlil toliko poguma, da sem se odločila. Čas je, da pretečem maraton v Radencih.
Trening za “spomladanca”
Po kakšnem mesecu lahkotnega občasnega tekanja sem se lotila treninga. Trening naj bi bil skoraj identičen treningu za Ljubljanca, vendar zimski čas tega ne omogoča. Sneg, led, noč. Večinoma sem tekla ponoči, daljši teki pa so bili odtečeni med vikendom. Posebne cikličnosti ni bilo, pretežno je bil to tek po inspiraciji, tekla sem v naravi, po makadamu in gozdu.
V obdobju šestih mesecev, med pretečenim Ljubljanskim maratonom in nastopom na Maratonu treh src, sem pretekla 400 kilometrov. Udeležila se nisem nobene druge tekme. Moj cilj je bil skromen. Preteči maratonsko razdaljo v Radencih pod štirimi urami.
33. maraton Treh src
Dan je bil čudovit. Sonce in polno nasmejanih tekačev. Stali smo pred ciljem, nekateri z rdečimi baloni v rokah katere smo ob poku pištole spustili v zrak in stekli.
Začela sem počasi, tukaj sem že imela težave. Zabavno je opazovati sotekače. Nekateri preveč previdni in drugi premalo. Podobno kot v Ljubljani smo tekli s polmaratonci in podobno kot tedaj tudi še v Ljubljani – v dveh krogih.
Počutje je bilo dobro, na sedmem kilometru sem imela čas 36:39 minut kar pomeni, da sem pretekla en kilometer v povprečnem času 5 minut in 14 sekund. Postajalo je vedno bolj vroče, vročini pa se je pridružil še veter. Do petnajstega kilometra je še bilo prijetno nato pa sem začutila, da moram biti skrajno pazljiva. Vreme ni bilo na moji strani. Vročina mi nikakor ne odgovarja, veter v prsa je pobiral moči.
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Pogled na prostrana polja, ki so bolj spominjala na razburkano zeleno morje je bil čaroben, naravnost pravljičen, vendar po drugi strani sumljivo preteč.
Tisto “nekaj” je bilo v zraku. Občasno sem potipala žep v tekaškem krilu. Ventolin je bil tam. Praktično ga le redkokdaj uporabim. Izjemoma enkrat na teku trojk na kratki razdalji, ker smo startali direktno v cvetoče lipe in kostanj, kar me je dobesedno zabilo. In, da, ravno tukaj leta 2009, ko sem v cilju razmeroma hitrega polmaratona “padla v Ventolin”.
Straniščne težave
Na nekje sedemnajstem kilometru sem v trebuhu začutila neprijetno dogajanje. “Mogoče se zato slabše počutim”, sem pomislila in se odločila, da na polovički poiščem WC. Mogoče moram na stranišče. Hja, do svojega devetega maratona se mi ni zgodilo, da bi morala na malo ali veliko potrebo med tekmo. No, ampak vse je enkrat prvič.
Na polovico maratona sem pritekla v skrbeh, kje bom našla stranišče. Čas sem imela 1:50:40, povprečen čas na kilometer je bil dokaj enakomeren 5:16. Na obratu v Radencih je bilo evforično, polno navijačev in glej “moji srčki” kričijo in mahajo in jaz čisto pozabim na svoj namen, da poiščem stranišče. Pa itak nikjer ni bilo videti prenosnih stranišč, nikjer nobenega Dixyija.
Vzneseno sem odtekla v drugi krog, v boj, v bitko za moj srčni maraton v Radencih vse dokler me spet ni “zašraufalo” . Ojoj! Od tega trenutka naprej nisem razmišljala o ničemer več kot o straniščih. Bredla sem po spominu na katerem kilometru sem jih videla. Bila sta dva! Mislim, da na petnajstem. Torej bo še nekaj časa trajalo, da pritečem do tja.
Na 28. kilometru pričnem izgubljati hitrost. Sem že na 5:30. Ampak to sploh ni bil problem.
Mudi se mi na stranišče. Zelo. Bilo je grozno. Zagledam mojega na kolesu, malo naprej. Kriči “Dajmo Mojca!” jaz pa “Kje je kakšen sekret? Ne morem več!!”
Oddrvi naprej in čez čas spet nazaj z novico, da me odrešitev čaka čez dva kilometra. V mislih sem se že videla, kako bom odtekla direktno na sredino polja, dala hlače dol in adijo pamet! Bolje tako, kot s polnimi gatami naprej. Ampak nekako mi je uspelo.
Moj Dixi
Moj 9. maraton – poročilo
No, na sliki ni tisti moj pravi. Tale je izposojen iz Pixabaya. Moj Dixi pa kot zakleto ni bil prazen. Stopicljala sem pred vrati in prosila: “Pridi že ven, kdor koli je notri, lepo te prosim!” Končno!
Skok v sekret, hlače dol in … olajšanje! Občutek sem imela, da bom od sedaj naprej letela in ne le tekla.
Iz WC-ja sem prišla osvobojena. Svobodna. Srečna. Neskončno zadovoljna! Sedaj bom poletela proti cilju!
Poskušam poleteti pa so moje noge kot prikovane. Poskušam teči kot prej, pa nikamor ne gre. Nobenih moči več nimam, pred menoj pa še kakšnih petnajst kilometrov.
V sekretu sem poleg neljube prtljage pustila tudi vso svojo moč in energijo.
Popuščam, vsi me prehitevajo. Pričela se je muka.
Enakomerni zamahi z rokami, porivanje in vlečenje nog, dihanje s čisto premajhnimi pljuči. Poskusim z Ventolinom. Malo pomaga. Vsaj zadiham lahko ampak prave moči nimam.
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Tečem
Tečem ob zelenem polju, vse valovi, rdeč mak. Sinje nebo. Lepota. Jaz pa tečem mrtva. Makadam. Shodim. Ne morem. Padla bom. Voda. Ventolin. Porinem se naprej, tečem, če je to sploh še tek. Delam se da tečem, to je skoraj hoja.
Zeleno polje. Zeleno morje. Preredki navijači. Saj jih sploh ni. Regljanje žab. Prisilim se in pogledam naokoli. Lepo je.
V daljavi se sliši zvok ciljnega prostora. Še malo, ki traja večno. Še malo, ki ga nikoli ne bo konec. Še malo, ki nista samo dve besedi.
Voda. Ventolina nočem. Slabo mi je. Gela si ne upam pojesti. V trebuhu imam podivjance. Boli.
In tečem
Tečem. Spet tečem. Vedno več navijačev. Pomaga. Tečem proti cilju. Bolje mi bo. Kako lepo se bo ustaviti. Nekdo mi nekaj kriči, jaz pa samo bolščim predse v asfalt in nekako tečem in molim, da bo že konec. Ker ne morem več. Ne morem več dihati. Ne morem več premikati nog. Ne morem se več nositi.
Odrešitev
Zagledam moje! Nina teče z mano. Urška kriči in me lovi na fotoaparat. Bolje sem. Vsaj delam se, da sem bolje. Tečem v cilj. Spet tečem. Ne zanima me ura. In ko pritečem v cilj bi spet tekla.
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Družinski arhiv: Maraton treh src – poročilo
Zadovoljna. Ko se v miru spet nadiham pa srečna. Vesela. Spet jaz!
Ja, do danes moj najtežji maraton.
Potrebovala sem štiri ure, pet minut in dve sekundi. Od 32 maratonk sem bila 16. V svoji kategoriji (bilo nas je sedem) pa sem celo dobila srebrno medaljo.
Po dveh letih prisilnega maratonskega počitka sem se zopet počutila dovolj pripravljeno in močno, da pretečem svoj 8. maraton v življenju. Za menoj je bil boj z boleznijo in poškodbo.
Trening za 8. maraton
Svoje prehranjevanje sem povsem prilagodila in dodala spremenjen tekaški trening. Opustila sem sedem letno rutino in na spletu našla nov tekaški program. Temeljito sem ga preverila, si ga prilagodila in ga upoštevala skoraj v celoti.
Trening mi je bil všeč. Osnovan je bil na bazi, hitrosti in moči, vendar z drugačnim “tekaškim igranjem”. Tekla sem 3-4 krat na teden, 1 dan počivala in 2-3 krat kolesarila. V obdobju brez kolesarjenja sem tekla 5-6 krat na teden. Vsakemu treningu je bilo obvezno dodano krajše ogrevanje in obvezen temeljit razteg.
Doma sem družini naznanila, da naslednje leto – to je 2012 – ponovno pretečem maraton in da bom vnesla več sprememb, ki bodo dobre za vse! Podprli so me.
V sezoni 2011/12 so bili začetki težki. Čez zimo ni šlo najbolje, zaradi pomanjkanja teka zadnjih dveh let sem bila skoraj depresivna. V službi je bilo nečloveško. Skušala sem teči ampak mi tek ni dal toliko energije kot po navadi. Kar nisem se mogla vrniti v svoje normalno stanje.
Drastično spremembo sem uvedla v sredini aprila 2012. Takrat je moja teža znašala 65 kg, kar je zame 5 kg preveč za maraton. Telo me je z znano bolečino opomnilo, da se mi ponovno javlja bolezen.
Strah in panika! Pričnem se strogo držati svojih prehranskih ugotovitev. Z rednim treningom in pravo hrano sem do maratona shujšala 7 kg in se počutila fantastično. Ja, sliši se kot reklama za kakšno dieto, vendar to prav gotovo ni.
Vsak dan posebej sem se veselila teka in vedno boljša sem bila. Noge so postale lahke in jaz vse lažja. Počutje vedno boljše. Svoje tekaške proge sem pretekla zelo hitro, hitrost mi je padla pod 5 min/km. Tudi kolesarjenje mi je šlo super. Klanec? Kaj je to? Ravnina je postala dolgočasna.
Zaradi izgubljenih kilogramov sem naredila laboratorijske teste, ki so pokazali odlično sliko. Zdravnica mi je predlagala, da si lahko izvid uokvirim in obesim na steno, ker bi mi ga lahko zavidale dvajsetletnice. Ter dodala, naj tak način življenja nadaljujem še naprej.
To leto sem se spet udeležila nekaj tekaških tekem. Potrebovala sem jih za orientacijo in motivacijo.
Datum
Proga
Čas/km
2012
25. mar. 12
Mali maraton Sežana
5:40
21.095
22. jun. 12
Maraton državnosti
5:24
21.095
02. sep. 12
21. ptujski maraton
4:36
21.095
28. okt. 12
Ljubljanski maraton
4:54
42.195
Nastop na Malem kraškem maratonu v Sežani je pokazal zadovoljujočo tekaško pripravljenost glede na čas v letu. Spomladi nisem nikoli dobro pripravljen. Teža, ki na razpredelnici ni vidna, je bila “over limit” !
Na Maratonu državnosti so bile zelo težke razmere. Start teka v petek ob 18.00 uri popoldan, ozračje pregreto in blizu 30 stopinj. Večina sotekačic se je odločila za krajšo razdaljo. Ni presenetljivo, da sem od treh, ki smo tekle polovico maratona, bila “odlična” druga. Absolutno.
This slideshow requires JavaScript.
Noro dobro izkušnjo sem doživela na Ptujske polmaratonu kjer sem postavila svoj rekord, 1:37:01, kar je zadostovalo za 3. mesto absolutno in 1. mesto v kategoriji. Tek je bil lahkoten, “uživantski”. Ptujski polmaraton je predstavljal testno tekmo za maraton. Obeti so bili videti dobri.
This slideshow requires JavaScript.
V celotni sezoni sem pretekla 1.444 km in prekolesarila 2.420 km. Regenerirala sem se s hojo v hribe in plavanjem.
Pred maratonom
Precej napeto je bilo. Nekako mi je uspelo spet prepozno nabaviti nove superge v katerih se nisem še počutila dovolj domače. Potem jo je zagodlo vreme. Sneg!
Skrbelo me je. Teči v snegu in dežju vseh 42 kilometrov zna biti problem. Kar se tiče mojih podplatov. Vdala sem se v usodo in v mislih odpisala spet nekaj nohtov in pozdravila spet novo količino žuljev. Morda nov rekord – presežem 7 žuljev iz 3. maratona. Kaj obleči? Dan pred maratonom kupim nove tekaške hlače, saj mi vse stare lezejo navzdol, v kratkih pa si ne upam teči. Poleg tega je za nedeljo napovedan – sneg.
Dan maratona
Uf! Kaj pa sedaj? Zunaj zimska idila. Urška starta že ob pol devetih, iz neba letijo kosmi snega. Neverjetno.
This slideshow requires JavaScript.
Z Nino startava ob enajsti uri. Na glavah kape s šiltom, na nogah imam sedem let stare superge. Obvezen anorak. In MP-3 za ritem. To leto sem veliko treningov opravila ob rock´n´ rollu. Naj bo še maraton tak.
The Stroj nabija, stečemo in tečemo. Odletim mimo prve vodne postaje, spregledala sem jo. Opomnim se v smislu “ne počni neumnosti!” in tečem dalje. Tempo je visok, na silo skušam teči počasneje ampak res mi gre dobro. Brez problema na desetem kilometru, petnajstem. Na polovici sem super, čas na polovici maratona kaže 1:38:00. Tam nekje je Nina zavila v cilj. Bravo “tamala!” Moj Osebni mi nekje pri Nami kriči “prehitra si”, jaz pa tečem in vse je v redu.
“Nikoli ne bom mogla teči hitreje, če se bom ves čas držala na vajetih in teči po pameti”, si mislim in čutim tisto “spusti se iz verige in uživaj” ter “adijo pamet!” . In uživam, tečem v drugi krog, na osemindvajsetem kilometru sem še vedno neverjetno dobro, tempo pod pet minut na kilometer in občasno pomislim, da se mi je “pokvarila ura”.
Navijači so neverjetni, ves čas jih je polno, ne pomislim, da jih je morda več zato, ker sem med hitrejšimi kot navadno. Praktično me ne prehitevajo, tečem, letim in uživam. Na dvaintridesetem kilometru mi rahlo pade tempo, začutim nekakšen “cuk” v telesu in moja hitrost pade. V tistem me prehiti prva ženska in nekje v malih možganih si rečem “pretiravala si, plačala boš” a že v naslednjem trenutku zagledam neznanca, ki stopi na sredo proge in mi reče: “Zdrži tempo! To so sladke maratonske muke!” Te besede me še kasneje “podijo” po maratonskih kilometrih.
Kot bi mi dolil gorivo in kot nalašč se oglasijo še Rollingi in Start me up! Nazaj sem in letim naprej! Na sedemintridesetem kilometru pomislim, morda me tukaj v Stožicah ob poti čakajo domači. Moja mama in sestra, svak, nečak, nečakinja, Brina. A ni nikjer nikogar! Kasneje izvem, da je Brino, ki je psička, tako zeblo v tačke, da je stopala po stopalih odraslih.
Mraz je in piha direktno v prsa, jaz pa tečem po Slovenski proti centru moje Ljubljane! Odlično sem, še vedno mi gre dobro! Ne gledam na uro, vem da mi gre res odlično! Občasno zaslišim opazko kakšnega navijača “Glej, še ena ženska!” Gledam naprej, kje je tista, ki me je prehitela v Dravljah, mislim, da jo vidim v daljavi naprej, rožnato pikico.
“Pusti jo, teci in uživaj, dobro ti gre!” V telesu čutim moč, nobene mlahavosti. Odriv, pristanek, delo rok! O, kakšen užitek!
Tečem zadnji kilometer proti cilju, noro je! Navijačev je spet veliko in jaz kolebam ali naj snamem slušalke ali ne. Ne, nimam časa, tečem v cilj kamorl pritečem presrečna. Ne morem verjeti, v cilj sem pritekla pod tremi urami in pol kar se mi je zdelo zame povsem nedosegljivo. Uau! Še petka z županom katerega od samega navdušenja kar premočno udarim “ha!” in se komaj ustavim nekje na sredi cilja na Kongresnem trgu.
This slideshow requires JavaScript.
Vrti se mi. Od sreče! Sneg in navijači okoli mene! In nobene prave utrujenosti.
Povzetek teka
Nobenega žulja, najboljši čas maratona v mojem življenju in dvomim, da bom še kdaj vsaj približno še tako hitra. Najhitrejši in hkrati najlažji maraton! Seveda, tekla sem ga več kot pol ure manj kot navadno. Zato pravim, dlje kot tečeš – težje je. Res se splača biti dobro pripravljen.
Bila sem šestnajsta od skupaj vseh sto štiriinosemdesetih maratonk. Čez dva tedna dobim vabilo za prevzem pokala kot nagrado za svoje tretje mesto v kategoriji. Ponosna sem nanj. V tem trenutku ga gledam v dnevni sobi. Krasen občutek.
Vesela sem, da sem to doživela vsaj enkrat v življenju.
Hvala familius. Fricus, Ninus in Urskus. Rada vas imam.
V življenju se zgodi, da gredo stvari čisto po svoje in precej drugače, kot bi si morda želeli. Še danes so lahko stvari idealne, a že jutri povsem drugačne. Žal svojih življenj ne moremo imeti povsem pod kontrolo, usoda nas lahko večkrat preseneti.
Trening za maraton – nov začetek
Leto 2010 je bilo v znamenju okrevanja. Vsi moji načrti iz cilja maratona v letu 2009 so izpuhteli, prioritete so postale drugačne. V tekaški sezoni 09/10 sem tako pretekla le 545 km in prekolesarila 2.425 km. Ocenila sem, da sem pripravljena za polovico maratona na Ljubljanskem maratonu.
Tekaški praznik je otvorila Urška z rekreativnim tekom. Ne ravno navdušena nad zgodnejšo uro starta se je pričela nagibati k možnosti, da odteče na prihodnjem Ljubljancu tudi sama raje polovičko in tako malce potegne dremuckanje v postelji.
Sledil je start, nas softičev in maratoncev. Polovičko sem odtekla skupaj z Nino, ki me ni in ni hotela pustiti same. To je bil njen prvi polmaraton. Tekla je lahkotno in hitro, moje noge pa kot bi bile v kolkih betonske. V cilj sva pritekli ob huronskem navijanju. Nina je višek energije delila z navijači in jih spodbujala ter se šalila. Ob tem sem jaz komaj lovila sapo. V ciljni ravnini me je pograbila za roko in me v ovinek proti cilju skoraj odnesla po zraku, kot balon!
V cilj sva pritekli presrečni in bila sem odločena, da bo maraton v sezoni 10/11 odtečen.
Resno sem se lotila treninga, vsaj tako sem mislila. Vendar sem spet veliko premalo tekla.
V sezoni 2010/2011 sem poleg kolesarjenja dodala še planinarjenje. Teči dan po planinarjenju je vedno odlično. Noge so lahke in tečeš lahkotneje. Držala sem se sistematičnega treninga “baza-moč-hitrost”, tekaške tekme se nisem udeležila nobene saj sva dneve z možem raje preživela skupaj na kolesu. Tek in moja hrbtenica sta precej trpela, kolesarski podvigi pa so naju z možem oba prevzeli.
This slideshow requires JavaScript.
Tako se je v tej sezoni nabralo samo 553 tekaških, 2280 kolesarskih kilometrov ter nekaj planinskih podvigov.
Zadnji dolgi tek sem opravila sredi septembra, na katerem se mi je nekje na dvajsetem kilometru pripetila poškodba. Počila mi je desna mečna mišica. Bolečina se mi je javljala že nekaj časa, ampak sem jo vedno uspela nekako utišati. Tokrat je udarila res z vso močjo, tako da sem do doma praktično odskakljala po eni nogi. Vedela sem, da se mi je to zgodilo zaradi nediscipline pri izvajanju tekaškega treninga. Prevečkrat sem daljše teke nadomestila s kolesom. Kombinacija teka in kolesarjenja je dobra vendar tek je tek. Tu ni nadomestkov.
This slideshow requires JavaScript.
Preostalo mi je le nekaj dni do maratona. Bolečina je le deloma popustila. Za menoj je bilo dolgo kolesarsko potovanje. V zadnjih dveh letih pa nisem pretekla nobenega treninga, ki bi bil daljši od 21 kilometrov. Že drugo tekaško sezono mi ni pripadala čast, da se lotim maratona. Na startu sem se počutila na nek način nesrečna a odločena, da si naslednje leto spet pritečem maraton.
2011 sem pol maratona pretekla dve uri skupaj z Nino, ki se po preboleli gripi očitno ni opomogla. Iz te izkušnje sva se naučili, da nima smisla teči poškodovan in prehitro po bolezni. Ni vredno. Svoje zdravje je potrebno paziti in poskrbeti, da telo ne poškodujemo po nepotrebnem.
Urška pa je suvereno opravila z rekreativnim tekom kot se za tekača spodobi.
Prihod v cilj je bil bolj klavrn. Saj si vesel in zadovoljen ampak z občutkom, da si s tem morda telesu naredil več škode kot koristi, ni dober. Skušala sem ostati in navijati maratoncem! Pa je bilo tudi to tako težko! Ne moreš spodbujati, se jeziti sam nase in objokovati pretekle odločitve, istočasno. Kar je bilo, je bilo. “Grem in gledam naprej in se iz teh dveh “tekaško usranih” let čim več naučim” sem si rekla. “Bom videla iz kakšnega testa sem v resnici. Se bom pobrala?”
Analiza in načrt “kako naprej”
Pričela se je sezona 11/12. Čas je bil, da potegnem črto.Usedla sem se za mizo, preverila številke in dejstva. Vedela sem, da sem nekaj delala močno narobe in tudi to sem vedela kaj je bilo narobe. Mišica mi je počila iz enostavnega razloga, ker sem veliko premalo tekla, se premalo in prepovršno ogrevala in raztegovala ter po veliko prekratkih tekih želela za svojo tedanjo pripravljenost veliko prehitro odteči daljšo razdaljo. Želela sem bližnjico do maratona. Take bližnjice pa ni. Dejstvo je tudi, da smo vsak dan starejši. Tega ne smemo ignorirati.
Kje sem s svojim tekom in kako naprej? Tekaška vznesenost je nekam poniknila. V teh dveh letih sem pridobila nekaj kilogramov, pravo počutje se ni vrnilo. Skrajni čas, da dodobra preučim svojo endometriozno izkušnjo o kateri lahko več preberete na povezavi: TEK IN ENDOMETRIOZA in naredim vse, da se nikoli več ne ponovi. Teči moram več, ker mi tek koristi in se bolje počutim in ker veliko lažje tečem lažja, moram izgubiti pridobljene kilograme. Kolesarjenje mi bo pomagalo ohranjati ravnotežje obremenjenosti mišic. Okrepiti moram svoje jedro ter se striktno ogrevati in raztezati po teku. Biti pa moram predvsem DISCIPLINIRANA!
Pa mi bo uspelo? Si dovolj želim? Sem dovolj vztrajna? Bomo videli.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
To je zgodba o kateri se zdi, da se je dogajala že zelo daleč nazaj.
Pravzaprav je to pravljica o paru, ki je rad tekel. In ker je eden od njiju rad tudi pisal, se je zapisalo to, kar boste lahko prebrali spodaj.
Nekoč, še predno se je pojavilo morje tekaških skupin in društev, strokovnjakov, trenerjev, svetovalcev in podobnih -alcev in ostalih -njakov. Še v časih, ko ni bilo pomembno, da se tvoje superge skladajo s tekaško uro in so tvoje pajkice prave znamke in odtenka. Ko tekač ni razmišljal o najnovejši tekaški “fensi šmensi” švic majici in super hudih tekaških nogavičkah, ki naj bi kar se le da sramežljivo kukale izza ultra modernih tekaških čevljev, ki bodo kmalu “prišvicane” na najnovejši nožni tatu. Pravega odtenka seveda. To je bilo še takrat, ko so imeli tetovaže le bivši zaporniki in JNA-ši. Saj veste, številke, kakšno sidro, ime ali pa kakšen del navadno ženskega telesa.
To je bilo še v tistih davnih časih, ko nikjer nisi mogel kupiti tekaške majice, primernih športnih nogavic. V bistvu je bil to čas, ko je bila vsaka majica in kolikor toliko udobna obutev primerna za tek. Ja, takrat je to bilo. Takrat veste, ko je šla lahko cela družina na tekaško tekmo in ob tem ni skoraj bankrotirala. Ja. Takrat, ko je bil tek poceni. Ko si lahko tekel brez najnovejše tekaške ure. Mobitela. Slušalk v ušesih. In je bilo to normalno. Še v časih, ko so ljudje za tekačem kričali: “Norc! Butara! Al`nimaš nobenga dela? Lenuh babji!” in je tudi to bilo normalno. Ja! To so bili tisti davni časi, tukaj, ne za devetimi gorami in devetimi vodami. Tukaj v Sloveniji. Časi, ko je še vsak znal teči. Sam. Brez tekaškega trenerja. In ljudje niso bili nič bolj poškodovani ali manj zdravi. Prej bi rekla, da obratno.
Ja, dragi moji. Takrat je to bilo. Ko marsičesa ni bilo. Veste, jaz sem pa že takrat imela svojega OSEBNEGA TEKAŠKEGA TRENERJA. Pravi prototip! Ha!
Moj prototip osebnega tekaškega trenerja je nastal iz mojega sotekača. Nastal je skoraj kot nekakšen stranski produkt. Kar ratal je! In nekega dne je dobil svoje poimenovanje: Moj Osebni.
Zadeva pa je potekala nekako takole. V začetku prvega obdobja mojih sedmih pravljičnih maratonov, sem pričela s sistematičnim treningom za Ljubljanski maraton. Moj dragi mož se je odločil, da po priporočilu zdravnika na maratonu ne bo sodeloval. Veste, zelo težko je kar odrezati tek. Zato se je vneto in zagnano lotil treniranja svoje ženičke (to sem jaz). Naredil mi je tekaški program natančno in lično na podlagi mojih rezultatov in testov vse na bazi pulza, razdalje, želenega končnega rezultata in tako dalje in tako naprej. Program je lično in natančno spravil v Excel in to tako, da bo zadeva funkcionirala 100/h. Sledil je preizkus tekaškega programa v živo ali bolje, na terenu:
1. dan
Soparca, odpraviva se skupaj na počasen tek z nizkim pulzom, vse lepo, vse v redu. Moj Osebni teče z menoj. Trening opravljen.
2. dan
Na sporedu imam tempo tek, samo 3 km “Do DARS-a in nazaj”, utrip od 155 – 160, mi je predpisal. Tekla bom sama. Lepo se obujem v superge in se začnem ogrevati.
Kar zaslišim nekakšen vik in krik na dvorišču, nekakšen čuden prepir, ki se z zadovoljnim brundanjem kmalu poleže. Pojavi se Moj Osebni z otroškim kolesom, gume prazne. Ogrevam se naprej in si mislim: “O fino, bo kolo popravil”. Vidim ga zvoniti pri sosedu. “Pumpa za kolo ne dela”, ga slišim in sosed mu posodi svojo. Moj Osebni pumpa in pumpa kot v transu, občutek imam, da gre ves zrak mimo ventila.
Pa mu rečem:« Ok, grem. 155-160, ne?«
»Počakaj, te bom spremljal na kolesu.«
Hčerki je obljubil novo kolo, če ga polomi.
No, pa sva šla. Ne naredim še treh korakov, ko se je že začelo.
»Hej, punca, takole pa ne bo šlo. Pojačaj tempo. Si si pogledala plan, kakšen pulz moraš imeti?«
Pojačam tempo, tečem dalje in si mislim, da je takle “psihofizični trening” lahko zelo koristen. Za karkoli. Človek mora biti optimist.
»Pazi na držo,« ga slišim.
Kar hitro grem, vroče je kot hudič. Občutek imam, da bo tole odličen trening.
»Nepravilno se odrivaš. Pazi na odriv,« ga spet zaslišim. Prekolnem vse slaščice, ki sem jih pojedla na morju. »Kakšen pulz imaš?«
» 158,« iztisnem med zobmi.
»Prepočasi za takšen pulz – malo pojačaj«.
Pojačam.
»Kakšen pulz imaš?«
»163 pa mir mi daj, ne morem govorit s tem tempom,« iztisnem nekako in porabim ogromno moči za ta stavek. On pa nič. »Pojačaj, pojačaj, teci hitreje. Pulz spravi na 165 – 170« , delegira iz majčkenega koleščka. Kolena ima skoraj pri bradi.
Hudiča! Začnem teči na vso moč, kolikor se le da. Rada bi šla tako hitro, da me na tistem kolescu ne bi mogel ujeti, ampak kolo sploh ni tako slabo, kar nese ga. Ves čas nekaj govori. Kar naj govori, si mislim.
»Kakšen pulz imaš?« kriči.
»Kaj te briga!« si mislim in skušam teči čim hitreje, da bo človek vsaj s časom na koncu zadovoljen.
»Pazi levo roko! Držiš jo kot bi te kap! Ali ti je odmrla!« pametuje.
Ni potrebno, da bi ga pogledala saj ga vseeno kar vidim, kako navdušen je sam nad sabo. Pritečem do konca.
»Ustavi štoparico!« slišim povelje.
Ustavim štoparico.
»Kakšen je čas?« kriče sprašuje.
»14,16!« zavpijem nazaj.
»Zanič, hudiča! Prepočasi. Lani si imela veliko boljši čas …«.
Tečem dalje lepo počasneje, da se malo »iztečem« in oddahnem, ne od teka ampak od mojega »trenerja«. Slišim, kako me kliče, a mu zbežim med hiše in lepo odtečem počasi še kakšen kilometer. Takle tek s komandirjem za vratom je prava nočna mora. Občutek imam, da sem več govorila kot tekla. Mislim si, da me eno figo briga rezultat za tako ceno, da od teka nimam nič. Ali pa da bom po »teku« morala še na tek, da se pomirim.
Ko se vrnem, me moj trener še vedno čaka pred hišo ob kolesu s prazno gumo in se navihano reži. Videti je TAKOOOOO zadovoljen.
Sem prav zadovoljna tudi sama vendar vem, da mu ne smem tega preveč očitno pokazati. Sicer bo naslednjič še hujši. »Nehaj!« rečem in grem na videz užaljeno, hitro mimo. Ni mi do poslušanja litanij o odmrli roki, prekratkih korakih in prepočasnem tempu.
»Nikamor ne greš,« me ustavi in spodi nazaj delati raztezne vaje. OK, saj ima prav, se potihoma strinjam in ubogam. Naj ima veselje. Jaz pa razglabljam o situaciji.
Če se mi je včasih zdelo, kako fino bi bilo imeti osebnega trenerja kot tisti vrhunski tekači, se mi tokrat to ni več zdela tako krasna zadeva. Ne vem, kako sploh zdržijo. Komaj čakam, da moj trener spet postane moj sotekač. Ampak on je videti tako zelo zadovoljen v novi vlogi. Malo me skrbi. “Mogoče bom pa do Ljubljanca le vztrajala, tako, za foro”, sem si mislila.
3. dan
No, me zanima, kako se bo obnesel Moj Osebni na dolgem teku sedaj, ko je ostal brez kolesa. Na rolerjih do sedaj še ni stal, tako da globoko upam, da si danes ne bo sposodil hčerinih.
Torej, po planu bi morala trening daljšega treninga opraviti v nedeljo, a smo se oglajali v pravljični smaragdni Soči. S trenerjem sva se izmenično vozila s kajaki pretežno z glavo navzdol in občudovala razgled pod Sočo, lovila čoln in veslo, praznila čoln, se obračala, objemala skale, pila bistro Sočo in si krepila tako moč volje kot ramenske mišice in lovljenje ravnotežja. Rezultat je bil odlično počutje kljub številnim modricam, ohlajena glava in strašen »muskelfiber« naslednji dan.
Ker iz zgoraj navedenih razlogov trening daljšega teka nisem mogla realizirati v nedeljo, sem ga opravila v ponedeljek takoj po tem, ko smo pospravili 10 metrov drv.
Ob 19.00 sem bila končno pripravljena, da grem. S seboj povabim še Urško in Nino, a sta bili še preveč pod vtisi drv. Gospod Osebni pa je sedel na kavču ob pivu in nekaj računal.
»Grem. Torej, 24 km, pulz 125-140,« kot je po planu.
Hudobno pomislim »THE COACH – THE KAUČ«, a se ugriznem v jezik. Mojega Osebnega namreč uradno “neskončno jezi”, da ne sme ali da ne more teči, sicer pa prizna, da se mu ne da preveč. Skupno se torej odločiva, da glede na pozno uro, delam 6 km kroge. Čakal me bo na 16. km s pijačo. Spijem še kozarec vode in grem močno zadovoljna.
Ko sem odhajala, je še vedno povsem neprizadeto sedel na kavču.
Zunaj se ogrevam in njega še vedno ni od nikjer. Obeta se mi lep in miren dolg počasen tek, take imam najraje.
Vžgem štoparico in grem. Čudovit občutek! Že po treh minutah sem zunaj, na polju. Travniki in gozd okoli mene, osamljeni sprehajalci, kakšen kolesar. Mir, tišina, svoboda. Čisti užitek. Ni prevroče, sonce je že precej nizko. Razmišljam, kako lepo bi bilo, da bi dolgi poletni dnevi trajali večno.
Tečem mimo kmetije, krave me veselo pozdravljajo in jaz se jim nasmehnem. Oh, kako smo osladni – ampak, če je pa res! Pes me že pozna. Priznam, da je bil v začetku hudo vztrajen. Kakšno leto je trajalo, da se je naveličal besno lajati in se zaganjati, kadarkoli naju je zagledal. Zdim se mu čisto nezanimiva, še naprej leno leži na tleh kot nemarno vržena cunja. Za prah, me stisne v želodcu. In misli se mi sprehodijo po stanovanju, kako bi bilo potrebno temeljitega čiščenja. Ampak vse se pač ne da, pa saj mi bosta punci pomagali.
Saj veste, najstnice so nasploh navdušene za kakršnokoli hišno pomoč. No, potem, ko mi bosta zavijajočih oči obrazložili kako onidve sploh nimata časa saj imata s prijateljico tako bujno domišljijo in vse te ideje je potrebno tudi realizirati kajti domišljija brez realizacije ne šteje praktično nič, potem so to samo neuresničene sanje in potem, ko mi bosta obrazložili že “nevemkaterič” pravice otrok in njihovo izkoriščanje in tako naprej in tako nazaj, potem, šele potem, bom prišla do besede in jima “ženevemkaterič” obrazložila, da sem jaz njuna mama in mi družina ter da sem ju kot starš dolžna usmerjati in učiti v življenju in tudi naučiti preživeti, za preživetje pa je še kako potrebno poleg šolskega znanja, matematike, jezikov, zemljepisa …. tudi znanje priprave hrane, čiščenje, likanje, pranje, pospravljanje “intakonaprej in takonazaj”, potem znata v skladu svoje bujne domišljije resnično presenetiti .
Hopla!! Skoraj skočim čez kosmato kepo – simpatični radovedni mali kužek. In se zavem, da sem že pri koseškem bajerju. Prav luštno je, senčka, precej sprehajalcev.
Temni se.
Nasproti mi prihaja gospod z velikansko dogo, neprivezano, brez nagobčnika. Doge so mi všeč, ocenjujem, če mi je tudi ta. Občutek imam, da gre blazno resno in pametno mimo mene in istočasno deluje veliko pametnejša od svojega lastnika. Doge so mi res všeč. Sicer imam pa rada vse živali le “nekateri lastniki nekaterih psov” mi gredo na živce.
Misli v moji glavi je vedno manj, vedno bolj budno opazujem okolico, oprezam za smrekami, ko tečem po kolesarski poti ob Večni poti. Bojim se psov . Tam je že temno kot v rogu. Čudno poka v gozdu, vse nenavadno šumi. Le kako mi bo uspel še en krog, saj bo že popolna tema . Jezi me, ker sem že precej utrujena pa je za menoj šele 14 km . Čutim mišice ob desnem kolku dol po stegnenici (še od kajaka) in levo koleno se mi oglaša. Odmislim vse skupaj in podzavestno pohitim. Malce me je strah.
Nasproti mi priteče tekačica, zdi se mi, da so tudi njene oči široko odprte. Razumevajoče se nasmehneva ena drugi in tečeva dalje vsaka v svojo smer. Pomislim, da sva obe zmešani, lahko bi tekli skupaj, obeh naju je strah.
Strah me je!
Žalostno oprezam po parkirišču, če je kje moj trener, pa ga ni . Kako fino bi bilo, da bi malo zavpil: »Dviguj noge, vlečeš se kot crkovina!« Sama sem kriva, sprva se je ponudil, da bi prišel že prej pa nisem hotela. Trapa zmešana! Pogledam na pulz: prehitra sem. Kako naj nalašč počasi tečem, če me je strah. Prisilim se, sicer me pa že vse boli.
Dohitim dva znanca. »Kje je pa tvoj?« »Naprej me čaka z vodo,« in že me ni. Lepo ju je bilo srečati .
V daljavi v mraku se od klopi izlušči senca. Vsa vesela že od daleč maham. Človek me začudeno gleda. Ni bil pravi.
Kje hudiča pa je? Preklinjam, ker slabo vidim.
Spet zagledam znano senco, a se zadržim. Ne morem vendar napadati in mahati neznancem v mraku. Bil je pravi. V natikačih. Upala sem, da bo v supergah in da me bo spremljal zadnji krog. Malo morgen!
Pijem.
»Ne greš še en krog!« Misel, da ne bi pretekla teh 24 km se mi zdi obupna. Ni šans! No, na to tudi g. Osebni ni pomislil. »Tekla boš 1,5 km kroge okoli Darsa.«
Super! Vsaj hiše so . Odpodim se med polji do Darsa, kjer me že čaka Moj Osebni. Do tja ni pritekel, prikolesaril ali celo priloral. Kar lepo z avtom se je pripeljal. Tečem lepo umirjeno. Luštno je. Hvala trener, hvaležna sem. Hiše so, sicer je temno, kakšna luč pa le sveti. Pri neki hiši imajo piknik. Lepo diši.
Tečem v drugi krog, ko prične g. Osebni vpiti: »Pospeši na pulz od 140-150«. Se trudim, pa ne gre . Noge so kot iz betona, moči so mi precej pošle in pri tisti hiši tako grozno lepo diši. Po čevapčičih.
Tečem v tretji krog.
Osebni vpije: «Nisi me ubogala. A me boš ubogala, al´ ne?!! Kaj se pa to pravi! Red mora biti! Madona!!!«
Potrudim se, res mi gre bolje. Pod lučjo na križišču stoji velikanski spuščen nemški ovčar. Tečem proti njemu, hropem kot hudič in maham z okončinami. Debelo me gleda, stisne rep med noge in se umakne v temo. Tečem mimo in tudi sama stiskam rit od strahu, občutek imam, da me bo ugriznil vanjo . Ni me. Pulz imam 155! Uspeh.
“Aleluje, nič me ne boli!”
Grem kot torpedo mimo bajte s čevapi . “Le naj jejo ! Jaz pa tečem in super mi gre”, navdušeno tečem.
Prinorim mimo mojega, ki me pohvali in že kriči za menoj: »Ta krog moraš spet počasi!« Med tekom ugotavljam, da se izraža zelo ukazovalno. MORAŠ, BOŠ. TAKO BO IN PIKA. NI ODSTOPANJ. Pa všeč mi je to.
Tečem zadnjič mimo piknikarjev, ki se smejijo in kričijo, naj se ustavim. Jaz pa jih povabim naj se mi pridružijo in že sem pri Mojem Osebnem.
Še 1,5 km do doma. Všeč mi je. Čista tema, za mano v avtu pa mi Moj Osebni trener z dolgimi lučmi osvetljuje pot pred menoj. Počutim se varno.
Krave so šle že spat, pes je tiho. Še 200 metrov.
“Hvala bogu, naredila sem trening”, zadovoljno ustavim štoparico. Moj Osebni mi čestita. “Dobra si”, pravi. Vse me boli ampak sem noro navdušena.
Začelo se je! Pozdravljeni dolgi teki. Čez 14 dni pa 28 kilometrčkov! Hura!! Ljubljanc prihajam!!!
Zgoraj je bilo pa ultra presenečenje. Pospravljeno stanovanje in sadni koktajl. Moji dve srčici!
To je torej pravljica o prototipu osebnega tekaškega trenerja, ki se je lahko dogajala pred davnimi ali pa ne davnimi časi. Morda se celo ravnokar dogaja.
Pravljično je teči in biti skupaj z ljudmi, ki jih imamo radi.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Ko tečem je to čas, da sem sama s seboj, s svojimi mislimi, da na nek način padem sama vase. Tiste redke tekme, katerih se vse redkeje udeležujem, pa so nekakšen dodatek za popestritev in tekaško vzdušje. Čeprav se mi zdi, da tudi to ni ravno to. Tudi na tekmah tečem zase. Pomagam komu v težavah z vzpodbudno besedo ali gelom, se pošalim. Ampak za nobenega drugega ne morem teči kot le zase. Pustimo dobrodelne teke – seveda tečemo tudi za tiste, ki tega ne morejo tako, da pomagamo zbirati finančna sredstva. Ampak govorim le o teku kot teku.
Večkrat po kakšni tekaški prireditvi slišim tekače govoriti: jaz tečem zase in ne za rezultat. Seveda zase. Za koga drugega le? Vsi tečemo zase. Kot bi hoteli s tem prikazati sebe kot boljšega človeka in / ali celo kot opravičilo, da ni hitrejši. Seveda. Nekateri tekači smo počasnejši in drugi hitrejši ampak prav vsak na koncu doseže nek rezultat izmerjen v nekem času, kar mu spet prinese določen rezultat: zadovoljstvo. Večje ali manjše.
In tukaj se boste vsi tisti, ki “ne tečete na rezultat” oglasili: to smo mislili! Mi ne tečemo na čas! Mi tečemo za zabavo, dobro počutje, da se družimo med seboj.
Komaj verjamem. Večina med vami ima na zapestju po možnosti najmodernejšo tekaško uro ali pametni telefon, večina vas hodi na vodene vadbe, tekaške tečaje in to ne samo zaradi druženja. Prebirate tekaško literaturo. Tudi zato, ker hočete biti boljši in hitrejši. Želite doseči boljši čas. Zato vas, za božjo voljo lepo prosim, nehajte se obremenjevati! Tečete za rezultat, za dober čas! To ni nič slabega. Vsi tečemo zase za rezultat! In priznajte kakšno zadovoljstvo vas zajame, ko resnično z lahkoto pritečete skozi cilj hitreje kot morda na prejšnjih tekmah. Leteli ste, dragi moji, leteli! Ne le tekli. Po tekaško ste leteli!
Veste, nihče v zadnjem času noče priznati, kako je v resnici z njim. Vsi se kar sprenevedajo in nočejo priznati, da bi radi bili boljši, kot da je s tem kaj slabega. Za dober rezultat pri čemerkoli je potrebno tudi veliko vložiti in če ne je najlažje poiskati izgovor. Ampak eni ne morejo, ne zmorejo, ne znajo, mogoče tudi nimajo pogojev kar je povsem razumljivo. Ni vsak čas v našem življenju naklonjen striktnemu treningu za maraton. Dolgi teki vzamejo veliko časa, potrebna je možnost in volja, da vstaneš ob 5. uri zato, da imaš kasneje čas postoriti še vse ostale zadeve. Večina pa nima volje! To je resnica. Ampak itak normalno, če je pa človek že po naravi len!
Najbrž se v zadnjem času premalo družim z ljudmi, ki tečejo. Imam pa srečo, da mi je v roke prišla knjiga Zagret za tek, dolgoprogaša Marka Robleka. Saj veste, to je tisti našemljeni tekač, ki je na enem od Ljubljanskih maratonov nagnal zmagovalca skozi cilj. Knjiga je praktično zbirka člankov avtorjevega bloga Minimalist. Kakorkoli. Nisem je še prebrala do konca, ker je ni potrebno kar takoj pojesti. Lepo jo “jem” po malem. In včeraj sem naletela na res dober kos, ki me je kar privzdignil. Po odličnem Tekaškem dnevniku čisto navadne gospodinje, Natalije Pavlič, spet nekaj zame!
No, v enem od svojih 42 spoznanj bosonogi vitez Marko pravi:
Teči za veselje in dobro počutje, ne pa toliko za rezultate, se že samo po sebi sliši zelo romantično, a lahko vam zatrdim, da še zdaleč ni tako. Prava tekaška romantika se ustvari, ko sem na polnih obratih, ko se ženem, ob tem pa počutim, kot da letim, ne pa da se mučim.
No, to je to! Poslušajte njega, če meni ne verjamete.
Nikoli ne bom pozabila svojega najhitrejšega maratona, ko sem letela! 42 km sem letela, vmes sem imela rahel spust ampak sem se dvignila naprej, gor vse do cilja. Nepozabno. Tekla sem z lahkoto, v cilj pritekla pol ure prej kot ponavadi in bila spočita! Spočita po maratonsko. Še si želim tako teči! Ne vem, če bom še kdaj. Ampak rada bi! In da tak tek dosežeš moraš biti v top formi in potem si dovolj hiter, da lahko letiš (pa naj bo definicija hitrosti kakršnakoli).
Ja, ja, tako je dragi moji. Kar priznajte si. Prijetneje je priteči skozi cilj hitreje kot počasneje in ob tem biti manj utrujen. To je dober rezultat.
In izjeme, ki potrjujejo pravilo? Seveda so. Tudi jaz sem že bila in gotovo še bom med njimi. Vsi tisti tekači, ki jim je v resnici vseeno kdaj bodo pritekli skozi cilj so tisti, ki jim zapestje ne krasi štoparica ampak pentlja.
Se vidimo v supergah.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Veliko je žensk, ki v tem trenutku ne vedo, kaj je vzrok njihovim težavam. Brezvoljnost, bolečine, slabo počutje. Tudi tekačicam se to dogaja 😉. Se najdete v spodnjem zapisu?
Simptomi endometrioze
V bistvu se je bolezen nakazovala dalj časa. Že dan po maratonu sem si rekla: “Kakšno srečo sem imela včeraj! Kaj če bi bil maraton danes!” Hude bolečine v trebuhu, skorajda nisem mogla hoditi. Noben pregled ni nič pokazal. Jaz pa sem imela občutek, kot bi velikanski črni pajki pletli svoje mreže v mojem trebuhu. In ta trebuh je bil na trenutke tako velik, kot bi bila v sedmem mesecu nosečnosti. Včasih sem se vrnila iz teka kot balon. Vedno pogosteje pa na tek sploh nisem mogla, saj me je trebuh dobesedno vlekel na tla. V tistem času sem enkrat tedensko tekla z Urbanovimi tekači in večkrat opazila in slišala opazke določene sotekačice glede mojega trebuha. Neprijetno. Sama sem preizkušala vse mogoče, izločevala posamezno vrsto hrane, jedla minimalno. V bistvu sem imela na nek način spodnji del trebuha ves čas zatečen.
Moja skrbna splošna zdravnica me je poslala na vse mogoče preglede od koloskopije, različnih ultrazvokov, laboratorijskih preiskav in mi zatrdila, da ne ve več, kaj bi še sploh lahko storili. Bilo mi je res nerodno ponovno predlagati ultrazvok trebušnih organov zato sem odšla na še en samoplačniški pregled v ultrazvočno ambulanto RCD Dravlje. Tam naj bi imeli najnovejši in enega najnatančnejših aparatov v Sloveniji. Dobila sem izvid na katerem je bilo zapisano mnenje in priporočilo: takojšen obisk ginekologa.
Ponovno sem šla do svoje redkobesedne ginekologinje. Predno sem vstopila v ordinacijo mi je sestra potisnila v roke mojo kartoteko, katero sem pričela natančno pregledovati. Nikoli nisem imela kakšnih posebnih težav. Pred nekaj leti je sicer zdravnica odkrila na levem jajčniku cisto in izvid je bil vedno bp. In kadarkoli sem jo spraševala o cisti je odgovorila, da ni to nič. Da ima skoraj vsaka ženska kakšno cisto. Tudi ginekološki ultrazvok ni pokazal nič posebnega, po besedah ginekologinje. Najnovejši ultrazvok trebušnih organov pa je nakazoval na to, da ta cista ni ravno nedolžna in po vsej verjetnosti vzrok mojim težavam.
Ginekologinja pa se ni dala. Ponovno mi je zatrdila, da to ni nič nevarnega ter da so moje težave najverjetneje pogojene s prehrano in mi predlagala obisk nekega centra za testiranje, neka privatna ordinacija. S tem se ni strinjala moja splošna zdravnica, češ, da je to izguba časa ter da sem to že sama testirala. Če ne grem bom le prihranila nekaj denarja, saj teh pregledov naše zdravstveno zavarovanje ne krije.
Vse skupaj nič … ali pa vse. Do tistega večera, ko spet nikakor nisem mogla zaspati. Pomagala sem si s skodelico toplega mleka in odšla nazaj v posteljo ter zadremala. Čez približno dve uri sem se ponovno zbudila s “tistim občutkom” v trebuhu in odšla na stranišče. Nič ni bilo.
Ko se skušam vrniti me dobesedno prelomi grozna bolečina in me vrže na tla. Nič ne morem. Ne morem poklicati na pomoč niti se premakniti. Ne morem dihati, preveč boli. Nekako se zvlečem po tleh do radiatorja in se ob njem vlečem po tleh do spalnice. Moj spi. Ne morem poklicati, neznosno boli. Nejeverno pomislim, kaj je to, to? Me bo kar takole pobralo? Skušam zdržati in čakam, da popusti. Vsaka bolečina enkrat popusti, kot je maratonske razdalje enkrat konec. Vse enkrat mine, razmišljam. Črna, globoka, temno črna bolečina. Uspe mi potegniti za rob posteljnine in pridušeno poklicati.
Moj se zbudi in plane pokonci. Prinese mi čaj. Požirek. Nič ne morem. Boli, lahko pa plitko zadiham. Ponudi mi nekakšno domače zdravilo. V žganje namočeno encijanovo korenino. Spijem požirek. Nisem se sposobna preobleči. Ogrne mi jutranjo haljo in me nekako zvleče v avto ter odpelje na urgenco.
Čakava, dobim injekcijo proti bolečini. Pomaga. Sicer ne vem kaj. Žganje ali injekcija. Ko pridem končno na pregled, ne najdejo ničesar. Zdravnica ne zatipa ničesar. “Vse je v redu!” zatrdi. “Ni v redu. Vem.” Domov se vrneva ob pol štirih zjutraj. Zaspim in zjutraj na pol mrtva odidem v službo.
Kjer je dan, kot vsak drugi. V popolnoma odbiti službi. Pa ne v dobrem smislu. Rada bi odšla domov vsaj ob normalni uri, ob 16.00. Ni šans! Ni razumevanja. Od nikogar. Moram še nekaj dokončati, nekaj povsem nepomembnega. Obvezno, tisti trenutek! Vrtilne tabele bodo rešile firmo. Doma sem ob 18.40. Moje preglednice neuporabljene. Glavno, da smo v firmi vsi ostajali dlje, prav tako kot je bilo kmalu pomembno, da nihče ni ostal dlje. Ne glede na količino dela. Kar nekaj. Doma me moj okrega: “Prav ti je! Ostala bi doma!”
Slabotna sem, brez volje in energije. Nič mi ne pomaga. Nič ne paše. Tudi po teku mi ni bolje, saj skoraj ne morem več teči. Vrtim se v krogu, kaj narediti. Spet odidem do splošne zdravnice. Pregleda me, pošlje na tisoč in eno laboratorijsko preiskavo ter naroči: “Takoj h ginekologu! Mogoče je endometrioza!”
In tako sem končno dobila sum na mojo bolezen ter napotnico za operacijo na katero je seveda potrebno čakati, predolgo. Vmes sem imela težave, občasno neznosne bolečine, naokoli sem hodila s pletom okoli trebuha kot kakšna babica. Končno sem dočakala operacijo.
Operacija endometrioze
Operacija je potekala laparoskopsko, brez posebnosti. Rezultati pregledanega tkiva so potrdili endometriozo na obeh jajčnikih ter v posameznih delih medenice. Operaterja nisem videla. Ob odpustu iz bolnišnice sem dobila ena in edina navodila: zmerni počitek. Sama pa sem si predpisala še veliko gibanja in zdravo prehrano. Ampak kaj to je?
Nazaj k teku
Mesec dni po operaciji, torej februarja, sem se počasi vrnila k teku. Razdalje sem počasi povečevala vendar zelo previdno. Kakšnih posebnih treningov nisem izvajala.
Odločila sem se, da tokrat ne bom ničesar prepustila naključju. Svoje telo moram spraviti v dobro kondicijo. Imunski sistem moram okrepiti. In se izogniti ponovitvi endometrioze.
Endometrioza
S tem izrazom sem se prvič srečala ob prebiranju knjige Biti ženska, katero je izdala Cankarjeva založba 1988. Takrat se je tej bolezni tudi reklo “bolezen poklicno uspešnih žensk”, kar je čista neumnost. Kakorkoli, takrat sem to poglavje preletela na način, tega jaz že ne bom imela. Brez veze.
Na knjigo sem se ponovno spomnila potem, ko sem imela sum na to bolezen. Seveda sem poglavje takoj prebrala. Izvedela sem nekaj osnov. Takrat je bilo znano le to, da se navadno pojavi okoli 30 leta starosti in razvija 10 do 15 let. Jaz pa sem bila v času operacije stara 45. Endometrioza se zaseje že takrat, ko se dekletce razvija v maternici. Majhna gnezdeca endometrijskih celic prodro v področje male medenice , jajčnika, jajcevod ter celo v sečni mehur ter pljuča, celo možgane in prično delati “štalo”. Majhne cistice. Te botrujejo bolečini ter celemu kupu drugih težav. Od bolečih menstruacij in kroničnih bolečin do neplodnosti. Odvisno v katerem obdobju ženske se razvije. Jaz sem imela pravzaprav srečo. Endometrioza se rada ponavlja v rodnem obdobju. In izredno težko jo je diagnosticirati.
Nikjer pa nisem našla ali dobila kakršnekoli informacije kako se izogniti tej bolezni ali jo vsaj omiliti. Kaj narediti, da se ne ponovi!?
Evropska unija je leta 2007 endometriozo razglasila za socialno bolezen, ker vpliva na fizično, psihično in socialno življenje žensk in je v Evropi najpogostejši vzrok za izostanek z dela in iz šole (vir: https://endozavest.si/o-endometriozi/splosno-o-endometriozi/).
Preprečevanje endometrioze
Kakšno leto po operaciji sem občasno spet začutila tisto znano zbadanje. Na smrt me je prestrašilo! Zavzela sem se in pričela pospešeno iskati informacije!
Na spletu sem našla zanimiv avstralski forum, na katerem so ženske iz vsega sveta delile svoje izkušnje. Prebrala in preučila sem vse, kar sem lahko in primerjala s svojimi izkušnjami in stanjem.
Danes na internetu lahko najdete nekaj več informacij o endometriozi, imamo društvo za ozaveščanje o endometriozi Endozavest . V tujini lahko kupite knjige o Endo-prehrani, vprašanje je le, kakšne so. Nisem prebrala nobene, danes vem, kar moram vedeti in ne verjamem v nobeno dieto.
Endometrioza je kronična, vnetna bolezen, ki je povezana s hormonom Estrogenom in z menstrualnim ciklusom ter rodnim obdobjem ženske. Je tudi gensko pogojena in obstaja 5-7% verjetnost, da zboliš za njo, če jo ima katera od tvojih ženskih sorodnic. V preteklosti velika večina žensk sploh ni vedela, da jo ima. Sicer pa endometrioza prizadene vsako deseto žensko.
Prava hrana
V boju proti endometriozi pomaga pravi način prehranjevanja, ki ne vzpodbuja rasti hormona estrogena. Estrogen je namreč hrana za endometrij.
Ugotovljeno je, da se je potrebno izogibati hrani, ki vsebuje snovi, ki vzpodbujajo rast hormona estrogena, progesterona ter snovi, ki povzročajo vnetja v telesu, kot so slabi prostaglandini (maščobne kisline, ki nastanejo iz pojedene hrane). Tak način prehranjevanja je potrebno držati ves čas v kar kar največji meri.
Hrana je kot gorivo: če je dobro, bo avtomobil lepo tekel, če ni, se bo ustavil. Res ne vem zakaj ljudje očitne resnice ne želijo videti in to kljub temu, da ravno zaradi tega na njihov ali naš račun in na račun našega zdravja, služijo glavni akterji zdravstva, farmacije, industrije. Prav tako kot verjamem, da obstaja življenje tudi izven našega planeta verjamem, da je napačna prehrana vzrok za večino bolezni. To se mi zdi edino logično.
“Poln kufer” imam prehranskih svetovalcev in strokovnjakov, modnih diet, instant “zdrave hrane”, športnih in prehranskih dodatkov. Za Herbalife ne morem slišati! Kar na bruhanje mi gre! Pa Nupo in ostale. Ne jejte tega!
Moja dejstva
Že čez kakšno leto sem občasno spet začutila tisto znano zbadanje. Na smrt me je prestrašilo! Odločila sem se, da svoje novo pridobljeno znanje in ugotovitve uporabim v celoti: gibanje in prehrana! V največji možni meri sem se pričela izogibati prepovedani hrani in jesti pravo hrano.
Prepovedana hrana 🤢
pšenica v vseh oblikah: vsebuje gluten (lepek), ki prav ženskam z endometriozo zelo škoduje.
rdeče meso: spodbuja vnetja v telesu in lahko vsebuje rastni hormon (industrijsko meso),
ogljikovi hidrati (testenine, kruh, sladice in bele pšenične moke): večina hranilne vrednosti je itak odstranjena,
rafinirani sladkor in med: povzroča vnetno reakcijo
kofein: najdemo ga v čaju, kavi in brezalkoholnih pijačah (estrogen),
jajca: razen ekoloških. Ostala lahko vsebujejo kemične ostanke dioksina, ki povzroči prebavne težave ter zaprtost, če se uporabljajo kot vezivo pri kuhanju
ocvrta hrana: spodbuja negativne prostaglandine
nasičene maščobe in olja (maslo, margarina, svinjska mast): spodbujajo vnetja zaradi negativnih prostaglandinov,
sojini izdelki in izdelki beljakovin soje (razen sojina omaka v manjših količinah): vsebuje toksin, ki je škodljiv za ženske z endometriozo,
predelana živila: vsebujejo številne dodatke, poceni nekvalitetne sestavino in malo hranilnih vrednosti,
konzervirana hrana: previdnost in zmernost pri uporabi (konzervirani paradižnik, kokosovo mleko je v redu),
dodatki in konzervansi: povečajo kemijsko obremenitev v telesu
alkohol: porabi vitamin B, ki je shranjen v jetrih. Dobro delovanje jeter pa je ključnega pomena, da bodo jetra pomagala odstraniti odvečni estrogen iz telesa.
Človek pomisli, da praktično ni več nobene hrane, ki bi jo lahko jedel. Ne drži.
Nekateri priporočajo tudi razne dodatke, ampak mislim, da je pred tem potrebno opraviti posvet z zdravnikom. Koristili naj bi:
Magnezij
Cink
Kalcij
Železo
Vitamini B
Vitamin C
Vitamin E
Selen (skupaj z vitamino E zmanjšuje vnetja povezana z endomentriozo ter krepi imunski sistem).
Od vseh zgoraj navedenih “dobrot” jemljem samo Magnezij, kadar se veliko ukvarjam s športom, sicer imam krče ter vitamin C v obdobju prehladov in grip. Jemala sem tudi Kalcij in Železo ter vitamin B po priporočilu zdravnice, potem, ko mi je pregledala kri.
Sama sem se držala priporočil v največji možni meri. Opustila sem mleko in mlečne izdelke v celoti ter vse izdelke na osnovi pšenice vključno s sladkorjem.
Mleko sem nadomestila z rastlinskimi pripravki (riževo, ovseno, mandeljevo, kokosovo mleko) ali pa s sadno-rastlinskim džusom močno razredčenim z vodo. Občasno sem pojedla kakšen kozji jogurt.
Opustila sem rdeče meso. Nobenih mesnih izdelkov (salame, paštete, klobase, čevapčiči …). Jedla sem po možnosti domačega piščanca ali purana (belo meso) in ribe.
Kruh sem zamenjala kar z zelenjavo in polento ali pa sem kruh spekla sama iz ajde. Pojedla sem ga čim manj.
Na splošno sem se izogibala tudi krompirju (itak ga ne maram). Riž samo rjav, čim manj predelan. Žita pred pripravo namakam, tako kot naše babice (ječmen, rž, ajda).
Odpadli so vsi sladki kosmiči, predvsem jem ovsene kosmiče.
Čokolade nisem nikoli povsem opustila. Tudi v času moje najbolj striktne diete ne. Nadomestila sem jo z 85% črno čokolado.
Kot vmesni obrok sem jedla sadje (pretežno jabolka,) in oreščke v majhnih količinah (pest na dan).
Povzetek: izogibanje ogljikovim hidratom, rdečemu mesu, mleku in mlečnim izdelkom, pšenici (gluten-lepek), sladkorjem, čokoladi, kofeinu in alkoholu.
Na podlagi takšne prehrane je bil moj tek veliko bolj učinkovit. Tekla sem praktično vsak dan in v njem neizmerno uživala. Postajala sem močnejša in hitrejša. Laboratorijski izvid krvi pa je bil po besedah zdravnice: “Za uokviriti in na steno!”
Čez čas mi je prišla v roke knjiga legendarnega ultramaratonca Scotta Jureka: Jej in teci, ki pravi: “Včasih je pač treba narediti svoje!” Pravi ima!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
7 je mojA srečna številka 😍. Pretekla sem ga … na 14. Ljubljanskem maratonu.
Ta maraton je bil spet tak, poseben. Ni čudno, sedmi po vrsti in sedem je pravljično število v tekaškem smislu. Po sedmih tekaških letih naj bi postal tekač v svoji življenjski najboljši pripravljenosti, sposoben dosegati svoje najboljše rezultate. Se pravi nekakšen vrhunec sposobnosti rekreativnega tekača. No, v to nisem čisto verjela. Me je pa vseeno zanimalo, kako se bom odrezala na maratonu.
Pot do 7. maratona
V tem letu sem tekla manj, kolesarila več. Naša tekaška družina je bila takšna samo še 75%. Mož je namreč skoraj popolnoma prenehal teči po nasvetu zdravnika. Jaz bom vedno trdila, da je bila to napaka. Tek je šport, ki je ravno njemu najbolj pomagal tako pri zmanjševanju stresa in blagodejno vplival tudi na njegovo fizično zdravje. Le prilagoditi bi ga moral: krajše relaksacijske razdalje. Ampak, ne! “Če ne morem na ful, pa nič!” In tako je bilo. Od teka ni bilo skoraj nič, ampak … moj osebni je postal zagret kolesar. “Na ful!”
Srčici
Priznati moram, da je tudi meni kolesarjenje všeč. Poskrbiš za sklop mišic, ki pri teku počivajo in obratno – razbremeniš tekaške mišice. Zaradi občasnega nelagodja pri teku, zaradi katerega je postajal vedno pogosteje tek skorajda nemogoč, sem svojo potrebo po gibanju s kolesarjenjem dobro uravnotežila. Kombinacija tek : kolo je nasploh zelo dobra.
Predvsem pa mi je bilo všeč, da sva ponovno našla skupno prostočasno dejavnost v športu.
Tokrat sem trenirala precej drugače. Enkrat tedensko sem tekla pri sedaj že Urbanih tekačih ter v svoj trening v veliki meri vključila kolesarjenje.
Pretekla sem 1.099 km, prekolesarila pa skoraj trikrat več, točno: 2.723 km. Zadnji dolgi tek sem opravila 20. 9. in sicer 35 km.
Nekaj pa ni bilo v redu: moja teža. To bo moj najtežji maraton – dobesedno. S seboj bom namreč nosila približno 2 kg viška teže (1 kg = + 5 min/maraton). Če bom tokrat postavila PB … potem pozlatim svoje kolo!
Moja 7. maratonska nedelja
Svoj 7. maraton sem tako odtekla na nedeljo, 25. oktobra 2009 na 14. Ljubljanskem maratonu. Prav zanimalo me je, kako mi bo šlo to leto. Tekle smo vse tri punce, naš osebni pa je poskrbel za vse ostalo.
Nastop sta otvorili Nina in Urška s šolskim tekom in zastopanjem gimnazije že v soboto.
Sledila je Nina še v nedeljo z odličnim nastopom na rekreativnem teku. Tako, da sem imela pred startom vse svoje srčke vključno z mamo na startu.
Jutro je bilo čudovito, sončno, ugodnih 14 stopinj. Za moj okus sicer malce pretoplo, ampak v zraku je bilo čutiti svežino. Vzdušje fantastično, teklo je tudi veliko tujih tekačev.
“Tekma z najboljšimi”
The Stroj, elektrika, malce strahu, vsi v pričakovanju. Start pištole in gremo. Strašna gneča na začetku. Postavila sem se pravilno, nekje na sredino glede na svoj čas. Vendar je veliko število tekačev počasnejših. Nekateri praktično hodijo, se držijo za roke. Nezrelo! Človek bi pričakoval, da so se ljudje že naučili nekakšnega tekaškega bontona ali vsaj “fer pleja”. Postavi se tja, kamor sodiš.
Skušam teči in pazi, da koga ne podrem. Nikakor ne morem teči v željenem tempu, saj je to nemogoče. Organizator bo moral nekaj ukreniti. Počasneži ne sodijo v cono A, takoj za profesionalci, pa če so še tako simpatični in znani.
Šele po kakšnih dveh kilometrih se zadeva malce umiri. Ljudje se kar zaganjajo, opazujem ljudi, vidim jih, da tega tempa ne bodo zdržali. Prehitevajo, skačejo sem in tja, sopihajo. Prav zabavno! Človek bi se kar ustavil in opazoval. Navijači imajo kaj videti.
Vodo pijem na vsaki postaji, moram. To vem. Pot maratona je dolga in praktično vsaka kapljica vode dragocena. Na okrepčevalnicah pijem izključno vodo, karkoli drugega mi obleži v želodcu. Pojem kakšen košček banane in to je to. Gelov sem se pričela izogibati.
Navijači so enkratni, domiselni. Želim si, da bi ostali tu tudi še za drugi krog. Takrat jih maratonci “krvavo” potrebujemo. Morda ni videti, ampak to je čista resnica. Tako zelo pomaga tisti: “Bravo! Še malo! Dajmo!”.
To leto sem se dobro počutila, celo pot sem čutila moč in občasno celo “letela”. Mogoče pa “čudežno sedmo leto” deluje.
Spremljal me je mož na kolesu, pridružil se mi je na posameznih odsekih v drugem delu. Imela sem popolno oskrbo z vodo in spodbudo ter komentarje. Ob tem se spomnim pesmice, ki sem jo zložila na čast mojemu osebnemu tekaškemu trenerju, katero si občasno brundam, po verzih. Ko popuščam na primer tale:
Kako! Slabo! Pojačaj tempo! Mar misliš kar med treningom zaspat?
in potem, ko se počasi izgubljam:
Halo – daj no, nehaj vendar ga zdaj srat?
Zelo redko se mi je zgodilo, da bi se sama sebi zasmilila:
Bo že še videl, ko me bo pobralo: Le kje si našel drugo tako bo budalo?!
Maratonsko razdaljo so mi pomagali premagovati navijači. Navadila sem se jih najti, svoje, tiste ob progi.
“Brane!!!” na Slovenski pri Stoženskem hipodromu ali ob križišču s Tolstojevo. “Irena in Frenk!!! Juhu!” ” v Stožicah, “mami!!!” pri Ruskem carju ali pa na startu oz. cilju Manca. Na Slovenčevi ” Hojla!!!” Vojka, Jure in ostali člani družine. Skupinica prijateljev v Kosezah. Dobila sem krila vsaj za nekaj časa in hitela do tistih v cilju. Do mojega Frica, hčerk in prijateljev. Nekateri so bili stalni, drugi občasni. In vsak od njih je bil poseben. Dalj kot sem tekla, bolj jih je zeblo in še toliko bolj sem cenila njihovo podporo. Hvaležna do neba! Tudi zaradi tega sem se skušala prisiliti k hitrejšemu teku. Malo pa je pomagalo.
Ko misli odletijo …
Res mi je šlo dobro. Mogoče je bilo telo veselo spremembe, mišice so se na nek način sprostile in po drugi strani okrepile s kolesarjenjem. Kolesarila sva kar konkretno. To leto je bila najdaljša tura dolga 141 km in sicer sva kolesarila na relaciji: Podutik-Brod-Vodice-Golnik-Tržič-Begunje-Žirovnica-Jesenice_Kranjska gora- Vršič-Čezsoča. Nora izkušnja. Ob 10.00 uri zjutraj sva “zajtrkovala” pasulj nekje Pod gorami. V Kranjski Gori pojedla čokoladno tortico in se na juriš vzpela na Vršič. Od tam pa navzdol. Klanci navzdol so moj “strah in trepet”, mož mi vedno uide, mene pa ves čas skrbi zanj. Na enem od serpentin zagledam avtobus, ki se je “zataknil”. Ustavim in gledam, kje je moj. Pa je šel že naprej. Nato ga lovim, čaka me na nekem počivališču. Nadaljujeva skupaj. Nekje na predzadnji serpentini zagledam močan ovinek v levo in cestišče posuto z drobnimi kamenčki. V naslednjem trenutku ga vidim, kako spet polaga ovinek po njegovo “bolj se nagni, še bolj se nagni” in že vidim, kako se me le nagne ampak že ležeče leti proti ograji na ovinku. Ustrašim se, da bo padel čezenj, v prepad! In že ga skušam, kar tako iz kolesa v stilu kavbojskih filmov, ujeti za majico. Ni šlo! V naslednjem trenutku delam salto naprej, spoznam asfalt in tiste kamenčke čisto od blizu ter istočasno opazim svojega osebnega, kako se je ujel za ograjo in ostal na pravi strani le-te. Imela sva srečo in nič pameti. Nikogar drugega takrat ni bilo na cesti. Malo sva se potolkla in popraskala ter se veliko naučila. No, eden od naju se je, drugega se pa še vedno ni prijelo. Od tam do Čezsoče se je pot strašno vlekla, podobno kot pri maratonu so klančki postali klanci. Vendar je vsega enkrat konec, tudi te poti. Najina tura je bila uspešna in v Čezsoči sta naju pričakala prijatelja s šampanjcem.
This slideshow requires JavaScript.
Tečem in se razveselim, da tokrat tudi čakata v cilju maratona. Šli bomo na pivo, šampanjec bo ob kakšnem drugem podvigu. Kar lažje tečem.
In se spomnim podobnega podviga dolgega 121 km z istim ciljem Čezsoča, le relacija je bila druga: Podutik-Železniki-Petrovo Brdo-Kobarid-Čezsoča, precej lažja varianta.
Všeč mi je teči po Dunajski cesti navzgor proti centru mesta in cilju. Navijači so redkejši, bivša “Titova cesta” široka kot prava avenija. Skušam vzdrževati tempo.
Spomnim se, da to leto nisem bila niti na eni tekaški tekmi. Enostavno je bilo prijetneje kolesariti z družino ali pa samo z možem. Super je bilo skupaj osvajati vrhove, odkrivati Slovenijo, dolinice, hribčke, vasice in mesta. Tako lepo je! In toliko novega vidiš, doživiš. Včasih, če je bila kolesarska tura prekratka, pa sem si še obula superge in odtekla svojo dozo, da sem se “raztegnila” in se nekako spet resetirala nazaj. Kolesarska poza ni najbolj naravna in dobra za hrbtenico. Po malo daljšem kolesarjenju sem veliko bolj “polomljena” kot po še tako dolgem teku. Tek je veliko bolj naravno gibanje, raje ga imam.
Še dva kilometra do cilja, spet več navijačev, dobim nekakšno tremo in skušam malce povečati hitrost. Kakšen čas bom imela? Imam štoparico na roki ampak je ne pogledam. Ni važno, tečem in skušam čim bolj lepo teči.
Cilj je na Trgu republika, ki sem ga dosegla v treh urah, petdesetih minutah in sedmih sekundah. Spet sedem! Povprečen tempo maratona: 5,27 min/km. Spet sedem!
Od 112 maratonk sem bila 38. V svoji kategoriji pa 10. Zadovoljna in na krilih za vsaj nekaj mesecev 😁.
Kolo bo ostalo enake barve 😜 !
V cilju 7. pravljičnega maratona
Maraton je lahko nekakšna super kopel s centrifugo iz katere pridemo prečiščeni, srečni, navdušeni in z razjasnjeno glavo.
Nekaj dejstev o 14. Ljubljanskem maratonu
Vreme je bilo ugodno, sončno, ne prevroče in ne premrzlo. Primerno za maraton 🏃♀️ !
14. Ljubljanski maraton
25. oktober 2009
6,8°C
98%
13,8°C
70%
9,8°C
96%
Na 14. Ljubljanskem maratonu je bilo 16.399 udeležencev. Tekačev na 10, 21 in 42 kilometrov je bilo 11.273, z maratonsko razdaljo pa se je spopadlo 943 tekačev: 824 moških in 119 žensk.
Imela sem neverjetno srečo, da sem lahko že šesto leto zapored pretekla maratonsko razdaljo, kot nagrado za pridno nabiranje kilometrov. Nič na tem svetu namreč ni samoumevno. Zgodilo pa se je v Ljubljani, na 13. Ljubljanskem maratonu.
Pot do 6. maratona
Maratonci vemo, da je pot do maratona pomembnejša od same tekme. Če pot ni prava, tudi z maratonom ne bo nič.
To leto sem trenirala malce drugače kot prejšnja leta. Sicer je sam trening še vedno temeljil na Gallowayu in najini Excelovi razpredelnici, sprememba je bila v moji želji po boljši tekaški tehniki. Mož, ki je že dodobra prevzel vlogo mojega osebnega trenerja, je v svojem navdušenju pričel rahlo popuščati, razen v kritiziranju moje tehnike:
»Hej, punca, takole pa ne bo šlo. Pojačaj tempo. Si si pogledala plan – kakšen pulz moraš imeti?« »Pazi na držo!« »Nepravilno se odrivaš. Pazi na odriv.«
»Kakšen pulz imaš?«
»Prepočasi za takšen pulz – malo pojačaj«
»Pojačaj, pojačaj, teci hitreje. Pulz spravi na 165 – 170.«
»Kaj počneš z levo roko!? Z njo bingljaš, kot da ti je odmrla!«
Tekaški tečaj
Problem sem imela tudi zaradi nočnih treningov, delala sem dolgo in večji del leta tekla ponoči. To mojemu “osebnemu” tudi ni bilo všeč zato sem se odločila, da se priključim kakšni tekaški skupini, vsaj za čez zimo. Na TF sem izvedela, da bo imel Urban Praprotnik, ki je pričel trenirati tudi odrasel živelj, tekaški tečaj. In sem se prijavila. Pravzaprav nas je treniral še tedaj, ko sta hčerki hodili k njemu na atletiko, le da tega ni vedel. Boljšega trenerja si človek ne more želeti. To sem vedela že takrat tudi zato, ker sta ga imeli hčerki radi in ga globoko spoštovali !!! Tečaj je bil meseca aprila zato sem bila presrečna, da bom imela do maratona dovolj časa, da izpilim svojo tehniko. Po predavanju nas je Urban posnel. Trudila sem se, da bi tekla res čim bolj pravilno. Občutek sem imela, da grem super! Ojoj! Ko sem se zagledala na posnetku, bi se najraje cela skrila v superge. Grozno! Preveč na rit, sedeče, puklasto. Grdo! “Saj res nisem za drugam kot za v hosto ponoči. Tam me vsaj nihče ne vidi, kako grdo tečem!” sem pomislila. Priporočil mi je delati vaje za mišice upogibalke trupa, še vedno jih delam! Najhujši del tega tečaja pa je bil, ko je vsakega posameznika skrbno preveril tudi glede gibljivosti. Oh, ko bi le to lahko spustila. Sem namreč lesena kot klada. In štorasta tudi. V svoje opravičilo moram dodati, da imam skoliozo in določenih vaj zaradi tega “kao 😜” ne smem delati (v bistvu jih tudi ne morem). No, to je bilo grozno, priporočil mi je, da se skušam maksimalno razgibati. Počasi in postopoma. Svet je res krivičen: poznam ljudi, ki se praktično ne ukvarja z nobenim športom. Ne tečejo, ne kolesarijo, nič. Pa si lahko kadarkoli dajo nogo za vrat in se pripognejo skoraj do komolcev (če so bolj kratkih nog 😜). To je zame znanstvena fantastika. Pa pustimo to. Kakorkoli, po opravljenem tečaju sem se tudi pridružila “prototipu” Urbanovih tekačev, ki takrat to še niso čisto bili, so pa to zelo kmalu postali.
Gremo!
Tako sem stala na štartu, ki je bil prvič na Slovenski cesti z malce slabe vesti glede treninga v zadnjih dveh mesecih. The Stroj in neverjetna energija tekačev. Sama še vsa nekako zmedena zaradi aktivnega dogajanja zadnjih nekaj dni. Norišnica s prijavami. Vse je šlo skoraj narobe. Brez Barbare na Timingu bi se mi odpeljalo. Še danes sem ji hvaležna za premnoge bolj in manj hude zaplete. Nina in Urška sta zastopali barve svoje gimnazije že dan prej, danes pa je starejša hčerka še fantastično opravila z dobrih 10 km preizkušnjo na rekreativnem teku. Celotna naša družina se je skoraj stopila od vseh čustev. Prihodnje leto bosta tekli obe na 10-tki.
Tako sem se znašla na štartu skoraj mimogrede. Vse to navdušenje okoli mene me je priklicali nazaj v realnost in moja skrb o pripravljenosti se je vrnila. In ne bi smelo biti tako 😈!
Tek v skupini
Od aprila dalje sem se namreč priključila tekaški skupini z Urbanom na čelu, enkrat na teden. Prijale so mi vaje pred in po treningu predvsem pa skrb Urbana za vsakega od nas. Tudi med samim tekom je opozarjal na napake in svetoval. Ko sem zaslisala korake za seboj sem takoj postala pozornejša na svoj tek. Med tekači sem srečala znane tekaške obraze, trening je vedno minil skorajda prehitro.
Štartali smo…. kar nekaj časa hodim, da prečim startno črto. Ko naredi “bzzzzz” sem pomirjanje, da čip deluje. Reka tekačev vse okoli mene, množice navijačev divje navijajo, ploskajo…mi pa gremo kot nekakšna čreda bikcev po koridorju vsak v svoj boj s samim seboj.
Prvi krog v redu, drugi krog povsem druga zgodba. Manj tekačev, manj navijačev, manj moči, manj vsega. A več “maratona”! Vsako leto bolj se mi zdi, kot da prve polovice sploh ni. Vse se prične šele potem, ko večina odteče v cilj. Čeprav lahko konkretno zafrkneš ravno v prvi polovici.
Prisluhnem sebi, vse je v redu. V tem letu so se mi pričele porajati nekakšne nedoločene zdravstvene težave. Dogajalo se mi je, da sem se v nekaj minutah napihnila kot balon. Šla sem tečt in se morala vrniti po nekaj sto metrih.Bolel me je trebuh, se napihnil. Obiski zdravnikov niso našli nič posebnega. Eksperimentirala sem s prehrano in ugotovila predvsem, da je najbolje nič jesti … pa še to ne vedno.
Tekla sem in upala, da je maratonski dan tisti dan, ko bom čisto v redu. Vreme smo imeli idealno, okoli 9 stopinj in oblačno, brez vetra.
Kljub temu je bil moj 6. maraton eden težjih. Nikamor ni šlo, ves čas sem se morala porivati. Metati eno nogo naprej in vlečti drugo prav na silo za seboj.
Tekaških kilometrov se mi je sicer nabralo dovolj. V tej sezoni sem pretekla 1742 km, najdaljši tek že avgusta: 24. 8. – 32,5 km. 3 tedne pred maratonom bi morala preteči vsaj 35 km v kosu, pa sem le 21 km. Ostali teki so bili vsi krajši (6 do 14 km).
Zakaj? Dobila sem novo kolo in se mi je dobesedno odpeljalo! Tako bi lahko dodala k treningu za maraton še kolesarjenje, skupaj: od 14.8. do maratona okroglih 350 km: 20 – 50 km ture, ravnina in klanec.
Tekaška tekmovanja
Tekaška tekmovanja so rastla kot gobe po dežju. Vsaka vas je imela že svoj tek. Ni pa raslo le število tekmovanj, tudi startnina. Tako je bila udeležba 4-članske družine na kakšni od prireditev že kar velik finančni zalogaj.
Med premagovanjem kilometrov se skušam spomniti svojih tekmovanj in občutkov na tekmah te sezone:
Datum
Dolžina (m)
Čas
Čas/km
Hitrost (km/h)
Proga
Teža (kg)
23. mar. 08
21196
1:53:11
5:20
11,24
Mali maraton Sežana
62,30
10. maj. 08
12000
1:14:4
6:10
9,72
tek trojk – 12
61,40
17. maj. 08
21096
2:2:47
5:49
10,31
Maraton treh src
61,20
31. avg. 08
10000
0:50:22
5:2
11,91
TF10KA
61,00
26. okt. 08
42195
3:56:47
5:37
10,69
Ljubljanski maraton
60,10
Rezultati tekem kažejo, da je to moja najpočasnejša sezona. Na MKM je bilo vse v redu in če ne bi na okrepčevalnicah že na 16 km zmanjkalo vode, bi bilo pa še bolje.
This slideshow requires JavaScript.
V maju je imela svoj debi na Teku trojk svakinja, ki je postajala vedno bolj navdušena tekačica. Sestavile smo ekipo s TF-jevko Natašo – Zlate ptičke. Kot članica z največ kilometri naj bi predstavljala najmočnejši člen, pa je bilo ravno obratno. Cvetoči kostanj pred vzponom na Golovec mi je dal vetra. Brez pumpice z Ventolinom bi bilo še manj sanjsko, kot to itak ni bilo. Vse skupaj sem razumela kot znak, da spadam med “ta dolge” trojke. Sta se pa odlično odrezali kolegici v moji ekipi in Nina ter Urška s svojimi trojkami.
V Radence sem odšla v velikem pričakovanju, saj sem leto poprej pritekla osebni rekord in v upanju, da je moja astma pomirjena. Tokrat me je spet skoraj ubilo. No, zadušilo. Ozračje je bilo polno alergenov tako, da sem v resnici spet dosegla PB ampak v obratnem smislu. V cilju pa še dozo Ventolina. Pa je bilo hitro v redu. Za astmatike je Maraton treh src lahko res neprijazen.
Zadnji dan avgusta se mi je uspelo udeležiti TF 10-tke. Odlična prireditev, organizirana pod taktirko Tekaškega foruma na Domžalskem štadionu. Tekač teče sam, točno 10 km, torej 25 krogov. Zmaga seveda najhitrejši. Upala sem, da bom tekla hitreje. Rezultat pa je nakazoval na ne ravno hitro maratonsko dirko.
Proti cilju
Matr je bil matr! Tam na 32 km me zagrabijo krči. Ustavim se ob poti. Dobim nekakšno prvo pomoč za krče. Sprej in masažo. Grem naprej. Po sredini. Da ni naklona.
Sledi novo presenečenje! Kakšnih 6 km pred ciljem dobim pravo tekaško spremstvo. Moj osebni se mi priključi s svojimi kolegi, da mi pomagajo na koncu s tempom. Ja, vsi v supergah in brez startnih številk. Vsi navdušeni! Pa kaj to. SPOČITI! Jaz pa živa crka pri na pol mrtvem telesu. Bila sem na “avtomatičnem puzanju”. Kaj to je ve vsak pošteni maratonec 😂.
“Hoj, pa ste res prišli!”sem jih uspela pozdraviti. Ob tem sem pazila, da ne porabim preveč moči. Rumena luč mi je že utripala.
“Kako ti gre?” sprašuje Marjan “najhitrejši okoli Prevala”. Njegov rekord očitno ne bo nikoli padel. “Zmatrana?” sprašuje Boštjan, ki takrat še ni vedel kako zagnano bo treniral za maraton čez 10 let. “Gre, ja…” skušam odgovarjati, kaj več besed ne spravim skupaj.
V resnici sem jih bila vesela. Zelo. Lepo od njih, pomagali mi bodo do boljšega rezulata. Res hvala! Dokler nisem zaslišala osebnega: “Ajde! Pojačaj!” me je spreletelo čustvo, ki ga ne znam opisati. Ne vem, ne vem. Nekaj poskusim pospešiti, ko spet zaslišim: “Daj no! Podaljšaj korak…”. Nimam moči govoriti, kaj šele pospeševati! “Glej, tisto pred seboj! Lahko jo prehitiš!” “WTF!!!???!” si mislim, rečem pa: “Da me ne bodo diskvalificirali!” “Zakaj ? Saj nismo na kolesu!” Ne vem kaj sem rekla ampak nikoli več me niso spremljali. Boga jaz.
Z mano so tekli do cilja na Trgu republike, spodbudno in uvidevno ter me s huronskim navijanjem skoraj pregnali v ciljno ravnino. Kar nerodno mi je bilo, saj nisem pritekla prva.
Maraton sem zaključila kot sedeminštirideseta od sedeminosemdesetih maratonk. V svoji kategoriji sem bila 10 s časom 3:56:47. Počutila pa sem se kot pravi bojevnik.
This slideshow requires JavaScript.
Z navijači in mojimi tekači je sledil počitek z analizo ob slastnem pivu.
Splošna dejstva o 13. LM
Organizatorji so bili ponovno veseli večje udeležbe vseh nastopajočih, številka vseh nastopajočih: 13.410. Na maratonski razdalji je teklo 771 tekačev. Pa poglejmo po spolih:
moški: 692
ženske: 89.
Vseh tekačev na celotni prireditvi je bilo ponovno rekordno 9145 (brez šolskih tekov). Število maratoncev raste. Prireditev prav tako. Želje po spremembi trase LM v en krog pa vedno večje.
Leto, ko se moj mož prelevi v prototip osebnega teķaškega trenerja. Trening s hčerkama in nogometaši, rabutanje in TF!
Moj 5. – 12. Ljubljanski maraton 2007
Za menoj je spet bilo leto obogateno s tekom in različnimi tekaškimi prireditvami na katerih je naša družina rada preživljala svoj prosti čas. Torej mi je ponovno pripadala češnjica na tortici: maraton, konec oktobra v Ljubljani. Zakaj pa ne? Najbolj enostavno je teči na maratonu, ki je praktično na pragu tvojega doma. Poleg tega smo spet tekle vse članice družine, moški del pa je postajal vedno bolj profesionalna tekaška podpora. Med letom in na prireditvah.
Vreme na dan maratona, 28. 10. 2007 je postreglo z veliko spremembo. Tekače je pozdravil – dež:
Vesela sem bila nižjih temperatur, čeprav podkrepljenih z dežjem pred katerim sem se zavarovala s starim anorakom in šiltom. Z možem in hčerkama smo bili dogovorjeni, da me čakajo na določenih točkah s dodatnimi geli.
To leto je bila logistika lažja, ker so bili šolski teki organizirani že dan prej, na soboto. Še sreča, saj so otroci imeli prijetnejše vreme, brez dežja.
Trening z otroki
Nina in Urška sta pridno trenirali atletiko na Žak-u pri bratih Praprotnik ter naučeno prenašali na naju. Tekaško abecedo, na primer. Sčasoma sta se pričeli pritoževati, da se samo igrajo, delajo nekakšne kratke vaje, kar nekaj. Oni dve bi pa radi tekli.
Nekega dne sta prišli iz atletike spet zelo navdušeni. Skupaj z Urbanom in Primožem so šli na daljši tek po Tivoliju. “Primož je mislil, da ne bova zdržali,” sta poročali. “Pa sva!” Želeli sta teči na rekreativnem 10 -km teku vendar je zmagal šolski ekipni duh. Nina je predstavljala že gimnazijske barve, Urška še osnovnošolske.
This slideshow requires JavaScript.
Maratonska nedelja
Privoščila sem si kakšno uro spanca več, saj se nam ni tako zelo mudilo na start. Zunaj je močno deževalo, ni pa bilo pretirano hladno.
Sledil je zajtrk, umirjena kava ter nekajkratni obisk stranišča. Kar naenkrat se je pričelo muditi in odpeljali smo se proti centru. Parkirali v Tivoliju in krenili proti “zvokom maratona”.
Najprej so tekli tekači na 10 km rekreativnem teku.
Sledilo je ogrevanje ali bolje skrivanje pred dežjem. Skočila sem še do drame, kjer sem pozdravila člane TF ter se pridružila skupinskemu slikanju. Večina nas je ponosno zastopala belo rdeče barve foruma, kar se je izkazalo za resnično dobro izbiro. Navijači forumaši so namreč tekača v “pravih barvah” še posebej navdušeno spodbujali in zagreto navijali.
Kljub turobnemu vremenu je bilo vzdušje praznično, malce pred startom je dež celo ponehal. The Stroj pa je stopnjeval napetost. Start tekme je naznanil župan Janković s pokom pištole ob 11.00.
Startanje izpred parlamenta je kar trajalo dobro minuto, da sem prečila startno črto ter nato stekla na levo po Slovenski cesti zavarovana pred dežjem in mrazom z množico sotekačev okoli sebe.
Precej dela sem imela z anorakom. Ravno, ko sem si ga privezala okoli pasu, se je ponovno ulil dež. Hitro sem si ga namestila nazaj in si tudi kapuco potegnila globoko na šilt. Na križišču pred Ruskim carjem me pozdravijo moji navijači, ki me napolnijo energijo. “Popoldne jih ne bo več, preveč dežuje!” pomislim.
Tekla sem suvereno, redno pila vodo na okrepčevalnicah in se skušala izogibati lužam.
Voda se je zlivala na nas iz neba,tekli smo po lužah kot razprosajeni otroci saj je bilo izogibanje nesmiselno.
Trening “za dež”
Spomnila sem se enega od zadnjih dolgih tekov v Zrečah.
Tam sva bila na kratkih počitnicah. Delala sem 6 km kroge v še hujšem nalivu, vendar nisem hotela odnehati. Deževalo je tako, da ko sem tekla mimo moža, ki je tam stal s plastenko vode, zavit v palerino kot polh in skrit pod velikanskim dežnikom, roteč me, naj grem notri, grgrajoč vodo, ki mi je drla v grlo, odgovorila:” Ne grrrrhemmm!!!!” Ravno malo sem še slišala, kako je rekel nekaj o zmešani babi. Sama sem si pa mislila: “Saj nisem zmešana, da bom spet zafrknila zadnji dolgi trening pred maratonom!”
Scalo je res kot iz škafa, ampak meni ekstremno slabo vreme na nek poseben način zelo odgovarja. Prav uživaško sem se podila v vedno hujšem nalivu. Nato smo se pričeli srečevati z ekipo mladih nogometašev. Eden od njih se je drl kot nor, določila sem ga za trenerja: “Dajmo, fantje!” Navdušeno so me pozdravili z “Bravo gospa!” Jaz pa njih z “Ne se dat!” Ob naslednjem srečanju so bili že ubogi tako, da sem jih bodrila:” Dajmo fantje, dajmo! Saj je samo voda, se ne bo treba tuširat!” Moj je med tem že ušel notri, sem ga dobesedno spodila z besedami :”Ti bom dala lupčka!” Pametnjakovič je vedel, kakšnega “lupčka” sem imela v mislih. Poleg tega sem bila vsa oslinjena in osmrkana po obrazu, ker sem imela pred tem ogromno dela z jabolčkom, ki se me je izbral, ko mi je dobesedno padel na bučo (beri: glavo). Za kazen sem ga pojedla. NJAMI je bil. Neka stara sorta, mogoče Kraljevič. O, kako dober trening. Pravi Rock’ n’ Roll!!! Jupi!! V daljavi sem zagledala svoje “fuzbalerje”, kot bi jih potegnili iz centrifuge. “Maraton je lahko tudi v hudem dežju, nogometna tekma tudi. Ne vem kaj jim ni jasno!” Zadnja dva kroga sem tekla spet popolnoma sama. Lepota. Kristalne kaplje iz dreves, gosto pršeča prha izpod neba. Mir. Zadnji krog sem tekla brez kapuce, da se bolje povežem z naravo. Hud naliv je namreč zamenjal enakomeren dež, ki mi je ne preveč prijazno spral vso sol iz obraza naravnost v oči. Komaj sem gledala. Malce sem škilila med zgornjo in spodnjo trepalnico levega uča na cesto, da ne telebnem čez pločnik. Čez sedem let sem prepoznala “Ta odsek proge” na tekmi Konjiškega malega maratona.
Deževni maraton mi je bil kar všeč in kmalu sta bili dve tretjini mojega 5. velikega maratona za mano.
Podlaga za moj 5. maraton
V Podutiku je posijalo sonce. Najprej zato, ker sem zagledala svoji navijačici Nino in Urško ter čez nekaj minut, ker je sonce dejansko skušalo malo pokukati izza oblakov. Odvrgla sem premočeni anorak in svobodneje stekla. Odlično sem se počutila, uživala sem v teku in se od samih čustev in sreče skoraj zadušila.
V tem “maratonskem letu” sem skupaj pretekla 1832 km, največ tekaških kilometrov v sezoni. Zadnji dolgi tek sem odtekla pravočasno, 4 tedne pred maratonom v skupni dolžini 36 km (čez preval + PST), s povprečnim časom 5:59 m/km.
Tekme v tem letu
Pripravljenost sem si brusila tudi na nekaj tekmah.
To leto sem imela posrečen nabor tekaških tekmovanj. Mali kraški maraton je vedno nekakšen praznik v znamenju otvoritve teka. Tu sem prvič tekla na tekaški tekmi in sicer na 8 km razdalji, leta 2002 v okviru 1. Poletove tekaške ekipe. Nekaj bivših članov sem ponovno srečala. Ugotovila sem, da teža zelo vpliva na mojo hitrost, zato sem si jo začela vestno zapisovati v svoj Tekaški dnevnik.
Z možem sva tekla svoje do danes zadnje skupne trojke na 28 km. Sotekač se nama je malo pred tekmo poškodoval, tako da sva tekla prvič in zadnjič s Frenkom, ki je bil zelo hiter in še bolj uvideven, da se nama je prilagajal. Na Urhu so mojega Frica “napadli” televizijci in ga prepričali na krajšo izjavo, ki jo je pričakovano težko “izpihal”. Sicer je bila to kot vedno, krasna tekaška zgodba, kaj drugega Tek trojk tudi ne more biti. Nepozaben cilj na Prešernovem trgu podkrepljen z navijaškim TF-jem.
V maju sem tekla na polmaratonu Maraton treh src. Odprava je bila izključno ženska, Nina, Urška in moja mama. Spominjam se ravnine, prijaznih ljudi, navijačev, gasilcev s svojimi prhami in sebe, kako sem si govorila: “Teci kolikor moreš, nikoli ne veš, kdaj boš tekla zadnjič”. Neverjetno, kakšno moč ti včasih vlije strah. Preprosta zdravniška napotnica, sum na morda nevarno bolezen, ki sicer “najverjetneje” to ni. S tem tekom sem želela odplakniti vse slabo iz sebe. Kakorkoli, pritekla sem si osebni rekord. Tako je bilo uživanja po tekmi še večja. Kosilce, bazenček, razvajanje na ležalniku v odlični družbi.
Junija me je kontaktiral tekač Igor in smo se v okviru Tekaškega foruma skupaj s tekačico Damjano prijavili na prireditev Maraton / trojke Železna kapla – Predvor. Žal te prireditve ni več. Tekači smo imeli možnost odteči celotno maratonsko razdaljo ali pa samo tretjino le te, kot ekipa. Bila sem ponosna najstarejša članica, tekla sem del proge iz mejnega prehoda Jezersko navzdol v Predvor. Super smo bili, zasedli 2. mesto med trojkami in prehiteli celo Mravljetovo. No, Dušan je tekel “dvojno” tekmo. Bil je član trojke ter istočasno tekmovalec na maratonski razdalji.
Pritekla sem v Rožno dolino, navijačev je bilo vedno več in vedno bolj glasni so bili. Pospešim in upam, da uidem ponovnemu dežju. Presrečna tečem v cilj na Trgu republike. V ciljni ravnini zaslišim “Dejmo, Mojca!” kar me skatapultira skozi ciljno črto in skoraj podrem gospo z medaljami. Ena je zame. Pustim si jo obesiti okoli vratu. Pričaka me še ena posebna tekaška majica namenjena samo tistim, ki smo pretekli 42 km na Ljubljanskem maratonu. Zbiram jih.
V cilj sem pritekla šestintrideseta po vrsti od vseh sedeminpetdeset maratonk. V svoji kategoriji sem bila osma s časom 3 ure, 54 minut in 53 sekund. Presrečna!
632
Vesel Mojca
SLO
TEKAŠKI FORUM
3:54:53
D
8
Splošna dejstva o 12. LM
Organizatorji so bili ponovno veseli večje udeležbe tekačev. Prireditev je neustavljivo rasla tako po številu udeležencev kot prepoznavnosti. Sestava prijavljenih tekmovalcev na maratonski razdalji po spolih je bila to leto sledeča:
moški: 663
ženske: 76.
Vseh tekačev na celotni prireditvi je bilo ponovno rekordno 10018, kar je približno 21% več kot leto poprej, od tega skupaj 739 maratoncev (moških in žensk), kar predstavlja ponovno samo 7,4 % udeležencev. Glede na leto poprej je teklo 0,4% maratoncev več. Število tekačev je drastično naraščalo na rekreativnem teku in polmaratonu. Tekaška manija.
Za pridno leto tekanja sem si ponovno prislužila nagrado s svojim 4. maratonom v življenju. Bom znala uporabiti svoje izkušnje? Nekaj se mi jih je pa že nabralo.
Moj 4. – 11. Ljubljanski maraton 2006
Spet sem ga odtekla v Ljubljani, kar je bilo praktično edina pametna izbira. Tekli smo vsi štirje. Hčerki na šolskem teku, Fric na polovičnem maratonu in jaz na kraljevski razdalji. To je bil žal tudi zadnji Ljubljanski maraton, na katerem smo tekli vsi štirje. Vendar nikakor ne zadnji, na katerem smo bili vsi skupaj. Oh, kako mi je bilo to všeč in kako sem bila ponosna na moje srčke!
Število skupnih udeležencev je bilo ponovno rekordno, predvsem je veliko več ljudi teklo na 21 km ter na rekreativnem teku. Prav tako je bilo rekordno tudi število tekačev na maratonski razdalji in sicer:
moški: 596,
ženske: 70.
Vseh tekačev na celotni prireditvi je bilo 8287, od tega skupaj 666 maratoncev (moških in žensk), kar predstavlja samo 7% udeležencev. Glede na leto poprej je teklo 1% maratoncev manj.
Vreme na dan maratona, 29. 10. 2006 je bilo podobno kot zadnji dve leti:
temp.
vlaga
temp.
vlaga
temp.
vlaga
vreme
ob 7:00
ob 14:00
ob 21:00
11,8°C
96%
16,8°C
76%
12,0°C
93%
Spominjam se širjenja različnih vesti, kako bo novi župan Jankovič ukinil Ljubljanski maraton. Veliko strahu je bilo tudi glede Pohoda in teka okoli Ljubljane. Vsakič, ko se je do tedaj menjala “oblast” smo bili v strahu. Kar nekaj. Presrečna sem, da sta obe prireditvi dandanes zakoreninjeni in da jih nihče in nič ne more več prepovedati ali odpovedati.
Pa nazaj k Ljubljancu 2006. Glavni prostor dogajanja s startom in ciljem je bil identičen kot leto popraj, proga pa z manjšim popravkom čez Podutik, tako da smo ponovno tekli praktično mimo našega doma.
Organizacija se mi je vedno zdela v redu, nekako nikoli nisem razumela nerganj in pritoževanj mnogih tekačev. Pripombe od založenosti okrepčevalnic, ponudbe hrane po maratonu, vsebine vrečke, ki smo jo prejeli ob prevzemi startnih številk. Prireditev je rasla, vedno manj je bilo izpadov s strani stanovalcev Ljubljane in vedno več strastnih navijačev.
Manjši problem so predstavljali le preštevilni kolesarji spremljevalci. Izredno moteč faktor na trasi še posebno potem, ko si utrujen. No, sčasoma se je tudi to uredilo saj je gneža postala prevelika in možnost kolesarjenja in manevriranja med tekači čisto nemogoča. Hvala bogu.
Moja ekipa
Zadnjo nedeljo v oktobru leta 2006 smo bili pokonci vsi že zelo zgodaj a vseeno to leto prvič malce bolj sproščeni, saj so bili šolski teki že v soboto tako, da sta Nina in Urška že odtekli svoje.
This slideshow requires JavaScript.
Zajtrk, zadnji pregled opreme (čipi, startne številke, superge), oblačila za preoblačenje po tekmi. Telefonski klic moji mami, da lahko krene proti središču Ljubljane. Še poslednji dogovori glede logistike. Nina in Urška navijata z mamo Viko in počakata atija, da priteče v cilj polmaratona. Sledi bliskovita akcija “hop v avto trije srčki” in v Podutik. Kjer se Fric preobleče, stušira in se vrne v center. En srček ostane v centru in navija, dokler se ji ne pridruži še drugi. Sicer pa nobenemu ni bilo nikoli dolgčas, saj se je zagotovo našel še kakšen bližnji navijač ali znanec tako, da je bilo po prihodu v cilj vedno svečano in pripravljeno za odhod na pivo.
Nina in Urška pa zavzameta strateško pozicijo v Podutiku z geli in fotoaparatom – na prvem krog ter se nato vrneta v mesto.
Greva v boj
V startnih boksih je bila gneča. Tekaška energija se je kar elektrila. The Stroj so nabijali, pulz mi je v ritmu poskakoval, postajala sem vedno bolj evforična.
Ob meni je stal moj Fric pripravljen, da izboljša svoj rezultat v polmaratonu. Tokrat sva dogovorjena, da se v nobenem primeru ne drživa skupaj: Fric teče hitreje, ker ima le en krog, jaz moram imeti v prvem krogu počasnejši tempo. Uf, napeto!
Strel iz pištole je naznanil start tekme. Objameva se, poljubček, skleneva roke v UOPA!!! in si zaželiva srečo!
Stekli naj bi, vendar je kar nekaj časa trajalo, da smo prečili startno črto. Ta čas hitro še izkoristiva za podrobnosti. Nato stečeva, čisto počasi: “Pazi na ograje!” in še previdneje naprej.
Na začetku moraš paziti na vse okoli sebe. Nekateri tekači se precenijo in drugi so enostavno neuvidevni in tako moraš resnično ves čas paziti, da koga ne pohodiš ali se v koga zaletiš. Ni malo “cvetk”, ki tečejo vštric in katere je v takšni gneči praktično nemogoče prehiteti. Ampak gre. Počasi je vedno več prostora, sama pa se tolažim, da na tak način nikakor ne morem prehitro začeti. V drugem krogu bom imela dovolj prostora. Še preveč.
“Se vidiva v cilju!” mi zakriči in že ga več ne vidim.
Moj solo boj
Kakšen bo izzid je odvisen predvsem od tega, kako in koliko sem pretekla v tej sezoni. Pa vendar gre veliko stvari narobe. Napačna prehrana in preslaba hidriranost v zadnjem tednu, napačen zajtrk, oblačilo, obutev. Mogoče samo počutje, preko meseca se predvsem ženske res ne počutimo ves čas isto. 2005/2006 nisem drastično spremenila in je tako celotna kilometrina treninga znašala skoraj do kilometra enako kot leto poprej: 1567 km.
Najdaljši trening je znašal 44 km odtečen samo dva tedna pred maratonom, kar je bila turbo neumnost. Prav spominjam se, da bi lahko odtekla 4 tedne pred maratonom, vendar sva se odločila, da bova tisto nedeljo preživela drugače in češ: saj lahko odtečem naslednji teden. Nakar mi je rahlo zagodlo zdravje in obupno vreme, tako da si enostavno nisem upala teči štiri ure in več v mrazu in močnem dežju. Nato sem skušala zadevo rešiti “med tednom” pa spet ni šlo, saj sem ostajala v službi do 18. Prav lahko se temu reče tudi “zbirka izgovorov” ampak kljub vsej moji veliki ljubezni do teka je družina moja največja ljubezen in najpomembnejša. Mar naj pridem domov iz službe na podvečer in se takoj vržem v cunje in se vrne malo pred polnočjo? Ne, hvala.
In tako sem svoj zadnji dolgi tek odtekla časovno preblizu tekmi. Da pa je bil paket še boljši, sem se zakalkulirala in odtekla še kakšnih osem kilometrov viška. Takim situacijam pravijo, da ima hudič mlade. No, pa tudi, da od viška glava ne boli. Včasih gotovo. Noge in še kaj poleg pa tudi. Sicer se pa od pregovorov ne da teči.
Vse to in še več se ti vrti v glavi, ko tečeš. Na okrepčevalnicah sem pridno pila vodo in pred tem pojedla svoj gel. Ob poti sem prepoznavala posamezne znane navijače, katere sem skoraj praviloma sama zagledala prej kot oni mene.
V tej sezoni sva bila pridna na tekmah, naj izpostavim dve.
Datum
Dolžina (m)
Čas
Čas/km
Hitrost (km/h)
Tekma
6.5.2006
28000
2:40:25
5:44
10,47273
Tek trojk
13.8.2006
12000
0:54:12
4:50
12,39598
Bohinj, okoli jezera
20.8.2006
8500
0:41:42
4:54
12,23022
Dovžanova soteska
3.9.2006
11261
1:0:0
5:20
11,261
Trst24x1
Maxistaffeta 24 x 1 ora Triest
Zanimiva prireditev, na kateri prva mesta obvezno pobiramo Slovenci. Zadeva izgleda tako, da teče 24 tekačev vsak eno uro. 24 tekačev predstavlja eno ekipo. Pričetek ob 12.00 do 12.00 naslednjega dne. Jaz sem tekla od 13.00 do 14.00. Zmaga seveda tista ekipa, ki v tem času preteče največ kilometrov oz. metrov.
This slideshow requires JavaScript.
Tek štirih srčnih mož “Okoli Bohinjskega jezera”
Tek okoli Bohinjskega jezera je že sam po sebi pravljičen. Avgusta pa je to tudi lepa tekaška prireditev pri kateri je potrebno veliko pazljivosti zaradi gneče in slabega terena pod Komarčo. Leto poprej sem si zvila gleženj, ga hitro ohladila v mrzlem jezeru in brez problemov s solidnim časom v spremstvu tekaške kolegice Tatjane, odtekla v cilj. Tokrat sem bila uspešnejša brez zvitega gležnja.
To leto sem izpustila testno tekmo, kar tudi ni najbolj pametno. Skrivnost teh tekem je namreč v tem, da se veliko bolj potrudiš, kot na treningu. Sotekači naredijo svoje. Poleg tega treniraš tudi ostale zadeve, ne le tek. Pridobiš izkušnje glede razvrstitve na samem teku v smislu, kam se postaviti, kje teči, kako teči, kdaj piti vodo ter kateri dodatki ti odgovarjajo. Danes imam občutek, da sem za svoj 4. maraton mislila, da že veliko vem a v resnici še vedno nisem imela kaj dosti pojma. Tako praktično nisem imela pravega občutka, kako mi bo uspel tale maraton.
Prvi krog je kar hitro minil, še posebno sem bila vesela svojih srčic v Podutiku. Slišala sem ju še predno sem ju ujela v svoje vidno polje. Zvok hitrejši kot slika, torej. Bili sta pač najglasnejši navijačici s prav posebno pesmijo namenjeno maratoncem! Še čakam na besedilo ;). Dočakal me je zvezdniški sprejem s fotografiranjem, bodrenjem, kričanjem ter ponudbo vode in gelov.
“Drži se, mami! Ati je šel že mimo!” sta še zavpili za mano, ampak to leto nisem bila v takšnih skrbeh kot leto poprej.
Na polovički sem bila še povsem v redu in ob bodrenju navdušujočih navijačev navdušeno stekla v drugi krog. V redu mi je šlo.
Kalvarija, če temu lahko sploh tako rečem, se je začela na nekje 28. km. “Zmanjkalo mi je bencina”, sem pomislila vedoč, da moram le vztrajati in počakati da telo preklopi na “avtomatika”. Mislim, na špeh ali lepše na maščobo. Tudi to se je zgodilo po nekaj kilometrih, potem, ko so me ves čas skorajda vsi, prehitevali. Razen seveda tistih, ki so že “shodili”.
V Podutiku so se stvari spet postavile na svoje mesto, kako bi se tudi ne, če so me ob prihodu najprej huronsko pozdravili sosedje in to na čisto nepričakovanem kraju. Silvana mi pri Etni potisne v roke košček čokolade, ki ga topim naslednjih pet kilometrov med prsti.
Malce kasneje pa spet moja podporna ekipa: dan poprej tekačici, danes pa strastni navijačici, bili sta že skoraj brez glasu, ko me je ena pričela navdušeno fotografirati in druga nuditi gele in še danes ne vem, kakšen manever so vsi skupaj izvedli, da sta me pričakali tudi na cilju.
Preostala mi je še slaba četrtina maratona in v rokah se mi je topila čokolada. Zelo mi je pomagala, čeprav je nisem mogla pojesti, saj so se mi geli in voda že nekaj časa spahovali. “Če pojem čokolado, bom bruhala,” sem bila prepričana.
Čokolada je bila mlečna, dva mala koščka sta bila zavita v papirček.
Dva kilometra pred ciljem sem jo pojedla ali bolje polizala in tekla proti cilju z občutkom, da sem okoli ust vsa umazana, kot prvošolček, ko je snedel svojo torto na prvi šolski dan.
Vsa ta čokoladna zadeva mi je zelo pomagala, da sem preusmerila misli od utrujenosti k meni najljubši sladkariji na svetu ali bolje njenemu ostanku v obliki zmečkanih čokoladnih papirčkov v moji roki. Tiščim ju v pesti kot bi bilo od njiju odvisno moje preživetje na tem maratonu.
Zadnje kilometre je bilo kar težkih, počutila sem se izpraznjeno in vem, da je bilo to plačilo za neumnost izpred dveh tednov.
Pred ciljem sem zbrala misli ter se opomnila: “Ne ustavi se prekmalu, teci čez ovinek!” da ne ponovim lanskoletne napake in istočasno pazim, da si ne izvijem gležnja, padem ali kaj podobnega. Tisto res ni bilo najbolj posrečeno izpeljano.
Ampak mi je uspelo stisniti še zadnje atome moči in izpeljati silovit finiš. Kako tudi ne bi, če sem pa spet zaslišala: “Dejmo, Mojca!” in “Dejmo, mami!”
V cilju sem bila presrečna, čisto zadovoljna s časom na ciljnem platoju. Ko pa sem izvedela še za svoj neto čas, sem bila pa še bolj. Tekla sem tri ure, šestinpetdeset minut in šestintrideset sekund. Precej počasneje kot leto poprej, ampak ker sem dala vse od sebe sem bila nadvse zadovoljna.
11. Ljubljanski maraton je končalo 67 maratonk, 3 so odstopile. Od 67 sem bila absolutno 29. in v svoji kategoriji 9.
Ne znam povedati, kakšno zadovoljstvo prevzame človeka, ko priteče v cilj. Čeprav noge bolijo tako zelo, da ne moreš ne stati, ne sedeti in ne ležati, je občutek nepopisno dober.
Pivo mi je spet teknilo. Glede na moje vsakokratne opombe glede piva naj napišem, da je to praktično ena redkih priložnosti, ko mi pivo res tekne in edina, ko se me čisto nič ne prime.
Za svoj tretji maraton sem kot pravi patriot brez pomislekov izbrala prireditev Ljubljanski maraton, ki pa je postregel z vrsto sprememb. Postalo je kristalno jasno: tekači smo postali tržna roba, maratonci pa še vedno ostajamo nekakšni “eksoti”.
Moj 3. – 10. Ljubljanski maraton 2005
Svoj tretji maraton sem pretekla v Ljubljani. To je bil jubilejni 10. Ljubljanski maraton, ki je potekal na nedeljo, 23. oktobra 2005. Število skupnih udeležencev je bilo ponovno rekordno, prav tako je bilo rekordno tudi število tekačev na maratonski razdalji in sicer:
moški: 571,
ženske: 61.
Vreme je bilo podobno kot leto poprej:
Praktično je to pomenilo, da bomo maratonci in polmaratonci tekli na okoli 16-18°C, kar pomeni še dodatnih deset stopinj zaradi fizične aktivnosti. Vroče! Takoj sem vedela, da takšni vremenski pogoji predstavljajo manjši problem, ker sem astmatik in je zaradi tega obvezen dodatek poleg gelov – Ventolin.
Fenomen TEKAŠKI FORUM
Nisem še zapisala, kako veliko vlogo je tedaj odigrala spletna skupnost TEKAŠKI FORUM (v nadaljevanju TF) in glavna akterja Pia in Ero z mnogimi tekaškimi entuziasti od profesionalcev do popolnih začetnikov. Praktično vse informacije so bile na dosegu roke – beri tipkovnice. In kadar tekač ne teče, postane navijač. TF navijači s(m)o bili naravnost kultni in na sploh smo postali TF-jevci najprepoznavnejši tekači in navijači tako po svojih majicah kot tudi številu udeležencev.
Organizatorji Ljubljanskega maratona so bili veseli kakršnegakoli predloga s strani tekačev, združenih na TF. Na ta način je bila organizacija Ljubljanskega maratona vsako leto boljša, saj so organizatorji znali prisluhniti potrebam rekreativnih tekačev. Do neke mere.
Reinkernacija LM?
Leto 2005 je bilo leto jubilejnega 10. Ljubljanskega maratona, to je bilo tudi leto, ko je prireditev LJUBLJANSKI MARATON (LM v nadaljevanju) dobila svojo spletno stran na kateri lahko najdemo pomembne informacije za aktualni maraton. Žal stran ne vsebuje kvalitetne zgodovine dogodkov posameznega maratona tako, da ni vpogleda v posamezne spremembe sprovedene tekom let, tako da tudi v mojih zapisih, ki jih pišem za kar nekaj let nazaj, lahko pride do kakšne napakice glede trase in podobnih zadev.
Organizatorji prireditve LM so se pokazali svoj očiten interes: čimbolj se približati organizaciji velikih maratonov v tujini. Tako je prireditev postala dvodnevna: ob sobotah s šolskimi teki in t.i. donatorskimi teki ter drugimi spremljajočimi dejavnostmi.
Jubilejni 10. LM je postregel z ukinitvijo brezplačne startnine na kraljevski razdalji za vse tiste, ki smo pretekli “ta dolge” trojke. Tako smo bili ambasadorji maratona, ki smo se z dušo in srcem borili za Ljubljanski maraton, kar malo razočarani.
Očitno je število domačih tekačev naraslo na zadovoljivo število in podobne marketinške poteze, ki bi privabile čim več maratoncev, niso bile več potrebne. Organizatorji so se orientirali na število vseh tekačev in ne na število maratoncev. Maraton je vedno bolj postajala le marketinška beseda. Glede na število maratoncev je tako LM še danes le majhen maratonček ali bolje: velika tekaška prireditev z manjšim številom maratoncev.
Poletomanija je delovala na polno: teklo je vedno več ljudi. Tek je izrinil prej “moderne” športne panoge kot tenis in kolesarjenje. Praktično vsak je želel postati tekač. Časi, ko so te ljudje začudeno gledali, ker tečeš, so končno postali zgodovina. Tekači pa tržna roba.
Priprave na maraton
Osnova priprav za maraton je v sezoni 2004/2005 je predstavljala nekakšno mešanico Gallowaya in osebnih izkušenj. Tekaški plan je baziral na dveh ciklusih, z vrhunci TEK TROJK – 28km in LM-42km. Vsak ciklus je vseboval piramido sestavljeno iz baze, hitrosti in moči. Tekla sem povprečno pet krat na teden s tem, da sta bila dva teka v bistvu 3-km izteka. Sicer pa obvezno en daljši tek, ki se je podaljševal na 14-dni ter glede na piramido še tempo teki, stopnjevanja, tek v hrib. Za boljši občutek na glavni tekmi sezone, to je maraton, smo se družinsko udeležili tudi nekaj tekem:
Datum
Dolžina (m)
Čas/km
Hitrost (km/h)
Proga
27. mar. 05
21.096
5:22
11,17
Mali maraton Sežana
07. maj. 05
28.000
5:42
10,53
Tek trojk
09. okt. 05
13.000
4:42
12,77
Tek ob Savi
Smiselno je sicer odteči testno tekmo na polmaratonu kakšen mesec dni pred nastopom na maratonu, vendar mi to leto enostavno ni zneslo.
Tek trojk
Enostavno ne bi bilo pravično, da ne napišem vsaj nekaj malega o Teku trojk, ki poteka deloma po poti okupirane junaške Ljubljane.
Mesto je kljub temu, da je bilo ločeno od zaledja celih 1171 dni z bodečo žico dolgo 29.663 metrov in med katerimi je bilo 69 bunkerjev, praktično spremenjeno v koncentracijsko taborišče, uspelo po skrivnih prehodih skrbeti za ranjence, partizane in prebivalce. Delovale so skrivne tiskarne, oddajal je radio Kričač. Ljubljana se ni nikoli vdala. Zato je po vojni postala simbol kljubovanja in upora okupatorju. S to prireditvijo praznujemo dan zmage in prav vsaka trojka, ki priteče skozi cilj, je zmagovalna.
Po najinem tekaškem planu je bila tekma na 28 km včasih t.i. partizanskega marša vrhunec 1. ciklusa priprav. Sodelovala sva v mešanih trojkah, ker sva z možem različnega spola, a ne ;). Kot tretji član je največkrat tekel Emil, na zadnjih skupnih trojkah pa Stane. Oba sta bila bolj izkušena tekača od naju.
Nekajkrat pred tekmo smo seveda tekli tudi skupaj, se podili v klance, delali daljince, pripravljali taktiko in se prav po otroško veselili..
Meni so trojke tako všeč! Tak ekipni duh in takšno vzdušje pred startom. Ker je ta prireditev v okviru dneva zmage je edino logično, da tekači startamo na podlago junaških partizanskih pesmi. Za znoret dobro! “Na juriš, na juriš” … in tekači odjurišamo okoli Ljubljane čez Golovec nazaj v center. Hudo! In kako mi ta dolžina paše! Ker se dogaja v času največjega cvetenja, me je sicer občasno hotelo malce zadušiti, ampak do klanca na Urhu sem se ravno fletno ogrela, utekla in odkašljala, da je šlo praktično vedno do cilja. Samo enkrat sem morala uporabiti Ventolin.
This slideshow requires JavaScript.
Tek ob Savi
Potrudila sem se na Teku ob Savi že zaradi domotožja in si celo pritekla drugo mesto absolutno. Bila sem v nekakšni prednosti. Tam so namreč moje prve skrite tekaške stezice. Organizacija zgledna, trasa pa idealna.
This slideshow requires JavaScript.
Povzetek priprav
Zadnji dolgi tek, katerega vedno omenjam tudi zato, ker predstavlja morebitno past za nastop na maratonski tekmi ter je hkrati dober pokazatelj pripravljenosti. Svoj zadnji dolgi tek sem odtekla tri tedne pred maratonom in sicer 41,5 km. Delala sem 6 km kroge tako, da sem lahko tudi pila vodo. Takrat okolica Ljubljane še ni bila tako dobro preskrbljena s pitniki kot je danes.
V tekaški sezoni 2004/2005 (to je od 25. 10. 2004 do 23. 10. 2005) sem skupaj pretekla 1.583 km. Za maraton je treniral tudi mož, vendar se je glede na počutje pred maratonom raje odločil, da bo sodeloval kot navijač in podporna ekipa svojih punc. Veseličke smo namreč tekle vse.
Prvič sama
Pred startom je vedno neko posebno vzdušje. Ogrevala sem se ob moji podporni ekipi (beri: Fric) ter hčerkama z mamo ter prijateljicami. Skoraj so me spodili v startni prostor, ki je bil pred parlamentom (cilj pa na tedaj še parkirišču Maximarketa, trg Republike), da se v miru pripravim in postavim na najprimernejše mesto.
Na startu sem vedno navdušena. Spet sem bila. Stala sem tam sama in z nikomur nisem mogla kovati načrta, kako se lotiti pred nosom mi buhteče maratonske razdalje. Namesto tega sem se spominjala skupnih startov izpred zadnjih dveh let ter si zabičevala v zavest besede mojega Frica: “Začni počasi, naj te ne potegne množica!” in se tolažila, da ga bom videla med tekom. No, v resnici sploh nisem bila sama, bilo je polno sotekačev. Bila sem le brez čisto svojega sotekača ali ekipe, ki bi ji pripadala ali bolje s katero bi tekla. Sicer pa, čisto med nami, najraje tečem sama.
Ta tekma mi je bila res velik izziv. Če v tretje pridem skozi in to sama, potem bi si tudi sama lahko nekako le rekla, da sem res Maratonka. Uau!
Takrat sem opazila, da ob eni taki stojim. Spogledava se in se prepoznava. Znanki iz tekaških tekmovanj ter najinih skoraj skupnih trojk, ki sva jih tekli pred nekaj leti. Legenda slovenskega teka, gospa Helena, kdo drugi. Kot vedno, kadar sva se le imeli priliko videti, mi je povedala kaj zanimivega, toplega ter mi svetovala glede pasti na maratonski poti. Vesela sem je bila, dobila sem prijetno družbo za čakanje na start ter počasi eno od zadnjih priložnosti za klepet z njo, saj je kasneje postajala vedno bolj oblegana tako s strani tekačev kot medijev.
Pa vendar je na startu nekaj zelo manjkalo. The Stroj! Baje so igrali v soboto na testeninki- ampak, na startu maratona bi morali biti! Hvala bogu, da so organizatorji profesionalci saj te napake niso več ponovili.
V tretjič tudi gre … malo drugače
Trasa proge je ponovno potekala v dveh krogih in je bila spremenjena. Veliko bolj mi je bila všeč. Prvič se je teklo po Dunajski cesti proti Ježici (kjer hiša mojega stoji očeta) in nazaj po Slovenčevi na Drenikovo (ki pelje mimo bežigrajskega stadiona) proti Siski. Tekli smo čez Celovško in naprej po Vodnikovi, nato po Kamnogoriški, prečili gradbišče gorenjske obvoznice ter blatnih superg odtekli do Podutika ter čez Koseze na Večno pot mimo živalskega vrta na Prešernovo cesto ter levo proti Trgu Republike in cilju. Ja, cilj veselo zavit in skrit. Marsikdo se je ustavil prehitro. Vključno z mano. Ajej.
Lahko napišem še, da so bili navijači ponovno neverjetni, zmagovalci v Dravljah. Vsako leto, vsaj kar se mene tiče.
Neverjetni pa tudi določeni vozniki, ki so se obnašali kot pravi neandertalci. V drugem krogu je bilo to še bolj očitno, saj smo bili tekači redkejši, zapora ceste pa je še kar trajala. Spominjam se primerkov, kako so kričali na nas čez odprta okna:”Idioti, poberite se domov!” ter “Lenuhi, nimate nobenega dela doma!” Posamezniki so napadali redarje, prostovoljce, kot bi bili kaj krivi. K sreči je bilo veliko več tistih srčnih navijačev, ki so prevladali in umirjali zadevo skupaj s številnimi prostovoljci in redarji.
Sama sem imela skrito in zavito podporno ekipo na kolesu , ki me je vsake toliko časa vzpodbujala na posameznih delih trase. “Dejmo, Mojca,” in potem razburjala “Podaljšaj korak! Kako držiš roke! Popuščaš!” Lasje so hoteli v zrak, korak je ostal isto, roke tudi, ker mi je tam po tridesetem kilometru postalo čisto vseeno kako gredo noge in roke, samo da gredo. Želela sem vzdrževati tempo. Ampak iskreno sem bila za čisto vse iz dna srca hvaležna.
In res sem ujela tempo, skoraj povsem enakomeren. Zanimivo je bilo, kako sva se ujela z neznanim tekačem iz Italije. Praktično sva tekla skupaj najmanj 15 km v istem tempu brez kakršnekoli želje, da bi se želela prehiteti, ker sva se oba zavedala, da to nima nobenega smisla. Ob okrepčevalnicah sva si brez besed uvidevno pomagala, podajala kozarec z vodo. Prav smešno!
Na štiridesetem kilometru je pospešil, jaz te moči nisem imela in sem ga pustila naprej. Tokrat sem veliko lažje tekla saj sem imela resnično enakomeren tempo. Verjetno mi je odgovarjala tudi sprememba proge. Ni čudno, da so naju ujeli tudi v foto objektiv.
This slideshow requires JavaScript.
Prihod v cilj je bil neverjeten. Finiširala sem na vso moč in se ustavila kakšnih 30 metrov prekmalu. “Kaj? Še ni konec?” sem se pognala naprej potem, ko sem videla, da me je prehitela sotekmovalka s katero sva se ves čas prehitevali.
Potem je bil finiš še silovitejši a razdalja žal prekratka. Ja, jezilo me je. Majčkeno. Ampak ne predolgo. Ravno toliko, da sem si zapomnila še posebej zato, ker naju je ovekovečil fotograf. No, kljub temu sem dosegla odličen maratonski čas, katerega še kar nekaj časa nisem uspela popraviti.
Za svoj “prvi tretji maraton v življenju” sem potrebovala tri ure, oseminštirideset minut in štiriinštirideset sekund (5,25 min/km). Od 61 prijavljenih tekmovalk nas je maraton končalo vseh 61 maratonk, od katerih sem bila 20. ter 8. v svoji kategoriji.
This slideshow requires JavaScript.
Počutje je bilo odlično, nobene posebne utrujenosti nisem čutila, pivo pa je teknilo kot vedno po maratonu.
Kako je izgledal maraton v začetku 21. stoletja. V znamenju iskanja, novih spoznanj, pretiravanj … ter še marsičesa.
Moj 2. – 9. Ljubljanski maraton 2004
Praktično še v cilju svojega prvega maratona sem pomislila na naslednjega z mislijo: prihodnje leto spet, hitreje. Polna glava novih idej. Izboljšav. Taktik. Izjava mojega soborca, da naslednje leto gre pa zares, nič več “z roko v roki”, me je pa še na prav poseben način motivirala.
Potem, ko sem pretekla svoj prvi maraton sem si nekako postavila cilj, da pretečem vsako leto vsaj enega – za nagrado. Kot češnjica na tortici. Tak cilj naj bi mi bil v motivacijo pri teku, da tečem preko celega leta. Najtežje je namreč priti do dobre tekaške kondicije. Ko jo enkrat imaš jo je resnično škoda izgubiti. Veliko lažje jo je samo še vzdrževati.
Podobno kot gorništvo. Najtežje je priti na določeno višino, nato pohajkovanje po grebenih, dolinah in vrhovih postane čisti užitek. No, malce truda je vseeno potrebnega. Ravno tako kot pri teku.
Pristop do drugega maratona je bil malce drugačen, bolj tekmovalen. Cilj prvega maratona je bil “enostaven”: priti skozi. Cilj drugega pa je bil že bolj tekmovalen: izboljšati svoj rezultat. Veste, en maraton sicer ne pomeni čisto nič, ampak prav veliko izkušenj z njim še vseeno niste pridobili. Poleg tega je čisto vsak maraton svoja zgodba, pa čeprav tečete na istem maratonu. Dejstvo je, da ste vi vsakič drugačni – od pripravljenosti do razpoloženja, vremena, različnih situacij na progi.
Vedno bom trdila, da se je potrebno vsakega maratona lotiti s spoštovanjem do teka in razdalje ter ljubeznijo do sebe. Na silo ne gre. Več izgubiš kot pridobiš. Na dolgi rok.
Trening je bil podoben kot za leto poprej. Predvsem tek z vajami v dveh ciklusih z zaključki na TEKU TROJK (28 km) in LJUBLJANSKEM MARATONU. Najdaljši tek je znašal 39 km. Skrajšala sva dolžino zadnjega dolgega teka tri tedne pred maratonom. Nekako nisva videla smisla v tem. Vključenih je bilo tudi nekaj tekaških tekem po Sloveniji. V tekaški sezoni 2003/2004 se mi je nabralo 1.717 tekaških kilometrov ter sodelovala na nekaj tekmah:
Datum
Dolžina (m)
Čas
Čas/km
Hitrost (km/h)
Proga
28. mar. 04
21096
1:48:57
5:10
11,62
Mali maraton Sežana
08. maj. 04
28000
2:41:28
5:46
10,40
Tek trojk
15. maj. 04
21096
1:49:15
5:11
11,59
Maraton treh src
22. avg. 04
12000
0:55:22
4:37
13,00
Bohinj, okoli jezera
Jutro pred maratonom na nedeljo, 24. 10. 2004: strah, veselje, nevroza ter večkratni obisk WC-ja. Pazljivo pripenjanje po najinih mnenjih najlepših srečnih startnih številk: 81 in 82 ter čipov na superge, kar je bila to leto novost.
Sledil je manever “šolski tek – mama Vika – start maratona”.
Vreme je bilo na zadnjo oktobrsko nedeljo 2004 precej drugačno kot leto poprej. Hladne jutranje temperature so zamenjale višje za cca 15 °C. Kar mi kot astmatiku nikakor ni odgovarjalo.
temp.
vlaga
temp.
vlaga
temp.
vlaga
vreme
ob 7:00
ob 14:00
ob 21:00
9,4°C
94%
18,2°C
63%
13,9°C
80%
Leto 2004 je bilo še vedno močno zaznamovano z Delovo prilogo Polet. Tek je postajal bolj in bolj popularen. Zato ni presenetljivo, da je bila tudi udeležba maratona višja glede na prejšnje leto po obeh spolih:
moški: 523 tekmovalcev,
ženske: 57 tekmovalk.
Tudi to leto ga vsi niso končali. Odstopi na maratonski razdalji so povsem normalni.
V prvih letih 21. stoletja
Ja, lepi časi so bili to. Startnina je tedaj znašala 3.200 SIT, to je danes cca 13 EUR. Jap. S tem, da je organizator želel privabiti čim več navadnih rekreativnih tekačev na maraton. Zato smo imeli vsi tisti, ki smo tekli dolgo razdaljo na Teku trojk – startnino na maratonu zastonj. Do leta 2003 pa so imeli startnino zastonj tudi tisti, ki so tekli samo polovico maratona. Ja, lepo je bilo. Dan današnji družinski nastop na maratonu predstavlja kar precejšen finančni zalogaj. Marsikdo, si ga ne more privoščiti. No, pa o tem kdaj drugič. Leto 2004 je bilo še leto prijazno maratončevi denarnici.
Trasa je potekala v dveh krogih z manjšimi popravki proge v Dolnicah, Glincah in Podutiku.
Z mojim soborcem ali bolje sotekmovalcem sva se pametno postavila v startni boks nekje na sredino – ceste. Ob robovih so grozile železne ograde s svojimi na progo štrlečimi podstavki. Izredno nevarno za grd padec. Žal ga je izkusila Nina na svojem šprintu v cilj.
V prvih letih 21. stoletja še ni bilo toliko udeležencev na maratonu, da bi bilo potrebno postaviti bokse glede hitrosti. Bila sta le dva. Za resnično hitre ter povprečne rekreativce. Na nas je bilo, da smo se postavili tja, kamor smo menili, da sodimo. To je bil tudi še čas, ko je bila Slovenija ena redkejših držav, ki so razvrščale rezultate tekmovalcev po bruto času in ne neto. Kar je težka neumnost. No, še danes boste na spletni strani Ljubljanskega maratona pod zgodovino rezultatev našli: bruto čase. Upam, da bodo v doglednem času uspeli popraviti to neumnost.
Kakorkoli, spet sva bila strašno nervozna pred startom. Tokrat nisva potrebovala dvojnih oblačil, grozila je namreč previsoka temperatura, kar nobenemu od naju ne odgovarja.
Dogovorila sva se, da tečeva skupaj vsaj prve kilometre, nato nadaljujeva vsak po svojem pobčutju. Da vidiva, kako dobra sva.
Start 10, 9, 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1, gremo!
Vzdušje v startnem prostoru je bilo fenomenalno. Ogrevala nas je danes že legendarna skupina THE STROJ.
Sledi skupinsko odštevanje, nato pok pištole. V zrak pustimo rdeče balone, ki odletijo v nebo in nas spremljajo nekaj časa. Okoli naju strašna gužva. Objem, poljubček, stisk roke in: UOPA!!! Obkrožajo naju sami somišljeniki, tekaški navdušenci, pozitiva kar bliska naokoli. “Gremo, srečno!” kričimo in vsi vsem želimo vse dobro na poti. Kot bi šli v kakšen boj. Saj to maraton v resnici tudi je.
Tudi tisto leto so se v središču Ljubljane dogajala obnovitvena dela. Le župan ni bil isti. Zaradi del je torej bil začetek maratonske trase speljan milo rečeno: neugodno. Vija vaja, levo, desno in z ostrimi ovinki tako, da je bilo zelo težko teči drug ob drugem. Mirne duše lahko napišem, da je bila tudi disciplina tekačev veliko slabša kot dan danes. Skakalo se je in prerivalo. In kot bi mignil mojega ni bilo več ob meni.
Gledam in ga iščem, upočasnim. Le kje je? Množica tekačev me potiska naprej, tečem, gledam nazaj, pazim pod noge, za seboj in naprej, da ne padem, koga ne podrem, pohodim. Njega nikjer! Iščem belo majico, belo čepico, kam hudiča je odtekel? Menda ni zbezljal že na samem začetku, da me prehiti. Kar verjeti ne morem, saj ni nor! On je tisti razsodnež, ki ves čas opominja: ne prehitro, vsi ti, ki sedaj divjajo mimo, bodo na koncu hodili. Z veliko večino je res bilo tako.
Tečem v strahu upajoč, da se ni kje spotaknil in padel. Tečem prehitro, ne tečem pametno. Dohiti me Kalček in prijazno opozori, da sem prehitra.
Naslednih dvajset kilometrov je potekalo v stalnem iskanju moje druge polovice. Nazaj, naprej. Postanki ob rešilcih. Pozabila sem na tek, vseeno mi je bilo. Le kje je? Mrzlično iskanje znancev ob poti ter vprašanje: “Kje je Fric?” Bilo je grozno. Res.
V Podutiku se razveselim tasta. Ves zadovoljen stoji ob trasi z belo PVC vrečo v rokah. Notri so geli. “Ali ste videli Frica?” Vzamem gel in ga pojem z olajšanjem. “Ja, malo naprej je”.
“O, hvala bogu!” zaropota na tla gromozanski kamen, ki se mi odvali od srca. Tečem naprej in razgljabljam sama pri sebi kaj se je zgodilo. “Je to del njegove taktike? Če je, je to umazana taktika, ker sva bila zmenjena, da pospešiva proti koncu.” Sama pri sebi se hahljam misleč: “Glej ga no, falota. Na vsak način bi bil rad hitrejši”. Skušam pospešiti. Iščem ga. Rada bi ga dohitela. A njega ni.
“Kaj pa, če me išče tudi on?” skušam razsodneje razmišljati.
Čez nekaj kilometrov, malce pred Večno potjo zagledam nekoga ležati ob rešilcu, kako mu pomagajo. Ni bil Fric. Tečem okoli rešilca, če ni kje notri. Ni. Vse je v redu. Tečem naprej in se skušam pomiriti.
Nekje na polovici maratona zagledam Pijo iz Tekaškega foruma. Ko pridem bliže jo povprašam, če kaj ve. “Fric je v redu, odtekel je v cilj!” me potolaži. “Hvala, Pia!” najraje bi jo objela, rešila me je, zdaj vem, da je res vse v redu z njim, sedaj lahko tečem in uživam.
“Sedaj pa po pameti punca,” sem si rekla. “Sedaj tečeš svoj maraton. Nekaj škode si že naredila, zaradi neenakomernega bezljanja in norenja. Čas je, da se umiriš in od tega trenutka naprej ne počneš več neumnosti. Teci in uživaj svoj maraton!”
Ampak tudi naprej ni teklo vse gladko, jaz pa še posebej ne.
Zaradi prehitrega začetka, me je nekje na 27 km dočakala kriza. Krči in totalna nemoč. Nisem sicer hodila, sem pa precej upočasnila. Razmišljala sem, če tako izgleda »tekaški zid ali smrt v živo«, predstavljala sem si, da sem zobata železnica, ki neustavljivo melje naprej in naprej, počasi in vztrajno, pokurila sem blazno količino vode in še kar grizla dokler nisem spet »spregledala«.
V Kosezah so me pozdravili moji zvesti navijači in mi vlili novih moči. V Dravljah pa prava norišnica. Zastave po obeh straneh ceste. Neverjetno, kako to pomaga.
V Poutiku sem bila čisto super in ok, tam nekje pri asfaltni bazi pa me je začelo blazno skeleti na prstih v nogah – lep poznan občutek iz polmaratona v Nabrežinah, ki me je stal maratona leta 2002. Odmislila sem si nekako bolečino in je kar šlo.
Na 38-ki sem poskušala celo spet pospeševati, a me je takoj zagrabil krč v desni stegenski mišici in pričel privzdigovati zunanje tri prste na levi nogi. Krči! Lepo, tudi to sem spoznala ampak sem kar vztrajala, stiskala zobe, spet postala zobata železnica in a-čuhačuhačuhčuhala dalje po sredini ceste, saj je vsak naklon cestišča predstavljal hud problem. Prav tako kot tudi še tako miniaturen klanček.
Pritekla sem mimo tekača, ki je žalostno na pol ležal na tleh, se ustavila, ga vprašala če mu lahko pomagam, ali je vse ok. Bil je čisto brez moči, pa sem mu dala gel in sva skupaj tekla dalje. To mi je tudi pomagalo, no, vsaj dobro delo sem naredila. To je dolžan storiti vsak. Zaradi sebe in tistih, ki jih imamo radi. Mislim si, vsakdo rabi kdaj pomoč. Nikoli ne veš, kdaj bo zvilo tebe.
Nekaj časa je spet šlo. Ko, ko pa sem hotela malce hitreje, so se takoj oglasili krči, tako da sem ves čas tekla nekje na meji, da me totalno ne zvije. Moj tek je bil potem podoben teku po jajcih, prisluškovala sem mišicam, kako in kaj in glej ga zlomka, spet me rešijo moji navijači v Rožni dolini. Potrebno je bilo stisniti zobe in se pretvarjati, da je vse ok, pol pa dalje proti cilju.
Javkanje in smiljenju samemu sebi vse stvari samo še poslabša. Tako kot v življenju.
V centru zaslišim huronsko vpitje – moje navijačice – spesnile so celo pesem: hčerki Nina in Urška ter nečakinja Manca. Kakšnih sto metrov so tekle z mano in mi vlile energijo. Spet sem bila ok in sem si mislila: “Krči naj kar bodo, tistih 200 mt pa tudi če crknem! Tole bom speljala do konca!” In sem.
Predno sem pritekla v cilj sem še hitro pogledala na uro v cilju: 3:35:00 in si rekla: “Nemogoče!” Pa sem pogledala še enkrat in videla obrnjeno številko, čisto realno 3:53:00.
Ampak kljub vsemu sem bila srečna in navdušena. Pretekla sem svoj drugi maraton! Svoj »osebni rekord« pa izboljšala za 5 minut! Resnici na ljubo, sem glede na pretiravanje v prvem krogu še dobro odnesla, kar je lepo razvidno iz kasnejše analize. Takšne stvari se namreč lahko končajo tudi z odstopom.
Čas/km
Hitrost (km/h)
10 km
21 km
31 km
Netto čas
Brutto čas
5:32
10,85479
0:51:39
1:47:32
2:48:51
3:53:14
3:53:28
Tako je bilo torej na mojem drugem maratonu. Proti koncu težje ampak po maratonsko naravnost uživaško. Predvsem pa sem se veliko naučila o tekaški taktiki na maratonu in še več o sebi. Na vso moč sem se trudila priteči v cilj čim prej iz samo enega razloga: da preverim kako je moj Fric.Ko sem kasneje sezula superge me je čakal še en prav svojevrsten rekord, ki ga še nisem presegla:
SEDEM VELEŽUJLJEV!
Samo trije prsti so bili v redu. En palec in oba sredinca sta šla dol! Ostali so ostali. Kako grdo je videti vse nohte podplute s krvjo in prsti v mehurjih – nočete vedeti! Ter dva dodatna žulja na levi nogi ob notranji strani podplata. Nekoč mi je naš znani maratonec Beno Piškur rekel: “Vsak maraton en noht dol”. Če je tako, sem to leto pretekla kar nekaj maratonov!
Za svoj “prvi drugi maraton v življenju” sem potrebovala tri ure, triinpetdeset minut in štirinajst sekund (5,32 min/km). Od 57 prijavljenih tekmovalk nas je maraton končalo 50 maratonk, od katerih sem bila 24. ter 7. v svoji kategoriji.
V cilju, ki je takrat bil na Trgu republike, me je pričakalo nepopisno olajšanje, ko sem zagledala soborca. Olajšanje je bilo obojestransko, saj me je tudi on iskal cel prvi krog, le da se je na polovici odločil, da svoj nastop zaključi s polmaratonsko razdaljo. Sicer pa zadovoljstvo, veselje, sreča in navdušenje ter zasluženo pivo z najsrčnejšimi navijači.
Še predno sem odšla iz ciljnega prostora sem bila po olimpijsko odločena: drugo leto spet,! Hitreje! Nikoli nisem bila imuna na dober rezultat. Pa naj bo definicija le tega kakršnakoli ;).
Ko danes pomislim na svoj prvi maraton najprej zagledam naju z možem, kako tečeva skupaj zadnjih dvesto metrov. Z roko v roki. Sicer pa strašna trema, strah in panika ter velikanska podpora družine in prijateljev.
Moj 1. – 8. Ljubljanski maraton 2003
Razglabljava o prehrani, opremi. Kakšno bo vreme? Kaj obleči? Na katerem kilometru vzeti gele? Kako na start, kje parkirati avto? Milijon vprašanj. In strašanska trema. Ali bo šlo? Oba morava preteči maraton. Skupaj. Ker je to najin skupen projekt. To si obljubiva. Nobeden ne bo pobegnil naprej, tečeva skupaj, se spodbujava in skozi cilj pritečeva skupaj.
Dan pred maratonom je že bilo jasno, da bo naslednji dan mrzlo. Dejansko je bilo okoli nič stopinj. Ker sva bila še začetnika in ker tudi tedaj v trgovinah še ni bilo veliko ponudbe s tekaško opremo, sva komaj uspela pripraviti primerna oblačila za nastop na tekmi.
Oblekla sva se po slojih, tako, da bi v primeru otoplitve v drugem krogu lahko odvrgla svoja oblačila in jih pustila na pločniku v Podutiku. Oborožila sva se s kapami in rokavicami ter geli. Na sebi sva imela praktično dvojno opremo s tem, da je bil vrhnji sloj resnično topel.
Nastop na maratonu namreč ni kar tako. Potrebna je natančna organizacija in logistika. Tudi zaradi najinih navijačic. Kje naju bosta pričakali? Na startu in cilju ali raje ob progi v Podutiku? Pa sta se kar sami odločili. Potem, ko sta odtekli svoj šolski tek, sta naju skupaj z mamo Viko pričakali v cilju. Dolga leta od takrat naprej. No, tisto leto prvič.
Jutro maratona
Jutro se v bistvu prične z nočjo zato lahko napišem, da sem spala zelo malo! Trema! Celo noč premetavanje, levo, desno, gor, dol. Pokonci in piti vodo. Lulat! Nazaj spat! Pa spet levo, desno, gor in dol… in ko končno malce zadremaš te zbudi soborec, ki ima podobne težave. Vrti se kot vrtalka po postelji, levo, desno, gor, dol. Pokonci, scat in pit vodo. Ko pride: »Dej, še meni… žejna!« In tako lepo naprej do jutra, ko naju je končno odrešila ura.
»Drrrrzzzzznnnncincinicin !!!!«
Oh, hvala bogu. Ampak, sedaj bi pa še malo… ampak ne gre.
V Poletu sva prebrala, da je potrebno pred tako tekmo zajtrkovati dovolj zgodaj. Pozajtrkujem dve beli žemljici z marmelado, kot kakšna papiga. Zakaj papiga? Zato, ker je tako zapisala zdravnica Nada v Poletu. Njej to pomaga in ji da dovolj energije. Bo že vedela, ženska ima ogromno izkušenj. Ne samo z maratoni, s celimi triatloni!
Še zadnjič preveriva opremo, čipe, startne številke. Zunaj pa grozno mraz! Pod ničlo! Navesiva nase kratke tekaške hlače in čez dolge tekaške pajkice. Kratko tekaško majico na katero pritrdiva startni številki 82 in 83 ter čez še toplo majico z dolgimi rokavi. Jaz bi še kaj oblekla ampak v Poletu je pisalo, da se moramo obleči tako, kot bi bilo zunaj deset stopnj več. Torej: 7,5! »Halo, jaz bom zmrznila«. Na glavo si povezneva še kapi in na roke rokavice.
Hčerki sta tekli na šolskem teku. Ja, takrat je vse potekalo na nedeljo. Vsi štirje smo se torej zložili v avto in hija do parkirišča Tivoli. Nato pa peš naprej. Hčerki sta imeli zbor na Prešernovem trgu, najprej oddava njiju. Hotela sva videti tudi njun start in prihod v cilj. Ja, bilo je pestro in moja mama je bila pravi blagoslov, da je vse šlo tako, kot je bilo potrebno ter da sva bila brez skrbi, da sta hčerki v varnih rokah.
Otroški start je bil zgoden. Nina in Urška pa pravi mali bojevnici. Odlično sta se odrezali.
Na 8. Ljubljanskem maratonu, ki je potekal 25. oktobra 2003, je torej skupaj z mano teklo 4.672 tekmovalce, od tega samo 430 maratoncev: 380 moških in 50 ženskih tekmovalk. To je bilo za tisti čas ogromno ljudi. Kultna revija Polet je namreč povzročila pravo tekaško poletomanijo v Sloveniji.
Glede na to, da je leta 2017 teklo vsega skupaj 23399 tekačev in od tega maratoncev že kar 1972: moških je bilo 1582 in 390 ženskih tekmovalk, res ne vem, zakaj se mi je že tedaj zdela takšna strašna gužva. Komaj sva parkirala in se prebila do starta. Se pred tem seveda ogrevala, iskala stranišča, pila vodo, pojedla zadnjo energijsko ploščico in se končno razbijajočih se src postavila v startni prostor.
Občutek: nor! Resnično noro! Ampak noro je : vedno! Ampak prvič je pa SUPER TURBO NORO! ODTRGANO!
Svojega prvega maratona sem se lotila z globokih strahospoštovanjem.
Prvič je bilo drugače predvsem to, da nisva vedela kaj naju čaka. Maraton je lebdel nad nama kot nekakšne svod! Neko posebno vesolje. Pogledovala sem po sotekačih, vsi so se mi zdeli strašno natrenirani in sama sebi sem se zdela nakako uboga. Sploh se nisem počutila niti približno neka prava tekačica sploh pa ne maratonka. No, pa saj takrat še nisem bila.
Kaj če ne bom zdržala? Kaj če me zagrabi krč? Ali pa mojega? Da mu ne bo slabo? Zadnje treninge mu je namreč preprečila viroza, tako, da se je praktično v zadnjem trenutku odločil, da bo le šel na cel maraton. Na treningih je imel namreč večje težave kot jaz. Mišični krči in dehidracija. Potrebuje namreč več vode, bolj se poti. V mladosti je bil odličen šprinter. V finiših me je vedno močno pustil zadaj.
Pozabila sva na mraz. V tisti gužvi na startu je postalo na nek način vroče. Tekaška telesa oddajajo toploto, zato na startu nikoli ne zebe. V pričakovanju poskakujemo in čakamo na pok pištole. Spogledava se: tečeva skupaj. Najin cilj je sicer priteči pod štirimi urami ampak to ni prioriteta. Glavno, da prideva normalno skozi.
Najini prvi maratonski kilometri so bili zelo previdni. Fric je imel narejen popoln časovni načrt. “Nikakor ne smeva teči hitreje kot 6 minut/km!” Dogovorjena sva bila, da v kolikor bova imela dovolj moči, pospešiva v zadnji četrtini maratona.
Glede na tekače okoli naju sva imela občutek, da hodiva. Večina se namreč še vedno zažene prehitro, množica te odnese. Zaradi samega adrenalina ne občutiš, da tečeš prehitro. To zna biti zelo nevarno.
“Bolj počasi, bolj počasi …”, sva izmenično mirila drug drugega.
Trasa Ljubljanskega maratona se ves čas spreminja. Leta 2003 smo startali na Kongresnem trgu in tekli proti živalskemu vrtu. V bistvu vse te variante tras Ljubljanca mešam med seboj. Ampak vam pa lahko zatrdim, da se je tega leta priteklo iz smeri živalskega vrta do Vodnikove. Na Vodnikovo smo se priključili ravno pred bolnišnico Petra Držaja. Pred menoj je namreč tekel kolega iz 1. Poletove tekaške ekipe, dandanes znani Silažaman, z baloni. Od silnega navdušenja je spregledal znak “križišče s prednostno cesto” in se z vso silo zaletel vanj. Balon je počil, Matija pa je ostal cel in poskrbel za smeh in dinamiko teka.
Prav tako smo sigurno tekli mimo Koseške tržnice, saj so naju spremljali pravi paparaci s huronskim tuljenjem, spodbujanjem, navijanjem in slikanjem. Boštjan s kompanijo ter fotoaparatom v roku je nekaj časa tekel ob naju in naju fotografiral. Bilo mi je kar nerodno. No, takrat se najin paparac še ni zavedal, da bo tudi on nekoč del tega spektakla ter da bo takrat Ljubljanc obrnjen v drugo smer. Cel maraton sicer še dolguje, ampak včasih tudi polmaraton odtehta celega. Torej naj mu bo.
Ob vsem tem dogajanju nama je šlo odlično. Toliko stvari se je dogajalo okoli naju. Sotekači, navijači, prijatelji, sorodniki in midva. Tempo sva imela primeren in dokaj enakomeren. Vedela sva, da morava tako še nadaljevati in da bova tukaj mimo danes še enkrat tekla.
Tekla sve čez Dolnice in Glince ter čez Podutik. Na križišču z našo ulico sva zagledala tasta. Bil je preprost in suh možakar. Stal je z belo PVC vrečko, v njej je imel gele za naju. Ko naju je zagledal se je zadovoljno in na široko smehljal. Pustila sva mu zgornjo plast oblačil. Žal sem mu pustila rokavice, v tistem trenutku se mi je zdelo dovolj toplo. No, to odločitev sem obžalovala do konca. Ja, ata Fric je tudi postal stalnica Ljubljanskega maratona – vse dokler niso spremenili trase.
Najboljši občutek je bil, ko sva tekla v drugi krog. Končno maraton. To sicer niso bili najini najdaljši kilometri. Trenirala sva po Gallowayu in tako po tedanjih smernicah že pretekla razdaljo nad 42 km – točno 45. Danes ne treniram več tako, tudi mišice imajo spomin in ne vidim smisla v tem. Vem, da zmorem. To je dovolj.
Všeč nama je bila spodbuda navijačev. V drugem krogu so bili redkejši zato si bil vsakega posebej zelo vesel. Redno sva pila na okrepčevalnicah, pojedla gele na dogovorjenih kilometrih. Izmenjala kakšen vedno krajši zlog s sotekači.
Spominjam se dveh tekačev, dolgo časa sta tekla malo pred nama, malo za nama. Eden od njiju se je ves čas ustavljal, navdušeno objemal predvsem navijačice ter nato pridirjal nazaj k kolegu. Ta ga je miril, naj se umiri in teče enakomerno, sicer bo crknil. Pa ga ni in ni hotel poslušati.
Čez čas sva spet pritekla v njuno bližino. Stala sta ob poti obkrožena s prijateji, ljubitelj navijačic je čepel na tleh ves pobruhan, prijatelj ga je miril in istočasno karal: “Sem ti rekel …”. Midva sva se samo pomenljivo spogledala, preverila tempo najinega teka in odtekla naprej enakomerno kot švicarska urca.
V resnici pa sem uživala, ves čas. V Rožni dolini so naju spet pričakali prijatelji iz Kosez, zgodba s fotografiranjem se je ponovila. Spodbude, klici… midva bi pa rada lahkotno odtekla mimo, vendar sva bila že zelo utrujena. Le še nekaj kilometrov naju je ločilo do cilja.
Spominjam se občutka nejevere, ko sva zaslišala glasbo in glasove iz cilja. Najave tekačev, ki so prihajali v cilj. Kar verjeti nisem mogla, da bom tudi jaz med njimi. Manjkalo je le še kakšnega pol kilometra do cilja, ko zagledam mamo Viko z Urško in Nino. Kar neslo me je, pomahava in greva naprej.
Srce razbija kot noro!
Vzdušje, navijači, napovedovalec, vse!
Ciljna ravnina, še dvesto metrov! Primeva se za roke: “Uživaj! Samo še 200 metrov do cilja”, zavpijem mojemu Fricu on pa odvrne: “Dej mer, crknu bom!” Jaz bi pa najraje šla še en krog.
Pozabim na uro, vseeno mi je, zdi se mi, da sva šla pod štiri ure, kot sva si želela. In res sva šla. Tekla sva natančno 3 ure, 58 minut in 0 sekund (5,38 min/km).
Od petdesetih maratonk, ki so pritekle v cilj sem bila devetindvajseta, v svoji kategoriji dvanajsta. Moj strah, da bom zadnja, je bil odveč. Pa tudi, če bi bila. Vsak je zmagovalec.
V cilju pa noro navdušenje, solze, smeh in spet jok. Objem, poljub. Uspelo nama je. Uspelo nam je vsem skupaj! In takoj novi plani za naprej.
Ljudje strašno radi pametujemo. Žal večkrat tudi takrat, ko se nam o določeni zadevi samo približno sanja. Majčkeno sveti. Kot se je na primer meni tistega leta, ko me je ujel Abraham.
V enega od takratnih člankov Praznovanje Abrahama, sem vsa evforična zapisala sledeče:
“Tako! Draga moja generacija! In ostale prav tako. Prvih petdeset let je samo ogrevanje. Sedaj prihaja najboljši del … uživancija… kot maraton med desetim in osemintridesetim kilometrom. Ciljna ravnina je še zelo daleč. Končno smo dovolj stari, da lahko pričnemo brez skrbi tekati, migati in uživati: življenje!”
Lepo, navdušena sem sama nad seboj. Ampak danes vem, da je pisanje kakršno je zgoraj eno navadno natolcevanje.
Jupi! Fino smo ogreti, 50 let ogrevanja in zdaj gremo na polno! Malo morgen, punca.
V en kratek odstavek sem uspela natlačiti cel kup neumnosti.
Me prav zanima, kdo se ogreva 50 let. Segreva zemlja, človeško bitje pa nikakor. Motor bi že zdavnaj crknil in mi z njim.
Seveda, pisala sem v tekaškem smislu: veselo tečemo že petdeset let, dajmo še naprej.
Škoda, da ni vse tako preprosto. Škoda, da nismo ustvarjeni za 5000 let, v tem primeru bi ta moja trditev celo držala. Tako pa ne.
Po petdesetih letih življenja smo, dragi moji, že načeti. Eni bolj in drugi manj. In še nekaj. Tisti trenutek, ko dopolniš petdeset let se pripravi, kajti procent možnosti dogajanja “sranja” se bliskovito poveča. Tebi osebno in tistim okoli tebe, ki jih imaš rad. Tako pač je.
Če si prej petdeset let brezskrbno tekal po poljih in stezeh, po gozdnih livadah in mestnih uličicah, obstaja velikanska verjetnost, da se bo to končalo. Brezskrbnemu teku se bo priključila Skrb, katero boš sicer s tekom na trenutke rahlo omilil, ampak izginila ne bo. In tej Skrbi, ki ti visi nad glavo, se po petdesetih letih ogrevanja zelo rado pridruži še kakšna sitna, tečna, teta Poškodba. Nič posebnega. Ampak ves čas malo boli v križu. Desni ali levi kolk. Stopalo. Noben športni copat na lepem več ne odgovarja. Korak ni tako siguren, klen. Moč hitreje izpuhti, utrujenost se ne poleže tako hitro kot včasih.
Klančki se tudi preko sezone nočejo spustiti, tako kot včasih. In moč ter hitrost sta ostali nekje daleč.
Zelena solata je postala super kalorična, človek ima občutek, da se redi že samo, ko zavoha hrano.
Ogljikovi hidrati te skušajo že samo s tem, da jih pogledaš, spremeniti v okroglo žogo Marogo. Napihovalko.
Mišice. Mišice. So na lepem samo še spomin. Če bi jih človek želel ohraniti, bi moral vaditi z utežmi kot obseden 28 ur na dan. Pa vsi vemo, da toliko ur dan niti nima.
In pravijo: kjer je volja tam je pot! Po petdesetih letih in več ogrevanja, si naveličan teh floskul. Kjer je volja tam je pot.
Imam voljo. Pa vedno močnejšo dioptrijo tudi. Je mogoče zato pot bolj zamegljena?
Petdeset let ogrevanja prinese kar nekaj izkušenj. Doseženih in preseženih ciljev. Izzivov. Na lepem se človek vpraša: zakaj? Nenadoma določene stvari postanejo manj pomembne. Iz preprostega razloga, ker v resnici niso tako zelo pomembne. Ni več dovolj časa za vse. Prednost je potrebno dati pravim stvarem. Ali bolje: ljudem. Ker nismo večni.
Videti je, da nekako ni naključje, da so starejši tudi videti nekoliko sitni in godrnjavi. Sitnarjenje in godrnjavost vodi v zdolgočasenost in depresijo. In vse to skupaj v razne bolezni. Take v telesu in v duši. Povem vam, da to pa sploh ni v redu.
Veliko bolje je zbrati vso svojo voljo in kreniti proti megli dokler se ne pokaže pot. Ko jo najdemo, bo že bolje. Potem bomo vedeli kam. In največkrat tudi kako.
Potrebno je pogledati na uro. In se ne pretvarjati, da je dvanajst opoldne, če manjka le še pet minut do polnoči. Ne bomo celo življenje vedno močnejši, hitrejši, boljši. Lahko smo pa modrejši. In najdemo pravo merilo za prave vrednote. In tudi v drugi polovici, ko postanemo zreli tekači (50 +), še naprej uživamo v življenju. Izzivih, tekih, tekmah, sprehodih, pohodih. V čemer koli kar nas osrečuje ali radi počnemo. Vendar moramo ostati realni. Sicer nam bo telo samo pokazalo, koliko je ura.
Sicer pa tekači vemo, kako to gre. Sprva je težje, ko pa enkrat pričneš in vztrajaš, potem je pot najdena. In čudovito je, če smo tudi v tem obdobju življenja toliko zdravi, da lahko tečemo. Zunaj. V naravi. Narava stvari vedno postavi na pravo mesto.
Če ne moremo teči – pa lahko vsaj hodimo. Migajmo. Kakorkoli. Samo ne obsedimo.
Ampak, kaj sploh paničarim!
Saj imamo cel kup tekaških knjig, tujih in domačih avtorjev. Menda bodo pomagale, da razjasnimo to čudno skrivnost.
Kajti, roko na srce, tam zunaj je še vedno polno hitrih in močnih ter motiviranih tekačev, ki so že močno v drugi polovici proti stotki. In še vedno na polno uživajo v teku.
Življenje je kot maraton. Le da življenje po petdesetem niti približno ni kot maraton med desetim in osemintridesetim kilometrom. Polovica maratona je za večino nas že krepko za nami.
Zato bodimo modri tudi ko tečemo. Čeprav je včasih težko. Vendar gre. Samo teči je potrebno s srcem.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Lovim dan. Tisti del, ko je še svetlo. Danes bom preizkusila. Končno. Tek, ki ga že tako dolgo čakam. Z derezami.
Službene cunje letijo dol, tekaške gor. Rokavice, kape, buf okoli vratu. Nimaš kaj. Zima je. Zaščititi se je treba. Spijem kozarec vode. Pozimi še hitreje dehidriraš.
Garminko si navežem kar med potjo po stopnicah. Garminka je moja nova lahkotna prijatejica. Kupila sem si jo potem, ko je težkokategornika Garminčka pobralo. Podlegel je vodi. Revež. Zalilo ga je preko grla pa je bil baje pravi potapljač. Triatlonec. Ah, ta tehnika. Manj kot je je, bolje je! Ampak če je ni nič, je pa skoraj že zanič.
Superge. Na noge gredo težje, za zimo. Nimam jih preveč rada. Trde so. Bolijo občasno. Več kot 10 kilometrov zelo težko pretečem v njih. Pa niso one krive. Kriva sem jaz in moja trapasta stopala. In ker je zunaj ledeno, končno lahko preizkusim še dereze.
Imam jih že vsaj tri leta. In to nepreizkušene. V živo se spomnim, kako smo šli neko mrzlo in zaledenelo nedeljo z družino po šentviški strani gor na Toško Čelo. Po tleh je bil živ led. Pametovala sem, da je prenevarno za tek, preveč drsi. V tistem je nasproti pritekla tekačica, suvereno, z varnim korakom. Ja. Na nogah oz. preko superg si je navlekla dereze. Prvi trenutek zadeve sploh nisem ozavestila. Šele kasneje mi je kapnilo.
Seveda lahko vedno tečeš. Tudi po ledu. Na noge si natakneš dereze in greš.
Po tistem pohodu na Toško Čelo sem imela kmalu rojstni dan in od mojih dveh Veseličk sem dobila dragoceno darilo. Verigine dereze Ice Track. Za nizkogorje.
Nizkogorje je vse kar je nižje od visokogorja in nikjer ne piše, da so samo za pohodne čevlje. Lahko so tudi za tekaške. In najbolj mi je všeč, da so slovenski proizvod. Domače je najboljše. Lokalno pridelano. Od krompirja do derez. Sedaj si jih natikam na superge. Ni preveč zakomplicirano. Elastične so, lepo gredo gor. Čedne barve. Nebeško modre. Kot zunaj nebo. Pomislim: “Opremljena v nulo!”
He, he! Led prihajam!
Nerodno se od kobacam po stopnicah ven, sprva hodim in končno stečem. Samo kje je kaj ledu?
Po naselju se je preko dopoldneva vse odtalilo! Le na robu ceste je ponekod še nekaj snega, ostanka ledu. Iščem te ostanke in jih skušam pohoditi.
Ropotam kot kot kakšna aluminijasta kanta za smeti. Stiskam zobe, ker imam občutek, da bom uničila vse tiste zobčke. Izven naselja se zadeva malce izboljša. Lahko tečem ob strani po blatu in snegu. Ko končno pritečem do PST-ja se mi oddahne. Led! Ledeno in drseče. Juhuhu!
Fino gre. Nič ne drsi, nič ne spodrsavam. Veliko varneje se počitim kot bi se, če bi tekla brez derez.
Po kakšnih petih kilometrih postanejo noge težke. Dereze me nekako zabijajo v tla. Oglašajo se posamezni sklopi mišic po nogah, predvsem stegenske. Pazim na tehniko teka. Pomagam si z enakomernim tempom, držo in rokami.
V hipu se navdušim, da po resnično dolgem času spet enkrat tečem z utežmi na nogah. To je fino. Spominjam se, kako prijetno je steči šele po tem, ko uteži snameš. Kar poletiš! Podobno kot takrat, ko po celodnevni smuki snameš pancerje. Najlepši del dneva! No, skoraj.
PST je mestoma resnično čisto poledenela. Jaz pa tečem kot težak štirikolesnik z verigami in se tudi tako počutim. Težko. Ampak fino. Kar nekaj sprehajalcev je na poti. Lep dan je in veliko ljudi je pokukalo na plano. Kot spomladanski zvončki in trobentice.
Zrak je super in vse je v redu. Po dolgem času se mi zazdi, da je vse tako, kot mora biti.
Pritečem spet nazaj na asfalt. Na nadvozu nad avtocesto se ustavim. Najprej pogled proti gorenjski, nato proti primorski. Pod menoj reka avtomobilov. Navzgor pa hribi, bele gore, modro nebo. Lep je ta svet. Prelepa je naša dežela.
Snamem uteži. Ups. Dereze. In z vsako v svoji roki stečem naprej, proti domu. Neskončno zadovoljna, da po dolgem času tečem tudi z utežmi na rokah.
Ja, včasih sem vse to pogosteje počela. Izvajala raznolike treninge. Se po tekaško igrala.
Sedaj pa bolj po tekaško uživam. Ampak malo igre in otroškega veselja je vedno dobrodošel dodatek.
Le kakšen tek me čaka jutri? Bo dež, sneg, sonce? Blato ali led? Ni važno. Važno je, da smo zdravi. Živi. Samo to dvoje potrebujemo pa je vse ostalo mogoče. Tudi tek. Kajti tudi slednji ni samoumeven. Pa če nam je to všeč ali ne. Zato se obuj in steci!
Tek in sneg
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi pomagati tudi vam. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne pomaga vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka
Vsi so že stekli, nikogar več ni … kričijo – jaz pa se ne morem premakniti. Ne morem dihati, imam težke noge!
“Moram pravočasno na start…” mi švigne preko zavesti.
S težavo premaknem noge, leva, desna, potem ponovim. Nekako gre. Stečem. Težko diham, sopem, imam suha usta…. Tečem, nikogar več ne vidim pred seboj, kam so šli. Pot je tako slabo označena. “Od kje sedaj ta gozd?” se sprašujem. Nekdo nekaj kriči in maha! “Oh, groza! Tečem v nasprotno smer”, ugotovim. Tekači mi tečejo nasproti.
Planem pokonci! Tema kot v rogu. “Koliko je ura? Zamudila bom”. Tipam po nočni omarici, nekaj pade na tla… cela zmešnjava. Končno se zavem.. v hotelu sem … v Gröningenu … Zatipam mobitel, pritisnem naključno tipko, da se zasveti. Preverim, koliko je ura. Pol treh. Pol treh zjutraj. “Še lahko malo zaspim. Do pol šestih….”.
Trudim se zaspati nazaj. Ne uspe mi kaj več od rahlega dremeža. Razmišljam: “Ob šestih morava najkasneje iz hotela in do študentskega doma po punci”, pomislim na hčerki, ki sta po dolgem času spet skupaj.
Pot je dolga do Amsterdama. Več kot 180 km. Pa vendar kratka v primerjavi s potjo sem. Iz Ljubljane v Amsterdam, kjer smo na hitro dvignili startne številke in nadaljevali pot do Gröningena, kjer nas je čakala Nina. Ja, tam v Amsterdamu bom tekla samo zaradi Nine. “Upam, da ne bo gneče na avtocesti”, na pol v spanju premlevam. Podvig je že relacija hotel – študentski dom. V Garmin sem vnesla vse potrebne naslove: študentski dom, parkirna hiša v Amsterdamu, naslov Stadiona. Nič ne bi smelo iti narobe. Z mislijo, na moje startno mesto, končno zaspim in še v spancu me skrbi. Tečem, vroče mi je in naslednji trenutek me mrazi.
Pol šestih – alarm!
Skočim pokonci! Kopalnica, zajtrk, oblečem se direktno v športno opremo. Na majico sem že prejšnji večer pripela startno številko s čipom. Mojo srečno cifro! Kolebam med nogavicami, dokolenke ali nizke nogavičke. Vzamem dokolenke, kar bo pa bo. Pred startom jih lahko zamenjam.
Čez vse skupaj navesim še kavbojke in bundo, pograbim športno torbo z obleko za preoblačenje po tekmi in že tečeva proti avtu. Obuta sem kar v tekmovalne superge.
Gröningen ponoči. Ves čas je potrebno paziti na kolesarje. Povsod jih je polno. Imajo absolutno prednost … vozijo hitro, mnogi brez luči, nobenih čelad. Pa saj poznate nizozemska kolesa in njihove lastnike. Meni so strašno všeč!
Prvo točko sva uspešno izvedla, Veselički skočita v avto in že gremo. Odtipkam naslednji naslov: parkirna hiša v bližini Olimpijskega stadiona Amsterdam.
Med potjo premišljujem vse mogoče, v žepek športnih hlač si zatlačim štiri Enervit tabletke, preverim športno uro, merilec srčnega utripa, šilt. “Pa saj potrebujem le sebe v supergah na startu”, mirim sama sebe.
Amsterdam!
…izvoz …. gužva… nikjer ni videti tekačev. Končno zagledam kolono vozil parkiranih ob cesti. Strašanska gneča. Iščemo prosto parkirno mesto. Nič. Sledimo Garminu … naslov parkirne hiše: »The destination is on your right!« Na desni ni nič! »The destination is on your right!« sitno kriči naprava in nas dela vse skupaj še bolj nervozne. Nikjer ne vidimo te slavne parkirne hiše.
“Ne bom panična”, si govorim. Skočim iz avta, tečem do stavbe misleč, da bom vprašala receptorja v veliki poslovni stavbi. Nič. Zaklenjeno. Seveda. Nedelja zjutraj je.
“Dobro jutro, brihta”, si rečem trkajoč se po čelu.
Nikjer nikogar. Parkirna hiša, ki smo si jo izbrali se namreč nahaja v poslovnem delu Amsterdama, ki pač v nedeljo zjutraj ni najbolj obljuden. Logično. Avto parkiramo na zasilnem parkirišču upajoč, da nas bo tam tudi počakal. Od tu naprej gremo peš.
Čutim maksimalen srčni utrip, razbijanje srca bi lahko slišali mimoidoči, če bi kakšen bil, šumi mi v ušesih, občutek imam, da se mi bo zmešalo… “Dihaj! Dihaj!”se skušam pomiriti.
V Garmin vtipkavam tretji naslov – naslov stadiona. Mojega starta! Tresočih se prstov mi komaj uspe. Svojo živčnost nalezem na ostale. Kmalu vsak po svoje kriči in pametuje.
“Sledimo Garminu!” nekdo preseka norijo. “Pa dajmo!” se strinjamo vsi v en glas. A kaj, ko v paniki izgubimo razsodnost. Nikakor nam ne uspe zadeve prenastaviti iz opcije AVTO na opcijo PEŠEC. Možgani so usekali en konkreten štrajk! Garmin nas vodi na prometno cesto, kjer pešci nimamo kaj iskati. In seveda se bosta dva kilometra hitro spremenila v deset! Toliko časa nimamo!
“Drek! Pa kje je kdo?!!” ne morem verjeti, da sem se znašla v tako trapasti situaciji.
Zagledam človeka! Moški poznih srednjih let. Suh in ves preklast! V kratkih pajkicah, dokolenkah in ogrnjen v raztrgano velikansko vrečo za smeti, katero je spremenil v palerino saj prav na rahlo prši nekaj dežju podobnega. O, hvala bogu! Res izgleda kot od boga poslan! Rešena sem! Maratonec … naš rešitelj. Hitro mu stopim nasproti in prosim za smer stadiona.
Prisežem, da je še vsak Nizozemec do tistega trenutka govoril angleško. Ta je bil prvi, ki ni! Deloval pa je vsaj tako izgubljeno kot jaz ter panično mahal naprej v daljavo: “Metro, metro!”
Pa kakšen metro, če pa naj bi bil stadion oddaljen le slaba dva kilometra. Samo v katero smer? In kje, da ne naletimo na kanal tu v Amsterdamu, kjer jih je vse polno ali kakšno drugo neprehodno zapreko?
Tečem spet do mojih in jim ne znam povedati niti tega, kaj mi je neznanec povedal. »Pojdimo za njim!« predlagam, a kaj, ko ga sploh ni več nikjer videti. Izginil je kot kafra.
Zakorakamo v smer, kjer naj bi bil naš cilj. Po intuiciji. V smer, ki je delovala nekoliko bolj obljudeno. Po petstotih metrih zagledam gručo tekačev. “O hvala ti bog, še enkrat”, sem globoko hvaležna naključju. Od daleč se jim vidi, da gredo na maraton pa vseeno preverim. Z vlakom gredo. Z metrojem.
»Pojdimo z njimi, moram odteči ta maraton!«
In gremo, sledimo jim na postajo in z njimi čakamo na vlak. Rekli so vlak, ne vem kakšna zadeva se bo sploh pripeljala do nas. Ne vemo ne kod ne kam… edina opcija je slediti tem nizozemskim tekačem, katere ne razumem popolnoma nič in upati, da ne gredo čisto vsi na osem kilometrski tek. Na hitro preverim startne številke, nekateri imajo maratonske oznake – za 42 km. V redu bo, teh se bomo držali.
Za vsak slučaj preverim še z vodjo grupe: “Da, na maraton gremo”, navdušeno zatrdi.
Prihaja vlak, odpravimo se na postajo. Pričnejo vstopati. S kartami! Mi jih nimamo… Obstojim izbuljenih oči in odprtih ust. Brez kart ne moreš mimo ograje, saj te rampa ne spusti skozi. Mar so mi možgani dokončno odpovedali?
Dva kilometra do starta bo padlo vse v vodo?!
Po več 1300 + 200 + 200 prepotovanih kilometrih! Ne tresejo se mi več samo roke, tresem se že čisto cela. Pa to je huje kot nočna mora! Za trenutek me zagrebi, da bi sedla na tla in se zjokala.
Urška je že pri avtomatu za nakup kart, a kaj ko ne vemo imena izstopne postaje, vse je v nizozemščini. Skušam še koga vprašati pa so že vsi mimo rampe… V tistem opazim, da so odprta nekakšna stranska vrata pri katerih stoji vodja, trener teh tekačev.
Stečem do vrat in se še sama postavim mednje:»Pridite, gremo!« pokličem ekipo in vsi štirje se nekako “prišmuglamo” skozi, še danes ne vem kako. In že smo na nabito polnem vlaku in se peljemo.
Mogoče pa bom le uspela priti pravočasno na start!
Tek kot tek me niti malo ne skrbi. Moja največja skrb je: kako sploh pravočasno priti na ta frdamani START! Samo to! Moja edina želja v tem trenutku.
Ne skrbi me ne mečna mišica, žulji, dokolenke, superge, geli, ura, nič. Tistih dvainštirideset kilometrov bom že pretekla. Saj sem jih že večkrat. Samo na start bi rada prišla! Na stadion! In stekla.
Ura je 8:45. Samo še pol ure imam časa za vstop na stadion iz katerega startamo samo maratonci, približno 16.000 naš je vseh skupaj. To je ogromna številka. Za primerjavo: v Ljubljani teče maraton samo približno 2.400 ljudi.
Vozili smo se tri postaje, nato izstop. In nov problem! Tudi za izstop se je potrebno čekirati s karto, ki je mi nimamo. Samo spogledujemo se in vsak od nas se enemu pred seboj prilima direktno za hrbet in smukne z njim skozi rampo. Uspelo nam je! Vsem štirim! Pa mi smo geniji!
Sedaj pa še pot pod noge do stadiona. Ne moremo se več izgubiti… reka tekačev nas kar nese v pravo smer.
Pa vendar: kje je vhod?
Kakšni problemi, kakšne zapreke na katere človek sploh ne pomisli…. Kljub temu, da je vse super označeno. Le marsikaj opazimo malo prepozno, pozabimo na kakšno malenkost, ki postane lahko velik problem.
V Ljubljani je pa vse tako enostavno. Vse poznam. Cel sistem. Pa sem tudi na Ljubljanskem maratonu vedno na trnih… ampak niti približno ne tako, kot pa v Amsterdamu, ker sem tu pač prvič.
“Bo treba večkrat v tujino na maraton”, pomislim.
Ura je veliko. Zagledamo napis: Marathons athletes, only. Sledim mu. Gneča! Počasi se pomikamo proti vhodu in moji trije srčki z mano. Ampak oni ne smejo… navijači sodijo na tribuno. Kar med hojo se slečem do športne opreme … na hitro preverim, če imam vse potrebno pri sebi.
Poljubčki, objemčki in »Srečno!« mi še zaželijo.
»Kje se dobimo?«
»Na izhodu iz stadiona …«
»Počakajte name, ne vem kako dolgo bom tekla…«
Nimam občutka, vseeno mi je. Samo, da sem tu, na startu in da začnem teči. Vseeno mi je, da sem pozabila na šilt, rezervni gel, nogavičke.
Vstopim na stadion. O moj bog! Rock`N`Roll!
Veličastno! Prevzame me!
Tribune, poln parter maratoncev. Samih »ta pravih«, tistih, ki se bomo spopadli z maratonsko – kraljevsko razdaljo: 42.195 m. Tudi ta številka je moja srečna!
Poiščem svoj rožnati balon, ki označuje cono predvidene hitrosti in se postavim v boks.
Po težkih mukah končno stojim na startu maratona in se počutim, kot bi enega pravkar pretekla. Raztresena sem, v glavi mi doni kot v vaškem razglašenem cerkvenem zvonu, saj je bil prihod na stadion prava nočna mora. Ni dosti manjkalo, pa bi stala kje drugje in cmihala kot prava cmerasta cmera.
Vstop na stadion je bil resnično navdihujoč. Tribune in travnata površina parterja polna maratoncev. To ni rock koncert – to je težko pričakovani in želeni start maratona in upam, da tudi cilj mojega enajstega po vrsti.
Organizacija že 39. Amsterdamskega maratona je bila do sedaj zgledna. Ne morem sicer prav na veliko in poznavalsko primerjati, saj sem bila do sedaj na startu klasičnega maratona le enkrat v Radencih in večkrat v Ljubljani. To je moj prvi maraton v tujini.
Informacije in tekaški nasveti na spletu in po pošti so bile dobre. Pravzaprav je vse skoraj identično Ljubljanskemu maratonu. Odlično torej! Sicer pa imajo organizatorji Amsterdamskega maratona skoraj še enkrat več izkušenj kot organizatorji Ljubljanskega maratona. Kapo dol našim!
Stojim v coni za predvideni čas maratona od 3:15 do 3:30 ure. Čas sem morala določiti ob prijavi pred slabim letom dni glede na že doseženi in pričakovani rezultat. Malce me skrbi, saj se zavedam, da bom želeni čas 3:30, glede na čase na treningih in testni tekmi v Slovenskih Konjicah, zelo težko dosegla. Zadovoljna bom že s časom do 3:40. Za silo bom zadovoljna s časom do pod štiri ure, kar bo več pa pomeni, da je nekaj šlo zelo narobe. Krči, padec, prebavne težave po gornjem ali spodnjem delu prebavnega trakta in tako naprej in tako nazaj.
Poiščem si svoj prostor bolj proti koncu svojega boksa saj so Nizozemci znani po svoji doslednosti. Ne želim biti ovira hitrejšim od sebe. Pijem vodo iz bidona za katerega sploh ne vem, kako se mi je znašel v rokah. Eden mojih srčnih mi ga je potisnil! Naredim dolg požirek… nato se sprehodim po sebi in opremi (v sebe in na sebe), da ugotovim nastalo škodo zaradi naglice. Hm….
Še enkrat preverim: superge so v redu zavezane, dokolenke si zvijem in potegnem do gležnjev, mislim, da bo bolje. Pretipam meča, če me kaj bolijo. Ni bolečine, vse je v redu.
Preverim uro in jo prižgem ter si še enkrat lepo namestim merilec srčnega utripa.
Šilt sem pozabila. Gel sem pozabila. Nič nisem šla na stranišče. Navadno grem vsaj dvakrat – resno, in dvakrat kar tako malo za hec, za vsak slučaj. Tokrat pa nič. Dokolenke si potegnem spet navzgor do kolen. Uf! Pozabila sem si zapisati pet kilometrske čase na podlaket. Bom pa računala… Kaj naj s temi »frdamanimi štumfi!?«
Neham se nacejati z vodo, da ne bom ves čas obiskovala stranišč. Baje jih je ob progi polno. No, počutim se – tozadevno – v redu. Nikamor me ne »tišči«.
Opazim, da je samo še deset minut do starta … Nizozemski pevec nekaj prepeva, malo prej smo poslušali komercialno pop glasbo, brez veze, da bi si človek sploh zapomnil.
»Kje so The Stroj!? To bi morali slišati! In ljubljansko vzdušje! Ali pa komade iz Konjiškega malega maratona ter pravo tekaško himno iz Istrskega!«
Na živce mi gredo dokolenke, ponovno si jih potegnem dol do gležnjev.
Sicer veličasten pogled na stadion in neskončno število maratoncev nekako še vedno ne moreta pričarati vzdušja, ki ga vsako leto pričaramo tekači na Ljubljanskem maratonu. Tisto tekaško elektriko! Povezanost! Utripanje! Tekaško strast! Ja, lahko napišem: pravi tekaški orgazem!
“Prelepa moja domovina Slovenija s čudovitimi tekaškimi prireditvami in čarobnimi gorami, v tem trenutku daleč stran pod sončnimi Alpami. Kjer poštenje velja za neumnost, nepoštenost za sposobnost in prijaznost za bebavost, “, me prejšine ob spominu na dogodke iz bližnje preteklosti.
“Predstavnike ljudstva, politike vključno z goljufivimi in lopovskimi gospodarstveniki, bi nagnala na en ultra dolg maraton, da si prezračijo glave. Pa še svoje zaspane, zavedene, mentalno-lene sonarodnjake takoj za njimi. Z »gajžlo« bi jih nagonila! Ena, dva, ena, dva… Mogoče bo pa le komu zacingljalo tam v betici. Cin, Cin”… Jezno si potegnem dokolenke nazaj gor, motijo me okoli gležnjev in si živo predstavljam kravatarje in ostale sodržavljane kako spotikajoč sopihajo in spotikajo ob lastne noge. Pa saj to je to. Banda! Pa saj je podobno povsod.
Še vedno sem pretresena od hitenja na start maratona, sedem minut do starta. Gledam v nebo, zamižim, skušam se skoncentrirati.
»Na startu si. Tekla boš. Kaj ti bo prinesel ta maraton? Želim biti boljša … na poti na start sem naredila svojo družino v celoti vso živčno. To ni cilj teka. Tek pomirja in izboljšuje ljudi. Naj me ta maraton nekako pomiri, potolaži – saj je vendar vse kar je najpomembnejše – v redu. Moji srčni – moja družina”.
Pet minut do starta gledam okoli, skušam se malce ogreti, za počasen tek ni bilo časa in tukaj ni prostora. Sicer je bilo pa mentalno ogrevanje na poti na stadion »vrhunsko«, počutim se kot po bitki.
Utrujena sem od norenja na start. Komaj čakam, da stečem in se… spočijem. To je moja glavna misel. Da se spočijem. Da se spočijem od… od vsega sranja tega sveta!
Ozrem se po sotekačih. Večinoma Nizozemci s svojim simpatičnim govorjenjem, ki spominja na pohrkavanja. »Ghrrroningn.. ne, Hrrrrroninghn …« Sicer pa nas je tekačev iz vseh vetrov, iz kar 89 držav.
Ni zeleno-črnih majic tako razpoznavnih za Ljubljanski maraton in katere sem navajena gledati okoli sebe vse leto. Morali bi biti vsi oranžni, razmišljam, saj je to vendar nizozemska nacionalna barva.
Napovedovalec napoveduje začetek starta, prva skupina starta. Navijači huronsko tulijo, mi ploskamo.
Zamižim. Mižim in skušam odmisliti okolico. Skušam biti le jaz in ta trenutek. Skušam se skoncentrirati. Samo jaz in ta trenutek pred startom maratona. Ja, tekla bom…
Dve minuti do starta pred menoj nastane panika. Vznemirjeno vpitje, klicanje, ničesar ne razumem. Nato zagledam le malo pred menoj. Nekdo leži na tleh. Izgubil je zavest. Sotekači ga položijo na hrbet z dvignjenimi nogami.
Vsi nekaj kričijo, kdo bi jih razumel, še jaz zavpijem na ves glas:« Na pomoč!!!« in še enkrat: »Help, help!« Pritečeta dva reševalca v belem in velikim rdečim križem na hrbtu.
Naša skupina pa se počasi že pomika naprej. Na start maratona. Ubogi tekač vstane in se trudi na vse kriplje, da bi tekel, vendar ga medicinca zadržujeta. Upam, da je vsaj malo počakal… kajti v obraz je bil resnično popolnoma sivo-bel. Morda se je pretreniral, slabo spal, jedel. Trema, gneča, adrenalin… razumem takšno stanje saj sem bila blizu takega stanja sama samo pol ure nazaj.
Ozrem se po tribunah. Rada bi videla moje navijače, moje srčne tri, vendar je praktično nemogoče. Pomikamo se naprej, nekdo mi nekaj govori. Trije mladi, dva fanta in dekle mi navdušeno govorijo, da gredo prvič na maraton. Potrdim jim, da tudi jaz – prvič v Amsterdamu. Spomnim se svojega prvega maratona, skupaj sva ga pretekla z možem v Ljubljani 2003. Bilo je nepozabno. Doživela pa sva ga popolnoma različno.
Naša skupina se približa startni coni. Tukaj se trasa rahlo zoži in v počasnem drncu pričnemo teči proti startni črti. In potem končno START!
Stečem hitreje… tečem vzneseno po stadionu, ven, na cesto, na traso Amsterdamskega maratona. Preplavi me tisti pravi občutek! Ob izhodu se ozrem po navdihujočih navijačih, gledam, kje so moji! Maham in zavpijem: UAUUUUUU!!!! Morda me pa vidijo!? Slišijo?!
In že sem zunaj… moj boj s kilometri in samo seboj se je pričel.
Ladies and gentlemans! Njegovo kraljestvo: MARATON!
To je moj prvi »stadionski start«. Počutim se kot kakšen profesionalen maratonec.
Navijači glasno navijajo, pravzaprav tulijo!
Če pred samim startom nisem občutila prave tekaške energije ali vznesenosti me je zadela ob navijačih tik pred izhodom iz stadiona.
Pritečem po rahlem klančku navzdol, ven, na traso. Zavem se, da bo ta isti klanček v nasprotni smeri, čez dobre tri ure in pol, strm klanec in hkrati potencialna nevarnost za moje stegenske in mečne mišice.
Tečem Amsterdamski maraton. Maratonska trasa je zagrajena z varnostnimi ograjami, varovana s številnimi redarji, za katerimi stojijo preštevilni navijači. No, nikoli jih ni preveč. Nas maratonce glasno vzpodbujajo, kot da smo sami bodoči zmagovalci. Pa saj smo res. Kdorkoli bo zmogel maraton je zmagovalec…
Tečem svoj prvi kilometer in kar takoj se poslovim od namena, kako si bom lahko ogledala Amsterdam iz perspektive tekača. Že, že: vendar je ta perspektiva povsem drugačna, kot bi si je turist želel.
Če hočem ostati cela, nepoškodovana in v enem kosu, si lahko dodobra ogledujem predvsem tla pod nogami in v radiju vidnega polja enega metra pred seboj in ob straneh. Gneča je namreč precejšnja zato moram biti skrajno pazljiva.
Ljubljana ima lep enovit asfalt, v Amsterdamu pa tečeš po asfaltu kombiniranim s tlakovci, opeko ter tramvajskimi tiri, položenimi v vse možne smeri. To je kar nevarna past in če nisi pazljiv, lahko grdo padeš in se poškoduješ. Da ne omenjam pločnikov. Zato sem previdna.
Tempo teka moram imeti nekje zmeren in tako tudi je. Ritem hitro ujamem in je dokaj enakomeren ter primerljiv s sotekači vendar kmalu ugotovim, da sem morda malo prepočasna.
Gneča je resnično precejšnja in nekateri prav gotovo ne sodijo v našo skupino določeno glede na čas. Taki tekači predstavljajo potencialno nevarnost, saj se jih moraš izogibati, prehitevati in paziti, ker se v njih dejansko lahko enostavno zaletiš.
Prej ko tekač začetnik spozna, da je pravilna ocenitev hitrosti in s tem pravilna razporeditev v startne cone tvoja prednost, bolje je za vse. Več kot bo tekačev, ki bodo na trasi uvidevni do ostalih, prej se bo to vsem obrestovalo. Tu imam v mislih tudi tekače, ki tečejo vzporedno eden ob drugem in tako onemogočajo prehitevanje.
Za božjo voljo ! Dajte hitrejšim prostor za prehitevanje. Saj nismo profesionalci. Le hitrost teka med tekači je različna in zakaj ne bi vsi uživali v tekmi. Eni bolj počasi, drugi bolj hitro, vsak po svojih zmožnostih. Egoizem na maraton ne sodi.
Sicer pa zavest, da te ves čas prehitevajo ter da oviraš druge in da se sotekači bolj ali manj jezijo nate, ni prijetna.
Traso Amsterdamskega maratona sem predhodno preverila na spletu. Je ravna, kar se pravzaprav za nizozemski maraton spodobi, del trase je speljane iz mesta ob reki Amstel in nazaj po različnih predelih malce starejšega in novejšega dela Amsterdama.
Organizatorji so poskrbeli tudi za doživetja navijačev. Trasa namreč v prvih desetih kilometrih naredi pentljo in sicer tako, da se tekači ponovno vračamo in tečemo mimo stadiona.
Tečem mimo mestnega parka Vondelpark s številnimi jezerci nastalimi iz rokavov kanala reke Amstel. Trasa nas vodi preko trga Museumplain, na katerem se nahajajo trije veliki muzeji: Rijksmuseum, Van Gogh Museum, and Stedelijk Museum.
Za trenutek ne morem verjeti vendar je trasa maratona speljana kar čez Narodni muzej Rijks. Vrhunsko! »Evo, to je Amsterdam«, pomislim.
Tečem v svoj peti kilometer, tempo imam enakomeren, približno 4:50 minut/km.
Spomnim se namena, da si na podlaket napišem želene čase na pet kilometrov. Zaradi naglice sem to izpustila. Sicer pa jih bolj ali manj vem na pamet.
Zapomnite si: z matematiko na maratonu je tako, da možgani ponorijo in nočejo lepo računati. Več kot je pretečenih kilometrov in bolj kot si utrujen, bolj pešajo matematične sposobnosti. Ne verjamete? Pretecite kakšen maraton, pa vam bo kristalno jasno. Do takrat pa mi le verjemite ali pa… ostanite nejeverni Tomaži :D.
Zaradi matematičnega čudeža se bom torej orientirala na deset kilometrov, polovico maratona, trideset kilometrov od tam naprej bom pa itak v maratonski nirvani in mi bo čisto vseeno.
Včasih nočem pogledati na uro preprosto zaradi možnih scenarijev:
Postala bom slabe volje, ker bom prepočasna. Padla mi bo morala in bom še počasnejša misleč, da nimam več možnosti za boljši čas. Tako razmišljanje ima lahko za posledico to, da je čas na koncu dejansko slabši. Na kratko: kapitulacija.
Pretiravala bom, ker bom imela dober čas. Hotela bom biti še hitrejša in se bom podila do onemoglosti, kar lahko privede do poškodbe ali odstopa.
Matematika in logika na maratonu radi odpovesta. Na srečo sem se z leti že toliko spametovala, da se ne podim do roba svojih moči v stilu:«Pa tudi, če crknem!«
Prva okrepčevalnica: voda, izotonični napitek in gobe za osvežitev.
Gobe! No, lepo prosim! Ne, to niso nore gobe, čeprav smo v Amsterdamu. To so gobe za osvežitev. Spužve! Da si obrišeš «švic« iz obraza.
Pograbim moder lonček in spijem. Napaka!
Vedno pijem samo vodo, z izotoničnimi napitki na maratonih nimam dobrih izkušenj saj mi rado postane slabo. Tokrat ga spijem in si zabičam v glavo, da na naslednji okrepčevalnici vzamem beli lonček, v katerem je voda.
Trasa vodi nazaj k Olimpijskemu stadionu zgrajenemu za namen olimpijskih iger leta 1928. Sicer pa se je maraton kot olimpijska disciplina prvič pojavil v Atenah, leta 1896. Ženske pa so lahko nastopile na olimpijskem maratonu šele leta 1984 na Olimpijskih igrah v Los Angelesu. Lahko verjamete? Noro!
Osebno se spominjam komentarjev iz tistega časa v smislu:«To sploh niso ženske, ne bodo mogle imeti otrok, same možače!« Ter še veliko podobnih neumnosti. Pa ne samo iz moških ust.
Še danes je veliko v tem smislu omejenih ljudi. Po svojih močeh se trudim, da bi jih bilo čim manj.
Ves čas nas spremlja glasba, ob poti so razne glasbene skupine. Trenutno tečem mimo ogromne stare lajne.
Saj poznate tisto pravljico Žogica Marogica z dedkom in babico, ki sta prepevala:
« Imela sva boben in lajno in žogica z nama je bla…
Imava še boben in lajno a žogica nama je ušla…«
Na celi trasi maratona sem videla tri takšen pravljične lajne, vendar ogromne!
Navijači tako kričijo in mahajo, da se naglas zarežim! Nekateri so tako posrečeni, da bi se človek kar ustavil in jih objel. Carji! Zavpijem: »Ej, bravo, super ste!« Tako, pa smo na istem. Jaz njih ne razumem, oni pa mene ne!
Tudi jaz sem bila najprej navijačica ob progi Ljubljanskega maratona, oh, kakšni heroji so se mi takrat zdeli maratonci! Potem pa, ko človek sam preteče maraton, postane stvar nekako običajnejša. No, skoraj!
Tečem naprej in uživam. Fino je!
Mislim, da na večino tekačev maraton vpliva tako, da postanejo izjemno čustveni in sicer pretirano občutljivi, cmeravi ali pa evforični.
Ko tečem v tej gruči somišljenikov, enaka med enakimi po amsterdamskih ulicah, obdana z neskončnim številom navijačev ter se o tem dejstvu ozavestim, je občutek res fenomenalen. Skoraj se zjokam!
O bog, kaj mi pa je?! Usta se mi kar krivenčijo tja nekam. Desni kotiček gor in levi dol …v grlu imam cmok in težko diham. Kar sama sebe moram malce okregati:«Kaj pa noriš! Raje pazi na dihanje!«
No, takoj je bolje. Še sreča, da imamo sami sebe, če že nobenega drugega ni pri roki, kaj ne?
Kilometri pa se kar nabirajo. Sem že na kontrolni točki, na desetem kilometru. Čas sprejemljiv – 48:41.
Počutim se odlično! Za menoj je že skoraj četrtina maratona, deset prijetnih kilometrov Amsterdamskega maratona. Vreme je čudovito, petnajst stopinj. Nebo je praktično brez oblačka. Kar malo me skrbi tale vročina. Pogrešam šilt, kot že veste, saj se mi grdo blešči, sicer sem pa odlično.
Nizozemski tekači so krasni! Med tekom se obnašajo kot bi bili na kolesu. Takšno kolesarsko-tekaško kulturo bi potrebovali vsi, vključno s sprehajalci. Iz čisto varnostnih razlogov bi včasih bila že kar prepotrebna na Poti spominov in tovarištva (imenovana tudi Pot ob žici okupirane Ljubljane, v nadaljevanju PST).
Spremembo smeri nakažejo z roko, ustavljanje prav tako po kolesarsko, iztegnjeno roko premikajo gor in dol.
Navijači tulijo v svojem meni hudo zabavnem jeziku. Kot bi imeli polna usta cmokov in istočasno skušali izgovoriti »gremo v Groningen«, kar se potem sliši kot »hgrghhhhremo vh Hhhgrrrroninhhhhgnnn«.
Na trinajstem kilometru …
Pritečemo do reke Amstel. Hura! Zagledam pravi nizozemski mlin na veter. Saj veste, tistega, klasičnega. Tečemo mimo, gledam in se razgledujem okoli sebe, malce smo se pa tekači le razporedili tako, da ni strahu, da bi se v koga zaletela.
Pot ob reki spominja na PST, le da je tukaj asfaltirana ter malenkost širša. Glasba odmeva od vsepovsod. Po reki plovejo čolni s transparenti in navijaškimi gesli, različna glasba se meša iz vseh vetrov, na nekem čolnu je cel bend, ki prepeva neko domačo popevko. Le himne Amsterdamski maraton nima. No, vsaj jaz ne vem zanjo.
Na petnajstem kilometru…
Pojem polovico banane in Enervit tabletko. Spijem vodo ter si z gobico, ki ni nora, otrem čelo, zmočim zatilje, notranjo stran komolcev in pod koleni. Tam je koža tanjša, krvne žilice so tik pod površjem in ohladitev na teh mestih najbolj zaleže. Vroče je. Prav zaželim si malce pršečega nizozemskega dežja.
Kolona tekačev se usmeri preko mostu čez reko nazaj v isto smer. Pozdravi nas veter, ki vedno bolj piha v prsa. To se hitro pozna tudi na tempu.
Ves čas nas ob poti bodrijo navijači. Dedek in babica sedita pred svojo hiško vsak v svojem naslonjaču, preko nog sta pokrita s toplo odejo in neumorno mahata. Spominjata me na dedka in babico, ki jima je ušla poredna Žogica Marogica. Sicer bobna in lajne nimata, imata pa zato velikanski in topel nasmeh za nas tekače.
Na dvajsetem kilometru…
Preverim svoje stanje – mene (in&out). Nič me ne boli, dobro se počutim, tempo imam še zadovoljujoč. Šilt vedno bolj pogrešam, ne samo zaradi sonca, tudi zaradi vetra, ki postaja vedno bolj močan. Na obrazu začutim kapljo dežja.
Dvajset kilometrov teka pusti tudi na obrazih tekačev posledice. Pa pustimo ob strani različne grimase ter sledi hrane in sline po bradi in okoli ust. Problematična je predvsem sol kot posledica potenja. Ne bom dosti pretiravala, če napišem, da bi z ostankom posušene soli iz obraza lahko dodobra osolili govejo juhico. Tega sicer še nisem naredila. Je pa vsekakor ideja … v skrajni sili.
Sol direktno v oči … ne, nikar ne poskušajte. Tudi posvet z zdravnikom je v tem primeru čisto nepotreben. Tule delim brezplačne tekaške nasvete, verjemite mi. Peče, peče in še enkrat peče! Ne šarite si s prepotenimi rokami po očeh. Dovolj hudo bo že, če vam bo dež izpral sol iz obraza v oči. Peče, peče in še enkrat peče! Tako zelo peče, da skoraj ne morete gledati! Tega se bojim! Zato pogrešam šilt. Tudi kakšna preveza preko čela bi bila v redu, tekaški trak. Nekaj, kar zavaruje oči pred udorom soli.
In tudi te “plastične” tekaške majice ne morem raztrgati po spodnjem robu, kot sem to lahko počela z bombažnimi majicami (sicer za povsem drug namen), da bi si tak trak zavezala preko čela. Kot tekaški indijanec …
Tečem ob reki Amstel v reki maratoncev…
Skupaj smo bolj ali manj isti. Včasih kakšen uide naprej, pa ga kasneje ujamemo. Vedno več pa jih je ob straneh, ki hodijo. Največkrat je vzrok prehiter začetek ali preslaba pripravljenost. Nekateri se raztegujejo, si masirajo meča. Upam, da bo meni prizaneseno.
Nato v daljavi opazim posamezne manjše gruče tekačev, stoječ v krogu. Kaj se dogaja! Mar je spet kdo omedlel? Kakšna nenavadna nizozemska navada? Opaziti ni kakšnih posebno paničnih gibov, kričanja … Ko sem bliže opazim, da so to le tekači moškega spola. Ti Nizozemci so res polni presenečenj! Malce pospešim, radovedno gledam … le kaj imajo tam?!
Ponovno me je rešil moj skoraj že perfekten instinkt, da nisem preveč zvedavo pritekla do prve gruče.
Sredi gruče tekačev se je namreč nekaj skrivnosno svetilo. V barvi jekla. Okroglo in v sredini nekako dvignjeno … in ko bolje pogledam, vidim, da celo vsi nekaj držijo pred seboj v rokah. Nisem sicer videla KAJ, mi je bilo pa hitro jasno, kaj bi to lahko bilo. In to je tudi res bilo.
Pa saj smo vsi odrasli. SCAT SO ŠLI! Tisti NLP (Neznani Lebdeči Predmet) v sredini je bil pa čisto navaden prenosni pisoar.
Grozno – smešno! Tekači se gnetejo v krogu kot ob vaškem vodnjaku, zamišljeno lulajo in razmišljajo o teku.
Ženske smo tu prikrajšane… Naša procedura nam vzame precej več časa, a zaradi tega lahko “razmišljamo” sede ali pa čepe.
Nekateri se odločijo kar za klasiko, ki jo dobro poznam iz domačih prireditev. Že kmalu po startu maratona, po nekaj kilometrih je namreč hitro opaziti tekače močnejšega spola, ki veselo lulajo po grmovju, za drevesi in ograjami.
Lahko bi vendar vedela, se režim sama pri sebi. Še sreča, da nisem bolj očitno buljila v skupinico. Sem samo malo pokukala…V zadnjem času je namreč spet v modi postavljati pisoarje po kopalnicah in straniščih. Zakaj torej ne bi bili tudi na tekaških in sprehajalnih poteh?
Sicer pa je ob progi veliko prenosnih stranišč, če smo ravno pri tej temi. Včasih je potrebno med maratonom skočiti tudi na bolj konkretno potrebo.
Postanem pozorna na tekača pred menoj. Nekam čudno opleta okoli sebe, se vrti in končno – tista znana poza. Mobilni telefon visoko v zrak pred seboj in potem KLJIČK: selfie! Ja, no.
Sto ljudi – sto čudi.
Dohitim ga in ga previdno obidem, ker se ves čas spotika in vrti. In to ob nezmanjšani hitrosti. Motorične sposobnosti ima vrhunske. Eni pač znajo. Če bi jaz skušala izvesti to operacijo bi mi vzelo vsaj pol ure časa pa še tedaj vprašanje, če bi bilo kaj na sliki. Opazi mojo očitno začudenost, ker se ves srečen nasmehne in skomigne z rameni: »Kaj pa češ!« Pokimam in mu na enak način vrnem pozdrav, rekoč: »Uživaj človek!«
Jaz s seboj ne nosim mobija, ker me preveč stvari po žepih in na meni, moti. Sedaj me Selfieman malo debelo pogleda… saj res! Ne razume! Da bo razumel, da nimam nič proti in da je vse »kul« dvignem palec, češ, super. Saj pomeni to nekaj podobnega? Palec, palec… ne sredinec, lepo prosim, kam bomo pa prišli… Hja, do cilja!
Gremo naprej!
Sem pa kasneje opazila, da je »selfijada« na maratonu pogost pojav. Vsi se nekaj slikajo z mobiteli. Noro! »Še nekaj kilometrov, pa vas bo minilo«, si mislim. »Le dajte si duška… dokler lahko!«
Ne bo več dolgo ….
Tam proti koncu maratona je še tako enostavno opravilo, težko…
Vsaka malenkost ti vzame moč, zmoti koncentracijo. Včasih je muka odpreti vrečko z gelom. Ni moči, skoncentrirati se moraš na plastično reč, ki se ji reče vrečka. Nekatere moraš pretrgati, druge odviti. Oboje je lahko zelo naporno in nepraktično. Celo nevarno.
Roke so potne, vse drsi. Vtakniti zasvinjano vrečko, ki se je valjala bogve kje, v usta in si pomagati z zobmi…uf, ni fino. No, v sili tudi to narediš. Vendar imam vedno občutek, da sem požrla malo milijardo bakterij, virusov, mikrobov, bacilov in bogve se še česa … in kako se bo ta vojska bojevala med seboj tam nekje v meni in na meni. Kar vidim samo sebe, kako hodim po svetu vsa v hrastah okoli ust. Naj mi mikrobiologi oprostijo, če sem kakšno »bitjece« izpustila ali napisala kakšno hudo neumnost o malem vesolju v meni.
Ali pa odviti majceni zamašek na vrhu vrečke za gel?! Skušaš odviti, pa ne gre. Spet vse drsi… ti se pa približuješ okrepčevalnici z vodo. Kaj storiti? Upočasniti tempo, se ustaviti, tvegati slabši čas in težave ob ponovnem “zagonu” nog v tekaški korak? Smešno? Ne, zelo resno!
Pametno je namreč najprej pojesti gel in ga splakniti z vodo…
Sicer se ti valja po ustih sladkoba do naslednje vodne postaje. In ta sladkoba ti lepi jezik na nebo, ustnice skupaj in žejen si vedno bolj. Tisti zamašek odpirati s pomočjo zob tudi ni pametno. Kar vidim se, kako v cilj pritečem brez sprednjega zoba ali celo dveh, treh. Po možnosti mi celo teče kri… grozno … že tako in tako se počutim kot Bruce Willis v svojem kultnem filmu Die Hard.
Upam, da bodo razvijalci teh zadev kmalu izumili kaj bolj prijaznega maratoncem za uporabo po tridesetem kilometru.
Evo! PRAVA IDEJA! Če je dobra, pa ne vem. Zame in kolege tekače – bi bila. Ne ideja – realizacija te ideje. Dobra, mislim. No, vem.
Ko tečem maraton včasih filozofiram… se bom zadržala. Tokrat. Do naslednjič. Sicer pa – tek bistri misli – kaj šele maraton! Auuuuuuu!
Pritečem do polovice maratona…
Preko trase je speljan tekaški slavolok s točno uro in časom na polmaratonu, torej na 21.096 metrih maratonske razdalje.
Ura na slavoloku kaže bruto čas. To je čas od starta oz. poka startne pištole. Sicer je nisem slišala, vendar predvidevam, da se je start Amsterdamskega maratona tako pričel. Preverim svoj neto čas na Garminčku (včasih se mi zdi kot moj hišni ljubljenček), ki naj bi bil točen nekje do pol minute. Ugodno. Pod 1:45:00. Le tako naprej.
Na tem mestu naj omenim, da organizatorji merijo našo tekaško hitrost in prestop kontrolnih točk s pomočjo čipov, nameščenih pod startno številko, na vsakih pet kilometrov.
Ti časi so odlični in še kako uporabni saj so kasneje vidni ob rezultatu in služijo za detajlnejšo osebno analizo.
Pretečem kontolno točko na polmaratonski razdalji (točen neto čas: 1:44:20) in »zakorakam« v drugo polovico.
Za menoj je mali maraton. Juhej!!! Gremo naprej! Sedaj bo šlo pa zares…
Polovica Amsterdamskega maratona je namreč za menoj. Na Ljubljanskem maratonu se je do leta 2013 polovica maratona pričela z drugim krogom. 2014 se je teklo po novi trasi prvič v enem krogu in v tem trenutku pomislim, da na Ljubljanskem maratonu to leto ne bo mojega rezultata. Včasih pač ne moreš biti povsod.
Na “Ljubljancu” si od trenutka, ko so polmaratonci zavili v svoj cilj, ostal skoraj sam. Iz leta v leto se je sicer število maratoncev povečevalo, vendar si drugo polovico še vedno tekel precej osamljen. Je pa bil to vedno prav poseben občutek, ko sem si rekla: “No, sedaj gre pa zares!”
Tudi število navijačev je v drugem krogu drastično padlo. Zato sem še posebej hvaležna tistim najvztrajnejšim navijačem, ki so počakali še en krog in nas spodbujali. Čeprav morda na videz ni opaziti hvaležnosti tekačev (utrujenost naredi svoje), je resnica povsem drugačna. Hvaležnost skušam pokazati z mahanjem, pozdravljanjem ali vsaj z očesnim stikom in nasmehom. Odvisno, koliko moči mi še ostane.
Pravijo, da je bilo to leto v Ljubljani polno navijačev ob celotni progi maratona. Bom preverila drugo leto.
To leto pa tečem svoj maraton v Amsterdamu! Tu se število sotekačev na polovici maratona ne spremeni, navijačev pa prav tako ne. Poleg tega ne poznam proge, kar me zabava in kratkočasi.
Tečemo naprej mimo športnega parka Overamstel…
Na reki so pripravili pravi spektakel. Ob bučni glasbi nas spodbujajo virtuozi na »flysurfih«. Nekaj metrov nad vodo nam mahajo, pojejo in izvajajo različne figure. Noro!
Tekači na nasprotnem bregu pa še kar tečejo za nami. Kakšna množica!
Ob reki Amstel
Do koder mi seže pogled se vije kolona maratoncev. Organizator je napisal, da klasični maraton v Amsterdamu teče približno 16.000 tekačev. Le kam smo šli vsi na stadionu? Res nas je veliko.
Brez discipline večine tekmovalcev, start ne bi tako dobro uspel. Praktično lahko celo pot spremljaš razvrstitveno cono sotekmovalcev. Označba startne cone je namreč razvidna tudi na startni številki tekača.
Veseli me in navdaja ponos, da imamo tudi v Sloveniji prav tako odlično organizirane maratone. Ljubljanski maraton, preverjeno večkrat, to je! Boljši in veličastnejši je iz leta v leto. Upam, da ohrani svojo evtentičnost in energijo ljudskega maratona še dolgo, ter da se ne začne spogledovati s komercializacijo dogodka, kar navadno takemu razvoju sledi. Sicer imamo pa cel kup res dobro organiziranih tekaških prireditev.
Hišni ljubljenček Garminček mi sporoča, da sem na 25. kilometru …
Malce skušam sprostiti mišice ramenskega obroča. Spustim roke ob telesu in jih pustim »bingljati« nekaj sekund. Malce jih gugam naprej in nazaj, zadiham malo bolj globoko ter počasi izdihnem. Brez skrbi: ne do bridkega konca. Preblisne me ne ravno genialna ideja in z rokami naenkrat zaokrožim okoli svoje osi… ups, nekomu skoraj razbijem nos. »Pardon«, sem čisto pozabila, da nisem sama.
Amsterdamski maraton – tekaški zid
Kilometri se vrstijo in ob štetju le-teh se poigravam s številkami, kar me kratkočasi in zabava.
Na “Ljubljancu” je vedno več tekačev na 42 kilometrov. Pa ne samo na maratonski razdalji, na vseh, vključno s šolskimi teki. Leta 2003, ko sem prvič tekla maraton, je bilo vseh maratoncev 580, od tega samo 57 žensk, z menoj vred. Leta 2014, pa ga je uspešno preteklo kar 1.880 maratoncev, od teh 376 žensk, brez mene. Žal.
Razmerje med maratonci in polmaratonci mi ni všeč. Če mene vprašate, je polmaratoncev preveč, maratoncev pa premalo. Rešitev je enostavna: vsi polmaratonci pojdite drugo leto na maraton. Saj veste, kako se vam še v tekaškem žargonu reče? Polovičarji, softiči, ta mali… Pa kdo še hoče biti polovičar? Če ste že prišli do polovice, pojdite do konca. Naj bo to vaša motivacija!
Sicer pa bi moral vsak zdrav človek biti sposoben preteči deset kilometrov v kosu. Tisti, ki tega ne zmorete in ste zdravi ter še nimate sto let, se pa malce zamislite!
Je pa še ena velika razlika med letoma 2003 in 2014. Letos tečem »sama« na maratonu. Leta 2003 pa smo na Ljubljanskem maratonu tekli vsi štirje. Hčerki takrat še na šolskem teku, midva z možem pa maraton. In da ne omenjam preštevilnih »domačih« navijačev, prijateljev in znancev. Dirjali so iz ene točke na drugo in naju spodbujali. Prav zvezdniško sva se počutila. Zakaj vas ni tukaj v Amsterdamu?!
Nadalje analitika kaže na strm porast navijačev v naši družini. Na tej tekmi. Sicer nas aktivno teče 100% ženskega in 0% moškega spola. Skupaj torej 75% aktivnih tekačev ter, kako zanimivo zrcaljenje, kar 75% aktivnih navijačev na Amsterdamskem maratonu! To pa je tudi nekaj!
Kaže, da tečem Ljubljansko-Amsterdamski maraton. Misli mi učinkovito zapolnjuje “Ljubljanc`”.
Pogledam okoli po navijačih, sami neznani obrazi. Tako je, če tečeš v tujini.
»Ole, ole, ole..« kričijo, mahaja, vpijejo, trobijo in tulijo v nekakšne zvočnike …. Mar ni »ole, ole« bikoborski vzklik? Predstavljam si, da smo čreda bikov, ki se podi po Pamploni…
Moram priznati, da se mi še ni zgodilo, da bi se na kateremkoli maratonu do sedaj spraševala: »Le kaj mi je tega treba?« Tudi malo ne, niti na kraj pameti mi še ni padlo.
Mi pa tole nizozemsko skandiranje »ole, ole, ole…« nevede vzbudi občutek »čredenja«. Tu se podim kot zmešana v čredi »bikov« po ulicah Amsterdama potem, ko sem prepotovala skoraj 1500 kilometrov! In niti razgledati se ne morem, ker me bodo pomendrali ali pa bom jaz koga pohodila in zbila po tleh! In še plačati sem morala startnino!
16.000 nas je… tečemo kot reka… človeška reka. Ja, seveda! In ravno to je tisto! Več kot nas je – bolje je! Gremo bikci! »Ole, ole, ole, ole…. » še jaz skandiram in maham navijačem v nekakšnih modrih kapah z rogovi.
Kaj!?
Že 26. kilometer…
Opazim, da stampedo popušča. Bikci postajamo utrujeni…
Na obrazu začutim drobne kapljice … dež. Blagodejen je. Vedno bolj na gosto pada. Pa naj pada. Trenutno mi je vseeno. Vse bo v redu.
Ponovno se sicer spomnim na pozabljeni šilt s kapo ali brez, na posušeno sol na naših obrazih, katero dež izpira direktno v oči. Pa kaj potem. Kar bo, pač bo. Bom že preživela.
Tečemo pod podvozom avtoceste in na drugi strani…dež na vsem lepem nenadoma izzveni…
Na 27. kilometru …
Začutim utrujenost, preverim čas in opazim, da sem malce popustila. Tempo mi je padel na 5:20 min/km. Opazim še več sotekačev, ki hodijo ali tečejo izredno počasi. Imamo isti problem. Glikogenske zaloge nas zapuščajo. Vem, da dosedanjega tempa ne bom uspela držati do konca. Vendar se trudim, da ne popuščam preveč.
Idealno je, da maraton tečeš v enakomernem tempu. A kaj, ko je tako težko nastaviti svoj “tekaški tempomat!”
“Stisni zobe in teci. Hitrejša kot boš, prej boš v cilju. Pospeši tempo na 5:00 min/km”, si rečem.
Polovica maratona je že davno za menoj, tečem že dve uri in dvanajst minut.
Nekam žalostno si moram priznati, da sem malo…. »načeta«. Malo sem pa … zmatrana. Ne! Nočem! Pa ne še sedaj!!
Da, približujemo se razdalji, kjer se lahko srečamo s tako imenovanim “tekaškim zidom”. Gotovo ste že slišali za izraz: »trčiti v zid«. To je trenutek, ko tekač porabi vse svoje glikogenske zaloge. Podobna zadeva, kot bi avtomobilu zmanjkalo goriva.
Le da smo maratonci na boljšem! Preklopimo na »špeh«. Telo prične kuriti maščobe. Ta preklop je neugoden in zato se takrat ne počutimo ravno evforično. Precej lahko narediš s primernim treningom.
Ampak …. manj kot jamraš, boljše je! Jaz o tem sploh nočem razmišljati! Ko se neugodna misel hoče zažreti vame, jo odločno spodim. Misel še kar naprej, rine in rine. Ampak jaz se ne dam! Ne, ne, ne, bla, bla, bla, la, la, la….brrrrrrrr!
Pravijo, da gotovo veš, kdaj se zaletiš v zid. Jaz se še nisem, ni bilo še nikoli tako hudo, da bi objokovala svojo usodo ali si mislila, da ne bom več tekla, da je to zadnjič (močno trkam ob les!). Bilo je že hudo ampak je gotovo lahko še hujše.
Na okrepčevalnici vzamem banano, Enervit tableto in se potrudim, da popijem dovolj vode. Tečem naprej. Čutim, da so moje glikogenske zaloge zares precej proti koncu. Mogoče sem se pa ravnokar spotaknila ob “tekaško škarpo”, če lahko temu tako rečem.
Ponudba na okrepčevalnicah je odlična, praktično s seboj ne rabiš nič. Vode ne zmanjka, izotoničnega napitka tudi ne, prav tako je dovolj banan in v zadnji četrtini tudi gelov, ki ti jih tekaški prostovoljci porivajo v roke.
Nekje na 28. kilometru mi nekdo od redarjev porine v roko gel. Podzavestno ga hočem zavrniti, vendar steče ob meni in mi nekaj zelo resno in odločno reče in mi stisne vrečko z gelom v roko. Pa saj se ve, kaj mi je rekel, kaj ne? Tekaška govorica je internacionalna. Za tek ne potrebuješ jezikovnih tečajev.
Odprem gel in ga pojem. Zamislim se. Očitno delujem »zmahana kot hudič«. Tečem naprej, želim preveriti kilometrski čas… vendar mi Garminček nagaja. Noče pokazati.. jaz pa ne morem ves čas gledati na zaslonček, ker sem zmatrana! Briga me! Briga me!
Stisnem zobe in začnem svojo poštevanko:
«Brez popuščanja, brez popuščanja, v redu si! Šele na tridesetem kilometru si! Brez popuščanja! Ena in dva in tri in štiri in dva in tri in koliko že…je bilo in tri in dva …«
Res je vse v redu. Zagrizem v 31. kilometer.
«Zdrži, za to si trenirala. To so sladke maratonske muke!«
Triintrideseti kilometer postane spet nenavadno dolg.
Tečemo mimo parka, navijači v značilnih hribovskih klobukih neumorno spodbujajo. Najvišji vrh Nizozemske meri samo 322,7 metrov visoko nad morjem, imenuje pa se Vaalserberg. So pa zato Nizozemci s povprečnimi 185 cm višine med najvišjimi Evropejci. Vsakemu nekaj, razmišljam in se približujem naslednji vodni postaji.
Privoščim si kompletno oskrbo. Vse! In dva kozarca vode!
Tako, sedaj pa naprej. Gruča tekačev me kar potegne. Na skupen čas sploh ne gledam, me ne zanima! Trudim se po najboljših močeh. Čas na kilometer je slabši, enakomeren tek preko celotnega maratona je zelo težko vzdrževati. Celo za profesionalce je to trd oreh.
Sicer sem popustila že od 31. kilometra dalje. Le občasno mi še uspe držati tempo na 5 min/km.
Hudo težko je, ni prave energije, noge ne morejo. Glava bi. Telo ne more.
Jemo kilometre.
In piha… vedno bolj piha …
Zazdi se mi, da tečem mimo dela Amsterdama, kjer smo pustili parkiran avto. V tem trenutku se spomnim, da sem pustila zemljevid z metroji v športni torbi. Hja, par uric prepozno. Kar nekaj nervoze bi bilo lahko prihranjene…
Naše največje bogastvo so naši možgani…
… včasih so malce nagajivi, zatajijo in kaj pozabijo.
Veste kaj? Še bom pisala in si zapisovala! Tako ne bom nikoli pozabila, kako je bilo na kakšnem maratonu.
Žal mi je, da nimam zapiskov za vsak maraton, ki sem ga pretekla. Tisti nepozaben občutek v cilju maratona. Sicer se pa zelo dobro spominjam svojega prvega, drugega, najhitrejšega in najtežjega.
A vendar je vsak poseben! In kaj je bilo z ostalimi? Koliko je sploh ostalih? Ta matematika, enkrat jih naštejem več, drugič manj. Prav vsak maraton je svoja zgodba, svoja knjiga. Tečem in ob tem razmišljam, kaj in predvsem kako bi zapisala… da boste vedeli, da bom vedela… in da ne bom nikoli pozabila! Tega občutka…od starta do cilja … vmes pa eksplozija življenja v različnih dimenzijah.
Emil Zatopek, legendarni češki maratonec, je imel še kako prav, ko je dejal nekako v smislu: “Če želiš teči, teci miljo. Če pa hočeš živeti (drugačno) življenje, teci maraton.”
Tečem svoj 33. kilometer. Mar ni Kristus delal čudežev pri svojih triintridesetih? Pod nogami nam veter nosi plastične kozarčke, listje… Pogledam gor, v nebo! Sonce se je skrilo … gosti, sivi oblaki in pisano listje.. lepo je!
Proti CILJU
Nočem misliti na to, da sem utrujena in da ne morem teči hitreje. Ne! Bolečina… Nič! Vse to so samo možgani. Možgani nam sporočajo, da nas nekaj boli in itak, »kr neki«!
Kaj ne morem? Vse zmorem! Tekla sem že v hujših razmerah, v mrazu, snegu, žledu, dežju, vetru, megli,0 vročini, opoldan, zvečer, zgodaj zjutraj, ponoči, po cesti, po poljih in poteh, po gozdu, parkih, asfaltu, lužah, po ravnini in po hribih gor in dol. “Pretekla” se skozi premnoge neumnosti, nesramnosti, žaljivke, zbadljivke, neotesanosti, igoriranja, neuvidevnosti, zasmehovanja, nerazumevanja, krivice, laži, spletkarjenja, podtikanja.
Hinavščina, pogoltnost, požrešnost, egoizem. Kakšna človeška umazanija! Tečem in puščam vso to nesnago za seboj. Hitreje kot tečem, bolje se počutim. Tečem v cilj. Kot zmagovalka.
Amen. Pika. Konec.
Še pred približno dvema urama in pol je bila moja edina, skromna želja stati na stadionu in startati maraton.
»No, sedaj pa pritisni, kaj če bi zamudila start,« si rečem.
»Sedaj imaš svoj maraton!« Pravzaprav se je začel tu, na 35. kilometru.
Ko maraton postane matraton
To je najdaljša razdalja, ki sem jo pretekla letos. Sedaj tečem razdaljo preko, tisto dolgo – maratonsko, do cilja. Seveda zmorem, vendar hočem priteči v cilj čim hitreje!
Samo še sedem kilometrov in cilj. Uživaj! Uživaj! To je maraton!
Bolečina razbolelih mišic, borbeno srce, sol lastnega potu na obrazu, v očeh in v ustih in … brez popuščanja! Veter na obrazu, mravljinčenje, mrzel pot in ritmično udarjanje superg ob asfalt, vdih, izdih, stisnjene ustnice in …brez popuščanja! Radost, sreča, boj, veselje, bolečina, vztrajnost, borba, zmaga, zadovoljstvo in neskončna hvaležnost za vse, da sem to, kar sem, brez popuščanja vse do cilja. Neskončna paleta občutij, čustev, spominov… na vse kar je bilo in še bo. In Vi, ki tečete z mano, v meni. Vi, moji, posebni.
Brez popuščanja!
Zbudi se! V Amsterdam si prišla, da boš pokončno in vzneseno pretekla maraton, zato ne teci kot »potolčeni kramoh«!
»Let´s go, Slovenia!« Ženska teče ob meni in me bodri. Potrudim se in jo pogledam. Zahvalim se ji z nasmehom. V ta “projekt” vložim ogromno moči. Vendar mi je ta vspodbuda dala krila… »Teci pokonci!« si rečem, da bom vsaj približno spodobna maratonka.
»Hej, Slovenia! I ate the best icecream in Slovenia!« Seveda, na hrbtni strani majice piše SLOVENIJA. Ej, potrudi se! Naj vidijo vsi, da Slovenci nismo kar tako. Držim se tega »sladoledarja«.
Ob trasi maratona organizatorjevi navijači v zeleni opravi držijo velikanske panoje s spodbudnimi gesli. Pomaham jim.
Na 38. kilometru se vetru pridruži dež in resnično močan veter. Piha bočno, močno. Po zraku spet letijo papirji, prazne vrečke, veje, prah in listje. Sunek vetra direktno v prsa me skoraj zaustavi. Pečejo me oči od potu. Ustrašim se, da mi ne prileti kakšna veja iznad mogočnega drevja nad nami.
Stisnem zobe in grem naprej. Komaj kaj vidim. Skozi priprte oči sledim tekaču pred seboj, nudi mi nekakšno zavetrje. Vetru se pridružijo tudi tramvajski tiri in potrebna je velika pazljivost. Utrujene noge, razrahljane vezi in malce nepozornosti lahko hitro privedejo do odstopa, padca, poškodbe. Ta kilometer je spet hitrejši. Počutim se kot bojevnik.
Gremo! Naprej! To so sladke maratonske muke!
Približujem se zadnji oskrbovalni postaji . Hm, le zakaj so jo postavili ravno pod klanec, klanček, klaaaaaanc! V bistvu nadvoz nad široko reko Amstel. Vzamem le vodo, banan imam polna usta, obučutek imam, da bom bruhala, če še kakšno pojem. Mislim, da jih nekaj časa ne bom jedla. Spijem vodo med počasnim tekom in zagrizem v klanec.
Na vrhu sem … skoraj sama… le ob meni teče temnopolt tekač. Visok je in suh. Mogoče celo Kenijec. Mar se mi blede? Malo bolj podrobno ga pogledam. Startno številko ima na hrbtu? Zakaj? Ali ima dve? Ima eno tudi spredaj? Buljim vanj in ga proučujem. Ampak to ne more biti profesionalec, ki je omagal? Ne! Samo startno številko si je obrnil, ker jo ima pripeto po “triatlonsko” z elastiko. Se mi zdi… Še si ga ogledujem. Ne, ni »ta prav«. Pretežak – ima malo preveč »človeškega gela«okoli pasu. Ne, nisem nesramna! To je povsem realna tekaška ugotovitev.
»Bodi vendar razumna!« se okregam. Profesionalec ne bi tekel maraton »brezveze«. Oni tečejo za denar.
Profesionalni tekači večinoma iz črne celine so že zdavnaj v cilju… Najhitrejši je pritekel v cilj s časom 2:06:22! Takrat sem bila jaz šele na 26. kilometru. Ali pa že. Kakor za koga.
2014 – v cilju Kenijec Bernard Kipyego
Če sem navedla najhitrejši čas, bom še najpočasnejšega: 7:13:32!
Kdo mislite je bil bolj utrujen? Poskusite teči na vso moč dve uri ali pa sedem! Vsak po svojih močeh. Zato spoštujem prav vsakega maratonca, ki maraton preteče, ker vztraja, ker hoče, ker je borec!
Na vrhu klanca oz. mostu sem. »Razglej se!« si rečem. Pogledam in tečem… levo in desno široka reka s spektakularnimi zgradbami na bregovih. Slikovito, enostavno enkratno!
Zasmejim se in zavriskam – juhu! Padla sem v svoj tempo… tisti! Nič me ne more več ustaviti, čutim, da bo vse v redu.
Hvaležna sem vsem tem navijačem ob progi. Navijajo in spodbujajo vsakega od nas. Otroci mahajo in nastavljajo svoje ročice v pričakovanju »petke«! Obvezno jo dam vsakemu, če ga le vidim. Z vsako »petko« dobim še nekaj dodatne energije, ki jo v teh zadnjih kilometrih še kako potrebujem.
Piha, močno piha. Vetru se je pridružil še močnejši dež. Skupaj nas neusmiljeno bičata po obrazih … skoraj miže tečem. Komaj kaj vidim pred seboj.
A ni težko. Vem, da bo kmalu minilo. Cilj skoraj že voham. Pogledam na uro… vsak čas bo za menoj 41 kilometrov…
Amsterdamski maraton – 40. km
Pred menoj slavolok, spet vodna postaja… toda kaj je sedaj to? Na slavoloku na veliko piše: 40! Sem mar oslepela, privid? Ura mi kaže skoraj kilometer več že nekaj kilometrov…
Naj se gre solit! Pa naj bo še en dodaten kilometer! Kaj pa jim je? Maraton je dolg 42.195 metrov!! So mar znoreli?
Jezno gledam pod noge in tečem.
Pa naj bo še en dodaten! Banda! Jaz sem pa mislila, da sem že skoraj na cilju… ampak bom, kmalu, zdrži, poženi… navijači tulijo… Ole, Ole!!! Ole ja, ole… še malo… Slišim kričanje, vpitje, navijanje!
Zagledam napis: še 500 metrov!
Skušam hitreje! Pospešujem. Vsaj trudim se…
Amsterdamski maraton – pred stadionom
Noro!
Pritečem na stadion, potem ko premagam vstopni klanček, če temu lahko rečemo. Iz malega klančka izpred dobrih treh ur in pol se je dejansko spremenil v sicer kratek – a precej strm klanec. Množica na stadionu tuli!
Ostalih tekačev sploh ne opazim, samo jaz tečem na vso moč, teh nekaj sto metrov bom pa še!
Na levi opazim belo tablo z napisom 195 metrov! Končno!
Da, ciljna ravnina, še 195 metrov maratona… gonim… tečem… šprintam…. letim….letim…. vzletela bom….
Tečem skrajno desno in prehitevam, v cilj hočem prišprintati, »prišponati« na vso moč. Še imam nekaj moči!
Ošvrknem navijače na tribuni pred ciljem. Ali me vidijo moji srčni? Ali me vidite!?
Skušam teči čim bolj suvereno, pokončno, na moč. Iz sebe skušam iztisniti vse moči, pomagam si na vse možne načine, odriv, zamah z rokami, diham praktično na škrge! Koliko časa bom še zdržala in …
… in kje hudiča je ciljna črta?
Pa ne že spet … in se spomnim cilja maratona 2007, ko je organizator spremenil potek ciljne ravnine in sem se predčasno ustavila.
In res, spet se skoraj ustavim, ko zagledam tablo: še 50 metrov! O bog! Kako sem trapasta!
K O Z A !
Teci naprej! Poženi!
Vidim čas na uri nad slavolokom v cilju! Dober je, dober! V resnici je še boljši, to kar vidim je bruto čas!
Poženem spet na vso moč … škoda, da ni še vsaj kakšnih sto metrov!
Ali je to že cilj? To ožičenje po tleh ali tisto prej?
Ne vem… vem, da sem v cilju!
Useka me tja v oči in grlo!
Krč! Ne, ne bom jokala!
Zakričim!
Nekaj …
Haaaa! Pa sem ga!
Za menoj je… eden in edini … M A R A T O N !
Ko pritečeš v cilj. Nenavaden občutek. Konec je. Stojim. Noge se ne premikajo. Le naokoli se vse vrti. Jaz in polno zadovoljnih obrazov. Utrujenih, izmučenih a vendar srečnih in zadovoljnih.
Občutek? Neopisljiv. Rahlo zmeden. Srečna. Zadovoljna. Začudena. Presenečena. Ne zavedam se še čisto, da sem v cilju. Kar v glavi se mi vrti! In še kar stojim.
Gledam okoli sebe. Iščem znan obraz, a ga ne najdem. Nenavadno. Sami neznanci a kljub temu na nek način domači obrazi. Le kako ne, saj smo se skupaj borili in zmagali!
S težavo naredim korak, pa drugega in tako na trdo grem naprej kot robot proti nekakšnim boksom. Podobno kot za živino so tudi za nas maratonce pripravili za ciljno črto več koridorjev ograjenih z ograjami po katerih gremo proti izhodu. Na koncu koridorja nas pričaka podeljevalec medalj. Torej bomo tudi ožigosani, pomislim.
Priznanje za zmago
Prostovoljka Amsterdamskega maratona mi čestita. Dobim medaljo, ki si jo ponosno obesim okoli vratu. Dobi jo vsak, ki preteče maraton in pride skozi cilj. Dragocena je, dokaz, da smo zmogli in zmagali. Sedaj nam resnično preostane le še analiza teka, tekme. Nekdo od osebja spet priteče in me skuša ogrniti v nekakšno pelerino. Prši namreč dež. Počutim se nekako pomembno.
Pogled po stadionu je fascinanten. Pisana množica maratoncev teče v cilj in po drugi strani odhajajo v bele potiskane pelerine ogrnjeni maratonci iz stadiona. Red in disciplina!
Se pa zato sama toliko bolj izgubljeno premikam nekam naprej in iščem izhod.
Dokaj solidno sem pretekla 43 kilometrov po mojem Garminčku, sedaj pa se mučim iz metra v meter. Nekako se privlečem do ograje. Obvezno se moram raztegniti.
Oprem se na ograjo in jo skoraj prevrnem. Ups! Je le reklamni plato. Dobesedno odkrevsam naprej do železnih ograj ob katerih visijo, bingljajo, slonijo, sedijo maratonci na vse možne načine v različnih pozah. Vsi zadovoljni in srečni.
Končno si previdno pretegnem meča. Z rokami se primem za železni vrh ograje, se naslonim in uprem vanjo. Najprej desno nogo in štejem do dvajset. In potem levo in komaj zdržim s štetjem do dvajset, saj je železo presneto mrzlo. Dež je in veter.
Za silo si raztegnem še hrbtne in stranske mišice. S stegenskimi imam težave, ker me zanaša zdaj na eno zdaj na drugo stran. Kot bi bila pijana.
Raztegovanje po maratonu oz. vsaki tekmi in treningu, mora biti temeljito. S tem se izogneš poškodbam ter tudi poskrbiš za hitrejšo regeneracijo mišic.
Moje raztegovanje v Amsterdamu je bilo ekspresno-netemeljito hitro. Obljubim si, da bo analiza teka današnjega maratona, temeljitejša.
Hočem namreč hitro ven, k mojim.
Medtem pa ves čas na stadion prihajajo novi in novi maratonci. In še dolgo bodo.
Navijači jih pozdravljajo, vzklikam jim tudi sama, ko se pomikam proti izhodu, iz stadiona.
Kje so moji ? Jih bom našla?
Pred stadionom je polno stojnic s pijačo in sadjem. Skoraj z odporom vzamem košček banane in plastenko vode. Nujno je, da nekaj spravim vase.
Pogrešam govejo juho. Nekaj toplega. Vsaj čaj. Ne najdem, morda je le moja sposobnost opazovanja bolj na psu.
S pogledom predvsem iščem Moje srčke. Skrbi me, da se ne bomo našli v vsej tej gužvi.
“Pa saj me bodo oni našli…” mrmram sama pri sebi, ko jih naenkrat zagledam pred seboj.
Čestitke, objemi, sreča!
Sedaj sem šele resnično srečna, navdušena in, da, evforična! Moji pa me gledajo in opazujejo. Kar nerodno mi postaja, saj sem končno samo pretekla maraton. Nisem rešila sveta in tudi nobenega zdravila nisem odkrila. Vsaj ne novega, nekateri pač že vemo, da tek je zdravilo za skoraj vse bolezni na svetu.
Ogrinjajo me v oblačila, me silijo naj se preoblečem in vedno znova čestitajo.
“Kakšen neto čas si imela?”
“Nimam pojma!” je moj odgovor. “Vem le, da se štirice ne vidi, kar je super! Ne vidi se dveh štiric, kar je dvakrat super!”
Preoblačenje in slačenje po maratonu je mukotrpno opravilo. Težko stojiš, težko sediš. Bojiš sesti, ker bo grozno naporno spet vstati. Nočem se preobuti, ker nočem videti (še) žuljev. Sicer me vse boli in istočasno nič. Kar tako naj ostane, si mislim, najbolje pa se vseeno počutim, če hodim. Nekako navlečem nase suha oblačila in prav počasi odkrevsam nekam proti avtu… v neko smer. Nekje pač je. Ves čas se bedasto režim. Vsi skupaj smo kot otroci.
Zjutraj nismo poznali poti do stadiona, le kako nam bo šlo v obratni smeri? Tolažim se, da nekam bomo pa že prišli. Še vedno smo. Pa saj smo vsi skupaj! Samo to je pomembno.
Hoja v neznano
In gremo mi, tako na približno… nekam proti avtu. Ampak ne v sončni zahod. Še ne. Ugotavljam, da dlje ko hodim, bolje je in noge me manj bolijo. Najslabše je, če se ustavim kadar skujšamo presoditi, katera smer je prava. Ko moram spet pognati noge v gibanje je pa problem. Takrat moram stisniti zobe, in uhuhu… Podobno kot bi se na 38. kilometru ustavila pod klancem in hotela ponovno na vso moč steči. Satanove muke!
Pa mi je lažje, ker navijam in ploskam tekačem, saj hodimo ob trasi maratona po kateri nam nasproti še vedno teče reka maratoncev, ki se izliva v cilj.
Nekateri tečejo povsem zamaknjeni, odsotni. Drugi opazujejo okolico in iščejo znan obraz ob trasi. Neka punca teče in joka… v dno duše se mi zasmili.
Maraton ni za premlade ljudi, ne hitite prekmalu!
Najprej je potrebno temeljito odrasti, v telo in glavo in preteči veliko, veliko kilometrov, preden se odpravite na maraton. Potem bo maraton užitek, letenje, življenje. Nadgradnja! V nasprotnem primeru pa trpljenje, muka in tek se vam lahko celo zameri. Škoda, ko pa lahko ves čas bogati naše življenje!
Zavijemo stran proti zahodu, kjer naj bi imeli parkiran avtomobil. Sedaj je manj gneče. Opazujem okolico, mesto. Všeč mi je Amsterdam, Groningen, všeč so mi nizozemska mesta, njihova mirna energija, urejenost, prijaznost.
Srečujemo in videvamo polno maratoncev, takih “v civilu” in še tistih, ogrnjenih v plastične pelerine, kot sem sama. Zamišljeno hodimo in v mislih že delamo analizo teka današnjega dne.
Sicer pa maratonce na tak dan takoj prepoznaš. Po sijočih, srečnih in veselih obrazih ter prepoznavni hoji, ki spominja na krevsanje in še bolje na hojo z nazaj obrnjenimi koleni.
Pravo prekletstvo za maratonca predstavljajo stopnice. Če je zelo hudo, je najlažje iti ritensko in paziti, da ne telebneš. Sicer bo še kaj bolelo in to še kaj drugega, če sploh še kaj ne boli.
Počitek … končno na riti!
Po dveh kilometrih ugotovimo, da smo na pravi poti.
Končno mi tudi postane jasno od kje mojih 43 kilometrov. Tek po najkrajši ravni liniji maratona je omogočena najbolj tistim v prvih vrstah startne linije. Eliti torej. Profesionalcem. Večini rekreativcem oz. navadnim smrtnikom tako preostane vijuganje po trasi, tek po zunanji, daljši strani trase, izogibanje, prehitevanje, skoki na pločnik, iz pločnika … Tu so metri in v mojem primeru skoraj kilometer.
Precejšnjo izgubo časa predstavljajo tudi okrepčevalnice s hrano in vodo. Praktično nemogoče je v gneči vzeti vodo in hrano iz štanta in to ob nezmanjšani hitrosti. Elitneže namreč čakajo posebne mize označene s številkami na katerih čakajo priboljški ali bolje okrepčila že nekaj metrov pred štanti za rajo. Da ne omenjam pomagačev, ki jim podajajo “futr” v roke. Pijejo iz plastenk in ne iz kozarčkov iz katerih navadno skoraj vse polijem. Uf! Kakšen čas bi imela šele potem! Potrebna bo temeljita analiza teka in tekme, da, nujno! Pomembno za prihodnje nastope, da naštudiram zadevo.
Končno sedem v avto, kar je tudi manjši projekt in že se počutim kot v nebesih.
»Si lačna?«
»Ne!«
»Gremo domov, greš počivati?«
»Ne! Pojdimo malo po Amsterdamu! Na sprehod!«
Seveda sem čisto normalna, če želim po maratonu še na sprehod po Amsterdamu. Menda si nisem prišla samo ogledovat asfalta in podplatov superg maratoncev. Saj si mesta vendar nisem mogla sploh dobro ogledati, če sem pa imela med tekom toliko drugega dela!
»To je super za mišice, mi bo odplaknilo vso mlečno kislino, sploh ne bom imela »muskelfibra«!« se navdušujem.
Amsterdam je ogromno mesto, praktično večina meščanov sploh ni občutila, da je potekal maraton.
Hrana za dušo
Po maratonu prehodimo še precejšen del starega dela Amsterdama, slikovito železniško postajo, si ogledamo stavbo, ki vodi v podvoz pod morjem, romantične ulice.
Ustavimo se v gostišču direktno nad enim od kanalov.
Sledi počasno in uživaško hranjenje in kratka analiza teka z mojimi maratoncem in malima maratonkama.
Ugotovimo sledeče:
preveč stresen začetek, premalo ogrevanja oz. nič
nisem upoštevala lastnih napotkov o tekaški opremi, ki mora biti preizkušena
tek ni bil dovolj ekonomičen, z bezljanjem levo in desno sem izgubljala energijo, povečevala razdaljo in čas
predzadnji kilometer sem popustila, premalo sem “napadala”
vnos kalorij in vode na postajah je bil v redu
tempo bi moral biti enakomernejši
kljub vsemu je bilo super in spet sem se naučila veliko novega.
Izmenjujemo vtise in prigode. Kljub temu, da rahlo prši, sedimo kar zunaj pod velikanskim “sončnikom” oz. dežnikom in opazujemo mimoidoče, promet po kanalu pod nami … hja … življenje je lepo.
Sledi sprehod čez rdečo četrt, kjer mi neznanke iz izložbe zapeljujejo moža meni pa kažejo sredinec pa potem spet nazaj po drugi ulici, kjer moški v sumljivih opravah mežikajo spet … no, meni že ne!
“Pa kaj je zdaj to!” Kar bolje se ga primem in odvlečem v eno od »vafljaren«, kjer si privoščimo enega belgijskega, misleč, da je nizozemski. Vafelj!
»Mami, nizozemski so tanjši, veš«, me poduči Veselička Nina za katero se mi zdi, da ima Amsterdam v malem mazincu. No, tudi belgijski vafelj mi je lepo pristal v želodcu.
V Coffe Shop pa nismo šli na kavo. Tudi na kaj drugega ne. Smo se pa zato slikali …
Amsterdamčkanje
Ko zvečer stuširana in prijetno utrujena ležim v postelji, sem mirna, srečna, zadovoljna in navdušena! Zgodilo se je toliko stvari in o toliko stvareh moram premisliti. In strašno sem ponosna in hvaležna! Moji družini! Da so bili z mano in mi bili v oporo. Brez njih bi bilo vse brez veze!
Zaspim na krilih navdušenja nad pretečenim maratonom, vem da bom letela, ne hodila, še kar nekaj časa…
Nekateri opravijo s Slovensko planinsko potjo (SPP v nadaljevanju) v nekaj dneh. Nekateri pa to priljubljeno planinsko pot sestavljamo celo življenje. Prav lahko se zgodi, da ostanemo tudi brez kakšnega žiga. Pa to sploh ni važno. Važna je prehojena pot in doživetja. Zlitje z naravo in samim seboj.
Kadar ne veva kam, vzameva torej v roke knjižico SPP in preveriva manjkajoče žige. Tokrat sva se odločila za nadaljevanje poti od točke št. 69 po najini verziji knjižic izdanih pri Planinski založbi Slovenije leta 1986.
SPP – Vojsko – Golaki – Predmeja / 2 dni
Tura iz leta 2000 bo ostala nepozabna. To je bil planinski pohod s hčerkama, starima devet in šest let. Kadarkoli pomislim na to turo se spomnim besed, ki jih je izrekla najmlajša, ko smo dosegli vrh Golakov: » Za tole, se je pa splačalo potruditi!« Potem, ko jo je njen ati dvignil na ramena in je končno lahko zagledala celoten razgled po vrhovih smrek Trnovskega gozda pa samo še:«Uau!«.
Prav jezna sem, ampak ne spominjam se točno poteka pričetka in konca poti. Prvi žig smo osvojili v Planinskem domu Rudar, 1080 n/m, naslednji je bil Mali Golak, 1495 n/m. Spominjam se, da smo prespali pa v Iztokovi koči pod Golaki, na 1260 n/m. Koča kot tista iz pravljice Janko in Metka, le da je bil oskrbnik nadvse prijazen in zanimiv človek. Koča je bila polna različnih domačih čajev in »domačih zdravil«. Prav posebej navdušeni pa smo bili nad lestvijo, po kateri smo splezali na naša ležišča.
Naslednji dan smo nadaljevali pot preko prevala Strgarija, Petrov hrib, Veliki in Mali Modrasovec do Koče Antona Bavčerja na Čavnu. Tu smo se okrepčali in nadaljevali pot do Predmeje. Spominjam se, da je bil ta del poti precej slabo označen, zato smo nekajkrat skoraj zašli. Strah me je bilo medvedov, ves čas se mi je zdelo, da jih slišim. No, letos sem spoznala, da sem jih mogoče res.
Križišče poti v Predmeji
Od Predmeje naprej smo pešačili proti Ajdovščini. Vendar se nas je usmilil domačin in nas z avtomobilom odpeljal vse do železniške postaje v Ajdovščini. Bil je res enkraten izlet.
SPP – Predmeja – Col – Javorniki – Nanos – Senožeti / 3 dni
Pred skoraj osemnajstimi leti: točka 69. Zavetišče Antona Bavčerja na Čavnu, 1242 n/m nosi žig z datumom 22. 7. 2000! Uf! Skrajni čas, da nadaljujeva naprej. Sama.
Od Predmeje sva tokrat nadaljevala sama. In se ves čas spraševala, zakaj vendar nismo šli nikoli skupaj. Iskali smo druge poti, ki naj bi bile primernejše za pohode z otroki. In marsikatera je bila veliko manj primerna. Razgledi so namreč veličastni, pot ne prestrma in dovolj varna za tiste otroke, ki so ubogljivi in vajeni hoje. Za pridne, torej. Razvajenci na takšnih poteh nimajo kaj iskati. To velja tako za otroke kot odrasle.
Prvi dan: Predmeja – Gora – Sinji vrh – Podrta gora – Kovk – Col (6 ur)
Pot Po robu je resnično slikovita in pohodnika pelje po robu planote Trnovski gozd. Lep pogled na Vipavsko dolino vse do tržaškega zaliva.
This slideshow requires JavaScript.
Zdeluje naju utrujenost in lakota. Mestoma se markacije izgubijo, pomagava si s GSM-jem. Ves čas je potrebno biti pazljiv in slediti markacijam. Pot naju pripelje do Otliške jame, kjer naju pričaka klop z mizo in Naravno okno imenovano tudi Otliška jama.
Odločiva se, da si bova najprej ogledala okno in nato pojedla malico.
This slideshow requires JavaScript.
Žal se izkaže za napako. Ko se vrneva je klop polno zasedena zato se odločiva, da greva naprej in se ustaviva na kakšnem drugem kotičku. Pa ga kar ni bilo. A na karti je bilo videti, da bova kmalu na Sinji gori. Zato nadaljujeva pot med pašniki in travniki.
Po kakšnih treh urah hoda sve se že prav naivno veselila okrepčila na Sinji gori. Jedla bom joto. Karkoli na žlico. Potrebna sva bila počitka. In hrane.
Manj sanjski del tega odseka SPP so delni odseki, ki vodijo po cestah in predvsem tisti del, ki vodi po asfaltiranih cestah.
Zlo slutnja pa me je obšla ob “nabijanju” asfalta proti vrhu Sinje gore. Kmečki turizem na Sinji gori, omenjen praktično v vseh tiskanih in spletnih izdajah SPP, se nahaja malce pod vrhom. Mimo naju so se vozili avtomobili, pretežno italijanske registracije. Vrh dostopen po asfaltni cesti je slabo znamenje. Tega nisva predvidela.
Asfaltna pot se je počasi spremenila v parkirišče in gostinsko dvorišče s prijaznimi lesenimi mizami in klopmi ter veličastnim razgledom.
Razveselila sva se, saj je bilo kar nekaj nezasedenih mest. Nekaj se bo našlo za naju.
Prva zadeva, ki sem jo naredila potem, ko sva sedla, je bil pregled sumljive situacije v desnem čevlju. Nekaj se je čudno grbančilo. Sezula sem čevlje in se vseeno odločila, da zadeva ostane skrita pod nogavicami. Konec koncev je bilo kar nekaj ljudi okoli. Kljub temu, da smo sedeli zunaj naj ostane zrak prepojen z vonjem Trnovskega gozda in ne mojih “prešvicanih štunfov”.
Kmalu je prišla do naju natakarica. Naročila sva pivo in se odločila za neznano, domače.
“Kaj pa imate za pojesti?” sva vprašala.
“Nič. Vsaj dve uri je za počakati. Strežemo samo na podlagi predhodnih rezervacij.”
“Saj ne bi nič posebnega, samo kakšno čorbo na žlico. Verjetno imate kaj za pohodnike?” sem naivno spraševala.
Natakarica je ustrežljivo odšla vprašati v kuhinjo in se vrnila, da res ni nič. Čisto nič, kar bi lahko pojedla.
V redu, sva si mislila, bova pa popila pivo. Baje je pivo tudi hrana. In ker že za pojesti ne moreva nič dobiti, bova lepo, kulturno, pojedla svoje sendviče za mizo. Med tem sva opazovala dogajanje okoli naju. Zelo malo pohodnikov, večina ljudi se je pripeljala z avtomobilov. Starejši Italijan se na vse pretege trudi parkirati svoj super avtomobil skoraj med mizami. Ljudje mirno jedo in opazujejo razgled, uživajo v okusni hrani. Na koncu naročijo še desert. Mmmmm….
Midva pa uživava v okusnih sendvičih. In pivu.
Ponudba za pohodnike
Po pol ure počitka se k mizi blizu naju usedeta še dva pohodnika. S psom. Slovenca. Natakarica jima pove popolnoma isto zgodbo kot nama. Nič brez rezervacije še vsaj dve uri.
Pričneva se pripravljati na odhod, pospravljati stvari v nahrbnik. Noge previdno tlačim v gojzdarje. Moralo bi biti v redu in zdržati še nadaljnje tri ure do današnje končne destinacije na Colu. Tam bova dobila kakšno čorbico.
“Ampak v pohodnih čevljih še nikoli nisem ostala brez pijače, hrane ali zavetja. Kjerkoli v hribih”, razmišljam. Prosiva za račun in plačava.
Med tem časom se za sosednjo mizo usede mlajši italijanski par. Brez pohodnih čevljev.
Natakarica pristopi in ju povpraša za naročilo. Želita naročiti hrano.
Ušesa napnem kot anteno. Italijansko dovolj dobro razumem. Ne, nimata rezervacije. Tako kot je nisva imela midva in prej omenjeni slovenski par. Obsedim in čakam kaj bo.
Opazim nenavadno vedenje natakarice. S hrbtom se obrne proti nama in na tak način skuša narediti nekakšen zvočni varovalni zid. Pomislim, da ne želi, da bi slišala, kaj jima bo povedala.
Ne, ni povedala iste zgodbe kot jo je povedala nama ali pred desetimi minutami slovenskemu paru.
Žal, ves čas omenjam nacionalnost, ker je to očitno edini ključ do načina obravnavanja gostov v tem gostišču.
Pove le, da bosta na hrano morala malce počakati. Malce!
Nato povpraša še naju, ker vidi, da še kar sediva. “Kako sta se odločila? Bosta počakala in še kaj naročila?”
Pojasnim, da ne, ker nisva več lačna. Najedla sva se sendvičev. Ji povem, da še vedno sediva, ker nisem hotela oditi prej, saj me je zanimalo, kaj bo povedala gospe in gospodu pri sosednji mizi. Zagovarja se, da je v tem času minilo že toliko časa, da na hrano ni več potrebno čakati dve uri. Počutim se neumno. Gosta Slovenca pred gostoma Italijanoma sta dobila enak odgovor kot midva pred desetimi minutami. Očitno EURO iz slovenskih rok ni enako vreden kot iz rok tujcev. Res smo hlapci!
Ne da mi miru. Vem, da ni ona nič kriva. Prijazna, mlada punca, dela po navodilih nadrejenih. Kljub temu jo povprašam, če ve, da je njihovo gostišče omenjeno kot možna točka za okrepčilo na Slovenski planinski poti. Povem, da bi bilo etično, da se poskrbi za tistih nekaj planincev, ki pridejo peš po poti SPP, da dobijo nekaj za pojesti. Joto. Ričet. Karkoli. Planinci nismo izbirčni. SLOVENSKA PLANINSKA POT je slovenski ponos! Ampak očitno to ne šteje, ko se vplete ekonomija. Ekonomija obsega…
Želim si, da bi lahko kaj spremenila.
“Pridita še kdaj”, naju povabi ob slovesu, “ampak prej vseeno raje rezervirajta,” doda.
“Bova še prišla, lepo je tukaj,” povem in dodam, da bova verjetno obšla gostišče.
Veliko je drugih vrhov in lepši so tisti, kjer vrh krasi trava, skala ali križ. Karkoli. Brez vrednosti je za planinca vrh z gostilno, kjer brez rezervacije ne dobiš ničesar in si poleg tega obravnavan kot drugorazreden gost. Ne, hvala.
This slideshow requires JavaScript.
Nadaljujeva pot na vrh, uživava v izjemno lepem razgledu na Trnovski gozd, Golake. V daljavi je slutiti morje in na severu Julijce, Karavanke in Kamniško Savinjske alpe.
Z malce grenkim priokusom nadaljujeva pot po Robu proti Podrti gori. Nadaljevanje poti iz vrha Sinje gore je slabo označena, shojenih je veliko poti. Žal se odločiva za napačno in kar nekaj časa je trajalo, da sva našla pravo pot. Brez pomoči GSM-a bi bila izgubljena.
Tu srečava nekaj pohodnikov, razgledne klopi so zasedene. Prideva do slikovite planine Sončnica s piknik prostorom in nadaljujeva proti Kolku.
This slideshow requires JavaScript.
Kljub prelepi naravi postajava vedno bolj utrujena in se sprašujeva, kaj se je zgodilo z nama. Šest ur markirane poti za celodnevni izlet ni veliko. Glede na to, da sva včasih hodila po deset, dvanajst ur. In to v precej drugačnem tempu kot danes. In ko potem računava koliko let je preteklo od takrat se zaveva, kako beži čas. Beži čas in midva sva vedno počasnejša. Ne gre skupaj, kajne?
Pot proti Colu se vleče. Zavedam se žulja. Boli in peče. Ampak si mislim, večji in hujši kot tisti po maratonih ta gotovo ni. Poleg tega je zadaj, na peti. Zanimivo. Ob teku dobim žulje na prstih, v hribih pa so očitno šibka točka pete. Torej moji skoraj novi pohodni čevlji le niso tako zelo dobri kot se mi je zdelo. Sicer pa krivim nogavice. Imam cel predal neuporabnih športnih nogavic za katere mislim, da so še kar v redu. Tisti “kar” ni v redu. Stiskam zobe in si predstavljam, kako bom doma pospravila predal in pometala vse neuporabne nogavice v smeti!
Opaziva, da sva spet nekoliko zašla. Že nekaj časa ni bilo marakacije. GSM! Brez njega bi bila danes verjetno že čisto drugje kot sva.
Končno prisopihava na asfaltno cesto. Col. Col je pred nama. Markacije. In upava, da bo Gostišče Tratnik odprto. Zanimivo je priti iz gozda na cesto, po kateri sva se pred dvema letoma pripeljala s kolesom. Takrat sva delala praktično podobno turo le v nasprotni smeri in po cesti. Slovenija je res tako majhna! Tudi takrat sva imela postanek pri Tratniku. Držim pesti, da bo odprta. Ker drugje ni nobene gostilne. V tem koncu si skorajda obsojen na hujšanje, če nimaš s seboj okrepčila.
Noge vlečem po asfaltu in čudno stopam. Tokrat se bom sezula in pogledala svoj žulj. Sva že pred gostilno. Odprta je! Hura!
Jota se prileže. Sledi ji borovničev štrudelj. Mmmmmm …. In moj žulj? Uf… velik, krvav.
Zazvoni mobitel. Kliče skrbna gostiteljica, kjer imava rezervirano nočitev. V teh krajih tudi tovrstne ponudbe ni prav veliko. Predlaga, da pride po naju. Dva kilometra izven Cola. Brez problema.
Vztrajava pri pešačenju.
Kilometri po asfaltu do najine namestitve v bližnjem kraju Višnje se vlečejo kot jara kača. Ampak vse mine, tudi ta “dolga” pot je. Tukaj spiva. Apartmaji Urdih, Višnje. Neskončno zadovoljna.
Odlična namestitev, lepi in čisti apartmaji, slasten zajtrk in izredno prijazni gostitelji.
Gostitelja sta naju pričakala z velikim, toplim nasmehom in pijače polnim hladilnikom. In pravo malo cirkuško predstavo mlade mucke Muce.
Mala nagajivka mucica Muca
Kako paše tuš po celodnevni hoji in opazovanje sončnega zahoda iz balkona! S kozarcem osvežilne pijače v roki. In nato počitek v udobni, sveže postlani postelji. Sedi. 5!
2. dan: od Cola do Abrama – 6,15 ure
Drugi dan je namenjen pohodu od Cola preko Javornikov v Podkraj na Abram. Markiranih poti za dobrih šest ur, glede na najino pripravljenost predvidevava dobrih sedem ur.
Najprej oskrba žulja, ki ne izgleda lepo. Pomagam si z obližem in dvojnimi nogavicami. Ter vklop gumba: “IGNORE”.
Slasten zajtrk, jajčka, domače mesnine, kruh in marmelada ter domača jagodna rulada. Nebeško sva se najedla in napila dišečega čaja.
In nato – pot pod noge.
Začetek ni bil dober. Na cesti pred hišo sva najprej zagledala najino novo prijateljico Muco. Povoženo. Skoraj se na glas razjočem. Stečem nazaj in povem, kaj se je zgodilo. Muco je povozil avto.
Pot nadaljujeva v tišini, gor na cesto, da se priključiva trasi SPP. Uboge živali. Uboga muca, še skoraj mladiček je bila. Res sva žalostna.
Čez čas pozvoni mobitel. Gostiteljica. “Sta že prišla na cesto? Počakajta pri znamenju. Nekaj sta pozabila! Pripeljem za vama!” pove in že prekine zvezo.
Le kaj bi pozabila, se sprašujeva in glej ga zlomka, malce predno odvije pot v gozd se pripelje gostiteljica z avtomobilom in nama izroči: pribor za higieno! Spet se zahvaljujeva in se še enkrat posloviva nato pa zagrizeva v hrib.
Pot pelje skozi gozd, deloma vodi po gozdnih cestah. Potrebno je biti pazljiv saj markacijo kaj hitro spregledaš ob prečenju SPP s cesto. Mestoma je opaziti posledice loma drevja zaradi žleda izpred let.
Rane naravne katastrofe iz leta 2014
V daljavi si ogledujeva vrhove in ugibava, kateri je glavni. Po dveh urah hoda me moj žulj že zelo boli. Hodim malo po svoje, stopam s celim podplatom, občasno grem vzvratno in komaj čakam, da že prideva do koče in si malo odpočijeva. Namesto v dveh urah in pol sva prispela do Pirnatove koče na Javornikih v dobrih teh urah.
Najprej zagledava Medvedovo domačijo, ki je omenjena v raznih planinskih publikacijah in kmalu nato kočo. Veselim se, da bom lahko oskrbela žulj ter se malce okrepčala. Obnoviti morava tudi zalogo vode.
Pirnatova koča na Javorniku – odprta le ob sobotah, nedeljah in praznikih
No, tokrat sva pa ostala čisto brez vsega, tudi brez pijače in žiga, po katerega sva bila namenjena. Žig SPP je ovalen, predpisane oblike zato si s tistim pritrjenim na fasado doma ne moreva pomagati. V vodniku piše, da je žig SPP dostopen na Medvedovi domačiji. Vendar nama prijazna gospa pojasni, da nič več. “Novi oskrbnik koče nam ga ni predal.” Škoda. To bi bilo vredno omeniti tudi v publikacijah in ali vsaj – na spletu.
Sicer sva si pa deloma tudi sama kriva. Kadar imava dopust je to praznik ampak samo za naju! Torej: več sreče prihodnjič! Vsaj veva, kam. Naslednjič prideva iz kakšne druge smeri.
Stičišče dolin
Eden izmed kažipotov kaže na vrh Javornikov, kjer je razgledni stolp. Do njega le deset minut! Vendar se glede na situacijo v mojih nogavicah odločim, da ga obišče ob prvi naslednji priliki. Skrbi me, kako bom prišla v dolino. Želim namreč priti na cilj določen za današnji dan.
Spet se lotiva malice iz nahrbtnika. Oskrbim žulj in že greva naprej. Pot vodi čez bukov gozd vendar je tokrat skoraj vsa pozornost usmerjena izključno na postavitev noge tako, da bo čim manj trenja v gojzdarjih. Bolj in manj mi uspeva. Gumb “ignore” postaja vedno bolj vroč. Ampak okolica, prelepa narava, pomaga. Vsaj malo.
This slideshow requires JavaScript.
Pašniki so ograjeni z električnim pastirjem. Nič kaj prijetna se mi ni zdela pot mimo mladih bikcov in razprosajenih konjičkov. Takrat sem na svoj žulj skoraj čisto pozabila.
Zadnji del poti do Podkraja se nama je spet vlekel in predvsem naju je skrbelo, kje bova dobila vodo, okrepčilo in oskrbo za moj žulj. Pred dvema letoma sva se čez Podkraj peljala s kolesom in nisva nikjer našla nobene trgovine ali gostilne.
Končno prideva v kraj in vprašava prvega domačina, ki ga srečava. Razveseli naju z informacijo, da sicer gostilne nimajo, imajo pa … picerijo. Spodaj pod cerkvijo. Trgovine nimajo in prav tako ne lekarne. Sicer pa je v centru kraja tudi naravni izvir vode tako, da vodo bova gotovo dobila.
Pogumno šepam naprej, stiskam zobe in se jezim, ker nisem preventivno namestila obliža še predno se mi je naredil žulj. Ali vsaj obula dvojne nogavice, kot včasih. Ampak po toči zvoniti je prepozno.
Končno zagledava zagledava zvonik in kjer je zvonik je tudi gostilna. Ups. Picerija. In je bila. Srce mi zaigra.
Nekam prazno je. Gospo, ki sedi za mizo skoraj v strahu vprašava, če imajo odprto.
“Imamo. Kar naprej. Imata srečo – prvi dan po dopustu!”
No, pa sva res imela srečo. Skoraj vržem se na leseno klop, pod prijazno senco in se … sezujem. Naročiva pijačo. In se odločiva za pico. Z razžvrkljanim jajčkom. Takšne še nisva jedla.
Potem se lotim operacije. Previdno sezujem čevelj in zelo previdno sezujem zgornjo nogavico. Nato še spodnjo. Pogled ni obetaven, ker je gaza nad nogavico rdeče barve.
Malo odpijem in zajamem sapo.
Nato se previdno lotim obliža. Lepo gre stran, praktično je že odstopil, na sredini se drži kože tako, da ga mestoma s težavo odstranim.
Grdo je.
Predlagam, da bi polila po rani žganje. Pa mi moj odsvetuje. Na rano zlijem vodo in pustim, da se zadeva suši in počiva na zraku. Žulj utripa.
Pica je bila res dobra, z gostilničarko načnemo pogovor in seveda beseda najprej nanese na žulj. In kako je človek vesel, ko takole sreča sorodno tekaško dušo, ki se spozna na žulje in ima doma prave specialne obliže za žulje!
Podari mi dva, za katera sem neizmerno hvaležna. Vredni so kot kilo zlata! Aleluja! Gremo naprej!
Okrepčevalnica Likar z odlično ponudbo pic in … obliži za žulje 😉
Ampak pot bom nadaljevala v natikačih, saj piše v planinskem vodniku, da gre kar precej časa po cesti.
Kar oba si naveževa gojzdarje na nahrbtnik in jo mahneva proti Abramu “kot dva Čeha” proti Abramu.
Nikoli ne reci nikoli
Sprva čez travnik, suha trava prijetno bode, pazim na žulj. Obliž pa čuvam za čas, ko bom ponovno obula pohodne čevlje.
Kmalu sva na cesti, ki se vleče v neskončnost vse do Abrama. Tako sva nekje tri ure hodila v opankah in si temeljito prezačila smrdljive noge.
Na poti do Abrama
Ta del poti je med dolgočasnejšimi. Pot po senci čez gozd je sicer dokaj prijetna, vendar prav dolgo v njej ne moreš uživati. Lažje bi bilo, če bi tekla. Veliko primernejša je za tek. Mestoma poskušam steči in kar paše. Vendar me težak nahrbnik pritiska ob tla, peta pa skeli in opozarja na previdnost.
Opankarji na SPP
Nanos ni le vrh, je obsežna planota. Zelenje, gozd, travniki. In neskončna makadamska cesta katere mir mestoma zmoti kakšen avtomobil in pohodnika posuje z belim prahom.
Ko spet opazim italijanske registracije me stisne pri srcu. Nočitev sem rezervirala v Furlanovem zavetišču na Abramu, kjer bova tudi dobila manjkajoči žig za knjižico SPP. Kaj pa če sem rezervirala na kmečkem turizmu? Kaj če ostaneva spet brez vsega?
Na poti na nanoško planoto
Svoj strah za enkrat zadržim zase. Skoraj prepričana sem, da sem pravilno rezervirala saj sem številko dobila na strani Planinske zveze Slovenije! Torej mora biti vse v redu. Mogoče bi si morala omisliti novajšo izdajo Planinskega vodnika po SPP ampak kaj, ko je vse na internetu.
Kurjava
Prideva mimo ogromnega kupa debel in vej. Opaziva, da sva “nekam” prišla. Gorske kmetije, cesta se spremeni v asfaltno, križišče s potjo in vipavske strani.
Le najinega Furlana ni in ni.
Nato v daljavi zagledava ljudi. Avtomobile. Parkirane. Na desni strani je večje gostišče polno ljudi, parkiranih avtomobilov.
Aha. To je kmečki turizem, zavetišče mora biti nekje naprej in nadaljujeva pot. Na levi strani stoji lepa zgradba z vrtom s senco in lesenimi klopmi. Je to? Ni. Piše … lovsko društvo …
“Oprostite!” zakličem gospodu pred poslopjem. “Iščeva Furlanovo zavetišče pri Abramu. Je še daleč naprej?”
Lovec naju razsvetli, da je tisto tam doli to, kar iščeva. Kmečki turizem Abram in Furlanovo zavetišče na Abramu je ena in ista stvar! Moj se kar ne da in trdi, da to ni res, ker karta kaže drugače. Res je trmast. Lovec se pa kar smeji in pravi, da imava srečo, ker je veliko gostov iz sosednje Italije že odšlo. Ta narod res izvoha kje se dobro je in pije!
Jap! Do Abrama prideš z avtom. Ni čudno, da še nisva bila nikoli tukaj.
Svoj opankarski korak usmeriva proti gneči. Hodim kot robot, vse me že boli, v želodcu kruli in sedaj me še skrbi, kako se bo končal današnji dan.
Nikjer nobenega domačega, natakarica na drugem koncu streže in skoraj teče. Vstopim in ob pogledu na notranjost, ki izgleda tako, kot mora planinski dom izgledati, občutim pravo olajšanje. Sedaj lahko brez skrbi preverim najino namestitev. Vse je v redu, soba je pripravljena, dobila bova hrano, žig, vse. Imajo celo vpisno knjigo, sicer malce skrito in brez svinčnika ampak … vsaj to se vidi, da je to nekoč bil planinski dom. Zavetišče!
Naročim njoke. Pivo. Življenje je lepo.
Ko je želodec potolažen si ogledam še okolico polno živali.
This slideshow requires JavaScript.
Zajci z malim radovednim in smešnim zajčkom, kokošnjak s samozavestnim ves čas kikirikajočim petelinom in kozami do …. medveda, ki obožuje solato!
Medved je star 26 let, obožuje predvsem kuhano hrano in je na domačiji našel svoje zavetišče. Karkoli že to pomeni.
Naj dodam, da je bila hrana zelo okusna, soba in tuš solidna, cene pa primerne – planinskim! Le vzdušje je odšlo. Odnesla ga je “ekonomija obsega”.
Zaspiva kot ubita.
3. dan: Abram – Nanos – Razdrto – Senožeti / 6 ur
Lahko bi napisala – in tretji dan je od mrtvih vstal, tako dobro sem spala. Zajtrk sva imela ob sedmih, vse domače, vse slastno.
Sledi oskrba žulja: obliž za žulje in dvojne nogavice. Navdušena sem nad obližem. Kot bi ne imela nič! Previdno obujem še čevelj in … malo čutim ampak … kdor ne čuti nič je mrtev.
Pot nadaljujeva – že spet – po makadamski cesti. Če bi vedela, da bo to trajalo skoraj dva kilometra bi jih prehodila v opankah, ker me ves čas skrbi, kako se bo žulj obnašal ob vzponu in spustu iz Nanosa.
Pa ni “skoraj” nič čutiti. Dobro nama gre, hitra sva. Na Nanosu sva v dveh urah, čisto po markacijah.
Jutro na Vojkovi koči na Nanosu
Privoščiva si čaj, žulj je v redu. Zanimiv jedilni list imajo: “Naša mala kuhinjica prosi, za veliko potrpljenja!” No, čaj so pa le imeli.
Sprehodiva se do vrha in uživava v razgledu, vidi se na vse strani, avtocesta v dolini pa me spominja na otroško avtocesto.
?
Pogled na Vipavsko dolino
Odločiva, da se bova do Razdrtega spustila po krajši, strmejši poti. Manj časa kot bom mučila svoj žulj, manj škode bom naredila.
In sva šla za prvo (precej obledelo) markacijo – narobe.
Ampak nisva bila edina. Še potem, ko je vse skupaj izgledalo močno sumljivo in so se markacije spremenile v bledo rdečo liso ali bolje lisico, sva še kar rinila. Saj sta pred nama še dve planinki!
In potem, ko ju dohitiva skupaj modrujemo: “Pa saj je prav! Tam spodaj tudi hodijo!”
In smo šli pod vplivom črednega nagona ovc naprej, narobe.
Pot je bila vedno hujša. Planinki sta ostali nekje zadaj. Tisti spredaj so izginili v neznano. Midva sva pa iz podzavesti potegnila na plano ostanke stezosledstva in skoraj vohljala za potjo.
In ves čas ugibala, kje bi morala iti. Ampak nekakšna pot je bila… tam levo ob melišču. Ampak prava gre po desni strani.
Preveriva na GSM in ugotoviva, da hodiva po nemarkirani poti. Ampak pot je. Bolj strma. Verjetno so jo shodili domačini, da se izognejo gužvi. Ugibam.
Kar precej moči nama je pobral spust iz Nanosa. Strmo. Drseče. Zoprno. Z občasnim postankom na riti. Zaradi zdrsa ali varnosti. Kolena čuvam. Je pa ugodno za žulj. Ker mi prsti nabijajo v sprednji del čevlja tako, da se peta počuti skoraj kot v opankah. No, vsaka stvar je za kaj dobra.
Nemarkirana pot pa se konča nekaj deset metrov stran od markirane. Čisto v redu.
Izhodišče z velikim parkiriščem Razdrto
Dobro sva se nadelala. Greva na kavico! In v Razdrtem se usedeva v prvi in mogoče edini bistro in … počivava. Razmišljam, da bi se ponovno preobula v opanke. Zakaj pa ne?
In se. Nadaljujeva pot po asfaltu, opanke so postale že čisto tanke. Pot vodi na travnik in gozd. Premišljujem, da se preobujem ampak… bom še malo počakala.
Nenadoma opazim kačo, kako šviga čez posušeno travo. Pohodni čevlji so skoraj v momentu spet na nogah.
Iz Razdrtega proti Senožetim
Pot iz Razdrtega proti Senožetim sva pred leti že prehodila z otroki. Šli smo vse do Socerba in Tinjana. Super smo se imeli. Torej naj ne bi imela problemov s povratkom.
Nekaj časa je šlo, sledila sva spet nekim malce bolj bledim markacijam, poti sem se deloma spominjala ampak na vsem lepem je bil gozd vse naokoli naju povsem poraščen, pot je popolnoma izginila.
In spet naju je rešil GSM. Očitno so delno spremenili potek poti in s pomočjo vodiča na mobitelu hodiva skozi podrast in se nekako prebijeva spet na pravo pot. Pozdravijo naju označbe, tudi za bicikliste. To bo verjetno vzrok za spremembo.
Proti Senožetim
Približujeva se Senožetim, pot je širok kolovoz. Pred leti je tu rastlo veliko čemaža ampak danes ga ni opaziti. Skril se je med ostalo zelenje.
Bolijo me noge. Oba. Peče me žulj. Čeprav že skoraj v Senožetih se spet pridružim opankarjem. Še kilometrček in sva na cilju.
Za nama je en krasen hribovski dopust poln doživetij in novih spoznanj. Ena štukerija SPP je uspela. Ampak ne v celoti. Javorniki naju čakajo. Razgledni stolp in žig. Spet ena krasna tura!
Ni čudno, da se vse vrti in obrača, če je pa svet okrogel. Zato tudi tisti rek o zarečenem kruhu ni nastal čisto brez veze.
Vam napišem nekaj o tem, kako je bilo in kako se je začelo … ja, tekaška tehnologija.
Včasih sem takim tekačem rekla: “ožičeni” tekači. To je bilo kakšnih 15 let ali celo kaj več nazaj, ko je Slovenijo zajel cunami Polet in naplavil ogromne količine tekačev. Pa ne le tekačev. Cunami tekačev je povzročil pravi cunami ponudbe tekaških artiklov. Pojavil se je pravi “tekaški trg”.
Naj se osredotočim samo na “ožičene”.
Žička kortuzija pri tem nima nobene povezave
Bili so ali bili ste pravi NLP-jevci. Pritekli ste ovešeni z žicami, gromozanskimi napravami pripetimi na zapestje ali nadlakti. In čez čas so se pojavile še slušalke in “ožičeni” so postali prava moderna ikebana obdana z žicami štrlečimi izza zapestja, nadlakti, hrbta, podpazduhe in celo ušes! Priznam, zdeli ste se mi malo čudaški.
“Le kaj jim bo ta navlaka, če tečeš, tečeš. In slušalke!” Boh vam daj po dejli lun – sem si mislila. Sicer pa: živi in pusti živeti!
Pa se je nekega dne naša tekaška familija udeležila tekme in glej ga zlomka: vsi smo zadeli nekakšne “žičnate tranzistorje” kot sem jih sama poimenovala. Reč je delovala tako, da je lovila radijske valove in si lahko ob obilju motečih šumov ujel kakšen radijski program in če si imel srečo celo slišal kakšno pesem. Srečo si moral imeti seveda gromozansko, da si ujel komad, ki ti je bil tudi všeč.
No, malce pod vtisom “ožičenih” sem se tudi jaz odpravila na “poskusni” žičnati tek, s tem – vsaj zame “prototipom MP3-ja”. Želela sem preizkusiti, kaj je tako dobrega na teh igračkah. Rezultat je bil sledeč: ogromna izguba časa, izredno malo teka in morda pol minutke teka ob pogojno užitni glasbi z obilo spremljajočega hrupa.
Očitno je bilo pa le dovolj, da sem se, nevede, malo, čisto majčkeno, zastrupila.
In kdo te bolje pozna kot tvoja družina? Nihče. Za rojstni dan tako dobim od hčerk: MP3. Moj, lasten.
Ob obilni pomoči sem usvojila igračko toliko, da mi je uspelo “napeči” meni ljube komade. In sem šla.
O! Kakšna sprememba! Tek ob taktu, ob dobri muziki! Pa to je “two pack”! Double luck! Tek & Rock n Roll! Prava uživancija! Kar tekla bi in tekla! Še malo! Še ta komad! Potem mi je začel MP3 nagajati, motile so me žičke slušalk, mi padati iz ušes… zadevica je škripala … me vedno bolj jezila. Slušalke so se dokončno uničile, očitno se je izrabila tudi baterija.
Pa sem prišla do informacije, da obstajajo napravice prav za tekače, takšne brez žičk. Samo zatakniš si jih v ušesa in okoli glave in … “here I come and here I go!” Na Tekaškem forumu (TF v nadaljevanju) sem našla dobavitelja in si za malo denarja nabavila zadevo.
Priznam, bilo je noro. Teči in teči in čakati na naslednji komad. Ko ti je padel tempo te je rock n roll pognal naprej.
Občasno sem se spozabila celo tako daleč, da sem pozabila na varnost. In le več sreče kot pameti me je rešilo, da me ni zgazil kakšen avtomobil.
Moj novi “brezžični” je z menoj tekel na Ljubljanskem maratonu. Pretekla sem ga enostavno in tudi najhitreje. Verjamem, da so mi izdatno pomagali The Rolling Stones v finišu. Čeprav mi je še danes žal, da vsaj ob prihodu v cilj nisem snela slušalk! Potem nebi preslišala bučnega navijanje ob finiširanju.
Pa je tudi ta zadevica pričela nagajati. Po divjem pomenkovanju in modrovanju na TF smo uporabniki ugotovili, da “stroj” le ni tako odličen, kot je na začetku kazalo. V mrazu je enostavno “umrl”. Prav tako na teku v dežju. Malo je igral in prenehal. In spet .. in spet .. in spet. In tek je postal: MUKA!!!
Sledilo je pregovarjanje z dobaviteljem. Kakšna garancija! Tip je ves čas trdil, da je MP3 odličen, da ne polnim pravilno baterije in podobne nebuloze. Počasi so se mi lasje postavljali že v irokezo, ušesa pa pridobivati obliko oslovskih. Saj veste, v smislu: “BABŠE NEUMNO!”
Pa me je odrešil prekajen tekaški maček elektronik – “ožičeni tekač” torej – in to s pojasnilom, da so vezja tega izdelka slaba, posledično zadeva ne deluje kot bi morala in deluje točno tako, kot se je dogajalo meni.
Lepega tekaškega dne, bil je blaten in deževen, sem zadevo v trenutku, ko je crknila sredi meni najljubšega komada, zabrisala iz glave direktno v grmovje in odspidirala domov. V hudi jezi se mi ni posvetilo, da bi odstranila pomnilnik s komadi. Tistemu pomnilniku se verjetno reče MP3, a je bil vgrajen v “okoliglavne” slušalke.
Tako sem naslednji dan obupano brskala za njim po grmovju. Pa ga žal ni več bilo. Očitno ga je nekdo v prepričanju , da je našel zaklad, že odnesel domov na varno. Upam, da se je (ne)srečni najditelj zavedal, kako “fajn muska” je na oz. v njemu.
Sledili so nekako pusti dnevi. Celo na tek me ni več tako zelo vleklo. Pravo zdravljenje odvisnosti.
Prišla sem tako daleč, da se mi je zazdelo, da je tek brez glasbe na ušesih – brez veze! Postala sem nekakšen odvisnik. Na srečo tudi odvisnik od teka in pravzaprav me je to rešilo, da sem se vrnila nazaj med ptičje petje, šelestenje dreves in poslušanje prometa okoli sebe.
Ozdravljena
V predalu imam svojo tekaško glasbo. Po tem “bolečem” pripetljaju sem si spet nabavila MP3 ali 4 – nekaj “bolj kvalitetnega”, kar je občutila tudi denarnica. Še vedno ga imam. Nepreizkušenega.
Ni ga namreč čez “Rock n Roll” gozdnih in poljskih ptic, šelestenja dreves, oglašanja narave. In kadar nekje na pol izgubljen v daljavi zaslišiš zvok civilizacije, celo zvok prometa postane “uau”!
Tekaški nasvet malo drugače
Sčasoma sem ugotovila, da zadevo lahko uporabljam tudi drugje. Ne le na teku. Ali – bog ne daj – na kolesu.
Zadeva se odlično obnese kjerkoli. Tudi med pospravljanjem ali čakanjem na sprejem v zobno ordinacijo. Ali pa kar na domačem kavču.
Da bo užitek popoln pa si izberite izdelek, ki bo deloval. In naj bo udoben. Naj bodo tudi slušalke vašega izdelka – kvalitetne. A nikoli, res nikoli ne pozabite na svojo varnost in varnost drugih.
Ne vem, kako boste vi. Jaz si jutri nasnamem nove komade. Moram spet preizkusiti kombinacijo “TEK IN ROCK`N`ROLL” !
Ampak v mejah normale.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Človeško telo ima rok trajanja. Če temu ne bi bilo tako, bi bili praktično nesmrtni. Pa nismo. In ti šment, celo tek pri tem ne pomaga.
Slej ko prej se zgodi. Ko ne gre več. Pomembno pa je, da znamo presoditi, kdaj je resnično tisti čas, ko moramo neko dejavnost opustiti.
Tekači večkrat slišimo, da se nam določene zdravstvene težave gotovo ne bi zgodile, če ne bi tekli. Tudi vas to jezi? Ob težavah s različnimi sklepi od gležnjev, kolen, kolkov do hrbtenice – prav hitro bo komentar netekača: preveč tečeš! Tek za kolena ni zdrav. Preveč se giblješ.
Pa ni tako. Človeško telo je ustvarjeno za gibanje. Brez gibanja se ne počutimo dobro, ne moremo celostno delovati. Ne fizično in tudi ne umsko.
Tek torej ni vzrok. Napačen način obremenjevanje telesa – to pa. Kar pa ni nujno samo tek. Telo veliko zdrži. Dolgo se lahko “igramo” z njim in ga silimo v napore. Takšne in drugačne. Ampak ne v nedogled. Ko je vsega dovolj, telo samo reče: STOP! Na vrsti je počitek. Telo ukaže: “Nehaj mi težiti, mar ne vidiš, da ti preko bolečine in slabega počutja govorim, da prenehaj!” Ponavljati neke gibe ali pa vnašati strup v telo.
No, tudi to je “tek”…
Za menoj je 90 dni brez teka. 90 dni sanacije. Rehabilitacije. Karkoli. Prišel je čas, ko sem presodila, da je čas, da se ustavim za nekaj časa. Naj se telo spočije. Poškodba odpravi. Sanira. Odločila sem se, da si vzamem čas. Da preverim. Poslušam zdravnike. Športne fizioterapevte. Kiropratike. Skratka – strokovnjake. Pa ne le njih. Tudi vse tiste, ki mi ves čas govorijo, da tečem preveč. Da sem vsako leto starejša. Tudi tiste, ki mislijo, da tek ni zdrav. Dala sem možnost drugim in sebi, da dokažejo, da se motim in da imajo “oni” prav.
Kaj mislite? Mi je počitek pomagal? So bolečine izginile, ker nisem tekla? Je poškodba odstranjena?
Naj vam najprej zaupam, kako je zdravljenje potekalo.
Obisk osebne zdravnice mi je prinesel močne protibolečinske tablete in napotnico za slikanje hrbtenice. Meritev kostne gostote sem opravila na lastne stroške, ker to naše zdravstvo ne pokriva.
Kot vsi vemo, tablete niso rešitev. Stvari sem želela priti do dna!
Prvič v življenju sem obiskala športno fizioterapevtko ter se naročila na manualno terapijo znanega in opevanega strokovnjaka. Že nekaj let sem se odpravljala k njemu, da me pregleda in pove, kakšno je stanje moje hrbtenice. No, ta klic telesa mi je pomagal, da sem realizirala tudi to.
Prvih 30 dni
Športna fizioterapevtka je imela veliko nalogo. Lumbago se mi je namreč zgodil teden dni pred smučanjem. Prepričana je bila, da me bo spravila v red in da bom lahko smučala. “Tri dni in boš dobra”, je bila prepričana. Žal je mnenje po treh dneh spremenila rekoč:” Tole je pa pretrd oreh”, in mi še čez kakšen dan odsvetovala smučanje. Kar je bilo tudi v resnici nemogoče, saj nisem prenesla niti deset minut vožnje v avtomobilu.
Pa vendar je fizioterapevtka , roko na srce, naredila čudež. Iz moje skrivenčene postave me je vsakič skoraj poravnala. Vse dokler nisem prišla po stopnicah do avtomobila. Izstop iz avta je bil že kritičen. Po štirinajstih dneh sem bila bolje. Naučila me je štirih vaj, ki so pomagale popustiti bolečino ter delno krepiti mišice trupa.
Vaje sem delala še nadaljnih štirinajst dni do termina, ko sem prvič odšla na pregled k manualnemu terapevtu z namenom, da najde in odpravi pravi vzrok mojim vedno pogostejšim bolečinam. V nasprotnem primeru bi, kot že večkrat do tedaj, postopoma pričela teči.
Drugih 30 dni …
Prvi obisk pri manualnem terapevtu je bila postavitev diagnoze. Skolioza v prsnem in ledvenem delu hrbtenice z rahlo kifozo in zamaknjenost medenice.
Sledile so terapije dvakrat na teden: 10-15 minut terapevta ter nadaljnih 10-15 minut na nekakšnem električnem stimulatorju. Predpisan sem imela počitek, krajši sprehod ter gretje določenih delov hrbtenice.
Po treh tednih sem morala terapijo prekiniti in nadaljevati s predpisanimi razteznimi vajami.
Tretjih 30 dni …
V tem obdobju sem lahko pričela z malo daljšimi sprehodi in razteznimi vajami . Dovoljeno je tudi plavanje: hrbtno ali prsno z glavo v vodi.
Kakšnih posebnih sprememb na telesu nisem opazila. Več sprememb je bilo v mojem razpoloženju. Kronično pomanjkanje gibanja! Gibanja na polno! Saj veste – ko se zadihaš in ti pulz poskoči v višave!
Kontrolni pregled je bila tudi zadnja terapija. Bila naj bi – ozdravljena. Poškodba – sanirana, kolikor je to pač sploh lahko mogoče. Če ima človek praktično od rojstva deformirano hrbtenico res ni mogoče pričakovati čudeža.
Prosila sem za napotke, kako naprej. Lahko pričnem z intenzivnejšo vadbo, z utrjevanjem mišic trupa, vadbo moči?
“Zaradi takšnih zadev imamo mi paciente!”
Nekaj resnice gotovo je v tem. Vendar se ne morem sprijazniti z dejstvom, da zadostuje sprehod ali počasen tek za vadbo celotnega telesa. Nič trebušnjakov, sklec, počepov. Hoja, plavanje, malce kolesarjenja, počasen tek sicer pa gretje, raztezne vaje, uživanje in počivanje.
Kakšno nasprotje od športne fizioterapevtke, ki mi je svetovala postopno vadbo in jačanje posameznih mišičnih skupin, nadaljevanje s tekom.
Razočarana…
Moram priznati, da sem bila in sem še vedno zelo razočarana.
Najbolj nad dejstvom, da človek resnično ne more nikomur zaupati. Verjeti. Vse je navadno trženje dejavnosti, ki jo dotični strokovnjak (zdravnik, fizioterapevt, farmacevt, maser, bioenergetik) izvaja ali bolje trži. Pacienti smo v večini primerov samo množica naivcev plavajočih v bazenu lažnega upanja prave strokovne pomoči.
In po vsej tej kalvariji, danes po štirih mesecih ugotavljam to, kar vem že zelo, zelo dolgo.
Poslušaj svoje telo, razmisli in ukrepaj! Delaj po svoji pameti!!! Nihče drug zame ne more vedeti o mojem počutju več, kot vem sama!
Stanje tekaškega telesa po 3-mesečni tekaški pavzi …
V bistvu bi lahko napisala – stanje telesa po 4-mesečni tekaški pavzi. Ker tečem tako malo, da to skorajda ni vredno omembe. Ali pa tudi ne! Odvisno.
Trenutno je stanje takšno, da lahko tečem počasi in zmerno nekje 10 km. Pa v resnici nisem še pretekla več kot 6 km, ker se držim postopnega plana. Trudim se teči pravilno, ko opazim, da delam stare napake se ustavim. Naredim nekaj vaj in nadaljujem s počasnim tekom. Moj plan je namreč sledeč: teči postopoma na ta način toliko časa, da bom dosegla spet maratonsko razdaljo in pretekla spet svoj maraton.
In moje počutje? Obupno! Sem tekaško depresivna, ker je obdobje alergenov jaz pa astmatik, je še huje. Težko diham. Tudi zato, ker sem se zredila. In to “rejenje” se kar ne ustavi. Občutek imam, da se spreminjam v mroža.
Nekoč sem si rekla, da ne bom nikoli več prenehala teči do te mere, da ne bi bila sposobna preteči maratona. Kadarkoli. Pa ne hitro – lepo počasi. Vedno naj bi bila v tako dobri tekaški pripravljenosti, da lahko “odpuzam” do Bleda na krem šnito. Peš. V supergah.
No, danes nimam šans. Ne pretečem…
Sem pa sposobna tega, kar nisem bila nikoli iz enostavnega razloga: škoda časa. Sedeti pred TV-jem in gledati nadaljevanke. In šov! The biggest looser Slovenija! Kako prikladno. Če bom tako nadaljevala, se lahko v naslednji sezoni kar prijavim.
In tekaški cilji ….
Ob zadnjem maratonu, katerega sem kar težko pretekla, sem si dejala, da nad določeno težo ne grem več na maraton, ker ne tečem z užitkom. Preveč se matram in prepočasi tečem. Nisem človek, vsaj zaenkrat še ne, ki mu je cilj samo priti preko 42 km. Ne. Preteči ga moraš. V nekem tempu. Sedaj pa imam tak tempo teka kot včasih, ko sem hitro hodila! Katastrofa.
Katastrofa, ki to ni …
Mogoče, je pa za vsem skupaj skritega kaj več. Pri polni zavesti namreč priznavam, da sem se pričenjala že malce po tekaško dolgočasiti. To pomeni, da sem se naveličala priganjanja samo sebe na tek zato, ker se bliža nek tekaški dogodek in moram trenirati. Moram! Sita sem te besede. Tako kot najstnica včasih nisem prenesla te besede: moraš, daj! Pa ni bil problem v tem, da ne bi želela česa narediti – na smrt me je živciralo dejstvo, da mi je nekdo to naročil, kar bi sama ITAK naredila! In če bi me pustili vsaj še minuto na miru, bi to storila sama, tako pa so vsi po vrsti pametovali, ukazovali, grozili s pogledi, kremžili obrvi … in potem jaz ZANALAJŠČ nisem želela narediti tistega takrat, samo zato, ker so mi rekli!
Ja, očitno sem imela problem s samo seboj, ker sem se ves čas priganjala, da moram, moram, moram narediti takšen ali drugačen tekaški trening, ker drugače , nekaj ne bo… tako, kot sem mislila, da bi moralo biti. In nevede sem se zasužnjila.
Ja, čas je, da se osvobodim.
Tek mi je vedno pomenil svobodo. Zrak, veter, širjavo, prostost, naravo, kisik, srečo, prostranost …
Spet mi bo.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Če tečem tudi pišem. Obratno je veliko težje. Še prav posebej, če želiš pisati o teku. Enostavno ni ideje. Ni inspiracije. Vse skupaj je brez veze.
In zakaj sploh pisati o teku?
V zadnjih letih se je na trgu pojavilo tekaških knjig kot gob po dežju. Od odličnih do slabih. Sprva sem jih kupovala, tako da imam doma tako prve kot druge. In nekatere od njih enostavno ne morem prebrati do konca. Ker so zanič. Sama samopromocija osebkov, ki so jih napisali. In vedno več je takih. Kar nekaj … prežvečenega. Kot bi vas želel nekdo na vso silo prepričati, da se zjutraj dani in proti večeru mrači. Ja, hvala. To vemo. Vsi.
Priznam, da sem se ravno ob branju ene od slabših tekaških knjig navdušila tudi sama. Pa ne za tek. Za pisanje! “Če je tole vredno knjige in ljudje celo to berejo in hvalijo – potem pa tudi jaz lahko kaj napišem. Tek neskončno bolj čutim! “
Prav tako je tudi s članki. Vedno več jih je. In malo je tistih pravih, pristnih.
Večina je slab prevod tujih objav. Veliko pa takih, ki so polni nesmislov.
Cel kup tekaških nasvetov, namigov, priporočil … zgodb in nezgod. Dobrih in slabih. Od katerih so najpomembnejše “ključne besede”. Za berljivost. Za čimvišje mesto na Googlu.
Pa reklamni oglasi. Tisti očitni kot tisti skriti, kot da to niso. Za promocijo. Prodajo. Prepoznavnost. Kaj je res in kaj ni – največkrat sploh ni več važno. Zgodba? Vsebina? Ah, kaj bi z njo.
In potem blogerji, podobni pisci kot sem jaz sama. Ko moraš povedati, napisati, deliti svoje navdušenje. Navdušiti morda še koga. Precej nas je. Mogoče celo preveč. Vse skupaj postaja prežvečeno. Nismo pričeli že malce težiti? Skrbi me. Tega nočem.
Mogoče je čas, da neham. Objavljati. Mar res koga zanima kje sem tekla, kako sem se počutila, kdaj me je kje zabolelo, koliko kilometrov se je nabralo, kako lepo je bilo in kako me je na vsem lepem usekalo v križu? Brez veze. In kako lep razgled! In nebo. In žulji in črni nohti v supergah. Za levjim skokom. Tri tedne pred maratonom. Komu mar!
Že celo večnost nisem napisala nič pametnega. Pravzaprav sploh nič.
Tudi tekla že nisem celo večnost. Ker ne smem. Iskreno med nami: prvič v svojem tekaškem življenju sem se odločila, da bom za spremembo poslušala do potankosti stroko. In tako že praktično tri mesece ne počnem nič. Zadnje tri tedne delam raztezne vaje in hodim. Po ravnem. Po tej terapiji naj bi ne imela več težav z vse pogostejšimi bolečinami v križu in kolku.
Bomo videli. Ali so vsi ti dragi specialisti vredni svojega denarja. Vam povem. Mogoče. Če se mi bo še dalo pisati.
Kajti, če ne tečem, tudi pisati ne morem. O teku. Kako le? Če tega ne počnem. Več.
Ugotavljam, da človek navajen na tek, lahko postane brez teka en čisto navaden “samosebismileči” se kup nesreče brez vsake volje in energije. Ko si utrujen od utrujenosti.
Včasih bi že davno tekla. Tokrat pa tisto “Ko te useka v križu” še kar traja.
Ne boli, že dolgo ne.
Ampak tokrat sem se odločila, da stvari pridem do dna in da zadevo saniram. In da vidim, koliko zmorejo maserji, fizioterapevti, kiropraktiki in ostali strokovnjaki.
Pomagajo, vem. Kaj pa na dolgi rok?
Tako stojim. In čakam. Sem pridna. Poslušam strokovnjake in ne tečem. Poslušam tudi sebe. Oba glasova. Tudi tistega, ki ga dolgo časa nisem upoštevala.
Ne spomnim se, kdaj sem imela nazadnje tako dolgo tekaško pavzo. Res ne vem. Zanimivo je, da sem se po več kot dveh mesecih neteka tega skorajda že navadila. In prvič po več kot desetih letih nimam tekaških ciljev in niti ne planov.
Mogoče letos sploh ne bom pretekla maratona.
Mogoče sploh ne bom več tekla dolgih razdalj.
Ko tole pišem, tega ne verjamem. Ampak, bom nadaljevala z razmišljanjem v tej smeri.
Sem torej na nekakšnem “zdravljenju”, na terapiji, ko praktično ne delam nič! Očitno mora tole moje “ponastavljanje” telesa učinkovati, ker bi me sicer brez gibanja že zdavnaj “vse bolelo”. Pa me ne!
Si predstavljate, da čisto nič ne delam? Nič raztegovanja, nobene vadbe. Niti metra teka. Lahkoten, krajši sprehod je dovoljen. In to je vse.
Pa nimam prepovedan le šport! Tudi delati ne smem praktično ničesar. Ne pomivam oken, tal, ne smem likati, sesati ali delati karkoli malce bolj napornega kot je kidanje snega, cepljenje drv. Še vrečk iz trgovin imam prepoved nositi. In seveda smeti! Priznam, da mi je kar všeč. Mojega skrbi, da se bom preveč navadila. No, se ni za bati, ker sem po drugi strani pod nekakšnim čudnim stresom, ker nič ne smem! In ravno zdaj bi vse počela.
Ampak se ne dam.
Trudim se lenariti na vso moč. Zdržati moram samo še dva tedna in potem bom lahko pričela z razteznimi vajami in daljšimi sprehodi.
Sledil bo pregled in ponovna pavza z ultra lenobno terapijo.
Upam, da bom spet svobodna in v supergah (kar je povezano) konec aprila. In potem bom začela teči praktično iz nič. Prav veselim se tega!
Malo teka in malo hoje. Kar bo odlična priložnost, da izbojšam svojo tehniko in ob pozornem poslušanju svojega telesa ugotovim, kako in koliko teči še naprej in sicer na tak način, da bom lahko tekla še dolgo.
Mislim, da je nastopil čas, da si pripravim trening “Nazaj v superge”.
Vsak dan vas vidim. Kako tečete. Zjutraj, popoldan, ponoči. Povsod ste. Tekači. Mladi, stari. Suhi, debeli. Hitri, počasni. Začetniki in stari mački. Jaz tečem z vami.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Zgodi se iznenada. In skorajda vsaj nekajkrat v življenju vsakomur od nas. Večkrat niti ne vemo zakaj. Dokler ne pobrskamo po spominu…
Prične se nekako takole ….
Deset minut do šestih. Leže v postelji se raztegnem in naredim nekaj kratkih vaj za hrbtenico. Ker ga “ni čez komot” je vadbeni poligon kar postelja. Naredim tistih pet klasičnih vaj, po pet ponovitev.
Tako je bilo tudi to jutro. Obuta v udobne čevlje z nizko peto zaklenem vhodna vrata za seboj in se odpravim proti avtu.
Čez ramo imam svojo torbico. Hodim naravnost, narahlo s pogledom ošvrknem grmiček pred hišo.
Čez sredino telesa, čez križ me “USEKA”. Bolečina je tako močna, da skoraj padem. “Pa kaj je sedaj to?!” pomislim. Ustavim se, se poravnam in počakam, da bolečina malce izzveni. Premaknem nogo počasi naprej. Za malenkost popusti in skrajno previdno pristopicljam do avta, ga odklenem, mukoma odložim torbico na sovoznikov sedež in se s težavo usedem za volan.
Zapiranje vrat avtomobila v tem položaju postane umetnost.
“Umiri se”, pomislim. “Vse bo v redu”. Skušam odmisliti bolečino.
Odpeljem. Zdi se mi, da sem bolje. Parkiram in skušam iztopiti.
Boli! Zajamem sapo in napnem trebušne mišice, kolikor jih sploš še imam, in se s pomočjo rok nekako izkobacam iz avta in ob njem postavim pokonci. Stiskam zobe, ko skušam hoditi. Vsak premik nog predstavlja peklenske bolečine. Rezka, pekoča in ognjena bolečina seva iz križa na vse strani. Navzgor, levo in desno ter preko kolkov v noge.
Tokrat ni šlo. Kar tako malo po domače. Tablete proti bolečinam, Pernaton gel v grelni in hladilni varianti, obkladki, šali, razne poze – nič ni pomagalo. Po nasvetu tekaških prijateljev sem se končno znašla na mizi športne fizioterapevtke.
Ko bolečino izbije bolečina … in počitek
Čeprav bi ji na momente najraje pobegnila iz mize ali pa ji kar kakšno primazala – sem vztrajala. Na trenutke v še hujših bolečinah. Zato, ker sem vedela, da me na koncu čaka olajšanje – odrešitev.
In tako me je tokrat telo dobesedno prisililo k počitku.
Kaj naj rečem? Bravo. Pa ravno pravi čas. Pet dni pred odhodom na smučarijo! Upala sem na čudež. Ampak ga ni bilo. Ostala sem doma. Sama. In sedaj imam čas, da lahko razmišljam o najpogostejšem vprašanju dvoletnikov: ZAKAJ!
No, ta ZATO ni tisti “KER ZATO”!
Predvsem zato, ker nisem poslušala opozoril. Da, telo me je večkrat opozorilo, dalj časa opozarjalo.
Občasna rahlejša bolečina v ledvenem delu hrbtenice, v kolenu, kolku. Jaz pa nič, iskreno misleč, da to ni resnično nič posebnega.
Opozorila pred katastrofo
Nikakor pa ne bi smela zanemariti nenadne hude bolečine v križu, ko me je med tekom na tem delu pekoče zabolelo in mi je istočasno na zelo nenavaden način skoraj odpovedala leva noga. Vse skupaj je bil res samo hip. Na trenutek noga ni bila več moja in v tistem delčku časa, ko sem pomislila, da bom padla, ker praktično nimam ene noge – sem jo spet “dobila” nazaj. Obljubila sem si, da se bom tokrat resnično naročila pri kakšnemu od specialistov ali pa vsaj odšla na masažo. Ker pa nikoli ni časa, ga seveda tudi tokrat ni bilo … do takrat, ko si ga telo samo vzame.
Sklep št. 1: poslušaj svojo telo in takoj ukrepaj.
Površnost
Eden od vzrokov je moja površnost. Kot tista na začetku spisa. Vaje v postelji. Za božjo voljo! Ves čas sem vedela, da to ni to. Morala bi vstati iz postelje in vaje narediti na tleh. Na trdi podlagi. Natančno in pravilno. Ne pa kar nekaj na približno. Večkrat tako, da sem med eno in drugo vajo še malček zadremala.
Sklep št. 2: jutranje vaje delam na tleh: 5 vaj – 5 ponovitev. Amen.
Moč in gibljivost
Ne delam vaj za moč in gibljivost. Pred tekom se sicer ogrejem in po teku raztegnem. Ampak nimam nobene prave moči v trupu. Trebuh fuč, hrbet fuč, rit fut! Nobenih mišic! To se čuti pri teku, ker ne čutim moči. Nobene prave tekaške moči. Tudi rezultat zadnjega maratona vse pove: cigu migu – saj bo šlo. In je šlo zelo počasi in brez pravega užitka. No, sedaj sem prišla do tam, ko ne morem več!
Sklep št. 3: najmanj dvakrat tedensko delam vaje za moč in gibljivost. Amen.
Masaža
Ja. Blagodejno vpliva. Ne bom pozabila, kako me je pred leti rešila trdovratnih bolečin sorodnica fizioterapevtka in mi svetovala pogostejšo masažo. Tista masaža je delovala leta! Poletov strokovnjak Beno Piškur mi je svetoval, naj si privoščim masažo vsak teden. To se mi je zdelo absolutno prepogosto (beri: predrago). No, enkrat mesečno. Od vsega tega sem napredovala toliko, da grem na masažo na vsake dve ali tri leta. Sem si pa kupila masažni valj!
Sklep št. 4: na masažo enkrat mesečno. Amen.
Pamet v glavo
Preveč sem trmasta in prevečkrat rinem z glavo skozi zid in svojih poškodb ne saniram do konca. Superge obujem že, ko me še kje kaj boli. Kar je pravzaprav že kar značilno za tekače. In daljnoročno – to ni v redu. Telo si zapomni. Tudi moje se je. In tokrat udarilo z vso silo.
Slep št. 5: pazljiveje bom prisluhnila telesu. In slišano tudi upoštevala! Amen.
Nasveti in komentarji
Sem pa opazila zares zanimive odzive ljudi. Tisti, ki ne vedo, da tečem, odreagirajo povsem drugače od tistih, ki to vedo in poznavalsko pomodrujejo: “Preveč tečeš. To je gotovo od teka. Tek ni zdrav. Udarjanje peta ob tla gotovo ni zdravo za hrbtenico”. In podobne nebuloze.
Pa to ni res. Brez teka bi bila moja hrbtenica v neskončno slabšem stanju, kot je danes.
Dovolj neumnosti
Moja hrbtenica ni med najbolj zdravimi že zadnjih slabih štirideset let. Imam namreč skoliozo v zgornjem in spodnjem delu hrbtenice vključno z rahlo kifozo. Kar pomnim sem imela težave z njo. Če se nisem redno gibala so bile bolečine občasno prav neznosne. A sem našla recept. V teku. In vajah za hrbtenico. Občasnih masažah.
In vsem tistim, ki morda mislijo, da je vzrok za bolečino ravno tek – lahko mirno odgovorim: “DA!” Pa ne zato, ker tečem. Zato, ker ne tečem optimalno.
Ampak stvari bom prišla do dna.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Gledam skozi okno avtomobila in opazujem pokrajino, ki drvi mimo mene. Polja, travniki, gozdovi. V ozadju gore.
Sedim zadaj, nepripeta, v rumeni stoenki. Gledam ven in si predstavljam sebe, tam zunaj. Tečem vzporedno z avtomobilom, enako hitro. Ne smem zaostajati. Preskakujem potoke, ograje, tečem med hišami, po pločniku. Tečem v svetlo rožnati obleki z belimi pikami. Izogibam se prometnim znakom, ostalim avtomobilom, kolesarjem, pešcem… težko je. Ne vem, kaj imam na nogah. Mislim, da tečem v svojih rožnatih plastičnih sandalah za vodo. Očetova stoenka se ustavi, nekdo me ogovori in jaz preneham sanjariti. Imam enajst let. Mojca sanjačka. Potem se je zgodil moj prvi mali tek.
»Danes bomo tekli na 60 metrov,« nam je sporočila učiteljica Marija Kržič v 4. razredu osnovne šole. Panika! Doma sem pozabila športno opremo.
Od vseh stvari pri telovadbi je bil samo tek tisti, ki mi je nekako šel. Žoge sem se bala. Ko sem končno vzljubila med dvema ognjema, smo prešli na odbojko, kjer sem bila ves čas v napoto. Prav tako pri košarki. Pod košem sem navadno dobila žogo na glavo, nerodna do konca, vedno na napačnem mestu. Prava sramota, pa takšno zlato košarkarsko reprezentanco imamo! V gneči se nikoli nisem znašla. Rokomet mi je šel za odtenek bolje. Ampak če doživljaš žogo kot atomsko bombo, nikakor ne moreš z njo dovolj dobro rokovati. Podzavestno se ji izmikaš. Na jezo ali pa v veselje soigralcev.
Pa to ni nič. Moja nočna mora so bili skoki čez skrinjo ali kozo. Le enkrat sem slednjo preskočila! Od samega navdušenja, da končno letim prek, sem pozabila stegniti noge in sem tako pristala na golenih in bila vseeno presrečna! Res ne morem verjeti, da sem hodila h gimnastiki! Pri atletiki namreč ni bilo več prostora. Nekoč sem se tako globoko zarila z glavo med debele blazine, da so me le s težavo za noge povlekli nazaj ven!
Vsem se je zdelo zabavno in smešno, samo meni ne. Dolga, suha, štorasta! Bog se me usmili! Premeta nikoli nisem znala narediti. Stojo ob steni pa šele v poznih tridesetih s pomočjo hčerke Nine in Urške. Lahko se pa pohvalim z veso nad dvema minutama.
Je torej čudno, da sem tistega davnega leta v prejšnjem stoletju vse upe polagala v tek?!
Hitrejša polovica zadnjega para
»Tršica, doma sem pozabila športno opremo!« sem se opravičila. »Potem pač ne boš tekla,« je odločila. Šmorn! Tako sem bila samo opazovalka. Sošolke in sošolci so tekli v parih, zunaj, po tistem bodečem rdečem pesku, od katerega se je kar kadilo. Razdalja je bila kratka, verjetno je bil sprint na 60 metrov. Nekateri so se resnično borili in jaz sem stoje ob strani sanjarila, kako hitro bi lahko tekla jaz. Tekla bi hitro kot blisk in prehitela vse!
»Mojca!« na lepem zaslišim svoje ime. Zbudim se iz sanjarjenja vsa zmedena, ker nisem sledila dogajanju. »Bolje punca kot nobeden,« je rekla sošolcu Marku in gledala mene. Učiteljica me je potrebovala za zadnji par. »Pridi, tekla bosta z Markom!« je odločila. Marko se je pritoževal, da s punco pa že ne bo tekel, da hoče teči s fantom. »Vsi fantje so že tekli, tekel boš z Mojco!« je bila odločna učiteljica. Pa sem se lepo postavila na start ob Marku. V svojih sandalcah, belih dokolenkah in sestrini oblekici z napihnjenimi rokavčki iz nekakšnega bledo vijoličnega tvila sem se na startu počutila kot popoln bedak. Postrižena na fanta s štrlečimi ušesi, zobnim aparatom, razbitimi koleni do krvi, hodila sem malce na noter … najraje bi se udrla v zemljo. Sramota. Stala sem tam na startu in vsi so gledali vame in se režali.
Marko je bil oblečen v popolno športno opremo in obut v čisto prave superge. Brezskrben in samozavesten me je posmehljivo pogledal. V glavi mi je pričelo bučati, v ušesih šumeti. »Tri, dva, ena, zdaj!!!« Sprint! Pesek pod sandali se je spodmikal, bodlo me je v podplate, frfotajoča obleka mi je bila v napoto. Tekla sva vzporedno, nato me je v nekem trenutku skušal prehiteti. »Bolje punca kot nobeden,« me je prešinilo in spomin na njegov posmehljivi pogled. To je bila prava motivacija! »Punce nismo nič manj vredne!« me je prešinilo, vseeno mi je bilo za boleče podplate in frfotanje obleke, tekla sem na vso moč, na vse ali nič! »Mojca, zdrži! Samo še malo! Prehitela ga boš!« In prehitela sem ga!
Kakšna zmaga. Veličastno! Kakšna medalja, kakšen pokal – ta zmaga je bila veliko več. Potrditev, da zmorem. Jap! Pridobila sem kanček samozavesti. Zaradi teka.
Pridobila sem nekakšen tekaški apetit. Včasih sem malo za hec tekla za Savo. Takrat, v času Trefaltovih Kaveljcev in korenin. Srečevala pa le enega in edinega pravega tekača (tisti drugi je bil ponaredek). Takrat se mi je zdel zelo star. Danes bi rekla, da je moj letnik. Tekel in brigal se je zase. Tekel za svojo dušo in zdravje. Ni mu bilo mar za ogovarjanje ter pripombe iz soseske. In mislila sem si, če lahko on, lahko tudi jaz.
Na naši osnovni šoli smo imeli dva učitelja telesne vzgoje. Prav zaradi teka pa sem si zapomnila predvsem enega: Svjetlan Vujasin! Maratonec! To je tudi večkrat povedal. »V vrsto!« še danes slišim njegovo kričanje, leta kasneje sem ga prepoznala na Žaku, po glasu. Natančneje – kričanju. Punce smo se postavile v vrsto. Tudi po petkrat smo se morale vrniti v garderobo, razmisliti in se preobleči. Pa spet ven in v vrsto, vse dokler ni bil zadovoljen. Biti smo morale tiho, stati poravnano in gledati naravnost naprej. Ampak pri njem se je tudi teklo. Pri njem je bila disciplina. In to mi je bilo všeč. Ni pa mi bilo všeč, da je treniral predvsem fante. In oni so tekli veliko. Punce pa smo ostajale notri v telovadnici in … saj veste, kar nekaj!
S Ksenčo naju je to vedno bolj jezilo. Zakaj oni lahko in zakaj me, punce, ne smemo? Ampak tu ni bilo nobenih »me«, bili sva le midve. Učitelj je vedel, da radi tečeva, opazil je, da imava radi dolge teke, in lepega dne nama je predlagal, da bi se udeležili treningov. Za maraton. »Vprašajta doma in mi povejta. Treningi so popoldne, dvakrat na teden,« je dejal. Navdušeni!
Igranje tekaške igre
Doma pa: »Maraton? To ni za ženske! Boš tekla s samimi fanti? Tej maratonci so itak sami norci!« Hitro sem bila utišana. Žal moj oče nikoli ni izvedel, da sem kasneje postala »norka«. Jaz pa sem se odločila, da bom tekla sama, teči moraš itak sam in med tekom nikoli nisem rada govorila. Če tečeš – tečeš. Če hočeš čenčati, se pa ustavi in se nagobezdaj do nezavesti. Na besedico maraton pa nisem pozabila. Tako je tek je postajal moj vedno močnejši zaveznik. Pomagal mi je urediti zmedo v glavi v najbolj občutljivih letih, bil je moj zaveznik ves čas. Igrala sem se nekakšno tekaško igro. Tek me je naredil močno. Če sem tekla, sem se počutila skorajda nepremagljivo.
Matura? »Če pretečem od doma ter na hipodromu osem zunanjih krogov in potem spet nazaj – bom naredila maturo!« Delovalo je.
Tek je rasel z menoj skozi življenje, se mi prilagajal v določenih obdobjih. Bil z menoj intenzivneje in spet malo manj. Brez teka bi bilo vse težje. Pa čeprav je teči včasih prav tako težko, kot je tudi lepo. Prišla je ljubezen in prvič sem dobila tudi pravega tekaškega partnerja. Nekoč mi je dejal: »Veš, jaz bom vedno tekel, tudi ko bom star. Nikoli ne bom eden tistih, ki obsedijo pred TV-jem.« Hvala bogu, sem si mislila. Bil je pravi.
Sprva sva redko tekla skupaj. Bil je prehiter zame. Imel je družbo prijateljev in so tekli skupaj. Jaz pa – volk samotar – svojo pet- do šestkilometrsko traso. Počasi je uvidel, da nisem tako grozno »pobabšena«, in mi je milostno dovolil, da sem šla občasno poleg. Ne morem pomagati. Res sem precej tekmovalna. Ti fantje so bili trd oreh, priznam. Sčasoma mi je nekako uspelo enega od njih prehiteti v finišu. Samo ga nisem le prehitela – prepodila tudi. Ni ga bilo več na spregled. Na to temo je bilo na tone izgovorov in pojasnil, češ da v resnici nisem bila hitrejša in oh in sploh. Pa sem bila! Kako čudovit občutek!
Ti junaški fantje so namreč trenirali za tek trojk. 28 kilometrov. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi to lahko pretekla tudi jaz. Pravzaprav ne! Lažem! Mi je padlo – nekam zadaj v možgane predvsem potem, ko sem videla, da tečejo tudi ženske. Zakaj ne bi tudi jaz?
Pa sem šla neko leto poleg, kar tako. Brez trojke, brez številke. Hotela sem teči več. In sem. Takrat sem spoznala gospo Heleno. »Saj boš pretekla, samo ne smeš prehitro začeti,« me je potolažila ob mojih pomislekih. Obe sva namreč iskali trojko. Ona jo je našla. Jaz sem se pa v hlače in ostala brez. Življenje je čudovito. Tako polno in raznoliko. Prav v vsakem obdobju človeškega življenja je posebno. S tekom pa še bolj pisanih in intenzivnih barv.
Ja, moj tek. Spominjam se bolečine v hrbtenici, utrujenosti po neprespanih nočeh, naporni službi, kupih umazanega in nezlikanega perila in mojih malih punčk, srčic, ko sem se zavedala prav vsakega dneva posebej, kako hvaležna moram biti prav za vsak trenutek, ker bosta prehitro zrasli. Na trenutke sem povsem pozabila nase, to je bilo obdobje, ko me praktično ni bilo. Pa se je pojavil moj princ, opazil mojo stisko, mi potisnil superge v roke in rekel: »Čez pol ure se vrni!« Osladno povedano, ampak kaj! Tečna sem bila kot driska, pa človek enostavno ni več zdržal in me dobesedno zaprl pred vrata. Fino, da s supergami vred. In res. Bilo je božansko. Tisto obdobje sva izmenično tekla. Gibanje te prebudi, napolni z energijo. In nato lahko narediš neskončno več.
Leto 2002. KULT 42.195!
Nekega oktobra so mimo naše ulice pritekli maratonci. Stali smo na pločniku in jih bodrili. Bila sem očarana, zadeta! S cmokom v grlu, solzna! Zdeli so se mi nadljudje. Bom to razdaljo jaz sploh kdaj sposobna preteči? Navadno sem na tak dan odšla na popoldanski tek in sanjarila, da tečem že trideseti kilometer. Kakšen hec! Maraton je prihajal k meni. Naslednjič je prišel kar s poštarjem v obliki prvega izvoda Poleta. Članek KULT 42.195! V roke sem ga dobila minutko po tehtanju. Tehtnica je pokazala preveč, hlače so tiščale! Požrla sem tisti tekst! Kriče pridivjala za mojim, ki je že odhajal po stopnicah na poti v službo: »Prijavila se bom! Prijavila se bom!« In sem se. Ter bila izžrebana. To se je dogajalo že v tem stoletju, leta 2002.
In to je leto, za katero pravim, da sem pričala »načrtno teči«. S svojim žrebom sem v sistematičen tek potegnila vso družino. Mož je bil navdušen: »Tudi jaz bom treniral s tabo!«, da o hčerkah ne govorim. Saj veste, otroci so naši najboljši motivatorji. In najboljša vzgojna metoda je dober zgled.
Kot članica 1. Poletove tekaške ekipe sem se naučila ogromno. Od tekaške tehnike, prehrane, obutve do sistematičnosti treniranja. Največ pa mi je Polet dal s potrditvijo, da zmorem. Sama sem bila namreč že dodobra prepojena z »maratonom« in po drugi strani s staro miselnostjo, da je tek nevaren, in to predvsem za ženske. Potrebovala sem samo potrditev: »Da, zmoreš. Teci!« S pomočjo Poletovih strokovnjakov in odličnim tekaškim programom sem tisto leto … skoraj pretekla maraton. Sem pa pretekla celo vrsto tekaških tekem. Nepozabni Mali maraton v Sežani, Tom tek, Tek trojk in še mnogo drugih. Najbolj doživeta prireditev je bil ravno Ljubljanski maraton, ki je bila sklepna prireditev naše ekipe. Nekateri sotekači so namreč pretekli maraton. Celoten maraton – 42.195 metrov. Nekateri od njih prvič. Mene ni bilo med njimi. Oddelala sem polovičko in pristala med »softiči«.
Po navdušenju, ko sem pritekla v cilj, me je zajela cela paleta občutij ob spodbujanju sotekačev! Kako rada bi bila med njimi! Od vseh teh čustev bi se skoraj zadušila. Brez solz ni šlo, pa ne nalašč, češ, babe vse izsilijo s cmihanjem, ampak fino je pa bilo, ko je moj najljubši bodoči maratonec ponovil obljubo izpred nekaj dni: »Glej, za maraton je treba trenirati v takem tempu, kot si sedaj, vsaj dve leti. Ga bova pretekla drugo leto, skupaj …« In sva ga. Kakšno bi bilo moje življenje v tistem obdobju brez teka? Dolgčas! Prepričana sem. Tako pa je bilo – noro!
To je bilo eno najbolj čudovitih let mojega življenja. S človekom, ki ga imam najraje na svetu, sva trenirala skupaj. Resno. Redno. S pomočjo najinih punc. Dvanajstletna Nina in devetletna Urška sta tudi trenirali atletiko. Pridno sta hodili na ŽAK in trenirali pri Urbanu in Primožu. Nato sta naju učili tekaško abecedo. Tega midva nisva znala. Super je bilo! Tekli smo kot račja družina: spredaj racak ati, račka Nina, račka Urška in raca mami. Kar smejalo se nam je! Na koncu treninga smo finiširali in tekmovali, kdo bo prvi doma, pred hišo. Navadno sem bila zadnja.
Veste, zaradi vaše obsedenosti s čimer koli (maraton, služba, košarka, glasba …) ne sme nikoli trpeti vaša družina: vaš partner in vaši otroci. Če ste se odločili, da boste imeli družino, potem je družina vaša prva skrb in odgovornost. Predvsem otroci! Srce se mi trga, ko gledam karieriste v njihovi namišljeni pomembnosti, kako zanemarjajo svoje drage. Takšni otroci bodo vse življenje trpeli posledice zanemarjanja staršev. Denar in materialne dobrine so pomembne veliko manj, kot to želi prikazati današnja družba.
Zato mi gredo izjave, da nekdo ne more teči, ker ima premajhne otroke, na živce! Prilagodi si trening. Teci počasi. Prikaži tek kot igro. Poveži se z ostalimi starši in izmenično tecite. Danes je možno vse! In tako je od nekdaj. Tudi midva sva trening maksimalno prilagajala otrokom. Dolge treninge sva navadno opravila ob nedeljah tako zgodaj zjutraj, da sva punci še našla v postelji.
Z roko v roki
Ti dolgi treningi so bili božanski! Tekla sva po poti okoli Ljubljane (PST) in ker še ni bilo pitnikov, midva pa brez izkušenj iskanja vode po pokopališčih, smo dan prej vsi skupaj nastavili plastenke z vodo in jih poskrili v grmovje ali na drevesa.
Uf! Spomnila sem se, kako grozno so me sprva bolele noge tam od 26. kilometra. Nisem bila navajena! Danes sploh ne doživim več podobne bolečine. Saj čutiš mišice, ampak čisto drugače. Zato je res popoln nesmisel, da ne bi ves čas ohranjal svoje pripravljenosti na nekem nivoju. Jaz za sebe pravim: »Vedno moram biti tako fit, da lahko kadar koli odtečem na Bled na kremšnito!« Ali: maraton lahko odtečem kadar koli. Si predstavljate, da mi kdo podari npr. startnino za Bostonski maraton skupaj z avionsko karto, ki bo čez dva dni? In da odgovorim: »Ne morem, nisem pripravljena!« Sramota! Jaz sem vedno pripravljena. Meni lahko vedno podarite startnino na katerem koli maratonu! Ne bom ga pretekla najhitreje, pretekla ga pa bom.
Za prvi maraton sva resnično trenirala sistematično. V oporo sta nama bila Polet in Gallowayeva knjiga Od joginga do maratona. Pazila sva na cikluse treninga: baza, moč, hitrost. Tekla sva kratke intervale v hrib, na poti med Toškim čelom in Topolom je primeren klanček. Ponovitev je bilo nekje do 12, na koncu si imel noge težke, kot bi bile iz betona. Pa trening intervalov na stadionu. Včasih sva čakala, da končata svoj trening Nina in Urška, midva sva pa odtekla svoje 1600 mt intervale. Od 8 do 12 ponovitev. Tekla sva izmenično, vsak je bil en krog prvi, tako sva ohranjala tempo. Kako sva bila utrujena! Ampak srečna in zadovoljna. Treningi so naju povezovali, pa čeprav sva se včasih prepirala zaradi taktike, izbire proge in podobnih zadev. Tek naju je še dodatno povezal.
Tudi dolgi teki so bili resnično dolgi. Zadnji dolgi tek, ki naj bi bil od tri do štiri tedne pred maratonom, je bil dolg kar 45 kilometrov. Si predstavljate najino počutje v nedeljo ob deveti uri zjutraj? Sedeč na terasi z nogami, dvignjenimi na sosednjem stolu, sva pila vsak svojo vodo in omamno dišečo kavo! Takrat še ni bilo »must drink« po vadbi pripravkov. Pa tudi če bi bili. No, vidite. To dela tek. Res bi bilo dolgočasno brez teka. Nikoli ne bi pretekla svojega prvega maratona! In to s svojim možem. Z roko v roki sva pritekla v cilj. In vsak od naju je doživljal tistih zadnjih 200 metrov popolnoma drugače. Nikoli ne bi pretekla nepozabnih trojk s svojima hčerkama, ekipa Veseličke, 29 km, nora zgodba! Nepozabna, srčna zgodba. Nikoli ne bi doživela teka v sneženju, ponoči, ob polni luni! Romantika na vrhuncu! Tisti mehki, novozapadli sneg. Pa tek v burji, ledu, toči, ko skoraj ne moreš dihati, razen tako, da tečeš zadenjsko.
Tek v dežju, kot je bil na primer letošnji Bovški maraton. Ni deževalo, lilo je, bliskalo in grmelo, Soča divja in smaragdno zelena, ogromna in Polovnik in Svinjak s Kaninskim pogorjem skrit v meglo in dež. Voda v supergah, očeh, ustih, nosu, povsod. Ampak tako FAJN! Pa sneženi maraton v Ljubljani! Letela sem, letela. Še danes ne morem verjeti, da nisem imela niti enega žuljčka in da mi je uspelo odteči maraton pod tremi urami in pol. Sedaj lovim ta čas, in on mi beži. Jaz pa se ne dam! Do smrti imam še nekaj časa. Všeč mi je ta igra. Joj, koliko je tega! Moja amsterdamska grozljivka, kakšno doživetje, kakšno dogajanje. In ostalih trinajst maratonov, tekov trojk, neznanega števila polmaratonov ter krajših tekem! Štafet!
Moj tek je moje zdravilo
In vedno moji srčki v cilju. Sedaj včasih kakšen manjka. Ampak jaz vidim vse skupaj tam, čeprav je kakšen med njimi kje daleč na potepu. Jaz vedno tečem malo še za tiste, ki jih imam rada.
Osebno mi je tek vedno predstavljal tudi mersko enoto. Kako? Potem ko pride človek tekač iz službe, z glavo, polno raznih problemov in službenih »neumnosti«, gre navadno odteč nekaj kilometrov, da se sprosti in »spuca«. Moja enota je bila pet kilometrov, nato deset. Ko se je začelo dogajati, da tudi po dvojni dozi teka ni bilo miru v glavi, sem uvidela, da je čas za zamenjavo službe ali korenito spremembo na sebi! Oboje sem že izvedla. Imam pa nasvet! Če ste na delovnem mestu preobremenjeni ali celo šikanirani, skušajte to obrniti sebi v prid. Tecite. Ampak ne z jezo. In delo ter odnose uporabite kot mentalni trening za maraton. Pomaga. Uspešni boste. Tekaškega zidu morda ne boste nikoli občutili. Včasih so celo nemogoči predpostavljeni ali sodelavci pravi blagoslov. Obrnite vso slabo energijo, ki jo oni uperjajo v vas, v dobro energijo zase. Potrebovali jo boste in še kako vam bo prišla prav. Kjer koli in kadar koli v življenju.
Moj tek je tudi moje zdravilo. Prepričana sem, da bi bila brez športnega in aktivnega življenja veliko manj zdrava. Tek mi pomaga praktično pri vseh zdravstvenih težavah, razen »podplatnih« zadevah, kot so žulji in podobne zadeve. Priznam: tek mi je vzel že nekaj nohtov! Ampak tudi podaril nove.
Tek je energija. Nekakšen antioksidant. Zdravilo za različne bolezni. Tek je moje zdravilo! Astmo sem ubila s tekom ali bolje: držim jo na vajetih. S tekom sem premikala mejo dušenja in si nekako širila pljuča. Sprva me je začelo dušiti po prvem, nato petem kilometru. In lepega dne šele po desetem. Vztrajala sem in kot po čudežu – po neki magični meji, naporu in izpljuvani sluzi – lahko ponovno zadihala s polnimi pljuči. Res je bilo prav čudežno. Na desetem kilometru te duši, piska in potem, kot bi odrezal. Konec dušenja, piskanja. Zadihaš na polno, kot bi dobil dodatna pljuča. Kot bi v motor dotočil ekstra gorivo. Uf! Raketa! Zato rada tečem dolgo in daleč. Podoben občutek doživiš v hribih, v planinah. Tam nad 1000 metri nad morjem. Ko pocrkajo pršice! In više kot greš, laže dihaš.
Tudi prehlad uspešno saniram s tekom, le pravočasno moram odteči »zdravilni tek«. To je tisti trenutek, ko je nos poln, vendar pred fazo pridobivanja vročine. Če boste odtekli pravi čas, vam bo uspelo očistiti nos in prehlad bo samo še spomin ali pa še to ne. Sicer pa mi je tek dolgo zadostoval pri »hrbteničnih« težavah. Danes vem, da je tek premalo. Treba je tudi telovaditi, plavati. Pravzaprav – migati!
Tek resnično dela čudeže. Ne le zunanje dogajanje, ki ga lahko kdo opiše v obliki nekakšnega tekaškega poročila, glavnina dogajanja je v tekaču. V duši. Kaj ti naredi! Čustva, doživljanja, občutenja! Od ljubezni, hvaležnosti, jeze, trme, bolečin, navdušenja … ne morem opisati vsega. Sem že napisala, da bi človek včasih kar razjokal med tekom od vseh teh čustev? Ali pa zavriskal? Kot sem letos v Čezsoči. Tek in maraton sta življenje. Maraton je življenje. In tek je kri.
Če na koncu še enkrat na hitro pogledam na svoj tek prek celotnega življenja, zagledam tiste drobne tekaške trenutke, ki sem jih doživela kot otrok v osnovni šoli. Kako zelo pomembni so učitelji in starši! Nisem omenila svoje mame, kako me je nevede spodbujala, naj tečem. »Pa pojdi za Savo in malo poteci, se boš lažje učila!«
Tek z možem in otroki, vztrajanje v teku tudi po tem, ko se je moj sotekač spremenil v spremljevalca na kolesu in v pravi »prototip tekaškega trenerja«, kakršne poznamo danes. Petnajst let teka vse leto z vsakoletno tortico, ki se ji reče Maraton. Ves ta čas se spreminjam sama, s tem moj tek, okolje in ves svet. Vendar vztrajam in tečem. Dobivam nove ideje in želje. Umikam se nekam gor v gozd, v samoto. Tam je mir. Izogibam se gneči na poti okoli Ljubljane, predvsem v končnicah tekaških dogodkov, kot sta Tek ob žici in Ljubljanski maraton.
Punca, ki je tudi Forrest Gump
Ni mi všeč gneča. Velike tekaške skupine. Naj kar bodo, saj me ne motijo. Luštni so! Občasno se jim rada pridružim, ampak res občasno. Ker to nisem jaz. Jaz neskončno raje tečem sama. V miru. Šla bi gor v gozd ali pa za Savo. In tekla dolgo, neskončno, kot Forrest Gump.
Ja. Nekoč sem imela enajst let. In nikoli nisem imela rožnate obleke z belimi pikami. Mogoče si jo bom nekoč kupila. Tečem pa. Tek ni ostal del mojih sanjarij. Tukaj je zdaj in ob meni, od nekdaj, del mene in mojega življenja. In hote ali nehote tudi del ljudi, ki jih imam najraje. Očitno smo si usojeni!
Članek objavljen v posebni prilogi Dela in Slovenskih novic : Maraton, 19. 10. 2017.
Pametnejši, izkušenejši in izobraženejši ter “šekajnejši” so napisali že na tone člankov, knjig, listkov in podlistkov. Tako, da tisti, ki se odpravljate na svoj prvi, drugi, tretji … ali katerikoli že maraton, veste. Vsaj lahko bi, če ste se vsaj malo pobrigali. Če ne praktično – vsaj teoretično.
Kako se lotiti teka
Kako pripraviti svojo tekaško taktiko. Kako… prvi kilometer, dan pred tekmo, teden prej, sekundo po startu. Od opreme, tempa, prehrane, prebave, obleke, treninga, maže, superg, ur, kap, rokavic, gelov in še vsega drugega. Kaj delati in kaj ne.
Večine vseh teh informacij naj bi se človek zapomnil ampak resnica je ravno obratna. Pozabimo. Malo panike in treme in… puf!
Ampak – ko gre zares, ko vrag vzame šalo, takrat se ozavestimo. Se spomnimo! Če imamo srečo, ko še ni prepozno.
Kaj bi s taktiko, če imam trike!
Letos nimam posebne taktike. Sem se pa domislila natančno dveh trikov. Za vsak slučaj: če bo kriza. Najverjetneje zaradi krčev. In prav tako verjetno zaradi izgube energije.
Krči zaradi pomanjkanja čokolade
Obstaja velika verjetnost, da se me lotijo. Trpim namreč za pomanjkanjem magnezija. Tega ne vem le zato, ker krče začutim ponoči in preko dneva! Ves čas trpim za strahovitim pomanjkanjem čokolade. Moje telo zahteva čokolado. Moj organizem ne zdrži dneva brez čokolade. V neki zelo tuji in zelo priznani reviji je bil objavljen članek prehranskega strokovnjaka, da lahko nekontrolirana želja po čokoladi in to predvsem – PAZI – črni čokoladi, pomeni, da dotičnemu osebku primanjkuje v telesu magnezija. Priznam, da mi je resnično odleglo, ko sem prebrala članek. Črna čokolada je meni najboljša! Torej nisem odvisnica – ampak pacient!
Čokolada je tudi moje zdravilo
Črna čokolada z rižem. Črna čokolada z lešniki. Velikim! Malce sem se razvadila. Sicer je črna čokolada brez polnila tudi dobra ampak opažam, da mi morda v telesu primanjkuje še kakšen drug element, ker telo zahteva črno čokolado s polnilom. Občasno si pomagam s sendvičem. Košček …ups, kos črne čokolade skupaj z navadno mlečno. Je tudi v redu. Mlečna čokolada ubije grenkobo in črna ubije sladkobo.
Medved na Golovcu?
Ob zadnjem dolgem teku sem ugotovila, da mi na letošnjem maratonu ne kaže dobro. Ob izgubljanju po Golovcu so me v polmraku zagrabili krči. Ker magnezijeve tabletke pridno jemljem je jasno kot beli dan. Premalo čokolade. Ob razmišljanju o črni čokoladi je tisti dan, ki to ni več bil, postajal dejansko vse bolj črn. In misel, da se medvedi sprehajajo po Rašici in Šmarni gori, ni bila prijetna. Zakaj jim Golovec ne bi bil všeč? Golovško gričevje je praktično en hud gozd. Temen. Črn. In prostran. Tistega v noč izginjajočem dnevu ga ni bilo konca. Golovca. Dneva pa. In še konec je bil dvakrat napačen. Prvič Bizovik namesto Rudnik.
To praktično pomeni, da se moraš obrniti in teči hitro nazaj proti vrhu in se usmeriti v pravo smer, ki pa to spet ni bila. In tako sem z grozo ugotovila, da sem pritekla na Orle namesto v Rudnik. In se naenkrat znašla na izgubljeni potki iz konca aprila 2014 po kateri naj bi takrat pritekle svoj trening Veseličke! Ja, če je človek dovolj vztrajen, vedno najde. Včasih takrat, ko ne išče. In večkrat bi bilo še takrat bolje, da ne bi. No, ampak sem vsaj vedela, da tečem spet v povsem napačno smer. V takih primerih je pametno, da se človek ustavi in prisluhne, če se kje kaj sliši. No, v tem primeru to ni bilo pametno, ker me je v meča desne noge grdo usekal krč. Uf! Pomislila sem, da sedaj res ni časa še za to. Kje me bodo pa našli, če še sama točno ne vem kje sem. Sicer sem imela s seboj mobitel ravno zaradi svojih izkušenj izgubljanja po Golovcu. Ampak kaj ti bo mobitel, če ne veš kje si? Poskusila sem narahlo steči, pa ni šlo. Skušala sem si raztegnili podplat tako, da sem z vso težo stala na iztegnjeni desni nogi. Malo je popustilo ampak ne za dolgo. Sem se že videla, kako bom prespala v gozdu. Če je pozimi nek gospod preživel celo noč z zlomljeno nogo brez da bi zmrznil ter ga požrl medved, bom tudi jaz, sem se tolažila. Skušala sem spet malo steči . Tokrat je šlo. Ampak počasi, previdno. Tekla sem narahlo, enakomerno, počasi naprej. Srečala sprehajalko, ki me je usmerila ven na asfalt in prijazno ponudila, da me zapelje. Malce naprej ima parkiran avto. Kje pa! Ne morem prešpricati enega izmed najpomembnejših treningov pred maratonom.
Krčotrik
Po asfaltni cesti dol proti Dolenjski cesti je šlo lažje. Ravna podlaga, krč je popuščal. Trening bo uspel. Le tekla bom drugje, kot sem prvotno načrtvala, sicer bom za vsaj deset kilometrov predolga.
No, to je ta trik! Če bodo krči, teci počasi enakomerno naprej. Samo naprej. Samo ne ustavi se. Premikaj se počasi naprej proti cilju, enkrat bom že prišla.
Trik “adijo Ljubljana”
Mislim, da kaj drugega ne bi smelo iti narobe. V primeru prevelikega popuščanja pri hitrosti zaradi izgube energije, se bom poslužila drugega trika. Nekateri boste pomislili, saj ni važen čas, lahko greš počasi do cilja. Se strinjam. Ampak jaz raje pridem prej. Si manj zmatran. Pa bolj fino se mi zdi. Vsaj pod štiri urice. No, samo toliko. Sem skromna. In tudi zato imam letos v rokavu ta dodaten trik. Ker me drugo leto na maratonu v Ljubljani ne bo! He, he! Mogoče bom tekla polovičko, ampak maraton pa ne! In tako bo še vsaj eno leto naprej. In mogoče potem še eno. Brez ljubljanske dvainštiridesetice. Ker jo bom odtekla drugje.
No, in tako si bom lahko prepevala, malce z nostalgijo, ravno tako kot na letošnjem koncertu Pankrtov: ” Adijo Ljubljana, adijo Kodeljevo, adijo prjatli, zdej čas je za slovo!” Tam, kjer bom tekla mimo “mojega” vrtca. Proti Kajuhovi gor!
Samo za tisti drugi del maratona, saj veste, za drugo polovico, potem, ko softiči odvijejo v svoj cilj. Bom med njimi drugo leto. Ali pa še to ne.
Sicer je pa to vse.
Malce razmišljam, da obudim svoj MP-3 za drugi krog. “Za tempo. Za fajn musko. Da bo bolj letel … do cilja.”
Zaključek
Naprej, enakomerno, brez popuščanja – za čokolado v roki naprej!
Adijo Ljubljana, vem, da mi bo težko, če me res drugo leto na maraton ne bo!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Do maratona nas loči še nekaj tednov. Čas, ko lahko naredimo več stvari narobe kot prav. In kaj je to?
Trening
Naj vas ne zagrabi panika! Ne spreminjajte tekaškega plana! Držite se svojega začrtanega tekaškega programa in ne nasedajte idejam, da ste storili kar ste in da za kaj več ni časa. Časa je še ravno prav, da stvari dodobra pokvarite ali pa izboljšate.
Ne izpuščajte treningov in ne pretiravajte z njimi. Lepo po pameti, prosim!
Superge
Ne tecite v pravkar kupljenih novih supergah! Nekje nenapisano pravilo velja, da je zadnji čas za nakup novih superg tri tedne pred dogodkom imenovanem maraton. Vendar to pravilo velja le pogojno! In sicer, da kupite superge, ki vam resnično pašejo na noge. Torej nek model, ki ga dobro poznate in na katerem proizvajalec ni nič spremenil. Praktično preizkušen, “star” copat. V nasprotnem primeru vas neprevidnost in neučakanost lahko staneta dirke. Zakaj?
Smiselno je namreč, da zadnji dolgi tek (cca 35 km) opravite najkasneje tri tedne pred maratonom. Priporočljivo je, da tečete v tekaški opremi od nogavic do kape ter v supergah, katere boste nosili tudi na dirki. Na tem treningu namreč preizkušate kompletno tekaško opremo vključno z morebitno “tekaško hrano” kot so razni geli, izotonične pijače in podobne “ične” zadeve.
V kolikor boste namreč po neumnosti staknili žulj se lahko celo poslovite od maratona. Seveda govorimo o žulju in ne o žuljčku.
Torej: superge za letošnji maraton bi morali kupiti že vsaj pred enim mesecem! Tecite v starih ali pa vsaj v starem modelu. Časa za ekspirementiranje pa res ni več.
Podplati
Tekač mora skrbeti za svoje tekaške podplate bolj kot kdorkoli drug. Zaradi obremenitve smo namreč bolj podvrženi raznim poškodbam kot so žulji, otiščanci in trda koža. Občasen obisk pedikerja je skorajda nujen, vendar pazite kdaj. Pomembno je kaj počnete s podplati v zadnjem mesecu pred maratonom. Obisk pedikerja v tem času ni najbolj genialna ideja.
Teža
Ne zredite se! Kontrolirajte svojo težo vsak dan.
Maratonci vemo, da je vsak dodaten kilogram telesne teže, ki jo nosimo na dirki vseh 42.195 metrov, na koncu težja od cele tone! Veliko lažje tečemo, če smo kakšen kilogram lažji kot težji. In če ne tečete samo zaradi tega, da maraton pretečete pač pa tudi zato, da ga pretečete dobro ali celo odlično, vam lahko zatrdim sledeče: vsak dodaten kilogram telesne teže pomeni vsaj pet minut slabši rezultat na celotni maratonski progi. In neskončno več vloženega truda na poti do cilja!
Bodite striktni pri prehrani in treningih! Le tako se boste izognili dodatnim kilogramov, ki se na nas tako hitro naložijo. Predvsem v tem času leta, ko se je ozračje malo ohladilo, zunaj dežuje nas pa nezadržno vleče v hladilnik in še kam drugam.
Tace proč!
Prehrana
Ne lotevajte se shujševalnih diet! Ne bodite površni pri prehranjevanju. Jejte zdravo in raznoliko. Potrebujete vse: od ogljikovih hidratov do maščob. Pa vendar ne vse po vrsti! Poskrbite za zdravo hrano. Sama se izogibam vsemu kar je belo, ker mi ne paše. Bel kruh, testenine in raznorazne slaščice me napihnejo in utrudijo. Neskončno več energije in dobrega počutja boste deležni po polnozrnatih in nepredelanih živilih. Čim manj soli in sladkorja. Meso pa naj bo kvalitetno in domače. Veliko zelenjave in sezonskega sadja. Sem ribe omenila? Preverite pri trgovcu, kdaj imajo dostavo in jih jejte vsaj enkrat tedensko – čim bolj sveže.
Hidracija
Telo ima spomin. Pijte dovolj vode in ne zamenjujte žeje za lakoto. Alkoholu pa se raje izognite saj veste, da alkohol dehidrira telo in na splošno zmanjša delovanje funkcij v telesu. Ne pretiravajte z praškastimi napitki. Jabolčni sok razredčen z vodo je zakon!
Spanec
Pojdite pravočasno v posteljo in poskrbite za miren in sproščujoč spanec. Branje in gledanje televizije pozno v noč naj počaka na čas po maratonu, če že.
In ne jejte prepozno zvečer. Sicer boste zamudili noč za dober spanec. Telo ima namreč preko noči preveč dela s prebavo, da bi se lahko temeljito spočilo.
Naša glava
Ne cincajte! Vizualizirajte svoj tek, prepričani bodite v svoje odločitve. Če ste dovolj trenirali boste zmogli. Če niste – potem pozabite na maraton. In prestavite svoj izziv v prihodnost. Na takrat, ko bo vaša glava to hotela. Saj veste: vse je v glavi. Vse- ali pa nič.
Krvodajalske akcije
Počakajte! Imejte radi svoje telo zato ga ne izčrpavajte po nepotrebnem. Čas za darovanje krvi bo mesec dni po maratonu. Nič prej!
Od starta do cilja
Torej: trening, zdrava prehrana, hidracija, preizkušena tekaška oprema, skrb za telo in počutje.
Ter užitek na treningih ali bolje – teku. Bolj kot maraton sam je pomembna pot do maratona. Srečno!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Naj me koklja brcne, če to ne bo moj maraton prihodnje leto!
Ne bom napisala klasičnega članka z uvodom in opisom prireditve, z nekaj zgodovine in statističnimi podatki.
Ne bom, ker je brez veze.
Dež celo noč. Prekrita z dvema zguljenima palerinama za 3 eure, ki sem ju kupila za hčeri pred kakšnimi desetimi leti sta tudi najboljša tekaška oprema zadnjih desetih let. Ščitita me pred dežjem in mrazom.
Vse se je dogajalo zelo hitro. To se zgodi, če prideš na start med zadnjimi, kar je pravzaprav v tako mokrem vremenu še najbolj pametno.
Ni bilo časa niti za ogrevanje. Ko bovški zvonček naznani start, si slečem zgornjo palerino, saj je dež skoraj ponehal. Iz previdnosti drugo pustim na sebi.
Stečemo!
Navijači nas bodrijo in mi tečemo čez vas Bovec. Navzdol. Tek je lahkoten, cesta se ves čas spušča skoraj 6 kilometrov mimo Boke vse do Srpenice. Temu primeren imam tudi tempo. Z vsakim kilometrom močneje dežuje ampak videti je, da prav nikogar dež niti malo ne moti.
Tečemo po cesti, ki je med letom polna motoristov ter prikoličarjev in kombijev naloženimi z rafti in kajaki. Tudi danes je videti kar nekaj “čolnarjev”. Le zakaj ne, voda je mokra pa naj bo v obliki kapelj ali pa reke.
Dobro poznam vse te kraje, najbolj iz perspektive kolesarja. Zato je teči tu, kjer je med sezono nemogoče, še toliko večji užitek. Zelenje vsepovsod, kaninsko pogorje, Polovnik na drugi strani, vendar vse to gorovje je bolj čutiti kot videti.
V vasi Srpenica se poslovimo od asfalta in stečemo preko vasi do Soče. Tek po poti tekače razvrsti v dolgo vrsto, tečemo praktično eden za drugim. Že davno sem se prenehala izogibati lužam, superge so že davno čisto premočene. Pazim le na teren, ker drsi. Zemlja je razmočena, previdni moramo biti.
Soča. Previdno tečemo, mestoma hodimo po potki do visečega mostu. Da, pod tem mostom je prijeten tolmun, kjer sva se poleti hladila. Bilo je tako vroče, da se ni bilo težko na hitro potopiti v vodo in potem poskušati znova in znova.
Danes bi bil to samomor.
Soča je namreč neprepoznavna. Ne znam si predstavljati kajakašev na takšni vodi. Soča je ogromna! Tako velike še nisem videla. In tudi ne v takšni belo zeleni barvi ne. Mogočna je. Magična. Pravljična! Grozeča? Mogoče na trenutke, ko nekje sredi mostu začutim, kako močno se zibljemo.
Tek preko mostu je namreč prepovedan. Redar ob mostu nas opozarja, naj ne tečemo. Pomislim, da se morda nekoč lahko zruši. Raje ne pomislim, kaj bi se zgodilo.
Pogledam okoli sebe, po strugi navzgor in navzdol. Noro!
“Uauu!” slišim sebe in ostale. Vzklikamo od navdušenja! Kakšna narava! Dež pa lije kot nor ampak nam je vseeno.
Sledi tek po planinski poti vse do vasice Log Čezsoški. Levo in desno od nas so hribi, tečemo ob strugi smaragdne divje Soče! Široka je, ogromna. Niti sledu soških belih kamenčkov.
Mestoma se malce razjasni, za nekaj trenutkov se razgrnejo meglice in oblaki ter postrežejo z dih jemajočim razgledom.
Prelepo je.
“Kakšna sreča, da sem lahko tu in tečem”, pomislim.
Malce pred vasico opazim, da je od moje palerine ostalo bore malo. Desni rokav in ovratnik, leva stran plapola za menoj kot zastava.
Zazdi se mi, da ne bo več dežja. Palerino zvijem v klopčič in jo zabrišem v smetnjak ob poti.
Spet smo na asfaltu, lažje je teči.
Navijači so čudoviti. Ko stečem mimo možakarja s slovensko zastavo pa se ponovno ulije.
Dežna kaplje padajo tako močno, da praktično ne vidiš nič pred seboj. Samo tla, ki se spremenijo v strugo potoka. Mestoma je voda preko gležnjev, ampak gremo naprej.
Moja preljuba kapa s šiltom je že zdavnaj kapitulirala. Šilt komajda še služi svojemu namenu. Voda je našla pot mimo šilta preko tkanine direktno v moje oči. Komaj gledam. Ampak sol, ki se je nabrala med tekom je že zdavnaj izginila. Obraz mi dež dobesedno centrifugira.
Težko gledam, trepalnice mi je skoraj obrnilo navznoter.
Spet imamo Sočo čisto blizu, ljudje iz rafta nam vzklikajo, mi jim mahamo nazaj. S kajaki verjetno po tej ogromni vodi ne bi šlo. Če bi, bi si bili že preveč podobni – le da imamo tekači danes noge v vodi vsaj toliko kot nekoč nekdo s katerim sva se pred leti skupaj vozila po Soči – glavo pod vodo.
Čakam, da pritečemo ven iz goščave na polje. Tam me čaka moj nesojeni Svinjak s 1653 mt nadmorske visine. S svojo tipično razpoznavno podobo je pravi zaščitni znak Čezsoče in Bovca.
Lije noro, lije tako močno, da med kapljami, ki tečejo v oči, nos in usta, komaj diham. Pijem vodo kar iz neba.
Svinjaka ni nikjer. Nemogoče ga je videti.
Pri cerkvi v Čezsoči smo deležni pravega orkestra, igrajo kot za stavo. Stare slovenske pesmi! Stojnice s hrano! Številni navijači! Občudujem jih, ne nam, njim je potrebno ploskati! Vztrajajo tam stoje, v mrazu in dežju.
V mrazu in dežju je veliko lažje teči kot stati. Garantirano.
Pri mostu pritečemo na razkrižje, kjer se ločijo polmaratonci in maratonci. Softiči stečemo v klanec proti Bovcu, za vse tiste, ki to niso, pa se začne še lepša polovica maratona.
Klanec je strm, vendar gre. Vztrajno tečem naprej, zavedajoč se, da me do cilja loči še dobra dva kilometra.
Dežuje, lije, grmi in bliska. Prava nevihta, pravi sodni dan.
Pritečem mimo dveh fantov, dekle v sredini ni videti dobro. Povprašam jih, če kaj potrebujejo. Da, sladkor, glukozo, karkoli.
Zadeva je resna. Nenadoma tek ni več pomemben.
V žepu najdem dve tabletki Enervita, celo pot se nisem spomnila nanju.
Tekačica je videti izmučena, poje tabletko. Ne morem verjeti, vendar ji prav nič ne pomaga.
“Ima kdo vodo?” Pri vsem tem dežju, nihče nima vode. Nihče nima mobitela.
Položimo jo na tla, ne more več stati, povsem je obnemogla. Gledam, kje je kakšen suh kos tekstila, nekdo ponudi vrečo, ki je služila kot palerina in jo pokrijem. Itak nič ne pomaga. Na lepem se zavem, da nimam pojma. Pa imam vsaj tri tečaje prve pomoči.
Držim jo za roko in sprašujem, če je kaj bolje in ona odšepeta: “Saj sem v redu, kar pojdite,” ampak ni. Sploh ni. Komaj govori. Leži tam na mrzlih tleh v vodi in … tek je postal čisto nepomemben. Brez veze! Pomislim, lahko bi bila moja hči, vsakdo od nas je lahko nekoč na njenem mestu …
Tekača, ki sta ji prva priskočila na pomoč, sta končno dobila mobitel. V vsem tem dežju je problem, ker tudi mobitel noče delati takoj.
Razmišljam, naj stečem navzdol ali navzgor, ampak, nekdo je že stekel, tekači, ki so tekli naprej bodo obvestili reševalce.
Končno, rešilec prihaja. Občutek imam, da bo v redu. Ob njej so znanke, pritekle so mimo.
Stečem naprej, gor v klanec, neverjetno lahko mi gre, polna sem adrenalina, rada bi bila čimprej na vrhu, bojim se, da morda ne bo rešilca, želim priteči do kakšnega redarja.
V tem zagledam avto, ki pelje navzdol. Maham mu, morda je njen znanec. Nato sledi še rešilec. “Vse bo v redu,” pomislim in tečem naprej, umirjeno, noben tek ni vreden poškodbe. In včasih si v svojem navdušenju nevede delamo škodo. Veliko. Sebi in svojemu zdravju. In zdravje je nad vsem.
Do cilja je slap vode, ki teče po meni, drugotnega pomena. Mislim na deklico, tam na asfaltu, v dežju. Sedaj je že v rešilcu, sedaj je v redu.
“Dejmo Mojca,” zaslišim in istočasno zagledam svoje navijače. Tečem skozi vodni slap v cilj.
V cilju srečam fantiča, ki jo pozna. Njeni znanki … vse je videti v redu.
Maraton je življenje. Včasih lepo, polno presenečenj in drugič tako predvidljivo, pa spet skrivnostno in že v naslednjem trenutku čisto sranje.
Dobesedno.
Nekdo leži, na tleh, nemočen.
Ostali pa tečemo mimo, kot da ni nič.
Lahko bi bilo tudi tako. Včasih smo ljudje tako egoistični! Čemu?
Dobim medaljo okoli vratu.
Jaz pa sem z mislimi še vedno tam dol, na asfaltu. Držim pesti za punco, da čimprej pride k sebi. In da se iz te izkušnje kaj nauči. In popolnoma jo razumem. Zgodi se, da se nevede izčrpaš do konca, ker vztrajaš, ker nočeš odnehati, ker postaneš birič sam sebi. In to ni prav. Zdrava pamet je prva. Zaradi zdravja. Vse ostalo pride kasneje…
Ja, bili so časi, ko sem se tudi jaz bala sama sebe. Pa sem pritisnila na bremzo.
Bovški maraton, v dežju in bliskih. Grmenju in divji, zeleni Soči.
Ljudje smo res čudni! Nikoli zadovoljni. Enkrat prevroče, drugič premraz in tretjič – premokro. Vreme je vedno pripraven izgovor – pa naj bo še tako odlično. Le malce domišljije potrebujemo. Resnica pa je ta, da je zunaj vedno tekaško vreme.
Problem je le naš – lenoritis. Baje je lenoba človeku podana v zibelko.
Dež. Dežuje. Misel na mokro obleko, kaplje, ki tečejo za vrat, vodo v supergah … človek bi ostal kar notri.
Tako sem praktično celo popoldne preživela v cincanju. Najprej je bilo potrebno skuhati kosilo. V resnici bi lahko odtekla svoj trening predno sem se lotila kuhe. Potem je sledilo kofetkanje in saj veste, s polnim želodcem resnično ne moreš teči.
Medtem zunaj skoraj popolnoma preneha deževati, idealen trenutek za skok v superge. Ampak, ne. Potrebno je pospraviti še malo po kuhinji, pa po predalih v dnevni sobi.
Ura pa teče naprej. In septembra je dan že občutno krajši. In ker teče ura, pričnejo teči še dežne kaplje.
“Pa ravno zdaj,” se sprenevedam, kot bi ne vedela že prej, da bo slej kot prej pričelo deževati. Pa saj rada tečem v dežju! “Ampak prijetneje je, če malce manj dežuje. Prijetneje je, da te dež ujame med tekom”, čemerno gledam ven in napenjam možgane, kako se izogniti teku in to tako, da bom vseeno tekla. Misija nemogoče!
Na pol oblečena v tekaško opremo hodim po stanovanju in godrnjam, kako dežuje. Mogoče bi dobila odpustek? “Joj, kako dežuje!” začnem pri hčerki, ki se odpravlja ven. “Ja, kaj je mami?” “Ne ljubi se mi iti tečt”, bolj potihoma izdavim. Kot da ne velja, če rečem bolj potiho. Želim si, da bi mi rekla, naj ostanem doma ter da prehudo dežuje, da se lahko prehladim, zbolim. “Saj ti ni treba iti, glej kako dežuje!” Sanjsko. In že se slišim: “Ah, bom kar šla!” Ampak majčkeno pa vseeno kolebam, da pa res ne bi šla. Ampak potem …
Poskusim z na moč žalostnimi očmi še pri mojemu, ki me začudeno pogleda: “Pa kaj ti je! Temno bo, kaj pa čakaš?” “Dežuje …ful dežuje … kaj pa …” skušam narediti tiste globoko žalostne oči, saj veste, tiste iz risanke. Napenjam oči, skušam jih potegniti nazaj v očesne jamice in potem spet ven, ampak ne gre. “Pa saj si že v hujšem tekla!” se čudi in me debelo gleda.
Saj vem.
Saj vem, da bom šla tečt. Itak. Moram. Ljubljanc se bliža. In Bovec čaka. In ne počutim se v redu, če ne tečem. Več kot dva dni presledka je preveč.
Iščem anorak. Kolesarski je že čisto porozen, vzamem navadnega, rdečega. Kupljen je bil pred četrt stoletja za v hribe. Material je čudno trd. Moram ga preizkusiti, če sploh še služi svojemu namenu.
Obvezna je še kapa s čim daljšim šiltom. Ta je malce mlajša. Moj mi jo je milostno odstopil, ker je dobil novo. In sploh ena izmed redkih kap, ki jih lahko poveznem na svojo debelo bučo.
“Itak bom vsa blatna,” razmišljam.
Da bom v stilu, si navesim še svoje najstarejše tekaške pajkice kupljene za namen najinega prvega maratona. Žolna šport. Ko tečeš ves čas lezejo navzdol, so pa fenomenalne, ker so od razkoraka do pasu vedno daljše. Raztegujejo se kot zvečilna guma. Razmišljam, da bom iz njih kmalu lahko naredila tekaški pajac. Potem, ko bom pas lahko potegnila do vratu, bom naredila samo še dve luknji za roke, okoli vratu pa zategnila vrvico. No, v resnici bodo letele v smeti. Mogoče. Malo sem pa tudi čustveno navezana na njih. Tiste luknje po kolenu me spominjajo na moje številne tekaške levje skoke. Ah, nekaj časa jih bom še kar imela. Mogoče si jih nekoč zavežem vrh glave in izrežem še dve dodatni luknji za oči. Tekaški pajac z obrazno masko. Zakaj ne?
Superge bodo pa kar nove. Naj se navadijo tudi na dež. Letošnji Bovškoti maraton bo najverjetneje postregel z dežjem. Prilika, da preizkusem čofotekaško opremo.
Nekaj vaj za ogrevanje sem naredila kar notri, tako da lahko takoj tečem. Pazim, da okoli hiše stečem počasi, ker sem si na tak način že poškodovala koleno. Naredila sem nenavaden gib, začutila bolečino, ki je sicer tekom teka popustila, vendar sem imela otečeno koleno kar nekaj dni.
Kapuco anoraka sem si poveznila čez kapo, precej dežuje. Ampak zrak je super. Ni premrzlo, ravno pravšnje vreme za tek.
Asfalt se blešči, v lužah se rišejo oblaki.
Globoko vdihnem in tečem. Super občutek, ko se srečaš sam s seboj, tam zunaj, v dežju. Ničesar ni, le kaplje. Na nebu, na tebi in po tleh. Ter tišina. Le zvok podrsavanja kapuce ob kapo in lase: “Szzzk, szzzak, szzzk, szzzak …” In topot nog ob asfalt:” Čofa, čof, čofa, čof …”…
Izpod šilta imam precej slab razgled. Kljub temu na polju opazem štiri nenavadne količke. Opazujem jih in razmišljam, čemu služijo. Takrat eden od količkov poleti in se spremeni v velikansko ptico. Čaplja.
Prvih nekaj kilometrov še pazim na luže. Na superge, da ne bodo prehitro mokre. Vendar je to misija nemogoče. Pa vendar je čofotek posebne vrste trening. Podobno kot tek po hribih, ko moraš paziti kam stopiš, v trenutku prilagoditi in sprejeti odločitev – kam in kako, da ne bo nesreče! Zlom, zvin, padec.
Pri čofoteku je pa podobno. Tek nikakor ni enakomeren, saj tempo prilagajaš tlem. Bodisi vzameš zalet, da preskočiš lužo, morda zmanjšaš hitrost, stečeš po prstih čez mokro travo. Ampak: kaj narediti, ko v tistem delčku tekaškega koraka – ko letiš – lebdiš nad tlemi – ugotoviš, da boš prekratek. Ugotoviš, da si se uštel. Luže ne bo mogoče preskočiti. Morda si to vedel že prej.
Če tečeš, tečeš. Ne moreš se ves čas ustavljati, ker ne boš nikamor prišel in poleg tega se boš podhladil in s tem prehladil.
Vrnimo se v zrak! Odriv in … letiš nad tlemi. Približuješ si vodni povržini luže. Problem je večji, če je luža blatna. Ne vidiš podlage. Morda je luža globja kot presojaš. Morda je polna kamnov, skal, karkoli je lahko pod vodno gladino.
Predlagam sledeče. Malce nad vodno površino poravnaj nagib stopala z vodno površino in v trenutku, ko je do vodne površine nekje od 10 – 5 cm, močno plosko čofneš v lužo. In kaj se zgodi?
Sila udarca odmakne vodo od superge in če luža ni pregloboka in vi dovolj hitri ter vaš pritisk stopala ob tla dovolj močan, bodo superge praktično ostale suhe. Če boste to počeli počasi, ne bo nič. Vaše superge bodo čisto navadna goba. Če boste na tak način tekli dovolj hitro – bodo superge veliko manj prepojene z vodo kot sicer.
In v primeru, da se je v vodi skrival neraven predmet? Na ta način, torej s ploskim udarcem noge ob tla, boste gotovo bolj stabilni kot če bi doskočili na prste ali kakor koli drugače.
Ob primerih, ko preskakujete razne ovire, se izogibate raznim predmetom na svoji tekaški poti, bodite pazljivi na pozicijo svojih sklepov. Gležnji, kolena. Če boste namreč doskočili postrani se kaj hitro zgodi poškodba.
Pa vesel čofotek! Vreme je pravo. Nikar ne prenehajte teči. Saj veste: začetek je vedno najtežji. Torej: nadaljujte!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Iščete informacije o teku? Tekaške nasvete? Danes to res ni problem. Ata Google ve praktično vse. Pa je vse to res in verodostojno?
Teorija in praksa sta mnogokrat dva povsem različna pojma. Zato sama verjamem predvsem tistim informacijam, ki nastajajo na podlagi izkušenj. Lastnih izkušenj. Tuje – pa so nam lahko v pomoč.
Na spodnjih povezavah boste našli nekaj tekaških nasvetov in dogodivščin, katere vam bodo prišli še kako prav ob vaših tekaških dneh.
Otoček, ki ponuja marsikaj. Le dovolj dolge ultramaratonske proge ne. Pa vendar – v krogu lahko tečemo prav povsod. Še na domačem dvorišču! Psiho-trening.
V današnjih dneh je precej lahko priti do tekaškega plana. Enostavno vam ga sestavi tekaški trener – navadno proti plačilu. Na vas pa je, da ga realizirate! Pri tem vam še tako debela denarnica ne more pomagati.
Slej kot prej se boste srečali z ne preveč prijetnimi spremljevalci tekačev. Iz prispevka se lahko marsičesa naučite. Morda boste celo ugotovili na kakšen način vaših nožnih prstov nikoli ne bo “krasil” g. Črni Noht.
Maraton je tako dolga razdalja, da v poletnih mesecih ni priporočljivo povsem opustiti trening. Izkoristite dopust in si pripravite izvedljiv tekaški program.
Gotovo najpomembnejša kategorija tekaškega programa za maraton. Karkoli se nam zgodi – vse to se lahko zgodi tudi na tekmi. Težji kot je trening – lažje bomo odtekli tekmo. Daljši kot je trening – več stvari se nam zgodi.
Tekaška prireditev z odličnim vzdušjem in ob pravem terminu za preizkus tekaške pripravljenosti pred bližajočim se Ljubljanskim maratonom konec oktobra vsakega leta.
Moj 13. maraton po vrsti se je zgodil 30.10.2016. In moj 1. Ljubljanski maraton v enem krogu. Poročilo zajema že predvečer maratona, prihod, start in Rock and Roll!
Le kaj naj bi počel tekač na dopustu, če je vendar na dopustu? Naj bi tekel? Potem to ne bo dopust. Ali pač. Če si tekač rekreativec. Mi namreč tečemo zato, da se spočijemo. Torej brez teka na dopustu ne gre.
Foto: osebni arhiv
Večina nas gre za glavni letni dopust na morje. Nekam na obalo. Ni lepšega, kot lep tek v hladnem jutru in nato zamahi v ravno prav hladno morje. Nebeško. Tak dan je za tekače že skoraj popoln. Brez tekaškega uvoda je to veliko težje. Dan nekako ni pravi, dokler se to ne zgodi. Tek.
Zamudiš jutranji tek in potem nekako slabe vesti čakaš večer, da se malce shladi.
In nikoli ni rečeno, da se spet ne bo kaj zgodilo, ko ne boš imel možnosti odteči svojo dozo. In tako ostaneš brez svojega “obroka” teka. In v to besedico se vrine črka Č in postaneš teČka.
In potem padeš notri. V luknjo brez teka. In ta je vedno globlja. Vsako leto se borim, da zmagam na dopustu. Tek pred lenobo.
Prvi teden dopusta
Na dobro vidnem mestu imam list s tekaškim planom. S seboj ga nimam zato, da se ga bom čisto držala. Bolj tako – orientacijsko in za boljši občutek. Tečem redno, skoraj vsak dan. Spoznavam novi kraj, zanimivosti, plaže kar pride še kako prav za kasneje. Preštejem število trgovin, pošt, lekarn. Ob vsakem teku dobivam nove ideje kam teči naslednji dan. Trudim teči raznoliko, kakšen dan malce hitreje predvsem tam, kjer je to možno.
Dan 1
Zjutraj vstanem brez problema, iščem superge, uro. Stvari še niso na svojim mestih, preveč ropotam. Končno sem zunaj. In spet nazaj notri. Pijem vodo. Spet zunaj. Odtečem svoj prvi raziskovalni tek na novem terenu. Navadno pozabim na ogrevanje. V počasnem tempu prodajam zijala in se čudim ter skušam zapomniti od kje sem pritekla, da se bom znala vrniti. Istočasno iščem primerno plavalno mesto blizu doma, da bom lahko odpešačila mokra gor. Na kofe!
Dan 2
Vstanem, se opremim, spijem vodo in kmalu sem zunaj. Malce ogrevanja in zadovoljno stečem. Skušam malce hitreje, vse mi je že bolj poznano, zato tečem bolj sproščeno in navadno malce hitreje. Po teku zadovoljno zaplavam in že grem gor na kavo.
Dan 3
Noč tako hitro mine, lepo sem se navadila spati. Paše! Še malo mižim. In zaspim. Ok. Dan za počitek. Mogoče bom šla zvečer.
Dan 4
Iz tistega mogoče ni bilo nič. Vstanem malo jezno. Tečem. Malo dlje. Gor. V vas nad morjem. Vroče je. Vstajati bom morala prej. Razgled iz vrha vasice je nor! Lepo! Zadovoljno pritečem nazaj. Vroče! Vržem superge iz nog in že plavam. UF! Super je bilo!
Dan 5
Dan za počitek. Ne morem vsak dan. Imam pravico do spanja!!!
Dan 6
Strop nad glavo je krvav! Ponoči smo bili krvavi boj s komarji! Od utrujenosti spim do … ne povem.
Dan 7
… je gospodov dan.
Drugi teden na dopustu
Počutim se že čisto domače, razdalje so mi poznane. Če želim 5 km tek tečem v levo, če želim 10 pa desno. Nato lahko seveda tudi kombiniram. Navdušena, da imam na poti tudi zastonj pitno vodo sanjarim o dolgem teku.
Dan 8
… je bog ustvaril ROCK! Ja. Morala bi vstati in iti teči. Že tri dni nisem tekla. Ne smem imeti toliko presledka! Samo malo zamižim. Zavezujem si superge in tečem… ko se zbudim in vidim, da se mi je samo sanjalo. Mmmmmm….. zajtrk me čaka!
Dan 9
Ugotavljam, da bi bilo bolje, če bi nama sonce svetilo skozi okno direktno v glavo. Sem mislila, da je ura šele sedem in ne devet! Čisto prevroče za tek! Lahko bi me zbudil!
Nisem jaz kriva. Tečna. Tečna tudi popoldan. Zvečer me podi v superge – ampak nočem!
Dan 10
Slaba vest in pravi sram pred mojim mi pomaga v superge. Tečem kot lenivec. Seveda zavijem na levo. Komaj se premikam. Najraje bi hodila. Včasih priteče kakšen tekač, to pomaga. Skušam se vsaj delati, da tečem. Potem nekako gre… komaj zdržim. Usranih pet kilometrov. Voda se mi zdi mrzla, čeprav jih ima skoraj 30! Zaplavam tri zamahe. In grem gor. Kot potolčeni kramoh.
Dan 11
Vstanem in grem tečt brez razmišljanja, da lahko ne bi šla, ker sem šla že včeraj. Pomaga. Super mi gre. Odločim se za novo smer, desno in naravnost gor, katero obžalujem. Kmalu moram shoditi v tako strm breg, da je še hoja naporna. Ampak moram gor, na vrh! Mogoče je na drugi strani kaj videti! In je! Neprehodno grmovje. Misija iskanja nove sanjske plaže ni uspela. Bova ostala na stari. Ampak kilometrčkov je bilo malček več.
Dan 12
Mislim, da sva spala kakšni dve uri in to proti jutru. Vročina! Ubijalska vročina. Teči ne moreš, če nisi naspan!
Dan 13
Vročina ne popušča, nič ne pomaga. Poleg tega so v bližini neki razgrajači. Požrta od komarjev jih v temi pobijava in upava, da bova kaj spala.
Dan 14
Vstanem in se oblečem v tekaške hlače. Obsedim ob obuvanju superg, se slečem in grem nazaj spat. Pa kaj!
Tretji teden dopusta
Čisto sem notri. Premiki ne smejo biti prehitri, sicer ti je še bolj vroče. Točno vem, kje je najboljša senca. Ob kateri uri zapustiti plažo. Do kdaj je še znosno teči. Če. Sploh … Lenoba leze vame.
Dan 15
Rada bi odtekla en res dolg tek tukaj na morju. To je bila misel v postelji.
Dan 16
Z nadčloveškimi napori vstanem in se odšlepam ven tečt. Ko začnem teči se sprašujem kaj mi je! Če tečeš vendar pihlja okrog glave. Bolje je, kot če sediš in se ne premikaš. Ko se ustavim, me zalije pot. Še v morju se ne morem prenehati potiti. Purpurno rdeča v obraz sem skoraj cel dan. Ampak je pasalo. Teči.
Dan 17
Tako pregreto je vse, da dobim prepoved! Danes ne smem teči! Sem kar zadovoljna.
Dan 18
Pogrešam gozd. Zjutraj. Ko pridem domov …
Dan 19
Mogoče bom tekla zvečer. Ampak zvečer je že tako pregreto, da je to misija nemogoče. Poleg tega – mar bomo samo tekli? Imam se na sumu, da iščem izgovore.
Dan 20
Vstanem kot bi me katapultirali! Zadnji dan! Jaz pa moram, moram še enkrat odteči gor v tisto vasico s pravljičnim razgledom. Tečem in uživam. Malce bolj na plitko diham, ko tečem mimo kozje farme. Ampak zgoraj je tako lepo! Diši! In plava se super! Voda je “nadodlična”!
Dan 21
Potem, ko zapuščava najin počitniški kraj se vedno spomnim še na kakšno tekaško varianto. Mogoče pa še kdaj prideva. Bom pa takrat. Sicer je pa povsod lepo teči.
Zaključek
Na koncu naj dodam, da je tri tedne dopusta na morju absolutno preveč! Vsak teden si bolj len in bolj mediterantsko začinjen. Počasi … s čim manj gibanja 😉 !
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Kolesa, čelade, kolesarski čevlji, rokavice, nogavice, anorak, dva para kolesarskih hlač in majic. Mini nahrbnik. Lučka. Bidon. In potem glavno: tekaške superge, nogavičke, vsaj dvojne tekaške hlače in nekaj majic. Šild. In obvezno: pohodni čevlji, večji nahrbtnik, pohodne nogavice, ki so malo debelejše in pohodne palice. Kratke hlače, dodatne majčke. Kapa. Sončna očala. Tista bolj šrot. Imam jih za “kao športne”. Tiste prave športne sem izgubila ali založila že vsaj dvakrat zato sem se kaznovala tako, da si ne kupim več nobenih novih. Ker za izgubljanje so dobre vsake. Pardon! Dobre so tiste slabše. Trenutno imam tiste, ki sem jih dobila od hčerk. Ker so čudne barve. Pa sta jih sicer po robovih malo pobarvali na sivo tako, da so sedaj res čudne. Ali pa ravno obratno. Posebne!
Kopalke, plavalna očalca in plavutke.
Pa obvezno Garminček. Pa njegov HR. Konc. Pika.
To je vse od športa.
Adijo pamet.
No, sedaj pa inventura uporabljenosti teh pritiklin.
Letos je praktično vsa kolesarska oprema ostala nerabljena. Razen koles! Brez koles nikamor! Rabila sva jih za vozarjenje ob obali, gor in dol. Za iskanje samotnih plaž, skoka do trgovine.
Energije za konkreten kolesarski podvig, žal, letos nisva zmogla ali premogla. Pride kakšno leto takšno. Upravičeno. A človek si kar ne prizna, da ne bo šlo, misleč – mogoče pa bo. No, se je pa vsaj oprema nekako napojila morskega zraka.
Tekaška oprema je bila izrabljena v celoti. Zaradi nesrečne nastanitve, katere nikoli več ne bova ponovila, sem imela dejansko skoraj premalo kosov. Ampak me je rešila nekakšna čudna “utrujenost”, ki se ji reče lenoba. V drugem tednu. Lenoba je bila celo malce opravičena, saj je bilo spanje, resnično, otežkočeno. Zelo!
Tako sem v večini juter le odprla oči: “O, kako bi šla rada tečt,” in se obrnila na drugo stran ter zaspala kot dojenček. Ampak, saj veste! Potem dan kar ni to, kar bi moral biti. In odhod domov je bil tudi zaradi tega nekoliko lažje. Domača postelja. Spanec. Občutek naspanosti. Tek! Ja. Brez dobrega spanca tudi tek ni to, kar naj bi bil.
In potem: pohodni čevlji. Gojzdarji! Čisto majčkeno, čisto malo je manjkalo, pa bi ostali nerabljeni.
Pred nosom se nama je namreč bočil vrh. “Tja gor greva!” sem si vsakič rekla, ko sem ga pogledala. Pa je nekako naneslo letos, da nisva šla gor na vrh, vrh pa tudi ni hotel priti dol k nama. Ampak – evo! Alternativa. Izlet z avtom se je končal tako, da je bil dostop na razgledno točko veliko varnejši v gojzdarjih kot v opankah. Pa sva jih prezračila !!!
Kopalkam pa sva dala vetra! Če se je le dalo, jih nisva imela. Zahvaljujoč kolesom namreč vedno najdeva svojo skrito čarobno malo intimno plažo. Čudovit občutek svobode, ko zaplavaš osvobojeno v morje! Kaj pa ostala plavalna oprema? Očala so bila uporabljena – zelo! Plavutke pa le enkrat. Ravno toliko, da so bile upravičene do tega, da so šle v prtljago.
Naj tule napišem še zaključek. Od vse silne športne opreme bi letos zadostovala kolesa, superge, tekaške hlače in majice z nogavičkami, gojzdarji, plavalna očala in plavutke. Gojzdarji in plavutke pogojno.
Hm. Saj sploh ni tako malo!
Bom vseeno popravila seznam za prihodnjič. Da ne vlačiva krame naokoli. In tako prihraniva čas, živce, prašek, prostor v avtomobilu, energijo v telesu, obrabo kovčkov ipd. Bova eko in bio hkrati. Zelena. Osveščena. In ozaveščena. Kar hočete.
Kakšno leto pač pride tako.
Malo drugačno. Ampak vseeno fajn. In lepo! Vedno je lepo v pravi družbi.
Ampak kaj, ko sploh ne veste, kje se je vse to silno športanje dogajalo! Pa naj vam bodo slike v pomoč. Grem stavit, da boste uganili!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
“Ja, to bo pa težko,” je razumevajoče potrdila sogovornica. “Radenci so vroči. Težko boš tekla v kožuhu!”
“Pa ne!” se ne morem prenehati smejati.
Ampak misel je zabavna, kar vidim tempo tekače našemljene v zajce. Kožuščki, repki, ušeska, zobki! Jaz bi imela rada tak puhast in mehak kožušček. Pod vratom in v ušeskih bi bil rahlo rožnat. In imela bi veeeeeliiiiike bele zobke! Luštkano bi mi štrleli izpod rožnatega smrčka s štrlečimi dolgimi brčicami, ven, čez spodnjo ustnico. In imela bi bel luštkan repek in bele tačke, ki bi izgledale kot bele tekaške nogavičke. I!!! Kako lepo!!!!
“Ne bom tak zajec v kostumu kot maskota! Jaz bom pravi zajec!”
Prazen pogled sogovornice.
“Pravi zajec – mislim, tempo tekač! A veš! To so tisti, ki tečejo z baloni. Na njih je napisan predviden čas! A veš?”
Ob novici, da bom ravno jaz zajec na Maratonu treh src v Radencih, me je kar odneslo v superge! Od same sreče in navdušenja! Trenirat, trenirat, tempo teki, tempo teki. Takoj sem popravila tekaški plan in preskočila na hitri del. Življenje je lepo in predvsem polnejše, če imaš pred seboj cilje! Izzive! Vedno znova si jih moramo postavljati. In pred menoj je bil nov izziv: TEMPO TEKAČ. KAKŠNA ČAST! IN ODGOVORNOST!
Tečem, treniram, telovadim in se raztezam. Tako zelo sem resna, da se ne pritaknem čokolade, ki je doma, v omari. Črna. Gorenjka!
Potem pa na lepem: sprememba vremena! Puf !!! Nova novica: Mogoče pa ne bom!
Prav počasi si obujem superge, si jih zavežem in se s prav počasnim, resnično počasnim korakom odpravim ven. Razmišljujoč, da je pa res škoda, ker sem se tako veselila! In kako otročja sem! In nadalje, kako odlična izkušnja bi to lahko bila. Še nikoli nisem bila zajec. Mogoče sploh nikoli ne bom.
Ko sem tisti dan opravila s treningom po polžje sem se že zmenila sama s seboj.
“Vsaka stvar je za kaj dobra!”
Itak! Že mora tako biti! Sicer sem pa prepočasna. Kako naj držim 21 km tempo 5 minut/km, če sem tekla Wingse prepočasi. Morala bi odteči vsaj dva kilometra več. Čisto prav bo tako. Tudi te zadnje treninge sem le s težavo opravila v zadovoljujoči hitrosti. Potolažila sem se še s svojo alergijsko astmo, cvetenjem, žugajočim kazalcem pulmologinje in prešpricanih vdihov Fosterja. Da ne govorim o dveh grozljivih nastopih na Radencih. Polmaraton, ki se je končal na Ventolinu in maratonu, kjer sem izgubila dušo na WC-ju in se le še s pomočjo trme prišlepala v cilj. U.F.!
Tekaški plan sem popravila spet nazaj. Na veliki finale v oktobru. In pojedla čokolado. Celo. Do bridkega konca.
In življenje je teklo dalje po ustaljenih tirih in jaz po tekaških poteh do naslednjega obiska gmaila!
“Izbrani ste tisti, ki ste odebeljeni in povečani!” je pisal Urban. Pogledam malo nižje in zagledam:
1:45
MOJCA VESEL
Odebeljena Mojca, tako in drugače!
Hura, ful vesela, noro! Nazaj popravim tekaški plan, odtečem trening, čokolade pa itak ni več. Vesela, vesela! Moj me miri in trezni: “To je odgovornost! Sedaj pa le glej, kako boš tekla! Ne prehitro, ne prepočasi!”
“Ampak jaz pa itak tečem včasih hitr in včasih počas,” razmišljam. Tokrat bom pa morala teči enakomerno. Potrudila se bom. Da ne naredim drugim in sebi sramote.
Ponoči sanjam o zajcih. Tistih – pravih!
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Poznate občutek, ko nekako nimaš neke prave energije, veselja, zanosa do teka, dela, življenja? Vsakdo se kdaj v življenju sreča s tem. So obdobja, ko je to pogosteje in so obdobja, ko tega enostavno ni. Ko je FAJN! Dogaja se sto in sto stvari, pred seboj vidiš polno izzivov, ciljev!
Pa ne bom o ničemer drugem kot samo o teku. To, da je tek pravzaprav nekakšen sinonim odnosa do življenja, pa nas večina tako že ve.
Življenje je zanimivo. Otroštvo, ko se še niti ne zavedaš tega velikega darila. Mladostna leta, zgodnja leta odraslosti, ko je še vse pred teboj. Ko se ti zdi, da je ves svet tvoj. In to resnično ni samo občutek. To je res! Ves svet je tvoj na nek način! Ves čas!
V tekaški preslikavi je to obdobje, ko pričneš na polno uživati v teku. Morda se preizkušaš na tekmah, napreduješ v hitrosti, preizkušaš se v novih razdaljah.
Potem pa pridejo zrela leta ali leta, ko si praktično že marsikaj izkusil. Izzivov nekako zmanjkuje. Pretekel si maraton, triatlon, postavil željene rekorde, tekel sam, tekel v družbi. Doma in v tujini. Bosonog in obut v superge. Kaj še? Morda si zmagoval, doma imaš polno pokalov, medalj, priznanj. Sčasoma se ti ne zdijo nič več posebnega. Pač. Še eno priznanje.
Človek na tak način, kot pišem zgoraj, lahko postane tekaško apatičen. Pade v tekaški spanec. Marsikomu se kaj takega zgodi. In to je hudo. Celo zelo hudo. Duša postane nekako žalostna in telo vedno bolj utrujeno. In na lepem se zavemo, da se … staramo.
In to ugotovimo z neko žalostjo. Zakaj le? Seveda, da se staramo. Starati se začne novorojenček. Že naslednjo uro po rojstvu je starejši in se stara in stara …in staramo se vse do smrti. Torej, kaj je tu groznega?
Grozno ni pravzaprav nič, žalostno in predvsem škoda pa je, da se na vsem lepem ne znamo več veseliti življenja. Izzivov. Sprememb. Presenečenj. To je tisti pravi žmoht v življenju. Prav tako kot rutina s katero se moramo naučiti opraviti na tak način, da nam bo v izziv.
V neskončen kup papirja pred seboj sem se vedno zagnala kot v pripomoček za moj psihološki trening na maraton. Vztrajno – do konca. Tudi tega kupa bo zmanjkalo prav tako, kot zmanjka vsakega kilometra.
Vse to je življenje!
Če se v tem trenutku smilite samim sebi in ne veste kaj s seboj … vzemite list papirja in to napišite nanj in si kasneje to na glas preberite. In si priznajte: je res tako grozno? Ali smo morda samo smešni, otročji?
Morda bo tisto, kar boste napisalo res slišati težko. Hudo. Problem, resničen problem. Tokrat si napišite, kaj je najhujša verzija tega problema. In zavedajte se, da se za stvari, ki se še niso zgodile ni vredno sekirati, ker se morda nikoli ne bodo.
Kadar se boste spet tako počutili samo vstanite in pojdite ven. Ni važno kam. Lahko tudi samo odnesete smeti in potem naredite en krog po cesti, med hišami, kamorkoli.
Dihajte in poglejte okoli sebe.
Mar ni vse skupaj čudež? Vse tole okoli nas? In mi sami? Ko takole stojimo pod tem širnim nebom in gledamo gor, ven iz sebe, skozi svoje oči, morda čutimo na obrazu kaplje, veter, sonce, morda nam je padlo kaj v oči?
Če še ne pomaga, zamižite in prisluhnite svojim čutilom. Mar ni lepo?
Kup problemov, skrbi, tesnoba, strah.
Vem. Hudo je včasih. Težko. Krivično. Ampak vseeno. Živi smo in vse kar imamo je samo to naše edino življenje. Za enkrat. Živimo ga pošteno do sebe in drugih.
In v supergah nam bo šlo tudi življenje boljše od nog.
Foto: Pixabay – Tek in življenje
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Pravijo, da so edine stalnice v današnjem, modernem času – spremembe. Zato je najbolje, da nas le teh ni strah! In da smo pripravljeni nanje, da znamo odreagirati in si morda že tudi v naprej pripraviti rezervne scenarije.
Tudi jaz sem naredila tako. Če sem naredila pametno, bomo pa še videli.
In o čem govorim?
O planiranju. O tekaškem planiranju. O planiranju udeležb na tekaških prireditvah. Kje. Kdaj. Kolikokrat.
Imela sem čudovit, ekonomičen, skromen plan za leto 2017:
VARIANTA:
Wings for life – cca 25 km
Ljubljanski maraton – 42 km
Wingsi bi bili vrhunec tekaške sezone v prvem delu in Ljubljanc v drugem delu tekaškega leta. Dopuščala sem možnost teka trojk na 29 km Ob žici ampak le, če bi imela svojo tekaško ekipo. Veseličke.
Prijetnega popoldneva nekje na gorenjskem se je zgodila prva sprememba. “Boš tekla na Istrskem?” Pa sem se skoraj še tisti moment premislila in si rekla, zakaj pa ne? Istrski maraton mi je všeč. Sploh, ker ga še nisem odtekla. Lahko bi šla vsaj na 21 km, treniram pa za 42 in se potem odločim tik pred zdajci.
In nastal je popravek.
2. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km
Wings for life – cca 25 km
Ljubljanski maraton – 42 km
A glej ga šmenta. Ne dolgo za tem se je zgodilo. Spet nekje na gorenjskem. Dobro bi bilo imeti eno fino žensko trojko za dolgo razdaljo na Teku ob žici. In evo, MUS. In kar je mus – je mus. Čudovito krasno ime s čudovitimi sotekačicami. Sploh me ni bilo potrebno veliko prepričevati: takoj sem bila ZA! In že je bil tu popravek 2. variante:
3. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km
Tek trojk – 29 km
Wings for life – cca 25 km
Ljubljanski maraton – 42 km
9. aprila 2017 realiziram 1. točko. V krajši razdalji. Sledi miren in zadovoljen teden, približujejo se prvomajski prazniki, ko kot strela iz jasnega udari prebujenje in streznitev. Kako bom v dveh zaporednih dneh lahko odtekla dve tekmi: Tek trojk v soboto in Wings for Life v nedeljo? Travmatično. Rahlo panično. Pa sem našla rešitev. Trojke počasi in Wingsi maksimalno. Ta kombinacija tekem mi je sicer dala veliko misliti ampak na koncu mi je postalo ravno to všeč. Izziv. Pravi izziv.
V življenju pa se človek prej ali slej nauči, da se ni vredno sekirati in komplicirati v naprej za stvari, ki se sploh še niso zgodile. Kajti nihče ne more vedeti, če se sploh bodo kdaj.
In res se niso.
Prvomajski prazniki so stvari obrnili na glavo.
Na lepem spoznam, da me v času Teka trojk in Wingsov po vsej verjetnosti ne bo v Sloveniji! In to je bilo dejstvo. Spremembe – ne pridejo v poštev.
Pred očmi se mi je zarisala spet nova varianta tekem 2017 ali bolje Mojčin pušeljc 2017, kot temu rečem sama.
4. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km: realizirano
Ljubljanski maraton – 42 km
Ojej! Žalostno in puščobno. Ugotavljam, da ne bo pravega vrhunca v prvem delu tekaškega leta. Iščem rešitve ampak Teka trojk ne morem rešiti.
Žalostno kapituliram in se predam. Tekaška ženska trojka MUS se spremeni v mešano trojko BUS. Tudi BUS je super, ime je optimistično. Če ne gre peš, greš na BUS. Pa jim ni bilo treba. Uspešno so opravili svoj nastop. ČESTITKE!
Sama žalobno brskam po internetu, gledam razpise, Radenci so že konec prijav, poleg tega me draga startnina ne zanima. Uf! Radenci! Tam sem pretekla svoj najtežji in najpočasnejši maraton. Posebna zgodba. Spet. In svoj dolgo časa najhitrejši polmaraton. Tudi ta je bil poseben in si zasluži svoj zapis. V Radencih tečem zelo dobro ali pa zelo slabo. Izziv!
Iščem dalje, polmaratoni v juniju…. konec maja…. opazim Urbanovo obvestilo, da išče zajce oz. tempo tekače za Radence. Javim se! Kolebam – 2 uri ali 1:45? Napišem 1.45 – zadeva mora imeti v sebi nek izziv! Sicer pa letos pridno jemljem tablete za astmo in jem tudi tiste za alergijo. Torej bi moralo iti na polno. Oddam torej prijavo in se pofočkam za 1.45 polmaratonskega zajca in … pozabim. Za nekaj dni.
Prazniki pa letijo mimo in že je tu sobota, ko lahko pošljem SMS čestitko trojki BUS. Istočasno pade odločitev, da bom doma dan prej, kot sva predvidevala sprva. In pred očmi zagledam spet spremembo mojega pušeljčka!
4. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km – realiziran
Wings for life – cca 25 km
Ljubljanski maraton – 42 km
Dejansko že naslednji dan stojim na startu in tečem za tiste, ki ne morejo! Nora tekma! Z vsem, celo točo in solidno razdaljo. 21 km. Potem so me ujeli.
Tistega dne sem imela za seboj prijeten in sproščujoč tek. Zvečer sem preverila svojo elektronsko pošto in zagledala Urbanovo obvestilo. Zajec sem!
Noro! Mene je izbral! Kar norela sem, sem ter tja, imela ponovno noro veliko volje za trening. Takoj si spišem popravek tekaškega plana, rabim hitrost! Na Wingsih sem bila prepočasna. Tečem tempo teke, intervale. Uf! Kakšna motivacija! In spet imam novo varianto!
5. VARIANTA:
Istrski maraton – 21 /42 km – realizirano
Wings for life – cca 21 km – realizirano
Maraton Treh src – 21 km – ZAJEC
Ljubljanski maraton – 42 km
Danes smo 17.5.2017 in zadnja veljavna varianta je peta po vrsti. Bo tudi zadnja? Čisto potihoma razmišljam o Bovcu in Lozani. Da grem ponovno na obisk tja kamor me vleče srce – saj je tam eden od mojih srčkov. Letos ali prihodnje leto. No, to je pa okvirno planiranje.
Krasne so te tekaške tekme. Nekatere so dobile tudi svojo pisno obliko. Letošnji Wings for life – žal še ne.
Gotovo pa bo zajčja zgodba nekaj posebnega. Še nikoli nisem bila zajec. Tempo tekač le sama s seboj ali v izmenjavi na 1600 mt izmenjavah. Leta nazaj.Vedno sem bežala pred zajci ali jih lovila. No, tokrat bom lahko bežala le pred samo seboj. In se lovila. V sebi. Bom zmogla? Bom zmogla letos? Trenutno molim za dež. Kot indijanci. In ni vprašanja. Zmogla bom. Ker moram.
Parkiram. Naporen dan… vsi so znoreli. Pozdravi me razmetano stanovanje. Takoj moram ven! Dokler je še svetlo. Skoraj planem čez vrata! Stene bi me skoraj zadušile. Prav na hitro se ogrejem, tako – čisto iz navade in stečem. Končno svobodna.
Tek je beg. Pobeg k sebi. Vase.
Tečem. Vdih, izdih… ena noga, druga noga. Zrak… vetrc. Globlje zadiham … po pomladi že diši. In ko stečem čez polje preskakujoč blatne luže si moram pravzaprav priznati, da smrdi. Pač. Vonj pravkar pognojene njive. Tako konkreten, da se mi kar zasolzijo oči.
Skušam dihati čim bolj plitko. Problem pravzaprav ni v smradu… vonj je tako rezek in oster, da se dejansko ustrašim, da bom imela težave z dihanjem. Amonijak. Včasih so ga izdelovali iz kameljega dreka. Lepše: iztrebkov. Kje je moja »pumpca«?
Sčasoma smrad nekako izzveni, izgine in tek postane prava uživancija. Ptički že pojejo, prav tekmujejo med seboj kdo bo glasnejši, narava se prebuja … Kot naš Capl, kadar uporabljam stepalec – mikser, da ne bo pomote.
Že dolgo časa nisem šla na tek, kar tako. Za dušo.
Kakšna neumnost! Za dušo vedno tečem! Z leti sem postala samo malce bolj resna tekačica. Omislila sem si malce konkretnejše tekaške cilje. Trenutno je tak cilj maraton v začetku aprila. In za tak cilj nujno potrebuješ tekaški plan. Načrt. Jaz ga imam! Pritrjen je na hladilnik. Že vem, zakaj je tam!
Malce me stisne, mogoče slaba vest? Kakšen naj bi bil že današnji tek? Tempo tek, intervali, počasen tek? Danes to ni pomembno. Včasih je potrebno tekaške plane tudi malce spremeniti, prilagoditi in celo kakšen tek izpustiti. Sicer postanemo ujetniki samih sebe in tek lahko kar hitro postane nekakšen stres. Mogoče celo obsedenost.
Tekaški plan, tekaški načrt… Danes jih je vse povsod polno. Različnih. Skoraj kot shujševalnih diet. V revijah, na spletu. V številnih tekaških knjigah. Ampak: le kateri je tisti pravi?
Vas zanima? Kateri tekaški plan je tisti, ki je ravno za vas najprimernejši?
Imam odgovor: nobeden! Noben tekaški plan, tekaški načrt ni za vas najprimernejši! Iz čisto preprostega razloga, ker ni napisan za vas! Napisan je za nek povprečen vzorec, za neko statistično sredino, povprečje nekih tekačev. Bolj ali manj: hokus – pokus.
Na spletu boste našli raznorazne programe za izdelavo tekaškega načrta v katere predhodno vpišete starost, hitrost zadnje dirke, želeni čas in podobno. Potrdiš in izpiše se ti ličen tekaški program… Izgleda lepo, barvno, morda celo pregledno. A gotovo ni tak program najprimernejši za vas. Sem jih kar nekaj preizkusila. Je pa lahko osnova iz katere izhajate pri izdelavi lastnega tekaškega plana. Vendar se potrudite in skušajte poiskati takega, ki bo za vas najbolj realen.
Kaj pa kakšen osebni tekaški trener? Lahko si najamete osebnega tekaškega trenerja, da bo za vas napisal idealen tekaški plan. S tem ni čisto nič narobe. Mogoče celo postanete nov rekorder v maratonu, kdo ve? Dokler je človek živ je pravzaprav vse mogoče. Pred leti sem celo sama imela “prototip osebnega tekaškega trenerja”, a več o tem kdaj drugič.
Že nekaj let je tek zelo popularen in vsi bi radi hodili na “maratone” in potem podobni dialogi sploh niso redki: «Ej, posluš! Sm bla na maratonu, a veš? Ful kul, ej!« »Aja! Bravo! Kako hitro si ga pa pretekla?« »Ma, ful hitr, so mi ful ploskal veš. Eno uro pa četrt sem rabla, ej špica!« No, po takem odgovoru ti je hitro jasno, da je bila tekačica na rekreativnem teku. Lepo, da je šla in je vesela. Samo! Za božjo voljo! Ni vse kar se začne s startom in ciljem: MARATON!
Svojo tekaško znanje lahko zelo obogatite, če se pridružite kakšni tekaški skupini. Lahko tudi le za krajši čas. Družili se boste s somišljeniki, si izmenjevali izkušnje hkrati pa vas bo vaditelj usmerjal v pravilno tehniko teka, ki je zelo pomembna in ključna, da se izognete nepotrebnih tekaškim poškodbam. Še danes sem hvaležna Poletu in njihovi ekipi, ki je sedaj že daljnega leta 2002 slovenski prostor dobesedno okužila s tekom in mene osebno z maratonom. Žal te ekipe danes ni več, so se pa zato pojavila številna tekaška društva z dobrimi, odličnimi vaditelji teka. In na drugi strani tudi številna društva z manj dobrimi vaditelji teka. Predlagam, da izberete tiste prve.
Res pa je, da brez vaše volje in ljubezni do teka ne bo pravih rezultatov. Tu vam ne more pomagati prav noben trener, program, društvo. Pa naj bodo rezultati merjeni v sekundah, razdalji ali pa dobri volji in počutju. Brez želje ni ciljev in brez ciljev ne potrebujete nobenega načrta ali plana, da bi jih dosegli.
Misli, ki jih pišem so namenjene predvsem rekreativnim srčnim tekačem, ki tečete, pa tudi tistim, ki kolesarite, planinarite, smučate, rolate, drsate, plezate ter plešete ali kakorkoli drugače migate za dušo. Ki ne iščete bližnjic in pomoči za vsako figo. Ki ne jokate in stokate za vsak ubogi žuljček. Pišem za tiste, ki stisnete zobe in greste naprej! Ki ne goljufate. Ker niste mevže tudi ne potrebujete poživil in raznih nedovoljenih substanc. Zato se ne bojite dopinške kontrole. Tekmujete. Pošteno. Kjerkoli. S komerkoli, morda celo le s seboj. Ni nujno, da ravno na kakšni organizirani tekmi. In ni tudi važna razdalja. Lahko kar lepo okoli domačega griča. Zmagujete, saj daste vedno vse moči od sebe, se borite, trudite, maksimalno. Pa čeprav pridete zadnji skozi cilj nikoli ne odnehate. In večina vas takšnih ni le pri teku.
Tekaški plan
Spoštujem določena tekaška načela, ki jim želim biti zvesta. To so moja pravila, ki niso nujno tudi vaša, lahko pa to postanejo:
Moja družina je moje srce zato tek prilagajam situaciji (ostali športi, počitek, praznovanja)
Tečem iz veselja čim hitreje in čim dlje (daljinec, intervali, tempo)
Poslušam svoje telo, da preprečim poškodbe (ne rini z glavo skozi zid a ne ustavi se pred odprtimi vrati)
Jem zdravo, kar mi da moč in prepreči poškodbe (proč s sladkarijami, belo moko, predelano hrano, zmerno z mesnimi izdelki: manj je več)
Pravila so kratka in preprosta. Bolj kot jih upoštevam, večje je moje zadovoljstvo in na koncu tekaška pripravljenost in rezultat želene tekme oz. maratona.
Tak naj bo tudi vaš tekaški načrt. Izoblikujte si ga po lastnih načelih, pravilih, željah in sposobnostih. Skušajte se ga držati in odstopanja nadomestiti. Brez teka namreč ni teka.
Izdelava tekaškega plana za maraton
Seveda je prvi maraton in s tem tekaški načrt za prvi maraton najbolj delikaten.
Sama sem sprva sledila predvsem napotkom znanega tekaškega trenerja Jeffa Gallowaya in njegovi knjigi Od joginga do maratona in sicer trideset tedenskemu programu s ciljem: preteči maraton. Ta program ni težek, možnost poškodb je minimalna saj ne zajema težjih treningov kot je tek v hrib in intervalov. S pomočjo tega programa boste pridobili tekaško samozavest, da ste sposobni zdržema teči več ur.
Od tu dalje boste gradili, nadgrajevali in popravljali vse svoje nadaljnje tekaške plane. Prilagajali jih boste na podlagi svojih izkušenj, napak, pričakovanj, sposobnostim, dopustovanju in počitnicam, rojstnim dnevom, slavjem, službenim potem in upam, da čim manj poškodbam.
Knjigo toplo priporočam in sicer ne toliko zaradi samega tekaškega plana kot zaradi splošnih tekaških informacij, ki so še kako dobrodošle. Sicer pa berite čim več, sprašujte in se tekaško izobražujte. Tako boste ves čas odkrivali tekaški eldorado.
Tek namreč ni tako zelo enostaven, kot se morda zdi na prvi pogled. Teči je potrebno z glavo. In seveda: s srcem.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Po šestih letih sem se spet udeležila Teka trojk na daljši razdalji z novo ekipo, ki jo sestavljamo mama in hčeri. Obe sta redno tekli na teku trojk že v osnovni šoli, gimnaziji in sedaj kot študentki. Letos z menoj sta prvič tekli veliko razdaljo. Celo otroštvo sta poslušali zgodbe o teku trojk na dolgi razdalji ter o čudovitem vzdušju pred startom, ko nas je pok pištole ob spremljavi partizanskih pesmi pognal v napad. O tovarištvu med tekači med celotno tekmo, harmoniki na Orlah in vznesenem pozdravljanju navijačev ob prihodu v cilj.
10. maj 2014 je bil fantastičen. Že s prihodom na Kongresni trg se je začel odlično. Od daleč zagledamo mamo Viko! Mama Vika je kot kakšen prokurist v naši tekaški družini, goreča navijačica in močna organizacijska podpora.
Hodila je z nami na tekme in nas spodbujala ter seveda skrbela, da smo se na koncu vsi našli. Brez nje se marsikatere tekme ne bi mogli udeležiti, saj za varstvo otrok takrat še ni bilo tako dobro poskrbljeno kot marsikje danes. In le kdo bi lahko bolje poskrbel za njih kot moja mama.
Moža tako lahko pustim v varnih rokah in podamo se na start. Pozne smo, ograjo kar preplezamo. Jaz precej nerodno, zataknem se in skoraj obvisim na ograji. Hčeri me rešita in zatrjujeta, da imam hlače cele, jaz pa imam ves čas teka občutek, da se mi vidi rit. Za višek vsega se spomnim moževe zgodbe, kako je pred njim nekoč tekel tekač, ki je bil dobesedno posran od belih tekaških hlač vse dol po nogah prek peta mu je »izdelek« curljal v superge.
Tako stojimo skupaj pred startom kot trojka Veseličke in veselo pričakujemo start ob deveti uri. Opazujem ostale trojke in razmišljam o tem, kakšna vez jih povezuje. Sodelavci, prijatelji, znanci. Trojke sestavljene po naključju. Veseličke pa mama in hčeri. UF! Moram kar globoko zadihati, da se mi ne prično »potiti« oči. Naša trojka je najmočnejša. Ponosna sem, da me bo kar razneslo. Celo. Ne le hlače.
Ekipi razlagam, kako je bilo včasih in koliko več trojk na dolgo razdaljo teče danes. Nazadnje, ko sem tekla trojke jih je bilo 132, letos pa 183.
Prva ugotovitev ekipe pa: »Pa to so sami starejši! Sploh ni nobenega mladega!« In nato:»To so sami maratonci!« »Večina je gotovo maratoncev in ultrašev. Dvomim, da bi kakšen od njih šel na kratko razdaljo, razen, če je poškodovan ali brez trojke«, ugibam in gledam vse te mlade ljudi okoli sebe. V resnici smo bili sami mladi!
Med opazovanjem sotekačev opazimo, da jih ima veliko s seboj bidone, nahrbtnike z vodo in okrepčila. Navlaka, pomislim. Ne maram namreč, da med tekom karkoli visi in binglja ter se prijemlje name.
Dan je lep, zrak herojske Ljubljane je poln dobre tekaške energije. Le ob startnem traku stoji ljubljanska maskota s svojim »poker face« nasmeškom in spet nabira točke za bližajoče se volitve.
Pok pištole! Tek se je začel. Smo nekje v sredini množice pred startom in imamo še čas, za svoj pozdrav: » Oooooopa! Veseličke!« Počasi stečemo. Navijači mahajo, nas pozdravljajo. Ob progi dobesedno tulita mama Vika in Fric. Za spremembo od starta na tekmi Wings for life je tempo teka v začetku veliko bolj umirjen, ugotavljam. Veseličke tečemo v dogovorjenem tempu in pazimo, da nismo prehitre.
Napoveduje se vroč dan in kilometri kar bežijo mimo. Odštevam v obratni smeri. Samo še 26 kilometrov! Samo še 25 kilometrov! »Mami, nehaj! Kdaj bo voda?« Tečemo mimo Žal in poznavalsko odgovarjam, da bo takoj za ovinkom. Sem pod vtisom predhodno pretečenih tekem, ki so bile odlično organizirane in voda razporejena na manj kot pet kilometrov.
Pošteno smo že žejne in sedaj še mene prične skrbeti, kdaj bo voda. Končno, na približno sedmem kilometru, zagledamo postajo z vodo. Napenjamo oči ali vidimo prav ali narobe ampak strmimo lahko le v prazno mizico. Žal ni fatamorgana. Vode res ni! Opazim zavitek plastenk z vodo, vendar punca kriči, naj tečemo naprej, da je vode zmanjkalo in da so naročili novo. Kdo bo čakal novo vodo? Danes ne. Nimamo časa. Misleč, da je za ovinkom še kakšna miza z vodo odtečemo, vendar mizice ni in obide me zla slutnja ali medel spomin, da bo lahko naslednja postaja šele pred Urhom. Na polovici trase.
Tek trojk 2014 se je spremenil v Tek za vodo.
Ja, včasih je bil to partizanski marš, s puško in težko opremo na rami, v vojaških čevljih se je teklo 34 kilometrov.
Prepričana sem, da ni bilo takrat nobenih postojank z vodo. So imeli pa zato vsi nahrbtnike in v nahrbtnikih vodo, mi prebije. In mimo mene bolj priskaklja kot priteče trojka s tekaškim nahrbtnikom. Zdaj vem zakaj bidoni in nahrbtniki. Očitno se je tudi to spremenilo. Zaskrbljeno gledam sotekačici. Nujno potrebujeta vodo. Jezim se nase in na svojo naivnost. Kaj me še vedno ni izučilo, da se lahko zanašaš le sam nase! Na Istrski maraton sem hotela vzeti vodo, pa sem tekla le polovičko. In vode ter celo piva je bilo v izobilju, hrepeneče pomislim. Svoji mladi hčerkici vlečem na dolge trojke brez vode. Saj nisem normalna.
»Grem prosit za vodo,« jima oznanim in hočem zaviti iz poti na vrt ob poti, kjer vidim gospo z motiko v roki.
Takrat zagledamo mobilni barček postavljen za pohodnike. Odtečemo tja. Vode iz pipe nimajo, lahko le kupiš plastenko vode. S seboj nimam denarja. V obupu gledam okoli sebe, če koga poznam. Prijazni tekač nam podari dva evra. Spijemo polovico vode in polovico oddamo trojki za seboj. »Hvala neznani darovalec v zeleni majici!« Rešil si žejo ekipi Veseličke in še vsaj eni neznani trojki.
Rešene najhujše žeje tečemo naprej in komentiramo dogajanje. »Če naj bi bil to partizanski marš naj bi nam vsaj kakšno Na juriš zapeli!« Ja, res. Na startu sploh ni bilo nič. Nobene brigade niso hitele, le tekači smo tekli. Če bo šlo tako naprej, bo v cilju samo še mrmranje Bilečanke. »Res je bilo čudno turobno na startu!« Očitno je mestni blagajni zmanjkalo denarja za vodo, se hudujemo. Kar je po drugi strani odlično za gostince v okolici, ugotavljamo. Prodali bodo vso svojo zaležano zalogo »uplasteničene vode«, se režimo. Le kam nas je pripeljal kruti kapitalizem.
Dragi tekači, naslednjič par evrov v žep, tek okoli Ljubljane ni zastonj, če hočeš priteči zdrav. Potem, ko se del ekipe navdušuje nad naštevanjem pretežno političnih imen, katere bi nagnale na tek okoli Ljubljane brez vode, Urška resno spregovori: »Hranita jezo za klanec! Tam vama bo pomagala!«
Tečemo, kilometri bežijo, vroče je, v glavi pa misel »kje bomo dobile vodo«. Ljubljana – Polje. Iznajdljivi tekači zavijemo na pokopališče in se dodobra odžejamo. Do Urha je še daleč, razglabljamo upajoč, da tam voda tudi dejansko bo.
Opazujem Nino in Urško. Delujeta v redu, malce nam je padel tempo. Nič hudega, vseeno nam gre odlično. V daljavi zagledam rešilec in pospešim, rabimo vodo. Odpelje, jaz pa maham in kričim za njim:«Ej, vodo rabimo! Počakajte!« Rešilec vključi sireno in odpelje. Neham kričati, nekdo potrebuje rešilec bolj kot me.
Na cesti stoji policaj, hočem mu reči za vodo, pa si premislim. Ima le motor. Od kje naj dobi vodo, se sprašujem. Tečemo, ko nas nekdo ob cesti nagovori: »Ali potrebujete vodo?« Dva gospoda nama ponudita ogromno petlitrsko plastenko z vodo. Voda je najboljša pijača na svetu. Hvala! »Naprej je postaja z vodo!«, še kriči za nami. Res je bila. Kar naenkrat smo imele vode še preveč, vzamemo celo plastenko za na pot od katere se ne ločimo skoraj do cilja. Za vsak slučaj!
Bližamo se Urhu, prične se strm vzpon do Cerkvice Sv. Urha. Počasi tečemo, drobimo. Nekateri hodijo enako hitro. Na ravnini pred spomenikom Timing meri vmesni čas. »Bo katera vodo?« vprašam. »Ja! Ampak po merjenju«. Stečemo preko kablov, piip, piip, piip. Ustavimo se in pijemo. »Kako sta?!« »OK, samo lulat me!« »Nič lulat, če ni vode!« Vseeno gremo, saj imamo s seboj rezervno plastenko. Orle me menda ne bodo razočarale. Tam je vedno postaja, harmonika, priboljški, smeh.
Tečemo po gozdu in opazujemo, kje za vraga smo se zadnjič izgubile, da smo pritekle iz gozda na popolnoma drugem koncu. No, danes se ne bomo izgubile, saj nas je veliko. Z nekaterimi tekači se ves čas srečujemo, se bodrimo. Dohitimo tekača, teče brez majice, zelo je utrujen. Nina mu ponudi vodo, neskončno je hvaležen. Anglež ali kaj drugega. Bodrimo ga, sedaj bo senca, še malo naprej, levo in smo na Orlah. In smo na Orlah, ampak nobene glasbe ne slišim, nobene postaje ne vidim.
Mali fantič sredi ceste je postavil vejo katero mora vsak preskočiti. Priteče do nas in nam da petko. Vejo sonožno preskočimo. Tečemo, oprezam za postajo, nikjer nič. Reditelja nas usmerita desno navzdol, nižje spodaj je voda.
In je bila. Mala postojanka, ki so jo postavili člani Tek.si. Čokolada in sveža voda v velikih kozarcih. Zelo dobra. Svojo skoraj že zavrelo vodo v plastenki skrbno čuvamo. Naprej je še voda.
Pa je bila res. Samo 300 metrov naprej je bila velika postojanka z vodo in priboljški. Ampak nam je voda po trebuhih že kar klokotala. Za vsak slučaj vseeno spijemo nekaj požirkov in gremo naprej čez Golovec.
»Sta v redu?« Vidim, da je Nina v redu, Urška tudi. Molči. Pripovedujem prigode iz Tekov trojk s Fricem. »Mami, a si lahko malo tiho?« se oglasi Urška. Razumem. Težko je. To ni lahek tek. In tudi težko sem tiho. »Tukaj v klanec lahko hodimo, da si pretegnemo noge«. »Mami, a bi bila že tiho, prosim!« Tiho tečemo. »Pazita na noge, polno korenin je, da se katera ne spotakne«, mi spet uide. »A moraš ves čas nekaj težiti, res si lahko malo tiho«, se oglasi še Nina. Sedaj bom pa res tiho, si obljubim. Tečemo. Naenkrat zakrilijo roke po zraku in Urška izvede skoraj trojni ritberger vzvratno in se ujame na nogah. Malo grdo gleda in teče naprej. Čez kakšen kilometer ponovi skok, Nina jo umetelno ujame. »Je vse v redu?« strahoma vprašam. »Vse je v redu!« Počasi a vztrajno gremo naprej.
V daljavi zaslišimo navijaške glasove. Do cilja je vsaj še šest kilometrov. »To so pa glasovi iz cilja«, ugotavljamo in kar lažje nam spet gre. Za ovinkom pa nas čaka najlepše presenečenje tega teka. Kakšnih 60 otrok, malih otročkov z rumenimi rutkami je prišlo s svojimi učiteljicami na Golovec bodriti tekače. In s kakšnim žarom so navijali. Prav vsakemu tekaču posebej. »Najboljši ste, bravo, hvala!« smo kričale in prav vsakemu dale »petko«. Ko smo že skoraj mimo, zaslišimo: »Počakajte, še meni« in pritekel je še en fantek, ujel Urško in ji dal petko. Mislim, da je Urška s to petko dobila energijo vse do cilja.
Observatorij, klanec po kockah, rahlo izboljšan, vendar še vedno nevaren s svojimi občasno izbočenimi zabetoniranimi kamni. Ravnina, tek ob Ljubljanici. Tabla – 28 kilometrov. Urška ugotovi »Včasih je bil tukaj že cilj – na 28. kilometru«. Ja, res je, me pa bomo zdržale še enega. Nina se vrti okoli znaka in poskakuje, jaz se borim z navalom čustev, Urška pa bije svoj boj z zadnjim kilometrom. »Kako krivično, da je ravno vsak zadnji kilometer najdaljši!«
V daljavi slutim Zlato ladjico, ko zaslišimo: »Dejmo, punce!! Dejmo, dejmo!« Tak krik lahko izvede samo Fric. Iz drobovja se mi izvije krik kot v smrtnem krču: »Dej, per naroč!« Malce že bolj redki navijači, pretežno sedeč v bližnjih restavracijah, prično navijati in spodbujati. Nina bodri navijače, pravi motivator je.
Navijanje nas požene v malce hitrejši tek, še dvesto metrov do cilja. »Primimo se za roke!« kričim. Podamo si roke in Veseličke tečemo v zmago.
»Zmagale smo!« V cilju smo. Lahko se ustavimo.
Objamemo se in si čestitamo. Nekaj v meni se kar trese, ne boš se tukaj cmerila. Dobimo medalje!
Kmalu so ob nas prijatelji, različnih generacij, saj je tudi naša trojka večgeneracijska. Čas za pogovor, analizo, hrano in pijačo. Počitek. Naročim temno pivo, veliko. Vode imam dovolj.
Nesmisel smisla. To je ona. Sama. Teče po stopnicah navzgor. In navzdol. Vsak dan. V sedmo nadstropje. Tako je tudi tokrat. Končno doma. Jo danes čaka novo pismo?
Pisma, ki niso vedno ista. Previdno obrne ključ v ključavnici in odrine stara škripajoča vrata. Na tleh res leži pismo. Novo pismo. Drugačne barve. Ne pobere ga. Ne še. Naj bo. Tam. Sam.
Sezuje se, brcne čevlje v kot in odloži torbo in vrečo s kislimi kumaricami. Ne, prav nič ne more. Ne tako utrujena. Potrebuje zrak, mora dihati, zadihati, se nadihati. Mora si urediti misli. Zapolniti praznino v glavi. Z nečim. Lahko je to tek po stopnicah.
Meče obleko na posteljo. Ter tisto drugo iz omare nase. Tekaške hlače, majico…nogavičke…
V naslednjem trenutku zaklepa vhodna vrata in spet teče po stopnicah. Tokrat navzdol. Zunaj pa … svež večerni zrak. Globoko vdihne. Vdih … izdih.
V prsi se ji prikrade znan, tesnoben občutek. Spet so tukaj! O, ne , ne že spet! Ne še.
Hoče teči.
In že teče po cesti, ven iz mesta, med polja. Stran, stran od ljudi. Obraz ji nežno boža veter, teče in teče, ven, v svobodo. Enakomerno. Vdih … izdih, ena, dva. Stran. Enakomerno je neenakomerno. Morda. Čuti olajšanje, pritisk v glavi popušča, tesnoba izginja, spet se počuti živo. Živo in svobodno. Tam zunaj celo nesmisel postane smiseln.
Nebo. Slikarsko platno polito z rdečo barvo. Barva zahajajočega sonca, temen gozd. V daljavi posamezne luči. In tišina. In še bolj tiha tišina. Samo njeno dihanje in enakomerno udarjanje superg po poti. Sama.
V daljavi sprehajalec s psom.
Mlad zaljubljen par.
»Zakaj? Prekleto! Zakaj? Zakaj ravno jaz?« zareže boleča misel v možgane, v srce.
Pospeši tempo, do konca svojih moči, zdržala bo, mora zdržati. Tokrat ne bo popustila.
In ne popušča…
Teče na vso moč, zaripla in rdeča v obraz. Z rokami si pomaga ohranjati ritem, zavestno se močno odriva od tal in teče, stiska zobe, hrope, mora zdržati. Še malo, še malo. Če pride do tja …samo da bo pravočasno.
Sedaj je tam. Spet je tam. So tam oni?
Upočasni tempo in se počasi ustavi. Je to – to? Je bilo…. dovolj?
Nasloni se na drevo in zapre oči. Globoko diha, veter jo nežno boža in ji hladi razgreta lica. Hvala bogu za tek. Po stopnicah ne bo več hodila. Kar tekla bo in nekoč se ne bo ustavila … kot Forrest Gump! Mogoče nekje čisto drugje.
Z rokami objame deblo drevesa in si raztegne mečne in hrbtne mišice. Še nekaj razteznih vaj in že teče nazaj v mesto. V Tisto stanovanje. Mimo polj, nazaj med ljudi. Že teče po stopnicah navgor. To je to. Kar ne bi smelo biti.
Stoji pred vrati stanovanja. Za trenutek okleva … in se odloči.
Obrne se in spet steče po stopnicah ponovno navzdol… Stopnic ne preskakuje. Stopi na vsako posebej. Ko priteče do izhoda želi spet teči ven, na zrak, v gozd, v naravo. A se takoj obrne in teče enakomerno nazaj gor. Noče razmišljati o teku po stopnicah. Gor. Teče avtomatično, kot tekač na baterijski pogon. Vedno težje je – vendar zdrži. Za trenutek se ustavi v svojem nadstropju vendar nadaljuje … naprej, gor po stopnicah, naprej! Čisto do vrha!
Zakaj vendar?
Se boji soočenja?
Je to pogum ali strah? Pogum ali strah, ena, dva, pogum ali strah, ena, dva …
Tek po stopnicah… tako prekleto težko!
Pljuča postajajo premajhna … noge so vedno težje. Sreča par upokojencev. Prestrašeno se umakneta na stran stopnic in jo spustita mimo. Čudna sta. Temna in siva… temna in siva kot stopnišče. Nima dovolj sape in moči, da bi ju pozdravila…tam sredi stopnišča … sredi sivega stopnišča … samo še nekaj stopnic.
Končno! Na vrhu! Občutek ima, da se ji je srce preselilo v grlo… in iz grla v možgane, srce čuti že čisto notri v glavi tik pod lasmi… vendar ne… ne bo stala tukaj. Ne pred temi vrati!
»Ne bo mi razneslo glave! Ne danes! Še ne! In predvsem ne tukaj!«
Steče nazaj dol po stopnicah … vendar samo do svojega stanovanja. Vstopi. Zadihana. V glavi se vrti in vrti … Voda! Kozarec vode. In potem …tuš – nekaj najprijetnejšega na tem svetu. In še en velik kozarec sveže navadne vode. Prerojena, živa in močna. »Zmagala bom. Ne morejo v mojo glavo«, si reče.
Pismo še vedno leži na tleh. Počasi in preudarno ga pobere. Previdno, kot bi se bala, da bo izginilo. Sede na zofo in postavi pismo na mizico pred seboj.
Manjka le nekaj kapljic limone. Zakaj ni sivo?
Dolgo strmi vanj, v to pismo, kot bi ga hotela uročiti s pogledom. Ponovno ga vzame v roke in obrača na vse strani. Previdno ga povonja. Spet ta vonj, ta znani, prekleti vonj. Pismo položi nazaj na mizico.
Tedaj se spomni! Prekleto! Tega vendar ne sme pozabiti! Sicer bo spet bolečina … ta grozna bolečina!
Temno siva bolečina.
Raztezne vaje. Dela jih počasi, preudarno, natančno. Prisluškuje vsaki mišici telesa posebej. Meča, stegenske mišice. Hrbet! Počasi … šteje do trideset in popusti. Boji se! Vendar mora to storiti! Pa naj še tako boli!
Dovolj! Dovolj raztezanja! Vrne se k pismu. Previdno ga dvigne in ponovno poduha. Ta vonj … pa vendar! Takrat jo prešine strašna misel! Ta vonj … nekaj ni v redu! Je in ni isti! Odpravi se po prejšnja pisma. Položi jih poleg četrtega. Sedi in jih opazuje.
Nenadoma v sebi začuti nekaj. Tisti nepoznani bes, tisto jezo. Ihto! Zdi se, da bo znorela. Vstane in steče v kopalnico: “Le kaj počnejo? Se je vsem zmešalo?! So povsem izgubili kompas? Naj se vkrcajo na svojo ladjo in odletijo.”
V obraz si pljuskne vodo. Z mehko brisačo si otre obraz in ob tem z grozo opazi, da vsa drgeta. Oči jo strašno pečejo. Te oči! Rdeče oči! Seveda! Make up! Očesni make up! Pogleda se v ogledalo … vanjo zre obraz prestrašene ženske s črno obrobljenimi rdečimi očmi. Grdo razmazanimi! Kot klovn! Kot klovn! Klovn? Sicer pa – ni čudno.»Ni čudno!« jo prešine.
Trese se po celem telesu. Pač. Tek po stopnicah. Podoba, ki jo vidi v ogledalu je …
»Ne!« Še en pljusk mrzle vode v obraz in še in še. »Ne, ne boš. Dovolj je tega!«
Zaboli jo v prsih »Zakaj? Prekleto, zakaj sem ga izgubila!«
Čuti kako ji telo grabi krč, krč v grlu, pritisk v glavi, kot da ji bo razneslo ožilje, razpad notranjih organov. Poskusi zadihati, a ne gre, neznana energija jo stiska za vrat. V krču pade na tla in spušča hlipajoče glasove. In takrat ga zagleda – čisto tam spodaj, spodaj pod omarico …
Tukaj je! »Oh, kam si se skril«… skoraj ljubeče zašepeta.
Ključek!
Krč popušča, spet lahko diha. Leže na tleh ga skuša izbezati izpod omare. Ne doseže. S težavo vstane, vse jo boli od teka po stopnicah in se ozre okoli sebe. Steče do okna in iz rože izpuli dolgo bambusovo palico. Ponovno je na tleh, najprej kleče in nato leže poskuša doseči ključek. Ne gre in ne gre. Nikakor ga ne more dobiti izpod omare. Zgleda kot bi se ob nekaj zataknil ali bil na kaj pritrjen. Vstane in se z vso težo nasloni na omaro. Mora dobiti ključ. Poskuša še in še. Omara se končno premakne. Vendar premalo. Sede in se s hrbtom nasloni na omaro, noge upre v steno in skuša potisniti omaro vstran. Centimeter za centimetrom. Nekajkrat! In nato spet dokler ni ključek v njenih rokah. Previdno ga prime in stisne v pest.
Odide do kavča, se nasloni in zapre oči. Ob tem ves čas skrbno stiska ključek v svoji desni roki. Ko bi vsaj zaspala. Za vsaj teden dni. Vdih – izdih. Dovolj! To zadevo mora razkriti, dokončati, rešiti! Tako ne gre več naprej!
Pogleda pismo. Drugačno pismo. In ključek.
Previdno odpre pismo. V pismu je svetlo moder list na gosto popisan z neznano pisavo znane vsebine. V pismo previdno položi ključek. Nato vzame preostala tri pisma, jih raztrga na drobne koščke in nato košček za koščkom polaga v kuverto s ključkom. Z jezikom previdno oslini rob in jo zapre. Zahihita se.
Počasi se dvigne in čisto potihoma odide iz stanovanja. Gre do sosednjih vrat. Prisluškuje… tišini. Za vrati je doma samo gospa Tišina.
Previdno se skloni in porine pismo pod vrata v sosednje stanovanje. Takrat zasliši. Tlesk!
»Ne! Oh, ne, ne … Ne že spet« obupano zašepeta.
Stoji pred vrati svojega stanovanja. Ponovno. Brez pisma. Brez ključa. Bosa… Steče po stopnicah. Biti mora hitra. Teče hitro! Tokrat preskakuje stopnice, po dve, celo tri! Biti mora hitrejša! Od njih.
Bosa teče svoj tek po stopnicah! Navzdol, hitro navzdol, ven! Ven! Končno je zunaj. Sama? Bosa. Brez superg. Brez pisma. Brez vsebine. Samo Svež Večerni Zrak.
Ura je tri minute čez uro. In mogoče se celo nadaljuje. Ona. Sama. In nesmisel smisla. Na drugi strani.
V nadaljevanju vam predstavljam kolesarsko popotovanje na relaciji: LJUBLJANA-PODUTIK – ŠKOFJA LOKA – ŽELEZNIKI – PODBRDO – MOST NA SOČI – TOLMIN – BOVEC – ČEZSOČA.
Razdalja: cca 125 km.
Čezsoča je podolgovata vasica pod pogorjem Polovnik ob Soči z razpoznavnimi hišami znanimi po svojih kamnitih »štejngah«, ki je sestavljena iz treh koncev: »gorenj, srednji in dolenj konc« ter od Bovca oddaljena približno tri kilometre. S cerkvijo, ki te brezsrčno vrže iz sladkega sna ob 7. uri zjutraj.
Preden se odpravite na daljši kolesarski izlet morate imeti v nogah nekaj kolesarske osnove, vsaj kakšnih 500 km kolesarjenja po razgibanem terenu ter seveda tehnično brezhibno kolo s pripadajočo opremo v primeru nevšečnosti (tlačilka, pribor za krpanje zračnic).
Imeti tako dobre prijatelje, kot jih imava midva, ki ti vnaprej odpeljejo opremo za preoblačenje, te pogostijo s piknikom in prenočitvijo pa še šampanjec odprejo ob tvojem prihodu, to je pa seveda luksuz.
Dan pred podvigom si pripravite opremo in za božjo voljo pustite TV, pivo in čips pri miru. Kakšen večer je TV lahko tudi ugasnjen. Ne bo se pokvaril in užaljen tudi ne bo, saj je vendar samo navadna stvar oz. predmet. Pojdite raje prej v posteljo in še enkrat v mislih preletite kolesarsko progo, ki jo želite prekolesariti.
Napovedoval se je relativno vroč dan z že skoraj obveznimi nevihtami v popoldanskem času.
Glede na vreme sva se torej odločila, da greva od doma čim prej. Ampak jaz pred šesto uro res nisem mogla vstati. Bila sem namreč na smrt utrujena od celotnega delovnega tedna. Moj se me je milostno usmilil in sem lahko še malo zadremala do pol sedmih.
Potem pa:«Auf! Dovolj je bilo! Gremo! Kavo bova pila med potjo! Ne bi rad crknil v vročini.«
Z napol zalimanimi očmi si izprosim zajtrk. Brez hrane bi po dveh urah padla iz kolesa. Ne morem brez zajtrka. Prepričam tudi mojega priganjača, da z menoj poje koruzne kosmiče z jogurtom in spije kozarec vode. Zajtrk je obvezen zato ga priporočam tudi vam. Končno se mi je uspelo urediti.
Še zadnji pregled koles, opreme. Poleg standardne opreme (čelada ipd) za tako dolgo pot priporočam, da s seboj vzamete še:
Bidon z vodo (nujno!)
Anorak
Rezervno majico
Sončna očala in kremo za sonce
Osebni dokument
Denar in po potrebi manjši prigrizek (v primeru, da kolesarite po predelih brez gostišč)
To je vse.
Prižgem Garminčka in že vrtiva pedala. Kmalu začutim veter v laseh, kar je pri teku čudovito. Pri kolesarjenju pa ne, ker pomeni, da sem pozabila na čelado.
Jasno moj spet godrnja, ker se moram vrniti in preplezati ograjo na vrt, da pridem do kolesarnice, saj sem se zaklenila od znotraj ven.
Končno sva na poti, ura je 7:10. Če vprašate mojega: »Katastrofa! Crknila bova od vročine!« Meni se pa zdi čisto solidno.
Iz Podutika zavijeva proti Gasilnemu domu in se preko vasi Glince odpeljeva do Celovške ceste vse do Broda in mimo Stanežič proti Škofji Loki.
Peljeva se mimo spomenika požrešnosti in pohlepa, idiličnega dvorca v Goričanah in naprej proti Sori.
Jutro je relativno hladno, na nebu so koprenasti oblaki, cesta je še prazna. Šele v Puštalu, malo pred Škofjo Loko opaziva malce več življenja na cestah, ob hišah in poljih. »Potem pa mene goni, ne vem kako zgodaj, na kolo«, pomislim.
Povzpneva se po strmem klancu proti glavnemu križišču in zavijeva desno v staro mestno jedro. Tu pa je živahno. Očitno bo veselica. Pripravljajo oder, postavljajo stojnice. »Lahko bi spila kavo, poklepetala z domačini«, pomislim, ampak moj goni naprej in ne sliši mojih klicev.
»Tip je čisto obseden«, pomislim, se ustavim in naredim nekaj posnetkov kar na mobi. Enkrat bi se res rada v miru sedla na trg tega srednjeveškega mesta, spila kavo in polizala sladoled. Sicer je pa za nama šele 20 km.
Sedem nazaj na kolo in se odcikcakam naprej med navdušenimi Škofjeločani, ki hitijo v pripravljanju svojega praznika. Tam dol, na glavni cesti ga zagledam, živčno gleda kje sem.
Ampak ne morem kar tako mimo tega veličastnega škofjeloškega Kapucinskega mostu. Ustavim se in spet naredim na hitro nekaj posnetkov. Moj mi živčno maha, češ, pohiti. »Če bo ves čas takšen, se mi bo še zmešalo. Njemu pa tudi, če bom ves čas opletala z mobijem«, pomislim.
Iz Škofje Loke se odpeljeva v smeri nekdanjega železarskega središča Železnikov. Voziva se po dolini Selške Sore čez slikovite vasice Praprotno in Dolenjavas v kateri se pripravljajo na veselico. Vse v vasi vrvi, teka, pometajo cesto. Peljeva se skozi Studeno in že sva v Železnikih. Tako si po 35 km privoščiva kratek oddih v nama že znanem barčku ob cesti.
Od Železnikov s svojim znamenitim plavžem iz leta 1860 je kolesarjenje še prijetnejše, saj praktično ni nobenega prometa.
Nadaljujeva naprej v Zali Log, kjer novačijo nevesto na »šrangi«. Tu lahko še vedno vidite dvojne kozolce z zidanimi stebri in prekrite s skrilavcem.
Na 46. km prideva do odcepa. Zavijeva na primorsko, levo v smeri Tolmina, desno pa lahko greste na gorenjsko na Soriško planino in naprej v Bohinj. Cesta je lepo speljana, klanca skorajda ne opaziš. Slikovita pot naju vodi ob Zgornji Sorici med gozdovi in travniki.
Spomnim se, da moram piti vodo. Na kolesu kar pozabim.
Kmalu sva v Podporeznu in na 53. km naju če pričaka tabla PetrovoBrdo.
Še tri malce strmejše serpentine in že sva na vrhu. No, tale vzpon na 803 m n.v. res ni bil hud. Hujši je spust v Podbrdo, kjer komaj sledim mojemu dirkaču. Ob priliki mu zakričim naj ustavi ob poti, ker je spodaj lepo počivališče z razgledom. Ustavi. Imam pa res srečo!
Ura je že enajst dopoldan, privoščiva si zasluženo pijačo. Sicer bi raje kaj pomalicala, a nimajo nič. Malce dodatne energije naju je kar odneslo naprej in spodaj v Podbrdu komaj zvoziva ovinek. Auuuu! Malo je manjkalo pa bi bil spet Auuuč!
Kako so to lepi kraji! Skriti ob rečici Bači. Sicer ta konec dobro poznam. Mogoče še bolje iz vrha, iz planin! Nebesa so nad nami, le povzpeti se je treba na njih.
Peljeva se skozi skromne, a slikovite vasice Kuk, Znojile, Hudajužna, preko Koritnice v Grahovo ob Bači, kjer je za nama 70 km prijetne vožnje. In veselje, da je za nama že več kot pol kolesarske poti.
Ne dolgo nazaj je tukaj potekal najtežji in najlepši slovenski gorski maraton GM40 – gorski maraton štirih občin (Bohinj, Cerkno, Tolmin, Železniki), skupne višinske razlike kar 5.800 m. Start tu v Podbrdu nazaj na Petrovo Brdo in na Koblo (1498 m n.v.) Pa spet spust na planino Kal in na sedlo Čez Suho tik pod Črno Prstjo. Sledi spust vse do Hudajužne pa spet vzpon na Porezno in nazaj dol v Podbrdo. Uf! Vsa čast udeležencem. Nekoč bi rada izbrala dovolj poguma!
Garminček javlja, da sem pokurila že skoraj 2000 kalorij. Lačna! Bolj kot gledam številko bolj sem lačna in če ne bom dobila nič za pod zob bom padla iz kolesa. 80 km in Bača pri Modreju, kjer zavijemo desno proti Tolminu.
Pravljičen Most na Soči. V lovu za hrano se ustaviva na desnem bregu v obetajoči gostilnici. A žal imajo samo pijačo in sladoled. Želodček bo moral na kaj konkretnega še malo počakati.
Vroče je, sonce pripeka in midva spet vrtiva pedala proti cilju. Kot nalašč nikjer nobene gostilne. Ugotovim, da se je danes pričel Soča outdoor Festival 2014 saj ob prihodu v Tolmin zagledava neobičajno veliko množico gorskih kolesarjev. Končno opaziva restavracijo v kateri si privoščiva zasluženo kosilo in pijačo ter daljši počitek.
Pred nama je še kakšnih 40 km vožnje. V Tolminu se izogneva glavni cesti, ki je preveč prometna in zapeljeva skozi mesto v smeri Zatolmina proti Doljam, Gabrjem in Volarjem. Tu si lahko ogledate prelepa korita Tolminke, Zadlaško oz. Dantejevo jamo v kateri naj bi pesnik Dante Alighieri našel navdih za Pekel v pesnitvi Božanska komedija. Prijetna pot se mestoma vzpenja in spet spušča v senci dreves s čudovitim pogledom na okoliške hribe in pogorje Kolovrat s Kukom in svojimi Nebesi, ki to niso, katerega pa sva prekolesarila že spomladi.
Vasica Selišče in Kamno. V smeri proti vasi Ladra opaziva čarobno turkizno zeleno Sočo. Ob njej kolesariva vse do Kobarida in jo prečkava preko mostu ob katerem je križišče s potmi, ki vodijo v Drežnico, bližnji kamp in naprej proti Bovcu.
Kolesa usmeriva v klanec proti Kobaridu in Bovcu ter počasi prehitevava še počasnejšo kolono pohodnikov.
Na 108. km sva v Trnovem ob Soči – eni od kajakaških postaj.
Boli naju zadnja plat, a vztrajno goniva naprej po cesti, ki je speljana okoli malce zapostavljene gore Polovnik. Na 114. km sva na naslednji kajakaški postaji Srpenica in nato sledi Žaga. Ne morem se spomniti, kdaj nazadnje sva se s kajaki spustila po Soči? Ti konci so resnično pravljični in polni priložnosti za različne dejavnosti.
Na ovinku pri mostu čez hudournik Učja je dobra gostilna. Gostilna in picerija pri mostu, z odličnimi postrvmi. Složno ugotoviva, da je ponovno čas za kratek počitek. Ura sploh še ni veliko, predvidevava, da bova v Čezsoči ob približno isti uri kot bosta prijatelja iz vode. Sta namreč navdušena kajakaša. Pred nama pa je samo še slabih 10 km.
Oh, kako paše sedeti na normalnem stolu. Šele sedaj začutim, da sem utrujena. A še prijetnejši bo počitek pod staro jablano.
Počasi se odpeljeva naprej proti Čezsoči in kmalu zavijeva desno v smeri Log Čezsoški ter konec mostu takoj levo proti Čezsoči. Če le rahlo dvigneš pogled zagledaš najveličastnejši slap v Sloveniji in Evropi, Boka. Je namreč 106 metrov dolg in 18 m širok in še vedno raste.
Midva pa se že peljeva po poti ob Soči, ki je več kot primerna tudi za tekaški pobeg. Idilična vasica okrašena z rožami in s razpoznavnim vrhom Svinjak v ozadju, naju pozdravlja. In že sva na cilju.
Sem mislila, da bo to prireditev, na kateri bom vsako leto. Potem mi jo je zagodla bolezen in sem eno leto manjkala.
Letos pa bi spet šla prireditev mimo mene. Skoraj! Če me ne bi opomnila zagreta tekačica iz Gorenjske. Ji bomo rekli kar Staša.
»A s prjavlena?«
Me je nagovarjala že januarja za tisto »ta šparovno« varianto. Tako kot se za Gorenjko spodobi, seveda. Dva za enega ali enega za dva. Saj veste. Organizatorji so dobili idejo pri Mercatorju ali pa Lidlu, mislim, da je zadeva aktualna že tretje leto. Paketek startnin. Konjiški maraton + Ljubljanski maraton. Ali pa Mali kraški maraton + Istrski maraton. Prišparaš 10 €. Za nekoga malo, za drugega veliko.
Pa se nisem odločila… ali bolje: malo bi in malo ne bi. Cincadrij.. cincadraj. In dokončno pozabila.
Do vprašanja: »A s prjavlena? A grema?«
Ne bom vsega napisala, kar je rekla, ker »hudič babji« vse hitrej tudi teče!
Ne, nisem bila prijavljena. In ta poceni prijave so že davno potekle. Pošljem mail, če se bi dalo kaj narediti, pa so mi prijazno odgovorili, da se ne da.
»Ti Primorci so pa tudi ene mone«, sem bemtila in si rekla, da jih kar nekaj gleda! 50€ od mene ne bodo videli. Kar berite tole, samo hvalit vas pa res ne morem, če si ne zaslužite. In delat zastonj reklame. Halo!
Polmaraton – 4. Istrski maraton
To – kar se zadnjih deset let dogaja s startninami je namreč bolano. Ampak, ker je narod očitno to pripravljen plačevati, pa naj plačuje. Preplačujemo še vse kaj drugega. Vsak se na koncu sam odloči ali bo tekel ali ne bo.
Ravno zato me skoraj ni videti na nobeni tekmi. Vsako leto izberem nekakšen skromen šopek in to je to. Da se zdivjam. In skušam zadevo čim bolje in čim hitreje odteči.
Rožice v tekaškem šopku pa dodajam in odvzemam. In Istrski nageljc je bil kar nekaj časa pod vprašajem, dokler nisem od svojega FejstBuk prijatelja odkupila startnino. Po »ta pocen« varianti, seveda.
In … tako sem dobila svojo startno številko za polmaraton kakšnih štirinajst dni pred dogodkom. In nageljc Istskega maratona je v šopku Mojčin pušeljc 2017. Jap. Medalja že binglja v dnevni sobi.
In kako je bilo?
Kot vedno se je pričelo z navdihujočim vzdušjem v startnem prostoru. Staša in debitant na polmaratonu – Boštjan! Deloval je presenetljivo miren ampak verjamem, da se je v njemu dogajalo marsikaj. Tista zdrava trema, malce strahu, pričakovanje… V daljavi pa himna Istrskega maratona.
Bolj kot se je približevala ura starta – več tekačev je bilo v startni coni. Stali smo zadaj, predviden čas 6 minut/km. Ogrevanje, poskakovanje, pozdravljanje.
Končno start in pričnemo se pomikati proti startnemu balonu. Od nekje ful dobra muska.
Lej ga!
Vzpodbuja nas neugnani bobnar Ajk, poznan skorajda vsem tekačem, ki smo kadarkoli tekli na Istrskem maratonu.
Mislim, da je lansko leto bobnal ob cesti v Portorožu ter na 1. Istrskem maratonu nažigal nekje sredi ničesar sam z bobni.
Letos je deloval kot en mini THE STROJ MACHINE. Udarno, kot se spodobi za tekaško dirko!
Ja, AJK – EN BIG LAJK!
Ajk
In hvala za vso energijo, ki si nam jo vlil že na startu.
Gneča je bila ob startu precejšnja, kar je malce problematično, saj je startni prostor precej širši kot trasa po samem startnem balonu, ker se cesta precej zoži.
Zato je v takih primerih še toliko bolj pomembno, da so tekači disciplinirani in se vsaj približno pravilno postavijo po startnih boksih glede na svojo pripravljenost.
Meni je gneča odgovarjala, ker tako vsaj nisem pričela s prehitrim tempom. Verjamem, da je to botrovalo mojemu dokaj enakomernemu tempu skozi celotno tekmo.
Presenetljivo dobro mi je šlo. Vsi moji strahovi glede igranja harmonike med tekom so bili odveč. Skoraj. Nekaj kratkih akordov na orglice je sicer bilo, ampak nič pretresljivega.
Vse ostalo se je dokaj ujelo z mojo predhodno naštudirano tekaško taktiko. Počasen začetek, enakomeren tek prvih deset kilometrov.
Imela sem sicer namen pojesti tri Enervite pa se mi ni dalo. Pred odhodom na tekmo me je tehtnica razjezila in sem se odločila, da kurim zalogo iz špeha. »Itak sem pretežka,« me je skrbelo in še alergija me daje. »Tole bo en počasnejših polmaratonov« in ni panike.
Potem pa!
Istrski maraton me vedno navduši! In tek po sredini jadranske magistrale: F.A.J.N.!
In morje! Zrak! In reka tekačev!
Istrski maraton je pisan na kožo astmatikom. Vsem tistim, ki imamo težave z dihali. Pravi tekaški sanatorij!
Navijači kot vedno navdihujoči. Nekje na tretjem, četrtem kilometru zaslišim huronsko tuljenje. Neka ženska se dere na ves glas: »Ne daj se Ines! Ne daj se Ines! »
Najprej mi ni bilo čisto jasno, kaj .. kakšna Ines!!! Ha, ha…Šerbedžija bi bil ponosen nanjo!
Istrski maraton
Torej – model stoji ob zastavi, SLOVENSKI ZASTAVI, in se dere s fotoaparatom v roki, kot bi jo drli: »Ne daj se Ines! Dajmo tekači! Ne daj se Ines!«
Pa kdo je to, na videz mi je poznana!
Lej jo no, stara znanka tekaških prireditev, poznam jo iz Tekaške foruma, zdi se mi, da vem kdo je. Naslednjič se ustavim in jo kušnem. ZZ TOP-ka! Kapo dol!
Če se slučajno kdo ni do takrat smehljal se je gotovo od takrat naprej – smejal!
Ne bom pretirano hvalila organizatorje, kako dobro je bilo poskrbljeno na okrepčevalnicah, da se ne pokvarijo. Sicer nisem prav zahteven konzumator, ker potrebujem samo vodo, če je vse normalno. In bilo je.
Zdelo se mi je, da smo bili v Izoli kot bi mignil. Deset kilometrov se je hitro nabralo in veselo sem razmišljala, kako fino, ker je letos trasa polmaratona s startom v Kopru drugače speljana kot na 1. Istrskem maratonu, ko se mi je zdelo, da me bo UBILO. Lepa, ravninska zadeva. Preživela bom.
Včasih je dobro, da česa ne veš, ker ne veš, kaj te čaka. Ker ti tisto, kar te čaka, morda ne bo všeč. In potem se brez veze prekmalu sekiraš. Brez veze! Itak ne moreš nič pomagati. Zaradi mene ali tebe ne bodo prestavili trase.
Srčni navijači tudi v Izoli, godba, kričanje, navijanje. Občutek imamo, da smo »precikcakali« Izolo po dolgem in počez ter obkrožili Simonov zaliv.
»Aha, torej sedaj pa nazaj!« sem zadovoljno ugotovila.
Ja, res smo šli nazaj proti Kopru, ampak najprej smo še malo zavili na desno … in G.O.R.
Ampak, moram priznati, odlično in zvito je bilo vse tole speljano.
Ko si pogledal tja gor si sicer videl klanec z nekakšno zanko saj so se po drugi strani vračali tekači iz nasprotne smeri.
Tek ob slovenski obali
»No, tale klanec bomo že pregrizli, da bo zadovoljstvo v cilju večje. Malo klančka pa le mora biti!« sem si mislila in lepo enakomerno tekla, s krajšimi koraki, rahlo nagnjena naprej, pazljivi vdihi in izdihi.
Potem pa: »Glej ga šment, kaj pa je zdaj to!«
Na domnevni sredini taistega klanca smo zavili še bolj desno v drug klanec in potem v levo še v enega in tekli in tekli po soncu in vročini po cesti, kjer sva lansko leto veselo kolesarila in potem gor proti glavni cesti in tu mi je bilo kristalno jasno, da »klanček« klanec je postal.
Tako dolgo je trajalo, da sem že pozabila na tekaško pentljo in ko smo se le obrnili nazaj proti Izoli sem uzrla reko tekačev, ki je tekla proti nam.
»Aha. Šele tukaj smo!« Tale pentlja je cela kolobocija.
»Sedaj pa oči na peclje in glej pozorno, če koga poznam!«
Napenjam, buljim, včasih komu kaj bodrilnega zavpijem in tečem lepo navzdol. Reveži v nasprotni smeri imajo težje pogoje. Tečejo navzgor. In tečejo tako dolgo kot jaz. Tako, da so praktično na slabšem kot jaz. Vsi tečemo enako dolgo ampak oni bodo morali teči dalj časa. Razen, če me ujamejo.
Potem ju zagledam moja Gorenjca! »Dejmo Staša, dejmo Boštjan!« Zaslišim nekakšen nerazločen krik v odgovor in tečem z reko proti Kopru.
Potem nekje pojem Enervit. Spijem vodo.
In spet zaslišim tuljenje. Tam ob SLOVENSKI ZASTAVI! Modelka kriči in bodri ter navija kot nora.
Kasneje sem izvedela, da je z njeno zastavo v roki v cilj pritekel tudi zmagovalec maratona.
Tako se navija! Predlagam, da organizatorji pričnejo podeljevati tudi priznanja najsrčnejšim navijačem. Zmagovalko imamo!
V daljavi zagledam cilj. Tek ob koprskem zalivu me pospremi s precej močnim vetrom, ki me hladi. Paše.
Pričakovala sem več navijačev pa vendar so tisti, ki so bili, navijali tako močno, da so zalegli vsak vsaj za deset ostalih.
Tečem in se trudim, da bi se ne obremenjevala s časom. Med tekmo sem že tako in tako opazila, da si ure nisem pravilno nastavila. Posledično temu mi kilometrski čas ni bil znan, sem pa lahko spremljala hitrost km/uro. Kot da sem avto. Brmmm… brmmm…. tečem in sedaj je trenutek, ko lahko pričnem z opazovanjem, kje je moj najljubši in edini najbolj moj navijač!
V ciljnem prostoru
Kmalu zaslišim tisti znani: »Dejmo, Mojca!« in kot vsako leto me je tudi letos s tem svojim krikom skoraj skapultiral naprej proti cilju.
»Snemal me je, » sem še ugotovila, torej bom lahko pogledala, kako sem tekla. Da vidim, če preveč maham z rokami.
Tečem kolikor se da, ampak tako, da mi ne bo počila kakšna mišica ali kita. Ali da se ne spotaknem ob kakšno ploščo na tleh.
Prvi balon, še malo, slišim glas napovedovalca, ko napove moje ime.
Usta imam do ušes in CILJ!
Dobim medaljo, čestitke, ugasnem uro … in KONEC!
Gorenjski pušeljc
No, ne čisto. Sledilo je zbiranje “gorenjskih nageljnov”. Tekačev iz klene gorenjske tekaške naveze iz Bleda. Zalili smo s šampanjcem: krst novega polmaratonca, novi osebni rekordi, načrtovanje prihodnjih tekaških izzivov.
In na koncu naj povzamem besede novopečenega polmaratonca: “Takole tekaško preživet dan je boljši kot vsak piknik!”
A ne? Človek se po teku tako dobro počuti. Kaj pa med tekom?
Pomlad je pa še prav posebno zanimiva. Človek komaj čaka, da bo malo topleje. Tek je prijetnejši, če smo malce lahkotneje oblečeni in obuti.
Sonce, malce vetrčka – kar odnese me v superge. Tudi ta teden je bilo tako.
Prepričana, kako dobro mi bo šlo. Predstavljala sem si, kako lahkotno bom odtekla svoj 15-km krog po tekaški trasi, ki jo imenujem Od doma okoli Rožnika. Izgubila sem kakšen kilogram, za menoj je kar nekaj dobrih treningov v hrib, celo nekaj stopnjevanj sem opravila vsak teden. To bi se moralo nekje poznati.
In konec tedna me čaka prvi polmaraton letos. Današnji trening bo vsaj delni pokazatelj kako mi bo šlo v nedeljo.
Istrski maraton – tek ob slovenski obali
“Kakšna svetloba! Barve!” se veselim.
In po pol kilometra že stokam: “Kakšna vročina!”
Čas na prvem kilometru sploh ne preverim, ker je … tako čudno vse skupaj.
Vetrc sploh ni vetrc. Piha kot vrag direktno v prsa. Čakam, da spremenim smer, tako da bom imela bočni veter in bo lažje. Sonce v tem zgodnje spomladanskem opoldnevu dobesedno NABIJA – KURI- ŽGE!
Danes grem po »levi«. Na Koseškem bajerju preverim, če je slučajno že voda v pitniku. Ni!
Vse cveti in se prebuja…
Žejna sem kot hudič! Navadno nisem. Ne spadam med tekače, ki rabijo veliko hidracije. Ne potim se močno in posledično temu brez težav odtečem deset kilometrov »na suho«. Brez vode.
Ta dan ne.
Kot bi jedla pesek.
V Mostecu zavijem v gostišče.
»Ali lahko dobim kozarec vode? Kar iz pipe.«
Cel kozarec izpijem skoraj z enim požirkom. Prav požrešno. Na eks.
Tečem naprej. V klanec. Počasi mimo skakalnice in naprej ter okoli Rožnika nad Tivolijem, čez Tivoli in mimo Čada.
Tokrat ne grem prositi za vodo. Tečem naprej. Naj se telo navadi na vročino. Vsako pomlad je podobno.
Diham težko, sapa je težka skoraj tako kot noge. Nobene hitrosti. Mrazi me. Vedno bolj hropem. Če upočasnim, bom hodila.
V zraku voham pelode in še nekaj – breza cveti in še marsikaj drugega. Alergična sem praktično na skoraj vse.
Prisluhnem si. Se mi v pljučih kaj prebuja? Tudi tam že kaj cveti?
Včasih si lahko zmotno prisodimo slabšo tekaško pripravljenost, ki pa to v resnici ni. Včasih je to lahko tudi nekaj drugega.
Tekači z alergijsko astmo smo v tem letnem času še posebej obremenjeni. Kot bi s seboj nosili težak tovor. In dihali le s tretjino pljuč. No, ta primerjava niti ni tako daleč od resnice. Astma pravzaprav to je. Vnetje pljuč. Vnetje pljučnih mešičkov, ki zaradi zoženosti poti ne zmorejo prenesti dovolj kisika.
Seneni nahod je neprijeten. Ampak tu se zadeva navadno ustavi na zgornjem delu dihalnih poti. Pri astmi pa zadeva pade globlje dol – v pljuča.
Ko se imunskemu sistemu malce zmeša …
Tako lahko harmoniko odšpilaš kar na lastna pljuča. In široko zevaš, ker se dušiš. Ja, astma ni od muh. No, moja zagotovo ne, ker je od alergenov. Zato gre v tem letnem času večkrat z menoj tudi moja pumpca z Ventolinom. Za vsak slučaj. Kot nekakšna psihološka podpora. Če imam zdravilo s seboj, ga navadno ne rabim. Če ga nimam pa se zgodi, da ga na koncu potrebujem že samo zato, ker ves čas vem, da ga ni in kakšen hud problem je pravzaprav to lahko, če te prične dušiti nekje sredi ničesar.
»Letos bo v redu«, se tolažim. Pridno vdihavam in jem zdravila. Čeprav sem jih leta – zanemarjala. Če je bila to res velika neumnost, kot mi je namignila moja nova pulmologinja – bo pa pokazal čas.
Moram pa jo pohvaliti. Ni se zgrozila, ko sem ji povedala na kakšen način obvladujem svojo astmo. In kako brez posebnega problema pretečem maratone. Seveda ne spomladi.
Konec treninga. Razteg. Pečejo me oči. Grlo. Ne piskam. Ali bolje: moja pljuča ne piskajo.
15 kilometrov. Preverim statistične podatke na svojem multipraktiku na roki. Čudne številke. Počasen tempo, 6 min/km ampak povprečni srčni utrip pa blizu mojega plafona. Ups! Po lestvici efektivnosti pa sem na rdečem – pretiravanje.
Bolano.
Gledam se v ogledalo, obraz v barvi temno rdečega paradižnika. Na debelo presoljenega.
Ko izperem iz sebe ves ta prigarani švic se po pričakovanju počutim odlično. Kot bi naredila en res dober trening. In fino raztegnila frdamana pljuča. Le vse te čudne številke me motijo.
Trasa polmaratona 2017
Kmalu bom stala na startu. Vroče bo. In v žepu bom imela tri tabletke enervita in VENTOLIN! Nato bomo stekli. Počasi bo šlo. Gužva. Gneča. Previden tek, da ne padeš.
Nato bo šlo vedno lažje.
In tekla bom, kot bi tekla maraton. Prvo polovico počasneje, kot bi hotela. Na bremzo, po domače. Potem, ko bo sonce pričelo nažigati in kuhati bom to predstavo odmislila. Pila bom vodo na vseh postajah. Na približno desetem, petnajstem in okoli devetnajstega kilometra bom pojedla tabletko Enervita. Od desetega do petnajstega kilometra bo čas ocenjevanja. Kakšna je situacija? Koliko imam še goriva? So nastale kakšne poškodbe? BI šlo malce hitreje? Po petnajstem kilometru bo pritisk večji. Hotela bom hitreje. To je najtežji del. Odločilni del. Del, ko se tekač odloči ali bo dal vse od sebe ali bo stisnil rep med noge. In to je tudi tisti del, ko si lahko narediš nepopravljivo škodo. Ko teraš v prazno. Kot bi gonil kolo s polomljenimi zobniki. Če goniš brezglavo je škoda na koncu še večja, včasih celo nepopravljiva.
Zgodovina se rada ponavlja
Zato je to resnično pomemben čas!
Trenutek, ko bom podrobno in natančno prisluhnila harmoniki v sebi. Bo zdržala ali jo bo razneslo? Lahko pljučka še malo »raztegujem« ali me bodo klofnila nazaj in me kaznovala z odvzemom zadostne količine kisika in zeleno vijolično barvo obraza.
Napeto. Zelo napeto.
In potem tisti zadnji kilometri. Trije, dva. In množica navijačev. Ko si spet ne moreš pomagati. In goniš. In gledaš po navijačih, če je kje kakšen tvoj.
In potem spet postaja vse lažje. Skoraj se že vidiš, kako pritečeš v cilj. Predstavljam si, da sem privezana z elastiko na cilj in sedaj me bo kar potegnil k sebi. Kot bi sedela na frači bi me odneslo direktno v morje, ker je vroče! Ker bo vroče. Ker če bo vroče, bom plavala.
S pumpco ali pa brez.
Ampak že spet bom pritekla v cilj – na napačni strani. Bodo tam spet primorske šjore? Z oljčnimi vejicami?
Mmmm… prav voham že morje. In borovce. Balzam za pljuča. Oči. Dušo.
Veste kaj? Vseeno je na kateri strani bom pritekla. Važno je le, da sploh lahko pritečem.
Nikoli ne veš. Kdaj bo prišel dan, ki vedno pride.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
V mesecu maju nas vsako leto čaka resnično edinstvena tekaška priredite Tek trojk in sicer v okviru prireditve POHOD – POT OB ŽICI. Tek trojk je sicer tekmovalni tek pa vendar ne v osnovi. Predvsem je to tek prijateljstva in tovarištva. Vsi trije tekači, ki sestavljajo trojko, so eden drugemu v oporo in pomoč. In v cilj morajo priteči skupaj.
Razdalji sta dve in sicer se lahko odločite za 12,5 km ali daljšo 29 km razdaljo. Za obe velja, da sta zahtevni predvsem zaradi razgibanosti terena, saj je potrebno premagati kar nekaj višinskih metrov.
Zemljevid s profilom proge po razdalji /km
Zato je v trening za Tek trojk potrebno vključiti kar nekaj takšnega treninga. Tek po gozdu z nekaj vzponi in spusti. Več kot idealna pa je proga, ki jo opisujem v nadaljevanju.
Od vas je odvisno, kje boste startali. Predlagam start pri cerkvi v Podutiku ali pa na končni postaji avtubusa št. 5.
Tečemo po Podutiški cesti proti Prevalu. Ob končni avtobusni postaji se prične strm klanec. Tečete mimo gostišča Kačji log.
V kolikor ste startali iz avtobusne postaje predlagam, da zaokrožite po Bike parku. Tik pred dolgim klancem, malce pod gostiščem Kačji Log zavijete levo in tečete po makadamski cesti vzporedno ob Podutiški cesti. Na ta način se boste nekoliko ogreli in pridobili dodaten kilometer. Startati direktno v klanec ni ravno priporočljivo.
Bike Park Podutik
Na vrhu klanca se držite leve smeri oz. naravnost (po prednostni cesti) in tecite mimo kamnoloma na vrh Prevala. Tu boste zagledali table in problema ne bo večjega. Zavijete desno in tečete naprej v klanec. Po kakšnih 200 metrih se cesta zravna in po ravnini boste kmalu pritekli do spomenika Kurirček.
Spomenik kurirčku pod Toškim Čelom
Tu imate dve opciji.
Lahko tečete naprej po asfaltirani cesti ali pa se odločite za gozdno pot ali bolje potko. Sledite markacijam.
V kolikor se odločite za gozdno varianto se boste po kakšnem kilometru ponovno priključili na asfaltno cesto in tokrat ji sledite.
Tečemo naprej v velik levi ovinek, ki se ponovno precej dvigne. Po nekaj sto metrih relativne ravnine se cesta ponovno vije levo malce bolj navzgor ter se na vrhu obrne močno desno.
Na levi se nam bo odprl pogled v gozdnato dolino, navzgor bomo videli precej ravno cesto, ki pa to ni. Noge bodo utrujene, klanec pa tudi ni tako zelo položen. Poleg tega je dolg zato nadaljujte z zmernim in enakomernim tekom, tekaški korak naj bo kratek. Kmalu boste pritekli do table Toško Čelo. Na desni boste čisto na ovinku zagledali gostilno, ki navadno ne obratuje. Pa tako lep razgled imajo.
Vasica Toško Čelo leži na 535 metrih nadmorske višine in nudi čudovit pogled na Podutik in Ljubljano. Pred seboj imate najlepši del tekaške proge od Toškega Čela do Katarine oz. Topola
Po nekaj deset metrih boste pritekli do križišča, kjer boste videli usmerjevalno tablo proti Lovski koči na Toškem Čelu. Vi ne tečete tja, pač pa se držite levo, naravnost in tečete naprej po prednostni cesti.
Tu se cesta malce spušča in kmalu iz asfaltne ceste pritečete na makadam.
Sedaj tečete proti vasi Topol.
Ves čas se držite te ceste oz. poti, ki je široka in prijetna za tek. Občasno vas bo prehitel kakšen kolesar zato bodite previdni in tecite ob strani, da se lahko pravočasno umaknete.
Tekaška proga Toško Čelo – Topol
Pot je razgibana, nekaj je sicer spustov, predvsem pa se vzpenjate.Ko boste pritekli v vas Topol, vas bo poleg turistične table »Pozdravljeni na Katarini«, pozdravil tudi asfalt.
Zavijete levo in tečete čez naselje Topol.
Pred koncem naselja zavijete desno proti cerkvici Sv. Katarina. Ta del je precej strm, neprijazen, ker je asfalt pa tudi utrujenost se bo že pojavila. Tečete mimo kolesarskega barčka.
Klanec je kar dolg in strm, tecite enakomerno s kratkimi koraki, rahlo nagnjeni naprej in dihajte. Jaz si pomagam s štetjem.
Pritekli boste do večjega števila zgradb in pred seboj opazili zgradbo z lesenim “gankom”. Poglejte podrobneje – to je gostišče Pr` Jur.
Gostilna Pr` Jur
Tecite mimo in naprej na makadam proti cerkvici, ki ste jo opazovali že nekaj časa. Pri cerkvi Sv. Katarine Aleksandrijske iz 17. stoletja se boste nahajali na 738 m nadmorske višine. Čaka vas samo še vrnitev po isti poti.
Tek navzdol je hitrejši, vendar morate biti zelo pozorni, kam in kako stopate.
Cerkev Sv. Katarine Aleksandrijske
Ko boste pritekli od Prevala in do odcepa, ki vodi navzdol po isti poti mimo gostišča Kačji Log, lahko naredite majhno spremembo. Ne tecite navzdol ampak stecite levo na neprednostno cesto.
S tem boste malce prizanesli svojim kolenom ter dodali še kakšen kilometer. Tekli boste čez vasici Dolnice in Glince. Čaka vas nekaj spusta in potem ponoven dvig. Na svoji levi strani boste zagledali majhno cerkvico, vi tečete naprej tokrat spet nekoliko navzdol in pri veliki kmetiji, ki bo na vaši desni strani, zavijte na desno. Tekli boste pod starim sadovnjakom in mimo pašnikov do Gasilskega doma v Podutiku. Tečete naprej po glavni cesti v ovinek in mimo kamnoseštva Vodnik. Pritekli boste pravokotno na Podutiško cesto pred trgovino Mercator.
In sedaj ?
Če ste startali pri cerkvi zavijete levo in do tja imate še slabega pol kilometra. Če ste startali na končni avtobusni postaji pa zavijete desno in po kilometru boste na svojem izhodišču.
Naredili boste približno 20 kilometrov po makadamsko-asfaltni poti s približno 580 mt vzpona in 490 mt spusta.
4.6.1982 – Irena plačala karte + avtobusni prevoz za koncert The Rolling Stones, München. Jaz popolnoma postrgam predal, sem brez ficka, vse plačala moja draga sestra. 1500,00 din. Ta stari nočjo nič prispevat.
5.6.1982 – MORAM NA TA KONCERT! To rabim, za to se moram borit.
6.6.1982 – Fotr me še vedno ne pusti na koncert, vsa sem objokana. Po svetu hodim z zabuhlimi očmi. Kaj naj naredim, Ireni sem odžrla denar, nesposobna sem, za nobeno rabo nisem. Če me ne bosta pustila bom ušla!
7.6.1982 – Nadaljujeva s pospešenim prepričevanjem fotra. Vse mu obljubim. Irena tudi. Pospravljala, hodila v trgovino, plela dvorišče (TO NA SMRT SOVRAŽIM) …. Vrtiva Dylana, Janis, Rollinge– tiste primernejše komade. »Ati, mami, poslušta kitarco, to je res dobra muska«. Fotr se še vedno ne da, češ, mladoletnih ne spustijo čez mejo …«Ati, ta muska je nama ravno tako všeč kot je tebi tvoja švicarska,« doda Irena. Terna.
8.6.1982 – Grem!!!! Grem!! Norim! Toooo! Za las je šlo. Irena svečano obljubi, da bo pazila na naju. Po koncertu takoj na avtobus in domov. Obljubiva.
9.6.1982 – Mami mi šiva oranžno bluzo iz plenice.. Grem v štacuno po material za sendviče. 8 komadov in 4 soke. Komaj čakam!!!!!!
10.6.1982 – Odhod ob 2h zjutraj iz Ježice. Dvakrat naju ustavijo policaji. Avtobus poln samih čudnih fac, še najbolj normalen je videti Dragan Bulič pa še ta je čudn, itak, en star tip v džinsu z dolgimi lasmi in brado izgleda kot bi se nažrl mamil. Splazva se čist na konc avtobusa v en kot in gledava v tla. Občasno pokukava. Tistga tipa se morva izogibat.
Odklop – noro – preporod – zastrupljena do smrti in naprej– smisel življenja je dobra muska, dober rock. Vse ostalo naj se gre solit!
Na netu zasledim informacijo: The Rolling Stones prihajajo na Dunaj. Rada bi jih spet slišala. Zadevo je treba slediti.
Klic na mobi, Irena: »Stonesi pridejo 16/6/2014. A gremo?«
»Gremo!«
Zvečer grem tečt z MP3-jem okoli Rožnika, v Mostecu splezam na skakalnico in odposlušam par komadov. Rabim brezžični MP3. Ta je praktično fuč.
Še 20 dni do koncerta….
»Ej Mojca! Naj punce zrihtajo majčke za na koncert. Jezike pa naslov najljubšega komada!« kliče Irena.
Še 14 dni do koncerta ….
Sprememba. Imamo karto viška, višja sila. Žal ni vsem usojeno, da slišijo legende. Oddamo karto brez problema. Hvala Košmerlj & Co. za razumevanje!
Še 5 dni do koncerta …
Soseda mi zjutraj prijazno pove, da naši dekleti zelo glasno poslušata neko divjo glasbo. »Oh, jima bom rekla. Imata zelo napet urnik na faksu in ves čas izpite. Morata se malce sprostiti« No, v resnici sem to jaz. Ogrevam se!
Še 2 dni do koncerta …
»Kdaj dobimo majčke za Rollinge?« sprašujem.
»Zvečer jih gremo iskat«.
Pozno popoldan …
Razgrnem majčko in buljim vanjo. Nina in Urška me čudno gledata. Sumljivo. Še enkrat jo obrnem. OK, napis komada je. Manjka pa znak skupine.
»Ja, kje je pa jezik?« sem začudena upajoč, da je to nek hec. Da bosta iz vreče potegnili prave majice.
»Ni jezika!«
Zvečer …
Grem tečt, besna kot ris, da se resetiram. Res sem nekam raztresena. Ob teku ugotovim, da zadeva vseeno ni tako grozna. Na koncert gremo same punce, ekipa Veseličke. Kot na Tek trojk. Majčke bomo pa tudi uredile. Saj imamo še en dan. Če ne drugo, bomo pa jezike narisali sami.
Komaj čakamo. Ves čas poslušamo Rollinge…
1 dan pred koncertom …
Majčke urejene, jazike so nam naknadno natisnili. So oprane in posušene. Ponovno preverim svoje 32 let stare črtaste hlače kupljene v Münchnu davnega leta 1982. Še so mi prav. Danes ne grem na tek za vsak slučaj, da kje ne padem ali se poškodujem. Moram biti maksimalno previdna. In sploh moram biti spočita. Nimam jih več sedemnajst. Spat gremo ob 23. uri vendar ne morem in ne morem zaspati. Kot takrat…
16. junij 2014
Končno je ura pol sedmih zjutraj.
»Nina, Urška, auf, akcija!«
Iz postelje se katapultirata. Izjemno. Tega ne doživim pogosto. Hitro se uredimo, jaz pa še kar nekaj cepetam, preverjam, če imamo vse. Ob pol osmih moramo biti na Masarykovi, da poberemo Manco, nečakinjo.
»Ura je cajt!« kričim, gremo, gremo. Mogoče je gneča čez mesto. Je namreč ponedeljek in večina ljudi gre v službo.
»Ne delaj panike, saj je še čas!”
»Ni časa, ta avtobus ne čaka!« priganjam dalje. Živčna sem kot ne vem kaj. Veliko bolj kot pred maratonom. Takrat imam praktično vso zadevo pod nadzorom.
Končno smo v avtu in stopim na gas.
»Mami, počasi!« Navijemo Rollinge, do daske, za vzdušje.
Ni pretirane gužve, končno sem bolj mirna saj vidim, da bomo na zbirnem mestu v Koloseju pravočasno. Pred 32 leti smo startali iz Tivolija, samo dva avtobusa. Danes pa jih je kar 18.
Manca vsa nasmejana stoji na postaji. Ustavimo in skoči v avto. Super! Tri moje punce! Nina in Manca stari ravno toliko kot je bila Irena daljnega leta 1982, ko je s svojo mladoletno sestro odšla na koncert skupine The Rolling Stones v München.
Nič se ne čudim, da je najine starše tako zelo skrbelo. Takrat. Za železno zaveso. Fotr je hodil gor in dol, češ, tam so sami nacisti.
Peljemo se proti Koloseju, rahlo sem panična, kje bom parkirala. Brez potrebe. Parkirišče je namreč odprto. Parkiramo.
Srce mi tolče, ko vidim toliko avtobusov in ljudi. Same majčke z jeziki. Logo skupine The Rolling Stones sega v leto 1970 in ga je kreiral Britanski grafik in dizajner John Pasche. Glede na to, da so Micka Jaggerja dejansko samo usta (beri: gobec), je izbira takega loga edina logična posledica.
Zakorakamo proti avtobusom. Takrat jo zagledam. To, mojo sestro. Stoji tam, na sredi. Črna majica I CAN ´T GET NO, črne hlače in rdeče kavbojske škornje. In rdeči lasje.
Presune me! Raztegnem roke in tako korakam proti njej preko celega parkirišča. Kot v kakšnem filmu. Objameva se in se zjokava. Jok prevesi v režanje in objemanje ter trepljanje po ramah.
Najine punce se režijo in obžalujejo, da niso uspele ujeti trenutka za posnetek.
Takrat zagledam še Frenka. Njegova majčka je daleč največja in najboljša: START ME UP. Res sta za skupaj. Frenk in Irena.
V pričakovanju
Spoznam Franjo in že smo kompletni. Gremo na avtobus, katerega vodiču je ime Rožle. Star točno toliko kot moje hlače.
Avtobus potegne.
Potniki predvsem družine s skoraj odraslimi otroci, prijatelji. 90% potnikov gre prvič na koncert legend. Ostali smo bili že večkrat.
Razgledujem se po avtobusu. Nikjer ne vidim dveh preplašenih punc, ki bi se skrivali za naslonjala. Sicer pa imam občutek, da sem danes jaz videti kot tisti ubogi rocker z dolgimi lasmi in brado, ki sva se ga tako bali. Čisto po krivici. In tokrat nisva sami. Zadeva je družinska. S seboj imava vsaka po 75% svoje družine. Srce mi igra, vriska in nori.
Vsi na avtobusu smo srečni in v pričakovanju koncerta legend The Rolling Stones. Samo slutimo lahko, kaj nas čaka. V rokah držim karte in se spomnim tiste iz leta 1982. Nekje doma jo imam varno spravljeno. V obliki jezika.
Dunaj ….
Na Dunaju smo že pred pol drugo uro popoldan. Kar nekaj časa imamo. Glasujemo kam v tem času in na koncu ugotovimo, da nobenemu ne diši ogledovanje starega jedra. Ostati moramo spočiti. Vožnja nam je pobrala kar nekaj moči.
Z metrojem se zapeljemo le do Pratra, zabaviščnega parka, kjer si po kratkem sprehodu privoščimo kosilo in dunajsko pivo. Kar okusno. Opazujemo mimoidoče, praktično so skoraj vsi v majicah The Rolling Stones.
Stadion Ernst Happle …
Končno se vrnemo do stadiona Ernst Happle, ki sprejme 60.000 obiskovalcev. Veselim se kot otrok. Naredimo nekaj posnetkov za spomin ter se napotimo proti vhodu.
Mladi, stari, vsi srečni in veseli stojimo v vrsti in potrpežljivo čakamo pregled redarjev. Končno smo na vrsti. Srce mi še bolj razbija. Naprej spustim vso družbo, tako da imam pregled nad situacijo. Da se kdo ne izgubi. Pregled torbe in obleke in nato proti varnostniku s skenerjem za karto v roki. Vsi lepo mimo, pri meni se ustavi. Nekaj ni v redu. Še nekajkrat poskusi skenirati karto, a zadeva ne prime. Kmalu je pri meni še ena varnostnica. Nekaj je narobe s karto.
Živel ROCK!!!
Ne verjamem, da je to res. Karta je bila kupljena pri Košmrlju, zadeva je sigurno v redu. Očitno imajo zanič informacijski sistem. A kaj naj? Redarka pravi, naj grem z njo.
Vidim Urškine velike oči, kako me gledajo skozi mrežo: »Mami!?« Oči so vedno večje. »Počakajte me tukaj!« zakličem.
Z redarko hitiva na Clearing point. Gužva. Jezim se, ker bi rada bila čimprej na stadionu, da se razgledamo in tudi predskupino hočem slišati. Vrsta se nikamor ne premakne, zelo zelo počasi. Po mobiju pokličem Rožleta, ki mi zatrdi, da s karto ni nič narobe in naj mu sporočim kaj bo. V redu. Tudi to je del Dunaja.
Poleg sebe zagledam znan obraz. »Emil!« Pa je res Emil. Tekaški prijatelj s katerim smo tekli skupaj z možem trojke. To je že njegov peti koncert Rollingov. Navdušen je! Le kdo ne bi bil. Končno sem na vrsti in na srečo je s karto vse v redu.
Redarka me odpelje nazaj kjer me moji nestrpno čakajo.
Končno na stadionu …
Smo v coni B na tribunah na pokriti strani. Upam, da ta beton ne bo ubil zvoka. Krasen pogled po stadionu. Pogledam punce, ki so navdušene.
Ni slabo, energija je prava. Zatulim: UAUUUU!!! Tega tuljenja se boste morali navaditi.
Spomnim se stadiona v Münchnu, ki je zaradi svoje oblike resnično nekaj posebnega. Tudi večji je ter deluje bolj odprto. Zvok je bil tam perfekten.
Všeč mi je, ker so označeni sedeži. Sedimo praktično za reporterskimi mizicami tako da imamo prostora več kot dovolj. Počivamo, nabiramo moči in opazujemo, kako se stadion polni, kako množica vrvi.
»Irena, se spomniš ogromnih balonov v Münchnu, ki smo si jih podajali po tribuni!«
»Ja, in kako sva se zgužvali naprej. Tukaj se ne da nikamor.”
Stonesi imajo nov oder, tudi ta bo dober. Samo da jih že enkrat vidim in seveda slišim! Zamižim! Skušam se spomniti začetka …takrat. Le zakaj nisem shranila nobene reportaže …
Predskupina …
Množica završi. Predskupina. Tokrat samo ena. Ima nehvaležno delo igrati pred tako veličastnim bandom kot so Rollingi – najboljši band na svetu. Pevec skupine izjavi: »The Rolling Stones are Jesus Christ« in požanje bučno odobravanje. Dejansko me spominjajo na Led Zeppelin, malce bluesa je slutiti vendar mi ni všeč način petja. Kasneje izvem, da so to The Temperance Movement.
»Ej, se spomniš kakšni budali sva bili!« zakričim Ireni.
V Münchnu sta bili namreč dve predskupini in za drugo sva mislili, da so že Rollingi in začeli divje ploskati in se navduševati… No, tudi takrat sva kar hitro opazili, da to niso. No way! The Rolling Stones so eni in edini – nezamenljiivi.
Končno se predskupina »pobere dol«. Množica vrši, vstajamo, ploskamo, gledamo. Elektriko je čutiti v zraku. Napetost!
Nič.
Sedemo nazaj na stole … in potem … napetost narašča in narašča. Srčni utrip se mi zagotovo povzpne konkretno nad dovoljeno maksimalno zgornjo mejo. Val tisočerih rok preko celotnega stadiona, ki ga spremlja tuljenje neučakanih ljubiteljev rocka zaokroži stadion. Prvič, drugič, tretjič … srce mi divja… začnemo tuliti… v trenutku smo na nogah, zagrabim stol in začnem nabijati z njim ob železni podest in prav tako cela naša vrsta … če ne bodo že prišli, me bo že pred koncertom kap. S stolom si ob mizo skoraj odbijem palec ampak mi je čisto vseeno!
In potem, luči in tisto znano:
» Ladies and Gentlemens – The Rolling Stones!«
Uauuu! Mislim, da me je odneslo meter v zrak, tulimo in pozdravljamo te legende našega časa. Niso privid, ni iluzija. Tokrat se ne ščipljem. Vem, da je res! Stari fotri razturajo v nulo! Neverjetni! Enkratni! Start me up!
Drugačni kot pred 32 leti ampak vseeno isti! Leta se nam pač vsem poznajo. Predvsem smo boljši. Vendar so tudi takrat začeli z uvodnim komadom Start me up!
Zagledam srčka Keitha, skuštranega Ronnia, umirjenega Charlija v ozadju ter Micka s svojo neizmerno energijo. Uživajo, ko igrajo. Ne vem kdo bolj! Jaz oz. mi ali oni.
To je to! To rabim! Skoraj kot zrak! Padem sama vase in uživam.
Jagger s svojo seksi maratonsko postavo še vedno raztura in miga kot zna le on. Teče po odru, skače. Človek je gotovo zmožen preteči 42 km. Ampak naj raje poje. Za vsak slučaj, da se mu kaj ne zgodi.
Pojemo, ploskamo, tulimo, skačemo! Gledam naše punce, navdušene! Kasneje mi priznajo, da si Rollingov enostavno ne moreš predstavljati, moraš jih doživeti. Irena presrečna, Frenk kasneje izjavi: »Zdravilo za telo in duha«. Pa še kako zelo res je to.
Mick pozdravlja, našteva sosednje države. Ker Slovenije ne omeni – skandiramo: SLOVENIJA! SLOVENIJA! SLOVENIJA!
Norimo. Gledam okoli sebe, staro in mlado. Vsi združeni, vsi enaki, vsi napol nori! Dedek, babica, vnuk, vnukinja, starši, otroci …
Sledi You Got Me Rocking in legendarna Urškina It´s Only Rock´N´Roll. Norimo, skačemo, tulimo. Mislim, da se bo podrl stadion.
Nato Tumbling Dice s spektakularnimi odrskimi učinki, Manca se tolče po prsih – to je moja pesem. Vsak od nas ima namreč naslov izbrane pesmi napisan na majici. Tulimo, pojemo, skačemo. Norimo.
In potem tista vsem znana Angie. Zelo se potrudimo pravilno odpeti pesem, ki je nastala v najbolj norih časih Stonesov, ko so bili dejansko čisti zadetki. Posvečeno, baje, heroinu. Sicer pa ljubezen je neke vrste mamilo.
V zraku je energija, ki te prevzame, napolni vsako celico bitja, ti zleze pod kožo, za nohte, v ušesa, čisto noter vate tja do srca in v dušo. Mislim, da vsi skupaj sijemo in vračamo to energijo bogovom tam dol, na odru. Da, danes se mi zdijo tudi telesno nesmrtni. Ej, fantje, ne se dat!
Jaz hočem tečt do stotega leta, vi pa razturajte do takrat. Potem bomo vse zdržali. Mižim. Pa spet hitro pogledam! Glej, trapa! Glej! In poslušaj! Znori se do konca! Tako kot v zadnjih kilometrih maratona – brez popuščanja, brez zavor! Gremo naprej!
Evforija se stopnjuje! Doom & Gloom. Novejši komad. Bolijo me dlani, stole smo nabili nekam pod mizo.
Potem pa Get Off My Cloud – ljubim ta komad! Cel stadion poje: I say, Hey! You! Get off of my cloud… pa nato Out of Control! Z briljantnim Keithom! Ne vem, kako mu uspe sploh karkoli odšpilati s temi artritičnimi prsti. Ubogi! Spet tako čeden s svojo obvezo okoli glave, vedno si nekaj naplete okoli ušes in dvema šaloma okoli bokov. Če bo kdo še kdaj rekel, da je grd …
Stadion bo razgnalo….vendar opazim, da naši vrli sosedje Avstrijci kar malo spominjajo na nas, zadržane Slovence. Sedijo! Mogoče jih bolijo noge… Kako lahko sediš na Rollingih… Ne razumem. Mene privzdignejo, vržejo na noge, naj me še tako bolijo, v zrak, skoraj sem že nekje pod stropom! So kot atomska bomba! Res.
Mick zaigra na orglice, takega ne poznam…. Nastal je nekakšen Rock´N´Blues, spet mižim, a se spodim gledat! Glej, trapa, glej! Poslušaj in uživaj!
Potem pa Honky Tonk Woman – kar zmrazi me!
It´s the Honky Tonk Woman
Gimme, gimme, gimme the honky tonk blues …
Sem že čisto hripava, ampak še kar vreščim…in tulim UAUUUU! UUUUUUUUUUUUUUUUUU! Ful močen glas imam, občudujem sama sebe, sploh nisem vedela! UAUUUUUUU! Tulimo vsi skupaj!
Potem pa moj najljubši Keith You got the silver!
You got my hart
You got my soul
You got the silver
You got the gold…
Oh babe, you got my soul….
Pa to je noro… kar lebdim, poslušam, uživam, življenje je lepo. Hvala vam, kamni!
Opazujem Ronnija, s čupo las, skromno si je zamenjal majčko s skoraj identično, medtem ko Mick paradira v svojim Jaggerskih cotah … In natančni Charlie tam na bobnih, baje je prehlajen. The Rolling Stones RULES!
In Keith nadaljuje s Can´t be seen… Kako uživa, ko nastopa. Simpatično malo zafuša – ti kar fušaj, nihče ti ne zameri. Če pa že kdo, je vseeno, ker je kompleten idiot. Mar nam je za take, kajne! Dajmo ata, razturaj!!!
Ne vem več točno kdaj, ampak nekje na sredi programa je Mick predstavil vse nastopajoče. Darryl Jones je novi član, zamenjal je Billa Wymana. Odlična pevka Lisa Fischer, ki rahlo koketira s Tino Turner, saksofonist Bobby Key in Tim Ries. V zasedbi je tudi klaviaturist Chuck Leavell, pevec Bernard Fowler in Matt Clifford, ki igra rog. Osebno me je najbolj impresionirala Lisa. Še posebej v seksi duetu z Mickom.
Ob predstavitvi velikih štirih – Charlija, Ronnieja, Keitha in Micka – pa je stadion dobesedno ponorel.
Naj se še tako trapasto sliši oz. bere: čutila se je neizmerna naklonjenost, spoštovanje in brez pretiravanja – hvaležnost in ljubezen do četverice. Pišem o tisti pravi, globoki ljubezni nastali iz hvaležnosti in spoštovanja do nastopajočih, saj nam s svojo glasbo dajejo ogromno. Mar ni s Stonesi svet lepši? Zame že. Žal mi je za vse, ki tega ne morete občutiti. Občutite pač kaj drugega … ampak Stonesi, so »top of the top«. Verjemite mi.
Se spomnite Micka Taylorja? Stonese je zapustil nekje v 70. Letih. Nočem biti hudobna, ampak vidi se mu že od daleč. Ni kilometrine. Ampak komad Midnight Rambler so vsi skupaj odigrali fenomenalno.
Spogledava se z Ireno – to je to!
Duet ustne harmonike in Taylorjeve kitare reže zrak, zvok se širi po stadionu, seka in leze pod kožo, v čutila… ritem pa je vedno intenzivnejši … dlani me pečejo, spahnila si bom kolke, stadion se pozibava in je na nogah, roke celotnega stadiona visoko v zraku! Poezija! Ta komad – v živo – to je to!
Sledi… Miss you! Na repertoarju od marca po Mickovi osebni tragediji. Se mi zdi. Kar pa ni nujno res …
Nato … Gimme Shelter !
Uuuuuuuuuuuu! Norimo!
Zaskrbi me, ker smo že krepko preko polovice koncerta. Na uro nočem niti pogledati. Odženem skrbi iz glave in se predam dogajanju.
Sledi fenomenalen Jumping Flash Jack, star komad iz leta 1968. Norimo! Skačemo! Pojemo! Tulimo! Vsi smo na nogah!
Rdeči, ognjeni efekti na petih zaslonih odra najavljajo nov komad …tulimo kot sove …. HU HUUUU HU HUUUU HU HUUUU Mick Jagger oblečen v rdeče perjasto ogrinjalo. Pravi hudič! Sympathy Of The Devil!
Please allow me to introduce myself
I’m a man of wealth and taste
I’ve been around for a long, long year
Stole many a man’s soul to waste
And I was ’round when Jesus Christ
Had his moment of doubt and pain
Made damn sure that Pilate Washed his hands
and sealed his fate
Pleased to meet you
Hope you guess my name
But what’s puzzling you
Is the nature of my game
…
Na trenutek se mi zazdi, da ne slišim del ritma, da ne slišim ničesar več. So mi odpovedali bobniči? Se zvok zabija v strop? Kaj se dogaja…
Please to meet you…
Hudič ….je odnesel zvok. Ali pa je malce ponagajala tehnika…
Nato pa .. Ninin komad: Brown sugar…spet slišim, vse je v redu, pojemo, ploskamo z visoko dvignjenimi rokami, skačemo, norimo, uživamo…
In potem … zatišje. Zlat jezik na zaslonih najavlja … bližajoči se konec … koncerta. Po set listi torej še dva komada. Samo še dva komada sta nam ostala.
Can´t always get … ampak jaz danes sem! Ta čudovit komad sta napisala Keith in Mick davnega leta 1969.
Mick v zeleni opravi teče in skače po odru. Na glavi ima povsem podobno kapo s šildom kot jo imam sama. V trenutku si jo poveznem na glavo. UAUUUU! Kričim…. skoraj že povsem brez glasu.
Nastopajočim se pridruži pevski zbor. Množica je vsa na nogah. Mislim, da ni niti eden obsedel. Pevski zbor odpoje, kitara, saksofon in Mick zapoje:
I saw her today at the reception
A glass of wine in her hand
I knew she was gonna meet her connection
At her feet was her footloose man
You can´t always get what you want. ..
But if you try sometimes
Well you might find…
…
Svečano vzdušje …. naj še traja, naj še traja in prehitro zaslišimo zadnji komad:
Satisfaction!
Cel stadion poje, na nogah! Ploska! Maha, pošiljamo poljube! Tem Rock’ N´Roll angelom. Čarovnikom rocka!
Mick! Keith! Ronnie! Charlie!We love you!
Čisto so me pretresli! Vsa sem solzna. Moje pesmi pa le ni bilo. Pa ne te, katere napis nosim na majici. Ta le ponazarja moje trenutno stanje – Emotional Resque. Ha!
Podobno se dušim med maratonom, pa ne zaradi napora, zaradi čustev. Ker tečem. Ker mi je uspelo. Ker rada tečem dolgo, rada tečem maraton, med tekmo sploh ne smem preveč razmišljati, ker sem čustveno povsem preobčutljiva. In tam pred ciljem, ko zaslišim svoje, me stisne v grlu, da ne morem več dihati. Od sreče! In prav tako sedaj, tu, na tem koncertu.
Res sem en srečen človek!
Bravo! Uauuu! Tulim! Skačem! Maham! Gledam Urško, Nino, Manco, Ireno, Frenka, Franjo! Vsi so očarani, mirni, srečni …
Rollingi pojejo, mi pojemo, vsi pojemo:
I can’t get no satisfaction
I can’t get no girl reaction
Cause I try and I try and I try and I try
I can’t get no, I can’t get no
…
V zraku se vrti energija, vsi smo eno! The Rolling Stones so nas zvrtinčili v Rock´N´Roll orkan.
Pozdravljamo jih, vpijemo, ploskamo, skandiramo!
Vsi štirje se postavijo v vrsto in se priklonijo.
The Rolling Stones. Mick Jagger, Keith Richards, Ronnie Wood, Charlie Watts.
Zdi se mi, da je za trenutek stadion popolnoma umolknil. Drug drugemu smo brali misli. Tisti na odru in tisti pred in okoli odra: ali se bomo še videli? Kot bi se poslavljala od dragih prijateljev imam ponovno v grlu cmok in solzne oči. Za trenutek si rečem: saj nisi normalna. Ženska! Saj nimaš več 17 let, naslednje leto jih boš imela 50, pa si še vedno ista! Ne, odbijem misel, pa še kako sem normalna. Na svoj način. Sicer pa, prosim. Kaj sploh je definicija normalnosti?
Stonesi so se odkotalili ali bolje odskakljali iz odra, jaz pa še kar strmim dol.
” Ajde, Mojca, gremo.”
“Ne, mogoče pa bojo še enkrat prišli”. Ne grem. S puncami začnemo ropotati s stoli. Priključijo se nam še nekateri. Tolčemo, a ni nič.
Ne bo jih več. Danes ne.
Odhajamo ven. Pa je konec koncerta…noro navdihujočega koncerta. Hvala bogu, da smo šli!
Na avtobusu …
Tokrat smo avtobus z lahkoto našli, ne tako kot pred 32 leti, ko ga skupaj s policaji nismo uspeli izslediti. Rožle ne bi nikogar pustil na cedilu in nihče ne bi ostal na Dunaju. Sicer mi je bilo pa čisto vseeno, samo da sem slišala Rollinge.
Rečem sosedu: “Bog ve ali jih bomo še lahko šli kdaj poslušat. Stari so že!” Prepričano mi odvrne: “Še jih bomo videli, oni ne odnehajo zlepa”.
Čakamo še zadnje obiskovalce koncerta, da pridejo na avtobus. Nekdo vzklikne: ” Klinc gleda Modrijane”! “In Jana Plestenjaka”, doda Irena. Ves avtobus je navdušen, pomirjen.
Peljemo se proti Ljubljani, skušam zaspati. Odločena sem. Hočem jih videti tudi v tretje. In v živo slišati tisto mojo pesem. Ki tolaži. Ki pomirja. Ki žene naprej …
V Ljubljani smo ob petih in ob osmih sem že v službi. Energije imam dovolj.
Ob besedni zvezi TRAIL TEK pomislim na višince, korenine, skale in napor. Moč. Bolečine v stegenskih in mečnih mišicah. Pa ni nujno tako.
Po kar nekaj letih teka po asfaltu in PST-ju, ponovno odkrivam tekaške poti po gozdu. Malce so se spremenile od mojih skoraj že davnih obiskov, zahvaljujoč kolesarskemu potepanju pa se je spremenil tudi moj pogled na okolico. Moja orientacija se je spremenila. Ne bom napisala, da se je ravno izboljšala. Spremenila. Tudi zato, ker je tisto, ki je nekoč bilo daleč – danes postalo blizu.
Za to se imam seveda zahvaliti maratonu.
Če hočeš preteči maraton moraš biti sposoben teči dolge razdalje. Razumljivo. To pomeni dvajset, trideset, štirideset kilometrov.
Stara pohodna pot (pred žledolomom) na Toško Čelo
In če tečeš maratone leta, desetletja – je kaj čudnega, če se rahlo naveličaš svoje tekaške trase?
Navadno dolge teke tečem po PST v kombinaciji z Rožnikom. Prikladno je zaradi podlage, ker je pretežno makedam in v zadnjem času predvsem zaradi pitnikov. S seboj namreč v času leta, ko so odprti, ni potrebno nositi vode. Nahrbnika za vodo. Opasnika za vodo. Plastenk za vodo. Vodnih uteži.
Na Toško Čelo
Včasih PST zamenjam za cestni tek po okoliških zaselkih, da razbijem rutino. In sploh ni lahko nabrati 35 km v neenoličnih krogih. Kot primer takega teka naj navedem traso: Podutik-Dolnice-Glince-Šentvid-Tacen-Šmartno-Gameljne-Črnuče-Ježica-Stožice…potem pa se že prične »kolobarjenje po Ljubljani« tako, da praktično pretečeš vse večje ceste od Dunajske, Slovenske, Slovenčeve,Celovške, Podutiške. S težavo “naštrikanih” 32 km. Seveda je pogoj za takšno tekanje primeren čas dneva. Zvečer ali pa zgodaj zjutraj, da se ne prenadihaš avtomobilskih izpušnih plinov. Da ne govorim o pešcih in kolesarjih, ki ti “skačejo pod superge”.
In ravno zahvaljujoč populizaciji trail teka mi je šinilo v glavo: zakaj pa ne bi daljši tek odtekla spet po gozdu? S seboj vzamem kolesarski nahrbtnik z vodo, karkoli. In tako se mi je zgodilo 21 km, katere mi nikakor ni uspelo raztegniti v 30 km. Ker ne poznam terena in ker me Z.J.B.V. tehnika! Sem pač bolj človek prakse kot teorije.
Kako torej 21 km raztegniti v 30 km in več? Po »mojih« hribčkih, gričkih in dolincah?
Ponovi vajo: nahrbtnik, voda, jabolko in gremo.
Dan je bil sanjski! Sonce! Modro nebo! Rahel vetrc.
Tečem po utečeni poti, katero sem pretekla že pred tednom dni. Torej v gozd nad Podutikom, kjer tečem del poti po tekaški poti Brdo (vodi okoli Klobuka) in se po kakšnem kilometru odcepim desno proti Prevalu. Prečkam Podutiško cesto in tečem del poti po asfaltu. Pri Kurirčku se usmerim v gozd in spet tečem po moji pohodniški poti in glej ga zlomka: danes odkrijem davno pot iz časa pred žledom. Malce bolj vijugasto in s tem položneje je speljana in to tako lepo, da naivno pomislim: morda mi uspe odteči do vrha.
No, mi ni. Mi je pa uspelo dlje.
Proti Šentvidu
Precej zasopihana tečem mimo Lovske koče na Toškem Čelu, nekaj ljudi sedi na klopeh in uživajo v soncu, jaz pa naprej čisto do vrha, kjer pri parkirišču nad Lovsko kočo zavijem desno, tečem mimo stanovanjske hiše skrite v gozdu in ob njej navzdol pritečem do gozdne poti, ki vodi do Šentvida.
Tako.
Danes bom raziskala to pot. Del poti dobro poznam, prehodili smo jo neštetokrat, v megli smo se uspeli tukaj tudi izgubiti, no, letos pa je bila ta pot tudi presankana. Uf! Je šlo po tistem ledu!
Vodno zajetje na šentviški poti
Teren je krasen, pod noge moraš gledati in malce paziti ampak ni panike. Pridem do odcepa za Šentvid in tu se ustavim.
Tako.
Sedaj pa raziskovalni tek! Kam me bo pripeljala ta pot? Kje v Šentvidu bom prišla ven? Mogoče v Mednem? Guncljah? Stanežičah? Bom prišla na pot, po kateri sem deloma tekla prejšnji teden?
Desno – prava smer?
Imam s seboj tudi svoj MAPS.ME – ampak, ne bom pogledala. Pojdimo na instinkt! Baje smo ga preveč zanemarili.
Tečem, res je prijetno, lepo, krasna pot. Nasproti mi priteče tekač, razveselim se, saj do takrat nisem srečala še nikogar, ki bi tekel. Bilo je nekaj pohodnikov, s katerimi smo se pozdravili. Normalno. Pozdravim tudi tekača, kateri me samo debelo pogleda in steče mimo brez pozdrava. Pomislim, kakšna tesla se najdejo tudi v supergah in besno tečem naprej odločena, da napišem TEKAŠKI BONTON!
Le kam bom prišla?
Primerki v supergah, ki ne pozdravljajo in predvsem – NE ODZDRAVLJAJO – saj ne vem, kaj naj napišem. Bolano. Neotesanci, nimam besed. Brez vsake olike. Pa pozabimo na to, da sem ženska. Gospa v zrelih letih, katero bi morali drugi pozdravljati. Sedaj se jezim nase: “Kaj pa pozdravljaš, butara!” Bolnikov je vseh vrst, bog ve, kaj si sploh mislijo, zakaj sem jih pozdravila!
Takšni in podobni primerki so me že pripeljali do odločitve, da ne bom več pozdravljala! Samo še odzdravljala! Ampak kaj, ko se zmotim!!!
Tečem po kolovozu in se na razkrižju odločim za levo smer. Podobno naredim čez dva kilometra.
Pot je res lepa, celo klopi opazim. Pot je markirana. Ptice pojejo kot nore! Avtomobilov sploh ni slišati, pa bi morala biti avtocesta čisto blizu. Pomislim, da morda tečem nad tunelom.
Tečem mimo nekakšnega zajetja vode in kmalu naprej naletim na križ s kažipoti.
Na Prevalu levo mimo križa navzgor
Odločim se za desno smer. Predvidevam, da je pot naravnost speljana do Mednega. Tečem torej desno navzdol vendar je tu ogromno malce širših in ožjih poti. Tečem po tistih, za katere se mi zdi, da bo lepše. Pritečem na nek vrh in se že ustrašim, da bom morala nazaj, saj je pot komajda vidna. Na srečo se moja potka priključi malce širši in sedaj že vidim, da sem precej nižje in prav zanima me, kam navzdol bom pritekla. Morala bi biti v okolici Šentviške cerkve.
Zagledam prve hiše, dvorišča in glej ga zlomka, moja potka se konča pri ograji preko katere nikakor ne morem. Saj veste. Nekateri si radi prisvojijo še malo polja, travnika ali pa gozda. Hodim levo in desno in na srečo opazim novogradnjo ob kateri pridem ven, na cesto.
Ustavim se in s pogledom iščem cerkev. Ni je. Ampak teren je znan!
Halo! Šele tukaj sem? Kar razočarana sem malo saj ugotovim, da sem pritekla na cesto Andreja Bitenca, ki povezuje Dolnice s Šentvidom.
Za menoj je tudi ubogih šest kilometrov in vem, da me čaka asfalt. Tečem torej po asfaltu, kakšnih pet kilometrov me loči do Prevala. Odločena sem, da odtečem nekakšno osmico. Nazaj v gozd hočem, tja, od koder sem prišla. Vendar bom naredila še krog okrog Klobuka.
Ko tečem po asfaltu se spomnim, da imam na ramah nahrbtnik. Tu me moti. V gozdu me ni. Tečem čez Glince in se že vzpenjam na Preval.
Proti Podutiku
Na vrhu se usmerim levo v gozd, navzgor, po markirani poti in nadaljujem naprej proti lovski koči. Pot je širša kot pred leti. Kmetje so jo razširili ob čiščenju gozda po žledolomu. “Saj je prava avtocesta”, pomislim.
Ta pot je mirna, lepa, polna je spominov. Včasih nas je tu teklo več, največkrat sva tukaj tekla skupaj. Spet bova! Ta pot je res lepa, praktično ravninska. Podlaga mehka, prijetna za tek. Kolena ne bodo bolela, gležnji tudi ne.
Avtocesta proti Klobuku
Tečem mimo kmetije, videli jo boste na desni strani. Označbe na drevesih so tukaj razločne. Že se približujem vrhu Klobuka in se odločim, da grem na vrh.
Ko pritečete od kmetije na razpotju zavijte skrajno levo! Naravnost pridete do Bokalcev, desno pa proti Srednji vasi!
Vrh Klobuka je travnata planota, z lepim razgledom na vse strani. Škoda, da ni malce višji. Razgled bi bil lepši, če ga ne bi zastirala bližnja drevesa.
Tečem naprej, proti Lovski koči. Lovsko društvo Dobrova je kočo lepo obnovilo, žal pa na vratih ni obvestila o odpiralnem času. Na bližnjih drevesih je opaziti veliko ptičjih hišic.
Tečem ob koči navzdol, naprej in se na križišču pri zeleni in rdeči markaciji tekaške poti odločim za levo varianto. Leva varianta je ves čas moj plan.
Koča pod vrhom Klobuka je last Lovskega društva Dobrova
Tečem praktično nazaj po isti poti, krog okoli Klobuka je sklenjen in opazim, da so tukaj markacije te prijetne tekaške poti, pogoste.
Na razpotju se odločim za desno, stran od smeri iz katere sem pritekla in tečem proti svoji izhodiščni poti. Presenetljivo je veliko markacij! Zasledujem rdečo, katera vodi proti Podutika. Zelena bi me pripeljala do Bokalcev.
Kmalu sem tam. Še navzdol in že so tu hiše… in konec mojega tekaškega potepanja.
Za menoj je slabih 16 kilometrov, za 16 kilometrov še nikoli nisem porabila toliko časa – ampak tudi višincev ne. Spustov je bilo za 650 mt in vzponov za 620 mt.
Prijetno. Imam idejo za naslednjič. Upam, da mi uspe »naštrikati« tistih ubogih 30. Raje še kakšnega več.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Včasih se ponudi priložnost, a je ne zagrabimo. Če imamo srečo, se ponudi večkrat. Zavedati pa se moramo, da se priložnosti ne ponujajo vedno. In vsakič je enkrat zadnjič.
O čem tokrat?
O tem, da navadno povsem prost dan, dan ko sem doma sama brez kakršnihkoli obveznosti, izkoristim za: generalno pospravljanje. No, saj ne drgnem cel dan po stanovanju (ajde- skoraj ), vzamem si tudi čas za kakšen običajen tek.
To je tek po mojih znanih, gotovo več kot stokrat pretečenih poteh. PST, Rožnik, krog okoli Klobuka, skratka – okolica mojega doma. Pa naj bo to tek od 5 ali pa do 35 km. Nima veze. In da ne bo pomote, všeč mi je!
Tiste skrite stezice
Ampak! Večkrat bi šla rada odteči vse tiste ne pretečene steze in potke, ki se prepletajo po gozdu. Da. Včasih tečem po krožni poti okoli Klobuka. Nekateri poznate te poti iz Hrčkovega teka, ki se odvija v Septembru. Markacije v modri, zeleni in rdeči barvi pomenijo dolžino tekaške poti, žal so bolj slabo vzdrževane, če sploh so.
Tekaška steza okoli Klobuka
Večkrat tečem na Toško Čelo. Po cesti. V supergah. V pohodnih čevljih pa pridem na Toško Čelo skoraj miže. Pa naprej na Katarino. Grmado. Tošč. Pograjci, pač. Rada bi tekla od doma na Šmarno goro. Pa od doma na Ljubljanski grad. Pa še in še.
In milijon krat vsaj sem že pomislila: »Enkrat bom šla teči samo po gozdu, pogledat kam peljejo tiste skrite, ozke stezice. In ker je vse tako lepo, bom enkrat tekla z mobitelom, da naredim nekaj teh lepih tekaških fotk!«
Ko bi vreme le vzdržalo …
Problem pri teh zadevah pa je, da nikoli točno ne veš, kako dolgo bo to tekaško potepanje trajalo. Teren ni poznan, dolžina tudi ne. Zato tistih stezic še nisem pretekla. Niti prehodila.
Ampak – imela sem srečo in spet se je ponudila priložnost. In tokrat sem jo pograbila!
Napoved je bila slaba, ampak ne preslaba. Če bo deževalo, imam s seboj anorak s kapuco in od vremena je odvisna dolžina moje krožne poti. Vsaj malo.
Prosim vreme! Zdrži!
Priznam, medtem, ko sem poslušala vremensko napoved me je resno zaskrbelo. In zjutraj po googlanju vremena, tudi. Potem sem odšla ven in pogledala v nebo. Ena stran čisto zastrta s temnimi deževnimi oblaki, druga malo manj. Ampak zrak! Zrak je dišal!
Grem, pa kaj!
V mali nahrbtnik vržem anorak, rezervno majico, jabolko in dve banani ter star zemljevid Okolica Ljubljane. Nikoli se ne ve. V hladilniku najdem še en podarjen gel iz Ljubljanskega maratona. Tudi ta gre z mano. Plastenka vode. Robci. Mobitel. Aha! Kajti danes ne bom trenirala na čas, danes se bom po tekaško potepala. Nekakšen trail tek. Pa saj trail tek je nekaj takega. Tečeš kjer lahko, hodiš kjer ne moreš teči. In seveda mora biti hrib, vzpetina, klanec. Pa kakšna korenina ob katero se lahko spotakneš. Za popestritev. Tako nekako sem si predstavljela.
Obujem malce bolj trpežne superge in že se znajdem pred dilemo: vzeti pohodne palice ali ne? Ne, ne bom jih vzela. Glede na mojo bolj nerodno naravo je bolje, da ne tečem z njimi, da se mi ne pripeti še kakšna nepotrebna nesreča.
In že stojim zunaj. Zmaga! Končno grem na to pot. Stečem ven iz naselja, tokrat ne zavijem na običajno pot prosti PST ampak gor – proti gozdu. Pot je tu precej široka. Hodim gor do že malce pozabljene tekaške krožne poti Podutik-Klobuk-Bokalce-Podutik. Nekatere redke markacije so še vidne, žal pa jo je žled izpred let, tudi tukaj precej zagodel in naredil zmešnjavo po gozdnih poteh.
Gremo v hrib!
Ko pritečem ali bolje pridem s tekaškim kvazi korakov malce pod vrh – na pot, sem že pošteno ogreta. Preveč sem oblečena, pomislim. Ozrem se navzgor v nebo in si mislim: »Naj ščije – al ne ščije: jaz zdaj grem! Pa naj ščije kakor hoče!« Grem naprej, tako je luštno, prijetno. Tek po gozdu je nekaj lepšega na tem svetu. Nič topotanja, trdih udarcev nog ob asfalt, samo mehka podlaga, na momente še preveč, saj je mestoma precej blatno.
Vse poti vodijo k ljudem!
Lepo je. Ta del gozda še ni ozelenel, gozdno cvetje se še ni prebudilo. Ta stran je precej senčna, tečem navzdol v globel.Dozdeva se mi, da smo tu nekoč nabirali gobe in tečem malce bolj levo, nisem prepričana, kam. Pa saj je vseeno in se takoj odločim za pot, za katero res ne vem kam pelje. V tem delu gozda se resnično ne moreš izgubiti saj je obdan iz vseh koncev z asfaltno cesto. In vrh tega gozdnega območja je Klobuk.
Tečem vedno bolj navzdol in pridem do asfaltne ceste, katere še nikoli nisem videla. Prisežem! Pa živim v Podutiku že 27 let!
Zelo sem zadovoljna ampak ne povsem prepričana, kam nekam sem to pritekla. Približno se mi že dozdeva. Nekam v okolico končne avtobusne postaje.
Fino. Če hočem gor, moram torej gor. Odločila sem se namreč, da najprej obdelam Toško Čelo in napadem del Šentviškega hriba in nadaljujem proti Medvodam, nekam. Ter nekje obrnem. Bom videla, kam me bodo peljale poti. Mogoče bom šla pa čisto narobe, tako, da se ne sekiram preveč.
Kmalu opazim pot, ki vodi nazaj v gozd. Tečem po njej kar nekaj časa, kmalu se razširi in zravna.Tečem naprej in se na razpotju odločim za desno varianto. Pot se spremeni v širok kolovoz, prijetno je teči, saj ni preveč blatno. SUPER! Kmalu vidim, kje sem. Na vrhu prevala, le da nisem pritekla po tekaški gozdni poti ampak po kolovozu podutiškega kmeta.
Na Prevalu
Kmalu zagledam križ na prevalu. Žal moram nadaljevati po asfaltu v smeri Toškega Čela. Pri spomeniku kurirčku se odločim, da je čas za požirek vode ter da se rešim nepotrebne majice. Na obrazu začutim nekaj kapelj dežja.
Že tečem naprej, tokrat po poti, po kateri navadno hodim. S palicami. Tokrat tečem v tekaških supergah in gre. Le da uporabljam stranske položnejše »obvoznice«, ker je glavna trasa tako blatna, da bi le s težavo prilazla po njej navzgor brez izkušnje blatne kopeli.
Kurirček
Srečam nekaj pohodnikov, precej sem zadihana. Lahko bi se ustavila in hodila pa mi nekaj ne da, če imam tekaške superge bom pač tekla. Ni prehudo.
Kmalu sem v rekordnem vrhu pri Lovski koči na Toškem Čelu. Tečem mimo. Naprej proti vrhu kjer je pot, ki vodi proti Šentvidu.
Vreme je resnično zanimivo. Nad menoj je temen deževen oblak, občasno me ohladi kakšna kaplja, ampak okolica Ljubljane, Šmarna gora in Rašica ter južni del Ljubljane se koplje v soncu.
Sonce se me izogiba!
Tečem naprej, pot gre navzdol. Še vedno ne vem, kaj bom naredila na razkrižju poti. Ko sem tam, takoj vem. Grem naravnost naprej, tja, kamor bi že zdavnaj rada šla, pa nekateri zakomplicirajo, ker pač: ne veš kje prideš ven, ne veš kakšna je pot, pa saj itak prideš v Šentvidu ven in še bi se našlo. Jaz pa pravim: ne vem in ne verjamem, dokler ne vidim.
Grem naprej!
In grem lepo pravokotno čez pot do Šentvida, gor, naprej in pritečem do ostankov meje med Italijo in Nemčijo v 2. Svetovni vojni. Zanimivo, kje se potepam. Ravno tam, kjer se je pred več kot 75 leti , kot šestnajstletnik skrival moj stric.
No, pa da ne boste mislili, da sem iz prejšnjega stoletja. Ja, no, saj sem res. Na mobilcu imam aplikacijo MAPS.ME, ki mi pomaga, če resnično ne vem, kje sem. Zato sem tudi bolj pogumna.
Moj trail tek
Tečem naprej po tisti poti, lepo je. Ptiči pojejo kot da grejo na Evrovizijo. Joj! Ne. Krivico jim delam. Ptičje petje je nekaj posebnega, veselega, navdušujočega, svobodnega, globokega, zvonkega … Ozka pot se dviga v hrib kjer se iz vrha prevesi spet navzdol. Tečem in pritečem do stičišča moje poti s širšo. Predvidevam, da je tista širša pot, ki vodi do Šentvida. Tja pa nočem, zato se odločim za drugo varianto. Tečem po poti, ki se izgublja v blato in poseko. Vse naokrog ležijo podrta drevesa, poti ni videti nikjer. Tečem med debli navzdol, vendar ne najdem poti.
Levo ali desno? To je zdaj vprašanje!
Čas je, da preverim, če MAPS.ME lovi satelite. Hm…. Očitno v tej smeri resnično ni nobene pametne poti, v bistvu ni sploh nič videti. Vrnem se nazaj na pot in do širše poti, katera resnično vodi do Šentvida, kot sem se ravnokar prepričala.
Po kakšnih dvesto metrih opazim nov odcep in se odločim ter stečem v smeri Medvod oz. Mednem. Zadeva je videti kot bolj slabo rabljen kolovoz, ki pa se kmalu kmalu spremeni v blatno brozgo, v katero se skoraj zalimam in le s težavo tečem. Gozd postane precej teman, zdi se mi, da se je pooblačilo. Še ptiči so utihnili.
Malo me zaskrbi in previdno gledam okoli sebe in v posekanem deblu že skoraj prepoznam medveda. Nevede tečem hitreje, res si ne želim srečati medveda in pravzaprav, kdaj me bodo tu našli, če me napade medved. Samo še oglodane kosti bodo ostale od mene, mogoče sem pa res malo preveč neprevidna, da sem se takole odpravila na tek. Sicer morda le lučaj od kakšnega naselja ampak tudi bratranec je končal na hruški zraven hiše in ni upal dol, ker je pod njim čakal medved. Ne sicer na bratranca ampak na hruške. Jaz pa nimam hrušk, razmišljam, kako bi morala odreagirati, če ga srečam. Naj ga pokličem prijazno, kot kakšnega mucka:« Medo, medo… cccc ….priden…« Baje, da moraš biti odločen. Gledati ga v oči in mu ukazovalno kričati:«Izgini mrcina, marš spat! Gremo stran! Boš šel!« In da bo zadeva še hujša se spomnim stričeve pripovedi, to je bil od taistega bratranca oče, kako je hodil čez gozd in na potki zagledal medvedovo zadnjo plat. In ker ni mogel mimo, ga je malo brcnil od zadaj, in ta naj bi se umaknil, da je lahko stric lepo nemoteno nadaljeval pot. No, jaz tega že nebi naredila. Na srečo kolovoz ni več tako blaten, dokaj položen je tako, da dokaj hitro tečem in pazim, da si ne zvijem noge ali kaj podobnega kajti v tistem se spomnim zgodbe sodelavke, kako je njeno mamo lovil medved v gozdu! In ona je bežala pred njim… v begu se je spotaknila in padla in se v tistem spomnila, da se mora narediti mrtvo. In se je. In ni bilo nič. Odločena sem, da je še najbolje, da v kolikor zagledam medveda, padem kot pokošena od strelov in obležim na tleh kot mrtvec. Odločim se še, da se bom zvila v klobčič in si zavarovala glavo ampak bom skušala iz-gledati čimbolj mrtva. Čeprav imam pomisleke, kajti medvedje so mrhovinarji! No, ampak toliko pa spet ne smrdim, čeprav sem že pošteno prepotena. Sicer, sem pa na lastne oči res že videla medveda, kako je bežal v breg. No, ne vem če je ravno bežal. Odločil se je, da se nima smisla ukvarjati z dvema čudnima bitjema na kolesu. Medvedi imajo resnično poseben učinek na športnike, predvsem tiste na kolesih in supergah, ker potem damo resnično vse od sebe. S kolesom je bil postavljen rekord v gonjenju v hrib, tale tek po gozdu pa postaja tudi vse bolj hiter … dokler nisem spet pritekla do dela kolovoza oranžne barve! Sama ilovnata brozga.
Čist usrana!
Bremzam.
Previdno grem povsem ob strani, kajti ni druge opcije. Ne upam se klatiti med grmovjem, če me tam lahko čaka medved, grem raje po brozgi navzdol po poti, ki je vedno bolj razvožena in shojena. Vse poti vodijo k ljudem, smer je torej prava a kaj, ko spet pridem do razpotja.
Med vejevjem na levi opazim vrhove. Tisto mora biti Katarina ali pa Jetrbeng. Ok. Desno ne grem, ker je tam verjetno cesta in sploh ni videti nobene poti. Dozdeva se mi, da desna pot vodi le do kmetije.
Nekam pa bom prišla …
In se držim leve poti, ki postaja lepša, spremeni se v lično pohodniško potko, ki me pripelje na nekakšno delovišče, polno podrtega drevja. Samo blago in svinjarija. S težavo se prebijem čez kolovoz na drugo stran, kjer je nekakšen travnik. Vsa blatna se uspem privleči do tja in od tam imam kaj videti. Kmetija in naprej asfaltirana cesta. Pojma nimam kje sem. Tu nekje bi moralo biti Golo Brdo in Slavkov dom, Jetrbeng. Pojma nimam.
Tekaške naravne uteži !
Bom videla, ko pridem tja.
Po asfaltu je prijetno teči, le da imam na vsaki nogi polkilsko blatno utež. Barva superg skoraj ni vidna, za seboj pa puščam sled kot kakšen traktor, ki je pravkar preoral njivo.
Same poti, levo in desno, kam naj grem. MAPS.ME je čisto zblojen. Moram najprej nekaj časa teči v eno smer, da mi puščica pokaže smer, kam sploh grem. Čez čas vidim, da narobe. Super. Torej nazaj in po tisti drugi poti, ki mi je bila že na pogled bolj všeč.
Prava idila. Makedamska pot med grički in travniki, ki me vodi v gozd in nad gozdom hribi. Lepo je in utrujenosti ne čutim prav nobene. Vseeno se odločim, za požirek vode in v pričakovanju pogledam na uro. Koliko kilometrov je za menoj? Fino bi jih bilo nabrati vsaj 25, 30 bi bilo odlično. Kaj?! Kar verjeti ne morem. Šele 9 km? Pa toliko se mi je že zgodilo! In čisto v drugem svetu sem!
Sicer pa, kaj se sploh čudim, si mislim in tečem naprej. Zadeva je v supergah podobna kot na kolesu. Na ta način sicer prideš daleč, ampak ker je naša deželica tako mala in gričevnata, si takoj v drugem svetu , samo da se prekucneš na drugo stran hriba.
Spomini na kolesarsko turo!
Tečem po makedamski poti v klanec in kmalu ugotovim, da sem pa tule že bila. Le da sem bila takrat s kolesom in bilo je težko! Tako zelo, da sem na enem od ovinkov celo stopila iz kolesa, kar pomeni POLOM! Ampak je bilo upravičeno. Kolo bi moralo biti gorsko, s trekingom po takšnem terenu enostavno ne prideš skozi. Preveč je strmo in teren se preveč spodmika poleg tega je pot razrita od hudournika.
Ko bi se vsaj že končalo!
Tečem dalje in razmišljam, kam bom točno prišla. Ker sva tudi ta del Slovenije prekolesarila praktično po vseh možnih poteh ne vem točno, katera od variant je tole bila.
Bom videla, ni panike. Kmalu sem na vrhu. Ali pa tudi ne. Še kar se vleče proti vrhu. Na drevesnih deblih opazim nekakšne markacije, puščice. Morda pa tu celo poteka kakšna dirka? Kolesarska ali pa tekaška? Tekmovanj se ne udeležujem prav pogosto. Ne da se mi. Iskreno. Sem v nekakšnem čudnem obdobju, ko mi gre gužva na živce. Sicer pa se ne morem spomniti, kdaj mi ni šla?
Kakorkoli … ne spadam med tekače, ki so vsak konec tedna na kakšni tekmi. Zato res ne poznam vseh prireditev. Poleg tega to sploh ni več poceni. Včasih startnina ni pomenila praktično nič, danes ni več tako.
Gozdna vijolica
In tega teka, danes, mojega zavestnega trail teka, trail tekaškega potovanja, ko sva samo midve Jaz in Mojca, ne zamenjam za nobeno od tekaških prireditev. Človek mora biti kdaj sam. In biti sam v naravi – to je nekakšno očiščenje, biti sam s seboj. Povsem drugače kot biti sam doma.
Narava – to je nekaj najboljšega! Ja, včasih mi je mama govorila, ko sem jo spraševala o bogu, kje je, kaj je, kje stoji, če je in kje naj vendar bile nebesa, če so zgoraj oblaki in luna in vse to… , da je bog narava. Res je. Če ji prisluhneš, govori. Dobiš odgovore. Prepustiti se moraš in se večkrat predati intuiciji. Žal je intuicijo v večini primerov zamenjala preračunljivost. To pa ni v skladu z naravo. Zato, dragi moji, nič ne štima!
Shodim… moram. Mečne mišice postajajo malo preveč trde, občutek ni obetaven. Hodim, precej sem zadihana. V tem času leta imam vedno tudi težave z dihanjem a na srečo, drevje še ne cveti. Moji alergeni še spijo. Na srečo, kajti svoj Ventolin sem pozabila doma. In na srečo se tega takrat nisem spomnila. Te stvari so namreč hudo psihološke. Zavedanje, da s seboj nimaš določenega zdravila, ki bi ga moral imeti, lahko privede do proženja lažnih simptomov. Ki pa tudi niso prijetni.
Končno se pot zdravna, počasi stečem, spet sem v redu in okolica je nora! Ob poti cveti teloh in žefran. V daljavi vidim vrhove, gozdove … pravljica!
Kakšen dan! In pred 26. leti sem prvič postala mama. Pošljem voščilo – dandanes ptički letijo daleč, daleč iz gnezda. In smeri menjajo tako na hitro in pogosto, da na trenutke skoraj ne vem, kje je katera ptičica.
Lupčka na lička !
Voščilu zadovoljno pripopam še SELFI! Znaaam! In ga pošljem še tistemu, ki je z menoj vred pred 26. leti postal starš.
Pot prepoznam, tu smo pred leti družinsko hodili. Prehodili smo celotne Polhograjske dolomite, da, tudi to pot.
Nekam dolgo se pošilja to sporočilo, pokličem! Lepo je slišati glas naše ptičice! Tam daleč!
Ko tečem naprej, se mi smehlja ob spominih, na čase, ko sta mali planinki raziskovali tukajšnjo okolico, nabirali rožice, občudovali deževnike, iskali markacije in spraševali: »Kdaj bo počitek?« »Kako daleč še?« Ena: »Lačna!« in druga:«Lulat!« Življenje je lepo, pestro a vse tako hitro beži, da tudi sama spet hitreje stečem saj me resnično zanima, kaj je za ovinkom. Razočaranje! Saj sem že na Katarini! Ne! Še bi malo tekla! Obrnem se in stečem nazaj in po poti, ki sem jo opazila le bežno. Prava odločitev. Vodi me proti Golemu Brdu, čisto pod Jetrbengom. Le 10 minut bi imela do vrha a se odločim, da ne grem, saj smo bli gor ravno prejšnjo nedeljo.
Jetrbeng pa še kaj
Na bližnji klopci imam počitek. Voda in jabolko! Grem naprej, da najdem Rog. Tu nekje bi moral biti še en vrh – Rog.
Iščem ga, tečem sem in tja ampak ni nobene oznake in poti za Rog, samo za vrh Katarine. Seveda. Vrh ima dva imena. Dilema rešena.
Ne stečem na vrh Katarine, malo pod vrhom se držim levo in tečem v neznano. Mislim, da v smeri Sv. Jakoba. Ponekod je še sneg, tečem po osojni strani hriba. Pritečem do travnatega pobočja, na vrhu zagledam čudovita drevesa, tja gor hočem. Po nekakšni potki, če se temu lahko tako rečem, odkrižkražkam do vrha, zadihana, zgoraj pa piha kot strela. Sicer bi tu sedla v travo in uživala na vrhu, pod redkimi drevesi in uživala na soncu, če bi se le hotel prikazati. Pa se je še vedno kazal vse naokoli, le name ni hotel posvetiti.
Voda.
Tečem naprej. Po občutku zavijem levo, nato desno in pritečem nad naselje Topol. Pohodniki. Cel kup pohodnikov. Izberem drugo, manj obljudeno pot in tečem okoli, navzdol. In že sem v naselju, tečem mimo gostišča Na vihri in naprej mimo druge gostilne Pr´Jur.
Pr` Jur je idej za cel koš!
Stečem proti cerkvi in mimo nje navzdol do ceste in do znane, stokrat pretečene poti proti Toškemu Čelu.
Kar malce žalostna sem ugotovila, da je očitno to – to. Za danes. Da zadevo še malce podaljšam, jo ucvrem desno v breg in se usedem na travo in v tistem se me usmili celo sonce. Tako, da banano pojem v soncu in si privoščim vodo. Uživam!
Proti domu
Do Toškega Čela sproščeno tečem, imam čisto dovolj moči, sem rahlo utrujena, ampak to ni nič. Naslednji teden moram izbrati daljšo pot. In jo bom!
V naselju Toško Čelo pomislim, da bi zavila proti Lovski koči. A si premislim. Nobenih gostinskih uslug danes. Zato pa se na ovinku z gostilno Bitenc ustavim. Seveda ne v gostilni, ki je kot navadno zaprta, ampak na drugi strani. Tam so skrite ovce in koze. Za crknit smešne! Skušam jih priklicati, pa niso za stvar. Čisto me zignorirajo. Nesramnice!
Ignorantske ovčice
V tistem se še usuje dež, kar me spodi v tek navzdol po klancu.
Tokrat me po asfaltu navzdol kar nese. Fino je, iz šilda kaplja, v supergah čofota in kako fino: oprale se bodo!
Žal ni deževalo dovolj dolgo, hitro je prenehalo zato v zmernem drncu nadaljujem mimo kurirčka do prevala, kjer ponovno kolebam – kam. Naprej gor v gozd ali … Ne! Lepo po asfaltu navdol, mimo gostišča Kačji Dol. Kajti naprej od Kačjega Dola, malce pred končno postajo avtomobila bom zavila strogo desno in tekla do starega dela kamnoloma. Ogledati si namreč želim kolesarski poligon.
Zadeva je popolnoma ne vzdrževana, del poti je odnesla voda, je pa zanimivo tudi teči po tistih stvaritvah. Tako, da niso brez veze. In obisk se je obnesel še zaradi nečesa – podaljšala sem svoj trening vsaj še za kakšen kilometer.
In potem tek po ravnino do doma. Do cilja. Zadovoljna! Zadovoljna takrat, in naslednji dan in potem še naprej. Odločena sem, da bodo od sedaj naprej dolgi teki bolj podobni današnjemu “hostatrailu”.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Živite v mestu in ne veste kje teči. Ne? Torej ne živite v mestu in ne veste kje teči. V bistvu – vi tako mislite. Je to res ali morda samo izgovor?
Kje teči? Kam pa danes na tek?
Včasih ni prav veliko izbire. Odvisno od časa, ki ga imamo na razpolago. Med tednom, ko je časa manj, bomo zavili na naše običajne tekaške poti. Tiste, ki so najbolj pri roki. Pardon! Pri nogi.
Živite v mestu?
Ne mislite, da če živite v centru mesta, da potem pa ne morete teči. Ker so prometne ceste, slab zrak in podobni izgovori.
Ljubljana – mesto tekačev
Ljubljana je sicer največje slovensko mesto. Po zadnjem javno objavljenem podatku naj bi bilo dne 1.1.2015 v Ljubljani 287.218 prebivalcev ( vir: SURS, 1.1.2015). In verjemite, lahko se teče brez problema. Jaz živim v Ljubljani, pretekla sem jo po dolgem in počez, v višino in globino. Zato vem!
Povejte mi za predel Ljubljane, ki je problematičen zaradi teka. Seveda ne morete pričakovati čudeža, da boste stekli ven v gozd in na polje, če živite nekje v centru ali kakšnem strnjenem naselju.
Ljubljanski park Tivoli – raj za rekreacijo
Lahko pa od tam odtečete v bližnji gozd in na obrobje mesta. Lahko odtečete v mestni park. Tivoli. Rožnik. Na grad. PST! Res je, da boste morda nekaj časa tekli po pločnikih – ampak v doglednem času boste v predelu, kjer so pogoji za tek optimalni ali vsaj optimalnejši.
Toliko o Ljubljani. O ostalih mestih in krajih ne bom izgubljala besed. Ker so vsa ostala mesta manjša, je problematika glede tekaških prog prav tako – manjša. In pogoji za tek – ugodnejši.
Tudi tek po mestu Brno je mogoč. Le previdni moramo biti!
Torej: ne iščite dlake v jajcu in se že spakirajte v superge in tecite!
Tek na podeželju
Imate problem? Cesta, ki pelje skozi naselje nima pločnika? In gost promet ter norci, ki divjajo skozi naselja. Razumem. Groza. NEVARNO!
In zakaj se potem sploh rinete teči po cesti? Zavijte v gozd, na polje, travnike!
Tek v naravi – tekaška nebesa
Kako? Ni ne gozda, ne polja, ne travnikov? Torej živite v nekakšni soteski.
Ne morete me prepričati, da ni nikjer nobene poti po kateri bi lahko tekli. So!
Oblecite oblačila v katerih boste vidni in odtecite torej po delu ceste, ki je morda res problematičen. Ne me hecat, da se ne da! Vse se da, če se hoče.
Tekaška proga Brdo – gremo v klanec!
Sicer pa, veste, obstajajo tudi gorski teki. Teče se torej tudi v klanec. In po klancu navzdol seveda tudi. In ni tako grozno! Po pravici – tek po ravnini je lahko en velik “dolgcajt”!
Zeham…
Predstavljajte si uboge Nizozemce, ki bi dali vse za en ubogi hribček. Zgradili so si celo najvišjo umetno plezalno steno na svetu – Excalibur, ki jo najdete v Groningenu, da se nekako potolažijo.Pač. Zdravijo svoj kompleks. Govori pa se, da bodo tokrat Hrvati njim zagrenili življenje. Zgraditi namreč nameravajo višjo!
Groningen – mesto z najvišjo umetno plezalno steno
Naj vam bodo torej Nizozemci v navdih. Vi imate to, kar si oni tako želijo. Hribe in neskončne klance! In gremo gor in dol in ena, dva, ena, dva … dihajmo, hop, hop, hop! Dajmo raztegniti pljuča! Vedno lažje bo!
Tekaški Eldorado
Marsikdo lahko na račun »tekaških prog«, ki naj bi jih ne bilo v njegovi bližnji okolici, najde izgovor, da ne more teči. Ker nima kje teči! Oh jej. To preprosto ni res.
Slovenija – tekaški raj
Tekaške proge so povsod in so lahko različnih oblik in barv. Cel planet zemlja je en velik tekaški poligon.
Vem, vem…
Nekateri, pač res ne morete! Sicer bi resnično radi tekli. Tako zelo bi radi tekli, ampak ne morete. Ker res ni nikjer mogoče teči.
Sicer bo nekaj časa še trajalo, vendar v »jAoaMERIKI« pripravljajo turistične izlete v vesolje. Mogoče se bo pa za vas tam kaj našlo?
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Preden se odpravimo na tek v posebnih vremenskih razmerah moramo poleg primerne tekaške opreme razmisliti tudi o tem, kje sploh je smiselno teči. Naša varnost je namreč na prvem mestu.
Dež
Voda po poteh, cestah, vsepovsod. Na razmočenih tleh navadno drsi. Tekaške proge so blatne in polne velikanskih luž. Če ni preveč hladno še nekako gre, poleti pravzaprav sploh ni večjega problema. Pozimi oz. v mrazu pa tek po lužah ni najbolj prijeten. Če tečeš po gozdnih poteh si še posebej v nevarnosti, da padeš. Mokra trava, zemlja in korenine dreves zelo drsijo. Poleg tega si ves zasvinjan z blatom od peta pa tja do vrha glave.
Lahko se odločite za tek po asfaltiranih cestah. Gotovo boste manj blatni, če vas bo stuširal avtomobil, ki bo zapeljal po možnosti s preveliko brzino v lužo ob kateri boste tekli. Naravni tuš! Prijetno bo kapljalo od vas. Ali pa malo manj prijetno.
Sicer je pa avtotuš manjši problem. V dežju je vidljivost slabša zato zlahka postanete tarča avtomobilskih odbijačev. Kot kakšna divjad. Če že tečete ob cestah si izberite takšne, ki imajo tudi pločnike ali pa so vsaj brez prometa. In poskrbite, da boste vidni.
In seveda – pozor! Tudi tekačem po mokrem asfaltu bolj drsi. Tako kot avtomobilom.
Veter
Tukaj spet preži nevarnost na tekača. Če tečete po gozdu ali terenu, kjer je veliko drevja, lahko postanete žrtev padajočih vej ali plodov. Drevje si namreč še vedno ni opomoglo po žledolomu iz leta 2014. Veje in drevesa se v močnem vetru rada lomijo. Ne dolgo nazaj me je v poletnih mesecih presenetil vrh smreke, ki se je zaradi močnega vetra odlomil in padel na tla ravno kakšen meter pred mene. Še sreča, da nisem bila hitrejša. Ali pa tudi ne. Bi imeli doma zastonj kurjavo ali pa ikebano.
Sicer je pa močan veter izredno neprijeten. Tecite po tekaških progah, ki so v zavetrju. Če je zelo hudo, je pač bolje ostati doma.
Sneg
Tek po snegu je nekaj najlepšega. Mehka podlaga – vendar pozor. Tudi snežnih podlag je več vrst.
V kolikor tečete po zelo mokrem snegu je zadeva čisto identična teku v dežju, le da je v tem primeru teren še bolj drseč.
Krasen je tek po pršiču in veliko manj krasen po zaledenelem terenu. Na snegu spodrsava, zato je trening največkrat veliko bolj efektiven. Naše telo potrebuje veliko več energije, kot v navadnih razmerah.
Led
Vam tekaška žilica ne da miru niti takrat, ko je zunaj vse ledeno? Poledica in zamrznjen sneg? Trening bo gotovo težek zato prilagodite dolžino teka oz. čas namenjen teku vremenskim pogojem. Za tek po ledu potrebujete dobre superge ampak v kolikor je zelo ledeno je najbolje, da si nadenete tekaške dereze ali pa kar nogometne superge. Kopačke!
Vročina
V zadnjih letih nas mediji ves čas obveščajo o vedno številčnejših vročinskih valovih, ko se temperatura bliža in vrti okoli štirideset stopinj. Tek v hudi vročini je lahko nevaren. Zato je potrebno teči ob primernem času in sicer zjutraj ali pozno zvečer. In pazite na zadostno hidracijo.
Poletne nevihte
Na nek način so lahko poletne nevihte vse zgoraj našteto. Močan veter, naliv in po možnosti še toča. Izredno neprijetno, kadar nas zaloti med tekom daleč stran od kakšnega zatočišča. Vsako leto so nevihte močnejše in nevarnejše. Udari strel pa vedno pogostejši.
Spremljajte vremensko napoved, opazujte nebo in se pravočasno umaknite besnenju narave. Ne le strele, nevarna je tudi sama toča!
Zaključek
Tek je lep v vsakem vremenu. Če pa je situacija le preveč IZREDNA, pa lahko naš trening tudi malce počaka. Tečemo zaradi zdravje. Tega ne smemo nikoli pozabiti.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Tek v dežju je samo eden lepših tekov, ki se nam lahko zgodijo. Če le hočemo. Občutek nekakšne živosti, povezanosti z naravo! Biti živ! Tako – čisto zares! Ne le fizično – tudi mentalno!
Samo predstavljajte si, kako vas dež veselo moči, bičajo vas kaplje in od šilta ter anoraka kaplja in curlja. Kaj curlja?! Lije!!! Vi pa se ne daste, tečete kljub vsemu in vso tisto vodo kar odrivate od sebe, vse prši okoli vas in hkrati je v vas, v vaših supergah in tekaških cunjah. Ampak vas ne zanima nič, ignorirate vse! Močni kot Švarci! Kaj nam bo voda?! Itak je brez barve, vonja in okusa.
Tek.
Človek se počuti tako noro močan in jeklen. Čisti tekaški užitek!
Kje so tisti časi, ko so nas naše mame in babice prepričevale, da bomo od dežja in mraza zboleli za pljučnico in angino ali vsaj ujeli močan prehlad! Mislim, da so take mame in babice samo še izjeme.
Pa vendar zadeva le ni tako zelo enostavna. Da ne zbolimo ob ali po teku v dežju v hladnejših mesecih moramo zadovoljiti določene pogoje.
Nikakor nas namreč med tekom ne sme pričeti zebsti. Lahko nas mrazi pred samim tekom, ob ogrevanju, vendar nas ne sme zebsti med tem, ko tečemo. Teči moramo v taki intenzivnosti, da se telo ravno prav ogreje in nam bo toplo.
Morda zebe nekoliko v ušesa, prste na rokah in nogah, ampak telo je ogreto, toplo nam je.
Če pa nas med tekom prične zebsti pomeni, da smo ga nekje polomili! Tečemo prepočasi ali pa smo se precenili. Tekači pravimo, da smo se “preforsirali”!
Zato moramo za tek v izrednih razmerah kot je dež, mraz, sneg in veter, dobro presoditi svojo trenutno tekaško pripravljenost. Kako intenzivno in koliko časa v določeni intenzivnosti lahko tečemo? Zavedati se moramo, da se v izrednih razmerah kot je mraz, sneg, dež in veter, telo hitreje utrudi in moči nam hitreje poidejo. Dodatni faktor je tudi teren! Led, blato, luže…
Ko nam poidejo moči, intenziteta teka pade in v telo nas prične mraziti. V takih primerih se dejansko lahko prehladimo!
Seveda se vsakomur tudi to lahko pripeti. Ne nazadnje lahko pademo, si zvijemo gleženj ali kaj podobnega. Gospod Murfy navadno poskrbi, da se to zgodi nekje, kjer ni nikogar! Zoprnež tale Murfy, ne?
V takem primeru je idealno, da imamo s seboj mobitel. Verjamem, da ima danes veliko tekačev s seboj tudi to napravo in zakaj tudi ne, če se jo vlači s seboj tja od postelje do sekreta. Zakaj je ne bi še na tek? Dozdeva se mi sicer, da bolj zaradi fotografiranja narave in “selfisiranja”, kot pa za klic na pomoč.
Pa kaj! Če bomo naredili nekaj posnetkov narave in samega sebe, res ne bomo ujeli prehlada. Čeprav se mnogim mogoče celo zdi… Tudi meni je bilo že večkrat žal, da ne morem pofotkati kakšnega prizora in si mislim, enkrat bom šla teči s fotoaparatom, da naredim nekaj res fantastičnih slik. Pa saj veste o čem govorim. Odsev v luži. Premočen superg v blatu. Nebo. Listje. Čaplja. Gore v daljavi. Blatne superge na premočeni travi. Pa spet tista bela čaplja na polju. Vejevje …
Narava je lahko tako zelo lepa in polna, da pozdravi prav vsako nezdravo misel v naših možganih! In telo – pod pogojem, da boste sledili smernicam tega sestavka.
Kaj torej, če spadamo med tekače, ki s seboj ne nosijo mobitelov? Mene namreč motijo polni žepi in navešeni pasovi ali karkoli naj bi že bingljajo po meni. Se mi zdi, da tako ne morem dovolj “svobodno” teči. Čeprav se ravno ob dolgih tekih navadno zavem, da bi bilo pametno vzeti s seboj mobitel. Za vsak slučaj, če se mi kaj zgodi. Na mojo srečo, se mi še ni.
Potem imamo pa malo večji problem, katerega lahko zmanjšamo tako, da premislimo, kje bomo tekli v primeru “nesreče”. Nekje, kjer bomo imeli možnost poklicati na pomoč. Seveda lahko kličete pomoč in se derete na vse grlo kjerkoli, le slišal vas ne bo nihče. Zato premislite, kje boste tekli. In se drli. Drli – efektivno.
Obstaja pa še ena rešitev in sicer ta, da domačim poveste kje točno boste tekli in kdaj okvirno bi se morali vrniti iz treninga. V takem primeru sicer ne morete biti “tekaški umetnik in kreator”, da bi tekli “prosto po Prešernu”, tekli boste pač tam, kjer ste povedali, da boste. In pošteno je do domačih, da se med tekom ne premislite in jo urežete “malo po svoje” ter podaljšate še za kakšnih deset kilometrov, ker je ravno tako super zrak in ker se tako grozno fino počutite. Tisti doma se gotovo ne počuti super, ker ga skrbi!
Pamet torej v glavo in pot pod noge, pa bo vse v najlepšem redu.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Odkar nam na žeblju v dnevni sobi visi mini vremenska postaja sem se navadila preveriti zunanjo temperaturo. Šele potem se zakadim v omaro s tekaško opremo. Nato preverim vreme še zunaj. Sledi pogled v nebo in že razmišljam, kako se v tako slabem vremenu obleči za tek?
Ker se naše telo med tekom ogreje, se je potrebno obleči tako, kot bi bilo 10 stopinj višja temperatura. Pravzaprav nas mora pred pričetkom teka malce zebsti in mraziti.
Kadar dežuje oblečem anorak s kapuco, ki je nepremočljiv. V kolikor preneha med tekom deževati, si ga lahko zavežete okoli pasu.
V mrazu zavarujem roke z rokavicami in glavo s trakom za ušesa in kapo. V kolikor tudi dežuje dodam kapo s šiltom ali pa samo šilt.
Od vse naštete opreme ima kapa s šiltom ali natančneje predvsem šilt prav posebno mesto. Poleg tega, da kapa ščiti tekačevo glavo pred mrazom in vlago, varuje šilt oči pred sončno svetlobo, vetrom, mušicami in ostalimi morebitnimi tujki iz ozračja, motečimi kapljicami dežja oz. snežink v primeru sneženja.
Ob zelo sončnem vremenu in še posebej v kombinaciji zasnežene okolice in sonca je smiselno oči zavarovati z lahkimi sončnimi očali.
Izredno neprijeten pa je pot, ki lahko priteče v oči. Še posebej hudo je, če nas ujame nevihta. V takem primeru dobimo sol direktno v oči, kar res ni prijetno. Šilt to zelo učinkovito prepreči. Očala nikakor.
Obstajajo tudi nekakšni športni trakovi za glavo, ki naj bi to nevšečnost preprečevali. Lahko preizkusite, morda vam bodo odgovarjali.
V kolikor tečete ponoči ne pozabite na svojo vidljivost. Lučka in odsevniki so obvezni. Sama uporabljam kar varnostni brezrokavnik za v avto.
Pred tekom si obvezno namestim še trak za meritev srčnega utripa in tekaško uro, ki ji pravim kar multipraktik! Zna skoraj vse in nikoli ne laže.
Ena od opcij je tekaški nahrbtnik ali pas za vodo. Druga posebne ročke, katere lahko napolnite z vodo ali energijsko pijačo. Najbolj poceni varianta pa je manjša plastenka, ki naj služi še za utež.
MP3 predvajalnik pa je moj spremljevalec le občasno. Zvoki narave so navadno tisto, kar v zadnjem času bolj potrebujem.
Pa še nekaj. Brez vode ni življenja! Zato ob dolgih tekih razmislite, kje boste lahko pili. Pozimi so namreč pitniki zaprti. Ves čas prositi za vodo v gostiščih ob vaših tekaških poteh pa tudi ni ravno najbolj simpatično.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Danes sem tekla. Včasih gotovo ne bi. Temperatura okoli ničle, rahlo pršeč sneg in veter. Temačno in neprijazno.
Idealno za tek!
Če ne bi šla, bi se počutila veliko slabše. Tako pa sem svojim možganom privoščila prepotrebno hrano – KISIK!
Naj strnem nekaj dejstev o teku preko celega leta. Zmotno je namreč misliti, da pozimi ni potrebe po teku. O, pa še kako je!
Sama sebe si danes ne predstavljam, da ne bi tekla tudi pozimi. Enostavno ne gre! Že zdavnaj sem namreč spoznala, da zgodbice o prehladih, pljučnicah in anginah zaradi teka pozimi in ob slabših vremenskih pogojih – ne držijo! Niti približno ne.
Gotovo pa je, da je potrebno v mrazu in pozimi – teči drugače.
Podobno kot je potrebno vožnjo z avtomobilom prilagoditi situaciji na cesti in vremenu – no, čisto tako je tudi s tekom.
Nikar čez zimo povsem ne opustite tek. Lahko izpustite kakšen trening in tek nadomestite s kakšno drugo aktivnostjo. Škoda je, da bi težko pridobljeno tekaško kondicijo povsem izgubili preko zime.
Tekaška kondicija je namreč drugačna kot tista, ki jo pridobite s krožno vadbo in vajami v fitnesu. Idealno je, da vse to združite. Tako boste lažje tekli in bolje ter dlje telovadili.
Sama se izogibam predolgi tekaški pavzi, saj se že zaradi slabših pogojev treninga pozimi tekaška pripravljenost vsako leto poslabša. Pa lahko še tako vneto obiskujemo fitnes in telovadimo. Tek je tek in ni nadomestkov.
Tekaške kondicije brez teka ni, zato kar pogumno v superge. Ne glede na vreme. Sicer pa nudi tek v težjih pogojih prav posebne užitke.
OPOZORILO: to ni članek samooklicane tekaške strokovnjakinje. Sem samo tekačica, ki rada piše in si želi tudi vas navdušiti za tek in aktivno življenje. Tisto, kar pomaga meni pa morda ne bo pomagalo vam. Zato predvsem poslušajte sebe in svoje telo. V primeru resnih težav poiščite pomoč strokovnjaka.
Na koncu pa še nekaj: najpogumnejši tekači se zadeve lotijo tako, da si nohte enostavno izpulijo. Citiram: »Osebno sem si izpulil že vse nohte razen enega palca. Nekatere več kot desetkrat«. Česar ni, ne more boleti! Auuuuč! 
Praktično je to pomenilo, da bomo maratonci in polmaratonci tekli na okoli 16-18°C, kar pomeni še dodatnih deset stopinj zaradi fizične aktivnosti. Vroče! Takoj sem vedela, da takšni vremenski pogoji predstavljajo manjši problem, ker sem astmatik in je zaradi tega obvezen dodatek poleg gelov – Ventolin.
Ob reki Amstel
2014 – v cilju Kenijec Bernard Kipyego
Medtem pa ves čas na stadion prihajajo novi in novi maratonci. In še dolgo bodo. 
TEKAŠKI NASVETI MALO DRUGAČE 